PROBLEMI
9, 1983 (235, letnik XXI)
Uredništvo: Miha Avanzo (glavni urednik), Andrej Blatnik, Miran Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik),
Branko Gradišnik, Milan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Jože
Vogrinc, Zdenko Vrdlovec, Igor Žagar
Svet revije: Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco
Rotar, Ivan Urbančič, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Marko Kerševan, Valentin Kalan, Mar-
jan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsednik), Marko Švabič, Jadranka Vesel (delegati
širše družbene skupnosti).
Ursula LeGuin: DNEVNIK VRTNICE
Kate Wilhelm: RDEČI KANARČEK
J. G. Ballard: MESTO (odlomek)
C. J. Cherryh: KASANDRA
Samo Resnik: ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH LJUDI
John Varley: ENAKONOČJE
Denis Rakuša: NA LOVU
Damon Knight: VIDIM TE
Andrej Detela: KRITIKA ENTROPUSKEGA ZAKONA
Miha Remec: MANA (odlomek)
Donald Barthelme: NOVI ČLAN
Kate Wilhelm: PESEM VETRA
To številko je uredil Samo Resnik.
Naslovnica: Ignac Kofol
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena
temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tekoči račun: 50101-678-47163 z oznako: za Probleme
Letna naročnina (za letnik 1983) 300 din. za tujino dvojno.
Izdajatelj: RK ZSMS
Tisk: DDU Univerzum, Parmova 39, Ljubljana.
Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16.-18. ure in četrtek od 10. do 12. ure v svojih prostorih na
Gosposki 10/1.
Cena te številke je 40 din.
Ursula LeGuin
DNEVNIK VRTNICE
30.	avgust. Dr. Nades mi je svetovala, naj napišem dnev-
nik svojega dela. Meni, da se ob pazljivem zapisovanju
kasneje lahko spomniš na raziskave, ki si jih naredil. Opa-
ziš tudi napake, iz katerih se učiš in hkrati opazuješ na-
predek, ali pa odklone od pozitivnega mišljenja. S takim
pregledovanjem pa lahko vztrajaš v začrtani smeri in jo
popravljaš s povratnimi procesi.
Obljubila sem, da bom pisala v ta zvezek vsak večer, ob
koncu tedna pa ga bom pregledala.
Želim si, da bi bila delala to že takrat, ko sem bila še asi-
stentka. Toda sedaj je to pomembnejše, saj imam svoje
lastne paciente. Tako imam od včeraj šest pacientov, kar
je velika obremenitev za skopista. Toda na srečo so štirje
od njih avtistični otroci, s katerimi sem za dr. Nadesovo
delala že celo leto študijo za Narodni psihološki urad (za-
piski o njih so shranjeni v kartotekah). Druga dva pa sta
nova:
Ana Jest, 46, pekovska odpravnica, poročena, brez otrok,
diag. depresija, poslala jo je mestna policija (poskus sa-
momora), in Flores Sorde, 36, inženir, neporočen, brez di-
agnoze, poslal ga je TRTU (psihopatske vedenje - nasil-
no).
Dr. Nedesova pravi, da si je pomembno zapisovati stvari
vsak večer, sproti: to je neka vrsta spontanosti, ki je naj-
bolj informativna pri samoraziskavah (podobno kot avto-
psihoskopija). Misli tudi, da je bolje pisati kot pa snemati
na trak in svetuje, naj obdržim zapiske le zase, da ml ne bo
nerodno. Težko je. Še nikoli nisem pisala ničesar zase.
Počutim se, kot da bi to v resnici pisala zanjo! Verjetno pa
je dnevnik uporaben ravno zato, ker ji kasneje lahko po-
kažem posamezne odlomke in jo prosim za nasvet.
Predvidevam, da je Ana Jest v depresiji ob meni in da bo
zadostovala že hormonska terapija. Thal Sedaj bomo vi-
deli, kako slab prognostik sem.
Jutri bom skopirala oba. Razburljivo je imeti svoje lastne
paciente. Kar želim si že začeti. Vsekakor pa sem prepri-
čana, da je bilo skupinsko delo zelo poučno.
31.	avgust. Ob 8. uri sem imela pol ure skopijske seanse z
Ano J. Med 11. in 17. uro sem analizirala skopirani materi-
al. N. B. (za naslednjič prilagodi elektrode na desni polovi-
ci možganov). Šibak vizualni konkret, malo slišnega, bled
telesni vtis. Jutri bom poslala na laboratorijske analize
hormonsko ravnotežje.
Presenetljivo je, kako banalne so misli večine ljudi. Uboga
ženska je seveda v silni depresiji. Vložek v Con dimenziji
je bil nejasen in nepovezan in Uncon dimenzija je bila zelo
odprta, vendar mrakobna. Toda stvari, ki so se pojavile v
tej temačnosti, so bile tako vsakdanje! Par starih čevljev,
beseda »geografija«! Čevlji so bili le senca, le podoba
para čevljev - lahko bi bili moški ali ženski, lahko bi bili
modri ali rjavi. Pa čeprav je ženska vizualni tip, ni videla ni-
česar razločno. Malo ljudi jasno vidi. To je žalostno. Ko
sem bila še brucka, sem razmišljala, kako čudovite mora-
jo biti misli drugih ljudi, kako čudovito bo raziskovati vse
te različne svetove, te različne odtenke strasti in idej.
Kako naivna sem bila!
Tega sem se prvič zavedla, ko sem v razredu dr. Ramia
pregledovala trakove zelo slavne in uspešne osebnosti.
Opazila sem, da subjekt še nikoli ni gledal drevesa, da se
ga še nikoli ni dotaknil. Razlikoval ni niti hrasta od topola,
kaj šele marjetico od vrtnice. Zanj so bila samo »drevesa«
in »rože«. Tudi zaznaval jih je zgolj kot pojme. Podobno je
bilo s človeškimi obrazi, le da je pri njih uporabljal različne
zvijače, da bi jih razločeval. Večinoma je videl ime kot na-
lepko, ne pa obraza. To je bilo vsekakor abstraktno
mišljenje, toda s konkretneži je lahko še slabše, če njiho-
ve zaznave prikažejo nekakšno gosto blato - f ižolova juha
s parom čevljev v njej.
Ali si ne jemljem vsega preveč k srcu? Ves dan sem študi-
rala depresivne misli in sem sama postala depresivna.
Glej, zgoraj sem napisala: »To je žalostno.« Sedaj šele vi-
dim vrednost takšnega dnevnika. Vem, da sem preveč
dovzetna.
To je seveda zaradi tega, ker sem dobra skopistka. In to je
lahko nevarno.
Danes sem imela seanso z F. Sordom, ker je bil še vedno
pod vplivom pomirjeval. Tisti, ki jih pošilja TRTU, so pona-
vadi tako drogirani, da jih več dni ne moremo skopiratl.
Jutri ob 4. uri bom imela REM skopirno seanso z Ano J.
Najbolje, da grem v posteljo!
1. september. Dr. Nadesova pravi, da so stvari, ki sem jih
napisala včeraj, ravno tisto, kar je imela v mislih, ko mi je
naročila, naj pišem dnevnik. Dejala je tudi, da mi je kadar-
koli na voljo, če bom v dvomih. Spontane misli so bistvene
- ne pa tehničnipodatki, ki jih lahko kakorkoli shranimo na
karticah. Ne prečrtati ničesar! Najvažnejša je iskrenost.
Anine sanje so bile zanimive, toda patetične. Volk, ki se je
spremenil v palačinko! Ogabno, črno, kosmato palačinko.
V njenih sanjah je vidnost, le občutki so še vedno komaj
slišni (toda pomni: ti prispevaš efekt - zato ga v tem ne
išči). Danes sem začela s hormonsko terapijo.
F. Sorde se je zbudil, toda še vedno je bil preveč zmeden,
da bi ga peljala v skopirnico. Bil je prestrašen. Odklonil je
hrano. Tožil je za bolečinami v boku. Mislim, da mu ni bilo
jasno, v kakšni vrsti bolnice je in rekla sem mu, da z njim
fizično ni nič narobe. Rekel je: »Kako za vraga pa vi to ve-
ste?« kar je bilo čisto pošteno, saj je bil v prisilnem jopiču
zaradi oznake N na kartici. Pregledala sem ga in našla
modrice in poškodbe in ga zato poslala na rentgen. Izvidi
so pokazali, da ima zlomljeni dve rebri. Povedala sem mu,
da je bila potrebna učinkovita prisila, da bi ga obvarovali
pred tem, da bi se nam poškodoval. Rekel je: »Vsakič, ko
me je eden kaj vprašal, me je drugi brcnil.« To je večkrat
ponovil, jezen in zmeden. Sistem paranoičnih blodenj. Če
to ne bo minilo, ko bodo narkotiki nehali delovati, bom gra-
dila na tej predpostavki. Precej jasno mi je odgovarjal. Ko
sem odšla pogledat rentgenske izvide, me je vprašal,
kako mi je ime in sprejel je hrano. Prisiljena sem bila, da
se mu opravičim, kar s paranoikom ni dober začetek. Zlo-
mljena rebra bi morala biti označena na njegovi kartici.
Označiti bi jih morala agencija, ki ga je poslala ali pa vsaj
zdravnik, ki ga je sprejel. Takšna površnost je neprijetna.
1
Imam tudi nekaj dobrih novic. Rina (avtistična študija, 4.
subjekt) je danes v pn/i osebi videla stavek. Videla: v
krepkem črnem tisku v eni vrstici na Con ozadju: Hočem
spati v veliki sobi (spi sama, ker ne zna zadrževati blata).
Stavek je bil jasno viden več kot pet sekund. Brala ga je v
svojih mislih ravno tako, kot sem ga jaz brala na holo-
zaslonu. To je bila slaba subverbalizacija, toda ne tudi
subvokalizacija, ničesar ni bilo sličati. Doslej ni še nikoli
spregovorila v prvi osebi. To sem takoj povedala Tiu in po
seansi jo je vprašal: »Rina, kje hočeš spati?« »Rina spi v
veliki sobi«. Tretja oseba torej in nobene želje. Toda v
enem prihodnjih dni bo sama glasno rekla - hočem. In
tako si bo končno morda izoblikovala osebnost: na osnovi
-hočem, torej sem.
Toda še vedno je toliko strahu. Le zakaj?
4.	september. Za dva dni sem šla v mesto, da si odpočijem.
Ostala sem pri B. v njenem novem stanovanju na sever-
nem bregu. Tri sobe ima samo zase! Toda v resnici ne
maram teh starih stavb, ker so v njih podgane in ščurki. Tu
se počutim staro in tujo, kot da bi leta pomanjkanja še
vedno bila tu in čakala. Zato sem bila vesela, ko sem se
vrnila sem v svojo sobico, kjer čutim, da so blizu, v istem
nadstropju, moji prijatelji in tovariši. Karkoli že, pogrešala
sem ta zvezek. Hitro spreminjam navade.
Ana je precej boljša: oblekla se je, se počesala, kvačkala
je. Toda seansa je bila prazna. Prosila sem jo, naj pomisli
na palačinke in v celi Uncon dimenziji se je pojavila kos-
mata, mrka, sploščena volčja palačinka, medtem ko se je
v Con dimenziji poslušno trudila vizualizirati lepo palačin-
ko s sirom. Niti ni bilo tako slabo: barve in obrisi so bili že
močnejši. Še vedno bi rada poskusila z navadnim hor-
monskim zdravljenjem. Seveda bodo predlagali EKT in
analiza skopiranega materiala bo vsekakor govorila temu
v prid, začeli bomo z volčjimi palačinkami itd. Pa ima v res-
nici to kakšen pomen? 24 let je zavijala kruh, slabega
zdravja je, ne more spremeniti svojega življenja. Z dobrim
hormonskim ravnotežjem ga bo po mojem vsaj pripravlje-
na sprejeti takšno, kakršno je.
F. Sorde: spočit, a še vedno sumičav. Pokazal je hud
strah, ko sem mu rekla, da bi bil čas, da gre na svojo prvo
seanso. Da bi ga pomirila, sem sedla in govorila o naravi in
delovanju psihoskopije. Pazljivo je poslušal in končno
vprašal: »Ali boste uporabili samo psihoskopijo?«
Pritrdila sem.
Vprašal je: »Ničelektrošokov?«
Odkimala sem.
Rekel je: »Mi lahko obljubite?«
Objasnila sem mu, da sem psihoskopistka in da nikoli ne
delam z opremo za elektrokonvulzivno terapijo in da je to
popolnoma drug oddelek. Povedala sem mu tudi, da bo
moje delo z njim trenutno diagnostično in ne terapevtske
narave. Pazljivo je poslušal. Dovolj je izobražen, da razli-
kuje med »diagnozo« in »terapijo«. Zanimivo pa je, da me
je zaprosil, NAJ MU OBLJUBIM. To ne ustreza vzorcu pa-
ronoika, obljube ne zahtevamo od človeka, ki mu ne za-
upamo. Ubogljivo je šel z mano, a ko sva stopila v sobo za
skopiranje, se je ustavil in se vidno bled obrnil proč od
aparatov. Uporabila sem šalo dr. Avenove o zobozdravni-
škem stolu, ki jo uporablja pri živčnih bolnikih. Na to je F.
5.	dejal: »Dokler ni električni stol!« Verjamem, da je z inte-
ligentnimi pacienti bolje ravnati brez skrivnosti, ki uvede
lažno avtoriteto in občutek, da so brez moči (glej: T. R.
Olma, Tehnika psihoskopije). Tako sem mu pokazal stol
in krono elektrod in mu pojasnila njihovo delovanje. Ima
laično splošno znanje o psihoskopiji in njegova vprašanja
so kazala inženirsko izobrazbo. Sedel je na stol, ko sem
ga to prosila. Med pritrjevanjem krone in sponk se je od
strahu močno potil in nerodno mu je bilo zaradi svojega
vonja. Ko bi le vedel, kako smrdi Rina, kadar riše s svojim
blatom. Zaprl je oči in se oklenil ročaja stola, da so se mu
členki pobelili. Tudi zaslon je bil skoraj bel. Čez nekaj
časa sem v šaljivem tonu dejala: »Saj v resnici ne boli,
kajne?« «Ne vem.« »No, ali boli?«
»Hočete reči, da je stvar vključena?«
»Ja, že 90 sekund.«
Odprl je oči in pogledal okrog sebe, kolikor so mu vse tiste
sponke dovoljevale. Vprašal je: »Kje pa je zaslon?«
Pojasnila sem mu, da subjekti nikoli v živo ne gledajo za-
slona, ker bi (objektivizacija) lahko resno motila. Pripom-
nil je: »Kot feedback pri mikrofonu?« To so besede, ki jih
je običajno uporabljala dr. Avenova. F. S. je nedvomno in-
teligentna oseba. N. B.: Inteligentni paranoiki so nevarni!
Vprašal me je: »Kaj vidite?« Odvrnila sem mu: »Bodite no
tiho, hočem videti, kaj mislite, ne pa, kaj govorite.« Na kar
je rekel: »Toda to se vas ne tiče, veste?« Še kar prijazno,
kot šalo. Med tem se je belina strahu spremenila v temen,
zavesten, močan nemir in nekaj sekund za tem, ko je ne-
hal govoriti, se je na celotni Con dimenziji pojavila vrtnica:
popolnoma razcvetena, rožnata vrtnica, čudovito čutna in
vidna, čista in skladna, cela.
Takoj je vprašal: »O čem razmišljam, dr Sobelova?« Odvr-
nila sem mu: »O medvedih v živalskem vrtu.« Sedaj se ču-
dim, zakaj sem to rekla. Samoobramba? Proti čemu? Za-
smejal se je in Uncon je potemnel, olajšanje, in vrtnica je
vztrepetala in potemnela. Rekla sem: »Šalila sem se. Lah-
ko spravite vrtnico nazaj?« Te besede so vrnile belino
strahu. Rekla sem: »Poslušajte, zelo slabo je za oba, da
se tako pogovarjava že med najino prvo seanso. Veliko se
morate naučiti, če hočete sodelovati v analizi in jaz se mo-
ram še veliko naučiti o vas. Zato vas prosim, da več ne
uganjate šal. Sprostite se in mislite na karkoli, prosim!«
Na Con dimenziji je vladala zmeda in subverbalizacija,
Uncon pa je zgineva! v sivo zadušitev. Vrtnica se je le ne-
kajkrat slabotno prikazala. Poskušal se je skoncentrirati
nanjo, toda ni mu uspelo. Videla sem številne bežne slike:
samo sebe, mojo uniformo, TRTU uniforme, siv avtomobil,
kuhinjo, prisilni oddelek (močan slušni vtis - kričanje),
mizo, papirje na mizi. Vztrajal je pri njih. Bili so načrti stro-
jev. Začel jih je pregledovati. To je bilo premišljeno zapira-
nje in to precej učinkovito. Končno sem vprašala: »Kakš-
ne vrste stroj je to?« in začel je glasno odgovarjati. Toda
ustavil se je in mi odgovoril subvokalno v slušalke: »Načrti
za del tiskarskega stroja, ki vleče papir,« ali nekaj podob-
nega - točne besede so na traku. Glasno sem ponovila in
potem rekla: »To niso zaupni načrti, ne?« Odvrnil je:
»Ne.« in dodal, »Nobenih skrivnosti ne poznam.« Njegova
reakcija na vprašanje je bila ostra in kompleksna - vsak
stavek je bil kot prgišče kamenčkov, ki jih vržeš v bazen.
Krogi so se hitro razpršili in čez Con in Uncon so se raz-
raščali odgovori na vseh stopnjah. V nekaj sekundah pa
je vse to skrila velika opozorilna tabla, ki se je prikazala
visoko na Con ozadju, premišljeno vizualizirano ravno
tako kot načrti in vrtnica. Ob tem je vedno znova in znova
ponavljal: VEN! VEN! VEN! Vse je začelo zginevati in mi-
gotati in prevladali so telesni signali. Kmalu je glasno de-
jal: »Utrujen sem.« In zaključila sem seanso (12,5 min.).
Potem, ko sem mu snela krono in sponke, sem mu prines-
la kozarec čaja iz sobe za osebje. Ko sem mu ga ponudila,
me je preplašeno pogledal in v oči so mu prišle solze.
Tako krčevito se je držal stola, da je imel otrple prste in s
težavo mi je vzel kozarec iz rok. Rekla sem mu, da ne sme
biti tako napet in prestrašen, kajti mi mu skušamo poma-
gati, ne pa ga prizadeti. Pogledal me je. Oči so bile kot
skopimi zaslon in kmalu si lahko bral v njih. Želela sem si.
2
da bi še vedno imel krono na glavi. Kaže, da mi nikoli ne
uspe ujeti trenutka, ki bi bil ugoden za skopiranje. Vprašal
je: »Zdravnica, zakaj sem v bolnišnici?«
»Zato, da ugotovimo diagnozo in predpišemo terapijo,«
sem odvrnila.
Rekel je: »Diagnoze in terapijo-zakaj?«
Povedala sem mu, da se sam morda ne spominja, da pa
se je obnašal zelo čudno. Zanimalo ga je, kako in kdaj in
pojasnila sem mu, da se bo po terapiji sam spomnil. Celo
če bi vedela, kakšen je bil ta njegov psihotični dogodek, bi
dejala isto. Tak je bil postopek. Toda čutila sem se krivo.
Če poročilo TRTU ne bi bilo zaupno, bi lahko bolje odgo-
vorila na to, kar mi je potem rekel: »Zbudili so me ob dveh
zjutraj, me zaprli, preiskali, pretepli in drogirali. In po vsem
tem sem se najbrž čudno obnašal. Sevi ne bi?«
»Včasih si ljudje v šoku mogočno razlagajo ravnanje dru-
gih,« sem rekla. »Spijte čaj in peljala vas bom nazaj na od-
delek. Temperaturo dobivate.«
»Oddelek,« je ponovil obotavljaje in potem skoraj obupa-
no vprašal: »Ali vi v resnici neveste, zakaj sem tuKajr«
Čudno je bilo, da me je vključil v svoj deluzionalni sistem,
da me je postavil na »svojo« stran. Tako možnost moram
preveriti v Rheingeidu. Mislim, da se bo vpletlo nekaj pre-
nosov, a zdaj ni čas za to.
Popoldne sem porabila za analiziranje Aninih in Sordovih
hologramov. Še nikoli nisem videla psihoskopske realiza-
cije, ki bi bila tako živa, kot je bila ta vrtnica, celo z drogo
povzročene halucinacije ne. Sence cvetnih lističev, bar-
žunasto vlažna površina, rožnata barva polne sončne luči,
rumena središčna krona - prepričana sem, da bi tudi diša-
la, če bi bila naprava ustrezno opremljena - to ni bila pred-
stava, temveč resnična stvar, ki živi in raste, s tmastim
steblom pod sabo.
Zelo sem utrujena, moram v posteljo.
Ravnokar sem prebrala svoje zapise. Ali dobro pišem ta
dnevnik? Zapisala sem vse, kar se je zgodilo in kar sem
rekla. Je to spontano? Vsekakor je pomembno zame.
5.	september. Danes sem se pri kosilu pogovarjala z dr.
Nadesovo o problemu zavestnega odpora. Pojasnila sem
ji, da imam s prebiranjem nezavednih blokad že nekaj iz-
kušenj, saj sem se s takimi že ukvarjala (otroci in depre-
sivneži, kot je Ana J.). Toda še nikoli prej nisem naletela
na takšno zavestno blokado, kot je bil F. S.-jev znak VEN!
Ali njegova današnja ukana. Vseh dvajset minut se je
koncentriral na dihanje, telesni ritem, bolečine v rebrih in
vhod v skopirnico. Predlagala mi je, naj mu prevežem oči,
in se osredotočim na Uncon dimenzijo, kjer nanje ne more
vplivati. Prav presenetljivo je, kako zelo sta Con in Uncon
polje povezana in kako vplivata eno na drugo. Prepričana
sem, da mu njegova koncentracija omogoča, da lahko iz-
vede nekaj takšnega kot je stanje »transa«.
Danes sem šla skozi Anine misli: »Dan mojega življenja«.
Vse je bilo tako sivo in mračno. Uboga duša! Še celo na
hrano ni mislila z zadovoljstvom, čeprav živi ob minimalnih
obrokih. Edina stvar, ki seje za trenutek jasno pokazala je
bil otroški obraz čistih temnih oči, z rožnato pleteno čepi-
co, okroglih ličk. V razgovoru po seansi mi je povedala, da
hodi na delo vedno mimo šolskega dvorišča, ker »rada
gleda malčke, ko tekajo in kričijo«. Njen mož se je prikazal
na zaslonu kot velik zavaljen suknjič delovne obleke in
grozeče momljanje. Ne verjamem, da je vedela, da že leta
ne vidi njegovega obraza ali sliši njegovih besed. Toda
nima smisla, da ji to povem. Morda je ravno tako dobro.
Danes sem opazila, da je tisto kar plete, rožnata čepica.
Po priporočilu dr. Nandesove se vzela v roko De Comsovo
Študijo nezadovoljstva.
6.	september. Sredi seanse (spet dihanje) sem glasno re-
kla: »Flores!« Obe dimenziji sta se pobelili, toda telesna
reakcija se je močno spremenila. Čez nekaj sekund je od-
govoril zaspano, toda slišno: »To ni trans, pač pa avtohip-
noza.«
Rekla sem: »Vaše dihanje kontrolira naprava. Ni mi treba
vedeti, da še dihate. To je dolgočasno.«
Rekel je: »Sam bi se rad nadzoroval, zdravnica.«
Stopila sem k njemu, mu snela prevezo in ga pogledala.
Imel je prijazen obraz, tiste vrste obraz, ki ga vidiš pri lju-
deh, ki skrbijo za delovanje strojev; občutljiv, toda potr-
pežljiv kot osliček. To je noro. Toda ne bom prečrtala. Re-
kla sem si namreč, da bom v tem dnevniku spontana. Osli
imajo lepe obraze. Zanje mislimo, da so neumni, trmasti,
toda osli gledajo modro in mirno, kot da so veliko prestali,
pa ne zamerijo ničesar, kot da vedo, zakaj ne smeš zame-
riti. In bela lisa okrog oči jim daje videz nebogljenosti.
»Bolj ko dihate,« sem rekla, »manj mislite. Morate sodelo-
vati, kajti rada bi ugotovila, česa se bojite.«
»Toda, jaz vem, česa se bojim,« je rekel.
»Zakaj pa mi niste povedali?«
»Nikoli me niste vprašali.«
»To je čisto razumljivo,« sem rekla. Kar smešno je, ko se-
daj razmišljam o tem in postajam jezna na duševno bolne
zato, ker so nerazumni. »Pavas sedaj sprašujem.«
Rekel je: »Bojim se elektrošoka. Bojim se, da bi mi uničili
razum, da bi me zadržali tukaj ali da bi me izpustili šele te-
daj, ko bom vse pozabil.« Sopel je.
Rekla sem: »Dobro, zakaj ne razmišljate o tem, ko gledam
na zaslon?«
»Zakaj pa naj bi?«
»Zakaj ne? Sami ste rekli, zakaj potem o tem ne mislite?
Rada bi videla barve vaših misli!«
»Barve mojih misli niso vaša stvar!« je rekel jezno, toda
bila sem pri zaslonu, ko je govoril in videla sem neoprezno
aktivnost. Seveda sem vse, kar sem govorila, posnela na
trak in to preučevala celo popoldne. Presenetljivo. Tam
sta dva subverbalna nivoja, ki tečeta ob strani govorjenih
besed. Vse čutno-čustvene reakcije in izkrivljenja so od-
ločna in kompleksna. Tako me »vidi« na vsaj tri različne
načine, mogoče celo več - analiza je neverjetno težavna!
In Uncon-Con odnosi so komplicirani in sledovi spomina
in tokovi vtisov se prepletajo tako hitro, da je kmalu vse
nedoločljivo. Podobno je tistemu stroju, ki ga je preučeval
- zelo zapleteno, toda vse v matematični harmoniji. Kot
cvetni lističi vrtnice.
Ko je ugotovil, da ga opazujem, je zakričal: »Voyeur! Pre-
kleti voyeur! Pusti me samega! Zgubi se!« in se zlomil in
zajokal. Zaslon je potem za nekaj trenutkov napolnila či-
sta fantazija. Videla sem njega samega, kako si lomi
sponke na rokah in glavi in brca aparature na kosce in drvi
iz stavbe. Pod večernim nebom se je tam zunaj dvigalo ši-
roko sleme, pokrito s kratko suho travo. In tam je obstal.
Med tem je sedel v stolu in ihtel. Prekinila sem seanso in
mu snela krono. Vprašala sem ga, če hoče čaj, toda sploh
mi ni odgovoril. Osvobodila sem mu roke in mu prinesla
skodelico čaja. Danes je bila v sobi polna škatla sladkor-
ja. Povedala sem mu to in dodala, da sem mu stresla
vskodelico dve kocki.
Ko je odpil požirek, je z dovršeno ironičnostjo rekel: »Ve-
ste, da imam rad sladkor? Najbrž vam je vaš psihoskopski
stroj povedal, da ga imam rad?«
»Ne bodite neumni,« sem rekla, »vsi imajo radi sladkor, če
ga le dobijo.«
Rekel je: »Ne, draga zdravnica, ne vsi.« V istem tonu meje
vprašal, koliko sem stara in če sem poročena. Bil je zlo-
ben. Rekel je: »Se nočete poročiti? Ste se zaročili s svo-
jim delom? Pomagate duševno bolnim, da se lahko vrnejo
3
v konstruktivno življenje in pomagajo družbi?«
»Rada imam svoje delo,« sem rekla, »zaradi tega, ker je
težko in zanimivo. Kot vaše. Radi imate svoje delo, ali
ne?«
»Imel sem ga rad,« je odvrnil, »Zdaj pa zbogom vsemu.«
»Zakaj?«
Potrkal se je po glavi in rekel: »Zzzzzt! - Vse je šlo. Jas-
no!«
»Zakaj pa ste prepričani, da vam bomo predpisali elektro-
šok? Še diagnoze vam nisem postavila.«
»Postaviti mi diagnozo?« je vprašal. »Dajte no, nehajte
igrati, prosim. Moja diagnoza je bila postavljena že zdav-
naj. Postavili so jo učeni zdravniki TRTU. Resen primer
nezadovoljstva. Prognoza: Zlo! Terapija: zapreti ga v
sobo, polno kričečih, mlatečih se razvalin in potem iti sko-
zi njegove misli na podoben način kot skozi nejgove pa-
pirje in potem zažgati... izžgati. Imam prav, zdravnica?
Zakaj morate igrati to diagnosticiranje, te kozarce čaja?
Zakaj ne stopite naravnost? Morate res pregrebsti vse,
kar sem, preden me boste izžgali?«
»Flores,« sem dejala potrpežljivo, »vi mi pravite 'Uniči me'
-	kaj se ne slišite. Psihoskopija ne uničuje ničesar. Tudi
dokazov ne zbiram z njo. To ni sodišče in vi niste pred po-
roto. In jaz nisem sodnik. Zdravnica sem.«
Prekinil me je: »Če ste zdravnica, kako potem ne vidite, da
nisem bolan?«
»Kako naj bi kaj videla, če me blokirate s svojim neumnim
VEN!?« sem kričala. Res sem kričala. Moja potrpežljivost
je bila samo navidezna in počutila sem se kot da bom raz-
padla na koščke. Toda videla sem, da sem ga presenetila
in sem nadaljevala: »Vi ste videti bolni, obnašate se tako-
dve zlomljeni rebri, temperatura, nimate teka, izbruhi joka
-	je to zdravje?! Če niste bolni, potem me v to prepričajte!
Pustite me, da vidim, kakšna je vaša notranjost, pustite
me v vse to!«
Zastrmel se je v svoj kozarec, se na čuden način zasmejal
in skomignil z rameni: »Ne morem zmagati. Le zakaj govo-
rim z vami? Tako pošteni ste videti, vrag vas vzemi!«
Odšla sem. Presenetljivo, kako lahko pacient nekoga pri-
zadene. Težava je v tem, da sem navajena na otroke, ki te
zavrnejo absolutno, kot živali, ki v grozi otrpnejo ali samo
ždijo ali grizejo. Toda ta mož, inteligenten in starejši od
mene, je sprva komuniciral z mano in vzpostavil zaupanje,
potem pa me je udaril. To je veliko hujše.
Boleče je vse to pisati. Ponovno te zaboli. Je pa koristno.
Zdaj bolje razumem nekatere stvari, ki jih je povedal. Mi-
slim, da tega, dokler ne bom postavila popolne diagnoze,
ne bom pokazala dr. Nadesovi.'Če je kaj resnice v tem, kar
pravi o aretaciji zaradi suma nezadovoljstva (vsekakor je
nepreviden v svojem izražanju), bi dr. Nadesova morda
zaradi moje neizkušenosti hotela prevzeti primer. Žal bi mi
bilo. Potrebujem izkušnje.
7. septembra. Trapa! Zato ti je dala De Camesovo knjigo.
Seveda je vedela. Kot vodja sekcije je imela dostop do
dosjejev TRTU o F. S. Namerno mi je dala ta primer.
Vsekakor je poučno.
Današnja seansa: F. S. je še vedno jezen in čemeren. Na-
merno si je predstavljal seksualno sceno. Bil je samo spo-
min, toda ko se je premikala pod njim, ji je nenadoma na-
del karikaturo mojega obraza. Bilo je učinkovito. Dvomim,
da bi ženska lahko to naredila, ženski spomini na spolno
občevanje so ponavadi temnejši in veličastnejši in part-
nerji ne postanejo lutke z zamenljivimi glavami. Čez nekaj
časa se je pričel dolgočasiti s predstavo (pri vsej živahno-
sti skoraj ni bilo telesnega odziva, celo erekcije ne) in nje-
gove misli so začele bloditi. Prvič. Ena od risb z mize se je
znova prikazala. Biti mora oblikovalec, kajti s svinčnikom
jo je spremenil. Istočasno je bilo slišati napev, miselno či-
sto melodijo in Uncon je prešel na skupno področje - veli-
ka temna soba, z otroške višine, okenska polica je bila vi-
soko, zunaj so veje drevesa temnele v večeru in v sobi se
je mehek ženski glas (mogoče je brala) včasih združil z
melodijo. Medtem se je vlačuga na postelji kazala in spet
izginjala, vsakokrat malo bolj, dokler ni od nje ostala le še
prsna bradavica. To je največ, kar sem lahko analizirala.
Ko sem prekinila seanso, me je sarkastično vprašal: »Kaj
ste se naučili?«
Zažvižgala sem melodijo.
Prestrašeno me je pogledal.
»Simpatična melodija,« sem rekla, »Še nikoli je nisem sli-
šala. Če je vaša, je ne bom žvižgala nikjer drugje.«
»To je melodija nekega kvarteta,« je povedal s svojo
»oslovsko« masko na obrazu, nebogljeno in potrpežljivo.
»Rad imam klasično glasbo. Ali ste ...«
»Videla sem dekle,« sem ga prekinila, »in tudi svoj obraz
na njej. Veste, kaj bi rada videla?«
Zmajal je z glavo. Čemerno, hinavsko.
»Vaše otroštvo.«
To ga je presenetilo. Čez nekaj časa je rekel: »Dobro, lah-
ko imate moje otroštvo. Zakaj ne? Kakorkoli, dobili boste
vse, kar je ostalo. Poslušajte: vi vse posnamete, ali ne? Bi
lahko videl posnetek? Rad bi videl kar vidite vi.«
»Vsekakor,« sem rekla, »toda ne bo vam pomenilo toliko,
kot mislite. Sama sem potrebovala osem let, da sem se
naučila opazovati. Začnite s svojimi trakovi. Svoje sem
gledala mesece, preden sem kaj prepoznala.«
Posadila sem ga na svoj sedež, mu nataknila slušalke in
mu zavrtela 30 sekund zadnjega prizora.
Potem je bil zamišljen in spoštljiv. Vprašal je: »Kaj je bilo
vse to begajoče gibanje v ozadju, vsaj mislim, da to tako
imenujete?«
»Vidno opazovanje - vaše oči so bile zaprte - in sublimira-
no čutno dogajanje, vneseno vanj. Uncon (nezavedno) in
telesna dimenzija se ves čas v veliki meri prekrivata.
Uvedli smo tri ločene dimenzije, ker le redko povsem sov-
padajo, razen pri dojenčkih. Motiv svetlega trikotnika na
levi strani holograma je verjetno bolečina v rebrih.«
»Tega ne vidim tako.«
»Tako ne vidite, ker tega takrat niste zavestno občutili.
Toda mi lahko prevedemo bolečino v rebrih na holozaslo-
nu le tako, da jo spremenimo v vizualni simbol. Podobno je
z vsemi občutki, afekti, čustvi.«
»Opazujete vse to naenkrat?«
»Povedala sem vam, da sem se osem let učila. Sami ste
ugotovili, da je to le izsek. Nihče ne more prikazati celotne
psihe na meter velikem zaslonu. Nihče ne ve, če psiha
sploh ima kakšno mejo. Razen meje vesolja.«
Čez nekaj časa je rekel: »Morda res niste nori, zdravnica.
Morda ste se le tako zatopili v svoje delo. To je lahko ne-
varno, veste.«
»Rada opravljam svoje delo in upam, da je moja pomoč
koristna,« sem mu odvrnila. Bila sem pozorna na znake
nezadovoljstva. Zasmejal se je in rekel z žalostnim gla-
som: »Snob.«
Ana se popravlja. Še vedno ima težave s hranjenjem.
Vpeljala sem jo v skupinsko terapijo, kajti Ana potrebuje
družbo. Čemu bi navsezadnje jedla? Komu je potrebna,
zaradi koga naj živi? Tisto, čemur pravimo psihoza, je
včasih čisti realizem. Toda človeška bitja samo od realiz-
ma ne morejo živeti.
F. S.-jevi vzorci se ne ujemajo z nobeno od klasičnih vzor-
cev v Rheingoldu.
Težko razumem De Camesovo knjigo. Politična termino-
logija je tako različna od psihološke. Vse je videti obrnje-
4
no. Odslej mora biti na urah P. M. ob sobotah resnično po-
zorna. Lena sem bila. Ali pa tudi ne, kot pravi F. S., sem
preveč zatopljena v svoje delo in zato ne pazim na nač
drugega. Nisem razmišljala, za kaj delam.
10.	september. Zadnji dve noči sem bila tako utrujena, da
nisem pisala dnevnika. Vsi podatki so na traku in moje
analize so zabeležene na njem. Resnično sem trdo delala
pri analizi F. S., je pa zelo razburljivo. To so res nenavadni
možgani. Ni briljanten, ni kakšen izvirnež ali umetnik, no-
benih shizofreničnih prebliskov. Ne morem reči, kaj to je,
toda prav počaščena sem, da lahko delim z njim spomine
na otroštvo, da ga si je priklical v spomin zame. Njegovo
otroštvo je bilo polno bolečin in strahu - oče je umrl za ra-
kom, žalostni meseci za dvanajstletnega F. S. Bilo je
grozno, vendar se ni končalo z bolečino, vsega tega ni po-
zabil ali potlačil, temveč spremenil v ljubezen do staršev,
do sestre, do glasbe, do oblik, do vrednot. Ob spominu na
svetlobo davno minule dni njegove misli tiho predejo, razi-
skujejo, skušajo najti popolnost.
Ne morem še govoriti o formalni koanalizi, prezgodaj je še,
toda tako inteligentno sodeluje, da sem ga danes vpraša-
la, če se zaveda lika Temnega brata, ki se je prikazoval ob
številnih Con spominih v Uncon dimenziji. Ko sem opisala
njegovo skuštrano grivo las, me je presenečeno pogledal
in rekel »Dokkay - mislite njega?« Beseda je bila na sub-
verbalnem audiu, nisem pa je povezala z likom.
Pojasnil mi je, da je v starosti petih aH šestih let to besedo
povezoval z »medvedom«, o katerem je sanjaril ali sanjal.
Rekel je: »Jahal sem ga. On je bil velik, jaz pa majhen.
Drobil je zidove, uničeval stvari, slabe stvari, pretepače,
vohune, ljudi, ki se jih je mama bala, zapore, temne ulice,
ki sem se jih bal prečkati, policaje s pištolami, lastnika za-
stavljalnice. Kar pregazil jih je. Potem se je povzpel na
hrib. Sedel sem mu na hrbtu. Tiho je bilo tam zgoraj. Ved-
no je bil večer, tik preden so se pokazale zvezde. Čudno
se je vsega spominjati. Trideset let je že tega! Kasneje se
je spremenil v nekakšnega prijatelja, dečka ali moža, z
lasmi, podobnimi medvedovim ščetinam. Še vedno je uni-
čeval stvari in hodil sem z njim. To je bilo zabavno.«
Ker nisem snemala, sem to zapisala po spominu - seanso
je zmotila redukcija. Razjezi te, da so bolnice tako nizko
pri vladnih prioritetah.
Zvečer sem se udeležila ure Pozitivnega mišljenja in si
zabeležila predavanje Dr. K.-ja o nevarnostih in lažeh li-
beralizma.
11.	september F. S. mi je zjutraj skušal pokazati Dokkaya,
pa mu ni uspelo. Zasmejal se je in glasno rekel: »Ne vidim
ga več. Mislim, da sem se na določeni točki spremenil v
njega.«
»Pokažite, kdaj se je to zgodilo,« sem rekla. Pristal je in se
takoj začel spominjati dogodka iz zgodnje adolescence.
Nobene zveze ni imelo z Dokkayem. Bil je priča aretacije.
Povedal je, da je človek delil prepovedane stvari. Kasneje
je videl enega teh pamfietov z velikim naslovom: ALI JE
PRAVICA ENAKA ZA VSE? Prebral ga je, a ga ni znova
priklical v spomin, ali pa ga je skril pred mano. Aretacija je
bila grozljivo stvarna. Natanko je bilo videti podrobnosti
kot modro srajco mladega moža, kašljanje in udarce, uni-
forme agentov TRTU in avto, ki je odpeljal, velik siv avto s
krvjo na vratih. Vedno znova se je vračal, avto je vozil po
cesti navzdol, vozil navzdol po cesti. Travmatično doživet-
je F. S. morda pojasnjuje pretiran strah pred nasiljem dr-
žavne pravice, ki jo uresničuje državna varnost, ki je mor-
da povzročilo nerazumnoobnašanje, ko so ga preiskovali
in ki se je dalo razumeti kot nezadovoljstvo - napačno,
sem prepričana.
Povedala bom, zakaj sem tako prepričana. Ko je bilo ko-
nec prizora, sem rekla: »Flores, boste zame mislili na de-
mokracijo?« Rekel je: »Draga moja, zdravnica, starega
mačka se ne da tako lahko ujeti!«
»Ne lovim vas. Lahko mislite na demokracijo, ali ne?«
»Zelo veliko mislim nanjo,« je rekel. Spremenil je aktiv-
nost desne polovice možgan. Glasba. Zaradi umetnostne
vzgoje v srednji šoli sem prepoznala zbor iz zadnjega dela
Beethovnove devete simfonije. Takrat smo jo peli z nekim
domoljubnim besedilom. Zakričala sem: »Ne cenzuriraj!«
. In on je rekel: »Ne kriči, slišim te!« Soba je bila seveda po-
polnoma tiha, toda sprejem v audiu je bil strahovit, kot bi
skupaj pelo na tisoče ljudi. Prešel je na slišno: »Ne cenzu-
riram. Razmišljam o demokraciji. Upanje, bratstvo, nobe-
nih omejitev. Vsi zidovi so podrti. Vi, mi, jaz, vsi smo usta-
vili vesolje. Ali slišite?« Znova se je znašel na vrhu griča
pokritega s kratko travo in preveval ga je občutek, da si vi-
soko in da je samo nebo nad tabo. Glasba je bila nebo.
Ko sem mu na koncu snela krono, sem rekla: »Hvala!« Ne
vem, zakaj se ne bi zdravnik zahvalil pacientu za razodet-
je lepote in pomena. Zdravnikova avtoriteta je seveda po-
membna, toda ni nujno, da prevladuje. Razumem, da v po-
litiki avtoritete morajo voditi in da jim morajo slediti, toda
pri psihološki medicini je majhna razlika - zdravnik ne
more »ozdraviti« pacienta, pacient se »zdravi« sam z
našo pomočjo in to ni v nasprotju s P. M.
14. septembra. Zmedena sem od dolgega pogovora z F. S.
in skušala bom urediti svoje misli.
Nemiren je, ker mu poškodba reber preprečuje, da bi se
udeleževal delovne terapije. Oddelek za nasilne ga je glo-
boko prizadel in vso svojo avtoriteto sem uporabila, da
sem pred tremi dnevi znak N na njegovem kartonu spre-
menila v moški oddelek B. Njegova postelja stoji tik leži-
šča starega Arca in ko sem prišla ponj, je sedel na Arcovi
postelji in se pogovarjal z njim. F. S. je rekel: »Dr. Sobelo-
va, poznate mojega soseda, profesorja Arca s filozofske
fakultete?«
Seveda sem poznala starega moža - tukaj je bil že leta,
dlje kot jaz - toda F. S. je govoril tako spoštljivo in resnob-
no, da sem rekla: »Seveda, kako ste, profesor Arco?« in
mu stisnila roko. Gledal meje kot tujko-pogosto pozablja
ljudi.
Ko sva odšla v skopirnico, je F. S. rekel: »Ali veste, koliko
elektrošokov je dobil?« in ko sem rekla, da ne, je nadalje-
val, »60. Vsak dan mi to pove. S ponosom.« Nato je rekel:
»Ali ste vedeli, da je bil svetovno znan učenjak? Napisal je
knjigo Ideja liberalizma - knjigo o idejah svobode v politiki,
umetnosti in znanosti dvajsetega stoletja. Prebral sem jo,
ko sem bil v inženirski šoli. Takrat je še obstajala. Na
knjižnih policah. Sedaj je ni več. Nikjer. Vprašajte dr. Arca.
Še nikoli ni slišal zanjo.«
»Pri elektrokonvulzivni terapiji se vedno izgubi nekaj spo-
mina,« sem rekla, »toda izgubljeni podatki se lahko po-
novno naučijo in pogosto se spontano vrnejo.«
»Po šestdesetih elektrošokih?« je vprašal.
F. S. je visok mož, zdaj pogosto sključen, toda celo v bol-
niški pižami je imresivna pojava. Tudi sama sem visoka in
»mala zdravnica« me ne kliče zaradi tega, ker bi bila
manjša od njega. Prvič je to naredil, ker je bil jezen name
in sedaj mi tako pravi, kadar je zagrenjen, a noče, da bi me
njegove besede užalile. Rekel je: »Dajte, mala zdravnica,
ne sprevedajte se. Saj natančno veste, da so človeku na-
menoma uničili razum.«
Sedaj bom poskušala natančno zapisati, kaj sem rekla,
ker je to pomembno. »Ne odobravam uporabo elektrokon-
vulzivne terapije kot splošnega instrumenta. Svojim pa-
cientom je ne bi priporočala razen morda v specifičnih pri-
merih senilne melanholije. Odločila sem se za psihosko-
5
pijo, ker je integrativna in na in ne destruktivna.« Vse to je
res, a še nikoli prej nisem tega rekla ali vsaj zavestno raz-
mišljala o tem.
»Kaj bi priporočali zame?« je vprašal.
Pojasnila sem, da bosta mojo diagnozo morala odobriti
vodja sektorja in njegov pomočnik. Rekla sem, da doslej v
njegovi preteklosti ali njegovi osebnostni strukturi ni niče-
sar, kar bi upravičilo uporabo EKT, da pa še nisva prišla
tako daleč.
»Vzemiva si veliko časa,« je rekel, drsajoč po hodniku z
zgrbljenimi rameni.
»Zakaj? Vam je všeč?«
»Ne, čeprav ste mi vi všeč. Toda rad bi odložil ta neizogib-
ni konec.«
»Zakaj vztrajate, da je neizogiben, Flores? Ne vidite, da je
pri tej stvari vaše razmišljanje čisto iracionalno?«
»Vrtnica,« je rekel - še nikoli prej ni uporabil mojega ime-
na.
