331 Dopisi. v- Iz slov. Štajarja 9. okt. — Človek obrača, Bog pa obrne! Predrznil sem se, po nekterih nogradskih znamenjih v sprotoletji prerokovati, da bo letos malo vina in da ne bo dobro. Toda mili Bog je vse drugače naše prenaglo modrovanje izpeljal in pokazal, da kar je človeku nemogoče, Njemu je le igrača. Dobri Bog nam je sicer studence letos zlo posušil, pa nam jih je zdaj ne le z vodo , ampak tudi sode ; za ktere nekteri vinorejci silno pomanjkanje trpijo, posebno v krajih, kjer je jabelk in sliv v obilnosti bilo, s prav dobro zdatno kapljico napolnil. Jez sam poznam enega posestnika, ki je v svoji gorici na enem oralu 10 štrtinjakov in 3 vedre čistega prav dobrega mošta nalil. Naši vinorejci so drugdaj bolj zgodaj trgati jeli, letos jih je pa deloma sadje, deloma pa pipanje ajde in sejanje v lastni boljši dobiček zadrževalo, da so še le ta teden splošno se trgatve lotili. Tako je bilo tudi po radgonskih vinogradih , akoprem je grozdje že prav zrelo bilo, ker so letošnji pridelki zopet kot lanski za kakosna 2 do 3 tedne raneji;* strašna suša poletna je dosti pripomogla k temu. Pravijo, da bo letošnje vino dosti dosti boljše od lanskega. Kuharov. Koroška. Iz belaške okolice 4 okt. F. V. — (Koroški Slovenci pri kranjski gosposki,) 9. dne u. m. so bili trije kmetje iz naše okolice pri okrajnem uradu v Kranjski gori, kamor so bili pozvani o neki pravdni reči. Neki izmed teh kmetov mi je danes z veselim licem pripovedoval: ,,Ko je okrajni načelnik zapazil, da smo Slovenci, je začel z nami slovensko govoriti, in govoril je tako gladko in jasno, kakor predižnik na leči. Zelo zelo nas je to veselilo, in s presrčno željo smo se vrnili domu, naj bi se tudi pri nas kmali cula slovenska beseda po uradnicah ! Slava gosp. LeviČniku, okrajnemu predstojniku v Kranjski gori!" — Jaz pristavim le še: Bog daj, da bi bili uradi, ki so ustanovljeni le zavoljo ljudstva, kmali povsod tako vredjeni, kakor jih ljudstvo potrebuje. Srce mora človeka boleti, ako sliši in vidi, da se mora kmet pri svoji gosposki napenjati z jezikom, ki ga le za silo lomi in celo malo ume, — kako se trudi, da bi se prave besede spomnil, naposled pa pogosto še le reči mora: „1 wass nit auf tajč z'sog'n!" (ne vem nemški povedati). Zatoraj je tirjatva, da naj uradniki v slovenskih krajih slovenski jezik umejo , gotovo pravična in vljudna. Ministerstvo je tudi pred dvema letoma zapovedalo, naj se uradniki onega jezika nauče, ki ga pri uradovanji v svojem okraji potrebujejo. Slišimo pa, da se je ta zapoved, posebno pri nas na Koroškem, v več krajih na stran položila, in je morebiti zdaj polna prahu in — pozabljena. Vidimo pa nasproti tudi, kako se ljudstvo zaupljivo gospodom bliža, s kterimi se more po domače raz-govarjati, ali ktere za rodoljube spoznava. Od Marije na Jezeru 6. okt. — Vem, da iz tega kraja še nobenega dopisa niste prejeli. „Marija na Jezeru" je v prijaznem in rodovitnem dolu na spodnjem Koroškem dobro uro od štajarske meje, blizo fužin Prevalskih (Prevale), ktere so vrlo znane po svetu, pa zdaj zavoljo pomanjkanja dela skoraj čisto počivajo. Sosebno letos je dobri Oče nebeški oni dol obilno obla-godaril. V tem, ko je mnoge kraje po svetu nemila toča pretepala, nemarna kuga živino davila ali pa strašna suša nadlegovala, tu od tacih nadlog nič ne vemo; vsega smo in še bomo obilno obilno pridelali. O tej zadevi je moj dopis vesel. Al, kar se tiče narodnosti naše, žalibog! ne bode taka. Kar šolsko stvar pri Marii na Jezeru pa prevalskih fužinah zadeva, se ondi čisto v maternem jeziku podučuje, tu pa večidel