URN_NBN_SI_doc-WZOWKI1L

262 1.25 Drugi članki in sestavki Prejeto: 1. 9. 2015 Nada Grošelj* Začetki pouka latinščine na OŠ Ledina Začetki pouka latinščine na OŠ Ledina segajo v šolsko leto 1986/87, pot pa jim je bila utrta v letu poprej, 1985/86, ko sva se z mamo Andrejo Grošelj preselili iz Dvořakove ulice v Ilirsko. Zdaj mi OŠ Prežihovega Voranca, ki sem jo obiskovala vsa štiri leta razrednega pouka, ni bila več najbližja šola; veliko bližja je bila OŠ Ledina. Tako sem se leta 1985 prepisala tja – toda to je pomenilo, da v šoli ne bom imela pouka latinščine. In ker se je mami, klasični filologinji, zdel pouk latinščine zelo po- memben, se je dogovorila s tedanjo profesorico latinščine na OŠ Prežihovega Voranca Barbaro Šega Čeh, da bo snov za prvi razred latinščine z mano predelala sama, jaz pa bom pri prof. Šega Čehovi na koncu leta opravljala izpit. Oceno naj bi mi, kot se je dogovorila z vodstvom šole, vpisali v redno šolsko spričevalo. Zastavljeni cilj sva uspešno izpolnili, kar je opazilo tudi vodstvo OŠ Ledina. Andrejo Grošelj so povabili k sodelovanju in naslednje leto je začela izvajati tečaj la- tinščine kot honorarna sodelavka. Seveda ni šlo vse gladko: latinščina ni imela statusa fakultativnega predmeta, temveč »interesne dejavnosti« z zgolj opisnimi ocenami. Tako je bila po nekaterih straneh zapostavljena – enako kot druge interesne dejav- nosti se je, denimo, začela šele oktobra namesto septembra, in verjetno so nekateri zainteresirani, ki so povpraševali po tečaju že v začetku šolskega leta, v tem času že izgubili zanimanje. Vsekakor pa se je v prvi začetni tečaj 1986/87 prijavilo 19 učencev, pretežno iz 6. razreda. Odtlej so bili vsako leto razpisani (in obiskani) tako nov zače- tni tečaj kot nadaljevalni tečaji na več ravneh, kajti iz vsake skupine je nekaj učencev vztrajalo leto za letom. Prihajali so tudi učenci drugih osnovnih šol, med njimi OŠ dr. Vita Kraigherja in OŠ Ketteja in Murna. Dve dekleti, ki sta se začeli učiti latinščino že prvo leto, sta prihajali še kot gimnazijki vse do leta 1992/93, prav tako tudi skupinica petih učencev, ki so začeli leto dni za njima (1987/88) in medtem večinoma ravno tako napredovali v gimnazijo. Za gimnazijske slušatelje osnovna šola seveda ni mogla »uradno« organizirati tečajev, vendar jim je popoldne dala na voljo prosto učilnico. Spomladi leta 1993 pa je morala Andreja Grošelj poučevanje opustiti zaradi kroničnih težav z glasom, ki ga je že nekaj zim zapovrstjo za več tednov izgubila. Od kod učencem – vsaj nekaterim – volja, da so prostovoljno prihajali k latinšči- ni po šest ali kar sedem let? Deloma je imela zasluge za to prav okoliščina, da je šlo za tečaj, ne za redni predmet. Za redni predmet bi bila namreč predpisana količina snovi, * Nada Grošelj, dr. jezikovnih znanosti, prof. angleščine in latinščine, samostojna prevajalka, Lju- bljana, e-pošta: nada-marija.groselj@guest.arnes.si