»Vrtnica, ne morete se z razumom bojevati proti čistemu
zlu. Tu je vse polno prikritih razlogov, ki jih ne morete vide-
ti. Seveda sem iracionalen, ko vidim grozeče uničenje
lastnih misli - mene samega. Toda ne motim se. Dobro ve-
ste, da me ne bodi spustili 6d tod ...« Obotavljaje se je
dodal: »... nespremenjenega.«
»En psihotičen napad-«
»Nimam psihotičnih napadov. To bi zdaj že morali vedeti.«
»Zakaj pa so vas potem poslali sem?«
»Imel sem nekaj prijateljev, ki so se imeli rajši za tekmece.
Najbrž so obvestili TRTU, da sem subverziven liberalec.«
»Kakšni so bili njihovi dokazi?«
»Dokazi?« Zdaj sva bila že v skopirnici. Za trenutek si je
pokril obraz z rokami in se osupljivo zasmejal, »Dokazi?
No, nekoč sem se na srečanju svoje sekcije dolgo pogo-
varjal s tujim obiskovalcem, strokovnjakom z mojega po-
dročja, oblikovalcem. In imel sem prijatelje, veste, takšne
neproduktivne ljudi, boheme. In tisto poletje sem vodji
sekcije pokazal, zakaj se načrt, ki ga je odobrila vlada, ne
bo obnesel. To je bilo noro. Mogoče sem tu zaradi imbecil-
nosti. In berem. Prebral sem knjigo prof. Area.«
»Toda vse to je nepomembno. Mislite vendar pozitivno,
radi imate svojo državo, niste nezadovoljni!«
Rekel je: »Ne vem. Všeč mi je ideja demokracije, upanje,
res, všeč mi je. Brez tega ne bi mogel živeti. Toda država?
Mar mislite tisto stvar na zemljevidu? Same črte, vse zno-
traj črt je dobro in nič zunaj njih ni važno? Kako lahko
odrasel človek ljubi tako otročjo misel?«
»Toda domovine sovražniku ne bi izdali!«
Rekel je: »No, če bi že moral izbirati med domovino in člo-
večnostjo ali med domovino in prijateljem, tedaj morda bi.
Če lahko temu rečeš izdaja. Jaz pravim temu moralnost.«
On JE liberalec. Natančno to, o čemer je dr. Katin govoril v
nedeljo.
Klasična psihopatija, odkloni od normalnega odzivanja.
Rekel je čisto brez čustev »Morda bi.«
Ne. To ni res. Rekel je s težavo in bolečino. Jaz sem bila ti-
sta, ki je bila presenečena, ker nisem čutila ničesar - bila
sem prazna, hladna. Kako naj ravnam pri takšni vrsti psi-
hoze, pri POLITIČNI psihozi? Dvakrat sem prebrala De
Gamsovo knjigo in verjamem, da jo sedaj razumem, toda
še vedno zija globok prepad med političnim in psiholo-
škim. Knjiga mi je pokazala, kako misliti, ne pa tudi, kako
delovati pozitivno. Vidim, kako F. S. misli in čuti in vidim
razliko med tem in prejšnjim mišljenjem, toda še vedno ne
vem, kako naj mu pomagam, da bo mislil pozitivno. De
Gams pravi, da je nezadovoljstvo negativen pogoj, ki ga je
treba izpolniti s pozitivnimi idejami in čustvi, to pa ne
ustreza F. S.. Prepad ni v njem. V resnici je prepad med
političnim in psihološkim pri De Gamsu natančno to, na
kar se nanašajo njegove ideje. Toda, če so te ideje napač-
ne, kako je potem to mogoče?
Nujno potrebujem nasvet, a pri dr. Nadesovi ga ne morem
iskati.KomijedalaDeGamsa,jerekla: »V tem boste našli
vse, kar potrebujete.« Če bi ji bila povedala resnico, bi bilo
to kot priznanje nemoči in odvzela bi mi primer. Pravza-
prav mislim, da je to vrsta preizkusa, preizkuša me. Toda
potrebujem to izkušnjo, učim se in poleg tega mi pacient
zaupa in odkrito govori z mano. To dela, ker ve, da bom
obdržala zase vse, kar mi pove. Razen tega dnevnika ne
morem nikomur pokazati ali pa razpravljati o vsem tem s
komerkoli, dokler se zdravljenje ne prične in zaupanje ne
bo več potrebno.
Toda ne vem, kdaj se bo to zgodilo. Zdi se mi, da bo za-
upanje med nama vedno potrebno.
Moram ga naučiti, da bo prilagodil svoje vedenje resnič-
nosti ali pa ga bodo poslali na EKT, ko bo Sekcija novem-
bra pregledovala primere. Glede tega se ni motil.
9. oktober. Nehala sem pisati v ta zvezek, ko se mi je F.
S.-jev material zazdel »nevaren« zanj (ali zame). Nocoj
sem pravkar vse še enkrat prebrala. Zdaj vidim, da ga ni-
koli ne bi mogla pokazati dr. Nedesovi. Zato bom nadalje-
vala in pisala vse, kar hočem. Sicer mi je rekla, naj prav to
delam, a mislim, da je vedno pričakovala, da ji ga bom po-
kazala. Mogoče je mislila, da bom jaz sama to želela in
sprva je bilo res tako. Včeraj je vprašala zanj. Rekla sem ji,
da sem ga opustila, ker sem samo ponavljali stvari, ki so
že spravljene na karticah za analizo. Bila je očitno razoča-
rana, a ni rekla ničesar. Najin odnos dominantnosti-
poslušnosti se je v preteklih tednih spremenil. Ne potre-
bujem več toliko vodstva in sedaj, ko se je Ana Jest po-
pravila, po študiji avtizma in uspešni analizi trakov T. R.
Vinka, ne more več zahtevati moje odvisnosti. A morda mi
bo to zamerila. Zvezku sem odtrgala ovitek in liste hranim
za zadnjo platnico mojega Rheingeida; temeljito bi morali
iskati, da bi jih našli. Ko sem to delala, me je stiskalo v že-
lodcu in glava me je bolela.
Alergija: človek je lahko izpostavljen cvetnemu prahu ali
pa ga tisočkrat ogrizejo bolhe, pa ni reakcije. Potem pa
dobi virusno infekcijo ali psihično travmo ali pa ga piči če-
bela in naslednjič, ko se sreča s pelodom ali bolhami, za-
čne kihati, kašljati, solzi se,... podobno je z določenimi
drugimi dražljaji. Nekaj ti mora vzbuditi občutljivost.
»Zakaj je toliko strahu?« sem napisala. No, sedaj vem.
Zakaj ni zasebnosti? To ni pošteno in žaljivo je. Ne morem
brati »tajnih« kartotek, ki jih ima v svoji pisarni, čeprav jaz
delam s pacienti, ona pa ne. Sama nimam nobenega »taj-
nega« materiala. Samo ljudje v vodstvu imajo lahko skriv-
nosti. Njihove skrivnosti so vse dobre, celo če so same
laži.
Poslušaj. Poslušaj, Vrtnica Sobel, zdravnica medicine,
doktorka psihoterapije, doktorka psihoskopije. Ali se ne
približuješ preveč? Čigave misli misliš?
Šest tednov si po dve do pet ur dnevno delala s človeški-
mi možgani. Žlahtnimi, polnimi, zdravimi možgani. Še ni-
koli prej nisi delala česa podobnega. Delali si samo s po-
habljenimi in prestrašenimi. Sebi enakega še nisi srečala.
Kdo je terapevt, ti ali on?
Ampak če ni z njim nič narobe, kaj naj bi potem zdravila?
Kako mu lahko pomagam? Kako ga lahko obvarujem? Da
ga naučim lagati?
Brez datuma. Zadnja dva večera sem do polnoči pregledo-
vala diagnostične skope prof. Arca, ki so bili posneti pred
enajstimi leti, ko so ga sprejeli, pred elektrokonvulzivno
terapijo.
To jutro je dr. N. poizvedovala, zakaj sem šla tako daleč
6
nazaj po kartoteki (to pomeni, da ji Selana prijavlja, katere
kartoteke uporabljamo). (Poznam vsak kvadratni centi-
meter skopirnice, a sedaj jo vsak dan pregledujem). Od-
govorila sem ji, da me zanima razvoj idejnega nezadovolj-
stva pri intelektualcih. Strinjali sva se, da se intelektuali-
zem nagiba k pospeševanju negativnega mišljenja in da
morda vodi to do psihoz in da bi tiste, ki zaradi tega trpijo,
morali obravnavati kakor so prof. Arco in jih potem odpu-
stiti, če bodo še kompetentni. Bila je zanimiva in harmo-
nična diskusija.
Lagala sem. Lagala. Lagala. Načrtno, zavestno sem laga-
la, tako. Ona je lagala. Lažnivka je. In tudi ona je intelektu-
alka! Ona je laž. In prestrašena bojazljivka. Hotela sem
gledati Arcove trakove, da bi našla perspektivo. Da bi se
prepričala, da Floresove misli niso enkratne in originalne.
To je resnica. Razlika je presenetljiva. Con dimenzija prof.
Arca je bila veličastno arhitekturna, Uncon material pa je
bil manj povezan in manj zanimiv. Dr. Arca je vedel veliko
več in moč in lepota njegovih motivov je daleč prekašala
Floresove. Flores je velikokrat ekstremno zmeden. To pa
je element njegove vitalnosti. Dr. Arca je - je bil abstraktni
mislec, kot sem jaz, zato v njegovih trakovih nisem tako
uživala. Pogrešala sem temeljitost, časovno-prostorski
realizem in intenzivno čutno jasnost Floresovih misli.
Danes zjutraj sem v skopirnici povedala, kaj sem počela.
Njegova reakcija (kot običajno) ni bila takšna, kot sem
pričakovala. Rad ima starčka in mislila sem, da bo vesel.
Rekel je: »Hočeš reči, da ohranijo trakove in uničijo ra-
zum?« Povedala sem mu, da se ohranijo vsi trakovi za
učenje in ga vprašala, ali ga ne veseli misel, da obstajajo
trakovi dr. Arcovih prvotnih misli: ali ni to tako kot knjiga,
trajni del možganov, ki bi prej ali slej postali senilni in ka-
korkoli že umrli? Rekel je: »Ne. Ne tako dolgo, dokler je
knjiga prepovedana in trakovi tajni. Kaj še v smrti ni svo-
bode in zasebnosti? To je najhujše od vsega! «
Po seansi me je vprašal, če bi lahko in če bi hotela uničiti
njegove diagnostične trakove, če ga bodo poslali na EKT.
Rekla sem, da se takšne stvari stvari prav lahko napačno
vložijo in izgube, da pa se mi zdi kruta izguba, jaz sem se
učila od njega in tudi drugi bi se lahko. Rekel je: »Kaj ne vi-
dite, da nočem služiti ljudem z varnostnimi prepustnica-
mi? Ne bom se dal izrabljati, v tem je bistvo. Vi me niste ni-
koli izrabljali. Sodelovala sva. Skupaj sva v isti ječi.«
V zadnjih dneh veliko misli na zapor. Fantazije, sanjarje-
nja o ječi, delovnih taboriščih. Sanja o zaporu, kot sanja
jetnik o svobodi.
Resnično, zdaj, ko vidim, kako se stene zožujejo, bi ga po-
slala v zapor, če bi ga mogla, a ker je TUKAJ za to ni nobe-
ne možnosti. Če bi javila, da je politično nevaren, bi ga
preprosto vtaknili v prisilni oddelek in mu dali EKT. Tu ni
sodnikov, da bi ga poslali v ječo.
Samo zdravniki, ki obsojajo na smrt.
Vse, kar lahko naredim je samo to, da zavlačujem z diag-
nozo, dokler se le da in zahtevam polno koanalizo z ute-
meljeno prognozo polnega ozdravljenja. Poročilo sem si
že trikrat skicirala, a težko ga je izraziti tako, da bi bilo jas-
no, da vem, da je bolezen idejna (tako, da ne bi takoj obšli
moje diagnoze) in da bi še vedno zvenela dovolj blago in
ozdravljivo, da bi mi pustili delati s psihoskopom. Navse-
zadnje, čemu zabiti leto z uporabljanjem drage opreme, ko
pa je pri roki ceneno in preprosto takojšnje ozdravljenje?
Karkoli bom že rekla, oni imajo ta argument v rokah. Še
dva tedna sta do sekcijskega pregleda. Morala bom napi-
sati poročilo tako, da ga res ne bodo mogli obiti. Toda, če
ima Flores prav, če je vse to igra, laganje o laganju in ima-
jo že od vsega začetka ukaze o TRTU? »Tega uničite -«
(Brez datuma) Sekcijski pregled danes.
Če ostanem tu, imam nekaj moči, lahko naredim kaj do-
brega. Ne, ne, ne, nimam je, nimam je niti v tej edini stvar,
celo v tem ne, kaj lahko naredim zdaj, kako lahko usta-
vim ...
(Brez datuma) Jutri zjutraj bom povedala dr. Nadesovi, da
odpovedujem in da prosim za premestitev v Otroško bol-
nico. Toda ona mi mora odobriti premestitev. Če ne, sem
zunaj na hladnem. Že zdaj sem tam. Vrata sem zaklenila,
da bi to napisala. Ko bo napisano, bom šla v kurilnico in
vse zažgala. Ni več prostora, nič več.
Srečali smo se na hodniku. Dežurni je bil z njim. Prijela
sem ga za roko. Bila je velika in koščena in zelo hladna.
Vprašal je, tiho: »Je to zdaj - Vrtnica - elektrošok?« Ni-
sem hotela, da bi izgubil upanje, preden bo šel gor po
stopnicah in po hodniku navzdol. Dolga pot je navzdol po
hodniku. Rekla sem: »Ne. Samo še nekaj testov-verjetno
EEG-«
»Potem vas bom jutri videl?« je vprašal in pritrdila sem.
In me je. Danes zvečer sem šla k njemu. Bil je buden. Re-
kla sem: »Doktorica Sobelova sem, Flores. Vrtnica sem.«
Momljajoče je dejal: »Veseli me, da sva se spoznala.« Na
eni strani obraza ima komaj vidno paralizo. To bo izginilo.
Vrtnica sem. Jaz sem vrtnica. Vrtnica, jaz sem vrtnica.
Vrtnica brez cvetov, vrtnica vsa v trnju, misel, ki jo je on
ustvaril, roka, ki se je je dotaknil, vrtnica pozimi.
prevedla Mirjam Sevčnikar
Ursula K. Le Guin, The Diary of the Rose, 1976, zbirka
Future Power
7
Kate Wilhelm
RDEČI KANARČEK
Dojenček se je včasih igral s starimi kockami, ki jih je bil
Tillich nekje staknil. Kocke so bile zdrsane skoraj do glad-
kega, tako da so bile številke in črke komaj vidne. Treba
jih je bilo sukati na to in ono stran, ravno prav ujeti svetlo-
bo. Ogli so bili zaobljeni, že povsem brez barve. Tillich se
je spominjal takih kock. Stare in zrabljene so se mu zdele
veliko prijetnejše kot nove, vse svetleče in z ostrimi robo-
vi. V resnici ni nikoli opazoval dojenčka pri igri. Ko ga je vi-
del na tleh, s kockami ob sebi, se je posvetil kakemu dru-
gemu opravilu, kajti bilo je mogoče, da so bili dojenčkovi
premiki kock povsem slučajni. Tillich je imel v glavi podo-
bo dojenčka, kako se igra s kockami, in ni si upal razbiti te
podobe.
V drugi podobi je dojenček po jutranji steklenički mirno
spal na boku, s sredincem in kazalcem v ustih. Tillich je
vsako jutro pred odhodom na delo pogledal, če se ni do-
jenček morda izkobacal izpod odej ali pa se zakopal po-
vsem podnje. Vendar je je v slabotni jutranji svetlobi do-
jenček vedno mirno spal in Tillich je tiho odšel. Nekega ju-
tra pa je Tillich brez posebnega razloga stopil v sobo, šel
na drugo stran postelje in pogledal dojenčka. Dojenček ni
spal. Strmel je v prazno, ne da bi se premaknil, še mežiknil
je komaj kdaj. V ustih je imel prstka. Njegov pogled je
zdrknil na Tillicha. Tillichu se je zdel njegov pogled skriv-
nosten, neprijeten, nečloveški in nekako zloben. Umaknil
se je. Ob pregradi, ki je ločevala dojenčkov del spalnice,
se je ustavil in se ozrl. Videti je bilo, kot da dojenček mir-
no, sladko spi.
»Tillich,« je povedal v lekarni. »Norma Tillich.«
Sestra je prebrala kartico, ki ji jo je izročil.
»Kaj sprememb? Naj jo naročim?«
»Ne. Ni sprememb.«
»Dve na dan, zjutraj in zvečer. Štirinajst kapsul. Prosim
preverite in podpišite.«
Sovražil je mlado žensko v lekarni. Če bi lahko prišel med
odmorom za kosilo, je ne bi bilo tam. Vendar ni mogel ni-
koli priti pred koncem službe. Ženska je imela velik, ko-
ščat obraz. Njene roke so bile velike. Z močnimi, zaneslji-
vimi prsti je delila tablete in kapsule. Kadar je bila ona za
okencem, ni bilo nobene potrebe preverjati števila kapsul.
Računalniško kartico je vrnila v stroj. Tillich se je premak-
nil. Vedno je bila vrsta, morda isti ljudje v istem redu. Pohi-
tel je domov. Lačna bo. Dojenček bo lačen in bo jokal.
»Dobro jutro, g. Rosenfeld.«
»Dobro jutro, g. Tillich. Kako ste kaj?«
»Kar v redu, hvala.« Nalil je vrelo vodo na juho v prahu, dva
velika keksa je namazal s proteinskim namazom in ju po-
ložil na pladenj. Napolnil je Rosenfeidov vrč za vodo ter na
nočno omarico postavil nekaj svežih kozarcev.
»Še kaj, g. Rosenfeld?«
»Ne. Ne. To bo v redu. Hvala vam lepa.«
»Ni za kaj. Zvečer se bom spet oglasil.«
»Ni treba, če imate delo, moj prijatelj.«
»Brez težav. Dobro se imejte, g. Rosenfeld.«
Starec je pokimal. Ogledoval je svoj pladenj. Rad bi bil že
začel z zajtrkom, pa je bil preveč olikan, da bi začel, pre-
den Tillich ne odide.
Ko je prišel domov, je bil dojenček vedno moker in pona-
vadi onesnažen. Tillich ga je previl in ga s polno steklenič-
ko posadil v posteljo. Dojenčkov obraz je bil siveče rume-
ne barve.
»Norma, ali je danes kaj jedel?«
Videti je bila negotova. Potem se je njen obraz nekako
zložil sam vase in planila je v jok. »Ne vem. Ne spominjam
se. Saj si pustil polno stekleničko, ne? Si pozabil na nje-
govo stekleničko?«
»Nisem pozabil. Stekleničke ni več. Najbrž si jo vrgla proč.
Ali je popil mleko?«
Še minuto ali dve je jokala, potem je skočila pokonci, gle-
daje ga skozi prste. Pela je, «Imela sem rdečega kanarčka.
Ni znal peti. Pustila sem okno odprto in kanarček je odiQtel.
Bi bilo to slabo? Mislim, da bi ga pustila odleteti?«
»Ne, nebi bilo slabo.«
»Zato, ker bi ga res. In bi gledala, kako leti proč. Leti proč.
Leti proč.«
Včasih mu je prinesla svojo ščetko. »Bi mi počesal lase?«
Čisti in počesani so bili njeni lasje dolgi in svileni, rdeče se
lesketajoč. Njene oči so bile modre, včasih zelene, njena
koža zelo bleda in prosojna. Njene okrogle in čvrste prsi,
ki so ga vedno vzburjale, so bile prepletene z modrimi ve-
nami. Več mesecev je bila dojila dojenčka. Potem ga en
dan ni, pa še en dan, pa še en. Dneve in dneve je trajalo,
da se ji je mleko ustavilo, in ves čas jo je begalo. Prihajala
je k njemu in mu kazala mokra oblačila ali pa sušeče se
mleko na posteljnini ali na svojem trebuhu. Ko ji je ponov-
no skušal nastaviti dojenčka na prsi, se je zgrožena
umaknila. Neko noč se je zbudil in jo videl, kako se sklanja
nadenj in mu skuša vsiliti svojo bradavico med ustnice. V
ustih je imel okus sladkega mleka.
Ga. de Vries je stanovala v istem nadstropju. Večkrat jo je
videl. Kadar sta se srečala, je ponavadi imela pri sebi
otroka. Bila je zelo suha in je bila videti utrujena. Ko se je
odzval vztrajnemu trkanju, je stala pred vrati.
»G. Tillich, bi prišli prosim malo z mano? Prosim. Nekoga
potrebujem.«
Ozrl se je nazaj v stanovanje. Norma sploh ni dvignila po-
gleda. Napeto je gledala televizijo. Hip se je obotavljal, po-
tem je stopil na hodnik in zaprl vrata za sabo. »Kaj je naro-
be?«
»Eden od otrok. Moj bog, ne vem.« Hitro ga je vodila po
hodniku do svojega stanovanja. Deklica kakih desetih let
je stala v dverju. Tillich jo je že večkrat videl na hodniku,
pa spodaj v veži. Vedno se mu je zdela dokaj normalna.
Držala je vrata odprta in se umaknila vstran, ko sta se pri-
bližala.
Ga. de Vries je potisnila Tillicha mimo deklice, skoz dnev-
no sobo v spalnico, kjer so povsod po tleh ležale žimnice.
Dva otroka sta strmela vanj. Potem je zagledal še enega
otroka na žimnici tik ob steni. Deček, štiri ali pet let star.
8
se je zvijal v krču. Hrbet je imel usločen, jezik mu je molel
med stisnjenimi čeljustmi, na bradi kri in peno. Koža mu je
že posinjela.
Tillich se je obrnil k ženski. »Ali nimate zdravil zanj?«
»Ne. Še nikoli ni bil tak. Moj bog, kaj je to?«
»Pokličite otroško kliniko, nujni oddelek.« Strmela je vanj.
»Imate telefon?«
»Ne.«
»Bom jaz. Kako mu je ime? Simptomi?«
»Roald de Vries. Štirideset vročine že ves dan.«
Klical je otroško kliniko, nujni oddelek. »Žal, že tako smo
prezasedeni. Prosim, navedite bolnikovo kartotečno šte-
vilko, ime in vzrok vašega klica. Ob osmih zjutraj odpeljite
bolnika do najbližje bolniške postaje. Hvala. To je posne-
tek.«
Ni vedel številke.
»Bom jaz ostal tukaj,« je rekel gospe de Vries. »Pokličite
jih in jim dajte njegovo kartotečno številko. Tako ga bodo
vsaj jutri sprejeli.«
Deklica, ki jo je poznal že od prej, je bila najstarejši otrok.
Ko je čakal, da se mati vrne, je opazil modrice na njenih
rokah, na vratu. Videti je bilo, da ima vnetje očesne mreni-
ce. Naslednja dva otroka, dečka okoli petih, šestih let, sta
bila zelo suha. Večji se je pomočil na tla. Deklica je mo-
kroto brez besed počistila. Vsega sta bili dve spalnici. V
drugi je spal moški. Imel je suho, brezbarvno kožo, ki jo
pusti dolgotrajna bolezen. Njegov spanec je bil nenara-
ven. Bil je močno opojen s pomirjevali. Tillich se je ozrl na
bolnega otroka. Zdaj je bilo njegovo telo mlahavo in pokri-
to z znojem. Ženska se je vrnila in lahko je odšel. Čez te-
den dni jo je spet videl. Otroka nista niti omenila.
Tillich je upravljal vlake na odseku 3B. Prevzel jih je pet-
deset milj iz mesta, ko so se prikazali kot svetleče male
bele ali zelene lučke. Njegovi prsti so poznali tipke, ki so
premikale kretnice in ustavile katero od premikajočih se
lučk ali pognale drugo. Bilo je, kot bi s svetlikajočimi se
pajki pletel zapleteno pajčevino.
Delaljetriure,potem je slediidvanajstminutniodmor, delal
je še tri ure, imel štirideset minut prostega časa za kosilo,
potem pa še zadnje tri ure. Primerjal je svoje delo s prija-
teljem Frankom Jorgensom in strinjala sta se, da dela te-
žje od Jorgensa, ki je nadzoroval promet.
»Morali bi mi zvišati plačo,« je rekel Tillich svojemu pred-
stavniku v sindikatu.
»Daj no, saj veš da je to nemogoče. Ne moremo zahtevati
povišanja samo za enega delavca, ki ima težave. Vsak
ima težave.«
Vso stvar je urediti kar na kadrovskem oddelku. Njegovo
prošnjo so zavrnili. Obvestili so ga, da lahko vloži prošnjo
preko svojega predstavnika v sindikatu. Prošnjo in obve-
stilo je vrgel proč.
»Tillich. Norma Tillich.«
»Kaj sprememb? Naj jo naročim?«
»Ja, moramo k zdravniku.«
»Vzemite, prosim, kartico in tale obrazec in ga izpolnite pri
eni od miz tamle. Ko ga boste izpolnili, ga dajte enemu od
uslužbencev na oddelku 4-N. Hvala lepa.« Mlada ženska
ga je pogledala naravnost v oči. Nejevoljno se je namršil.
Ime. Starost. Prepišite šifro s tretje vrstice bolnikove ¡karto-
tečne kartice. Prepišite šifre z vrstic 7, 8, 9,... Razlog za
obisk pri zdravniku. Odkljukajte ustrezno. Če nobeno od na-
vedenih ne ustreza, napišite razlog na drugi strani prijavni-
ce.
Pomel si je oči. Moral bi si bil že doma vse napisati, da bi
tu lahko le prepisal. Ne more skrbeti za otroka. Zanemarja
ga. Ne je in tudi otroka ne hrani. Ne skrbi za njegovo čisto-
čo. Lahko bi se poškodoval. Ali pa bi se ona. Nezadovoljen
je prebral, kar je napisal. Bilo je res, vendar ni bilo dovolj.
Dodal je \e: poškodovala.
»Hvala lepa,g. Tillich. Zvedeli boste prihodnji teden. Javi-
te se tule. Štirinajst kapsul. Prosim, preštejte in podpiši-
te.«
Njegova prošnja je bila zavrnjena. H kartici je bilo pripeto
tipkano obvestilo. Tillick (priimek so napisali narobe),
•Norma. Neagresivna. Sledila je vrsta datumov in številk.
Datumi, ko je bila pri zdravnikih, diagnoze in navodila. Til-
lichu je bilo vse razumljivo. Prošnja je bila zavrnjena zara-
di nezadostnih simptomatskih sprememb od prognoze z
19.6.87-A-D-P/S-4298-MC.
»Štirinajst kapsul. Prosim, preštejte in podpišite.«
Dojenček se je naučil dreti na nov način. Začel je visoko in
zavijal vedno glasneje, dokler ni prišel do tona, od katere-
ga je Tillicha bolela glava. Potem je nenadoma prenehal,
enkrat ali dvakrat zahlastal za zrakom in spet začel.
»Moraš ga hraniti, ko me ni,« je rekel. »Saj lahko držiš ste-
kleničko. Zapomni si. Takole.«
Ni gledala. Gledala je mimo njega, mimo dojenčka, in se
smehljala tistemu, kar je videla med seboj in progasto mo-
dro steno. Pogledal je otroka, ki je željno goltal hrano in
strmel vanj s svojimi nepremičnimi očmi. Tillich je zaprl
oči.
Ko se je dojenček nasitil, je Tillich pripravil večerjo še za-
nju. Mesni nadomestek, krompir, sojino zmes. Prav tako
željno je jedla kot dojenček.
»Norma, ko sem v službi, lahko poješ kaj keksov, ki sem ti
jih kupil. Tudi mali bi lahko kakega grizljal. Se jih spomniš.
Norma?«
Bistro je pokimala. Dojenček se je začel jokati. Zdelo se
je, daga ne sliši.
Medtem ko je pomival posodo, je gledala televizijo. Dojen-
ček se je drl. Na kliniki je bil naročen čez dva meseca.
Razmišljal je, če se bo drl vseh osem tednov, devetinpet-
deset noči. Razbil je krožnik. Boleče je v vsaki roki stiskal
en kos. Buljil je v razbita kosa. Krožniki naj bi bili nezlom-
ljivi.
Dojenček se je drl do polnoči, ko ga je spet nahranil. Po-
tem se je sčasoma umiril in ob enih se mu je zdelo, da spi.
Ni šel mimo pregrade, da bi se prepričal.
Norma ga je čakala na njuni postelji. Lica je imela zardela,
bradavice trde in temno rdeče. Začel se je slačiti. Vlekla
ga je za obleko, se smejala in ga grizljala po trebuhu, po
ritnicah, ko se je obrnil po bedrih. Navdušeno je je grulila
ob njegovi erekciji in z divjo slo je padel nanjo. Kriknila je,
mu razgrebla hrbet, ga grizla v ustnico dokler ni pritekla
kri. Oklepala se ga je in ga skušala odriniti. Preklinjala ga
je in mu šepetala besede ljubezni in umazane besede. Ko
sta končala, se je zvalila z njega, se pretipala do roba po-
stelje in se splazila dol. Strmela je vanj z grozo, ali s so-
vraštvom. Ali z mešanico obojega. Sklonjena, pripravljena
na beg, se je umaknila do vrat. Ob vratih je zakričala kot
smrtno ranjena žival. Spet in spet je zakričala.-Zakopal je
glavo v posteljnino. Čez čas je utihnila. S postelje je po-
bral odejo in jo pokril na kavču, kjer je zelo globoko spala.
Vedel je, da se ne bi zbudila, če bi jo vzdignil in jo odnesel
v posteljo. A jo je le pokril. Pogledal je proti dojenčku. Ni
se premaknil. Stresel se je in šel v posteljo.
»Štirinajst kapsul. Preštejte, prosim, in podpišite ...«
»Samo trinajst jih je.«
Dolgi, sposobni prsti so se ustavili. Tillich je pogledal na-
vzgor. Brez izraza mu je vrnila pogled, potem je spet po-
9
gledala na bledo zelene kapsule. Njeni prsti so se premi-
kali počasi, koje štela, »... dvanajst. Trinajst.« Primaknila
je še eno. »Štirinajst, Prosim preverite, g. Tillich.« Spet
sta se njuna pogleda ujela. Imela je sive oči, zelo dolge in
ravne trepalnice.
»Štirinajst,« je rekel in podpisal, in se premaknil na-
prej.
Dojenček je sovražil park. Tulil je in ni hotel sedeti. Tillich
ga je vzel v naročje in dojenček je bil nekaj časa tiho in
strmel v grmovje. Otroci so se gugafi, tulili, se smejali, kri-
čali. Pomladno sonce je bilo toplo, čeprav je zrak še vedno
malo grizel. Forzicije so cvetele, mahale s svojimi rumeni-
mi rokami. Dojenček je strmel v dolge rumene veje. Kmalu
se je naveličal in spet začel jokati.
»Zebe me.« Norma se je oklepala njegove roke. S pogle-
dom je živčno, sunkovito, prestrašeno begala. »Hočem
domov.«
»Potrebuješ sonce. Mali tudi. Malo se sprehodimo, da ti
bo toplo.«
Posadil je jokajočega otroka nazaj v voziček. Voziček je
bil starejši od Tillicha. Škripal je, eno kolo se je močno
majalo, kovinski deli so bili zarjaveli, plastika krhka in raz-
pokana. Vedel je, da so lahko zadovoljni, da ga imajo.
Vozil je tulečega dojenčka in Norma se je oklepala njego-
ve roke. Nihče se ni oziral nanje. »Zebe me. Hočem do-
mov.« Kmalu bo tudi ona jokala. Hodil je nekoliko hitreje.
»Zdaj bomo šli domov. Tu se gre.« Ni gledal ljudi. Drevesa
so brstela, grmičje je bilo že odeto v skoraj polno listovje
in je cvetelo. Trava je bila bogato zelena. Beli oblaki na
neskončni modrini. Globoko je vzdihnil in za trenutek zaprl
oči. Že tri tedne niso mogli ven zaradi dežja ali mraza ali
Norminega šmrkanja. Vedno kaj.
»Hočem domov! Hočem domov! Utrujena sem. Zebe me.
Domov hočem!« Začenjala je jokati.
»Saj gremo domov. Poglej. Tamle je ulica. Še malo, potem
pa po ulici in še malo ...« Ni ga poslušala. Dojenček je tu-
lil.
Zagledal je dekle iz lekarne. Na posteljnem stolu je vozila
zelo starega, krhko zgledajočega moža. Njegov čemerni
obraz je bil na pol obrnjen, na pol sklonjen k njej. Govoril
je. Hodila je počasi, gledala drevesa, cvetoče grmičke,
travo. Na obrazu je imela spokojen izraz.
Tillich je z vozičkom zavil na potko, ki je vodila iz parka.
Dojenček je tulil. Norma je jokala in ga rotila, naj jo pelje
domov.
Ga. de Vries je stala na hodniku pred njegovim stanova-
njem. Zdelo se mu je, da je čakala nanj.
»G. Tillich, je vaši ženi že boljše? Tako lepa ženska.«
»Ja, ja. Kar v redu je.«
»Slišala sem jo kričati. Nekaj noči nazaj. Ubogi otrok.«
Premaknil se je, da bi šel mimo. Ujela ga je pod roko. »G.
Tillich, šele triintrideset let sem stara. Lahko to verjamete.
Triintrideset.« Zgledala je petdeset. Njeni prsti na njegovi
roki so bili rdeči in grobi. »Bi... Žensko potrebujete, g. Til-
lich. Ne bi vam računala veliko.«
»Ne, ga. de Vries. Moram noter. Ne. Sploh me ne zanima.«
»Kaj naj naredim, g. Tillich? Kaj? Ne dajo nam več denar-
ja. Imam dve službi, pa so otroci še vedno v capah. Kaj naj
naredim?«
»Ne vem.« Pomaknil se je korak naprej.
Pomignila je z roko in njena hčerka je stopila bliže. »Devi-
ca je še, veste. Že pol leta ima mesečno čiščo. Znotraj je
že vsa odrasla. Računam vam jo pet dolarjev. Za pet do-
larjev jo imate lahko celo noč.« Pomignila je deklici in ta je
dvignila krilce. Svetel puh je prekrival griček. Obrnila se je
in pokazala svojo okroglo zadnjico. Pokrita je bila z izpuš-
čaji.
Tillich je odrinil go. de Vries. »Svinja! Svinja! Svojo lastno
hčerko!«
»Kaj pa naj naredim, vi prasec? Kar povejte mi. Kaj naj
naredim?« Grobo je potegnila deklico k sebi in jo močno
udarila. »Pojdi in si natakni hlače. Spusti krilo.«
Tillich je odprl vrata svojega stanovanja in smuknil noter.
Težko je dihal. Norma ni dvignila pogleda. Gledala je tele-
vizijo. Otrok je bil na tleh med gladkimi kockami.
»G. Rosenfeld, ali nimate nobenega sorodnika?«
»Nobenega sposobnega. Brat je že dvanajst let v domu.«
»Nimate otrok?«
»Sin je umrl. Rak na grlu. Niso imeli postelje zanj. Moral je
čakati skoraj dve leti. Potem je bilo jasno že prepozno.«
Bil je videti zamišljen. »Pa dve hčeri imam, veste. Ne vem,
kje sta. Njuna moža jima ne dovolita, da bi prišli kaj naoko-
li. Država bi me porinila prvi, ki bi se prikazala.« Zahehetal
se je.
»G. Rosendorf, ali ne berete časopisa?«
»Gledam televizijo.«
»Tam kaj spustijo. Z naslednjim mesecem se bo več bol-
niške oskrbe na dom. Predrago. Ni dovolj sester in bolni-
čarjev.«
Rosenfeld je bil videti preplašen. Čez čas je rekel: »Pa ne
za tiste, ki so potrebni obiska.«
»Za vse, g. Rosenfeld.«
»Ampak ... Poglejte, veste, da imam cevko, ki jo je treba
zamenjati čisto vsak dan. Veste to? Čisto vsak dan. Mora
pa biti kdo, ki zna. Nove, čiste cevke. Obveze. Kdo bi to
lahko delal, če ne sestra.« Potegnil je za rjuho. »In kdo bo
zamenjal tole? In kdo me bo kopal? Kdo?«
Strmela sta drug v drugega.
»Ne vi. Ne vi. Nisem tega mislil,« je rekel Rosenfeld. »Vi
ste bili res dobri z menoj. Ampak niste izučeni za menjanje
cevke. Za to imajo posebne šole.« Od pasu navzdol je bil
paraliziran.
»Najboljše bo, da se prijavite za v dom,« je končno rekel
Tillich.
»Sem se že. Pred štirimi leti. Sem na seznamu.«
»Ja,« je rekel Tillich, »zdaj pa moram iti. Oglasil se bom
spet zjutraj.«
»Ja, ja, seveda. Lahko noč. Lahko noč.« Preden je šel Til-
lich iz sobe, je starec vprašal: »Vaša žena? Menda se ona
ne bi mogla ustrezno izšolati?«
»Ne. Bolna je. Nemogoče.«
»A ja. Seveda.« Ko je Tillich odhajal, je starec nepremično
zrl v strop.
»Se pogosto sprehajate tukaj?«
»Kadarkoli morem. To ni dostikrat.« Pogledala ga je. »Kaj
pavi?«
»Ne dovolj pogosto. Vsaj ne zame.«
»Nekajkrat sem vas videla. Imate zelo čedno ženo.«
Ni odgovoril. Ni imel kaj reči. Bližala sta se izhodu. »Misli-
te, da boste jutri imeli čas za sprehod?«
Toliko časa je bila tiho, da je mislil, da ga ni slišala. Potem:
»Mislim, da bom.«
»Mogoče se bova videla. Vedno pridem po stezi številka
102.«
»To je pa blizu. Jaz pridem po stezi šestindevetdeset.«
»Čakal vas bom.«
Čepela je pri vratih, strmela vanj in kričala. Medtem ko je
kričala, ni zaprla oči. Videl je, kako se vsakič njene tre-
bušne mišice napnejo in kako skrči pesti, potem pa zakri-
lo
či. Preko njenega bedra se je vlekla svetleča proga. Imela
je čudovite noge. Kričala je. Potegnil si je odejo čez glavo
in jo pritisnil na ušesa. Dvakrat ali trikrat jo je bil skušal to-
lažiti, jo miriti, a je bilo še slabše. Še močneje je pritisnil na
odejo. Ko je zaspala na kavču, jo je pokril. Od zime je shuj-
šala.
»Preštejte prosim ...«
»Ves teden te ni bilo v parku.«
»Prosim, podpišite. Nisem mogla.«
»Kdaj si prosta? Počakal te bom.«
»Ob desetih. Pa tvoja žena in otrok? Potrebujeta te. Kdo
ju bo nahranil? Prosim, moraš podpisati in iti. Ne čakaj
me, nočem te videti. Nimam časa.«
Podpisal je in odšel.
Čakalnica v pediatrični kliniki je bila velika dvorana, na-
polnjena do zadnjega. Tillich je moral z otrokom v naročju
pol ure stati, preden je dobil sedež.
Hrup je bil stalen, zelo podoben zvoku močnega motorja.
Iz zvočnika so ves čas klicali: »UN-3742-A-112.« -
»UN-2297-A/G-797.« - »UN-1296-A/F-17.«
»UN-3916-D-2000.«
Zrak je bil nabit z vonjem po hrani, bruhanju, urinu in blatu,
ki so se na vse mogoče načine mešali med sabo in rojeva-
li še neznane vonje, precej bolj neznosne od vsakega po-
sebej. Tuljenje dojenčkov je bilo v splošnem hrupu komaj
zaznavno.
»Ste si dobro zapomnili kartotečno številko svojega otro-
ka? Na pregled k zdravniku boste klicani le po številkah.
Ste si dobro zapomnili kartotečno številko svojega otro-
ka?« - »UN-694-A/D-4921.« - »UN-7192-A/F-1968.«
Čakati je moral devet ur, preden je zaslišal njuno številko.
Zdrznil se je. Malce je bil zadremal. Zadremal je, medtem
ko je držal kričečega otroka v smrdeči dvorani, sredi stra-
niščnih in bolniških smradov.
»Prosim, slecite otroka in ga položite na mizo. Stojte na
drugi strani mize. Ničesar ne sprašujte, pa tudi zdravstve-
nih podatkov še ni treba navajati. Hvala lepa.« Govoril je
posnetek, ki se je vključil, ko je zaprl vrata.
Tillich je komaj končal s slačenjem otroka, ko so se odprla
druga vrata in je skoznje stopila ženska. Bila je sključena
in je imela bele lase ter mrtvaški obraz. Otrok je kričal šib-
keje, končno nekoliko utrujen. Ženskin prihod ga je spet
zdramil.
Podržala ga je z eno roko in na hitro opravila pregled oči,
ušes, nosu in grla. Ogledala si je spolovila, stopala. Potis-
nila mu je noge do prsi in jih nato razprla. Posadila ga je
pokonci in otipala njegov hrbet. Neuspešno ga je skušala
postaviti na noge. Končno je nekaj zapisala na njegovo
kartico. Šele potem je pogledala Tillicha.
»Napraviti moramo še podrobnejši pregled. Prosim, poča-
kajte zunaj.« Pritisnila je na gumb. Vrata, skoz katera je
bila prej vstopila, so se odprla in strežnik je pomignil Tillic-
hu, naj mu sledi.
»Zakaj? Kaj je narobe? Kaj je?«
Strežnik se je dotaknil njegove roke in Tillich je utrujeno
stopil za njim.
Otrok je tulil. Ta čakalnica je bila še bolj natlačena kot
prejšnja, a v njej je bilo le malo otrok. Večina je bila nekje
notri, kjer so jih pregledovali. Bolela ga je glava in bil je
zelo lačen. Ni se zavedal, koliko časa je tokrat čakal. Kon-
čno mu je strežnik pomignil.
»Prosim, hitro oblecite otroka in odidite skozi izhod B. Na
drugi strani vam bodo odgovorili na vsa vprašanja. Dan in
ura naslednjega pregleda sta označena v zgornjem des-
nem kotu otrokove kartice. Hvala za sodelovanje.«
Nesel je otroka v naslednji prostor. Otrok je bil apatičen in
se ni več drl. Nad glavo se je prižigal in ugašal svetleči na-
pis: »Če imate kako vprašanje, sedite za eno od miz.« Se-
del je.
»Prosim, g. Tillich?« Mladi mož ni bil zdravnik, morda bol-
ničar ali strežnik.
»Zakaj so spremenili klasifikacijo? Kaj pomenita nova
številka in oznaka? Zakaj je naslednji pregled čez eno
leto in ne čez pol leta?«
»Hm. Veste, ni več v kategoriji dojenčka. Dobival bo zdra-
vila. Od jutri najprej jih lahko dobite v lekarni otroške klini-
ke, vsakič za en mesec. V njegovi krvi so našli triindvajset
alergenov. Anemičen je. Nič takega, zaradi česar bi se
bilo treba razburjati, g. Tillich.«
»Kaj pomeni »R/M.D. 19427«? Zaostal je, kajne? Koliko
pa?«
»G. Tillich, o tem se boste morali pomeniti z njegovim
zdravnikom.«
»Tole mi povejte. Ali mislite, da lahko P/S 4298-MG pri-
merno skrbi za R/M.D. 19427?«
»Seveda ne. Ampak saj niste ...«
»Njegova mati je.«
»Zakaj si pa vseeno prišla?«
»Ne vem. Verjetno zato, ker si videti tako nesrečen. Neka-
ko osamljen.«
Ustavila se je, gledaje naravnost naprej. Mlad par se je
sprehajal z roko v roki. »Včasih vidiš take ljudi,« je rekla.
»To mi daje upanje.«
»Ne bi ti ga smelo. Norma je bila stara triindvajset let, pre-
den ... Bila je normalna kot vsakdo njene starosti.«
Stopila je naprej.
»Kako ti je ime?«
»Luisa. Pa tebi?«
»David,« je rekel. »Luisa je lepo ime. Kot lahen vetrič v vi-
soki travi.«
»Si pa romantik.« Malo je pomislila. »David je pa staro
ime, ne? Svetopisemsko. Misliš, da si ljudje še zmišljujejo
nova imena?«
»Verjetno. Zakaj?«
»Včasih sem si skušala izmisliti kako novo ime. Vsa so
zvenela smešno. Tako narejeno.«
Zasmejal se je.
»Tu zaviješ, ne? Zbogom, David.«
»Jutri?«
» Jâ.«
Norma je spala. Otrok je tiho ležal. Ni vedel, ali spi ali ne.
Spomnil se je smeha v parku. Sonce je sijalo. Hodila sta,
ne da bi se dotikala, in hitro govorila in se gledala. Glasno
se je zasmejal.
»Nikogar ni bilo,« je rekel Rosenfeld. Njegov glas je bil
vedno višji. »Nikogar ni bilo. Vejo, da potrebujem sestro.
Piše na moji kartici. Svoji pokojnini sem se odpovedal, da
bi skrbeli zame. Strinjali so se.«
»Lahko jaz kaj naredim?«
»Ne!« je rekel vrešče. »Ne dotikajte se. Veste, koliko časa
bi živel, če bi se inficiralo? Pokličite jih. Dajte jim številko z
moje kartice. Vse skupaj je pomota. Pomota. «
Tillich je prepisal številke in šel ven, da bi klical. Prvi tele-
fon ni deloval. Šel je kilometer daleč do naslednjega. Pro-
meta ni bilo veliko. Vedno manj ga je bilo. Spominjal se je,
kako so bile ulice včasih od enega konca do drugega na-
bite z osebnimi avtomobili, tovornjaki, avtobusi, motocikli.
Zdaj pa je vsega skupaj videl manj kot deset vozil. Ko je
čakal na zvezo, je gledal proti zahodu. Nekega dne bo
zbasal nekaj stvari v majhen nahrbtnik, ne veliko, odejo.