nemški, kajti je nemških otrok obilo več memo slovenskih; prav je, da se vsakemu daje svoje; samo to je še živa potreba, naj bi se učitelji čiste slovenščine vadili, ne pa tako strašno nemščine vtikalo vmes, na pr. „daj hzue" namesti „pridaj" ali „dodaj", „zumalo" namesti „premalo" itd. Priporočamo jim tedaj , naj bi si saj ,,Učiteljskega to-varša" naročili. Ravno taka napaka se tudi v cerkvenem petji nahaja pri Marii na Jezeru. Poj6 se tu Še pesmi, Če ne iz Adamove, gotovo saj iz Abrahamove dobe, na priliko: „v štavtji tega kruha", namesti „v podobi kruha", „špiža" namesti „jed" ali „hrana". Učiteljem je na sramoto, ako cerkveno petje zanemarjajo. Prosimo toraj gospod učitelja jako lepo, naj si izbere iz lepih slovenskih pesem; saj jih imamo obilo! Da to stori, moremo pričakovati tem več, ker je učitelj rojen Slovenec, mlad, bistra glava, pa tudi — v taki dobri službi, daje blizo ni enake. — Podajmo se pol ure dalje, pa pridemo v trg „Guštajn". Tu je bila dne 18. kimovca sv. birma in ob enem tudi šolska preskušnja. Duhovnija guštajnska šteje 2144 duš. Razun kakih 10 tržanov so v s i farani Čisto slovenskega kolena — Stock-slowenen. V cerkvi se leto in dan moli, poje in božja beseda slovenski razlaga. Pa čudi se in strmi svet! v Šoli, šopiri se nemška kultura. Molili smo nemški, kr-šanski nauk izpraševal se nemški, le štiri vprašanja so bile slovenske; še slabeje se je godilo ostalim predmetom ; ne ene slovenske knjige ni bilo viditi v šoli. Pre- 332 pevalo se pa ni ne nemški ne slovenski, kajti po besedah učitelja, kije bil zarad petja pobaran, otroci nimajo grla — za petje! Izurjenih pevcev po našem mnenji menda ni treba podučevati. Zategadel je pa tudi cerkveno petje slabo. Mislili smo, da nas je kaka nemila osoda med „Cimbre" zanesla. Ni čuda tedaj, da je šola zelo prazna. Gosp. katehetu sicer ni zameriti, kajti je rojen Nemec, temveč je hvale vreden, ker se slovenščine uči; le samo to ga prosimo, da v čisto slovenskih krajih ne žabi slovenskih otrok, temveč jim tudi saj nektere drobtinice slovenščine milostljivo podeli. Gosp. učitelj pa je rojen Slovenec, al slovenske otroke le v tujem jeziku podučuje. Dasiravno že prileten, naj bi saj čisto slovenske otroke slovenski učil, kajti učenik je zavoljo šole na svetu, ne pa šola zavoljo učenika. Sendvidski. Iz Šmihela nad Pliberkom 7. okt. — Oznanite ljube „Novice"^našim ljudem veliko nesrečo, ktera je naše sosedne Crnjane zadela preteklega mesca! — Kakor vsako leto, pride tudi letos kvaterno nedeljo obilna množica ljudi iz vseh krajev na shod v Črno. Okoli petih popoldne se zasliši strašni krič: „Gori! — pri Faketu gori!" In se še ljudje prav zvedili niso, nekteri od straha, nekteri pa tudi od preobilne pijače; bil je že veči in najlepši del vasi v plamenu. Začne se zdaj silna stiska v ozki vasi. Vse vriši. Nekteri hitijo gasit, pa žalibog! gasilnega orodja ni precej pri rokah, na sisalko se spravi mož, ki je njeno cev presneto nerodno vodil; nekteri nosijo iz gorečih hiš, dokler jih ogenj ne prežene; pa tudi dosti jih pride, ne gasit ne, ampak — sramota! — prišli so krast. Veliko reči, ktere so ubogi pogorelci s toliko nevarnostjo ognju oteli, so odnesli brezvestni tatinski grabeži. Z visocega stolpa kliče mili glas zvonov ljudi v pomoč, — kliče tako milo, tako tužno, da bi se Človek le jokal. Ze se uname tudi cerkev. Zdaj skoči rudeč petelin tudi na streho visocega stolpa, kakor bi se hotel maščevati nad zvonovi, ki so ljudi tako milo na pomoč klicali. Le nekoliko minut, in lepi stolp je ves v plamenu. Mili glas zvonov pa