Nehoj pripoifgf) li Umttshih Ąr§!. I. Dopis od Savinje. Vedno hujše in trdneje nas tlači kriza. Kamor greš in prideš, slišiš govoriti o krizi in stiski, katera vlada med našim ljudstvom. Ako greš po cesti, vidiš veliko brezposelnih, slabo oblečenih ljudi, kateri prosjačijo eni za denar in drugi za obleko. Večina teh je res ubogih, toda veliko med temi je tudi takih, kateri so tudi takrat, ko je bilo veliko pomanjkanje delavcev, iskali dela, pa ga niso našli, ker ga niso hoteli najti. Pri vsaki občini in še drugod se nabirajo prispevki za pomoč pasivnim krajem. Nad vse človekoljuben namen je to. Nadloga je v tem, da težko damo, ko sami že nič nimamo. Vrh tega pa še pride dnevno 5 do 10 beračev in brezposelnih, kateri so postali zadnje čase za kmeta že prgpvcata nadloga. Veliko je med njimi takih, kateri nabrane milodare v blagu prodajo, denar pa potem v obliki vina in žganja zapijejo. Ako kmet takemu reče: »Idi delat!«, dobi najprvo vprašanje: »Koliko pa boš plačal?« Zahteva plačo, katere kmet v današnjih časih ne zmore, ker se kmetskl pridelki ne dajo vnovčiti; če se, pa za skrajno nizko ceno. Včasih ob tem času je že bilo veliko povpraševanja za debelimi svinjami, a danes tudi teh ne moreš prodati, ker nekateri mesarji kupujejo hrvatske svinje, ne vcdo pa, da s tem uničujejo kmeta-domačina. Poznam nekega mesarja, kateri uvaža hrvatske svinje za zakol, dasiravno živi izključno od kmeta domačina in bližnje okolice. Privoščimo tudi bratom Hrvatom, da prodajo in vnovčijo svoje blago, toda geslo naj bo: »Domači mesar, pomagaj domačinu!« Saj vzdržujejo vsakega predvsem domačini, a n« tujci. Mi kmetje pa podpirajmo tista, kateri niso tudi za naše potrebe slepl, marveč prodajajo blago domačega pro« izvoda! II. Dopis iz Dravske doline. Tudi nas tlači huda kriza. Vsak mali ali vefiji kmet ima na prodaj živino, les itd. Toda kaj pomaga, če pa ni cene ia ni denarja, Nekateri kmetje so vrli gospodarji, pa še toliko denarja nimajo, da bi si sol in petrolej za domačo potrebo kupili, kaj šele obleko in druge stvari, ki se rabijo v gospodarstvu. Potem pa še davek in razne dajatve. Naj bi prišli gospodje od »Kmetskega lista«, ki ponujajo kmetom samo votlo tolažbo, k nam, pa bodo videli, kako slabo se kmetom godi! Imel sem priliko, pogledati dne 1. marca na živinski sejem v Marenberpu. Živinc je bilo malo, kupčije pa sploh nič. Tudi kramarji in trgovci niso trgovali, vse je bilo nekako mrtvo. Šel sem mimo advokatske pisarne, tam pa sera videl dosti ljudi. Tako se nam torej godi. Kaj pomaga, ako čitamo v časopisih o zboljsanju živinskih cen na nekaterih živinskih trgih, ko pa tukaj na dežoli dejaasko za nobeno ceno kupca ni. Tudi laaski davek je večinoma zaostal in se ne more poprej plačati, dokler se živina ne proda po primerni ceni. Tako s strahom gledamo v temno, zaprto bodočnost.