11
skodelico, mogoče posodo, plašč. Mahnil jo bo proti zaho-
du. Preko Ohia, preko prerij, čez hribe. Do morja. Atlantik
je ležal manj kot osemsto kilometrov proti vzhodu, a nikoli
ni niti pomislil, da bi se odpravil v tisto smer.
»Prosim, povejte bolnikov priimek, ime, kartotečno števil-
ko in namen tega poziva.«
Vse je povedal. Čez trenutek tišine je isti glas rekel: »Po-
datki so bili posredovani primernemu uradu. Obveščeni
boste. Hvala za sodelovanje. To je bil posnetek.« Vedel je,
da zato, da se ne bi kdo prerekal. Dolgo časa je stal in str-
mel proti zahodu. Ko je prišel nazaj do svojega bloka, je
šel naravnost domov.
»In tako je umrl.«
»Ni kar umrl. Ubili so ga. Jaz sem ga ubil. Prebrisani so bili.
Imel je celotedensko zalogo tistih tablet. Požrl je vse na-
enkrat.«
»Verjetno si je večina prihranila dovolj tablet ali kapsul,
ista figa.« »Tako da lahko zdaj v resnici trdijo, da je oskrbe
na domu deležen vsak, ki jo potrebuje.« Močno je brcnil
kamen.
Hodila je s sklonjeno glavo. »Če bi vedeli zate in za tvoje
redne obiske k staremu, bi mu verjetno še prej ukinili
oskrbo.«
»Ampak jaz nisem šolan, da bi lahko menjaval odtočne
cevke.«
»Naučiš se, ali pa zgubiš tistega, ki potrebuje tako nego.«
Pogledal jo je. Prvič jo je slišal govoriti nekoliko zagrenje-
no. »Si ti imela koga?«
»Moža. Po operaciji je bilo treba ves čas skrbeti zanj. Še-
sto noč sem zaspala in je imel izliv krvi in je umrl. Naučila
sem se menjavati povoje, cevke, vse. Pa sem zaspala.«
Prijel jo je za roko in jo nekaj časa držal. Ko sta stopila da-
lje, jo je še vedno držal za roko.
»Ko bom spet zdrava, bova šla na počitnice, kajne? Šla
bova na obalo in nabirala lepe školjke. Le midva. Ti in jaz.
Ali ne?«
»Ja. Tobi bilo lepo.«
»Me bo kaj bolelo?«
»Ne. Saj se spomniš. Pogledali ti bodo v grlo, poslušali
bojo srce. Stehtali te bojo. Ti zmerili pritisk. Nič ne bo bo-
lelo.« V rokah je držal dojenčka, ker se ga ni upal pustiti
samega. Lahko, da bosta ostala ves dan. Otrok je sedaj le
malo jokal. Veliko več je spal kot prej in kadar je bil buden,
je le sesal prste in negibno strmel v tisto, na čemer se mu
je ustavil pogled. Tillichu se je zdelo, da bi mu moral dajati
manj zdravil, a mu je bilo tako bolj všeč. Ni vedel, kakšna
so zdravila, ali je učinek tak, kot bi moral biti ali ne.
»Saj boš ostal z mano? Obljubi!«
»Če bom lahko.«
»Pojdiva kar domov.« Skočila je pokonci, se mu široko
smehljala.
»Usedi se. Norma. Morava počakati.« V čakalnici je bilo
preko sto ljudi. Še več jih je bilo na hodniku. Na tem oddel-
ku je bil le redkokateri bolnik sam. Marsikateri je zgleda!
normalen, sposoben, zdrav. Skoraj vsi so imeli v bližini ne-
koga, ki je zbrano pazil, se očitno trudil, da bi ostal miren,
potrpežljiv, da ne bi razburjal bolnikov.
»Lačna sem. Tako slabo mi je. Resnično mi je slabo. Kar
pojdiva.« Spet je vstala.
»Grem pa sama.«
Vzdihnil je, vendar ji ni odgovoril. Dojenček je strmel v nje-
govo srajco. Premaknil ga je. Eno oko je sledilo, postrani,
med sedeži, je naredila nekaj korakov. Ustavila se je in
pogledala, če prihaja.
»Ne kriči,« je tiho prosil. »Prosim ne kriči.«
Še nekaj korakov naprej je šla. Se ustavila. Po tem, kako
je otrdela, je vedel, kdaj jo je zagrabila panika. Vrnila se je
k njemu, bledo sivkasta v obraz.
»Hočem iti. Hočem ...«
Spet in spet. Ne na glas, komaj glasneje od šepeta. Do-
kler niso poklicali njene številke. Niso ga pustili z njo. Ve-
del je, da ga ne bodo. Sleči in obleči se je znala sama.
Vlaki so prihajali iz Chicaga, iz New Yorka, iz Atlante. Sa-
dje z juga. Meso z zahoda. Oblačila z vzhoda. Virusna gri-
pa z jugozahoda. Tillich jo je privede! na enem od vlakov.
»Čistoča in počitek, najboljša naravna zaščitnika.« Napisi
so se pojavili čez noč.
»Če se bo še poslabšalo,« je rekel načelnik, »bomo morali
narediti karanteno za naše uslužbence.«
»Ampak moja žena je bolna. In otrok tudi.«
Načelnik je pokimal. »Potem pa zaboga ostani zdrav,
kaj?« Odkorakal je.
Pomislil je na Luiso v lekarni, ki je bila ves čas v stiku z
ljudmi. Ko je po službi končno prišel do vhoda 96 in jo tam
zagledal, se je že ves tresel. Začel je teči proti njej. Prišla
mu je naproti. Videti je bila prestrašena.
»Si bolan?« ga je vprašala.
»Ne. Ne. Nič mi ni. V glavo sem si vtepel, da si ti...« Prijel
je njen obraz z obema rokama in ga preučil. Nenadoma si
jo je potegnil na prsi in jo trdno držal, potem je svoj objem
nekoliko zrahljal, a je ni spustil. Svoje lice je naslonil na
njene lase in dolgo sta ostala tako, njegovo lice na njenih
laseh, njen obraz na njegovih prsih. Oba sta imela zaprte
oči.
V	zvezi z Normo je klical bolnišnico. Posnetku je povedal o
njenih kričečih izbruhih po spolnih odnosih, o njeni seksu-
alnosti, ki je bila tako zahtevajoča, o njenem zanemarja-
nju same sebe, dojenčka. »Hvala za sodelovanje. To je
posnetek.« Še enkrat je klical in povedal posnetku, naj se
jebe. Posnetek se mu je zahvalil.
»Nenavadno reakcijo bi morali takoj prijaviti,« je rekla se-
stra. »Zmanjšajte odmerek z dvajset na deset kapljic
dnevno.« Recept je prebrala z računalniškega izpiska.
»Inče to ne pomaga?«
»Več postopkov je, g. Tillich. To so zdravnikova navodila.
Oglasite se po dveh tednih. Dobili boste zdravila za dva
tedna.«
»Ali ga ne bi mogel nekdo pregledati?«
»Žal mije, g. Tillich.«
Dojenček ni hotel jesti. Le malo se je premikal. Spal je
šestnajst ur na dan ali več.
»Ubijate ga,« je rekel sestri. Vstal je. Le strežnika bo po-
klicala, če ne bo odšel. Ni mogla ničesar storiti.
»G. Tillich, javite se v sobi številka 1209, preden zapustite
bolnico.« Že je gledala mimo njega proti ženski z rdečimi
očmi.
»Moja punčka ves čas bruha, odkar je vzela tista nova
zdravila. In njeno blato, moj bog, sama voda!«
Tillich je šel nazaj v lekarno po otrokova zdravila. Že tri ure
je bil tam. Vrsta je bila še vedno ravno tako dolga kot prej.
Postavil se je na konec.
Uro in pol kasneje je prejel zdravila. Sestra mu je rekla:
»Javite se v sobi 1209, g. Tillich.«
V	sobi 1209 je stala kratka vrsta ljudi. Hitro se je pomikala
naprej. Ko je Tillich vstopil, ga je sestra vprašal po njego-
vem imenu. Odkljukala ga je na seznamu, pokimala in mu
rekla, naj se postavi v vrsto. Ko je bil na vrsti, so mu dali
injekcijo.
»Kaj pa je to?« je vprašal.
12
Zdravnik ga je presenečno pogledal. »Cepivo proti gripi.«
Videl je, kako mu sestra ob vratih daje znake. Kazalec si
je položila preko ustnic in odkimala z glavo.
Ko je šel ven, mu je zašepetala: »Luisa je pripisala vaše
ime. Za božjo voljo, bodite tiho.«
Brzec iz Detroita je iztiril, ker so se njegova kolesa zasko-
čila, ko je upočasnjeval zaradi ovinka. Štirinšestdeset va-
gonov je iztihlo in uničilo pol kilometra proge. Zgodilo se je
ponoči in svetle lučke so bile še vedno pri miru, ko je prišel
Tillich.
»Nič več direktne zveze z Detroitom,« je rekel načelnik.
»Zdaj ugotavljamo alternativne proge.«
»Ali ne bojo popravili proge?«
»Ne morejo. Ni jekla za neprednostne potrebe. Dokler
nam računalnik ne določi obvoza, upravljaj odsek sedem.
Kakšno sranje.«
Z Detroitom ni bilo zveze. Z Jaksonvillom tudi ne. Z Memp-
hisom. Clevelandom. St. Paulom.
Tillich je razmišljal, kaj neki je prednostna potreba. Injek-
cijske igle, je pomislil. Skalpeli. Kostne žage. Razmišljal
je, če so sploh še proizvajali jeklo.
»Ali sploh lahko kdaj prideš?« jo je obupano vprašal.
Odkimala je. »Nič bolj kot ti.«
»Pustil ju bom. Saj ni čisto nemočna. Pretvarja se. Če bi
bila dovolj lačna, bi že kaj naredila.«
Še vedno je odkimavala. »Preverila sem. Veš David, zelo
je bolna. Ne pretvarja se.«
»Kaj pa je narobe z njo?«
»Primarna shizofrenija. Akutne depresije. Huda anemija,
nizek krvni sladkor, ledvična disfunkcija. Še več je pisalo.
Pozabila sem že.«
»Zakaj je pa ne zdravijo? Zakaj je ne poskušajo pozdravi-
ti?«
Tiho je bila.
»Vejo, da ne morejo. Ali pa bi trajalo predolgo, da bi se
splačalo. A je to? A je to? «
»Ne vem. Na kartice ne napišejo razlogov.«
»Ali lahko kam greva. Tu, v mestu?«
»Jaz nimam denarja. Ga imaš ti?«
Grenko se je zasmejal. »Tvoje stanovanje? «
»Oče, mama, moj brat Jason. Tuberkulozo ima, eno krilo
•pljuč ima vpadlo. Dve sobi imamo.«
»Dobil bom denar. Najel nama bom sobo.«
Že na hodniku je zaslišal dojenčkovo tuljenje. Tulil je še za
vse tedne nazaj, ko je bil v tihi omami. Ko je prišel bliže, je
slišal tudi televizijo. Norma je gledala v zaslon in prepeva-
la: Imela sem rdečega kanarčka. Ni hotel leteti.« Ni ga po-
gledala.
Če ne bi bilo njiju, je pomislil, bi lahko imel še eno službo.
Sposobni moški so imeli dela kolikor so hoteli. Vse te ure,
ko je čakal na njena zdravila, na dojenčkova zdravila, ča-
kal z njo na pregledih, dojenčkovih pregledih. Ko je naku-
poval zanju. Čistil za njima. Kuhal zanju.
S hrbtom naslonjen na vrata je zaprl oči. Dolga časa se ni
premaknil. Začutil je, kako ga nekaj vleče za srajco in
odprl je oči. Stala je pred njim in v roki držala ščetko za
lase.
»Bi mi počesal lase?«
Česal je njene svetle svilene lase. »Ko bom zdrava, bova
šla na počitnice, kajne? Samo midva. Šla bova na obalo in
nabirala lepe školjke.«
Dojenček je tulil. Televizija je bila prižgana. Sedela je s
solznimi lici in on jo je česal.
Prevedel S. K.
Ta preprosta ideja - da bo prihodnost drugačna - je nekoč naredila znanstveno fantastiko nesprejemljivo za večino ljudi.
Ljudje, med katerimi sem rasel, niso hoteli verjeti, da se svet spreminja, da se lahko spremeni. Večina odraslih ljudi je še
danes takšna in večina literature zanje je napisana (...) s prepostavko, da (a) tehnološke spremembe ni; b) če že je, ni
pomembna; c) če je pomembna, je nerazumljiva in grozljiva.
Damon Knight
13
J. G. Ballard
MESTO
(Odlomek)
Halloway je vso zimo gradil jadralno letalo, pa nikoli ni čisto
vedel, kaj ga je gnalo, da se je lotil te nevarne naprave, z
nerodnimi krili in grbavim trupom, še zdaj, sključen v
sedežu, v zadnjih sekundah pred prvim letom, ni vedel,
čemu čepi na strmih pečinah nad Soundom, čakajoč, da ga
katapult požene v bleščečo vodo. Prikoničena krila so drge-
tala v mrzlem zraku, kot da bi letalo hotelo raztrgati kabino
in izvreči svojega nepremišljenega pilota na plažo tam spo-
daj.
S pomočniki - gručo desetletnikov, ki so bili navdušeni kuliji
- se je trudil od zore, da so privlekli letalo iz skednja za
dedovo hišo in ga pritrdili na katapult. Ko so dosegli klife, so
bili drugi tekmovalci v jadralnem prvenstvu že ure v zraku.
Iz sedeža je Halloway lahko videl ducat živo prebarvanih
letal, ki so mu na mirnem nebu visela nad glavo. Na tleh pa
se mu je zdelo, da je zvrtinčeni veter, ki je pometal čez
ramena klifov, zagnal tornado. Utrujeni od nošnje so dečki
mlahavo viseli s kril kot vrsta utežnih vreč. Zdelo se je, da
jih bo vsak hip nenaden sunek vetra vse skupaj zagnal v
zrak.
Med njimi je bilo deset metrov miniaturnega železniškega
tira in jekleni kabel, ki je pritrjal letalo na s peskom napoln-
jeni voziček na robu klifa, ki naj bi letalca bodisi raztrgal ali
pa, če bo šlo vse po sreči, pognal v zrak.
Halloway je pomahal fantom, naj se odmaknejo in z obema
rokama pograbil sprožilni vzvod katapulta. Še enkrat se je
spomnil, da sta tudi brata Wright pri prvih daljših poletih,
dobrih sto let tega, uporabljala katapult.
"Hvala vsem, zdaj se odmaknite!" je zavpil nad vetrom.
Eden od manjših dečkov se je še vedno oklepal konca kril.
"Jamie, spusti, za božjo voljo! Gremo!
Ko se je voziček zagnal naprej in vlekel letalo kot prepla-
šeno ptico za seboj, je Halloway začutil nenadno moč velikih
kril in že vedel, da bo to letalo najuspešnejše od vseh, ki jih
je njegov oče načrtoval pred smrtjo.
Na robu pečin je voziček zgrmel s tira. Halloway je odpel
kabel - letalo se je ostro dvignilo, mrzla roka ga je ponesla
navzgor, skoraj se je premilo na hrbet v sunku vetra. Peš-
čine in obala so se zavrtele na hrbet, mu odvzele svet. Klici
gledalcev so se izgubili v rezkem žvižganju vetra.
Trideset sekund pozneje se je Halloway povzpel po turbu-
lentnem stopnišču, ki ga je poneslo v desni spirali tristo
metrov visoko. Nenadoma je bilo okoli njega vse tiho. Komaj
več kot šepet se je veter mehko vpijal v platno letala. Žarki
so ga pekli v svetlo kožo, a je kljub bolečini lepo poravnal
letalo. Kot vselej je bil očetov načrt brez napake. Ko se je
drsenje poleglo, je začel premikati letalo čez nebo in skoraj
občutil prisotnost svojega očeta v njegovih silnih krilih. Kot
kondor se je letalo dvignilo v termiki in zagospodovalo nad
tekmovalci daleč spodaj. Sedaj sproščen in vesel se je Hal-
loway naslonil nazaj, pripravljen, da velikodušno vlada nad
svojo deželo.
Jadralna letala je začel graditi že pred dvema letoma. Po
smrti staršev se je preselil v dedovo hišo in dolgo časa okle-
val pred vrnitvijo v stari dom. Ožgani ostanki savne, kjer sta
umrla njegova mati in oče, so nedotaknjeni ležali pod opuš-
čenim jedrom zbiralca sončne energije. Stotine potemnjenih
ogledal, staljenih od vročine požara, se je vzpenjalo nad
požgano streho, vse prežalosten spomenik.
Nekega večera je med pogovorom o letnem letalskem tek-
movanju, ki so ga organizirali prebivalci Mesta vrtov, da spu-
ste malce civiliziranega rivalstva v svoja pastoralna življenja,
njegova babica omenila, da je bil Hallowayev oče žilav ama-
terski pilot v zadnjih dneh motornega letalstva. V nenadnem
vzgibu si je Halloway izposodil hišne ključe in zataval skozi
opustošene sobe. Le studio in delavnica, ločena od hiše z
ramo kanala, ki je namakal vrt, sta ušli ognju. Police so bile
napolnjene s spomini na nemirni duh njegovega očeta -
starinski prestavni mehanizmi in vplinjači, spomini izginule
bencinske dobe, načrti za zaporedje vse ambicioznejših
jadralnih letal. Napol končan skelet drobnega letala je še
ležal na kozah v delavnici.
Halloway se je mesece poglabljal v načrte, vznemirjen od
očetovih površnih, a jasnih risb. Obrobne zabeležke so tekle
kot dnevnik bogatega notranjega življenja tega neskončno
iznajdljivega moža, ki je po neumni usodi uzrl poleg žene v
lastni hiši zaradi preobremenjene napeljave v zahtevni
sončni napravi, ki jo je bil sam načrtoval. Ko je voda drsela
po kanalih, speljanih med toplimi gredami, polnimi rož in
zelenjave, ko so se vodna kolesa obračala in so stotine
sončnih jeder tiho srkale luč, je oblikoval vse bolj kom-
pleksne generatorje na plimo in sončne baterije, celice za
predelavo odpadkov in mline na veter. Njegova prava strast,
poleg nenavadnega zanimanja za stare motorje z notranjim
izgorevanjem, pa so bila jadralna letala. Vso to prvo zimo je
Halloway proučeval načrte, tipal poteze očetovih misli v teh
elegantnih trupih in krilih. Več letal je imelo krmilne površine
veliko obsežnejše in trupe krepkejše kot bi jih mogla potre-
bovati, kot bi bila zamišljena, da nosijo nek skrivnosten
tovor. Halloway je začel z najbolj enostavnim od vseh. Na
srečo je bila tesarska spretnost v Mestu vrtov dosegla
izjemno stopnjo. Kjer se je zgodnejša generacija najstnikov
naučila razstaviti vplinjač ali spremeniti prestavno razmerje,
so bili otroci v Mestu vrtov pri dvanajstih mojstri spajanja in
oblanja. V mesecu dni mu je skupina željnih sodelavcev
pomagala pravočasno zgraditi prvo skromno jadralno letalo
za poletno prvenstvo. Ko jih je priganjal, naj nadaljujejo, jih
gledal, ko so rezali in šivali platno, uravnavali in brusili pod-
pornike, je že vedel, da je tekmovanje le izgovor. Potiskala
ga je neka druga potreba, ne toliko povezana z njegovim
očetom kot s kovinskimi ostanki, črpalkami za gorivo in brzi-
nomerji, ko so ležale po studiu kot ornamenti na oltarju, pos-
večenem izgubljenemu duhu Ottovega kroga.
Že dolgo, preden se je privadil letenju, je prekašal svoje tek-
mece, vsaj toliko z napadalnostjo kot s spretnostjo. Nihče od
tekmovalcev ni sprejel njegovega izziva, se dvignil, da bi se
spustil v boj. Čeprav je bilo prvenstvo vrhunec letnih pole-
tov, so mu drugi piloti z veseljem prepustili nagrado. Ko se
je nagnil in strmoglavil proti obali, loveč ugodnejše vzgor-
nike za sipinami, sta se mu letali, proti katerima se je spuš-
čal, brez ugovora umaknili s poti. Njuna pilota, petintrideset-
letni arhitekt, ki ga je Halloway vselej premagoval pri tenisu,
14
in ostareli hidrograf z rdečo brado, sta oba obiskala delav-
nico, da bi videla gradnjo tega velikega jadralnega letala ter
ga posvarila, da bo s tako napravo mogoče vzleteti.
Njegov katapult je na oba napravil močan vtis. Bila sta še
preveč zadovoljna, da je uspel. Če ne bi bila tako odkrita, bi
se morda spraševala, čemu je šel delat tako zahtevno letalo
- in ne bi jima znal odgovoriti - a njegovi svetli lasje in
nedolžne modre oči so pregnali vsak sum. Željan dejanja za
vsako ceno, pa vendar plah in sanjav, je bil prav nadarjen,
da zbira ljudi okoli sebe.
Kljub temu pa je z veseljem izzival množico. Ko je zrl na
opazovalce, raztresene tam spodaj s svojimi košarami za
piknik, na uradnike, strmeče iz platnenih stolov v nebo, si je
predstavljal, da je lovski as iz druge svetovne vojne, ki
■ strmoglavlja iz sonca in s strojničnimi rafali kosi med svoje
prijazne sosede. Vsa ta pastirska pokrajina Mesta vrtov, ta
eleganten, a igračkast svet sončnih jader in vrtov, polnih
rož, mirnih mlinov na veter in prijazno kimajočih prestavnih
naprav strojev na plimo, vse to je klicalo po Pearl Harbourju.
Ukrotil se je, presenečen nad to napadalnostjo v sebi.
Večino tristotih gledalcev je poznal že iz otroštva. Bili so
bistroumni, omikani in prijazni ljudje, ki so po smrti njegovih
staršev kar najbolje skrbeli zanj in uživali, ko jih je s svojimi
norijami šokiral.
Sedaj so ga vsi gledali in si zastirali oči pred soncem. Sku-
pinica njegovih dečkov je čepela na katapultni stezi in očitno
pričakovala, da jih Halloway osupne.
Miljo proč, onstran Sounda, so se kot trup križarke dvigale
iz morja strme betonske stene umetnega otoka. Prej je bil ta
otok mornariška postaja, sklop razpadajočih kovinskih
stavb, zbranih okrog svetilnika. Čeprav skoraj dovolj blizu,
da bi lahko plaval nanj, je Halloway opazil, da se ga je zave-
dalo le malo ljudi iz Mesta vrtov, kot da bi ga prištevali k
stolpnicam stare prestolnice na drugem bregu Sounda.
Prejšnje poletje je Halloway priveslal do otoka, prebijajoč se
skozi nevarne labirinte plimovalnih kesonov in umetnega
skalovja, ki je ločevalo obalo od morja. V črpalnem prostoru
pod svetilnikom je našel silne dizelske stroje, ki so nekoč
poganjali signalno luč, veliki kot parne lokomotive.
A že njegovo presenečenje nad ogromno skrito močjo teh
kovinskih pošasti je pošlo, še preden si je kraj prvič ogledal.
Stal je na ozki zarjaveli stezi, oklepajoč se ograje, da se ne
bi pognal v hladne vode Sounda in zaplaval k oddaljeni
obali. Velika uradniška poslopja, visoka nad sto metrov, so
gradila tiho naselje, bolj oddaljeno in bližje kot kdajkoli prej.
Ko se je letalo vzpenjalo v vzgornikih, so prvi ljudje v mno-
žici vstali med svojimi košarami, uradniki so mu mahali s
kockastimi zastavami. Že so uganili, da namerava obkrožiti
svetilnik. Ko je poletel proč od njih, uporabljajoč močne
tokove toplega zraka iz vročih rastlinjakov, zrcal s toplih
kanalov in ilovnatih teniških igrišč, že je zrl dol, ne le na
železni otok, tudi na oddaljene stolpe mesta.
Pol ure pozneje je prispel na otok. Obala Mesta vrtov je bila
daleč za njim, črte sončnih reflektorjev so risale proge
kovinskega bleska. Pred vrnitvijo je nameraval na vse nare-
diti vtis z nekaj krogi okoli svetilnika, ko pa je zajadral nad
vodo, je začutil, da ga veter zanaša naprej čez Sound. Vsak
trenutek bi bilo lahko prepozno za vrnitev. Čakal je, da se
letalo nagne na desno ali levo, a neslo ga je dalje čez glo-
boko vodo. Že je videl, kako se med mestnimi bloki odpirajo
kanjoni, zapuščene sanje, čakajoče, da jih spet napolnijo.
Senca in sončna luč sta se menjavali med zgradbami kot
pobliskavanje nekega skrivnostnega sporočila zanj. Sedaj je
vedel, da se je odločil in zakaj je vso zimo gradil to čudno
letalo. Nosil ju je tok toplega zraka in zdrsnila sta čez
Sound. Nasprotujoči se strani sta se začeli približavati in le
dobre tri milje vode so ločile naselbine od zapuščenih
nabrežij in predmestnih avtocest. Razvnet kakor še nikoli
prej je stisnil pilotsko palico s koleni ter iztegnil roki, da seže
v živahen zrak. Na nebu ni bil sam. Na vseh straneh so sku-
pine divjih ptic preletavale Sound - race dolgorepke in belo-
čele gosi, race mlakarice in pasaste race. Pod njim je hitela
skupina srebrnih galebov in spreminjala smer, kadar je
prečkala Hallowayevo pot, kot da bi ga vodila skozi množico
na nebu. Varno pred rastlinojedimi prebivalci v Mestu vrtov
so ogromne jahte ptic kraljevale po nenaseljenih obalah
Sounda, v blatnih predelih morskih plitvin in močvirjih med
novimi naselbinami in ostarele prestolnice.
Pred njim je čez živosrebrno površino morja ležal v Sound
skelet podrtega visečega mostu. Zadnji vrtovi so se umaknili
neobdelanemu gričevju. Prekopi so izginili med peščenimi
hribi. Deset milj iz mesta so po nekem nezapisanem pravilu,
kot bi se zavedali, da jih lahko urok prestolnice še vedno
zastraži, zadnji meščani, ki so zapustili tovarne, urade in
svoja bivališča, označili nikogaršnjo deželo, da bi se ločili od
svoje preteklosti. Halloway se je spominjal mračne dedove
pripovedi (starec se je še prerad dal zapeljati v te spomine),
kako se je mesto, kot tisoče drugih okoli sveta, počasi
ustavljalo in končno obstalo za vedno. Ko so bile svetovne
zaloge fosilnih goriv končno izčrpane, ko je bilo prazno
zadnje skladišče premoga in je pristal zadnji naftni tanker,
so ustavili železnice in tekoče trakove, zaprli elektrarne in
železarne. Potehnološka doba se je pričela.
Tedaj, zdaj je že petindvajset let tega, je ostalo le malo ljudi.
Po nezavednih slutnjah svojega prepada se je ogromne
mestno prebivalstvo poznega dvajsetega stoletja v prejšnjih
desetletjih razredčilo. Hallowayevi starši so odšli med zadn-
jimi in zapustili svoje stanovanje - poslednje še zasedeno
- v enem visokih blokov, ki jih je sedaj opazoval, ko so se
izvijali iz meglice za porušenim mostom. Morda je prav ta
dolgo odlagani odhod tako ločeval njegovega očeta od dru-
gih prebivalcev v Mestu vrtov. Majhne, a neomajne skupine
kolonistov - zdravnikov, kemikov agronomov, inženirjev so
se odpravile v zaostalo podeželje, da zgrade prvo napredno,
na znanosti osnovano agrarno družbo. Tako so v generaciji
neštete podobne skupnosti okoli velikih mest uspešno zgra-
dile svoje pastirske paradiže s prisilno poroko arkadije in
visoke tehnologije. Tukaj je vsaka hiša izkoriščala sončno
energijo in predelovala odpadke, intenzivno gojila svoja dva
hektara vrtov, rasla v samooskrbujoč kmečki paradiž, pove-
zan s sosedi z mrežo prekopov in vodovodov in vso nama-
kano pokrajino je poganjala, grela in hladila tehnologija,
daleč bolj zrela od tehnologije mesta, ki so ga zapustili -
tehnologija vodnega kolesa, plimovalne črpalke in bicikla.
Dosegel je zahodne meje Sounda. Tristo metrov pod njim
se je vzpenjal prelomljen hrbet mostu. Halloway je obkrožil
velike keramične tovarne na južni strani, pustil vročemu
zraku od streh, da ga je vzdignil, kot se je le dalo, preden se
je obrnil, da preleti mesto. Uradniški bloki in stanovanja v
spodnjem delu mesta so bili že skoraj dvajset kilometrov
stran, a njemu nasproti čez most je čakalo pozidano
področje ladjedelnic, predmestnih veleblagovnic, parkirnih
prostorov in križišč avtocest. Ob pomolih so bile vsidrane
vrste in vrste rjavečih tovornih ladij in tankerjev, z luščinam
podobnimi trupi.
Ko je usmeril letalo čez most, je lahko prvič ugledal avtomo-
bile, stotine prašnih vozil, obrobljajočih nabrežje, sedečih na
ploskih gumah v praznih stranskih ulicah. Povsod so bile
speljane široke ceste, veliki jekleni in betonski nasipi so si
kot kačaste strukture sledili skozi prepletene vozle. Ostanke
teh širokih ploščadi, vselej vsaj s šestimi pasovi, se je dalo
najti že v Mestu vrtov in na nepoškodovanem kilometrskem
15
odseku so prebivalci vsako leto prirejali kolesarske dirke.
Seveda ni treba posebej povedati, da v Mestu vrtov avtomo-
bilov ni bilo. Ce bi bili, je z nekakšno prazno grenkobo več-
krat razmišljal Halloway, bi bila njegova starša še živa. Kljub
hudim opeklinam bi ju v oddelku za intenzivno nego pet kilo-
metrov oddaljene bolnišnice lahko rešili. Najhitrejše
dostopno prevozno sredstvo je bilo vozilo vaških gasilcev.
Ta sijajno zgrajena kopna ladja, opremljena z najučinkovitej-
šim sistemom kovinskih jader, ki so ga kdaj oblikovali, z
izpopolnjeno magnetno suspenzijo, ki jo je izumil krajevni
elektroinženir, je dosegla največjo hitrost deset kilometrov
na uro. Zbegani sin se je v divji mrzličnosti zaganjal v alumi-
nijasta jadra, a ko so bolnišnico dosegli, sta bila Hallo-
wayeva že v globokem šoku in sta naslednji dan umrla.
Ko je preletel porušeni most, izgubljajoč višino v hladnem
zraku na vodo, je Halloway štel avtomobile vzdolž nabrežja.
Na ducate jih je zapuščenih stalo ob cestah, vodečih na
most, od koder so njihovi vozniki peš nadaljevali pot. Slani
zrak jim je potrgal strehe in obloge, izpostavil motorje in
podvozja. Avtomobilske motorje je bil Halloway že videl, v
enciklopedijah industrijske arheologije v vaški šoli. Kot
desetleten otrok je nekoč stopil v očetovo delavnico in ga
našel pri vžiganju starega bencinskega motorja. Divji, a kon-
troliran hrup, trzajoče gibanje, ki je stresalo delovno mizo in
opažene stene, opojni hlapi, črn dim, upijanjajoči vonj, hkrati
umazan in vznemirljiv - skoraj ga je podrlo. Še najbolj se je
spominjal, dokler ni oče motorja ugasnil in ga zadnjič spravil
v zaboj, silne energije tega stroja, moči in vznemirjenja, ki je
presegalo vse v njihovi prefinjeni Arkadiji. In potem mu je
oče povedal, da je bil to le motorček majhne vrtne kosilnice.
Saj ni bilo kakšnega odpora proti bencinskim motorjem, niti
proti parnim strojem na nafto ali premog ne; le molčeče
razumevanje, da je praindustrijski človek dvesto let pustošil
Zemljine naravne vire in ti ostanki so bili le nezaželeni spo-
mini na žalostno preteklost. Pa še dolgčas in nezanimanje
- vaščani so se zavedali, da je njihova tehnologija, njihovo
napredno vrtnarstvo in brezbrižno srkanje energije sonca,
vetra in plime daleč pred vsemi dosežki dobe nafte in pre-
moga z njenimi beljakovin lačnimi ljudstvi ter brezmejnim
onesnaževanjem zraka, zemlje in morja.
Prelomljeni rob osempasovnice je izginil pod njim. kot zarja-
vele škatle so se vrstili avtomobili in med rjo so pobliskavali
cvetovi vodnih rož. Množice golobov so zavzele tiho mesto
in Halloway bi skoraj verjel, da je zašel v veliko zatočišče
ptic. Na tisoče škorcev se je zbiralo med sedeži zapušče-
nega športnega stadiona, generacije drozgov in kosov so
gnezdile po okenskih policah in sedežih odprtih avtomobi-
lov. Halloway je moral ostro zaokrožiti, da se je izognil paru
labodov, ki sta si trudoma nabirala višino nad vrsto ladjedel-
niških žerjavov.
Skorajda je odnesel streho skladišča in se spet povzpel v
toplem zraku, ki se je dvigal z vročega betona cest in parki-
rišč. Prepletene telefonske žice so se vile po nabrežnih uli-
cah. Letel je nad rjavečimi carinarnicami, prečkal plimovalne
bazene naplavljenih dokov, kjer je v plitvi vodi sedel nasip
tovornih ladij. Na drugi strani zapuščene železniške postaje,
za vrstami blokov med visokimi pasovi trav se je približal
robu urbaniziranega centra, enega od ducata satelitskih
mest na robu metropole. Povsod so bile prodajalne, polne
gospodinjskih strojev, pohištva, oblačil in kuhinjske opreme,
prenasičenje blaga, ki ga Halloway še slutil ni. V Mestu vrtov
si težko našel trgovino - človek je vse, kar je potreboval, pa
naj je bil to sončni štedilnik ali dirkalno kolo, naročil pri obrt-
niku, ki je stvar pripravil natanko po potrebah. Vse je bilo
tako dobro narejeno, da je trajalo za večno.
Sledeč glavni prometni žili, ki je vodila k sosednjemu sate-
litskemu mestu, je Haloway preletel področje naselij in prit-
ličnih tovarn. Na okoliških poljih je okoliško podjetje odvrglo
svoje življenjsko delo v pralnih strojih. Vrsta za vrsto belih in
pokromanih ohišij se je svetila v soncu. Vroč zrak se je dvi-
gal s tega polja kovin, noseč letalo visoko nad betonskim
nabrežjem.
Prav pred njim se je bliskala svetloba v steklenem pročelju
petnajst nadstropne poslovne stavbe. Iz tega sončnega
vzbruha so se v bistrem zraku premikala velika krila.
Mogočno letalo, z enako obsežnimi khli kot njegovo lastno,
je drselo naravnost vanj. Ves zbegan je Halloway sunil
letalo v oster zavoj, preklinjajoč samega sebe, da se je šel
spuščat v zračni prostor tega mesta praznih stolpov, ki jih
stražijo leteči strahovi. Ko je letalo zdrsnilo preko steklenega
pročelja, se je obrnil tudi njegov nasprotnik. Njegova dolga
krila, oblikovana čisto enako kot Hallowayeva, so se dvignila
v obrambni kretnji. Trideset metrov narazen sta se skupaj
pognala vzdolž stavbe. Pilotov bledi obraz je v očitnem pre-
plahu strmel v Hallowaya.
Nenadoma, kot se je pojavil, je ta plahi vsiljivec tudi izginil.
Halloway se je obrnil nazaj, obletel ulice okoli poslovne
stolpnice, iščoč kakšno sled za svojim tekmecem. Ko je spet
preletel ogledalno oblogo pisarn, je spoznal, da ga je pre-
strašil le lasten odsev.
Ves navdušen je drsel sem in tja čez obraz zgradbe, se ves
srečen in norčav poigraval, oponašajoč samega sebe,
konica krila je dobre tri metre od zidu. Pomahal je svojemu
odsevu, držeč pilotsko palico med koleni, ponosen na svojo
spretnost in zadovoljen, da se lahko ponaša sam pred sabo.
V močnem toku, ki se je dvigal s kovinskih streh avtomobi-
lov, se je povzpel nad stavbo, nato strmoglavil proti sebi,
zadnji trenutek obrnil letalo in s konico kril izbil del ogledala.
"Olé . . .1"
Njegov vriskajoči glas se je izgubil v razbitem steklu. Ko je
tretjič strmoglavil in drvel navzdol, mu ni bilo več mar, ko ga
je sunek vetra postrani zanesel čez ulice v vrtincu cigaretnih
škatlic. Letalo je vrglo v steno stolpnice, med okna. Zaletel
se je v svojo podobo in z zlomljenimi krili padel med avto-
mobile na tleh.
Uro pozneje je Halloway zapustil razbitino letala ob vznožju
tega velikega ogledala in se napotil proti mestnim stolpom,
osem kilometrov proti jugozahodu.
S krili zavarovana kabina je padla med vozila, parkirana
pred vhodom v stolpnico. Viseč z glavo navzdol v jermenju
je odtrgal razparano platno, popustil pasove in se spustil na
streho zelene limuzine.
Pretresen, da je lahko le odrevenelo pogledal v pročelje
zgradbe, ki ga je vrgla z neba, je preplezal zdrobljena krila.
Stopil je k nekemu avtu in legel na zadnja sedeža. Tiho je
počival v tem vročem, postanem zraku, skoraj nespreme-
njenem v tridesetih letih, si drgnil obtolčene prsi in ramena.
Kupolasta kabina avtomobila z mehko prožnimi sedeži je
bila primerno naročje, da ga zavaruje v tem prehodu z odpr-
tega neba med trdi in nepremični beton, ki ga je sedaj obda-
jal.
Ko je po uri počitka stopil iz avta, se je že ujel z velikostjo
in naravo pokrajine, v katero je padel. Povsod so poganjale
reklame, kot požrešna kovinska flora, neurejena in brez
nadzora. Proti tlakovanim, s cvetjem obrobljenim potem
Mesta vrtov so kazale surove površine asfalta in betona,
prvotna tehnologija električnih kablov in ventilacijskih cevi
vso anarhično moč praindustrijske družbe, bližjo masivnim
visečim mostovom in parnim strojem vélike viktorijanske
dobe kot Hallowayevi predstavi o dvajsetem stoletju.
Miljo proti severovzhodu je vrsta žerjavov kazala obalo
Sounda. Po stranskih ulicah bi prej kot v eni uri lahko dose-
gel porušeni viseči most, preplaval kanal in že zvečer bi bil
16
doma.
Brez razmišljanja je Halloway obrnil hrbet obali, žerjavom in
rjavečim ladjam. Pri vsej svoji grozljivosti mu je grozd nebo-
tičnikov ponujal več varnosti kot pastoralni svet Mesta vrtov
s svojimi prijaznimi kmeti in inženirji. Nekje v teh visokih
zgradbah, v najvišjem nadstropju, je čakalo stanovanje nje-
govih staršev. Prepričan je bil, da njegovi starši prav dobro
vedo, kam je odšel in da jim ni treba skrbeti zanj.
Splezal je čez zlomljeni trup jadralnega letala. Strmel je v
razbitine in premišljeval o mesecih, ki jih je porabil zanj.
Ležeča ob vznožju ogledala ga je spominjala na očetovo
telo, iztegnjeno pod sončnim reflektorjem v počrnelih ostan-
kih njegove hiše.
"Daj, pozabi že, Halloway!"
Kriče je preskočil rep letala in se napotil po ulici. Vpil je,
sakakal v avte in iz njih, bobna! s pestmi po strehah. Odhajal
je domov.
Naslednji dve uri, ko je sonce že prešlo Sound, je hitel po
dolgih avenijah, ki so ga vodile kilometer za kilometrom v
srce metropole. Poslovne zgradbe in stanovanjske hiše so
postajala vse večje, a središče mesta še ni bilo nič bližje.
Toda Hallowayu se ni mudilo, okolica ga je preveč zanimala.
Prva živčnost je izginila, radovednost je požrla vse ostalo,
tekal je mimo avtov, ki so sedeli na praznih gumah vzdolž
ceste, poskakujoč preko avenije, kadar je ujel kaj zanimi-
vega. Mnogo trgovin, barov in pisarn je bilo odprtih. V česal-
nem salonu, Aladinovi jami pokromanih napravic, ogledal,
tisočev obarvanih stekleničk, je sedal na vrtljive stole, si
pomerjal neštete lasulje in se pačil v prašna ogledala. V
prazni veleblagovnici se je izgubil v blodnjaku opremljenih
sob, malih odrov, okrašenih v stilih izpred pol stoletja. Sin-
tetične zavese in tkane reproge z zapletenimi vzorci so bile
povsem drugačne od preprostega, ročno tkanega blaga iz
česane volne Mesta vrtov.
Taval je prek teh nenavadnih, mračnih prostorov, teh duhov
starih obednic in spalnic. Gosposko se je zleknil v široko
posteljo, božajoč visok kup pregrinjal, Zabaval ga je ta obču-
tek izgubljenega sveta in presenečenje je bilo bolj taktično
kot vizualno.
V polmraku oddelka za moško konfekcijo je zvlekel kupe
oblek na prodajno mizo, sunkovito odpiral omare in predale.
Plaz sukenj in srajc, čevljev in klobukov se je nagrmadil po
podu. Strgal je s sebe volnene hlače in suknjič, to opravo
neotesanega srenjeveškega kmetavza in si izbral novo
podobo - rdeče-belo-modre teniške copate, rumene usnje-
ne hlače in z volno obrobljen jopič s srebrnimi našitki, obšit
z visečimi usnjenimi trakovi, dolgimi kot njegova roka. V tej
skromni opravi se je veselo pognal naprej. Tisoči avtomobi-
lov so obrobljali ulice, njihove bleščeče karoserije preraš-
čene z mahom, divje rože so kukale med rešetkami hladil-
nikov. Ustavil se je pri vsakem desetem in poskušal vžgati
motor. Sedeč za mrtvimi komandami se je spomnil avta, ki
ga je našel zakopanega v sipinah Mesta vrtov. Streho in
vrata je požrla rja, a on je ure in ure presedel za volanom.
Avtov tukaj pa se je vreme komaj dotaknilo. Pod mahom in
blatom se je barva še vedno bleščala.
Razočaralo ga je, da nobenega ni niogel spraviti v pogon.
Ko je zagugal črno limuzino, ki mu je razstavljena v izložbi
zbudila pozornost, je slišal bencin, ki je še pljuskal v tanku.
"Nekje, Halloway," je rekel glasno sam zase, "boš našel
avto, ki bo še vozil. Odločil sem se, da boš prispel v
stilu .. ."
Ko se je zmračilo in je Halloway prečkal park z divjimi dre-
vesi, grmi in rožami vseh vrst, je začutil, da mu nekdo sledi.
Lahni koraki, ki so se včasih komaj premikali, potem pa spet
prikrito hiteli za njim, so bledo zveneli skozi temo. Srce mu
je divjalo, stisnil se je med avte ob cesti. Vse je bilo mirno.
Globoko je zajel sapo in oddirjal stran, se poganjal med
vozili. Vrgel se je skozi odprta vrata avtobuca, parkiranega
pred vhodom v hotel, in opreza! izza zadnjih sedežev.
Pet minut kasneje je videl prvega od svojih plahih zasledo-
valcev. Previdno, korak za korakom, z očmi še vedno upr-
timi v park petdeset metrov stran, se je bližal pločniku velik
jelen, iščoč v mraku tujca. Hip zatem sta se pojavila še dva
spretno izvijajoč rogovje med žicami, razpetimi čez cesto.
Ko jih je gledal, vohajoče v temi, se je spominjal pohlevnih
bitij v domačem živalskem vrtu, tako nenapadalnih kot ta
divjad. Krave za ogradami, konji in prašiči, jagenčki, piš-
čanci in domače gosi so predstavljali spomin na izgubljene
vrste domačih živali. Vsi v Mestu vrtov so bili vegetarijanci,
ne zaradi moralnega ali verskega prepričanja, temveč pre-
prosto zato, ker so vedeli, da je vzdrževanje pašnikov in
gojenje žitaric za živalsko krmo zapravljiv način za pridobi-
vanje proteina.
Ko so jeleni izginili v svoj gozd med stanovanjskimi bloki, se
je Halloway spustil z avtobusa. Vedoč, da mora nekje prebiti
noč, je zakoračil v hotel. V šestem nadstropju je našel spal-
nico, od koder je lahko videl tako Sound kot nebotičnike v
mestnem središču. Na drugi strani preliva so se še medlo
videli sončni reflektorji, ko so pili zadnji žar sončnega
zahoda. Prespal je noč, sanjajoč o steklenih letalih s krili kot
ogledala, ki so krožila po temnem nebu nad njim, čakajoč,
da ga poneso v kakšno sončno deželo med oblaki.
The Ultimate City, zbirka Low Flying Aircraft, 1978, prvi del
novele
prevedla D. Celinšek
17
C. J. Cherryh
KASANDRA
Ognji.
Neznosni postajajo.
Alis je otipala vrata stanovanja in vedela, da bodo trdna.
Čutila je hladno kovino kljuke, med plameni... videla sen-
ce stopnic skozi valeči se dim zunaj, dovolj jasno, da je
odtipala pot navzdol, prepričujoč svoje čute, da bodo no-
sile njeno težo.
Nora Alis. Ni hitela. Ognji so enakomerno goreli. Šla je
skoznje, se spuščala po nesnovnih stopnicah do trdnih tal
- ni prenesla dvigala, tega zaprtega prostora s senco tal,
padajočega dol in dol; dosegla je pritličje, odvrnila oči od
rdečih plamenov brez vročine.
Duh ji je rekel dobro jutro ... star Willis, tanek in prosojen
med plameni. Zamežikala je, zaželela dobro jutro nazaj -
ni spregledala, da je zmajal z glavo, ko je odprla vrata in
odšla. Opoldanski promet je tekel mimo, ne meneč se za
poskakujoče plamene, goreče razbitine na ulici, padajoče
opeke.