žalostnim farmanom še zmiraj na ušesa doni. Peli so sami sebi mrtvaško pesem, ker že okoli šestih se raztopita manjša zvonova, okoli sedmih pa treši težki veliki zvon na spodnji strop, po ulicah se pa zasliši glasni jok in žalostni stok. V malo urah je pogorelo 24 hiš s poslopji vred. Le malo posestnikov je bilo zavarovanih. Pogorela je tudi cerkev in cerkveni stolp. Človek sicer ni nobeden zgorel, pa zgorelo je dosti domače živali, zgorela je vsa krma, žito, oblačila je otel le malokdo kaj. Kako se je ogenj pričel, je zastavica, ktere še nihče ni uganil. Občni sum je , da je kdo nalašč zažgal; verjetno je to , ker so o začetku ognja bile cevi zamašene, skoz ktere vaščanom stu-denčnica priteka. Da tudi severna vas ni pogorela, se moramo posebno zahvaliti opravniku mošeničkih fužin gosp. Punzengruber-ju in njegovim kovačem. Vso hvalo pa tudi prečastitemu črnskemu fajmoštru gosp. Dolžanu, ki so se pri ognju pogumno obnašali, pa tudi zdaj pri delenji milih darov med pogorelce dosti skrbi in sitnosti imajo. Sleherni hoče največ imeti. — Svet z nehvaleznostjo plačuje! — Slovenci! s težkim srcem zdaj v Črni okoli 40 družin zime pričakuje. Pogorele so jim hiše , žito in klaja ; obleke so le malo oteli; zgorelo jim je svetišče, zvonovi so se raztopili, — le z malim cingelcem zdaj stari cerkveni strežaj žalostne farmane k Božji službi kliče. Slovenci, ki imate usmiljeno srce, gotovo tudi revnih Crnjanov v toliki stiski zapustili ne bote. Prebivavci sosednih far so že mnogo darovali, bodi jim prisrčna hvala! 7,Bili so usmiljeni; bodo gotovo pa tudi usmiljenje dosegli". Nekdanji Crnjan. Iz Tomina 7. okt. Zadnji dan septembra je bila v naši čitavnici „mala beseda", ktera bi se imela prav za prav „beseda malih" imenovati. Deklamovalo je 6 deklic po 10 do 12 let starih te-le poezije: 1. „Danici" Cegnarjevo, 2. „Ljubezen" Vilharjevo, 3. „Cbelarčik", spisal Cegnar, 4. „Deček in cvetlica", zložil Parapat, 5. „Roža med trnjem" Cegnarjevo, in 6. Praprotnikovo ,,Domovino". Govorile so vse tako čisto , razločno in občutljivo, da so vsi pričujoči bili močno navdušeni; nikdo ni od teh mladih Slovenkic pričakoval kaj tacega. V pohvalo je citavnica podarila vsaki majhno knjižico, priporočivši jim, naj ostanejo zmiraj vrle Slovenke. Da je bila beseda bolj ugledna, sta jo začela in zvršila 2 odraščena mladenča deklamovaje prvi „Pevčevo kletev" po Cegnarjevem prevodu, in zadnji „Prvo ljubezen" po Preširnovem spisu, tako da je bilo v vsem skupaj 8 de-klamacij. Med deklamovanjem je bilo petje, kakor vsa-kikrat. Da te tominske mladice tako dobro deklamujejo, pride od tod, ker so bile mnogokrat pri besedi, kjer so druge poslušaje tudi same za deklamovanje navdušile se. Citavnica pa, viditi jih tako unete, jim je priskrbela dvomesečne teoretične in praktične učbe iz deklamato-rike. Letos je deklamovalo v naši čitavnici že 12 deklic mnogovrstne starosti, od 10. do 20. leta. Razveseliven dokaz, da domača stvar pri krasnem spolu tukaj lepo in živo klije. Iz Podrage nad Ipavo 5. kimovca. Z. A. — Sila nas žene, da se obrnemo do vas, predragi gorenski vinokupci, in vas prijazno vabimo, da pridite tudi letos kakor že več let, k nam po vino , kterega smo obilo pridelali in prav prav dobrega. Cena naše kapljice je od 5 do 10 gold. kvinč. Ce, ljubi Gorenci, nimate z denarjem priti po vino, pridite z drugimi poljskimi pridelki namesti denarja. Nam je strašna suša vse polje popalila, tedaj nam dobro dojde tudi živež, in tako je pomagano nam, pa tudi morebiti vstrežemo vam. Zato sklepam vrstice te, da rečem: Pridi Gorenec; Vabi