Pastir Mihče                            
Lani je začel hoditi v šolo, pa najmanjši je bil med vsemi šolarji. Komaj da je videl čez šolsko klop. Živahne črne oči so gledale prestrašeno in nemirno po prostorni učilnici. In vselej, kadar je stopila go-spodična učiteljica v razred, se je Mihče plaho zdrznil in je vstal, kot da bi ga vrgla kvišku močna vzmet. Sicer je bil pa prav marljiv dečko v šoli kakor tudi pri delu. Tisti dve kravici, ki ju je pasel, je imel prav rad. Vedno ju je božal in klical, tako da ju ni riikdar izgubil izpred oči.
Sredi poletja je dobil Mihče k svcjima kravi-cama še tretjega varovanca — majhnega lisastega telička. Toda ta spaka mu je povzročila mnogo skrbi in preglavic. Že med potjo na pašo mu je uganjal nerodnosti. Kakorhitro je mali ugledal kak voz, je že začel skakati in noreti in le s silnim trudom ga jc prestrašeni Mihec pripravil dc tega, da se je komu umaknil. Ko ga je pa prignal na pašo, ni hotel ne-pridiprav nič ubogati. Bezljal in skakal je venomer in Mihče ga ni mogel nikakor pripraviti do tega, da bi se začel pasti. Samo včasih je malo povohal travo, pa jc hitro zopet dvignil glavo in rep, pogledal veselo okoli sebe in odbrzel. Mihče je žalostno pogledal kravici, ki sta venomer mirno in zadovoljno mulili travo; potem je pa začel teči za teličkom. Toda do-teči ga ni mogel skoro nikoli. Šele kadar se je norčku zdelo dovolj in je cbstal v kakem grmovju, ga je Mihče dohitel.   Da bi ga pa privadil in pravabil k
120
sebi, mu je dal vselej kako skorjico kruha in ga začel božati po beli glavi. Teliček je zadovoljno pojedel kruh in iztegal vrat, da bi še kaj dobil. Ko je pa uvidel, da ne bo nič več priboljška, se ni več zmenil za Mihčeta. Urno se je obrnil, brcnil v Mihca in stekel nazaj h kravama.
To je trajalo teden dni. A vendar je Mihče že opažal napredek pri teličku in ga je bil vesel.
»Se že privadi,« je premišljal radostno, ko je gnal nekega popoldneva zopet past. In res! Teliček se je pasel tako pametno, kot da je star žc najmanj tri leta. Samo včasih je malce privzdignil glavo, pa je hitro zopet začel muliti.
Mihče je bil tega vesel. Šel je v neki grm, da bi si urezal dolgo šibo. Tam je pa zagledal nekaj malinja, in izmed sivkasto zelenega listja se je zava-lila debela, motno rdeča malina. Mihče se je še ozrl po govedi, ki se je pasla v dolini. Ko je pa videl, da je vsa trojica skupaj, je začel nabirati in jesti maline. Tako so bile dobre in sladke, da se je Mihčetu kar samo smejalo. Dolgo se je plazil med malinovjem in zdelc se mu je že, da jih ima dovolj. Pa se je spomnil še male sestrice Marušice.
»Hm, še njej jih bom nekaj nabral. To bo vesela,« je pomislil in radostno zaukal. Ozrl se je po živini, a ugledal je ni nikjer. Prvi hip ga je zaskrbelo, a potolažil se je hitro.
»Že vem! Tamle zadaj za gričkom bodo. Tam je senca in dobra paša,« si je dejal in je začel pridno nabirati malin za sestro.
Ko jih je imel že pcln klobuk, so se mu od veselja zaiskrile oči. A ko je pogledal proti nebu, je videl, da je solnce že blizu zatona. Pa je začel hitro teči tja, kjer je menil, da se pase živima. A ko je pri-šel tja, ni bilo živine nikjer. Začel je iskati in klicati — vse zaman. Begal je semtertja, da jc bil že vcs zasopljen in upehan.
»Cika, šek, sivka, mu, muu, muu - uu.«
Pa je poslušal, a oglasilo se ni nič. Solnce je bilo že zašlo in mrak je bil vedno temnejši. Mihče je začel jokati.   Žalostno je vzel z malinami napol-
121
--------¦                                                                                             —I
njeni klobuk in odšel proti domu. Skrbelo ga je, da se je ves tresel. Čim bliže doma je bil, tembolj so se mu šibile noge in tem tesneje mu je postajalo pri srcu. Ko je pa prišel dc hiše, je postal. V staji je zagledal luč in neko govorjenje je začul. Spoznal je očetov in materin glas; a posameznih besedi ni mogel razločiti.
Tedaj so se pa odprla stajna vrata in na pragu se je pojavila mati s svetilko v rokah. Zagledala je Mihčeta, ki je pritajeno ihtel.
»Kje si pa bil? Zakaj pa jokaš?« je hitela vanj. Mihče pa je zajecal žalostno:                                        F
»Živino sem izgubil —«                                   ^J
Tedaj se je mati zasmejala.                              '^H
»Nič ne jokaj — živina je že doma.«                ^<
Mihče skoro verjeti ni mogel. Šele, ko mu je tnati povedala, da je živina pravkar prišla domov sama, je Mihče verjel. In pol veselo, pol žalostno je pripovedoval, kakc so ga maline zapeljale, da ni pazil na živino.
»No, drugič moraš biti pa že bolj skrben,« ga je posvaril oče.
Drugo jutro je pa imela Marušica veliko veselje, ko ji je prinesel Mihče poln klobuk malin na posteljo. Oči, še vse zaspane, so se zasmejale in deklica sama ni vedela, kako bi se zahvalila bratu. Nc, Mihče je bil pa tudi vesel, ker se je vse tako gladko izteklo. Pozneje pa ni izgubil nikdar več ne krav, ne telička-norička.                                                   Ivan Gnjevoš