Nadstropje se je vdrlo, črne opeke so se sesule v ogenj.
Pekel med zelenimi, nestvarnimi drevesi. Stari Willis je
bežal, goreč, padel - trzajoče počrnelo meso, - umrl, vsak
dan. Alis ni več jokala, komajda jo je še zbodlo. Spregle-
dovala je grozo, tulečo okoli nje, se prerivala skozi podira-
joče se zidove, mimo zaposlenih duhov, ki se niso dali mo-
titi v svoji naglici.
Kingslejeva kavarna je stala, cela, bolj cela od okolice.
Bila je zatočišče za popoldan, občutek varnosti. Potisnila
je vrata, da so se odprla, slišala cingljanje izgubljenega
zvončka. Sence, gostje, so se ozrli, šepetali.
Nora Alis.
Šepeti so jo motili. Izogibala se je njihovih oči in njihove
prisotnosti, sedla je v kot, kjer so bili edini sledovi ognja.
VOJNA je s težkimi črkami govoril naslov na stojnici.
Stresla se je, pogledala navzgor v prikazni podobni obraz
SamaKingsleya.
»Kavo,« je rekla. »Sendvič s šunko.« Vedno je bilo enako.
Niti besed ni spreminjala. Zmešana Alis. Njeno žalovanje
jo je podpiralo. Vsak mesec je prišel ček, odkar so jo izpu-
stili iz bolnišnice. Vsak teden seje vračala na kliniko, k
zdravnikom, ki so sedaj izpuhtevali kot vsi òstali. Zgradba
je gorela okoli njih. Dim se je valil po modrih, antiseptičnih
hodnikih. Prejšnji teden je bolnik bežal - v ognju -.
Ropot porcelana. Sam ji je postavil kavo na mizo, se na hi-
tro vrnil in ji prinesel sendvič. Sklonila je glavo in jedla,
prozorno hrano na prelomljenem krožničku, pila iz poče-
ne, ožgane skodelice s prozornim ročajem. Jedla je, dovolj
lačna, da je premagala grozo, ki je postala običajna. Sto in
stokrat videni so še najbolj strašni prizori izgubili svojo
moč nad njo: ni več jokala nad sencami. Govorila je z du-
hovi in se jih dotikala, jedla hrano, ki je nekako pomirila
bolečino v njenem želodcu, nosila isto preveliko črno jopo
in ponošeno modro srajco in sive hlače, edine od njenih
oblačil, ki so se ji zdela trdna. Vsak večer jih je oprala, jih
posušila in si jih spet oblekla naslednje jutro, pustila dru-
ga, da so visela v omari. Samo ta oblačila so bila trdne.
Zdravnikom ni govorila o tem. Vsa dolga leta v bolnišnicah
so jo naučila previdnosti. Vedela je, kaj mora reči. Njen
pol-vid ji je omogočil, da se je smehljala obrazom duhov,
oprezno manipulirala z njihovimi diagrami in karticami, ko
so sedeli v ruševinah, ki so v poznem popoldnevu le še
tlele. Počrnelo truplo je ležalo pred vrati. Ni se tresla, ko
se je prijazno smehljala doktorju.
Dajali so ji zdravila. Tablete so zadušile sanje, vreščanje
siren, bežeče korake ponoči mimo njenih vrat. Prinesle so
ji spanje, v nestvarni postelji, visoko nad ruševinami, med
prasketanjem plamenov in vreščanjem. Ni govorila o tem.
Leta v bolnišnicah so jo izučila. Pritoževala se je le nad
morami, nad nespečnostjo, in dali so ji še več rdečih ta-
blet.
VOJNA, je trobil naslov.
Skodelica je zažvenketala in drhtela ob krožničku, ko jo je
dvigala. Pogoltnila je zadnji košček kruha in ga poplaknila
s kavo. se trudila, da ne bi gledala skozi razbito okno na
zvite ostanke avtomobilov, ki so se kadili na ulici. Ostala
je, kot vsak dan, in Sam ji je nejevoljno napolnil skodelico,
da bi jo varovala, dokler bi se dalo in potem naročila novo.
Dvignila jo je, čuvala občutek, zaustavila drhtenje svojih
dlani.
Zvonček je medlo zacingljal. Moški je zaprl vrata, se usta-
vil pri pultu.
Cel, jasen v njenih očeh. Zijala je vanj, zmedena, srce ji je
razbijalo. Naročil je kavo, se premaknil, da kupi časopis s
stojnice, spet obmiroval in pustil, da se je kava shiadila,
ko je bral novice. Videla je le njegov hrbet, oguljen rjav us-
njen plašč, rjave lase malo čez ovratnik. Končno je v enem
požirku izpil shiajeno kavo, položil denar na pult in pustil
časopis ležati z naslovi navzdol.
Mlad obraz, koža in kosti med duhovi. Odšel je proti vr-
atom.
Alis se je pognala s klopi.
»Hej!« Sam je klical za njo. Zabrskala je po denarnici, ko
se je oglasil zvonček, zagnala denar na pult, ni važno, da
je bil petak. Grenek strah v njenih ustih; odšel je. Bežala je
ven, hitela skoz ruševine, ne da bi mislila nanje, videla nje-
gov hrbet, ko je izginjal med duhovi.
Tekla je, se prerivala med duhovi, hitela skozi plamene,
kriknila, ko so se zidovi podrli čeznjo, tekla dalje.
Duhovi so se obračali in zijali, zgroženi - tudi on, in stekla
je k njemu, osupla, da je ob pogledu nanjo opazila isto
zmedo na njegovem obrazu.
»Kaj je?« je vprašal.
Zamežikala je, zbegana, da je ni videl nič drugače kot
ostali. Ni mogla odgovoriti. Nejevoljno je odšel dalje, in
sledila mu je. Solze so ji drsele po licih, težko je dihala.
Ljudje so zijali. Opazil jo je in hodil hitreje, skozi ruševine,
skozi ognje. Zid se je začel podirati in proti svoji volji je
kriknila.
Zavrtel se je. Za njim se je dvignil oblak prahu in saj. Nje-
gov obraz je bil osupel in jezen. Gledal jo je kot drugi. Ma-
tere so vlekle otroke stran. Krdelo mladih je zijalo, z mrzli-
mi očmi, smeje.
»Čakaj,« je rekla. Odprl je usta, kot da jo bo ozmerjal.
18
Umaknila se je, hladne solze v vetru požarov. Obraz se mu
je spačil v zadregi, sočutju. Potisnil je roko v žep, pričel
vleči ven denar, hlastno, ji ga skušal dati. Besno je stresla
z glavo, skušala ustaviti solze - se ozrla navzgor, vzdrhte-
la, ko se je druga zgradba sesedla v plamenih.
»Kaj je narobe?« jo je vprašal. »Kaj je narobe s tabo?«
»Prosim,« je rekla. Ozrl se je poopazujočih duhovih, poča-
si odšel dalje. Šla je za njim, se trudila, da ni jokala med
ruševinami, med bledimi postavami, ki so tavale skozi iz-
gorele lupine zgradb, nad zveriženimi trupli na ulici, kjer je
tekel promet.
»Kako ti je ime?« jo je vprašal. Povedala mu je. Kdaj pa
kdaj se je ozrl nanjo, ko sta hodila, se namrščil. Imel je
zdelan obraz za mladega človeka, drobno brazgotino po-
leg ust. Videti je bil starejši od nje. Neprijetno ji je bilo,
kako so njegove oči potovale čeznjo - odločila se je, da to
sprejme - da prenese vse, da le ohrani to edino trdno pri-
sotnost. Proti vsem nagibom mu je segla z dlanjo pod
roko, oklenila prste na ponošenem usnju. Sprejel je.
In nekaj kasneje je zdrsnil s svojo roko okoli njenega pasu
in hodila sta kot zaljubljenca.
VOJNA, so kričali naslovi v časopisu.
Pričel se je obračati v ulico za Tennovo železnino. Prepla-
šilo jo je, kar je videla tam. Ko je to začutil, je postal, se
obrnil k njej s hrbtom proti ognju tistega požara.
»Ne pojdi,« je rekla.
»Kam hočeš iti?«
Brez moči je skomignila, nakazala glavno cesto, v drugo
smer.
Govoril ji je, kot bi morda govoril otroku, se smehljal nje-
nemu strahu. Pomilovanje. Nekateri so tako ravnali z njo.
Prepoznala je in sprejela tudi to.
Imenoval se je Jim. Včeraj je prišel v mesto, z avtoštopom.
Iskal je delo. V mestu ni poznal nikogar. Poslušala je nje-
govo tavajočo nerodnost, videla skoznjo. Ko je končal, ga
je mirno gledala, videla, kako se mu je obraz skrčil v stra-
hu pred njo.
»Nisem nora,« mu je rekla. To je bila laž in vsakdo v Sud-
burju bi to vedel, le on ni, ker ni nikogar poznal. Njegov
obraz je bil resničen in trden in brazgotinica pri ustih ga je
storila trdega, ko je razmišljal: kdaj drugič bi se ga bala.
Sedaj se je bala, da ga izgubi med vsemi duhovi.
»To je vojna,« je rekel.
Pokimala je in poskušala gledati njega in ne ognjev. Nje-
govi prsti so se dotaknili njene roke, nežno. »To je vojna,«
je spet rekel. »Vse je noro. Vsi so nori «
Potem ji je položil roko na ramo in jo obrnil v drugo smer,
proti parku, kjer so zeleni listi mahali čez počrnela okostja
debel. Hodila sta ob jezeru in prvič po dolgem času je za-
jela sapo in čutila polno, zdravo prisotnost poleg sebe.
Kupila sta koruzo in sedla na travo poleg jezera in jo me-
tala prikaznim labodov. Senc mimoidočih je bilo le male,
komaj dovolj, da so obdržali občutek naseljenosti kraja -
stari ljudje, večinoma, ki so se majali naokoli s premišlje-
no mirnostjo svoje navade, kljub naslovom.
»Kaj jih vidiš,« si ga je končno upala vprašati, »vse tanke
in sive?«
Ni razumel, ni je vzel dobesedno, le zmignil je. Oprezna je
takoj opustila to spraševanje. Vstala je in gledala proti ob-
zorju, kjer je dim plapolal v vetru.
»Greš na večerjo?«
Obrnila se je, pripravljena na to, zmogla plah, obupan
smehljaj. »Da,« je rekla, vedoč, kaj je še mislil kupiti s tem,
voljna in jezna nase, in obupno jo je bilo strah, da bo odšel,
nocoj, jutri. Ni poznala moških. Ni vedela, kaj naj reče ali
stori, da bi ostal, samo da bi odšel kasneje, ko bi spoznal,
da je nora.
Tega še njeni starši niso prenesli - le v začetku so jo obi-
skovali po bolnišnicah, potem samo ob praznikih, potem
še tedaj ne. Ni vedela, kje so sedaj.
Fant iz soseščine, ki se je utopil. Rekla je, da se bo. Jokala
je zaradi tega. Vsi so rekli, da ga je ona potisnila.
Nora Alis.
Fantazira, so rekli zdravniki. Ni nevarna.
Spustili so jo ven. Posebne šole, državne šole.
Od časa do časa - bolnišnice.
■ Pomirjevala.
Rdeče tablete je pustila doma. Spomnila se je in začutila
pot na dlaneh. Prinašale so sen. Ustavile so sanje. Stisni-
la je ustnice, da je ne bi zgrabila panika, se prepričala, da
jih ne bo potrebovala - ne bo, dokler ni sama. Dlani je po-
ložila v njegovo roko in hodila z njim, varna in tuja, po stop-
nicah iz parka na ulice.
In obstala.
Ognji so ugasnili.
Duhovi zgradb so se dvigala nad njihove raztrgane, praz-
ne lupine. Sence so se premikale skozi kupe ruševin, vča-
sih skoraj zakrite. Povlekel jo je naprej, pa je omahovala,
da jo je čudno pogledal in ovil roko okoli nje.
»Treseš se,« je rekel. »Te zebe?«
Zmajal je z glavo, se poskušala nasmehniti. Ognji so
ugasnili. Poskušala je to vzeti za dober znak. More so mi-
nile. Pogledala je kvišku v njegov trdni, zaskrbljeni obraz
in njen smehljaj se je skoraj spremenil v divji smeh.
»Lačna sem,« je rekla.
Dolgo sta sedela pri večerji v Grabenu - on v svojem zde-
lanem suknjiču, ona v preveliki, opletajoči jopi. Prikazni
gostov so bile veliko bolje oblečene in so zijale vanju, in
posadili so ju zraven vrat, da sta bila manj vidna. Na ne-
snovnih mizah je stal razpokan kristal in razbit porcelan in
zvezde so mrzlo mežikale skozi podrto streho nad utruje-
nim bleščanjem polomljenih svečnikov.
Ruševine, hladne, mirne ruševine.
Alis je mirno gledala naokoli. V ruševinah se da živeti,
samo da ognjev ni več.
In tukaj je bil Jim, ki se ji je smehljal brez sence pomilova-
nja, le z divjim, smrti zapisanim obupom, ki ga je razumela,
ki je v Grabenu - nikoli ni upala, da bo prišla sem noter-
zapravljal več, kot bi si lahko privoščil, in ji povedal - razu-
mljivo - da je lepa. Tudi drugi so ji to že rekli. Bežno mu je
zamerila takšno obrabljenost, človeku, ki se mu je odloči-
la zaupati. Žalostno se je nasmehnila, ko je to rekel, in se
namrščila iz smehljaja, in, v strahu, da ga užali s svojo
otožnostjo, spet spremenila mrščenje v smehljaj.
Nora Alis. Zvedel bo in še nocoj odšel, če ne bo previdna.
Poskušala si je nadeti veselost, poskusila se je smejati.
In tedaj je glasba v restavraciji obstala in hrup gostov je
zamrl in zvočnik je oznanjal prazen razglas.
Zaklonišča... zaklonišča ... zaklonišča.
Vreščanje. Stoli se prevračajo.
Alis je obvisela v stolu, čutila Jimovo mrzlo, trdno roko, ko
je vlekla njeno, videla njegov prestrašeni obraz, govoreč
njeno ime, ko jo je vzel v roke, jo povlekel s seboj, stekel.
Mrzli zrak zunaj jo je zadel, spet jo je pretresel pogled na
ruševine, senčne postave, drveče proti tistemu kaosu,
kjer so bili ognji najhujši.
Vedela je.
»Ne!« je zaklicala, ga vlekla za roko. »Ne!« je vztrajala in
napol vidna telesa so ju odrinila v naglici k uničenju. Pre-
dal se je njeni nenadni gotovosti, zgrabil njeno roko in be-
žal z njo proti množici, ko so sirene tulile norost skozi noč
- bežal z njo, ko je tekla svojo videno pot skozi ruševine.
V Kingsleyevo kavarno, kjer je na zapuščenih mizah še
19
stala hrana, vrata široko odprta, stoli prevrnjeni. Šla sta
nazaj v kuhinjo in dol v kleti, v temno, hladno varnost, kjer
plamenov ni bilo.
Nihče ju ni našel tam doli. Potem se je zemlja stresla, pre-
globoko za zvok. Sirene so obmolknile in se niso znova
oglasile.
Ležala sta v temi, se oklepala drug drugega in se tresla in
nad njima je ure grmel ogenj, dim se je včasih splazil dol,
ju zbadal v oči in nos. V daljavi so se s treskom podirale
opeke, bobnenje je stresalo tla, se bližalo, a nikoli se ni
dotaknilo njunega zatočišča.
In zjutraj, ko je vonj po dimu še visel v zraku, sta se splazi-
la ven v mračno svetlobo.
Ruševine so bile mirne in tihe. Sence zgradb so bile sedaj
trdne, le še ogrodja. Duhov ni bilo več. Samo še ognji so
bili čudni, nekateri pravi, drugi ne, ko so se igrali nad tem-
nimi, mrzlimi opekami, in večina jih je ugašala.
Jim je mehko klel, spet in spet, in jokal.
Njene oči so bile suhe, ko ga je gledala, njeno jokanje že
opravljeno. Poslušala je, ko je pričel govoriti o hrani, o
tem, da bi oba odšla iz mesta. »Prav,« je rekla.
Potem je stisnila ustnice, zaprla oči pred tem, kar je videla
v njegovem obrazu. Ko jih je spet odprla, je bilo to še ved-
no tam, nenadna prozornost, kri. Vzdrhtela je in stresel jo
je, zmeden, z obrazom duha.
»Kaj je narobe?« je vprašal. »Kaj je narobe?«
Ni mu mogla povedati, ni hotela. Spomnila se je fanta, ki
se je utopil, spomnila se je drugih duhov. Nenadoma se je
iztrgala iz njegovih rok in bežala, izmikajoč se ruševinam,
ki so bile tega jutra trdne.
»Alis! « je zaklical in stekel za njo.
»Ne!« je zavpila, se obrnila, videč majavi zid, slap opek.
Obrnila se je nazaj in obstala, ni se mogla prisiliti. Iztegnila
je roki, da ga posvari, videla, da sta trdni.
Opeke so zaječale, padle. Dvignil se je prah, za trenutek
gost, kije pokril vse.
Mirno je stala z rokama ob strani, potem si je obrisala ča-
dasti obraz, se obrnila in odšla, hodeč po sredini mrtvih
ulic.
Na nebu so se zbirali oblaki, težki od dežja.
Sedaj je tavala v miru, videla, kako je dež obškrabljal ploč-
nik, ni ga še čutila.
Počasi je začelo deževati in ruševine so postale mrzle in
vlažne. Obiskala je mrtvo jezero in pooglenela drevesa,
porušeni Graben, kjer si je nabrala kristala, da ga nosi
okoli vratu.
Smehljala se je, ko jo je naslednji dan plenilec pregnal od
njene zaloge hrane. Bil je prosojen in smejala se mu je s
kraja, kamor si ni upal splezati in mu povedala.
Pozneje, ko se je izpolnilo, se je vrnila k svojim zalogam in
se naselila med požganimi lupinami, ki niso več skrivale
nobene grožnje, nobenih novih mor, s svojo kristalno ogr-
lico in nizom jutri, enakih kot današnji dan.
V ruševinah se da živeti, samo da so ognji ugasnili.
In vsi duhovi so ostali v preteklosti, nevidni.
C. J. Cherryh: Casandra,
TháMagasine of Fantasy and Science
Fiction, Oct. 1978
prevedel S. R.
»Tudi stari realistični roman se spreminja pod vplivom smeri, ohlapno opisane kot vesoljska fantastika . .. (Le-ta) z znanst-
veno fantastiko predstavlja sedaj najizvirnejšo smer literature; domiselna in duhovita je; poživila je že i/se vrste pisanja; in
literarni akademiki in učenjaki so krivi, ker so gledali nanjo zviška in jo ignorirali, čeprav seveda od njih nismo mogli priča-
kovati nič drugega. (. . .) Eksplodirala je od nikoder, seveda nepričakovano, kot vedno, kadar se je človeški razum prisiljen
razširiti tokrat proti zvezdam, čez galaksijo, kdo ve, kam prihodnjič. «
Doris Lessing
20
Samo Resnik
ORGANIZACIJA ZDRUZENIH LJUDI
»Dobro,« sem rekel. »Razloži mi tole. Rad bi te slišal. Povej
mi. zakaj več ne potrebujemo držav.«
»Države, ki jih imate zdaj - nacionalne države - niso bile
ustvarjene za uporatm. Obstajajo zato, da se bojujejo z dru-
gimi državami.«
»To ni res.«
»Res je. Samo pomisli. Koliko od vsega denarja, ki ga vaša
država porabi, gre za vojno in koliko se ga res uporabi?«
»Okoli šestdeset odstotkov za vojno. A to ne -«
»No vidiš. In to zdaj, ko imate le majhno vojno. Koliko pa te-
daj, kadar imate veliko vojno?«
»Devetdeset odstotkov. Morda več, a to nima nobene zveze
s stvarjo. V miro ali vojni opravlja nacionalna država stvari,
ki jih nihče drug ne more opraviti. Sedaj me pa vprašaj, kaj
so te stvari.«
»Da. Vprašujem te.«
To je odlomek iz stare znanstvene fantastike, novele Rule
Golden (Pravilo zlato) Damona Knighta Iz leta 1954. Kri-
voverec je predstavnik galaksije, ki je prišel spremeniti
človeško naravo. (Večina mladih ljudstev ubija... a po-
skusite razumeti, to nI edini zakon ... Ubijanje zapravi ve-
liko časa.«)
Zdi se, da se vsi strinjamo, da je ni tako dobre stvari, da ne
bi mogla biti še boljša in da je na tem svetu veliko slabega.
Če pa se razgledamo po iskanju poti v drugačne svetove,
hitro opazimo, da sta utopija in utopično v naši kulturi po-
navadi rabljena pejorativno, najbrž tudi zato, ker je svet vi-
del toliko utopij, ki so bile zdravila, hujša od bolezni, pa to-
liko sanj, ki so jih bodisi zadušili ali pa so se same spre-
menile v mòre. Težko je sprejeti mnenje, da so ljudje lahko
že od začetka vedé zlobni, ne moremo pa zanemariti nji-
hove neumnosti, neobveščenosti, naglice, nezanimanja,
šibkosti, ki vse lahko povzročijo zlobna dejanja in na kon-
cu naredijo zlobnega človeka in zlobne strukture - kot
skupine ljudi in skupine pravil igre. Videli smo upanja, ki
so se spremenila v mòro, oktobrska revolucija naj bo pri-
mer. Upanja, ki so jih zatrli, poljska Solidarnost (ime je
prav anarhistično, morebiti je tudi ta (pra)strah kaj prispe-
val k izidu). Upanja, ki so se iztekla, izgubila vizijo - Gandi
je že dolgo mrtev, Indija ima vojsko in bombo in atomska
energija jo bolj zanima od sončne; upanja, ki jim (še) niso
dali priložnosti, ker so bila preveč drugačna in nova, reci-
mo 0'Neillov načrt za deželo na L5 pred koncem stoletja.
Gotovo je še kak drug razlog, da je utopija postala pejora-
tiven izraz. Utopično mišljenje je iskanje boljšega ali vsaj
drugačnega, in vsebuje željo po spremembi, ta pa nikoli ni
bila všeč vsem. Previdnost je dobra stvar, a slep strah je
nekaj drugega in pomanjkanje domišljije tudi.
Zdi se, da ni čisto dobro, če je utopija pejorativna beseda.
To spodbuja lenobo: veliko drugačnih misli se da tako
zlahka zavreči, s posmehom, ker so drugačne. Zdi se, da
ljudje, še posebno v krizi, pogosto potrebujemo vizijo, če
hočemo iti naprej, sicer nam ostane le obup ali vegeterira-
nje iz dneva v dan. Vztrajno, trmasto vizijo, upanje.
»... kar manjka za sporazumevanje, je pomanjkanje vizije
v partiji in vladnih krogih, in sicer vizije socializma. To, kar
je sedaj, je samo vizija obrambe oblasti pred komerkoli in
čemerkoli, četudi boljšim.« Aktivist Solidarnosti, oktobra
1981.
Če hočemovedeti,kam,potrebujemoutopije,že kot misel-
ne eksperimente, da ohranimo drznost razmišljanja. Mi-
selni eksperimenti so nujni, še posebej, ker sociologija žal
še ni eksperimentalna znanost, in v literaturi so včasih
najprodornejši in najbolj realistični z njenimi modeli različ-
nih svetov.
Poskušajmo torej orisati situacijo na tem planetu, utopič-
no pogledati, kaj bi bilo potrebno, da bi se stvari izboljšale
in kakšen bi bil dober svet. Pri tem bomo zanemarili oceno
zdrave pameti, ki jo tako rada podpira propaganda moč-
nih, namreč, da se nič ne more spremeniti, vsaj nič bistve-
nega ne, sicer so pa vse spremembe tako ali tako le več-
no ponavljanje istega - no, v elementarni fiziki je včasih
uporaben trik, da si predstavljamo, da se je sicer nepre-
mična struktura, recimo kakšna piramida ali most, nekoli-
ko premaknila, in potlej lažje vidimo, kakšne so sile med
posameznimi delčki te strukture. Na koncu bomo nekoliko
pogledali po eni od teh poti, s katerimi bi nepremično
strukturo morda le lahko premaknili v željeno smer. Kajti
Carl Sandburg je nekoč pisal v zbirki Ljudje, da: Močni
zmagajo proti šibkim, močni izgubijo proti močnejšim. In
čez grenka leta in tuleče zime bo nesmrtni sen močnejši.
Bo človek vedno človeku vol? Kdo to pravi? Močnejši? In
kdo je močnejši? Kako dolgo bo ostal močnejši? (The
People, Yes)
Zdi se, da je ocena, da je za svetovno vojno ali nekaj ena-
kovredno slabega v nekaj desetletjih vsaj 30 % verjetno-
sti, dokaj konservativna. Težava je seveda vprašanje, ko-
liko so uporabne informacije, ki so nam dosegljive. Če še
enkrat citiramo: »Nekoč, ko sem bila mlada, sem zlahka
verjela stvarem, tako verskim kot političnim; sedaj verja-
mem manj in manj. Sprašujem pa se pogosto o njih ...
Mislim, (.,..) da vemo zelo malo o tem, kaj se dogaja. Da o
velikem delu tega, kar se dogaja, navadnim državljanom
sploh ne povedo, temveč ostane lastnina majhnih kast in
hunt...« (Doris Lessing, predgovor k The Sirian Experi-
ments)
Najverjetneje smo pred novo stopnjo kvalitete oboroževa-
nja, obenem pa v obeh blokih in večini dežel tega planeta
vladajoče strukture nimajo rade vmešavanja ljudstva, bolj
jim je všeč tveganje, da gre dežela, da gre ves svet k vra-
gu. Ljudstvo je tu definirano kot vse, kar ni vladajoča
struktura. Ena od stvari, ki povezujejo masivne nasprotni-
ke na vzhodu in zahodu, je prepričanje, da se nič ne more
spremeniti, vsaj nič bistvenega ne. Tako in zato se je
ameriška administracija s pritiskom, lažmi in ignoriranjem
potrudila, da bi udušila mirovno gibanje, ki je s programom
zaustavitve gradnje jedrskega orožja in specializiranih
nosilcev (zero option. Cl )pripravilo inteligentno in upo-
rabno alternativo klasični igri. Na drugi strani so stvari po-
gosto še slabše, ker si država, to se pravi izvršilna in biro-
kratska struktura, še bolj lasti božanske atribute in ji je
2.1
vojna z lastnim ljudstvom pogosto ljubša od sprememb.
Drugisimptomatičenprimerjeusodafizika Saharova po
eseju Napredek, sožitje in svoboda duha (prevod NR,
1968), tekstu, ki mu morda lahko očitamo naivnost, je pa
vseeno premišljeno in pošteno delo z zanimivim progra-
mom za rešitev problemov planeta. Saharovov primer je
še zanimivejši zaradi vprašanja odnosa znanstvenih de-
lavcev in inteligence nasploh do sistema visoke policij-
ske, močno militarizirane in pregovorno okorne države.
»Ne verjamemo, da je katerakoli skupina ljudi dovolj pri-
merna ali dovolj modra, da bi lahko delovala brez nadzora
in brez kritike. Vemo, da je edini način, kako se izogniti
napaki, to, da se jo odkrije; da je edini način, da se jo od-
krije, svoboda vprašanj. Vemo, da bo v tajnosti neodkrita
napaka cvetela in se širila.« (J. R. Oppenheimer)
Kakšen je svet, vemo. To je en svet, stvari pa precej spo-
minjajo na nekdanjo Nemčijo, razdeljeno na krdelo bolj ali
manj tiranskih fevdalnih državic, ponavadi sprtih med se-
boj. Nekaj stvari je najbrž novih. Še vedno prevelika rast
populacije, posebno v družbah, kjer že obstoječe množi-
ce ljudi ne morejo upati na dostojno življenje. Naraščajoča
industrijska polucija, ki je meje posebno ne ganejo. Sil-
na količina človeškega dela in energije, zapravljena za"
narodno obrambo pred drugimi narodi, ki spet zapravljajo
za svojo obrambo, pred sosedi, pred ljudstvom, pred bog
vedi čim. Zaradi vse te igrice grožnja z zaresno vojno in
koncem civilizacije, morda celo življenja na Zemlji. Tek-
movanja, ki ovirajo napredek, namesto da bi ga pospeše-
vala. Vizija, ki je ni, in plitva solidarnost. Omejitev pretoka
informacij in ljudi zaradi koristi držav. Indoktrinacija v vlogi
učenja. Marsikje (ali kar povsod?) strah, ki duši svoboden
pogovor, celo mišljenje, in jemlje življenju vrednost. Vla-
dajoče strukture brez smisla za humor in še brez kakšne
druge lepše lastnosti, ljudje v njih izbrani zaradi krepkih
komolcev, namazanega jezika in dobrega nosu za strupe.
Vsi to vemo in navajeni smo že na to.
Če slaba stvar obstaja dovolj dolgo, ji to nadene videz ne-
pravilnosti in marsikdo jo zato zagovarja in brani. Priznati
je treba, da so stvari boljše, kot so bile v začetku stoletja -
nacionalna država s svojo suverenostjo ni več tako bleš-
čeča svetinja, ki jo je treba histerično varovati, zastave in
parade imajo manj oboževalcev in zdi se, da se je okrepil
del prebivalstva, ki mu je dokaj vseeno, kateri cesar vlada.
Morda je to optimistično gledanje, kajti očitno je še v izo-
bilju ljudi, ki jim ugaja ideja o prelivanju krvi za blagor do-
movine, čeprav ni čisto jasno, kaj domovina sploh je - ra-
zen ideje v glavah ljudi. Lahko predpostavimo, da so do-
movina hribi in doline, ampak hribi in doline so hribi in doli-
ne, tukaj ali na drugi strani meje in bili so hribi in doline
davno preden jih je kdo na bolj aH manj emotiven način
imenoval svojo lastnino. Druga možnost je, če rečemo, da
je domovina skupen izraz za cesarja, sodnika in žandarja,
pa še nekaj podobnih karakterjev.
Tradicionalno vojske niso bile čisto slaba stvar in tudi o
vojnah bi lahko rekli kaj dobrega. Vojske so zahtevale za-
nesljivo tehnologijo in včasih spodbujale njen napredek.
Posebno v krizah so se včasih lotile prav zanimivih pro-
blemov, s katerimi se civilna raba še ne bi upala spopasti.
Pomagal jim je vsekakor občutek v ljudeh, da gre tu zares,
da gre za življenje in obstoj. Priskrbele so delo segmentu
populacije z določenimi lastnostmi, včasih ljudem, ki bi
drugje lahko naredili še več škode. Ker so odločale o ob-
stoju držav in družb, so zahtevale določeno kompetent-
nost in so tako odpirale eno redkih možnosti za uveljavi-
tev ljudi iz nižjih slojev, vsaj v krizi. Ljudem so včasih dale
nekaj zanimivega v življenju. Vojaške dejavnosti so bile
do neke mere koristne kot naravni izbor - država, katere
politično ekonomski sistem je bil opazno slabši od sosed-
njih, je lahko zaradi tega izgubil vojno, kar je utegnilo pri-
nesti spremembe aH pa njeno uničenje. Vojne so pome-
nile pretok idej in genov. Posebno izgubljene vojne so
koristne, ker pretresajo družbo in podro ustaljene splete
zvez in obredov, postopkov, privilegijev, morda dajo celo
nekaj občutka skupnosti.
Tudi o državah moramo reči kaj dobrega. Državne meje do
neke mere omejujejo širjenje nalezljivih bolezni in potreba
po tihotapljenju čeznje morda le zavira pretok orožja in
mamil. Množica držav pomeni, da je hkrati v teku več eks-
perimentov, da se preizkuša več oblik političnoekonom-
skih sistemov. Pri več državah je tudi več verjetnosti, da
bodo vsaj nekatere znosne. (Če bi bila na svetu ena sama
država in bi bila ta tiranija -) Več manjših enot je tudi bolj-
ših, ker sta si oblast in ljudstvo vseeno bližje, v manjšem
sistemu so spremembe lažje. Gotovo bi lahko rekli še kaj
dobrega.
Žal pa moramo priznati, da vojne niso več varne, vsaj od-
kar lahko resno, trajno škodijo življenju na Zemlji. Če gle-
damo politične spremembe zgolj v zadnjih dvesto letih,
moramo priznati, da bi bilo prav neumno uničiti svet zaradi
tekočih sporov.
Priznati moramo tudi, da je vojska klasične oblike, s po-
sebnimi oblekami, ki so pogosto zgolj obrednega značaja,
ustreznimi nenavadnimi običaji in življenjem ločenim od
ostale populacije, precej neokusna in je videti tudi precej
neumna. Pri tem je še potencialno močan instrument in-
doktrinacije mladih ljudi, posebej, kadar je obvezna. Zara-
di svoje odtujenosti in škode, ki jo vojska lahko povzroči,
je potencialna nevarnost demokraciji v lastni državi. V
opravičilo priznajmo, da je iracionalni sistem obnašanja
morda delno upravičen zaradi iracionalnosti namena.
Poglejmo najprej kakšen svet bi želeli, potem pa bomo
skušali pretehtati poti, ki bi lahko vodile tja.
Zdi se, da bi to moral biti en sam svet, kakor so atomski
znanstveniki govorili od Hirošime dalje. Planet je razme-
roma zaprt sistem (če vštejemo sončne žarke in sile, ki
povzročajo plimo, meteoriti za sedanjo diskusijo niso po-
membni), vse podenote pa so povezane med seboj. Spre-
membe v eni vplivajo na druge. Nemški kisli dež uničuje
švedska jezera, ameriške kemikalije se nabirajo v arktič-
nem ledu, itd., itd.
Spretnost v pobijanju je dovolj razvita, da je vsaka večja
vojna nevarna za obstoj civilizacije, izkušnje pa kažejo, da
tudi omejene vojne prinašajo samo škodo aH v najboljšem
primeru izgubo. Časi, ko so se vojne državam splačale, so
minili, vsaj zaenkrat. Težava je v tem, da tradicionalno
misleča vojaška in politična hierarhija ni pripravljena pri-
znati, da bi bil čas za spremembo politične paradigme, ker
se klasična uporaba sile več ne splača. Morda je svet pre-
več nor, da bi si to upali. Situacijo otežuje še simbolični
pomen nacionalnih oboroženih sil za narodno suverenost,
sicer arhaičen pojem, ki je v marsičem korenina zla, toda
velik del populacije je nanj še vedno emocionalno nave-
zan, zaradi navade in vzgoje. Del populacije, ki mu je
vseeno, kateri cesar vlada, in si to upa priznati, je ponava-
di pretenek in pretih, da bi imel resen vpliv. Tako silni stro-
ški za te nekoristne simbole osiromašujejo družbe, ko se
gore materiala, energije in strokovnega dela zapravljajo
za nič in zopet nič. Obstoj suverenih držav pomeni stalno
grožnjo svobodi znanstvene informacije, kar bi v svetu,
tako odvisnem od znanosti kot je naš, že samo lahko za-
dostovalo za razmišljanje o spremembi. Ne moremo reči,
da je zdravo stanje, če lahko vladujoča struktura (to je
množica ljudi) pod zaščito suverene države (kar med dru-
22
gim pomeni lojalno pripravljenost državljanov, da ubijajo
in se dajo ubijati) izvaja teror nad lastnim ljudstvom in si
sproti šiva zakone, da upraviči svoje početje.
Pa vendar, kakor so tiranije ali medsebojna pobijanja, ki
počasi preidejo v navado, kot vidimo to zadnja leta v Liba-
nonu, Čadu, marsikje, kakor je tako početje odbijajoče in
vzbuja željo, da bi se nekaj storilo proti temu, tako je, tudi
očitno, da je vmešavanje zunanje države le slabo zdravilo;
predvsem zato, ker plemenska tradicija narekuje ljudem,
da si ne dajo določati usode od zunaj, pa še zato, ker tuja
država, to se pravi tuja vladajoča struktura, težko deluje
povsem nesebično in pošteno. Alternativa temu bi morala
biti OZN, ampak ta je bila oblikovana kot skupnost vlada-
jočih struktur in temu ustrezno rada spominja na Društvo
narodov, čeprav moramo ceniti učinkovitost in koristnost
specializiranih egencij, ki pa končno pripadajo OZN kot
nadnacionalni, svetovni skupnosti in ne ohlapno povezani
množici držav.
Potrebovali bi možnost, da damo deželo, recimo Libanon,
Afganistan, Južno Afriko, po sodnem sklepu v nekajletno
prisilno upravo svetovne organizacije, ki pa bi morala ime-
ti seveda dovolj ugleda. Zahtevo po prisilni upravi z ute-
meljitvijo bi lahko vložil vsak prebivalec sodišču, ki bi očit-
no tudi moralo biti neodvisno. Uprava bi morala biti časov-
no omejena, lahko bi imela nekaj kategorij, npr. pol leta,
leto, dve, pet let, čas bi izbralo sodišče, med dvema prisil-
nima upravama bi bil potreben določen zajamčen interval,
recimo leto dni. Stroške bi nosila dežela, se pravi prebi-
valci, plačali bi jih z davki v obrokih čez daljše obdobje.
Gotovo je, da bi bili stroški zanemarljivi v primerjavi s stro-
ški državljanske ali zunanje vojne, ker pa bi odpadel del
običajnih stroškov suverene države, je celo možno, da bi
bila prisilna uprava cenejša od neodvisnosti. Odbor prisil-
ne uprave bi prevzel oblast in sodstvo in pred odhodom
poskrbel za svobodne volitve. Prednost take zunanje
uprave v imenu človeštva pred tujo intervencijo in celo
pred majavo domačo vlado, sprto s polovico prebivalstva,
je očitna. In mirnim prebivalcem dežele, ki so ponavadi v
večini, je veliko lažje sodelovati.
Očitno je, da OZN, kakršna je sedaj, tega ne more izvesti.
Nima ne moči ne suverenosti, ki bi ljudi na delu v njej os-
vobodila legalnih (to je fikcija, seveda, a pozabimo za tre-
nutek) obveznosti do držav, katerih državljani so (človek
nima zakonske podlage, da bi lahko živel kot državljan
sveta in šele sekundarno kot državljan, recimo, Francije),
nima ugleda, potrebnega za takšno delo - in kje naj bi ga
tudi dobila?
Ugotovili smo, da OZN kot skupnost vladajočih struktur
ne more prevzeti vloge svetovne skupnosti, da pa le-to
potrebujemo. Poglejmo še nekaj področij, kjer bi bila
koristna.
(a) šolstvo, znanost, zdravstvo
Andrej Saharov je v že omenjenem eseju postavil kot eno
dveh osnovnih tez trditev, da je svoboda duha nujna za
človeški rod. To pomeni zbiranje, obdelavo in pretok infor-
macij. Naša civilizacija (vsaka civilizacija) je zgrajena na
znanju in iz desetletja v desetletje je bolj odvisna od nje-
ga. In vendar je čista znanost, korenine tega drevesa, ti-
sta, ki se jo skoraj najprej žrtvuje, kadar zaide država v
gospodarsko ali politično stisko in vedno znova se ogla-
šajo zahteve, naj bi zaradi državnih koristi pretok znan-
stvenih informacij omejili. (Znanost je nastala kot tavajoči
dialog posameznikov s svetom, izoblikovala se je sponta-
no in decentralizirano, brez institucij, brez varnostnikov,
na prav anarhističen način, je pisal Paul Goodman. Spet
tisti prastrah?) Prenos informacij, v genih, je nujen za
ohranitev vrste. Del informacij, posebno novejših ali tistih,
ki se hitro spreminjajo, dobijo nova bitja šele po rojstvu. Z
razvojem človeške civilizacije je količina teh podatkov do-
kaj narasla, industrijski način dela in specializacija pa sta
razvila šolstvo kot odgovor na to, da starši ne vedo dovolj
in nimajo dovolj časa, da bi sami učili otroke. Druga mož-
nost je samostojno učenje, ki je ponavadi težje od učenja
z učiteljem. (Zdi se, da bo nova tehnologija prinesla nekaj
sprememb.) Pri tem pa ima industrijski način šolanja grdo
slabost, da se ljudje enkrat sili, drugič odvrača od učenja,
posebno zahtevnejše šolanje pa je še vedno bolj privilegij
kot pravica. Morda stara tehnologija ne bi zmogla načela,
naj gre vsakomur toliko šolanja, kot si ga želi in kadar si
ga želi, zdi pa se, da novejša to zmore in da je to načelo
potrebno, če naj dobimo učenje iz želje po znanju in ne za-
radi prisile - prisile predpisov, ekonomije ali mnenja okoli-
ce. Pri tem obseg šolanja rada omejujeta posameznikovo
premoženje in mnenje države, koliko učeni še smejo biti
državljani, da bo to primerno za ekonomsko politični si-
stem. Ker v tej civilizaciji ni posebne ljubezni do modrosti,
zato pa se zelo ceni moč, antiintelektualizem ni redek po-
jav. (Poznate besedo »jajčeglavec« za intelektualca?
Spomnili so se je nacisti, ker se razumniku lobanja tako
lepo razpoči, ko ga česneš s svinčeno cevjo.) V sistemu,
kjer se pride na vrh s komolci, namazanim jezikom in no-
som za strupe, sta znanje in modrost samoumevno sub-
verzivna. Kolikor vem, so učitelji vsepovsod bolj slabo pla-
čani.
Tehnologija domačih računalnikov in digitalnega videa z
laserskim odčitavanjem kot spominsko enoto se zdi
idealna za enciklopedično delo, z ambicioznostjo, ki so se
ji približali le še stari Kitajci z 11.000 knjig obsegajoče en-
ciklopedijo (zbirko so imeli za preobsežno za tisk, nastalo
je le nekaj izvodov). Zdi se, da bo zoreča tehnologija kma-
lu dovolj močna, da bi mogla pri zmernih naporih omogoči-
ti vsakemu človeku dostop do večine človeškega znanja
in to v pripravni obliki. Video plošča z dobrim tečajem reci-
mo obrezovanja drevja ali laboratorijskih veščin ima lahko
celo nekaj prednosti pred živim učiteljem, celo če ta ni
obremenjen z množico učencev. Neskončnokrat lahko
počasi ponovi kak detajl, dovolj prostora ima za obsežne
beležke ali pripombe - recimo tisoč strani o botaniki, fito-
fiziologiji... in z dobrim kazalom je še vedno prav pre-
gledna.
Plošče so trpežne, čudovite za knjižnice, in nova tehnolo-
gija bo s tem gotovo krepko dvignila uporabnost in pomen.
Modem, kabel in banka podatkov, ki bi hranila vse knjige,
filme, posnetke glasbenih del itd., vse dosegljivo v nekaj
sekundah, takšnega bogastva svet še ni poznal. S pri-
mernimi zakoni in sredstvi (problem so predvsem avtor-
ske pravice) in mrežo knjižnic v pomoč revnejšim bi bilo to
neizmerno bogastvo lahko dosegljivo vsakomur.
Veliko se govori, da naj bi razvite dežele pomagale drža-
vam v razvoju, ker rastoči prepad nikomur ne koristi. Ni mi
znano, da bi ta pomoč kdaj dala kakšne dramatične rezul-
tate, posebej še ker se v nerazvitih državah precej porabi
za vojsko in oligarhijo. V državah (torej v skupnostih ljudi)
je na tem področju nekaj storjenega, tukaj več, tam manj,
podobno kot je s pretepi in pobijanji (policija, zapori). So-
cialna država pomaga človeku do izobrazbe, mu zagota-
vlja nekaj varnosti pred razbojniki, podporo med brezpo-
selnostjo ter zdravniško pomoč v bolezni in starosti. De-
nar se zbere z davki in prispevki. Če primerjamo to stanje
z osemnajstim stoletjem, ki bi približno ustrezalo stanju
med državami sedaj, vidimo, kar pač vidimo. Na splošno
se zdi, da je sedanji sistem bolj praktičen.
23
Zdi se, da bi lahko bil idealen cilj pomoči deželam v razvo-
ju to, da bi imel otrok, rojen recimo v Zimbabveju, vsaj v bi-
stvu podobne možnosti, da se razvije v popolno osebnost
kot otrok, rojen recimo na Švedskem. Rekli smo, da je ta
civilizacija zgrajena na znanju, torej je tudi njeno boga-
stvo. V osemnajstem stoletju so revnim pomagali z miloš-
čino. Včasih je to žaljivo in skoraj nikoli ni prave koristi.
(Avtor piše v naivnem prepričanju, da človek, ki mu je do-
segljivo vse znanje sveta, ne bo dolgo reven, vsaj v tistem
obupnem pomenu besede ne. Dostojna revščina je prav
čedna stvar, zanjo sta potrebna (posebno ker ni v modi)
modrost in znanje.)
Torej zvezni proračun za znanost, šolstvo in zdravstvo,
zbran morda po sedanjih prispevnih stopnjah za domačo
rabo (ali pa z davki za oboroževanje), ki bi skrbel za vsaj
osnovno delo vseh ustreznih institucij na svetu. Države, ki
bi želele razkošneje univerze ali bolnišnice (in osnovne
šole in knjižnice in ...) bi lahko zanje prispevale še same.
A te ustanove pod zveznim varstvom bi vedno imele le
možnost določene eksteritorialnosti, z zakonsko zaščito
in sredstvi, ki naj bi zadoščala za dostojno revščino.
Težava je v tem, da je treba med učenjem tudi jesti. Da je
potrebno dovolj primerne hrane, da otrok sploh preživi in
da se je kasneje sposoben učiti.