Vipavec Pridi po vino! V gorko dolino. Izpod Mihovskega grada na Dolenskem 9. okt. Po stari navadi vam povem, da po Dolenskem se je bila letošnja trgatev en teden pred sv. Mihelom pričela, dovršila se je pa v saboto pred roženkr. nedeljo. Vi-norejci so, kjer ni bilo toče, prav veseli, ker dobili so toliko dobrega mošta, da jim sodov zmanjkuje , le to jim ni po volji, da je tako po nizki ceni; vedro se ga lahko po 2 gold. kupi. — Pri nas na Gorijancih je še zmiraj zavoljo živinske kuge straža ; po dva kmetiška moža morata podnevi in ponoči na straži stati. Al zavoljo tacih straž bi bila že zdavnej lahko cela naša dežela okužena, ker pri vsem tem tirajo gonjači od hrvaške meje pc stranskih potih mnoge krdela pre-šičev, ovac, kozlov in goved; čmu tedaj ubozega kmeta po stražah mučiti?*) J. O. Lepstanski. Iz Krškega okraja. (Prošnja in darilo.) Podpisanemu je bila od 9. na 10. dne septembra mesca ponoči kobila s špiČastim komatom in z drugo konjsko opravo z vozičkom vred ukradena. Kobila je 6 let stara, kacih 15 pesti visoka, železne barve (Eisenschimmel), po životu le malo sivkasta, sicer bolj črne dlake , rep je pa na koncu skoraj popolnoma bel. Na vozičku *) Dokler svet stoji, se pregrešujejo ljudje zoper božje in gospo-skine zapovedi; zato pa vendar zapovedi niso ne napačne, ne nepotrebne. Drobnica se sme iz Hrvaškega na odločenih krajih na Kranjsko goniti, ako se ondi po ukazu dobro izpere. Sumljivo je pa to , da — kakor pravite — se goni živina iz Hrvaškega, po stranskih potih. Prosimo Vas lepo, da to tudi naravnost naznanite c. kr. novomeški gosposki, da se takim tihotapcem pot zapazi. Vred. 333 (Steierwagerl) je bil spleten koš, višnjev, kakor nebo ; zdolej , kakor zadej na sori v podobi kaČic okovan , in kovanje z zelenkasto barvo prevlečeno ; vse skup nad 205 gold. vrednosti. — Kdor bi kje kaj takega zasledil, ga lepo prosim, naj podpisanemu ali pa kaki c. k. gosposki naznani, in ako dobim kobilo in voziček nazaj, mu obljubim dvajset goldinarjev darila. Janez Vizler, gruntni posestnik na Gmajni hišna »t. 11 v raski fari, krškem kantonu (Gurkfeld) na Dolenskem. Iz Predoselj poleg Kranja 8. oktobra. — Kakor dobra mati skrbi za svoje otročice, tako skrbno se od nekdaj „Noviee" ozirajo na ljudske šole in popisujejo rade, kar se godi v njih, kajti dobro vedo, da na omiko naroda se opira blagor domovine. Naj tedaj povem, da tudi mi smo 31. avgusta obhajali vesel dan. Bilo je v tukajšni ljudski šoli očitno izpraševanje, vpričo več Častitih poslušavcev. Prav izvrstno so otroci v vseh predmetih odgovarjali. Ne bom dragih bravcev nadlegoval s drobnim popisom Šolske preskušnje, povedati pa jim vendar moram, kako dobro se počuti šola, ako stoji pod krilom takega moža, kakor so ljubljeni naš gosp. Anton baron Zois, za vse pravo in dobro vneti posestnik tukajšne grajščine brdske. V nedeljo 6. sept. po kršanskem nauku so povabili k sebi v gostje tukajšno duhovščino s učenikom vred in pa vseh tistih 29 otrok, ki so bili zapisani v zlate bukve; podelili so vsakemu otroku srebern goldinarsk tolarČek, deseterim tudi „Darek pridni mladosti", vsem drugim pa ,,novo pratiko za leto 1864". Na obrazu se je otroČičem bralo, kako srečni so bili. Zapeli so prav lepo več pesem, med kterimi tudi ,,cesarsko", Vodnikovo ,,Zadovoljni Kranjec" in Potočnikovo ,,Pridi Gorenec", ki so jih sami g. baron izvolili. Se pred začetkom šolskega leta so dobrotljivi gospod podarili ves les , da se je ogradila tukaj sna šolska drevesnica, v kteri je že precej dreves vsajenih, da se otroci lepo uče jih gojiti. In