Problem je dovolj težak, da ga lahko reši skorajda le sve-
tovna skupnost, vsaj v sedanjih razmerah. Težava s hrano
pogosto ni v tem, da je ne bi bilo, ampak v čisto trgovskih
igricah, da hrana obdrži ceno itd. Svetovna skupnost lah-
ko del davkov, ki bi jih pobirala državam (o tem kasneje),
pobere v hrani in izdelkih, vzorec je podoben kot pri naku-
povanju za državne zaloge, da proizvodnja ne upade in
ekonomija ne trpi. Obsežni šolski, knjižničarski, zdrav-
stveni projekt bi v nerazvitih in razvitih deželah priskrbel
obilo delovnih mest. Delno bi obrnil selitev možganov - z
dotokom izobraženih, predvsem mladih ljudi iz razvitih dr-
žav, ki doma ne najdejo dela, v nerazviti svet, ker pa želja
po enem svetu ne pomeni želje po povsod enakem svetu
(česar nas bog obvaruj), bi očitno potrebovali obilo doma-
čih učiteljev in raziskovalcev. To pomeni delovna mesta in
štipendije, pa sredstva za ohranitev tradicionalnih znanj,
nemara obnovo vasi in upad bednih obmestnih naselij, in
zagotovo krepitev ekonomije, že v začetku in po vsem
svetu. Kasneje lahko upamo, da bo več in bolje izobraže-
nih ljudi pomenilo tudi boljši in nemara materialno boga-
tejši svet.
Mislim, da primerjava z osemnajstim stoletjem kaže, da se
takšni ukrepi lahko splačajo.
(b) transcedentalni projekti
Mišljeni so projekti, kot je bila gradnja Akropole ali velike
plovbe, ki so odkrivale svet, projekti, ki ne prinašajo do-
bička, oziroma ga prinašajo precej kasneje (tedaj je rad
zelo velik), ki pa na nek način dajejo smisel družbi, ki jih je
ustvarila. Večina stvari, ki dajejo neki družbi smisel, so
osebni projekti posameznikov, kot so bili Sokrat, Sofo-
kles, Pitagoras. So pa stvari, ki se jih en sam človek ne
more lotiti; življenje je prekratko. Michelangelu so knezi
dajali denar za kipe, ameriška država je plačala za Mari-
nerje in Voyagerja.
Najbolj očitni transcedentalni projekti za ta čas so tisti, ki
razbijajo kalup mišljenja v okviru nekaj kilometrov gor ali
dol, v geometriji na krogli. Sodelovanje pri vesoljskih pro-
jektih, kjer bi več dežel zbralo ljudi in sredstva, se zdi prav
dobra stvar, ker je praktična in zato, ker je to stvar člove-
štva, ki pri tem še vzbuja občutek skupnosti in presega
posamezne države. Žal ga zaenkrat rado omejuje državno
tekmovanje in vojaški pomisleki. Pri tem pa je posamezna
država rada skopa, čeprav se rada baha z dosežki. Neka-
tere stvari lahko financira industrija, in vedno bolj jih bo, a
kakor so vesoljske raziskave (kot tudi čista znanost)
družbeno pomembne, življenjsko pomembne, tako v njih
redko oko najde hiter dobiček. Prvo brstenje alternativ se
je pojavilo konec 70-ih let v ZDA s poskusi financiranja s
prispevki posameznikov, kot recimo v World Space Foun-
dation. Primer veličastnih vizij, ki bi lahko ljudem sveta
moralno in materialno nekaj dali, pa sta vseeno dovolj
preprosta, da bi lahko kmalu videli rezultate, in to prav oti-
pljive, kakor imata tudi očitno simbolično vrednost, sta
kolonizacija vesolja z začetkom selitve industrije iz
biosfere - to je projekt, ki bi ga lahko začeli že deset let
tega, ali, za prvo polovico naslednjega stoletja, primitivni
poleti k bližnjim zvezdam.
Vzemimo sedaj, da imamo planetno federacijo, ki skrbi za
mir, svobodo prebivalcev, raziskave, šolanje, zdravje.
Očitno so za to potrebna precejšnja sredstva. Kdo bo pla-
čal?
Države so ta problem rešile z obdavčevanjem državljanov,
podprtim s prisilo. Svetovna skupnost lahko obdavči dr-
žave, neposredno ljudi oz. podjetja, ali pa zaračunava ne-
katere svojih uslug. (Davki so v bistvu isto, ali naj bi bili, le
da je breme drugače razporejeno in da je razporeditev
bremena lahko sredstvo za usmerjanje razvoja.) Najbrž bi
se dalo najti še kakšno drugačno varianto.
Po drugi strani pa je očitno, da bi v OZN, kakršna je sedaj,
predlog, naj se države obdavčijo (pa recimo, da bi s temi
davki hoteli usmerjati razvoj in bi za začetek obdavčili vo-
jaške izdatke), propadel, ker države tega sebi ne bi izgla-
sovale, če pa nekako bi (davki pomenijo tudi davčno služ-
bo, utaje, preverjanje, ampak recimo da bi), potem bi bolj
vojaške države najbrž odkorakale iz OZN. (Bilo pa bi zani-
mivo videti, kaj bi se zgodilo, kajti nič ni boljšega kot eks-
periment.) A države so skupnosti ljudi in ljudje lahko spre-
jmejo odločitve, ki jih vodilne strukture ne bi. Če hočemo
uporabno svetovno skupnost, mora biti to skupnost ljudi,
čeprav politični sistemi radi hrupno verjamejo v človeštvo,
v ljudi pa ne. Ljudje so lahko dovolj pogumni, modri, veliko-
dušni in trapasti, da poskusijo kaj takega.
Torej, če organizacija združenih narodov ne more doseči
rešitve, zakaj ne bi poskusili z organizacijo združenih lju-
di?
Osnovna ideja je bolj izpopolnitev mirovnih gibanj ali druž-
be L5. Predstavljajte si, da nekaj milijonov ljudi, namesto
da bi šli protestirat proti politiki svoje vlade, proti politiki
vlad tega sveta, namesto, da bi šel človek, moški, ženska,
otrok kričat, da noče novih raket, predstavljajte si, da ta
posameznik reče o sebi, da je državljan sveta, da zahteva,
da ga obravnavajo kot državljana sveta, namesto (ali po-
leg tega, kakor daleč pač gre) kot državljana neke države.
Predstavljajte si, da to naredi nekaj milijonov ljudi, za za-
četek, ker vsi vidimo, da so demonstracije prav slikovita, a
ne posebno učinkovita stvar. Če sem državljan sveta, se
bom v določenih stvareh drugače obnašal, kot bi se kot
državljan neke države. Najprej se to vidi pri segmentu
davkov, pri mojem delu, pri delu mojega življenja, ki ga na-
menjam za vzdrževanje oboroženih sil svoje države, ki se
opravičujejo z obstojem oboroženih sil drugih držav, in v
zahvalo ponavadi opravičujejo njihov obstoj. Ampak jaz
sem državljan sveta in me ti plemenski spori ne zanimajo.
Torej tega dela davkov ne bom plačal, morda še katerega
od drugih ne. Da pa mi ne bo kdo očital, da iščem dobiček
v svojem državljanstvu, sem pripravljen ta denar nakazati
v zvezni svetovni proračun. Ne zdi se mi potrebno, da bi
24
služil v državni vojski; sem pa pripravljen služiti v zvezni
(nacionalne enote kot mirovne enote OZN se ne zdijo naj-
boljša rešitev, vedno nosijo svojo državo v nahrbtniku),
oziroma v alternativni službi, če sem pacifist. Vsaj pri poli-
tičnih prestopkih zahtevam, naj mi sodi zvezno sodišče,
oziroma da imam pravico pritožbe nanj. Itd.
Sveta, katerega državljan sem, formalno ni. A vzemimo,
da nas je deset milijonov, posameznikov, ki smo se raz-
glasili za državljane sveta (najbrž bi se kje našla kakšna
skupina ali ustanova, ki bi zabeležila imena in poskrbela
za zvezo). Morda bomo zahtevali, da nas sprejmejo v
OZN, in to ponavljali spet in spet. Obenem bomo skušali
ta svet ustvariti. Z dobrim odstotkom davkov 200 milijo-
nov državljanov ZDA so poslali nekaj ljudi na luno in nare-
dili še nekaj zanimivih stvari. Izbrali si bomo nekaj zanimi-
vih in koristnih stvari, da naredimo kaj dobrega in si pri-
pravimo reklamo.
Res je, utegnili bi imeti nekaj težav s svojimi državami. A
skoraj vsaka država ima rada lepo podobo o sebi. In o
svetovni skupnosti, miru, blagostanju in takih rečeh je
marsikateri poklicni patriot že obširno in čustveno govoril.
In to je tako lepa ideja. Če to prav prijazno pove dovolj ve-
liko ljudi, si jih nihče pri zdravi pameti ne bo upal strpati v
koncentracijska taborišča. Za oblasti, ki pa niso pri zdravi
pameti, je pa takšna ideja lahko precej škodljiva, ker po-
nuja alternativo in se bo zaradi nje začela topiti ideja na-
roda in domovine, ki jih - poleg sile in omejevanja pretoka
informacij - drži na oblasti.
Misel je ustvarila vojske in države. Države obstajajo v gla-
vah ljudi. Ko jih tam ne bo več, bodo ostale zgradbe, oro-
žja in akti, da bodo imeli nekoč arheologi veselje z njimi.
Nič slabega ni, če bi se proces začel le z drobnim delom
svetovne populacije. Bistvene spremembe ne morejo priti
čez noč. Zdi se sicer, da tehnologija, potrebna za svetov-
no skupnost, že obstaja ali pa jo vsaj načrtujejo. Družba
zaostaja - večina ljudi ideje najbrž še ne bi sprejela, a prav
zanje je zelo pomembno, da bi bil kdo od sosedov drža-
vljan sveta.
In kaj bi bilo pozneje s suverenimi državami? Verjetno bi
lahko uplahnile proti nivoju občine, kjer so še koristne.
Obstajale bi kot manjše enote - govorili smo o njihovi
prednosti - v protiutež zveznim organom, tako kot imamo
mi republike. Izgubile bi svojo mistiko in prevelike enote bi
najbrž razpadle. Vsaj v začetku bi bilo dobro spodbujati
spremenljivost državnih mej, nastajanje in ukinjanje enot,
morda celo obstoj dveh enot na istem kraju (morda bi bilo
to uporabno za severno Irsko), da bi stvar izgubila tragi-
čen pomen in je ljudje ne bi več posebno resno jemali.
To so bile uporabne, utopične rešitve.
Seveda tako ne gre, kajne da ne?
Ker je prav verjetno, da bi bila podobna rešitev težav sve-
ta in ljudi zelo prijetna za dobro počutje in morda obstoj
človeštva, lahko čakamo in upamo, da bodo svoje opravile
drobne spremembe, ki jih prinese čas, nove tehnologije,
morda novi načini mišljenja. Lahko upamo, da bo uspela
sedanja mirovna strategija držav - odlagati problem, v
upanju, da bi sam izginil. Morda pa bodo sedanje struktu-
re oblasti le nekako same rešile problem. Iz že omenjenih
razlogov to ni posebno verjetno, in zdi se, da tudi čas ne
more vsega sam opraviti. (Kot recenten primer problema,
ki se je navidezno sam rešil, lahko vzamemo enakoprav-
nost žensk.) V znanstveni fantastiki imamo nekaj zanimi-
vih raziskav tehnoloških prebojev, ki bi problem morda res
lahko rešili sami, če ne bi strah vladajočih pred njimi po-
plaknil sveta po školjki navzdol, kot je to pokazal T. L.
Sherred v odlični noveli E for Effort (Astounding Science
Fiction, 1947, zdi pa se, da so prav neverjetni, kakor tudi
ni posebnega upanja za tok, kakršnega je opisal Clifford
Simak v začetku serije City, dela, ki je morda začetek
nove literarne utopije (1952).
Tradicionalna, žal trivialna pot k spremembam je seveda
tretja svetovna vojna, s pogojem, verjetnim ali neverjet-
nim, kakor pač sodite, da bi se srečno končala.
A tudi če bi takšna vojna pripeljala do novega sveta, slaba
pot rada umaže cilj.
Ena od kritik mirovnih gibanj je, da so bolj upor proti neče-
mu, kot za nekaj. Program za državljanstvo Zemlje novega
sveta najbrž ne bi ustvaril, lahko pa bi zasejal semena
zanj, in, kot je pri eksperimentalni metodi običajno, bi se z
njim ljudje nekaj naučili.
25
John Varley
ENAKONOČJE
Parameter je vedela, da ji sledijo. Že dneve so bili za njo,
vedno dovolj zadaj, da niso mogli ugotoviti njenega natan-
čnega položaja, a nikoli tako daleč, da bi se jih lahko
otresla. Bila je v nevarnosti, a zdaj ni bilo časa, da bi se
ubadala s tem.
Bil je eden velikih trenutkov njenega življenja. Želela ga je
uživati do kraja in ni hotela, da bi jo zasledovalci zmedli.
Rojevala je peterčke.
Uni, Duo, Tri, Quad ... Brezupno vsakdanje. Srečni, Smr-
kavi, Šepavi - ne, teh je bilo sedem. Vojska, Mornarica,
Marinci, Letalstvo, Obalnastraža? To je bil peterokotnik,
za zanimiv vic. A kdo bi hotel, da ga kličejo Obalnastraža?
Kaj neki sploh je obalnastraža?
Izrinila je napor imenovanja iz misli. Ni bilo pomembno; ko
bo čas za to, si bodo našli lastna imena. Le zdelo se ji je,
da bi bilo s petimi lepo, če bi jih mogla s čim označiti, vsaj
za knjigovodstvo.
»Še en položaj so dobili,« je pomislila, pa ni bila njena mi-
sel. Bil je glas Ekvinokcija. Ekvinokcij je bila njena spre-
mljevalka, njeno okolje, vesoljska obleka, alter ego; njen
simbiot, simb. Ozrla se je tja, od koder je prišla.
Odpiral se ji je najveličastnejši razgled v vsem sončnem
sistemu. Drsela je dvestotrideset tisoč kilometrov nad
središčem Saturna, tako so trdile številke, plavajoče v
zgornjem levem kotu njenega vidnega polja. Na eni strani
se je širila rumena gmota ogromnega planeta, okrog in
okrog nje pa je tekla zlata črta, ki je rezala vesolje. Bila je
znotraj drugega, najsvetlejšega prstana
Poleg Saturna in prstanov je videla še nekaj. Kakšnih de-
set stopinj od Saturna je v ravnini prstanov plavala bleda,
troblji podobna prozorna stvar. Razširjeni konec troblje je
bil obrnjen proti njej. V tej stvari so bile štiri rdeče črte, v
daljavi ostre, a vedno bolj nedoločne, čim bližje so ji bile.
To so bili lovci. Vse naokoli, a zbrane v ravnini prstanov,
so se počasi premikale črte vseh barv, vsaka s puščico na
enem koncu, vsaka spreminjajoč perspektivo v slepečem
tridimenzionalnem baletu.
Nič od tega - ne črte, ne troblja, ne lovci, niti Saturn - nič
ni bilo kaj bolj resnično kot slika na zaslonu. Nekaj tega še
obstajalo ni. Tako so bile valujoče črte samo vektorske
predstavitve velikih kosov skalovja in ledu v bližini Ekvi-
nokcija.
Troblja ji je bila bližje kot prejšnje dni. To je bilo slabo, kajti
pomenilo je bližanje lovcev in njihove verjetne položaje,
projecirane ob zadnji določitvi z radarjem. Zabrisani del
se je je skoraj dotikal, torej bi lahko bili prav blizu, vendar
to ni bilo verjetno. Najbrž so bili še v področju, kjer je bila
projekcija videti skoraj trdna in skoraj gotovo na štirih čr-
tah, ki so predstavljale njihove najverjetnejše položaje. A
še vedno so bili preblizu.
»Ko že vedo, kje sva, poglejva še kje so oni,« se je odloči-
la in troblja je izginila, zamenjale so jo štiri rdeče točke, ki
so jim hitro zrasli repi.
»Preblizu. Veliko preblizu.« Sedaj so poznali dva položaja.
Enega so odkrili sami, drugega pa jim je dala ona s svojim
signalom. Iz tega bi njihovi simbi lahko določili njeno smer,
torej jo je morala spremeniti.
Ni pa se smela odriniti od skale, kot je to običajno počela.
Lovci so ji bili dovolj blizu, da bi opazili spremembe skaline
hitrosti in potlej bi še bolje vedeli, kje je. Prišel je čas za
potisnike, čeprav ji je bilo žal zapravljene mase.
»Kam?« je vprašala.
»Predlagam, da se premakneš iz te ravnine. Tega še ne
bodo pričakovali. Ne vedo, da te čaka porod.«
»Nevarno je. Tam zunaj se ni kje skriti.«
Ekvinokcij je tehtala ta ugovor.« »Če se bodo še približali
boš morala storiti še kaj nevarnejšega in to z manj upanja
na uspeh. Ampak to je seveda samo nasvet.«
»Jasno. No, prav, pa stori to, moj zeleni pašnik.«
Svet okoli nje se je stresel in vse barvne črte so se začele
premikati okoli nje in se kriviti, ko so se jim spreminjale re-
lativne hitrosti.
»Pazi nanje, jaz grem spet rojevat. Kako jim gre?«
»Nobenih težav ni. Ena deklica je že v cevi - lahko jo čutiš
—«
»To mi pa lahko trikrat ponoviš ...»
»- in pritisk jo je malo zmedel. Sicer pa ji dobro gre. Pravi,
naj te ne skrbi, da bo vse v redu.«
»Lahko že govorim z njo?«
»Nekaj ur še ne. Bodi potrpežljiva.«
»Dobro. Zdaj bi moralo biti kmalu.«
Bilo je. Zajel jo je val občutkov, ko se je njena maternica
spet stisnila. Pogledala je dol nase, raztreseno pričaku-
joč, da vidi prvo glavico. Pa ni več mogla videti tako daleč,
njen trebuh je bil prevelik.
Nič od vsega tega, kar je Parameter videla, ni bilo resnič-
no; vse je bilo samo iluzija. Njena glava je bila povsem
prekrita z debelo, temno snovjo Ekvinokcija in vse senzor-
ske podatke je dobivala v možgane preko njenih čutil. Ve-
liko teh podatkov je prišlo preurejenih in preoblikovanih,
da jih je lažje sprejela.
Ko se je ozrla navzdol po sebi, tako ni videla temnozelene
površine Ekvinokcija, temveč svojo rjavo kožo. Za to iluzi-
jo je zaprosila že davno, ko se ji je zdelo pomembno, da bi
verjela, da še ima svoje lastno telo. Iluzija je bila popolna.
Lahko je videla svoje prstne odtise, pego na kolenu, barvo
prsnih bradavic, vse v mehki difuzni svetlobi prstanov. Ce
pa bi se skušala dotakniti svojega telesa bi se ji roka
ustavila precej pred njim. Ekvinokcij ji je bila nevidna, ob-
stajala pa je le.
Gledala je, kako se ji je med popadkom trebuh napel in
postal kot tekoče lepilo. Ugajalo ji je. Spominjala se je
drugih porodov, preden se je poročila z Ekvinokcijem.
Eden je bil »naraven« in sploh ni šlo tako dobro. Žal ji sicer
ni bilo, a bolelo jo je in tega ni hotela ponoviti. Drugi je po-
tekal pod anestezijo in sploh ni bil zabaven. Ne bi se ji bilo
treba truditi; ni je bolelo, ni uživala, sploh ni ničesar doži-
vela. Kot da bi brala o tem v časopisu. A tale, njen tretji, je
bil drugačen. Tako zelo intenziven, da se je le s težavo
zbrala in se izmikala lovcem. In nič ni bolelo. Čutila je le vr-
sto valov užitka-bolečine, ki niso boleli in jih ni mogla po-
vezati z nobenim drugim človeškim izkustvom.
Zdelo se je, da je ena od črt usmerjena naravnost nanjo.
Debela rdeča črta, ki je kazala, da je tam sedemdeset od-
26
stotkov ledu in kakšnih milijon kilogramov mase. Vektor je
bil kratek, premikal se je dovolj počasi da bi bilo srečanje
mehko.
Izkoristila je priložnost in z zanesljivostjo, ki so ji jo razvila
leta neznatno spremenila smer. Črta se je obrnila, se še
skrajšala, potem se je zableščala in pričela utripati. Ekvi-
nokcijin navigacijski del jo je svaril pred trčenjem.
Ko se ji je skala dovolj približala, da jo je lahko videla kot
predmet in ne le kot simulirano puščico, se je zavrtela, do-
kler ni bila obrnjena z nogami proti njej. Ublažila je sunek
pristanka in na osupljiv način in prav neverjetno hitro zdir-
jala preko nje. Premikala se je usklajeno in zapleteno kot
pajek, vsi štirje udi so grabili po skali in ledu.
Opazovalcu bi se zdela smešna. Spominjala je na zvonec
z rokami in nogami in izboklino na vrhu, ki bi morda lahko
bila glava. Na zunanji površini Ekvinokcija ni bilo ne gub
ne ostrih črt, edina sprememba so bile kratke šape na ro-
kah in nogah. Konci njenih nog so bili bolj podobni preras-
lim dlanem kot stopalom in noge se ji niso upogibale na
običajen način, kolena so se ji odpirala navzven.
A čez skalo je hitela brez sence napora, nemotena od no-
sečnosti, čeprav so bili popadki vse močnejši.
Ko je bila ustrezno daleč, se je odrinila z rokami in pedmi.
Sedaj se je naglo oddaljevala pod približno pravim kotom
na zasledovalce. Upala je, da tega ne bodo pričakovali.
Zanesti se je morala na kritje bilijonov kamnov in ledenih
kristalov naokoli. Naslednjih nekaj ur bo ranljiva, če po-
šljejo radarski snop v njeni smeri, a to se ji ni zdelo verjet-
no.Njihovisimbijibodopriredili verjetno smer, skoraj nas-
protno resnični. Če bi nadaljevala po njej, bi jo gotovo uje-
li, kasneje, obremenjeno s petimi otroki. Sedaj je bil čas
za drznost.
Storjeno je bilo in pozabila je nanje, in nič prezgodaj. Prvi
otrok je že prišel.
Glava se je pojavila, že ko se je odrinila od skale. Uživala
je v slastni agoniji, ko si je glavica prebijala skozi njeno
telo, boreč se, da doseže zrak, a zaman. Tu zunaj ni bilo
zraka, le druga maternica, ki jo je pripravila Ekvinokcij, da
otrok preživi v njej. Za Parametrine otroke ni bilo prvega
vdiha, ne zdaj ne kdaj kasneje.
Otroci so bili nedonošenčki. Rasli so le sedem mesecev in
brez skrbne nege ne bi preživeli, a Ekvinokcij je bila naj-
boljša od vseh inkubatorjev na svetu. Predlagala je, da jih
bo najbolje roditi, ko so še majhni, jih spraviti ven, kjer jim
bo Ekvinokcij bližje. In Parameter se je strinjala.
Parameter je premaknila svoje čudne noge, dvignila dla-
nem podobne pedi do otroka. Počasi je pritisnila in čutila,
kako so se ji pedi potopile, ko je Ekvinokcij vsrkala njihovo
oblogo. Potem je z lastnimi čuti obtipala glavico. Njeni do-
lgi prsti so drseli čez mokro kroglo. Še ena kontrakcija in
otrok je bil zunaj. Držala ga je v pedeh. Ni ga mogla kaj pri-
da videti in nenadoma je to hotela.
»To je ena od deklet, ne?«
»Da. Dve, tri in pet so tudi. Mornarica, Marinci in Obalna-
straža, če hočeš biti bolj osebna.«
»To so bile samo nalepke,« se je smejala. »Še všeč mi
niso bile.«
»Dokler se ne spomniš česa boljšega bodo dobre.«
»Ne bodo jih marali.«
»Ali pa. No, mislim, da bi obrnila dečka na peti položaj.
Vezi se zapletajo.«
»Kakor hočeš. Rada bi jo videla. Vojsko, mislim.«
»Hočeš sliko, ali naj jo premaknem?«
»Premakni jo.«
Vedela je, da je to samo obračanje besed. Slika, ki bi ji jo
Ekvinokcij lahko dala, bi bila videti prav tako resnična, vi-
seča v prostoru, a hotela je, da se slika sklada z občutkom
dojenčka na koži.
Ekvinokcij je izvihala notranjo površino svojega telesa, da
je premaknila deklico okoli njenega trebuha, dokler je ni
videla. Bila je mokra, a krvi ni bilo, Ekviokcij jo je že vsrka-
la.
»Rada bi se je dotaknila z rokami,« je pomislila Parameter.
»Kar daj. Samo ne pozabi, da prihaja v nekaj minutah dru-
ga.«
»Zadrži jo. Najprej bi se rada veselila te.«
Položila je roki na vidno površino Ekvinokcija in potopili
sta se, dokler ni držala dojenčka Premikal se je in odpiral
usta, pa ni bilo nobenega zvoka. Zdelo se je, da za novo
človeško bitje v tem ni nobene travme; počasi je migalo z
ročicami in nožicami, sicer pa je bilo menda zadovoljno,
da večinoma mirno leži. V primeri z večino človeških otrok
ta sploh še ni bil rojen. Parameter ji je skušala vzbuditi de-
klici zanimanje za dojko, pa je ni želela. Bila je najčedne-
jša stvar, ki jo je Parameter kdaj videla.
»Spraviva še drugo ven,« je rekla. To je tako nenavadno,
da še zmerom ne morem verjeti. Petorčki!«
Zdrsnila je v čudovito meglico, ko so prihajali naslednji,
eden lepši od drugega. Kmalu je bila prekrita z drobnimi
telesci, še pritrjenimi na popkovino. Vezi bodo ostale, do-
kler Ekvinokcij ne bo končala s porodom in dobila pet pol-
samostojnih malih simbov, da sprejmejo dojenčke. Dotlej
so ostali del nje. Ljubila je ta občutek; nikoli ne bo bližja
svojim otrokom.
»Jih že lahko slišiš?« je vprašala Ekvinokcij.
»Ne, ne še.«
»Malo boš še morala počakati na miselni stik. Je s tabo
vse v redu? Ne bo trajalo več kot dve uri.«
»Ne skrbi zame. Dobro bo. Nikoli nisem bila srečnejša.«
Nehala je verbalizirati in pustila je, da jo prelije val globoke
ljubezni. Ljubezni do svoje nevidne družice. Odgovoril ji je
takšen slap čustev, da se je razjokala. »Ljubim te, mati ze-
mlja.«
»In jaz tebe, sončna luč.«
»Upam, da bo zate tako lepo, kot je bilo zame.«
Rada bi to delila s tabo. Pa k stvari: mislim, da sva se zne-
bili lovcev. Celo uro ni bilo signala od njih in njihova pot je
šla mimo. Mislim, da bova varni vsaj nekaj ur.«
»Upam. Pa ne skrbi zame. Vzdržala bom, ko te ne bo. Ne
bojim se teme.«
»Vem. Ne bo dolgo. Srečno.«
Parameter je čutila, kako odhaja. Za trenutek jo je bilo
strah, a ne teme. Bala se je samote. Ekvinokcij ji bo nedo-
segljiva, dokler bo rojevala svoje otroke in to je pomenilo,
da bo odrezana od okolice. Saj ni bilo važno, a odsotnost
družice iz njenega razuma jo je plašila. Obujala je neprije-
ten spomin.
Ko pa je svetloba zamrla, se je zavedla, da ni sama. Če ji
je molk Ekvinokcijinih čutil vzel vid, sluh, vonj in okus, ji je
še ostal tip in to je bilo dovolj.
Lebdela je v popolni temi in začutila ostre mravljince, ko
so usta našla dojko in začela sesati. Neopazno se je po-
greznilavsen.
Zbudila se je z nedoločenim občutkom neudobja. Bil je
droben in siten in ni se ga mogla znebiti. Zatipala je v mis-
lih po Ekvinokciju, a je ni mogla najti. Torej še rojeva.
A občutek je vztrajal. Počutila se je nemočna, v temi, po-
tem je doumela, da ni povsem temno. Bilo je malce rožna-
to, kot če gledaš v zaprte veke. Ni mogla razumeti. Potem
je ugotovila, kaj je narobe in bilo je huje, kot bi si mogla
predstavljati. Otrok ni bilo več.
Z vse večjo paniko je tipala čez svoje telo, pa jih ni bilo ni-
kjer. Preden jo je strah stri, se je skušala domisliti, kaj bi
27
jih lahl^o ločilo, in vse, kar ji je prišlo na misel, so bili lovci.
A zakaj bi ji vzeli otroke? Potem je izgubila nadzor; niče-
sar ni mogla storiti, v temi, brez Ekvinokcija, da bi ji ustva-
rila vesolje.
K sebi jo je spet spravila misel, tako črna, da jo je komaj
sprejela. Odprla je oči, z muko.
Videla je.
Plavala je v središču sobe, vsekano v živo skalo. V njej je
bil še nekdo, a lahko je videla le temno zeleno, zaobljeno
gmoto simba.
»Ekvinokcij!« je zavpila, in se že slišala. Kot v sanjah je
pogledala navzdol po telesu in videla njegovo golo resnič-
nost. Dotaknila se ga je; nobenega odpora. Bila je sama.
Polovica jo je izginila.
Misli so ji razpadale. Gledala jih je, ko so izginjale, vedela,
da je to bolje kot življenje brez Ekvinokcija. Poslovila se je
od zadnjih krp obstoječega, zavila oči v glavo, pogoltnila
jezik.
Postava je bila kot karikatura človeka, delo triletnika, ki ni
vedel, kaj bi s spolom. Široka ramena in bikovski vrat so
komično spominjali na dvigalca uteži, ozki pas in krogla-
sta rit je bila imbecilova podoba lepo grajene ženske. Po-
stava je bila zelene barve, brez potez, razen ovalne odprti-
ne, kjer bi morala biti usta.
»Zakaj hočeš postati Prstanec?« Glas je prišel iz luknje v
»obrazu.«
Parameter je vzdihnila in se nagnila nazaj v stolu. Delo na
Titanu ni bilo niti malo učinkovito. Tri dni je potratila za go-
vorjenje z ljudmi, ki ji niso bili v nikakršno pomoč in kon-
čno je našla tega človeka, ki je menda imel pravico, da ji
da simba. Njena potrpežljivost - nikoli bogata - je bila pri
kraju.
»Vse skupaj bi morala posneti na trak,« je rekla. »Ti si
četrti prasec, ki me je danes to vprašal.«
»Vseeno moram dobiti odgovor. In bistre pripombe ohrani
zase. Ne potrebujem jih. Za pet par bi odkorakal ven in po-
zabil nate.«
»Zakaj pa ne? Ne vem, če sploh lahko vstaneš s tega sto-
la, kaj šele korakaš ven. Mislila sem, da vi Ohranjevale!
želite nove ljudi, zakaj me potem tako vrtite naokoli? Na-
zadnje bom vstala in šla ven. Vi niste edini Prstanci.«
Dvignil se je in dokazal, da se moti. Bil je neroden, a trden
in, še bolj zanimivo, v roki je imel nekaj, kar je lahko bilo le
pištola. Osupnila je. Sedel je v prazni sobi, golorok. Nena-
doma ta pištola, od nikoder.
»Če hočeš reči, da odhajaš k Inženirjem, je moja dolžnost,
da ti odstrelim glavo. Imaš deset sekund, da pojasniš.«
Nobenega sledu jeze. Cev je bila mirna.
Težko je pogoltnila, skrbno nepremična.
»Uh, ne, nisem mislila tega.«
Orožje se je malce spustilo.
»Neumna pripomba je bila,« je rekla, oči so ji gorele od
sramu in jeze. »Za ohranjevalce sem.«
Pištola je izginila v simba, ki ga je nosil. Možno, da jo je
vedno držal v roki, ni mogla reči.
»Sedaj mi lahko odgovoriš.«
Pripovedovala je svojo zgodbo, s komaj potlačeno jezo.
Sedaj je to že prav dobro znala in lepo jo je skrčila. Dekla-
mirala jo je s pojočim tonom, ki ga izpraševalec menda ni
opazil.
»Stara sem sedeminsedemdeset zemeljskih let, rojena
sem bila na Merkurju, občina Helios, otrok zelo bogatega
energetskega magnata. Zrasla sem v togem, utesnjenju-
jočem ozračju, kakršno je na Merkurju že od nekdaj, in so-
vražila sem ga. Pri dvanajstih mi je mati dala 20 odstotkov
svojega bogastva in rekla, da upa, da ga bom pametno
porabila. Na srečo sem bila odrasla in izven njenega do-
sega, kajti hudo sem jo razočarala.
Kupila sem karto za prvo ladjo s planeta, čla je na Mars.
Naslednjih šestdeset let sem se posvetila doživljanju
vsega, kar lahko človeški organizem doživi in preživi.
Bilo bi utrudljivo in predolgo, če bi pripovedovala o vsem,
kar sem počela, da pa ne boš mislil, da kaj skrivam, ti lah-
ko pokažem naključni vzorec.
Mamila: poskusila sem vse. Nekatera samo enkrat. Druga
sem jemala cela leta. Trikrat so mi morali obnoviti oseb-
nost in pri tem sem izgubila precej spomina.
Seks: z dvema, tremi, štirimi partnerji; sedmimi partnerji;
tridesetimi partnerji; stotimi partnerji. Gelotedenske orgi-
je. Moški, ženske, deklice, dečki. Dojenčki, Sloni. Pitoni.
Trupla. Tolikokrat sem spremenila spol, da ne vem, če
sem zrasla kot moški ali ženska.
Ubila sem nekega moškega. Niso me dobili. Ubila sem
žensko in spet ušla. Tretjič so me ujeli in sedem let sem
preživela v rehabilitaciji.
Potovala sem. Šla sem v Pas, na Mesec, na Saturnove,
Uranove, Neptunove lune. Šla sem na Pluton in z lovko lu-
kenj še dlje.
Poskusila sem kirurgijo. Pridružila sem se parnemu kultu
in leto dni sem bila siamska dvojčica neke ženske. Po-
skušala sem čudne nove organe, in spolne sisteme. Po-
skušala sem z dodatnimi udi.
Pred nekaj leti sem se pridružila kultu pasivnosti. Verjeli
so, da je vsako dejanje nesmiselno in to demonstrirali
tako, da so si dali amputirati roke in noge in so bili odvisni
od usmiljenja mimoidočih tujcev, da so nahranili in jih
obdržali žive. Mesece sem ležala na javnem trgu pod Co-
pratesom. Včasih sem se valjala v lastnih iztrebkih, potem
me je kdo očistil, ponavadi z resno pridigo, naj pustim to
življenje in začnem dostojno. Vseeno mi je bilo.
Nehala sem, ko me je drugič posea! pes. Prosila sem ne-
koga, da me je nesel k doktorju in odšla sem kot povsem
drugačna ženska. Odločila sem se, da sem že storila vse
in da je najbolje, če si pričnem iskati zanimiv in izviren sa-
momor. Bila sem zdolgočasena, tako nasičena, da mi je
bilo še dihati odveč.
Potem sem se spomnila dveh krajev, kjer še nisem bila:
Sonca in Prstanov. Sonce je razkošni samomor, o kate-
rem sem govorila. Do Prstanov se da priti le s simbom. Va-
šim ljudem dajem prednost pred Inženirji. Zato sem tu-
kaj.«
Naslonila se je nazaj. Ni pričakovala, da ji bodo dovolili, da
se pridruži cerkvi ohranjevalcev in razmišljala je, kako priti
do Inženirjev. Če kdaj kakšna zgodba ni dajala dobrega
vtisa, je bila to njena. Tile Ohranjevale! so bojda predani
ljudje in vedela je, da so njeni odgovori kaj neprepričljivi.
Po drugi strani pa sploh ni razmišljala o Velikem načrtu In-
ženirjev. Kaj je njej mar, če hoče tolpa verskih fanatikov
prebarvati enega od Saturnovih prstanov?
»Predzadnja izjava je bila laž.«
»Res je,« je pljunila. »Prasci pravičniški. »V omikani druž-
bi je običaj, da se človeku pove, če se dela preizkus laži.
Vpraša se celo za dovoljenje.«
Vstala je, da odide.
»Parameter, prosim, sedi.« Oklevala je, potem je sedla.
»Čas je, da počistimo z nekaj napačnimi vtisi. Prvič, to ni
»vljudna družba,« to je vojna. Verska vojna in to je najbolj
umazana vrsta vojne. Kar moramo storiti, storimo zaradi
varnosti. S tem pogovorom smo želeli samo zagotoviti, če
je tvoja zgodba resnična. Ne zanima nas, kaj si storila,
samo da nimaš povezave s sovražnikom. Jo imaš?«
»Ne.«
»Izjava je resnična. Sedaj pa k drugi napaki. Nismo pra-
28
vičniški prasci. Pragmatisti smo. Nismo verski fanatiki, ni-
kakor, čeprav globoko verujemo v to, kar počnemo. In to
naju pripelje k tretji napaki. Osnovni razlogi, da smo tukaj,
imajo kaj malo skupnega z bojem proti Inženirjem. Mi vsi
smo tukaj iz osebnih razlogov.«
»Kakšnih?«
»Osebni so. Vsak od nas je imel drugačen razlog. Ti si tu-
kaj, da potolažiš zadnje muhe presitega apetita, to je kar
običajno. Nekaj presenečenj te čaka, a ostala boš. Ne boš
mogla drugače. Ne boš mogla oditi. Morda nam boš celo
pomagala v boju proti Inženirjem.«
Sumičavo ga je pogledala.
»Ne zanima nas, čemu si tukaj. Tvoja zgodba name ne na-
redi nobenega vtisa. Verjetno si pričakovala obsodbo ali
prezir. Ne laskaj si. Dokler nisi tukaj zato, da bi pomagala
rdeče prebarvati prstana Beta, nam je vseeno.«
»Potem bom dobila simba?«
»Takoj ko opraviš nekaj kirurgije.« Prvič se je nekoliko
sprostil.Koti razporka nad usti so se upognili v bebavem
poskusu smehljaja. »Priznati moram, da me je zanimala
ena od stvari, ki si jih rekla. Kako seksaš s slonom?«
Parameter je ohranila povsem resen obraz.
»Ne seksaš s slonom. Največ, kar lahko dosežeš je, da
seksaš pri slonu.«
Simb je ležal vsredi sobe, zelenkasta kepa mehkega vide-
za. Z najboljšo voljo se Parameter ni mogla domisliti, da bi
spominjal na kaj drugega kot na kup zelenega kravjega
gnoja. Bilje manjši, kot je pričakovala, a le zato, ker v njem
ni bilo nikogar. Ona naj bi to popravila.
Odšepala je do njega in si ga z dvomom ogledala. Ni mo-
gla hoditi drugače kot nerodno, njene noge niso bile več
zgrajene za hojo. Bile so kirurško spremenjene, tako da je
zmogla kvečjemu groteskno krivonogo poskakovanje z
visokimi koraki, da se njeni dolgi prsti ne bi zatikali na tleh.
Bila je idealno opremljena za življenje v breztežnosti. V
gravitacijskem polju je bila neverjetno nerodna.
V sobi je bil samo še mož, ki jo je izpraševal, sedaj ga je
poznala kot Bushwhackerja. Bil je manj neroden kot ona,
a komajda. Srbelo ga je, da bi se pobral med Prstane,
straža v bazi ga je dražila. Težnost je za uboge plosko-
nogce.
»Samo dotaknem naj se ga, to je vse?« Sedaj, ko je prišla
do njega, si je začela pomišljati.
»Tako je. Simb bo storil vse ostalo. Ne bo lahko. Šest ted-
nov do treh mesecev ne boš imela nobenega stika z oko-
ljem, ko se mu bo razvijala osebnost. Znorela bi v dveh
dneh, a ne boš sama. Vse, kar boš imela v oporo, bo sim-
bov razum. In to bo otrok, težko bo z njim. Skupaj bosta
rasla.«
Globoko je vzdihnila in se spraševala, čemu tako okleva.
Zlahka je storila že bolj odbijajoče stvari. Morda jo je ob-
šlo spoznanje, da to ne bo navadna muha. Lahko da bo
dolgo trajalo.
»Pa gremo.« Dvignila je nogo in se z enim od prstov na pe-
deh dotaknila kepe. Prijela se je. Simb se je začel počasi
premikati.
Bil je ... topel? Ne, najprej je tako mislila, a bolje bi bilo
reči, da ni imel temperature. Imel je sedemintrideset sto-
pinj, kot kri. Polzel ji je po nogi, se raztegoval in tanjšal.
Kmalu ji je polzel po vratu.
»Vdihni,« je svetoval Bushwhacker. »Pomagalo bo.«
Storila je to, prav ko se ji je simb premaknil čez brado.
Vzpel se ji je čez usta in nos, potem čez oči.
Sledil je trenutek, skoraj v paniki, ko ji je del možganov
povedal, da mora vzdihniti in je pokorno poslušala. Nič se
ni zgodilo in hotela je krikniti. A vse je bilo prav, ni ji bilo
treba dihati. Ko je odprla usta, ji je simb zdrsnil po grlu in
traheji. Kmalu so se ji pljuča napolnila s prevajalnim tki-
vom, ki ji je potiskalo kisik v kri in odstranjevalo ogljikov
dioksid. Izpolnil ji je nosno votlino, spolzel po evstahijevi
cevi v notranje uho. Izgubila je ravnotežje in padla po tleh.
Vsaj zdelo se ji je tako, ni mogla vedeti. Ni čutila udarca.
Zajel jo je val omotice in spraševala se je, kaj bo storil
simb, če bruha. Pa ni, in pomislila je, da nikoli ne bo.
Čeprav je pričakovala, jo je streslo, ko ji je simb prodrl v
anus in vagino. Ni bil slab šok. Bolj vznemirjenje. Izpolnil ji
je uterus, zapolnil sečnico, zlezel navzgor po sečevodu do
ledvic. Medtem je drugi poganjek zasedel veliko in malo
črevo, použil hranilne snovi, ki jih je tam našel in se združil
s poganjkom, ki se je spustil od ust. Ko je bilo storjeno, je
bila pretaknjena kot šivankino uho in predstavljena opa-
zovalcu kot topološki primer svitka.
Tišina se je zaprla nad njo. Bilo je povsem tiho ves čas, ki
ga ni mogla premeriti, a ni mogel biti daljši kot pet minut.
Očitna pot, po kateri so dosegljivi človeški možgani, ne da
bi bile poškodovane trdne membrane, je poleg zrkla in
skozi supraorbitalni foramen, a simb tam skozi ne bi mo-
gel spraviti dovolj debelega poganjka, v očesu ni prostora.
Tako so dali genetski inženirji, uravnajoč osnovni model
za dihalce kisika, ki so ga prejeli po opiuškem kablu, sim-
bu sposobnost, da si je odprl pot skozi vrh lobanje.
Parameter je čutila vbod bolečine, ko je nastala dvocenti-
meterska luknja, a ta se je polegla, ko je simb začel tipati
primerne kraje, da doseže stik. Simb je bil še vedno brez
pameti, a nezmotljivo ga je vodil skrbno izoblikovani in-
stinkt, ki so mu ga vgradili.
Nenadoma jo je obdala bojazen; otroška, neutolažljiva bo-
jazen, ki jo je prestrašila do kosti, a ni prihajala iz nje. Bori-
la se je z njo, a je bila vztrajna. Končno se ji je predala in
jokala kot otrok. Postala je drobno otroče, raztopila je
svojih dobrih sedemdeset let v molčeči temi, kot bi nikoli
ne šla mimo.
Ničesar ni bilo. Ničesar, le dva izgubljena glasova, jokajo-
ča v praznino.
Debata, ali so simbiotični organizmi za globoko vesolje
resnično oblika umetne inteligence (ali tuje inteligence,
odvisnooddefinicijejse jevleklažestoletja.Ljudje, kisov
njih živeli, so enoglasno trdili, da so. Druga stran - to so
bili večinoma psihologi - pa je opozarjala, da so ljudje, ki v
njih živijo, na najslabšem kraju za objektivno sodbo. Kar-
koli je kdo mislil o stvari je slonelo na osebnem predsod-
ku, kajti objektivnih podatkov ni bilo.
Simbi so bili genetsko prikrojeni organizmi, ki so lahko
pripravili po enem človeškem bitju popolno, vase zaprto
okolje v vesolju. Hranili so se s človeškimi odpadki - uri-
nom, fekalijami, toploto in ogljikovim dioksidom.
Imeli so več klorofilu podobnih encimov in lahko so sinte-
tizirali s človekovo telesno toploto, čeprav z majhnim iz-
koristkom. Za ostale energetske potrebe para je simb lah-
ko uporabil svetlobo. Zelo uspešno so shranjevali energi-
jo v kemičnih spojinah, ki so jih v potrebi lahko razgradili.
Skupaj s človekom je simb tvoril zaprto ekologijo; to ni bil
par gostitelj - parazit. Bila je simbioza.
Človeku je pomenil simb zeleni pašnik, bistri studenec,
sadno drevo, ocean za plavanje. Simbu je bil človek boga-
ta prst, nežni dežek, gnoj in oplajujoča čebela. Bila sta
idealen par. Preden sta se združila je bilo življenje vsake-
ga od njiju odvisno od zvitih mehaničnih pripomočkov.
Ljudje so bili prilagojeni okolju, ki jim v naravnem stanju ni
bilo več dostopno; kjerkoli še so od okupacije Zemlje ži-
veli, povsod so si morali narediti primerno okolje. Simb jim
je to okolje lahko dal zastonj.
A ni šlo tako lahko.
29
Simbi so bili bolj zapleteni, kot se jim je videlo. Ljudje so
se navadili, da jemljejo iz svojih okolij, da jih upogibajo ali
lomijo, dokler ne bodo primerna za njihove potrebe. Simbi
so zahtevali več, njim ni bilo treba dajati.
Obkrožen s simbom je bil človek povsem odrezan od zu-
nanjega vesolja. Bil je odvisen od simbovih čutil in podat-
ke je dobival na nenavaden način. Simb se je vezal narav-
nost v človeške možgane. Pri tem se je tako spojil, da je
bilo težko reči, kje je meja med njim in človekom. Reorga-
niziral je nekatere dele človeških možgan, sprostil njihov
siloviti potencial za računanje in integriranje, uporabljal te
sposobnosti, da je spremenil senzorne podatke v slike,
tone, okuse, vonje in dotike. Med tem procesom se je raz-
vil razum.
Simb ni imel lastnih možgan, lahko pa je del časa upora-
bljal človeške in uporabljal jih je bolje, kot je to uspevalo
njihovemu prvotnemu lastniku. Tako bi se torej zdelo, da
nima lastnega razuma, a vsak Prstanec v sistemu bi pri-
segel, da ga ima. In okoli tega so se lomila kopja: je bil to
res neodvisen razum, parazitsko uporabljajoč človeške
možgane, ali je bila to zgolj shizofrenija, inducirana s sa-
moto in projekcijo. Nerešljivo. Brez človeka v njem je simb
povsem nemočen. Brez človeških možganov in kombina-
cije z genetsko informacijo in encimatsko kodiranih pro-
cedur lahko simb samo prazno leži kot zeleni gnoj, na ka-
terega spominja. Ima le zelo primitivno mišičje in sam še
tega ne uporablja. Nobene dobre primerjave ni za simba
brez človeka v njem, nobenega bitja, ki bi bilo tako odvis-
no od drugega.
Spojen pa se par spremeni, postane veliko več kot vsota
členov. Človek je zaščiten pred ostrim okoljem. S simbom
se da živeti od Neptunove orbite pa skoraj do Zemljine,
zunaj teh meja je sevanja preveč ali premalo. Par hrani,
poji in čisti zrak drug drugemu. Simb ima radijski oddajnik
in radar ter organe za sprejem, poleg tega pa senzorje za
žarčenje od sto do sto šestdeset nanometrov. Sistem lah-
ko pridobiva maso z uživanjem skal in ledu in simb lahko
ohrani vredne minerale in vodo ter ostalo odvrže. Par
zmore skoraj vse, le za spremembo hitrosti potrebuje ska-
lo, da se odrineta od nje, a malenkost je nosit raketni po-
tisnik. V Prstanih pari še tega niso delali. Simb lahko pri-
dela dovolj plina za majhne spremembe. Za večje so Pr-
stanci nosili majhne steklenice stisnjenega plina.
Zakaj torej ni imel vsak človek svojega simba?
Simbioza je zahtevala več kot je bila večina ljudi pripra-
vljena dati. Ni se dalo preprosto sleči, ko bi se človek na-
veličal. Če si simba odložil, je ta nehal obstajati.
Morda je bila to najtežja odgovornost, kar jih je moral člo-
vek kdaj sprejeti. Ko si bil enkrat združen s simbom, sta
bila skupaj do smrti. Nikoli ni bilo bližjega odnosa. Simb je
živel v tvojih možganih, spremljal te je še v spanju, neod-
visno potujoč skozi tvoje sanje. V primeri s tem so siamski
dvojčki tujci, ki se srečajo sredi noči.
Res je, da so vsi ljudje, ki so to poskusili prisegli, da pred
simbiozo še živeli niso. Bilo je privlačno, a za večino so
bile umišljene slabosti pomembnejše. Le malo ljudi zmore
sprejeti obvezo, za katero vedo, da bo trajna, ne tedaj, ka-
dar trajna lahko pomeni pet ali šest stoletij.
Po začetnem navalu se je moda simbioze polegla. Sedaj
so vsi simbionti v sistemu živeli v Prstanih, kjer so omogo-
čili nomadsko življenje, kakršnega še ni bilo.
Prstanci so po definiciji samotarji. Ljudje se srečajo v do-
lgih presledkih, se parijo, če jim je to všeč in odidejo dalje.
Prstanec v življenju redko dvakrat vidi istega človeka.
To so samotarji, ki niso nikoli sami.
»Kaj si tu?«
?????
»Čutim te. Nekaj morava storiti. Ne prenesem te teme, jo ti
lahko? Poslušaj: bodi svetloba!«
?????
»Oh, brezupen si. Zakaj ne izgineš?«
Žalost. Globoka otroška žalost. Parameter je potegnilo
vanjo, preklinjajoče sebe in otročjo stvar, v kateri je bila
ujeta. Tisočič je poskušala zabrcati z nogami, da bi kdo
tam zunaj razumel, da hoče ven. A izgubila je svoje noge.
Ni več mogla reči če jih sploh premika.
Iz globin simbove žalosti se je potegnila kvišku in posku-
šala stati ob strani. Ni bilo mogoče. Z vzdihom v mislih se
je spet pogreznila in ni več mogla ločevati med seboj in
otrokom, tujcem.
Prsi so se ji dvigale in spuščale. Neprijeten vonj se je za-
vlekel v njene nosnice. Odprla je oči.
Bila je v isti sobi, a na obrazu je imela pritrjen respirator, ki
ji je potiskal zrak v pljuča in ven iz njih. Obrnila je oči in vi-
dela groteskno pojavo druge osebe v sobi. Plavala je s
spodvitimi nogami, noge in pedi sklenjene.
V praznem obrazu se je izoblikovala luknja.
»Ti je kaj bolje?«
Kričala je in kričala, dokler se ni hvaležno spet potopila v
sanje.
»Uspeva ti. Še poskušaj. Ne, to ni prav; karkoli si že takrat
delal, stori nasprotno.«
Bilo je le tipanje. Parameter se še sanjalo ni, kaj je nas-
protno, ker se ji še sanjalo ni, kaj je mali simb sploh počel.
Bil pa je napredek. Bila je svetloba. Bleda, nihajoča, plaš-
na svetloba.
Nedefinirana luč je zaplapolala kot sveča, vzrepetala,
ugasnila. Še vedno je bila zadovoljna, a še pol tako ne kot
simb. Zajel jo je ponosen občutek zmagoslavja, ki ni bilo
njeno, ampak, si je odgovorila, kaj je res pomembno, ali je
moje ali ni? Ni ji bilo več tako važno, ali čuti kaj ona ali
simb. Kakšna je razlika, če pa morata oba to doživeti?
»Dobro je bilo. Prihajava. Ti in jaz, mali. Šla bova po svetu.
Se bova že izvlekla iz te godlje.«
Šla? Strah. Šla? Žalost. Šla? Jeza?
Čustva so sedaj prihajala označena z besedami in tudi
spekter se je širil.
»Jeza? Si rekla jeza? Kaj je to? Seveda, ven hočem, za-
kaj pa misliš da se trudim z vsem tem? Ni lahko, mali. Ne
spomnim se ničesar, kar bi se bilo tako težko oprijeti, od-
kar sem si pred leti skušala kontrolirati alfa valove. Čakaj
malo, no ...« Strah, strah, strah. »Ne delaj tega, mali, pre-
strašiš me. Čakaj, nisem hotela ...« Strah, strah, strah,
samota, strah, STRAH! »Nehaj! Nehaj, do smrti me boš
prestrašil, ti si...« Tresla se je, spet je bila otrok.
Črn, neskončen strah. Parameter je zdrsnila iz svojega
razuma; zlila se je z drugim; karala se je; se mirila; se tola-
žila; se ljubila.
»Na, popij malo vode, bolje ti bo.«
»Ppppjjjjjjd.«
»Kaj?«
»Pojd. Pjd. Stran. POJDI. STRAN!«
»Najprej moraš malo piti.Ne bom šel, dokler ne boš pila.«
»Pojdi. Moril. Morile.«
Bila je zmedena.
»Zakaj, zakaj ne bo storil tega? Zame. Za Parameter.«
Negacija.
»Misliš »ne«. Kje so dobil te besede?«
Tvoj spomin. Ne. Ne bom.
30
Vzdihnil je, a dosegla je potrpežljivost, neskončno potr-
pežljivost. In še nekaj, celo nekaj kot ljubezen. Vsaj globo-
ko občudovanje tega korajžnega otroka. A še vedno se je
bala, ker si jo je simb začel prilaščati in je z vse večjo te-
žavo visela na misli, da ga mora pripraviti, da ji odpre svet
zunaj, da bo lahko komu rekla, da hoče ven.
In obup je samo poslabšal stvari; simbu ga ni mogla prikriti
in to občutenje se je sporočalo v grobi, goli paniki.
»Poslušaj me. Morava se rešiti tega vrtiljaka. Ne moreva
se inteligentno pogovarjati, če ti jaz stalno sporočam svoj
strah, da se potem ti bojiš, kar prestraši mene, nakar tebe
zgrabi panika, kar mene še bolj prestraši, kar____nehajva
stem!«
Nisem jaz kriv. Ljubezen. Potrebuješ me. Nisi popolna
brez mene. Sprejeti me moraš, da bom lahko sodeloval.
»Ampak ne morem. Ne moreš videti, da moram biti jaz? Ne
morem biti ti. In ti si tisti, ki je nepopolen brez mene, ni
tako kot si rekel.«
Narobe. Oba nepopolna brez drugega. Prepozno je zate.
Nisi več ti. Ti si jaz, jaz sem ti.
»Ne verjamem ti. Stoletja sva tukaj, tisočletja. Če te še
zdaj nisem sprejela, te nikoli ne bom. Hočem biti svobod-
na, pravočasno, da vidim, kako bo sonce ugasnilo.«
Narobe. Tukaj dva meseca. Sonce še gori.
»Aha! Pa sem te ujela, priznaš? Lahko vidiš ven, dlje si,
kot si mi povedal. Zakaj si mi lagal? Zakaj mi nisi povedal,
kdaj smo? Toliko mi je bilo do tega. Zakaj mi nisi pove-
dal?«
Nisi me vprašala.
»Kakšen odgovor pa je to?«
Pošten.
Parameter se je zadržala. Vedela je, da je to resnica, da
trpinči otroka, ki ne more lagati, kot tudi ona ni mogla. A
oklenila se je svoje jeze z izgubljenim občutkom, da je to
vse, kar ji je njenega ostalo.
Boli me. Jezna si. Nič ti nisem storil. Zakaj me sovražiš?
Zakaj? ????? Ljubim te. Bojim se, da odideš.
»...Ljubim te. Ljubim te. Bogmipomagaj, res te ljubim.
Samo to nisem jaz. Ne! To je nekaj drugega. Ne vem še
kaj, ampak držala se bom tega. Držala.
Kje si?
Parameter?
»Tukaj sem. Pojdi.«
»Pojdi.«
»Nekaj moraš pojesti. Prosim poskusi. Dobro je zate. Res
je. Poskusi.«
»Jesti!« Obrnila se je v zraku od nenadnih krčev lakote in
odpora. Izdavila je postan zrak in redko tekočino. »Stran
od mene. Ne dotikaj se me! Ekvinokcij! Ekvinokcij!«
Postava se je je dotaknila s prsti, trdimi in mrzlimi.
»Tvoje prsi,« je rekla. »Mleko polzi. Kaj...«
»Šlo. Vse je šlo.«
Parameter.
»Kaj je? Lahko še enkrat poskusiva s tisto sliko?«
Ne. Ni potrebe. Lahko greš.
»Huh?«
Lahko greš. Ne morem te zadrževati. Misliš, da si samo-
stojna, mogoče imaš prav. Lahko greš.
Zmedlo jo je.
Gledal sem nekatere koncepte v tvojem spominu. Svobo-
àa. Samoodločba. Neodvisnost. Lahko greš.
Veš, kaj mislim, kaj res mislim o teh konceptih. V najbolj-
šem primeru nedokazani, v najslabšem fantazije.
Cinična si. Sprejemam, da bi lahko bili resnični, torej mo-
raš biti svobodna. Zadržujem te proti tvoji volji. To naspro-
tuje večini etičnih zahtev, tudi tistim, ki jih sprejemaš bolj
kot druge. Lahko greš.
Bil je neroden trenutek. Bolelo jo je bolj kot bi si mislila, da
je mogoče. In ni vedela, čigavo bolečino čuti. Niti važno ni
bilo.
Kar nori? To je bila morda njena edina priložnost, in sedaj
priznava to, kar je mali že ves čas govoril, da sta že spoje-
na. In mali je to slišal, kot je slišal vôe.
Da,slišal sem.Ni važno. Slišim tvoje dvome o mnogih re-
čeh. Čutim tvojo negotovost. Vedno bo s tebòj.
»Da, menda bo res. A ti. Komaj te čutim. Ali pa ne ločim.«
Mojo smrt čutiš.
»Ne, ne. Saj ni tako hudo. Dali ti bodo drugega človeka.
Vse bo dobro. Boš videl.«
Morda. Obup. Nejevera.
Parameter se je v mislih branila, si povedala, da bo prišla
ven sedaj ali pa ji nikoli ne bo uspelo.
»Dobro. Spusti me ven.«
Usihanje. Postopno odhajanje, boleče in počasi, ko se je
poganjek pričel ruvati iz njenih možgan. In Parameter je
čutila, kako se ji razum deli na dvoje.
Vedno bo tako. Niti malo ne bo bolje.
»Čakaj, mali. Čakaj!«
Še je odhajal.
»Poslušaj me. Res! Resno mislim, rada bi govorila o tem s
tabo. Ne odhajaj.«
Najboljše je. Prestala boš.
»Ne! Nič boljše kot ti. Umrla bom.«
Ne boš. Tako je, kot si rekla: če sedaj ne greš ven, ne boš
šla nikoli. Ti... dobro ... srečno ...
Ne! Ne razumeš. Nočem več ven. Bojim se. Ne zapuščaj
me tako. Ne moreš me zapustiti.«
Oklevanje.
»Poslušaj me. Poslušaj. Čuti me. Ljubim te. Ljubim. Oblju-
ba, čista in poštena obljuba dokler-naju-smrt-ne-loči. Ob-
čuti me.«
»Čutim te. Eno sva.«
Jedla je, pa je takoj vse izbruhala. A njen ječar je vztrajal.
Ni ji hotel pustiti, da umre.
»Bi bilo bolje, če te vzamem noter k sebi?«
»Ne, ne morem. Pol me ni več. Ne bi pomagalo. Kje je
Ekvinokcij?«
Povedal sem ti, da ne vem. In ne vem, kje so tvoji otroci. Pa
mi nočeš verjeti.«
»Tako je. Nočem ti verjeti. Morilec.«
Poslušala ga je, ko je pojasnjeval, kako je prišla v to sobo.
Ni mu verjela, še za trenutek ne.
Rekel je, da jo je našel, ko je sledil signalom radijske ba-
kle, prihajajočih iz točke izven Prstanov. Odkril je psevdo-
simba, poenostavljenega simba, ki nastane z brstenjem
normalnega simba brez poprejšnje konjugacije. Psevdo-
simb lahko obnavlja kisik v zraku, a nič več. Ne more se
skrčiti, da bi dosegel stik s človeškim telesom, ostane v
obliki krogle. Človek lahko preživi v njem, a kmalu bi umrl
od žeje.
Parameter je bila v psevdu, potolčena, krvaveča iz vrha
glave in spolovil, živa. Še več, preživela je pet dni poti do
reševalne postaje Ohranjevalcev. Pet dni, kajti Ohranje-
valci so imeli malo postaj in te so bile daleč narazen.
»Inženirji so te oropali,« je rekel. »Ni druge razlage. Koliko
časa si že v Prstanih?«
Ko je tretjič ponovil vprašanje, je Parameter zamrmrala:
»Pet let.«
»Se mi je zdelo. Nova si. Zato mi ne verjameš. Ne veš kaj
prida o Inženirjih, kajne, da ne? Ne moreš razumeti, zakaj
31
bi ti vzeli simba in te pustili živo, z baklo, da pokliče po-
moč. Nesmiselno je, ne?«
»Ne ... ne, ne vem. Ne morem razumeti. Ubiti bi me morali.
To je bilo bolj kruto «
Na njegovem »obrazu« se ni dalo razbrati nikakršnega
čustva, a sedaj je prvič sodil, da ima upanje. Vsaj govorila
je, kakorkoli že.
»Lahko bi se naučila več. Jaz se tolčem že celo stoletje in
še ne vem toliko, kot bi rad. Oropali so te zaradi otrok, ne
vidiš? Da jih vzgoje kot Inženirje. Tu je resnična bitka: za
populacijo. Stranka, ki bo imela več potomcev, ima pred-
nost.«
»Nočem govoriti.«
»Razumem. Boš poslušala?«
Ker ni odgovorila, je to vzel za pritrditev.
»Samo drsela si skozi življenje. To je lahko tukaj zunaj, mi
vsi kdaj pa kdaj samo drsimo. Če tako sploh misliš o Inže-
nirjih, je to le vprašanje izmikanja. To ni pretežko. Pri vseh
teh kubičnih kilometrih tod okoli ima lovljeni vredno pred-
nost pred lovcem. Toliko krajev za skrivanje je; toliko na-
činov za izmikanje.
A tebe je zaneslo v nevarno okolico. Inženirji so v tem sek-
torju zbrali veliko ljudi. Morda si opazila visok odstotek
rdečih skal. Lovijo v skupinah, česar mi nismo nikoli storili.
Preveč ohlapna skupina smo, da bi se kaj prida družili, in
mi vsi vemo, da se pravi boj še tisoč let ne bo začel.
Mi smo najbolj ohlapna vojska v zgodovini človeštva. Na
obeh straneh smo prostovoljci in na naši strani niti ne za-
htevamo, da bi posamezniki storili karkoli v boju proti In-
ženirjem. Tako torej o njih ne veš ničesar, le to, da so se
zaobljubili, da bodo v naslednjih petindvajset tisoč letih
rdeče prebarvali prstan Beta.«
Končno je dobil reakcijo od nje.
»Malo več pa že vem. Vem, da so privrženci Velikega ple-
skarja prstanov. Vem, da je živel skoraj dvesto let tega.
Vem, da je osnoval Cerkev kozmičnega inženirstva.«
»To si prebrala. Ali veš, da je Pleskar še živ? Veš, kako
nameravajo prepleskati Prstan? Veš, kaj store z ujetniki
Ohranjevalci?«
Iz tišine je razumel, da ne ve.
»Živ je. Sedaj je ženska. Njen Populacijski razglas pred
petdesetimi leti je zapovedal, da mora preživeti vsak Inže-
nir 90 % časa kot ženska in vsako leto roditi tri otroke. Če
jim to uspe, nimamo možnosti. V nekaj stoletjih bodo Pr-
stani iz samih Inženirjev.«
Prvič po nekaj tednih je pokazala nekaj zanimanja.
»Nisem vedela, da je to tako daljnosežen projekt.«
»Največji, kar so se jih ljudje kdaj lotili. S sedanjo hitrostjo
bi potrebovali tri milijone let, da prepleskajo ves Prstan, a
pospešujejo.«
Čakal je, upajoč, da jo spet izvleče, pa je spet zdrsnila
vase. Nadaljeval je.
»Njihove vere ne poznaš, in ena od plati je prepoved ubija-
nja. Človeku ali simbu ne bodo vzeli življenja.«
To jo je zgrabilo.
»Ekvinokcij! Kje ...« Spet se je začela tresti.
»Skoraj gotovo je živa.«
»Kako?«
»Otroke si pozabila. Peterico.«
Zadnja stvar, ki jo je kdo za dve leti rekel Parameter, je
bila: »Vzemi tole, lahko da jo boš hotela uporabiti. Samo
pritisni jo ob rdečo skalo in pozabi. Traja za večno.«
Vzela je predmet, tanko cevko z rumeno bučko na vsaki
strani. Bil je aplikator baktehofaga, napolnjen s prikrojeno
DNA, ki je napadala in razgradila rdeči prah, ki ga je puš-
čal virus Inženirjev. Dotik obarvane skale bi sprožil veriž-
no reakcijo, ki bi se končala šele, ko bi se površina skale
vrnila v začetno barvo.
Parameter si jo je razmišljeno prislonila k strani in potopi-
la se je v žilavi integment Ekvinokcijine zunanje kože. Po-
tem se je iz zračne komore odrinila v pravljično deželo.
»Nikoli nisem videla česa takšnega, Ekvinokcij,« je rekla.
»Ne, res nisi.«
»Kam naj greva? Kaj je ta črta čez nebo? V kateri smeri je
Prstan?«
Ljubeč smeh. »Trapasta rastlinojedka. V Prstanu sva.
Zato je vse naokoli. Samo v oni smeri ne. Za tistim delom
Prstana je Sonce, zato so delci osvetljeni predvsem z dru-
ge strani. Lahko ga vidiš, bledo, v odbiti svetlobi.«
»Kje si se naučila vsega tega?«
»V tvoji glavi. Podatki so tam, in deduktivne sposobnosti
tudi. Samo domislila se nisi.«
»Veliko več bom morala misliti. To je grozljivo. Ponavljam:
kam greva?«
»Kamorkoli, samo stran od tega groznega kraja. Mislim,
da vsaj deset let nočem več videti Prstanovega trga.«
»No, no,« Parameter jo je dražila. »Gotovo se bova prej vr-
nili. Kaj se sploh nič pesniško ne počutiš?«
Iz Prstanovega trga se je razlivala preko Osončja divje
različna in neustavljivo lepa umetnost, stranski sad sa-
motnega življenja v Prstanih. Slikarski mešetarji, razpe-
čevale! glasbe, trgovci s poezijo, uredniki... vsi, ki so se
preživljali kot posredniki med umetnikom in javnostjo in si
trgali dobiček, ko so jim umetnine šle skoz roke, vsi taki
so se natepli v bazar Prstanovega trga in za steklene bi-
sere kupovali blesteča dela. Prstanci niso imeli kaj početi
z denarjem, le mešetarili so: sveža jeklenka plina za sim-
fonijo, ki bi s čisto svojimi ritmi in harmonijami treščila
skozi poslušalca. Pest mineralnih tabletk, ki so jih Prstan-
ci potrebovali vsako desetletje, da popravijo pomanjkanje
nekaterih elementov, je mogla kupiti sliko, ki bi v civilizaci-
ji prinesla milijone. Špekuliranje. Nihče ni vedel, katero od
tisočih del bo ujelo okus množic, nakupovale! so vedeli le
to, da je kdove zakaj umetnost iz Prstanov vselej pobrala
najvišje cene in najbolj navdušene kritike. Drugačna je
bila, videna s čisto novimi očmi.
»Tukaj mi res ni do petja. Kako pa veš, da bova začeli z
glasbo, ko bova ustvarjali?«
»Nisem vedela. Kako pa ti veš?«
»Kerčutim pesem v svojem srcu. Poberiva seed tod.«
Zapustili sta kovinsko kroglo tržnice in kmalu je ostala le
še modra črta vektorja, uperjenega stran od njiju.
Porabili sta dve leti samo za prilagajanje okolju. Čudenje
se ni nikoli obrabilo. Izognili sta se drugim, kadar sta jih
srečali. Imeli sta vse, kar sta potrebovali, in nista si želeli
družbe.
Tonila je in veselilo jo je. Vsak dan brez Ekvinokcija je bil
nova muka. Še kar naprej je sovražila svojega ječarja, ni
važno, če je njegova zgodba resnična. Ni ji pustil umreti in
ni je bilo hujše okrutnosti. A še njena jeza je bila šibka, po-
milovanja vredna.
Zagledala se je v namišljeno daljavo in redko opazila nje-
gove prihode.
Potem pa nekega dne ni bil sam. Opazila je to, brez zani-
manja, gledala, kako sta se objela in se pričela zlivati.
Druga oseba je torej ženska in sparila se bosta. Obrnila
se je vstran in ni gledala, kako sta se simba v svojem ko-
njugacijskem procesu stopila v eno in se počasi razširila v
gladko zeleno kroglo, v kateri se bosta človeka tiho spoji-
la in se spet ločila, verjetno za vedno.
A nekaj jo je grizlo in spet se je ozrla. Na proti njej obrnjeni
strani krogle je rasla bunka. Še se je bečila in začela je
32
oblikovati novo, manjšo kroglo. Rožnata črta je pokazala
ločnico med oblama.
Spet se je ozrla proč, ni mogla ohraniti zanimanja, ko sta
simba rojevala. A še vedno jo je nekaj grizlo.
»Parameter.«
Moški (ali je bila ženska?) je plaval poleg nje, držeč male-
ga simba.
Otrpnila je. Oči so se ji napolnile z grozo.
»Zmešalo se ti je.«
»Morda. Ne morem ti ga vsiliti. A tukaj je. Odhajam, in ne
boš me več videla. Lahko živiš ali umreš, kakor se odločiš.
Storil sem, kar sem mogel.«
V Zgornji polovici je bil topel dan. Pravzaprav je bil vedno
topel dan, le nekateri so bili toplejši od drugih.
Prstanografije se ni težko naučiti. Prstani: Alfa, Beta in
tanki Gama. Presledkom pravijo Cassini in Encke, odprlo
ju je težnostno potezanje med Saturnom in večjimi lunami,
boj za prevlado nad delci, ki sestavljajo Prstane. Razen
tega so samo še Zgornja in Spodnja polovica, nad in pod
ravnino ter Notranji in Zunanji prostor. Notranjega Prstan-
ci niso oblikovali, zaradi močne radiacije, okoli Saturna so
bili tudi pasovi Van Allenovega tipa. Zunanji je bil daleč od
obiskovanih delov Prstanov, pa je bil le prijeten kraj, ker
so bili od tam vsi Prstani zbrani v enem delu neba. Čudno
doživetje za otroke, navajene od rojstva na Prstene, ki se-
kajo nebo.
Parameter je plavala v Zgornji, da se ñapase sonca, ki je
bilo tam precej močnejše kot znotraj. Ekvinokcij se je raz-
pela. Par je postal prosojna parabolična skodela z dvesto
metri premera, prepletena z žilami, da je spominjala na
pajkovo mrežo. Predstavo je še okrepila drobna figurica
muhe, razkrečene sredi mreže. Parameter.
Užitek, plavati tamkaj. Pogledala je naravnost v Sonce,
dovolj bleščeče še tako daleč stran, da bi ji hitro izžgalo
oči, če ne bi bilo le projekcija. Ekvinokcijini čuti niso delili
občutljivosti človeških.
Njeno osredje se je kopalo v bleščavi. Zelo čutno, a na
nov način. To je bila tiha radost rože, ki se odpira soncu,
drugačna od bolj vročih živalskih strasti, kakršnih je bila
vajena. Energija je curljala skozi njeno telo in v razpeti
pajčolan njene tovarišice. Njen razum je bil tišji, kot bi ver-
jela, da je mogoče. Misli so prihajale z urami, zanimali so
jih počasni, rastlinski užitki. Videla se je golo, izpostavlje-
no svetlobi in vetru, plavajočo vsredi srebrnega kroga ži-
vljenja. V tem kraju brez zraka je čutila veter na svojem te-
lesu in se čudila, kako more biti Ekvinokcij tako prepričlji-
va v mrežah iluzij, ki jih plete.
Nenadoma se je veter stresel.
»Parameter. Zbudi se, dragica.«
»Hmmm?«
»Vihar prihaja. Zviti morava jadra in odpluti v pristan.«
Parameter je čutila druge sunke, ko je skozi tople vode
plavala v zavest.
»Koliko sva od prstana?«
»Dobro je. V desetih minutah bova tam če malo manevri-
ram z jadri in potem uporabiva še par sekund potiska.«
Razpeta je bila Ekvinokcij razmeroma učinkovito sončno
jadro in s spreminjanjem kota, pod katerim je svetloba pa-
dala nanjo, je lahko počasi popravila njuno hitrost. Para-
meter se je morala le odriniti v blagem loku nad ali pod pr-
stani. Ekvinokcij bi ju lahko spravila nazaj v nekaj dneh
samo s pritiskom sonca, a vihar je pomenil nevarnost, na
katero nikoli nista smeli pozabiti.
Ekvinokcij je začutila sončni veter, oblak delcev, ki je za-
radi viharjev pod površino brizgnil iz Sonca. Zaznala je
bila prve sunke, prihajajoče s svetlobno hitrostjo. Nevarni
piš ni bil daleč zadaj.
Žarčenje je pomenilo največjo nevarnost v življenju v Pr-
stanih. Zunanja površina simba je varovala pred večino
žarčenja, ki ga je par srečal v vesolju. Kar je prišlo skozi ni
bilo vredno skrbi, bolezen zagotovo ni nikoli grozila, a ob-
časni delci z visoko energijo bi mogli povzročiti mutacije v
človeških spolnih celicah.
Veter se je krepil, ko sta zvili jadra in uporabili plinski po-
tisnik.
»Sva se pravočasno premaknili?« je vprašala Parameter.
»Dobra rezerva je. Nekaj trdega bova le dobili, pa ne skr-
bi.«
»Kaj pa otroci? Če jih bom kasneje hotela, ne bo s tem te-
žav?«
»Lahko. A nikoli ne boš rodila mutacije. Že v prvih tednih
bom lahko videla vsako odstopanje in lahko abortiram ne
da bi ti sploh povedala.«
»Pa mi boš, kajne?«
»Če želiš. Pa ni pomembno. Nič bolj kot to, da vsak dan
nadzorujem ostala dogajanja v tebi.«
»Če tako praviš.«
»Da. Ne skrbi, ti rečem. Samo pazi na motorično kontrolo
in pusti delo meni. Tisto, kar ni na molekularni ravni, se mi
itak zdi čisto resnično.«
Parameter ji je zaupala. Tako popolnoma, da je še malo ni
skrbelo, ko se je vanju pričel zaganjati resnično trd veter.
Razširila mu je roke, ga objela. Čudno, da je ta veter ni kot
lista vrtel naokoli. Všeč bi ji bilo. Vse, kar je pogrešala, so
bili lasje, da bi ji plapolali okoli ramen. Ni več imela las, no-
benih dlak. Motile so povezavo med njima.
Ko je pomislila nanje, so dolgi črni lasje zavalovali za njo,
se ji kodrali v obraz in jo ščegetali v oči. Lahko jih je videla
in jih občutila ob koži, le dotakniti se jih ni mogla, saj jih ni
bilo.
»Hvala ti,« se je zasmejala. Potem se je še bolj smejala,
ko se je ozrla po sebi. Pokrivali so jo lasje; dolgi, valujoči
lasje, ki so rasli, ko jih je gledala.
Vrnila sta se v prstan in za njima je plaval zvijajoč se, na-
mišljen vlak las, kilometer dolg.
Tri dni kasneje je še vedno gledala plavajočo kroglo.
Peti dan ji je roka trznila proti njej.
»Ne. Ne. Ekvinokcij. Kje si?«
Simb je spal. Simbiont je le v otroštvu lahko živel brez člo-
veka, ki ga je hranil in pojil; ko sta se enkrat združila je
brez njega hitro umrl. Še speč je lahko preživel cele tedne,
sam. Potreben je bil le dotik njene roke, in zbudil bi se.
Lakota se ji je prežirala skozi telo; ni je hotela poslušati.
Postalo je dejstvo življenja, nekaj s čemer se je ovijala, da
bi pozabila pravo lakoto v svojih možganih. Lakota je ne
bo nikoli prisilila, da sprejme simba. To ni bilo vprašanje.
Devetega dne se ji je roka začela premikati. Gledala jo je,
jokala k Ekvinokciju, naj jo ustavi, naj ji da moči.
Dotaknila seje.
»Čas bo, da preskusiva nove jajčnike.«
»Prav imaš.«
»Pogledali bova, če je tale tam zunaj moški.«
Ekvinokcij je imela v svoji mošnji sposobnosti tudi to, da je
lahko v svojem telesu pripravila modul, ki je sprejel kloni-
rano celico in jo vzgojil v popoln organ; sleherni organ, ki
ga je želela. Storila je to z eno od Parametrinih celic. Od-
stranila jo je, jo klonirala in pustila rasti v nove jajčnike.
Starim je že dolgo tega zmanjkalo jajčec in so bili neupo-
rabni za razmnoževanje, nove pa je razganjalo od življe-
nja.
33
Operirala je svojo tovarišico in ji zamenjala spolne orga-
ne. Neboleče in hitro; Parameter še čutila ni.
Sedaj sta bili pripravljeni, da sprejmeta seme.
»Moški," je prišel glas drugega. Poprej bi bila Parameter
odgovorila s »Samota,« in nadaljeval bi svojo pot.
Sedaj je rekla: »Ženska.«
»Divjina,« se je predstavil.
»Parameter.«
Ritual parjenja je bil opravljen in molče sta si drsela bližje.
Preračunala je dobro, čeprav malo hitro. Trčila sta in se z
vsemi udi oklenila skupaj. Simba sta se počasi stopila
eden v drugega.
Občutek užitka je dosegel Parameter.
»Kaj je to?«
»Kaj misliš? Nebesa. Misliš, da od konjugacije nimamo
nič veselja?«
»Nisem se domislila.... Drugače je. Sploh ni slabo. Ni pa
primerljivo z orgazmom.«
»Še kaj poglej. Šele začela sva.«
Trenutek negotovosti, ko je Ekvinokcij izvlekla povezave,
jo pustila samo v njenih možganih. Stresla se je, ko je tuj
občutek šel čez njo, ugotovila, da zadržuje sapo. Spet je
morala dihati. Pljuča so ji zapokala, ko je spodbodla dolgo
zanemarjane mišice k delu, ko pa je refleks prevzel, je lah-
ko pozabila nanje.
Notranja površina se je začela svetlikati in razločila je
temno postavo, plavajočo pred njo. Fosforescenca se je
krepila, dokler ni dosegla svetle mesečine. Sedaj ga je
lahko videla.
»Živjo,« je rekla. Zdelo se je, da je presenečen, da hoče
govoriti, pa se ji je le zarežal:
»Živjo. Ti si pa nova.«
»Kako veš?«
»Vidi se. Govoriti hočeš. Verjetno pričakuješ od mene po-
seben ritual.« Posegel je po njej in jo potegnil k sebi.
»Čakaj,« je rekla. »Najprej bi te rada malo bolje poznala.«
Vzdihnil je, vendar jo je izpustil. »Oprosti. Ti še ne veš. Do-
bro, kaj bi rada vedela o meni?«
Ogledala si ga je. Bil je majhen, nekaj manjši od nje. Brez
dlak, tako kot ona. Nobenega načina ni videla, da bi mu
našla starost; nobena stara opora ni prijela. Iz vrha njego-
ve glave je rasla kačasta popkovina.
Odkrila je, da ga res nima kaj vprašati, ker pa je že začela
s tem, je le vrgla vprašanje.
»Koliko si star?«
»Dovolj. Štirinajst.«
»Dobro, pa naj bo po tvoje.« Dotaknila se ga je in se pre-
maknila v prostoru, da je lahko začel.
Prijetno jo je presenetilo, ko je trajalo dlje od tridesetih se-
kund, ki jih je pričakovala. Bil je dovršen ljubimec; kazalo
je, da pozna vse prave gibe. Prijetno se je ogrevala, ko ga
je slišala v svoji glavi.
«Sedaj veš,« je rekel, in njena glava se je napolnila s sme-
hom.
Vse pred tem, dobro kot je bilo, je bilo samo ogrevanje.
Parameter in mali simb sta tulila od bolečine.
»Nisem te hotela,« je jokala, suvajoč valove zavračanja
na otroka in nase. »Samo Ekvinokcij hočem.«
Neskončno časa je trajalo. Zvezde so gorele okoli njiju.
Galaksija se je obračala kot vrtavka. Vesolje se je krčilo;
eksplodiralo; se spet krčilo. Eksplodiralo. Se krčilo in pu-
stilo vse skupaj, škoda časa. Čas se je končal in vseh do-
godkov je bilo konec.
Plavala sta, tuleč eden na drugega.
Divjina je oddrsel stran pred zvrtinčenim ozadjem zvezd.
Ni se oziral in tudi Parameter se ni. Predobro sta se po-
znala, da bi potrebovala poslavljanje. Morda se ne bosta
več srečala, a tudi to ni bilo važno, saj je vsak nosil vse,
kar je od drugega želel.
»V vsem življenju cenenih senzacij nisem doživela česa
takšnega.«
Ekvinokcij je bila zamišljena. Tiho je priznala, da je bilo su-
per, resnično, bilo pa je še nekaj. Našla je novo znanje.
»Rada bi nekaj poskusila,« je rekla.
»Daj.«
Hipoma je Parametrino telo pobožalo tisoč drobnih, mo-
krih jezikov. Preiskali so vsak kotiček, vsi hkrati. Vroči,
vsaj bilijon stopinj, pa niso pekli; tešili so.
»Kje pa si to imela?« je zagostolela Parameter, ko je bilo
konec. »In čemu si nehala?«
»Pravkar sem se naučila. Gledala sem, ko sem doživljala,
pa sem pobrala nekaj trikov.«
»Imaš še več?«
»Seveda. Nisem hotela začeti z res intenzivnimi, dokler
nisem videla, kako ti bo tale všeč. Mislim, da je bil zelo če-
den. Čudovito si drhtela; delta valovi so bili prav krasni.«
Parameter je lomil smeh. »Nehaj mi s temi kliničnimi po-
datki. Tako ti je bilo včeš, da te je groza.«
»To je tako blizu, kot ti lahko opišeš mojo reakcijo. Resno,
imam stvari, ki nama bodo še bolj všeč, mislim. Lahko na
nov način kombiniram občutke. Ti je bilo všeč, kako sub-
tilno se je »vročina« prelivala v občutek peres z električ-
nim tokom skoznje?«
»Ostudno zveni, ko to rečeš v besedah. Ampak to je bilo,
res je. Električna peresa. Samo bolečina ni imela nič s
tem.«
Ekvinokcij je premislila. »Ne vem, če je res tako. Bilo je
globoko v centru za občutke bolečin. Samo da sem te
žgečkala na nov način, tako kot je to delal Divjina. Nekaj
odkrivam tukaj. Gre za realnost bolečine. Vse kar doživiš
je bolj funkcija tvojih možgan kot živčnih končičev. Boleči-
na ni izjema. Samo povežem dva centra - za bolečino in
užitek - in ju usmerim čez druge senzorne poti, pa do-
bim ...«
»Ekvinokcij.«
?????
»Ljubi me.«
Bila je v središču sonca, vsi atomi njenega telesa so se
zlivali v vročini, tako vroče je bilo, da je ledenelo. Splavala
je na površino, si vzela čas, skozi valove plazme, kjer je
rasla, dokler ni mogla držati cele prasketajoče krogle v
roki, da se je z njo drgnila po telesu. Pobliskovala se je in
kadila, orjaški izbruhi so se pokoravali njeni volji, jo zavija-
li v ogenj in dim, ki sta grizla in žgečkala. Kače plamenov
so se poganjale vanjo, vrtale v živce z ostrimi bucikami
plina, mehkimi kot poljub. Pogoltnilo jo je nekaj rožnatega,
brez imena, in zdrsnila je po spolzki notranjosti, pljusknila
v bazen sladko dišečega žvepla.
Stopilo jo je; stopila ga je. Ekvinokcij je bila tam; pobrala jo
je ter jo zagnala, in sebe z njo, v val vode, ogromen val, z
gigatonami ujete energije, vzpenjajoč se v tisoč kilome-
trov visok drveč stolp. Treščila je na plažo iz gumaste
kože, ki je postala gozd kač, ki so jo stiskale, dokler ji ni
odletel vrh glave in so se drobcene rože razcvetele okoli
nje, vse so bile Ekvinokcij.
Potegnilo jo je skupaj iz vseh koncev sončnega sistema in
jo sestavilo v pojavo, ki se je imenovala Parameter, odgo-
varjala pa bi na vsako ime. Potem se je dvigala na raketi,
ki se je zabodla globoko v njeno vagino, v kotičke, ki jih niti
ni bilo tam, a jih je čutila kot zrcala, ko so kazala njen la-
sten obraz. Bila je fuzijski naboj občutkov; nastavljena na
vžig. Iskre so žvižgale okoli nje, vsaka je bila poljub elek-
34
tričnih peres. Dosegala je orbitalno hitrost; hitrost za po-
beg iz sončnega sistema; hitrost svetlobe. Izvihala se je
navzven in zajela vesolje. Svetlobna hitrost se je plazila
počasneje od slehernega polža; pustila jo je zadaj.
Prišla je eksplozija; implozija. Potegnila se je od sebe in
padla vase in delce telesa je nosilo dol na plažo, kjer sta
jih z Ekvinokcijem zbrala in jih zmetala v kopico drhtečih
drobcev, manjših od atoma.
Dolge je trajalo. Vzeli sta si čas.
»Prihodnjič,« je predlagala Parameter, »poskusi vkompo-
nirati nekaj slonov.«
Nekdo je izmil uro. Tiktakala je.
Parameter se je prebudila.
»Je to tvoje delo?«
Brez odgovora.
»Ustavi tega hudiča.«
Prenehalo je. Obrnila se je iitspet zaspala. Okoli nje je mi-
nilo triljon let.
Ni bilo dobro. Ni mogla spati.
»Si tukaj?«
Da.
»Kaj misliš, kaj naj storiva?«
Obup. Izgubili sva Ekvinokcij.
»Nisi je poznala.«
Del nje bo vedno s tabo. Dovolj, da te bo bolelo. Vedno
naju bo bolelo.
»Rada bi spet živela.«
Živela z žalostjo?
»Če se drugače ne da. Pridi. Začniva. Poskusiva narediti
svetlobo. Daj no, saj boš znala. Ne morem ti povedati,
kako; sama boš morala. Ljubim te. Zlij se z mano, umij me,
izbriši spomin.«
Ne da se. Ne moreva se spremeniti. Ekvinokcij bi rada.
»Vrag te vzemi, še poznala je nisi.«
Tako dobro kot ti. Bolje. Na nek način sem jaz Ekvinokcij.
Na drug način pa nikoli ne morem biti.
»Ne govori o ugankah. Pomešaj se z mano.«
Ne morem. Ne ljubiš me še.
»Hočeš, da še nekaj tisoč let spiva čez to?«
Da. Veliko prijaznejša si, ko spiš.
»Je to žalitev?«
Ne. Ljubila si me v spanju. Govorila si z menoj, učila si me,
me vodila, me vzgojila, da sem odrasla. A še vedno misliš,
da sem Ekvinokcij. Nisem. Jaz sem.
»Kdo je to?«
Ni imena. Imela bom ime, ko boš res začela govoriti z me-
noj.
»Spat pojdi. Zmedla me boš.«
Ljubezen. Predanost. Ija-aja. Ija-aja, ija-aja.
»Že imaš ime?«
»Da. Ime mi je Solsticij.«
Parameter je jokala, dolgo in glasno in se umila v lastnih
solzah.
Štiri leta sta potrebovali, da sta se vrnili v Prstanov trg.
Zabarantali sta pesem, ki je vzela tri leta, sladko žalostin-
ke, ki je nekako odzvanjala z upanjem, orkestrirano za tri
lutnje in sintetizer; pesem in obljubo za še štiri čez na-
slednje stoletje za puško za slone. Potem sta se napotili
po štiri leta mrzli sledi, lovit spomin tistih davnih debelo-
kožnih dni.
Kot je prejšnja generacija ljudi poznala obliko hriba, raz-
poreditev dreves in rož na njem, njegov vonj in občutek in
se je druga generacija mogla spomniti cestnega vogala;
in spet naslednja detajlov kosa hodnika pod mesečevo
površino; na ta isti način je Parameter poznala skale.
Spoznala bi skalo, od katere se je odrinila tistega posled-
njega dne, preden so ji vzeli Ekvinokcij, skalo, za katero je
sedaj vedela, da je morala biti postaja Inženirjev. Vedela
je, kod se je tistega dne premikala, kako hitro, kako dolgo.
Vedela je, kje bo sedaj, in tja sta se napotili s Solsticijem.
Okolica bo drugačna, a skalo bo znala najti.
Našli sta jo, po samo treh letih iskanja. V hipu jo je spo-
znala, vsako grbo in grapo na strani, kjer sta pristali. Vrata
so bila na drugi strani. Izbrali sta si primerno skalo na dru-
gi strani in se namestili za dolgo čakanje.
Saturn se je šestinsedemdesetkrat obrnil pod njima, ko
sta s teleskopom puške nadzorovali postajo. Po tem času
sta poznali rutino tega kraja bolje od njegovih stanoval-
cev. Ko je prišel čas za akcijo, sta izpilili vsak detajl, do-
kler ni bil skoraj refleksen.
Iz skale je prišla postava in se odrinila v pravi smeri. Para-
meter je nagnila puškino cev in potegnila za petelina. Cilj
je bil daleč, a ni se bala, da zgreši. Njeno zaupanje je poči-
valo v dolgi rdeči črti, ki jo je videla rasti iz konca cevi.
Predstavljala je razdaljo, ki jo bo krogla prepotovala v ti-
sočinki sekunde. Postava, na katero je streljala, je tudi
imela črto pred sabo, a veliko krajšo. Morala je samo spo-
jiti konca črt in sprožiti.
Šlo je po načrtu. Puška je streljala uspavalne krogle,
drobne harmonične generatorje, ki bi za šest ur omamili
par. Simbova zunanja površina je lahko prenesla kinetič-
no energijo večine projektilov, naravnih ali umetnih. Ni si
upala uporabiti omamljevalea, ker bi Inženirji v postaji za-
znali snop.
Odgnali sta se za nezavestnim parom. Ni se jima mudilo;
čim kasneje ju dehitita, tem dlje bo nevarnost.
Trajalo je pet ur. Ko so se dotaknili, je prevzela Solsticij.
Zagotovila je bila Parameter, da se bo mogla zliti z oma-
mljenim simbom in res ji je uspelo. Kmalu je Parameter
plavala v temni votlini z Inženirjem, žensko. Nastavila je
puškino cev pod njeno brado in čakala.
»Solsticij, ne vem, če bom zmogla,« je rekla.
»Nikoli ne boš mogla biti ponosna na to, razloge pa po-
znaš take dobro kot jaz. Misli na Ekvinokcij.«
»Sprašujem se, če je to dobra ideja. Raje bi storila nekaj,
na kar bi bila lahko ponosna.«
»Se umakneva? Še vedno lahko izgineva. Če pa se zbudi
in naju vidi bo lahko nerodno, če jo pustiva živeti.«
»Vem. Morala bom storiti. Same všeč mi ni.«
Inženirka se je premaknila. Parameter se je trdneje oprije-
la puške.
Odprla je oči, pogledala naokoli, kazalo je, da posluša.
Solsticij je skrbela, da drugi simb ni klical pomoči.