tako je blagemu gosp. dobrotniku ta šola v veselje, celi fari pa na veliki prid. Hrušovski. Iz Ljubljane. Kmetijsko razstavo obiskujejo domači in unanji prav pridno; v nedeljo jih je bilo 505; le kme-tiških gospodarjev je dosihmal bilo premalo viditi, in vendar bi ogled ravno njim najbolj koristen bil. 8. dne t. m. jo je obiskal tudi deželni glavar g. baron Codelli, 11. t. m. pa Njih ekscelencija gosp. baron Schloissnigg, ces. namestnik; oba je Častno sprejel predsednik kmetijske družbe gosp. Fid. Terpinc in razstavni odbor. V pondeljek popoldne je konec razstave. — Vstanovljenje više naše realke je potrjeno. 4. radred se utegne že prihodnji teden začeti. Kakor slišimo, je više realke ljubljanske željno pričakovalo 12 učencev, izmed kterih bi bila komaj 2 kam na tuje šla v višo realko, druzih deset pa se ni vedilo kam obrniti, ali h kupČii, ali k obrtnii ali k pisarii. — Pri tej priliki še povemo, da se je dosedaj zapisalo 176 učencev v našo realko, in sicer 87 v prvi, 56 v drugi in 33 v tretji razred. — Da se knjige, časniki in druge v poduk risanja namenjene stvari, ki jih je imelo nekdanje obrtnijsko društvo, obrnejo v prid, je poslednji družbeni odbor sklenil, naj se vse to izroči realki naši. Vodstvo te šole bo tedaj prevzelo to obilno in dosti vredno zberko. — V p e t e k, 16. dne t. m., dopoldne ob 10. uri bo v šenklavški cerkvi slovesna mrtvaška maša po rajncem gospod prof. Fr. Metelko-tu. Komisija za uboge, ki je 27 siromašnih otrok, ki nimajo starišev in so pri rokodelcih v reji, 25. sept. v milodarno ustanovo Metelkovo vzela, je pri tej priliki sklenila, da se v spomin njegov prva delitev te milošine praznuje s slovesno črno mašo, in je razun predstojnikov rokodelskih in mestnega zbora povabila tudi društvo čitavnice naše, ktero v rajncem učitelju jezika slovenskega spoštuje enega svojih prvakov. Pričakovati je, da pride mnogo udov čitavnice k temu obhajilu, pri kterem se bo prvikrat v stolni cerkvi pela Riharjeva slovenska črna maša. Tako se bo ob enem obhajal dvojni spomin. — Matica slovenska v Turčianskem sv. Martinu v Slovakii po pismu od 22. sept. želi s prihodnjo našo matico stopiti v kolo slovstvene vzajemnosti in zameno spisov in knjig. — Občespoštovani tukajšni advokat gosp. dr. M a-tevž Kavčič je 11. t. m. po večletni bolehnosti v 61. letu svoje starosti umrl. — Danes (v torek) praznuje 50letnico svoje poroke (zlato svatbo) po Ljubljani dobroznana babica Marija Grasel s svojim možem Jožefom Graselnom, doslu-ženim c. kr. uradnikom; on je star 75 let, pa je še močan in ima še vse zobe, ona pa je 67 let stara, tudi še čvrsta in nima še nobenega sivega lasa. Graselka je tedaj ena tistih srečnih žen, kteri zakon ni sivih las delal, možu njenemu pa tudi zakon ni bil košak, da bi se bil kak zob odkrhnil. Menda jih njima ni dosti para v Ljubljani. — Iz Trsta se nam piše, da tisti gospod , ki ga Francozje imenujejo Debrau (Debro), in ki je po sporočilu cesarja Napoleona poslance meksikanske iz Pariza spremil v Trst in jih predstavil nadvojvodu Ferdinandu Maksu, brez dvombe prihodnjemu cesarju meksi-kanskemu, je rodovine kranjske in se prav za prav piše Alojzi Dobrave c. Gosp. Dobravec se je rodil v Trstu, oče in mati bila sta Kranjca; leta 1829 je v Ljubljani dovršil gimnazijo. Ko je dovršil v Gradcu pravoslovje (jus), se je podal naFrancozko; bistri glavi je bila tu sreča mila; pošiljan je bil sem ter tje; cesar Napoleon mu je posebno prijazen; udeležuje se tudi vredništva nekega francozkega časnika itd. Tako pod francozkim imenom Kranjca Dobravca svet ne pozna!