»Ne bom ti delala težav,« je rekla ženska. »Je preveč, če
prosim za nekaj minut za svoj smrtni obred?«
»Lahko jih imaš, in še več, če hitro govoriš. Ne želim te
ubiti, priznam pa, da te bom verjetne morala. Rada bi ti ne-
kaj povedala in za to potrebujem tvoje sodelovanje. Če ne
sodeluješ, ti lahke vseeno vzamem, kar potrebujem.
Upam pa, da mi lahke pokažeš način, da bi se lahke izog-
nila tvoji smrti. Mi boš odprla svoje misli?«
Ženine oči so se zasvetile, potem jih je zastrla. Parameter
je takoj zgrabil sum.
»Ne bedi živčna,« je rekla Inženirka. »Storila bom, kot ho-
češ. Samo presenetilo me je.« Sprostila se je, in Parame-
ter se je predala Solsticiju, ki je prevzela kot posrednik.
Veliko stvari je bilo odvisno od izida tega obojestranske-
ga razodetja.
Prišle je kot poplava, neotipljiva teža verske vneme in pre-
35
danosti. In nad vsem tem, Veliki cilj, projekt, ki bo tekel še
dolgo po smrti vseti sedaj živečih. Ta čudovita drznost!
Vizija človeštva kot gibalca, nadzornika, umetnika; Inže-
nirja. Vse vesolje bo priznalo silo človeštva, ko bo zrlo na
čudo, ustvarjeno v Saturnovih prstanih.
Veliki pleskar prstanov je bil utopist v velikem merilu.
Grenko ga je razočaral način, kako je človeštvo naskočilo
sončni sistem. Razmišljal je o uzemljanju in spreminjanju
smeri planetov. Videl je jazbine v skalah.
Zato je pridigal, govoril o Dysonovih sferah in galaktičnih
ladjah, o vklapljanju in izklapljanju zvezd, o preoblikovanju
galaksij. Njemu in njegovim privržencem je bilo vesolje
neznansko kompleksna igrača, s katero bi lahko počeli
čudovite stvari. Želeli so razstaviti črno luknjo, da vidijo
kako deluje. Želeli so odmakniti rdeči premik. Verjeli so v
stalno nastajanje, ker bi z velikim bangom njihovi napori
imeli svoj konec.
Parameter in Solsticij sta se zamajali pod pritiskom vsega
tega; prepričanjem, da bi to res simbolično dejanje lahko
obrnilo človeštvo v smer, ki jo je Pleskar želel. Zdelo se
mu je, da morajo živeti tam zunaj bitja, ki gledajo in oce-
njujejo in Velika gesta bi nanje lahko naredila vtis. Ko bi ta
bitja videla, kako lep je postal prstan Beta, bi pristopila in
ponudila roko v pomoč.
Ženska, ki sta jo zajeli, Rožnatordeči prstan 3351, je glo-
boko verjela v resnico vsega tega. Svoje življenje je po-
svetila izpeljavi Načrta. A videli sta, kako se je njena vera
zamajala, ko je sprejela to, kar sta ji pokazali. Izmikala se
je skrčenemu, otrdelemu, zaraslemu spominu dni po kraji
Ekvinokcija. Privzdignila sta ga in jo prisilila, da si ga je
ogledala, lupili sta plasti pozabe, s katero sta ga prekrili,
ga potisnili vanjo.
Potem sta jo izpustili.
»Videla si, kje sva bili.«
»Da.« Hlipala je.
»In veš, kaj morava storiti, da najdeva Ekvinokcij. Videla si
to v meni. Hočem vedeti, ali lahko greta čaša mimo nas?
Poznaš drugo pot? Povej hitro.«
»Nisem vedela,« je zajokala. »To storimo z vsemi Ohra-
njevalci, ki jih ujamemo. Ne moremo jih ubiti. Zakon pravi
tako. Zato jih ločimo, obdržimo simba, pustimo človeka,
da ga najdejo. Vemo, da jih večino nikoli ne najdejo, a več
ne moremo storiti. Nisem pa vedela, da je tako hudo. Ni-
sem pomislila na to. Skoraj bi pomislila -«
»Ni ti treba misliti. Tako je. Bilo bi bolj milostno ubiti člove-
ka. Za simba ne vem. O tem bi morala govoriti z Ekvinokci-
jem. Sprva sem hotela pobiti vse Inženirje v Prstanih, zelo
skrbno, da ne bi prehitro pomrli. Zdaj tega več ne morem.
Nisem Ohranjevalec. Nikoli nisem bila. Samo iskalec sem
še, iščem svojo prijateljico. Vseeno mi je, če prebarvate
Prstan; kar dajte ga. Jaz moram najti Ekvinokcij, in moram
najti svoje otroke. Sedaj moraš odgovoriti na mojo vpra-
šanje. Se lahko domisliš, kako bi te lahko pustila živeti in
še storila, kar moram?«
»Ne. Ni druge poti.«
Parameter je vzdihnila. »Dobro. Opravi svoj obred.«
»Ne vem, če mi je do tega.«
»Vseeno ga daj. Zamajala sem tvojo vero, a morda imaš
prav in nekdo res ocenjuje. Ne bi želela, da bi tedaj zaradi
mene čla po napačni poti.« Že je vzpostavljala razdaljo
med seboj in žensko, ki jo bo ubila. Spreminjala jo je v
predmet, nekaj, čemur bo nekaj neprijetnega storila, ne
bitje s pravico do življenja.
Rožnatordeči prstan 3351 se je počasi pomirila, ko je šla
čez gibe za svoje poslednje olje. Ko je končala, je bila mir-
na kot na začetku svojega trpljenja.
»Občutila sem polnost,« je tiho dejala. »Inženirji ne trdi-
mo, da vemo vse. Zmotili smo se v svoji politiki ločevanja
simbiotičnih parov. Le to mi je žal, da ne morem nikomur
povedati o naši napaki.« Pogledala je Parameter, a je ve-
dela, da ni upanja. »Odpuščam ti. Ljubim te, ubijalka moja.
Stori svoje. « Nastavila je vrat in zaprla oči.
»Umm,« je rekla Parameter. Ni slišala zadnjih besed svoje
žrtve. Odrezala se je, lahko je videla le vrat. Pustila je Sol-
sticiju, da ji je vodila roke. Kot po nagonu sta našli točke,
trdo pritisnili in bilo je, kot je Solsticij rekla da bo. Ženska
je v sekundah izgubila zavest. Morala je živeti še nekaj
minut, da je Solsticij storila, kar je morala.
»Imam ga,« je prišla njena pretresena misel.
»Je bilo hudo?« Parameter se je držala stran.
»Ne govoriva o tem. Pokazala ti bom v kakšnem desetle-
tju in prejokali bova leto. Imam ga.«
Drugi simb je bil torej že mrtev in Solsticij je bila z njim, ko
je umrl. Parametrino delo je bilo veliko lažje.
Spet je položila palca na ženskin vrat, ji nagnila uho k pr-
sim. Pritisnila je, tokrat močneje. Kmalu je utrip zafrfotal,
za hip pospešil. Sledil je krč, potem je umrla.
»Odidiva.«
Dobili sta radijski organ za inženirsko frekvenco. To je bil
edini način, kako so prebivalci Prstanov lahko ločevali pri-
jatelje od sovražnikov. Radijski organi simbov so bili na-
stavljeni od rojstva in Inženirji so uporabljali samo en ka-
nal, enako Ohranjevalci. Parameter se ni več štela v no-
beno od strani in sedaj je lahko svoje pomanjkanje prepri-
čanja tudi fizično podprla. Sedaj je lahko oddajala na obeh
kanalih in se svobodno premikala iz ene družbe v drugo.
Če bi jo ujeli, bi jo oboji imeli za vohuna, ni pa se ji zdelo,
da bi to bila.
Inženirski par sta morala ubiti, ker se brez simbove smrti
organa ni dalo odstraniti. Dalo pa se ga je klonirati in to je
bil izhod, ki ga je ponudila Parameter.
Poleg drugega glasu sta si nabrali podatkov o inženir-
skem življenju, in brez njih bi ju hitro odkrili. Poznali sta
običaje in verovanja in lahko bi živeli med Inženirji, le spol-
nosti si nista smeli privoščiti. To bi lahko bilo nerodno,
dalo pa se je najti izhod. Najzanesljivejša je bila noseč-
nost.
Kaj pomembnega to ni bilo, a ime mu je bilo Appoggiatura.
Srečali sta ga tretji teden po umoru. Tveganje - majhno, a
vseeno tveganje. Med odnosom je zvedel vse o Parame-
trinem početju in načrtih, pa ga ni zmedlo. Fanatična pre-
danost je bila med Ohranjevalci kaj redka, edini pravi fa-
natik, ki ga je Parameter srečala je bil Bushwhacker, ki ji
je grozil s pištolo na začetku njene poti. Parameter in Sol-
sticij sta se zavedali, da je njuno početje izdaja Ohranje-
valske stvari. Appoggiaturi to menda ni bilo mar, če pa mu
je bilo, pa je presodil, da jima to, kar sta pretrpeli, daje pra-
vico.
»Pa sta kaj mislili, kaj bosta storili, če najdeta Ekvinokcij?
Ne vem, kaj mislita, samo meni se zdi to prav hud pro-
blem.«
»Hud je, ja,« se je strinjala Solsticij. »Posebno zame. Ne
govori mi o problemih, dokler ne boš čutil take negotovosti
kot jaz, ko mislim o tistem dnevu.«
»To je tudi moja negotovost,« je rekla Parameter. »Ne
veva. Veva pa, da jo morava najti. In otroke, čeprav to ni
tako močno. Samo za nekaj minut sem jih videla in sedaj
bodo že sedem let stari. Tukaj nimam kaj pričakovati.«
»Jaz še od Ekvinokcija ne bi kaj prida pričakoval. Nekaj
vem o tem, kaj se zgodi s simbom, ko ga ločijo od človeka.
Nekaj umre; ne vem kaj. A začeti mora čisto od začetka,
še enkrat. Sedaj bo del enega tvojih otrok, kateregakoli je
36
že sprejela, ko so vaju ločili. Ne boš je poznala, in ona ne
tebe." »Vseeno, storiti morava to. Sedaj bi te rada zapu-
stila.«
Drseli sta šest mesecev, da se je Parametrino telo lahko
dovolj napelo, da je bilo očitno, da je noseča in ni razpo-
ložljiva za seks. Medtem sta razmišljali.
Neštetokrat sta se odločili, da sta neumni; da to iskanje
lahko traja tisoč let in še ne bo končano. A nista mogli kar
pozabiti. Morda bi ena oseba to lahko storila, a dve nista
mogli. Vedno bi bila tukaj sopotnica, da bi že s svojo pri-
sotnostjo govorila, da je tvoje življenje laž.
Potem je bila še Rožnatordeči prstan 3351. Če bi nehali,
bi bil njen umor brez smisla. To bi bilo prehudo. Ostala je v
njunem spominu, vedno sta jo negovali, se vselej sramo-
vali svojega dejanja. In simb, njegovega imena Solsticij še
vedno ni mogla izreči. Nekega dne bo morala Parameter
še enkrat preživeti to ubijanje,a bližje. Solsticij je bila od-
ločena, še bolj kot Parameter, da morata upravičiti nuj-
nost te grozote.
Tako sta se spet napotili proti z Inženirji okuženemu po-
dročju, kjer je nekoč Ekvinokcij postala vojni ujetnik.
Prišel je živčni trenutek, ko sta prvič uporabila ukradeni
oddajni organ, a vse je gladko teklo. Po tistem sta se lah-
ko svobodno gibali v Inženirski družbi. To je bil čuden
svet, potopljen v obrednosti, ki bi novinca hipoma zmedla.
Tako sta se zatekli k spominom Rožnatordečega prstana,
bliskovitemu tečaju religije, vžganem v njun spomin.
Privzeli sta ime Maščevalec Zemlje 9954 f, pogosto ime z
naključno številko in črko »f « kot znakom ugleda. To črko
naj bi k svojim imenom dodali le Inženirji, ki so rodili sto
otrok. Teoretično naj bi rojstva beležili v Templju Pleskar-
ja prstanov, na drugi strani Saturna, kjer so hranili toliko
podatkov, kot se jih je pač dalo zbrati v svetu Prstancev, a
to ni bilo nevarno. Celo v inženirski družbi, kjer so bili stiki
bolj pomembni kot med Ohranjevalci, je bilo malo možno-
sti, da bi dko dvakrat srečal istega človeka. Verjetnost, da
bi Parameter in Solsticij srečali pravega Maščevalca Ze-
mlje 9954f, je bila tako neznatna, da nanjo ni bilo vredno
misliti. Kraj, kamor sta se obesili, je bila skala, od katere
se je odrinila na dan zajetja, skala, ki jo je Rožnatordeči
prstan zapustila na svoj zadnji dan. To je bil komunikacij-
ski center, dvorana za srečanja in govorice; center, s
kakršnimi so Inženirji uspeli obdržati svojo kohezivnost
proti slovitemu pritisku praznega prostora.
Prevzela je delo upravnice postaje, prostovoljni opravek,
ki je pomenil, da si živel v postaji in ohlapno usklajeval
tamkajšnje dejavnosti. Zapisovala in razobešala je infor-
macije, prepomembne, da bi jih lahko zaupali besednemu
prenosu, in iz vsakega obiskovalca je skušala izsesati
potrebne podatke. Delo je bilo torej idealno za njene po-
trebe.
Nosečnost ji je delala težave. Nosečnice so potrebovale
veliko sonca, skal in ledu in običajno niso prevzele tak-
šnega dela. Zaradi tega je doživela precej vprašanj, a se
je izmaknila z zgodbo, da ji je delo preprosto tako všeč, da
ga ne želi pustiti.
A težava s soncem je bil aresnična. Postaja je bila dovolj
globoko v Prstanih, da je bilo svetlobe malo. Morala bi se
povzpeti nad ravnino, kjer luči ni razpršilo toliko skal, a se-
daj ni mogla. Izvijala se je tako, da je preživljala ves prosti
čas zunaj s Solsticij v raztegnjeni konfiguraciji.
Pogovori so se največ vrteli okoli poloma materinskega
edikta in tako je dobila novice o Ekvinokcij.
Po ediktu bi moral vsak Inženir spreminjati spol in prežive-
ti za vsako leto kot moški devet let kot ženska. Vsako teh
devetih let naj bi rodila po tri otroke. Številke so govorile
drugače.
To je bil prvi odpor proti ediktu. Neorganiziran, a vseeno
vznemirljiv. O tem je bilo precej govora in veliko slovesnih
obljub o poboljšanju. Vsakdo se je zaobljubljal, da bo rodil
toliko otrok, kot se bo le dalo, a Parameter je dvomila v od-
kritosrčnost teh obljub. Njeno opazovanje Inženirjev je ka-
zalo, da je žensk res več kot moških, a le trikrat, ne pa de-
vetkrat več.
Diskusije so kazale na več razlogov. Prvi, najbolj očiten, je
bila preprosta preferenca. Po statistiki je 90 % ljudi dajalo
enemu spolu prednost in to približno polovica vsakemu.
Če naj bi se Pleskarjeva navodila izpolnila, bi moralo 35 %
Inženirjev živeti kot spol, ki jim je bil manj všeč. Podatki so
kazali, da jih je to storilo le malo. Kljubovalno so ostali mo-
žje.
Potem je prišel še logistični problem. Da bi napraskal do-
volj uporabne mase za enega otroka, je moral simbiotični
par prebaviti skoraj tisoč kilogramov skale in ledu. Za pre-
obrazbo te mase v uporabno obliko je bila potrebna ener-
gija. Par se je moral dolge ure nastavljati soncu. Po vsem
tem je ostalo bolj malo časa za barvanje Prstana in večina
Inženirjev je videla svoje življenjsko poslanstvo v tem, ne
pa v produciranju otrok.
Govorilo se je, da Pleskar Prstanov meditira že vseh za-
dnjih deset let, poskušajoč najti izhod iz dileme. Videla je,
da se je bila njena Velika gesta tako upočasnila, da je
njen uspeh postajal vprašljiv. Če v daljnji prihodnosti roj-
stva Inženirjev ne bodo povsem zasenčila prirastka Ohra-
njevalcev bo boj izgubljen. Ča svelikega napora Ohranje-
valcev je šele prihajal. Pri sedanjem stanju stvari Ohra-
njevalec lahko po tri ali štiri dni ni videl prebarvane skale.
Ko pa je število teh skal raslo, je rasla tudi stopnja razbar-
vanja. Tedaj bi le množica Inženirjev s ponovnim pleska-
njem mogla zatreti ta negativni efekt. Če bi si bili popula-
ciji približno enakovredni, bi prišlo do remija, in tega bi lah-
ko dobili le Ohranjevalci. Za uspeh Velikega načrta bi mo-
rali prepleskati 90 odstotkov skal v prstanu Beta. Da bi to
dosegli, bi potrebovali Inženirji desetkratno populacijo
Ohranjevalcev, sicer bi se delež obarvanja skal stabiliziral
pod željeno vrednostjo. Kriza prve velikosti, in nihče od ži-
vih ne bo učakal izida.
Prelom je prišel, ko je diskutirala o tem z Inženirko, Čudo-
vitim rdečim prstanom 43f. To je bila ena od zgodnjih pri-
stašev Pleskarja prstanov, pri Saturnu je živela že dvesto
let. Rodila je bila tristo devetinosemdeset otrok, in prizna-
vala, da ne izpolnjuje norme. Bila je živi dokaz, da so Ple-
skarjev! cilji nerealistični, a je nezlomljivo verovala v pra-
vilnost njene politike. Sramovala se je, da ni rodila šesto-
tih otrok, se zaobljubljala, da bo v naslednjem stoletju do-
segla normo. Da bi ji to uspelo, bi morala roditi petsto
otrok. Parameter je menila, da je patetična. Nosila je sed-
merčke.
»Gledam to mladino, ki prihaja sem z dvojčki v trebuhih in
ne vem, kako se upajo imeti za Inženirje,« se je pritoževa-
la. Še prejšnji mesec sem videla frkljo z enim samim otro-
kom na poti. Enim! Si lahko predstavljaš? Koliko jih imaš
tukaj?«
»Tri. Morda bi jih moralo biti več,« Parameter je skušala
dajati vtis krivde.
»To je že dobro. Tri je pravo število. Ne bom te vprašala,
če si jih imela tri tudi lani.
In količina moških me spravlja v obup. 7,43 proti 2,57 je
razmerje.« Zdrsnila je v tuhtajoče tišino.
»Kot da že to ne bi bilo dovolj slabo,« je zatipala Parame-
ter, »slišim, da so nas Ohranjevalci dohiteli po rojstvih.«
»Kaj res?« Novica ji je še poglobila skrbi in odleglo bi ji, če
bi zvedela, da je povsem izmišljena. Parameter je to iglo
37
pogosto uporabljala, da bi napeljala ljudi na pogovor o
ženskah na nasprotni strani in še posebno tisti, ki so jo
nekaj let tega ujeli tam blizu, ko je rojevala peterčke.
»Sicer me ne bi smelo presenetiti,« je rekla Inženirka, »v
zadnjem času smo jih toliko ujeli nosečih, s tremi, štirimi,
celo petimi.«
To je bilo že bližje. Parameter je iskala primerno pripombo,
da bi jo povsem izvlekla.
»Spominjam se, skoraj deset let tega ... ali jih je bilo pet?
Pozabljiva postajam. Tu blizu so dobili Ohranjevalko. Rav-
no je rodila pet otrok.«
Parameter je bila tako presenečena, da je skoraj zamudila
priložnost.
»Pet?« je uspela zastokati. Zadostovalo je.
»Tako je. Kdaj si zadnjič videla koga od nas s petimi? Pa
ti anarhisti še razglasa nimajo, da bi jim to nalagal. Za za-
bavo je to počela.«
»Si bila tukaj, ko se je to zgodilo? Ko so to žensko ujeli?«
»Pozneje sem slišala o tem. Nekaj dni so imeli ščeneta tu-
kaj. Niso vedeli, kaj bi z njimi. Nihče ni slišal za jasli.«
»Jasli?«
»Ti tudi, torej. Novičarstvo tod naokoli je res propadlo.
Treba bi bilo zapisati in razširiti.«
»Poskrbela bom za to, samo povej mi.«
»Petdeset tisoč kilometrov naprej so jasli za otroke, vojne
ujetnike. Tja bi naj odpeljali zajete Ohranjevalske otroke
na prevzgojo.«
Pogoltnili sta to in okus jima ni ugajal.
»Ta prevzgoja mora biti kar uspešna, kajne?«
»Pri Prstanu, upam, da je. Nisem bila tam. Te dni potrebu-
jemo vse, kar lahko dobimo.«
»Kje so te jasli? Razobesila bom orbitalne elemente.«
Trojčki niso uspeli. V desetem mesecu, na poti k jaslim, je
Solsticij povedala, da ni upanja. Na postaji sta zbrali pre-
malo energije in materiala. Razvoja se več ni dalo zadrže-
vati in za zbiranje potrebnih snovi je bilo že prepozno.
Solsticij jih je abortirala in reabsorbirala trupelca. S tako
pridobljeno energijo sta še bolj pospešili k jaslim. V dveh
letih sta bili tam.
Jasli so bile zapuščene; prazna školjka. V Prstanu so se
novice počasi širile. Po povpraševanju je Parameter od-
krila da že petnajst let niso delovale. Njeni otroci torej ni-
koli niso prispeli tja.
Prišel je čas obupa, a bili sta že onkraj tega. Nekje na poti
k jaslim sta nehali verjeti, da je to, kar sta poskušali sploh
mogoče storiti. Tako ju ni strio, da so bile jasli prazne, a
vseeno je bilo težko sprejeti konec iskanja; devet let sta
bili na sledi.
Številke so bile prevelike. Prstan Beta je imel sedemde-
set milijard kubičnih kilometrov, in vsak od njih je lahko
skril tisoč otrok.
Nekaj tednov sta se vrteli okoli jasli, spraševali Inženirje,
iskali zvijačo, da bi z njo premagali statistiko. Nista vedeli,
kam so otroke poslali, kam naj gresta. Lahko bi bili kjerkoli
in Prstan je bil prevelik.
Potlej sta odšli, ne vedoč, kam sta namenjeni.
Tri dni kasneje sta srečali Ohranjevalca, moškega, in se
sparili z njim. Pokazal je razumevanje za njuno bolečino, a
se je strinjal, da ni upanja. Solsticij je skrbno pazila, da
Parameter ne bi spočela. Vsaj za naslednje stoletje sta
imeli nosečnosti dovolj.
Ko sta ga zapustila sta opazili, da ju zajema spanec.
A vedeli sta, da to ni spanec.
Še preden je odprla oči si je Parameter divje posegla po
vrhu glave.
»Solsticij...«
»Tukaj sem. Nobenih nenadnih gibov. Ujetnici sva. Ne
vem, čigavi, a oborožen je.
Odprla je oči. Plavala je v konjugacijski sferi, Solsticijin
poganjek je bil še trdno zasajen v njeni glavi. Z njo je bil še
nekdo, prav majhen. Pomignil ji je z orožjem in pokimala
je.
»Ne vznemirjaj se,« ji je rekel. »Če lahko odgovoriš na ne-
kaj vprašanj, boš to verjetno preživela.«
»Lahko se sprostiš. Ne bom delala težav.«
Spoznala je, da je otrok, kakšnih enajst let star. Kazalo pa
je, da pozna omamljevalce.
»Kakšen teden smo te opazovali,« je dejal. »Govorila si z
Inženirji, in seveda smo mislili, da si ena od njih. Malo prej
pa si se pogovarjala z Ohranjevalcem, na njihovi frekven-
ci. Rad bi pojasnilo.«
»V začetku sem bila Ohranjevalec. Nekaj tega sem ubila
Inženirko in ji ukradla oddajni organ.« Vedela je, da se ne
bo mogla domisliti prepričljive laži dovolj hitro, da bi bila
varna pred njegovim omamljevalcem. Še sanjalo se ji ni,
če je sploh kakšna prepričljiva laž za njen položaj.
»Na katero stran se sedaj šteješ?«
»Na nobeno. Rada bi bila neodvisna, če bi mi kdo to dovo-
lil.«
Videti je bil zamišljen. »Morda je to lažje, kot si misliš. Za-
kaj si ubila tisto Inženirko?«
»Morala sem jo, da sem se lahko preselila v njihovo druž-
bo, da sem lahko iskala svoje otroke in simba, ki so mi ga
vzeli. Bila sem-«
»Kako ti je ime?«
»Parameter, in Solsticij.«
»Tako je. Sporočilo imam zate. Parameter. Od tvojih
otrok. Dobro jim je in iščejo te tod okoli. V nekaj dneh jih
lahko najdeva.«
Otroci so razumeli nerodnost položaja. Ko so se pridružili
skupinski konfiguraciji, vznikali iz sten počasi se poveču-
joče krogle, so se omejili na kratek poljub in se umikali v
svitek drobnih teles.
Parameter in Solsticij je živčnost komaj še dala misliti.
Otroci so bili tukaj, a Ekvinokcij? Kaj je z njo?
Čutili sta, da so otroci Parameter spoznali, potem doume-
li, zakaj je tako. Ekvinokcij je govorila z njimi že pred roj-
stvom, s slikami in zvoki spodbujala njihove možgane. Sli-
ke Parameter bi bile med temi podobami.
Otroci Prstancev so drugačni od ostalih človeških otrok.
Rojeni so že z večino znanja, potrebnega za preživetje v
Prstanih. Tedaj se lahko pridružijo malemu simbu in po-
magajo voditi njegov razvoj, dokler v nekaj tednih ne odra-
ste. Potem simb za tri leta prevzame delo, jih uči in vodi
na kraje, kjer lahko odrastejo, zdravi in krepki. Pri treh le-
tih so praktično odrasli. Ne gre drugače: z materjo lahko
ponavadi ostanejo le nekaj tednov, dokler njihov simb ne
odraste. Odtlej so prepuščeni sami sebi in simbu, ki s
svojim vodstvom in nadzorom pokrije njihove pomanjklji-
vosti.
Parameter je gledala te čudne otroke, te malčke z milijar-
dami kubičnih kilometrov širokim dvoriščem, z zvezdami
in kometi za igrače. Le kaj je vedela o njih? Lahko bi bili iz
druge species. A to ne bi smelo biti pomembno; tudi Sol-
sticij je bila, če več kot to.
Solsticij je grabila histerija. Trgal jo je strah, da bo na nek
njej nerazumljiv način sedaj izgubila Parameter. Izgubljala
je pamet. Del nje je tako brezupno ljubil Ekvinokcij, kot jo
je ljubila Parameter; drugi del se je zavedal, da je ob enem
človeku prostora le za enega simba. Če pride do izbire?
38
Kako jo bosta sprejeli?
»Ekvinokcij?«
Brezglasni krik Solsticij: »Ekvinokcij?«
?????
»Si to ti, Ekvinokcij?«
Odgovor je bil zelo tih, od zelo daleč. Nista ga mogli slišati.
»Jaz sem. Parameter.«
»In Solsticij. Ne poznaš me-«
Poznam te. Ti si jaz. Bila sem ti. Obeh se spominjam. Zani-
mivo.
A glas je bil hladen, brez zanimanja.
»Ne razumem.« Nista vedeli, katera je rekla.
Razumeš. Ni me več. Nova sem. Ti si nova. Končano je.
»Ljubiva te.«
Da. Seveda. A ni me več, da bi me ljubili.
»Ne razumeva.«
Minilo bo.
Otroci so plavali skupaj; tiho, spoštljivo; čakali, da mati
sprejme svojo novo resničnost. Končno se je premaknila.
»Morda bova nekoč razumeli.« je rekla.
Spregovorila je ena od deklic.
»Mati, Ekvinokcij ni več. Vseeno je še vedno z nami. Odlo-
čila se je, ko je videla, da nas bodo zajeli. Reabsorbirala je
svoje otroke in se razcepila v pet delov. Nihče je ni dobil
vse, a vsi smo dobili dovolj.«
Parameter je zmajala z glavo, skušala najti smisel vsega
tega. Otrok, ki jo je bil pripeljal, ji ni želel povedati ničesar,
raje je čakal, dokler niso prišli njeni otroci.
»Ne morem razumeti, kako ste me našli.«
»Samo potrpežljivosti je bilo treba. Nismo dosegli jasli; na
poti so nas osvobodili Alfani. Pobili so Inženirje, ki so nas
stražili, in nas sami posvojili.«
»Kdo so Alfani?«
»Prstanci, ki živijo v prstanu Alfa; niso ne Ohranjevalci ne
Inženirji. Odpadniki iz obeh strani, ki so zapustili boj. Po-
skrbeli so za nas in nam pomagali, ko smo rekli, da te bi
radi našli. Vedeli smo, kam so nas peljali, vedeli, da mora-
mo le čakati, pa se boš prikazala tam, če si še živa. In smo
čakali. In že po devetih letih si prišla. Zelo sposobna si.
>>Morda.« Gledala je noge svojih otrok. Bile so čudno de-
formirane. In ti topi izrastki na koncu? Čudno.
»Stopala, mati,« je rekel otrok. »V Alfi so kirurgi, a nismo
mogli iti, dokler te nismo našli. Sedaj bomo šli. Saj boš šla
z nami?«
»Huh? Menda ja. To je čez Cassinijevo ločnico, ali ne?«
Tam ni vojne? Ni ubijanja?«
»Tako je. Zaradi nas lahko prepleskajo prstan Beta s pro-
gami ali pikami, vseeno nam je. Oboji so zmešani: Ohra-
njevalci in Inženirji. Mi smo pravi Prstanci.
»Solsticij?«
»Zakaj pa ne?«
»Šli bova z vami. Povejte, kako vam je ime?«
»Vojska,« je povedala ena od deklic.
»Mornarica,« je rekla druga.
»Marinci.«
»Letalstvo.«
»In Slon,« je odgovoril deček.
Smejali so se vso pot do Alfe.
John Varley, Equinoctial, zbirka Ascents of Wonder
Davida Gerrolda, 1977
Prevedel S. R.
Morda se zdi samovšečno govoriti o piscih znanstvene fantastil<e kot poetih, a treba je reči, da tradicijo stare poezije nada-
ljujejo avtorji, ki slikajo večji, svetlejši in pametnejši svet od tega, v katerem živimo, in to so pisatelji znanstvene fantastike.
Ben Bova
39
Denis Rakuša
NA LOVU
Možje stojijo prihuljeni ob barake, da ni jasno ali
podpirajo majave plastične stene ali so zgolj po-
iskali zavetje pred hladnim in vlažnim vetrom.
Zgodaj je še. Kosmi megle se vijejo nad trdo resa-
sto travo, se stapljajo v grozljive bele pošasti pa
kos za kosom razpadajo, da je skozi ozke razpoke
za trenutek videti oddaljen kopast grič ali pa krmež-
Ijav olesenel grm na dosegu roke, a že naslednji hip
nepovratno izgubljen v belini.
Možje, zbrani v skupine po dva, tri ali štiri, se šepe-
taje pogovarjajo. Eni še zadnjič pred lovom pregle-
dujejo svoje orožje, drugi si zapenjajo opasač ali pa
si oprtavajo nahrbtnike. Le Viktor Kant si z majhnim
vžigalnikom vztrajno poskuša prižgati pipo vlažne
trave.
Jernej Petek se ustopi na edini stopnici pred bara-
ko in, neobrit in nepočesan, v obleki, ki se guba in
lomi na njegovem suhljatem telesu, mrko pogleduje
zdaj v sivino neba zdaj v zdolgočasene obraze mož,
ki se naslanjajo na barake.
Viktor Kant ljubeče spravi neprižgano pipo in vži-
galnik in pomaha Petku.
»Dobro jutro!« prevpije ukanje vetra.
»Dobro pa dobro,« mračno dé Petek. »Mislil sem,
da bo danes lepo vreme.«
»Saj je. Veter je zmeren in dež, ki prši iz megle, še
nikomur ni storil nič žalega. Megla je ... Ah, kaj bi
to? Deset let sem že tukaj, in če verjamete ali ne, do
zdaj še ni bilo dneva brez megle.«
»Kaj? Ves dan je takšnale godlja?«
Kant smehljaje se prikima.
Možje si potisnejo čepice globoko na oči in se po-
stavijo v dolgo, razpotegnjeno kolono.
Kant se sprehodi ob vrsti in si vsakega pozorno
ogleda. Petka pošlje s konca kolone nekam v sredi-
no.
»Tu ste bolj varni,« mu reče. »Ježevci se nikoli ne
zapodijo v sredo vrste, vselej le v konec ali zače-
tek.«
Nekdo se zakrohota.
Petku se ne zdi smešno, kvečjemu žaljivo. Bo že
znal paziti nase.
Kant da znamenje in kolona krene. Po nekaj deset
korakih se Petek obrne, a rdeče plastične barake
so že potonile v belo kopreno. Površno si je zavezal
levi čevelj in voda, ki se je ob usnjenem jeziku preri-
nila do volnene nogavice, zacmoka ob vsakem ko-
raku. Sovraži meglo, ki mu zastira pogled na kopa-
ste griče; sovraži dež, ki neutrudno prši in mu moči
platneno obleko, da se vsa težka in toga obeša
nanj; sovraži ježevce, ki se stiskajo v toplih, suhih
duplinah, predvsem pa je jezen sam nase, ker se je
dal pregovoriti za ta nesmiselni lov.
Bradati moški, ki cop cop enakomerno melje kora-
ke na njegovi levi, je Robert Šket.
»Je še daleč?« ga vpraša.
»Precej.«
Jezi ga, da je sploh vprašal. Bolje, če ne bi vedel.
Od zadaj ga nekdo sune in mu poda v usnje ovito
plastično steklenico. Nekako ne ve, kaj bi z njo.
»Srknite! Le krepko srknite!« veli nekdo.
Odpije požirek in poda steklenico Šketu.
Tekočina je ostra, da kar žge po grlu. Oči ima nena-
doma polne solz, ki mu pomešane z dežnimi kaplja-
mi polzijo policu.
»Kakšen hudič pa je to?« izdavi.
»Naše domače žganje,« mu razloži Šket. Iz trave ga
žgemo. »Iz tega plevela, ki raste vse naokrog,« in z
roko napravi kretnjo, kakor da bi ne bilo megle, ka-
kor da bi s pogledom lahko objel brezkončno trav-
nato gričevje.
»Dobro, kaj?« vpraša in srkne dolg požirek.
»Zdi se mi,« reče Petek in si z laktom obriše kaplje
s čela, »da je ta trava tukaj precej razširjena.«
Šket se nasmehne. Ne veselo, prej pomilovalno
nad nevednostjo drugega.
»Precej razširjena? To je edina rastlina, ki raste na
tem ušivem planetu. Nekakšni grmiči so še ... No,
lejte, tukaj se vam eden lušči iz megle ... A ne bodo
več dolgo, morda sto, dvesto let; trava jih je že sko-
raj čisto udušila.«
Petek je hlinil zanimanje za črne, na alge spominja-
joče grmiče, ki vijejo grčave, gole veje v belino - a
se mu ne zdijo prav nič zanimivi.
»Trava je hranilna in okusna, če jo ješ enkrat letno.
Veste, da je vsak izmed nas popasel nad deset ti-
soč obrokov? Tako dolgo smo že tu.«
»Ali semena z Zemlje niso klila?«
»V tej prsti raste le trava!«
Viktor Kant se kakor prikazen utelesi iz megle in
Petku poda steklenico. Skoraj polna je. Nekdo to-
vori s sabo cel sod in dotaka pijačo. Premražen si
Petek ponese steklenico k ustom in potegne dolg,
pekoč požirek.
»Danes ga dobro pijemo! To bo ulov!« zakliče Kant
in se izgubi nekje proti koncu kolone.
»Zakaj je ulov odvisen od količine popitega žga-
nja?« zanima Petka. Sram ga je, ker skoraj ničesar
ne ve o tem planetu. Toda kod odposlanec Zemlje
mora v letu dni obiskati nad trideset kolonij na več
kot tridesetih planetih širom vesolja in res nima
časa, da bi se z vsakim posebej ukvarjal.
40
»Ježevci berejo naše misli.«
»Telepati? «
Šket odkima:
»Ne. Pravzaprav ne. Dojemajo le naša čustva.
Strah, pogum, srečo, napadalnost... Ne vprašajte
zakaj, a po nekaj požirkih travarice nas ježevci bo-
lje sprejemajo. Podmazan voz pač bolje teče.«
»Toda če vedo, da jih boste polovili... Saj bodo po-
begnili!«
Šket se zvito nasmehne:
»O, seveda pobegnejo. Na vrat na nos jo pobrišejo,
ko zaznajo našo krvoločnost. Toda mi jih obkolimo
in počasi stiskamo obroč. Ježevec nikoli ne beži
čez hrib, vedno le po dolini. Zato nas je trideset do-
volj. No, lovcev nas je le dvajset. Ostali fantje so
spremstvo. Zdravniki so in bolničarji. Pa Metod, ta
je tudi vedno zraven. Dober fant je, čeprav je samo
far... Kaj me tako gledate? Nikoli ne veš, kdaj te
pošlata Matilda. Saj ježevci niso nevarni, le paziti je
treba. Ni prijetno, verjemite mi, če te ta satan oplazi.
Pet stotov žive teže je kar lep zalogaj... In pazite
na okel! Stari Fingušt jo je pošteno skupil. Mrcina
ga je nasadila na roge. Prav slišali smo, kako se mu
drobijo kosti. Rjovel je, da bi preglasil ježevca med
parjenjem, a je bolj hitro umolknil. Kmalu je njegov
duh odplaval med večne trave.«
Petku že poslušanje povzroča slabost. A v mislih
skrbno beleži vsako besedo in je hvaležen za vsak
nasvet.
Šket, ki mu je žganje razvezalo jezik, uživa v pripo-
vedovanju in z veliko vnemo slika prav vsako po-
drobnost grozljive pošasti.
»Predvsem pazite na bodice, so namreč strupene.
Ne vse,« hitro doda, »le tiste na koncu dolgega, gib-
kega repa, ki je ježevčevo najbolj nevarno orožje.
Mnogo strašnejše kot dolgi, ostri kremplji, ki jih, po-
dobno kot mačka, potegne med mehke blazinice
šap.«
Megla.
Dež, ki prši iz sivine.
Čopotajoči koraki.
Steklenica, ki potuje iz roke v roko, ki se giblje, ki se
nagiba in prazni in na skrivnosten način vedno zno-
va napolni.
»Trava, grm in ježevec. To je vse, kar tu obstoja,«
modruje Šket.
»Saj morajo biti še druge rastline, druge živali...
Evolucija ...« oporeka Petek.
»Tu si je ljubi bog v svoji prevzvišenosti dovolil prav
posebno neokusno šalo.«
Kolona se ustavi. Petek se skoraj zaleti v moker,
platneni hrbet pred sabo.
Domneva, da so se ustavili v kakšni kotlini, kajti tla
so ravna, da voda ploh ne odteka, ampak se zbira v
velikih temnih mlakužah. O velikosti kotline lahko le
ugiba, saj se je megla tako zgostila, da razloči tudi
najbližje može le kot brezbarvne obrise.
Lovci so nenavadno židane volje. Pritajeno se na-
mihajo in se ob neprestanem šepetanju drezajo s
komolci.
Kant se ustavi ob Petku in ga potreplja po rami. Pe-
tek ne mara domačnosti. Kant mu dolgovezno raz-
laga, kako bodo lovili. Vedno znova ga svari pred
namišljeno zaletavostjo in bahavim junaštvom, kajti
ježevci so lahko smrtno nevarni. Petek, utrujen od
dolgega pohoda, ga le napol posluša, a prikimava,
kot da ga neizmerno zanima.
».Vsak na svoje mesto!« zavpije Kant. »Čez pol ure
začnemo!«
Možje se razidejo. Drugega za drugim pogoltne me-
gla.
»Pridite!« ga pokliče Kant, pospremim vas do vaše
doline. Sami bi jo le težko našli. No, morda pa ne,
saj morate slediti le tej gazi. Izžgali smo jo z napal-
mom in prelili s tonami kemikalij, a kot vidite si bo
trava kmalu spet priborila prostor pod soncem ... -
pod meglo,« se popravi in prešerno zasmeje.
Petek, nevajen telesnih naporov, je utrujen od do-
lge poti skozi močvirje in rahlo omotičen od žganja.
Vedno znova za korak ali dva zaostane za dolgono-
gim Kantom in vedno znova, kljub hromeči utruje-
nosti, pospeši korak, kajti boji se, da bi se mogočni,
pozibavajoči se hrbet pred njim nenadoma ne raz-
blinil in bi ostal sam, sam in izgubljen v belini, ne-
sposoben najti pod do barak, nezmožen, da preživi.
Kant ne zna molčati. Govori o Zemlji, ki je že deset
let ni videl in jo sploh noče videti, o megli, ki se niko-
li ne dvigne, o dežju, ki prši zdaj bolj zdaj manj, ka-
kor se pač obrne veter.
»Trava je hranilna in polna vitaminov in beljakovin,
a žal brez maščob. Ježevci pa so mastni. O, megla,
so mastni.«
»Tole je vaša dolina,« reče Kant in se ustavi. Petek
se trudi, da bi razločil dolino, a ničesar ne vidi. Le
temna gaz se v lahnem loku izgublja v belini.
»Tejle potki sledite ...« mu zabiča Kant in pogleda
na uro, »... čez pet minut! Ne prej! Moje mesto ni
daleč od tod.«
Petek prikima.
»Počasi stopajte po poti. Le brez strahu, saj ni ne-
varno, a puško le imejte v roki in oči odprite! «
Petek prisluškuje hitrim, oddaljujočim se korakom.
Kosmi megle ga zlovešče obkrožujejo in s plahuta-
jočimi lovkami grabijo po njem. Nikoli jenjajoči še-
pet vetra, ki maje travo, da se dolge rese neslišno
ljubkujejo druga z drugo, je kot turobno prepevanje
antičnega zbora, napovedujoč bližnjo nesrečo.
Sam je. Človek je večkrat sam. Toda zdaj je zunaj
kraja in časa. Edina resničnost je nekaj krmežljavih
bilk in gaz, ki se izgublja v beli ne-resničnosti. In ta
razkrajajoča se gaz le krepi dušečo samoto.
Ni ga strah. Ne! Le grozljivi šepet vetra, ujetega v
travi, le sterilna belina megle mu tako neprijetno
zvija črevesje.
Puško pripravi za strel in naperi v beli pajčolan pred
sabo. Med trepetajočimi prsti čuti hladno, pomirju-
jočo kovino, a ko pomisli, da je za njegovim hrbton-
le megla, le bel puhast nič, iz katerega se bo zdaj
zdaj izluščila ogromna črna pošast s sluzastim
gobcem, ki bo svoje kot britev ostre kremplje dvig-
41
mila nad njegovo ranljivo telo ...
Sunkvito se obrne.
Za njim ni ničesar. Le belina - konec sveta.
Pogleda na uro.
Prisluškuje v meglo.
Ve, da mora storit le prvi korak in naslednje bo delal
kar samodejno. A težko se je premakniti z mesta,
če se svet okrog tebe razkraja v skrivnostni nič.
Puško ima.
Počasi stopa po gazi.
Napreza oči.
Za trenutek se ustavi in prisluškuje. Seiest vetra v
travi... in oddaljen, zelo oddaljen topot?
Spet napravi nekaj korakov.
Spet se ustavi in prisluškuje.
Če bi iz megle planil ježevec ...
Še sprožiti ne bi imel časa, pomisli.
Počuti se golega in ranljivega. Moral bi bil ostati v
varni baraki. Toda zdaj je prepozno.
Stopa vse hitreje.
Tesnoba se prelevi v strah. Da. Strah ga je. Kdo se
ne bi bal sam, na tujem, neznanem planetu, v me-
glenem jutru, kjer se pogled po petih korakih izgubi
v valujočih belih kopah.
Oborožen je. Toda na kaj naj strelja, če je plen nevi-
den, varno skrit v megleni kopreni?
In če se izgubi? Sam ne bo našel poti nazaj. Kant in
drugi ga bodo iskali. Toda, ga bodo tudi našli v tem
belem preddverju pekla?
Bedaste misli! Nič se ne bo zgodilo! Toda zakaj mu
srce tako divje utripa? Zakaj mu je korak vse daljši,
kakor da je nevarnost za in pred njim?
Obstoji kot vkopan.
Pred njim!
V megli! Ničesar ne vidi. Sluti.
Prisluškuje.
Dihanje. Kakor da nekaj pošastno hrope in sope tu
čisto blizu, pred njim v megleni zavesi.
Napravi korak.
Spet prisluškuje. Oči se mu od naprezanja solzijo.
Nič zastrašujočega ne vidi, nič nenavadnega ne sli-
ši. Le veter šušti.
S kazalci oklepa sprožilec. Streljal bo. Streljal bo!
Toda kaj, če se moti? Če je pred njim le prazna me-
gla? In kaj, če so lovci?
Ne! Zdaj razločno sliši. Nekaj velikega se mu bliža.
Kot da bi se nilski konj kobalil po blatu.
Pred njim!
Iz megle!
Gobec šavsne po puški.
Ustreli. Modrikast plamen sikne iz ustja cevi.
Še enkrat. In še.
Žival pade vznak. Iz zevajočega gobca ji v neenako-
mernih sunkih bruha kri. Petek misli, da je mrtva, a
ježevec se počasi vzravna. Večji je kot človek.
Pravzaprav sploh ni podoben ježu, prej čokatemu
konju, s trdimi, štrlečimi bodicami po vsem telesu.
Dolgi bodičasti rep se izgublja v megli.
Zdaj je miren. Presenetljivo miren. Ježevec ni več
nevidna, pravljična prikazen, temveč stvarna ne-
varnost.
Počaka, da se mu žival približa na dva koraka. Je-
ževci so okorni. Ker nimajo naravnega sovražnika,
so se polenili. Na obrazu začuti vročo sapo.
Skrbno pomeri živali med oči in sproži.
Zadel je, a žival se še premakne ne. Še naprej ga
gleda z rdečimi, zloveščimi očmi.
Ponovno ustreli. Tokrat ne da bi pomeril.
Nič.
Morda je puška odpovedala?
Žival ga prikuje s hipnotičnim pogledom, a nekako
se uspe izviti njenemu pogubnemu vplivu in skuša
zbežati.
Prepozno!
Krempljata taca že grabi za njegovim obrazom.
Odreveni. Puška mu spolzi med brezčutnimi prsti in
neslišno obleži v travi.
Zavpije, a njegov krik se izgubi v vse preglašujočem
sopenju zveri. Noge ga ne držijo več. Zgrudi se v
blato, v ostro, resasto travo. Iz megle privršijo drob-
no tkane mreže.
Sliši vzklike in pritajen smeh. Oddaljen glas pove-
ljuje.
Petek se kot ujeta riba kobali v mreži.
»Odličen ulov! Odličen ulov!« mu na uho rjuje Kant
in mu pomaga iz mreže.
Ježevca ni nikjer. Niti ni videti pomendrane trave
niti krvi, ki mu je lila iz gobca.
»Kje ...? Kaj...?« jeclja Petek in se, osramočen,
ker ima vsa mehka kolena, nasloni na Kanta. Skozi
megleno kopreno razloči sive obrise ljudi, ki se
sklanjajo nad mrežo in nekaj pobirajo.
»Ste ga ujeli?« s slabotnim glasom vpraša Petek.
»Odličen ulov! Odličen ulov!« otročje radostno ble-
beta Kant.
Nobene nevarnosti ni, si dopoveduje Petek in po
dolgem požirku žganja se mu ordečijo lica pa tudi
zamozavest in radovednost se mu povrneta.
»Stopiva bliže,« predlaga Kant. Ko dospeta do
mrež. Petek presenečeno vzklikne:
»Saj to so polhi!«
Možje se smejejo njegovi pretresenosti in tudi Kant
se veselo namuzne:
»To so ježevci,« mu razloži. »Saj sem vam rekel, da
niso nevarni. Poglejte, Možje jih kar z roko tlačijo v
malhe.«
»Todatisti.. .tisti veliki...«
»To je bil le privid.«
Petek odkima. Ne more verjeti.esedo Kant, »ježevci
so živali. Živali brez fantazije in ustvarjalnosti. Brez
razuma. So le nekakšen ojačevalec.«
»Hočete reči, da je vse, kar sem videl, bil le moj
lastni strah?«
»Strah, ki ga je ježevec še stopnjeval. Pravzaprav
je le okrepil vašo predstavo o ježevcih.«
Petek se zamisli:
»Nekoč so morali biti krvoločne zveri in so tako
omrtvili svoje žrtve.«
»Da. To je skrivnost ježevcev. In lepo vas prosim,
ohranite jo zase. Ježevci so grozno plašne živali. Le
42
če se jih nekdo neznansko boji, se mu približajo.«
Petku se slednjič le posveti:
»Vas se ježevci bojijo. Seveda. Vi veste, da so mali
in nebogljeni. Mene ste uporabili kot vabo. Vsako-
mur, ki je prvič pri vas, natvezite zgodbo o krvoloč-
nih zvereh in ga povabite na lov.«
»Ne zamerite. Ne zamerite nam, prosim, toda ježev-
ce moramo loviti. Za nas so življenjsko pomemben
vir maščob.«
»Malo strahu še nikomur ni škodilo,« odmahne Pe-
tek.
Možje zavežejo malhe, zvijejo mreže in obstopijo
Petka. Trepljajo ga po hrbtu in mu odobravajoče
prikimavajo. Vsi hkrati mu razlagajo, kako so sami
doživeli prvo srečanje z ježevcem.
»Pojdimo! Pojdimo!« vpije Kant. »Pogovarjali se
bomo v barakah!«
»Le še osemintrideset ur,« sam zase modruje Pe-
tek, medtem ko utrujeno vleče noge zkozi zamoč-
virjeno travo, »in raketa bo prišla pome. Le še ose-
mintrideset ur- in nikoli več ježevec!«
Zdi se, da bi bilo lahko v mejah tehnologije tega desetletja ekonomsko mogoče v eni od Lagrangovih točk
sistema Zemlja-Luna (ravnotežne točke) pripraviti življenjski prostor, ki bi mogel preživljati kakšnih 10.000 ljudi.
Projekcije kažejo, da bi to okolje z zastonj sončno energijo in z bogatimi mineralnimi zalogami lunine površine
lahko izdelalo še večja naselja, v zaporedju, ki bi v kakšnih 30 letih pripeljalo do skupnosti 10^-10^ ljudi. Ta
naselja bi bila enako udobna kot najlepši kraji na Zemlji, z naravno svetlobo, nadzorovanim vremenom, normal-
nim zrakom, navidezno težnostjo in popolno varnostjo pred onesnaženjem okolja. Množenje teh naselih bi lahko
vodilo k eksponencialni rasti novih ozemelj, rasti, ki bi presegala rast človeške populacije.
Gospodarnost in izvedljivost je definirana kot podjetje s skupno ceno, kvečjemu enako ceni programa Apollo.
Zmanjšanje velikosti prvega naselja, z ustreznim zmanjšanjem števila prebivalcev, bi lahko še znižalo predvi-
deno ceno.
a)	geometrija: našli smo obliko, ki bi omogočila uporabo naravne svetlobe za industrijo, kmetijstvo in privlačno,
zemeljsko okolje z običajnimi cikli dneva in noči ter letnih časov.
b)	prevoz z Zemlje na L5: predelava opreme v razvoju za vesoljskega izvoščka (space shuttle) bi morala zad-
ostovati za prevoz potrebnega minimuma materiala z Zemlje.
c)	voda: spajanje vodika z Zemlje in kisika iz abundantnih oksidov z lunine površine zmanjša na devetino maso,
ki bi jo bili treba pripeljati z Zemlje za vodo na L5.
d)	materiali: zdi se, da je za kolonijo nujno, da pridobi skoraj vso maso za habitat z Lune. Za pospešek lunarnih
materialov do ubežne hitrosti (2,4 km/s) smo proučili dva alternativna načina, oba pa sta odvisna od brezzrač-
nega okolja na Luni. Nobeden od njiju ni konvencionalen, a tehnologija tega desetletja bi zadostovala za oba.
Končne koristi (.. .) so odvisne od uspeha teh skupnosti, da bi hranile svojo rast z gradnjo novih dežel in tovarn
iz lunarnega ali asteroidnega materiala.
Podrobni podatki o teh študijah bodo objavljeni v Physics Today in Icarusu.*
* prevod članka v Physics Today čaka na objavo v življenju in tehniki
A Lagrangean Community, Nature, Vol. 250 Aug. 23. 1974, str. 636
Gerard K. O'Neill
Naselje na L 5
43
Damon Knight
VIDIM TE
Pet let imaš, skrivaš se na kraju, ki ga poznaš le ti. Pokrita
si s prahom lubja, popraskana od vej, oznojena in vroča.
Veter zavzdihne v trepetlikinih listih. Iz gledala, ki ga držiš
v rokah, prihaja slaboten nepretrgan šum; nato glas: »Lo-
rie, vidim te - pod skednjem, jabolko ješ!« Molk. »Lorie,
pridi no ven, vidim te.« Drug glas. »Res je, tam spodaj je.«
Čez trenutek, nejevoljno: »Že prav.«
Kobacaš se sem ter tja, dvigneš gledalo in ga nameriš po
hribu navzdol. Ko s palcem obrneš gumb, zdrvi svetla po-
doba k tebi, drevesa se mečejo v rdečo temo in izginjajo,
potem hiše za ogrado; sedaj že vidiš Brucea, stoječega ob
ogradi: zre v gledalo in se počasi obrača. S hrbtom je proti
tebi; veš, da si varna, zato se usedeš. Šoja priplahuta
mimo, se usede na vejo. Sedaj lahko z golim očesom vidiš
Brucea, eno samo modro pičico za sivimi zidovi hiš. V gle-
dalu se obrača proti tebi in zopet se skloniš. Drug glas:
»Otroci, pridite noter in se pri priči umijte za večerjo.«
»Joj, teta Ellie!« »Mami, igramo se skrivalnice. Kaj ne mo-
remo ostati še petnajst minut?« »Prosim, teta Ellie!« »Ne,
pridite že noter - po večerji boste imeli še obilo časa.«
Bruce pa: »No, dobro. Vsi v zapik.« In znova te niso našli;
tvoj skrivni kraj je le tvoj.
Lahko ga imenuješ Smith. Bil je predsednik podjetja, ki je
nosilo njegovo ime in si lastilo več kot sto patentov na po-
dročju znanstvenih instrumentov. Šestdeset let je imel in
bil je vdovec. Njegova edinka se je z možem vred ubila v
letalski nesreči leta 1978. Imel je družabnika, ki je sedaj
vodil poslovne operacije; Smith je preživel večino časa v
svojem laboratoriju. Spomladi 1990 je delal na napravi za
poostritev slike, ki ga je begala, ker je bila predobra. Sedaj
jo je imel na klopi pred seboj, naperjeno na močno zatem-
njeno škatlo s senčnim zaslonom na oni strani sobe; v
škatli pred zaslonom je bil kos kartona, porisan s črnimi,
zelenimi, rdečimi in modrimi črtami. Edini vir svetlobe je
bila samcata žarnica, obešena za senčnim zaslonom;
svetlobe, ki se je odbijala s kartona, niti ni zaznal, a ven-
dar je bila podoba na zaslonu njegove naprave ostra in
svetla. Ko je na določen način spremenil tok, ki ga je do-
vajal v sestavne dele, je svetla podoba izginila, nadome-
stile so jo sence, kot obrisi neke druge podobe. Preveril je
vse televizijske kanale, zavaroval napravo pred radijskimi
frekvencami, sence pa so ostale. Povečanje osvetlitve jih
ni razjasnilo. Bile so nejasnih premočrtnih oblik brez
kakršnegakoli skladnega vzorca. Sem ter tja se je čeznje
počasi premaknila pega.
Smith je z zgražanjem bentil. Odvil je prižemnik, ki je držal
napravo, ter jo prijel v roko, z drugo roko je segel proti sti-
kalu. Ni se ga dotaknil. Ko je napravo premaknil, so sen-
čne podobe spremenile položaj; sedaj so plesale z ne-
znatnimi gibi njegove roke. Smith je strmel vanje, ne da bi
za trenutek dihal. Držeč vrvico, se je počasi obrnil. Sen-
čne podobe so se zvrtinčile, izginile, se znova prikazale.
Obrnil se je v drugo smer; privrtinčile so se nazaj.
Previdno je položil napravo na klop. Roke so se mu tresle.
Do tedaj je imel zadevščino vedno pripeto na klop. »Vse-
mogočni Kristus, kako bebav lahko človek postane?« je
vprašal prazno sobo.
Šest let imaš, skoraj sedem, in prvič ti dovolijo, da opazu-
ješ skozi veliko gledalo. Čepiš na blazini v usnjenem se-
dežu za konzolo; brat, ki ti je zdolgočaseno in zvišeno raz-
lagal delovanje, je pravkar zapustil sobo z besedami:
»Prav, če toliko veš, pa se ga loti sama.«
Pravzaprav ti upravljanje tega stroja res ni domače; mala
gledala, ki si jih uporabljala vse življenje, imajo en sam
gumb za bliže ali dalje - za gori-doli ali levo-desno pač
premakneš gledalo tja, kamor bi rad gledal. Ta stroj pa
ima kazalce in okenca s številkami, stikala in gumbe, ve-
čino katerih ne razumeš, veš pa, da so za posebne name-
ne, ki se te ne tičejo. Glavni vzvod je kovinska palica na-
ravnost pred teboj, s sivim plastičnim gumbom vrh nje.
Gumb so leta prijemanja obrabila; v roki ti daje topel in
malce zamaščen občutek. Konzola ima smešno elektri-
čen vonj, toda veliki zaslon, višji od tebe same, je nem in
temen. Čutiš lahko, kako ti srce utriplje ob grodnico. Trd-
neje zgrabiš gumb in ga le malo porineš naprej. Zaslon se
prižge in že drsiš čez sosednjo sobo, kot bi bila na veli-
kanskih nemih kolesih, stoli in mizice se pretvarjajo v
rdečkaste silhuete, ki se skrčijo, zvijejo in izginijo, ko greš
skoznje, in za trenutek se ti zvrti v glavi, ko opaziš poska-
kovanje rdečih številk levo na konzoli, kot da bi šla cela
hiša mogočno in omotično sama skozi sebe; nato poletiš
skozi okno z istim počasnim in umirjenim gibanjem, čez
od sonca obsijan pašnik, kjer stojita dva jezdna konja z
glavo pokonci, vonjaje veter; nato izginja pod teboj strniš-
často polje; sedaj pa sije pod teboj zadružna cesta kot
srebrnosiv potok. Pritisneš na gumb, da bi se približala, in
na mah vrtoglavo padeš navzdol; sedaj brziš vzdolž ceste,
prehitevaš in prehitiš rumen tovornjak, z obračanjem
gumba krmiliš. Najprej te zanese v temno drevje na tej in
oni strani in enkrat plane čeznje zemlja v zmešnjavi go-
mazečih rdečih oblik, a sedaj se učiš, in preletiš križišče,
se dvigneš nad daljnji hrib, in sedaj, sedaj si na veliki ce-
sti, letiš proti vzhodu, prehitevaš vse avtomobile, drviš
proti velikemu svetu, kamor te vleče srce.
Smith je porabil šest tednov za tolikšno povečanje učin-
kovitosti slikovitega ojačala, da je lahko izostril senčne
podobe. Ko mu je uspelo, je lahko v trenutku prepoznal
podobo na zaslonu. Bila je pogled na pisarno Jacka Mc-
Cranieja; slika je bila še vedno meglena, a dovolj ostra, da
je lahko Smith videl izraz na Jackovem obrazu. Sedel je
naslonjen nazaj na stolu in si z rokama podpiral glavo. Po-
leg njega je stala Peg Spatola v vijolični obleki, z roko na
odprti mapi. Govorila je, McCranie pa poslušal. To ni bilo
prav, saj se bi morala Peg vrniti iz Clevelanda šele prihod-
nji teden.
Smith je segel k telefonu in odtipkal McCraniejevo števil-
ko.
»Ja, Tom?«
»Jack, je Peg pri tebi?«
»Kaj? Ne, v Clevelandu je, Tom.«
»Oh, ja.«
McCraniejev glas je bil zbegan. »Je kaj narobe?« Na za-
slonu se je zavrtel s stolom in govoril s Peg, gestikulira! je
s kratkimi, odsekanimi gibi roke.
44
»Ne, nič ni,« je rekel Smith. »Vse je v redu. Jack, hvala ti.«
Prekinil je. Čez trenutek se je obrnil k armaturni plošči
svoje naprave in malce obrnil eno stikalo. Na zaslonu se
je Peg obrnila in ritensko odšla iz pisarne. Ko je obrnil
gumb v drugo stran, je ponovila svoje gibe v nasprotni
smeri. Smith se je igračkal z drugimi stikali, dokler ni dobil
na zaslon koledar na Jackovi pisalni mizi. Bil je petek, 15.
junija-prejšnji teden.
Zaklenil je napravo in vse zabeležke, šel domov in preživel
ostanek dneva v premišljevanju.
Do konca julija je izboljšal in pomanjšal napravo ter razši-
ril njen domet v infrardeče. Večino avgusta, ko bi moral biti
na dopustu, je porabil za preizkušanje raznih načinov raz-
biranja zvoka skozi napravo. S tem, da se je osredotočil
na notranjost govornikovega grla in uporabil infrardeče, je
lahko spremenil vidne tresljaje glasilk v precej kakovo-
sten zvok, a to ga ni zadovoljilo. Nekaj časa je delal na tre-
sljajih, ki jih je ujel na okenskih šipah in uokvirjenih slikah,
kratek čas je delal poskuse tudi z opnami in zvočniki, do-
mofoni in telefoni. Nadaljeval je vse do oktobra, ne da bi
se ustavil, in končno dosegel sistem, ki je dajal kovinski, a
spoznaven zvok na vsaki površini - zidu, tleh, celo na go-
vornikovem licu ali čelu.
Na novo je narisal celotno napravo, sestavil prototip in ga
preizkusil, ga razdrl, znova narisal, sestavil novega. Ko je
končal, je bilo že Božič. Zopet je zaklenil napravo in vse
načrte, skice in zapiske.
Doma je prebil praznike v preizkušanju lepil različnih jako-
sti. Z njim je namazal kredni papir, pustil, da se je posušil
in ga rázrezal na pravokotnike. Te je oštevilčil, jih poslinil
in nalepil na pisemske ovojnice; nekatere je le zložil eno
na drugo, spet druge pa spel z gumicami. Redno je razdi-
ral kupčke in zavoje ter jih pregledoval. Nekatere nalepke
so se zvile in odlepile po šestindvajsetih urah, ne da bi za-
pustile vidno sled. Napravil je nov kupček slednjih in na-
tipkal na šest od njih svoj domači naslov. Na vsako šestih
ovojnic je natipkal naslov svoje pisarne, potem pa ga po-
kril z nalepko. Nalepil je znamke na ovojnice in jih vrgel v
poštni nabiralnik. Vseh šest nalepk je pošta dostavila čez
tri dni v pisarno.
Tik po Novem letu je povedal družabniku, da želi prodati
svoj delež in se upokojiti. O tem sta se načelno dogovori-
la.
Z izmišljenim imenom in številko poštnega predala, ki ni
bila njegova, je Smith pisal komisijskemu zastopniku v
Boston, s katerim ni imel prej nobenih poslov. Poslal je
pismo, na katerem je bil zastopnikov naslov prekrit z eno
njegovih nalepk, na katero je bil natipkal izmišljen naslov.
Med potjo je nalepka odpadla; pismo so dostavili. Ko je
zastopnik odgovoril, je Smith opazoval ter bral pismo,
medtem ko ga je tajnica tipkala. Zastopnik je sledil njego-
vim navodilom, naj pošlje odgovor v ovojnici brez povrat-
nega naslova. Lastnik poštnega predala jo je označil z
»naslovnik odsoten; odromala je v pisarno nedostavljivih
pisem in se čez nekaj časa vrnila, toda Smith je že potrdil
prejem pisma in odposlal na enak način veliko vsoto goto-
vine. V nadaljnjih pismih je zastopniku naročil, naj zbere
ponudbe za sestavne dele, katerih načrte je priložil, od
proizvajalcev elektronike, za plastična ohišja od drugega
podjetja ter za montažo in odpošiljanje spet od drugega.
Preko drugega komisijskega zastopnika v New Yorku, ki
mu je pisal na enak način, je naročil deset tisoč izvodov
knjižice z navodili v štirih barvah.
Pozno februarja je kupil hišo in trgovino z elektroniko v
mestevu v adirondaškem pogorju. Marca je prepisal svoj
delež v podjetju na družabnika, pospravil svoj laboratorij
in odšel. Prodal je zadružno stanovanje na Manhattnu in
vikend v Connecticutu, se preselil v svoj novi dom in po-
stal brezimen.
Trinajst let imaš in prvič loviš z velikimi fanti lisico. Posta-
vili so te na severno polje, najslabči kraj, veš pa, da ga ne
smeš zapustiti.
»V globeli je.«
»Vidim jo, v potoku je, proti toku gre.«
Obrneš gledalo, drviš naprej skozi lisasto senco, lesket li-
stov: tu je globel in že vidiš lisico, kako taca skozi plitvine,
cvetovi svetleče vode ob njenih nogah.
»Ken in Nell, vidva pridita dol pred njim pri hladilnici nad
izvirom. Wanda, ti, Tim in Jean ostanite, kjer ste. Vsi ostali
pojdite navzgor po strugi, vendar se držite zadaj, dokler
vam ne povem.«
To je Leigh, najstarejši. Obrneš ogledalo, bežno ujameš
Bobbyja, kako teče navzdol po gozdu, z vihrajočimi lasmi.
Nato nazaj v globel: lisica je izginila.
»Namerila se je mimo koruzne kašče!«
»Dobro, razprostite se na obeh straneh. Jim, jo vidva z
Edijem lahko naženeta, preden pride v gozd?«
»Poskusila bova. Je že tu!«
In lov se oddaljuje od tebe, kot si vedela, da se bo, toda
kmalu boš starejša, stara kot Nell in Jim; tedaj boš sredi
vsega in življenje se ti bo pričelo.
Tipaje je Smith uspel naravnati napravo na Dallas, 22. no-
vembra 1963: Dealeyev trg, ob 12.25. Vidi, kako predsed-
niška povorka zavije na Brestovo ulico. Kennedy se zruši
naprej, z rokama se zgrabi za vrat. Smith pritisne na
gumb, da zadrži trenutek v času. Osre se za kolono, najde
šesto nadstropje Knjižnice državnih publikacij, najde pra-
vo okno. Nikogar ni za skladovnico kartonskih škatel;
soba je prazna. Preleti bližnje sobe, ne najde ničesar. Po-
skusi nadstropje niže. Pri odprtem oknu kleči moški in drži
puško z velikim dometom. Smith ga fotografira. Vrne se h
koloni, opazuje, kako zadene predsednika drug strel. Zo-
pet ustavi čas, preveri bližnje zgradbe, najde drugega
ostrostrelca na strehi, ga fotografira. Nazaj h koloni. Tretji
in četrti strel, zadnji raznese predsednikovo sence. Smith
znova zaustavi dogajanje, najde dva strelca na travnatem
griču, eden meri čez streho kombija, eden kleči v grmiče-
vju. Fotografira ju. Izključi tok, za trenutek posedi, potem
gre v kopalnico, poklekne k školjki in bruha.
Gledalo ti je pestunja, televizor, telefon (telefonske zveze
še obstajajo, a se uporabljajo le kot signalne naprave; ko
veš, da želi kdo govoriti s teboj, naperiš nanj gledalo),
knjižnica, šola. Pred puberteto gledaš druge, kako spolno
občujejo, a že tedaj je tvoja radovednost zlahka potešena;
potem ko te starejši bratranec vpelje pri štirinajstih, te ve-
liko bolj zanima početi to sama. Zadružni učitelj nadzira
tvoj uk, včasih kaj predlaga, a vse bolj te z leti prepušča
samega sebi. Hudo te zanima afriška prazgodovina,
evropsko gledališče in anticivilizacija Epsilona Eridana IV.
Kmalu boš morala izbrati.
Newyorško pristanšče, 4. novembra 1872 - mrzel, viha-
ren dan. Dvojambornica je zasidrana, na njeni krmi napis:
MARY CELESTE. Smith premakne časovni gumb naprej.
Migot teme, zopet svetloba in ladje ni več. Gumb zavrti na-
zaj, dokler je ne najde z redkimi razpetimi jadri za Sandy
Hookom. Z istočasnim uravnavanjem gumbov za čas in
kraj ji sledi proti vzhodu skozi migotanje nevihte in sonca
- jo izgubi, znova najde, sproti šteje dneve. Bolj kot gre
proti vzhodu, bolj mora nagibati napravo navzdol, ko se
45
podoba ladje ustrezno nagiba proč od njega. Zaradi kota
ne more več opazovati ladje od daleč, ampak ji mora sle-
diti od blizu. 21. in 22. november, besneči viharji: valovi vr-
žejo ladjo kvišku, nato zopet pade, vidi se jo le v presled-
kih; Smith porabi pet ur, da se prebije skozi dva dneva
resničnega časa. 23. je bolj miren, 24. pa privihra nova
nevihta. Smith si pomane oči, izgubi ladjo, jo zopet najde
podesetminutnem iskanju.
Zjutraj 26. se burja izpiha. Sonce blešči, morje je skoraj
mrtvo mirno. Smithu uspe zapaziti postave na palubi, na-
gnjene nad temne prereze trupa. Mornar plete vrv na klju-
nu, druga dva spuščata trikotno jadro med sprednjim jam-
borom in poševnikom, četrti je za krmilom. Skupinica se
naslanja na desno ograjo; med njimi je ženska. Naslednji
prizor kaže postavo, ki se v teku približa zaslonu in izgine
vanj. Možje že spuščajo čoln čez bok; ograjo so odstranili
in leži na palubi. Možje poskačejo v čoln in odveslajo. Sliši
jih kričati drug na drugega, a ne razloči besed.
Smith se obrne nazaj k ladji: paluba je prazna. Spusti se v
podpalubje, da si ogleda skladišče, polno sodov, nato ka-
juto, nato stan. Nič ne kaže, da bi bilo kaj narobe - ni eks-
plozije, požara, sledu po nasilju. Ko zopet pogleda na-
vzgor, vidi jadro plahutati, nato se polno napnejo. Morje se
dviga. Išče čoln, toda preteklo je že preveč časa in ga ne
more najti. Vrne se na ladjo in obrne časovni gumb nazaj,
dokler niso možje zopet vsak na svojem mestu ob ograji;
sedaj vidi, da drži ženska v rokah otroka. Otrok se otepa-
va, pade čez ograjo. Smith sliši žensko zakričati. V trenut-
ku je tudi ona čez ograjo in pade v morje.
Gleda, kako možje tečejo, splavijo čoln. Ko zaveslajo
proč, mu uspe osredotočiti se nanje, da jih lahko vidi in sli-
ši. Eden zakliče »Moj Bog, kdo je za krmilom?« Drugi, bra-
dač voskasto prebledelega obraza, odvrne, » Kaj te briga -
veslaj!« Strmijo v morje. Čez trenutek se eden ozre na-
vzgor, potem drugi. Mary Celeste, s tremi dvignjenimi jadri
od štirih na prednjem jamboru, polzi proč, počasi, sedaj
hitreje; že je ni nikjer več.
Ne ponovi prizora, da bi videl utopitev otroka in matere,
drugi pa.
Septembra je bil proizvodni model pripravljen na razpoši-
ljanje. Bil je poenostavljena različica prototipa z dvema
samima gumboma, enim za prostor, drugim za čas. Domet
naprave je omejen na tisoč milj. Nikjer na ohišju naprave
ni omenjene številke patenta. Smith je napravo imenoval
ozo, morda zato, ker je mislil, da zveni nekako japonsko.
Knjižica je opisovala napravo kot daljinsko gledalo in da-
jala jasna, enostavna navodila za njeno uporabo. Eden od
stavkov se je skrivnostno glasil: »Časovni gumb naj bo
naravnan na ničlo.« Slišalo se je kot »Sveže pleskano -
ne dotikajte se.«
V tednu od 23. septembra naprej je bilo sedem tisoč ozov
razposlanih na domače in kanadske naslove, ki jih je dal
Smith: petsto proizvajalcev in dobaviteljem elektronike,
šest tisoč, po trideset v kartonu, označenih »V komisijsko
prodajo« TV trgovinam v večjih mestih, ostale pa na slepo
izbranim navadnim državljanom. Knjižice z navodili so bile
v zapečatenih ovojnicah, priloženih vsaki napravi. Nadalj-
njih tri tisoč jih je šlo v Evropo, Južno in Srednjo Ameriko
terna Bližnji Vzhod.
Nekatere trgovine, ki so prejele kartone, so jih odprle že
istega dne, preizkusile naprave in jih dale naprodaj po ce-
nah od 49.95 $ do 125 $. Do naslednjega dne se je vest
širila in do konca poslovnega časa tretjega dne so bile že
vse pošiljke razprodane. Večina ljudi, ki jih je dobila po po-
šti ali pa v trgovini, jih je uporabila za opazovanje sosedov
ali ljudi v hotelih.
V	hiši v Clevelandu opazuje moški svojega svaka v so-
sednji sobi, ki opazuje svojo ženo, kako izstopa iz taksija.
Žena stopi skozi vhod stanovanjskega bloka. Mož jo opa-
zuje kako vstopa v dvigalo, se pelje v četrto nadstropje.
Pozvoni na zvonec ob vratih s številko 410. Vrata se od-
prejo; temnolasi moški jo objame; poljubita se. Svak ga
sreča na hodniku. »Ne stori tega, Charlie.«
»Spravi se mi s poti.«
»Ne bom se ti spravil s poti in povem ti, ne stori tega. Niti
sedaj niti kasneje.«
»Zakaj za hudiča ne bi smel?«
»Zato, ker te bom ubil, če to storiš. Če hočeš ločitev, prav,
loči se. Vendar ji ne skrivi niti lasu, sicer te bom našel na
najbolj oddaljenem kraju, kamor lahko greš.«
Smith je dobil svojo komisijsko pošiljko ozov že v začetku
tedna, vzel enega domov in pustil svojemu poslovodji, naj
določi ceno ostalim. Pustil je vnemar proizvodni model in
se takoj lotil sestavljanja novega prototipa. Ta je imel
gumbe kalibrirane na stotinko sekunde in na milimeter, ter
časomer, ki je omogočil, da je lahko prizor ustavil in ga
spustil naprej ali nazaj s katerokoli hitrostjo. Od dobavite-
lja astronomske opreme je naročil nekaj urnih mehaniz-
mov.
Častnik visokega čina v vojaški obveščevalni je ob opa-
zovanju prvega prikaza oza v Pentagonu vzkliknil, »moj
bog, s temle bi lahko zmanjšali upravo za polovico - dovolj
nam je, da izstrelimo prestreznike, brž ko jih vidimo pritis-
niti na gumb.«
»Dobra stran tega je, da te senator Burkhart ne more sli-
šati,« je rekel neki drugi častnik. Toda do naslednjega po-
poldneva ga je slišal že vsak.
V	Louisvilleu je baptistični duhovnik vodil drhal nad sesta-
vljalnico ozov. Mesec kasneje, ko so bili kazenski postop-
ki proti vsem izgrednikom v teku, so se povsod naokrog
razširili video trakovi, ki so kazali vsakega od njih v kom-
promitiranem ali norčavem položaju.
Komisijske zastopnike, ki so prodali prve količine ozov, so
odkrili in morali so zapustiti mesto. Tovarne so upostošili
z zažigalnimi bombami, a nadomestile so jih druge.
Prvi ozo je pretihotapila v Sovjetsko zvezo iz Zahodne Ne-
mčije Katerina Belov, članica disidentske skupine v Mo-
skvi, ki ga je uporabljala za dokumentiranje nezakonitega
delovanja oblasti. Napravo je 13. decembra zaplenil KGB:
Belovo in dva druga člana skupine so prijeli, zaprli in mu-
čili. Do takrat je bilo že več kot štirideset ozov v rokah di-
sidentov.
Gledaš star film z naslovom Bob in Ted in Carol in Alice.
Humor se ti zdi otročji in brez domišljije; ne zanima te ob-
časna polgolata igralk. Smešni pa se ti zazdijo sramežlji-
vost, postrani pogledi, nasmehi, zmrdovanje, kar vse na-
miguje na stvari, ki jih nikdar ne bodo pokazali na platnu.
Zaveš se, da ti ljudje niso nikdar videli nikogar brez oble-
ke, razen najintimnejših prijateljev niso nikdar videli
odraslega človeka srati ali scati ter bi bili v zadregi ali pa
bi se zgražali, če bi ga. Zakaj so rekli otroci »lulu« in
»kaka« in se nato zahihitali? Brala si učne knjige o tabujih
za »telesne potrebe«, toda zakaj je bilo sranje slabše od
kihanja?
Cora Zickwolfe, ki je živela v oddaljenem kmetijskem pre-
delu Arizone, mož pa se ji je vozil v službo v Tuscon, se je
dogovorila z najbližjo sosedo Phyllis Meli, da bosta ena
drugi naperili ozo na oglasno desko v kuhinji. Na deski je
visel listek »O. K.« Če bi bilo kaj narobe in ne bi mogla priti
k telefonu, bi snela listek, če pa bi imela čas, bi napisala
drugega.
Aprila 1992 je približno ob času, ko se je mož ponavadi vr-
46
nil domov, vsiljivec vlomil v hišo in zgrabil gospo Zickwol-
fe, preden ji je uspelo priti do oglasne deske. Zvlekel jo je
v spalnico in jo prisilil, da se sleče. Državna policija je pri-
spela tja čez petnajst minut, Cora pa ni nikdar več spre-
govorila s prijateljico Phyllis.
Med letom 1992 in 2002 je bilo zabeleženih več kot šest-
sto izboljšav in dodatkov ozu. Od teh je bil najbolj pomem-
ben energetski sistem, ki so ga ustvarili z osredotoče-
njem oza na ozko režo v notranjosti sonca. Drugi so vklju-
čevali satelitske suženske enote v stacionarnih orbitah in
računalniško sledilno napravo, ki je obdržala ozo osredo-
točen na katerikoli subjekt.
S sledilom zasleduje entomolog v Ciudad de Mexicu
predniško črto čebele. Podobe se razcvetijo in uvenejo,
deset na vsako sekundo: sledilo zasleduje vsako kraljico
nazaj v jajčece, potem jajčeve h kraljici, ki ga je zlegla, po-
tem kraljico k jajčecu. Preteklo je na desettisoče genera-
cij; v dva tisoč urah, začenši s paleocensko čebelo, je pri-
potoval do kredne. Na vsakih nekaj časa se ustavi, da sle-
di čebeli v resničnem času, nato znova pospeši. Panj se
manjša, poenostavlja. Sedaj je le še skupek okroglih celic
in čebela drugačna, podobna prej osi. Leto truda se bliža
zmagoslavju. Strmi, pozabi jesti, skoraj dihati.
V materini delovni sobi najdeš po njeni smrti podroben ro-
dovnik njenih prednikov in prednikov svojega očeta. Vza-
meš program zanj, ga vtipkaš in leno opazuješ slučajni
vzorec, nazaj v čas, najprej žensko črto, nato moško ...
učitelj biologije v Bostonu, sufražetka, trgovec s koruzo,
pevka, holandski kmet v New Yorku, britanski mornar, ne-
mški glasbenik. Obrazi jim žarijo na zaslonu, bleščečih
oči, lic zardelih z življenjem. Nekega dne boš tudi ti le za-
poredje podob na zaslonu.
Smith opazuje planet Mars. Urni mehanizem, ki obrača
ozo, da sledi planetu tudi tedaj, ko je pod obzorjem, mu
omogoča, da se lahko v trenutku osredotoči na površino,
a tega ne stori. Zavzame položaj stotine tisočev milj proč,
se potem počasi približa, da vidi, kako raste rdeča iskra v
krožeč, potem pa v rumeno, od sonca obsijano kroglo, vi-
sečo v temi. Sedaj lahko razloči značilnosti površine: Syr-
tis Major in Thoth-Nepenthes, vodeča v dolgem kolenu do
Utopije in ledene kape.
Ko se omamno napenja proti njemu, je podoba jasna in
ostra, brez migatajočega popačenja ozračja. Poletje je na
severni polobli: Utopija je široka in temna. Planet polni za-
slon, sedaj pa se Smith obrne proti severu, čez lijakasto
puščavo še vedno oddaljeno na stotine milj. Peščeni vihar
kot rumena tančica pomrači zaviti vrat Thoth-
Nepenthesa; nato je za njim, spuščajoč se proti robu lede-
ne kape. Rob planeta se znova pojavi; Smith drsi kot ja-
dralec čez temno površino, obarvano rožnato in temnosi-
vo; že vidi grudasti sestav; že razloči posamezne rastline.
Nosi ga med njihovimi skrotovičenimi sivimi stebli, listi vi-
jolične roževine; vidi čudne izobličene izrastline, ki so lah-
ko zračni mehurji ali pa nekakšni groteskni analogi cveto-
vom. Vtem na robu zaslona poskoči nekaj črnega in vrete-
nastega. Hipoma mu sledi, ga najde, spravi gromozansko
povečanega na sredo zaslona: bitje podobno kosmatemu
hrošču, trup pokrit s črnimi dlakami ali bodicami; stoji na
šestih členastih nogah, maha s tipalkami, deli ust v nene-
hnem gibanju. In s štirimi očmi bulji v njegove, čez štiride-
set milijov milj.
Smithovi lasje so se pobelili in razredčili. Pred polomom
leta 1992 je dal velikanske prispevke mednarodnemu
Rdečemu križu in prostovoljnim organizacijam v Evropi,
Aziji in Afriki. Občasno se je napil, vendar vedno sam. Od
leta 1993 do 1996 ni bral časopisov.
Zapisal si je koordinate za letalsko nesrečo, v kateri sta
mu umrla hčerka in njen mož, a jih ni nikdar uporabil.
Od časa do časa se je med oblačenjem v kopalnici zastr-
mel v ogledalo kot v nevidno kamero ter dvignil prst. V
svojih poslednjih letih je napisal nekaj pesmi.
Poznamo njegovo ime. Potrpežljivi raziskovalci so z upo-
rabo naprednih motrilnih metod sledili njegovim pismom
nazaj skozi poštni sistem in ga našli, a do tedaj je bil že
varno mrtev.
Ves svet živi že več kot generacijo v miru. Zločina skoraj
ni. Zastonj energija je svet obogatila, toda prebivalstvo je
stabilno, čeprav je zadnje zapažanje izbrisalo večino bo-
lezni. Vsakdo lahko počne, kar mu je všeč, če sosedje
temu ne ugovarjajo, sicer pa so njihovi pogledi enaki tvo-
jim.
Štirideset let imaš, spoštovana učenjakinja si, vzela si si
nekaj prostih dni da prelistaš po svojem življenju, kar stori
mnogo ljudi tvojih let. Opazovala si, kako sta se parila
mati in oče tiste noči, ko sta te spočela, opazovala sebe,
kako si rasla v maternici, najprej rdeč paglavec, potem
nekaj podobnega zarodku piščanca, potem pa velikoglav
brcajoč in zvijajoč se otrok. Videla si se roditi, videla prvi
trenutek, ko se je tvoja glava prebila na svetlo. Videla si
se kobacati po jaslih v pajacu, stiskajoč k sebi rumeno
plastično račko. Sedaj se gledaš, skrito za zdrušenim
drevesom na hribu in zaveš se, da skrivališč ni. In veš, da
te pred teboj v bledi bodčnosti nekdo opazuje, ko opazu-
ješ; in za tem gledalcem drug, in za tem spet drug ... Za
večno.
prevedel Matjaž Šinkovec
I see you. The Magazine of Fantasy and Science Fiction,
1976
47
Andrej Detela
KRITIKA ENTROPUSKEGA ZAKONA
Naš odnos do narave so vedno pomagali ustvarjati
tudi številni dejavniki, ki ne leže ravno v območju
klasične znanstvene metode. To je razumljivo, saj
znanosti ne moremo ločevati od našega celotnega
življenja, pa če si to priznamo ali ne. Predstava, da
je v naši zavesti nek ločen nivo, ki nas dviguje nad
trpljenje ljudi in od koder lahko objektivno motrimo
svet, ga razlagamo ter obvladamo - to domišljanje
je vsekakor hudo nezrelo in tudi neodgovorno. Ven-
dar je treba skušati razumeti tudi vse tiste globlje,
človeške motive, ki nas napeljujejo k našemu delu:
to spoštovanje smo pač dolžni svetu, ki je pravza-
prav popolni neznanec.
Pomembno je na primer ozračje dobe, v kateri razi-
skovalec živi. Določena atmosfera nekatere nove
ideje podpira, medtem ko druge zavrača. Zato razu-
mevanje zgodovine precej prispeva tudi k razume-
vanju razvoja znanosti.
Ni težko pokazati, da ima še posebno močno »me-
tafizično« osnovo prav naše stališče do entropij-
skegazakona.
Entropijski zakon pove nekaj o odnosu med redom
in neredom. Težko je podati zelo splošno definicijo
reda, kajti to je pojem, ki se vedno tiče nekega si-
stema v celoti, odnosov med njegovimi deli. Notra-
nja ureditev sistema nas vedno lahko preseneti s
kako novostjo: pomislimo le na neverjetno domišlji-
jo narave v evoluciji živih organizmov!
V fiziki, kjer so stvari nekoliko bolj oprijemljive, se
navadno uporablja sledeča mera za red: bolj urejen
je tisti sistem, ki je v odnosih med svojimi deli bolj
občutljiv na naključno spremembo. V popolnoma
neurejenem sistemu, na primer, po taki naključni
motnji ni opaziti kake spremembe v odnosih med
deli sistema, saj so nove relacije - globalno vzeto -
enakovredne prvotnim.
Če obravnavamo bolj kompleksne sisteme, v kate-
rih obstojajo simultane relacije na večih nivojih, se
zaradi zapletenosti odnosov uporabnost navedene
definicije zmanjša. Zato biologi radi enačijo red z
evolucijsko stopnjo ali pa ga tolmačijo s funkcio-
nalnim pristopom. Umetniki, ki radi govorijo o nega-
tivni entropiji ustvarjalnega procesa, znajo razložiti
odnos med redom in neredom le v čisto svojem jezi-
ku. V mnogih panogah umetnosti, npr. v arhitekturi,
pa vendarle obstajajo neki objektivni kriteriji reda
(estetski)
Iz vsega omenjenega je razvidno, da je medsebojni
odnos med redom in neredom ljudi že od nekdaj ze-
lo zanimal, radostil ali mučil. To je področje, na ka-
terem je narava posegla v naše bistvo: vsi bi radi ži-
veli, notranja urejenost zdravega, živega organizma
pa je po mnenju vseh večja kot urejenost bolnega
ali mrtvega. Vprašanj v zvezi z entropijo torej ljudje
nikoli niso mogli obravnavati popolnoma nepri-
stransko.
V	tej luči je zanimivo še to, kako so na urejenost na-
rave gledali ljudje - in še posebej fiziki - v različnih
zgodovinskih obdobjih.
V	obdobju klasične mehanike, ki je trajalo nekako
do konca 18. stoletja, so naravoslovci verjeli v ure-
ditev vesolja, ki jo vzpostavlja božje počelo. Po tej
predstavi je izvor reda zunaj narave in se ga zato ne
da raziskovati z znanstvenimi metodami. Svet, ki ga
vodijo osnovni zakoni mehanike, je približek nebes:
red je popoln do statičnosti, iz astronomskih podat-
kov lahko izračunaš lege planetov za poljuben tre-
nutek preteklosti ali prihodnosti. Ker svet stalno
ostaja na božanski stopnji urejenosti, je preteklost
enakovredna sedanjosti ali prihodnosti. Čas nima
smeri, po zakonih Newtonove mehanike bi se do-
godki, ki jih opazujemo, lahko časovno sledili tudi v
obratnem vrstnem redu.
Takega odnosa do reda si seveda niso izmislili fizi-
ki. Celotno ozračje tiste dobe je bilo tàko in naravo-
slovci so ga nezavedno upoštevali. Skoraj vsi so
pripadali aristokratskemu sloju družbe, zato so tem
laže verjeli videzu božjega reda na Zemlji. Izstopiti
iz svojega časa, da spoznaš njegove zablode, pa je
v kateremkoli obdobju nekaj najtežjega.
Ta čas se je končal s francosko meščansko revolu-
cijo. Napoleonske vojne so vso Evropo pretresle z
novimi idejami in z množico nedolžnih, ki so morali
umreti zanje. Stare vrednote so se hitro rušile, zato
znanstveniki, katerih moč je v novem družbenem
redu rasla skupaj z rastočo proizvodnjo in koncen-
tracijo kapitala, niso več verjeli v idilično urejenost
sveta. Zdaj je bilo važno zmagati v vse hujši medse-
bojni konkurenci podjetnikov. Revolucijski humani-
stični ideali so bili vse bolj ukana bogatih in slepilo
revnih; v resnici je preostala le volja po moči. Ta ra-
stoči ego zahodne civilizacije pa je bil navznoter
prazen, kar se je po svoje odražalo v izrazitem pesi-
mizmu romantičnih umetnikov.
Devetnajsto stoletje je bilo torej obdobje propada-
nja starih vrednot. In ko so se iz njih že vsepovsod
norčevali, je iz akademskih krogov udarila v svet
novica, da ima spoznanje o večanju nereda najglo-
bljo znanstveno osnovo! Seveda je v času, ko je
znanost ravno zasedla najvišji prestol, entropijski
zakon našel sila ugodna tla tako med strokovnjaki
kot tudi med laiki; prikradel se je v filozofijo in na
48
vsa ostala področja človeške dejavnosti.
V taki atrnosferi se je hitro pozabilo, kako je ta za-
kon nastal. Res je, opazovali so ga v številnih na-
ravnih pojavih in ga za nekaj najpreprostejših, ide-
aliziranih primerov tudi teoretično razložili. Nikoli pa
ga niso posplošili. Za dogmo so ga napravili tisti, ki
so intuitivno čutili njegovo metafizično osnovo, uje-
to v določen čas.
Če so bila stoletja pred francosko revolucijo ob-
dobje statičnih struktur in če je doba, ki je sledila,
zaznamovana z razpadanjem teh prvotnih struktur,
pa smo zdaj prišli do točke, ko ni več ničesar, kar bi
lahko še razpadalo v starem smislu. Meščanska
kultura je sicer ustvarila nove strukture, toda njiho-
vi temelji se zde vse bolj trhli. Na tem mestu je ne-
mogoče podati kakršnokoli celovitejšo analizo teh
problemov; omenil bi le, da je prav tista znanost, ki
je pripomogla k vzponu sodobne družbe, vnesla va-
njo tudi svoje seme zla: s svojim dognanim jezikom,
ki se je nenehno oplajal pri matematiki, je v ljudeh
vzbudila vero v nek nov, popoln sistem. V resnici pa
metode znanosti precej odpovedo, če se jih začne
prenašati na področje človeških odnosov. Znanost
vedno obravnava le en del, ki ga iztrga iz celote, po-
tem pa skuša posamezne dele s sredstvi logike
med sabo znova povezati. V popolno celoto posa-
meznih delov zares ne moreš sestaviti nazaj; tem
bolj, ker se človek še vedno ni otresel svoje otroške
napake, da skuša biti gospodar nad naravo, torej
zunaj celote, katere del je.
Znanost potemtakem prispeva k nastajanju iluzij; in
iluzija o nekem popolnem sistemu, ki pozitivno
spreminja svet, je lahko silno nevarna. V tem stolet-
ju se je na primer neštetokrat pokazalo, kam pelje
volja po poenoteni moči, ki se koncentrira v državi
ali ideologiji. Kljub številnim vojnam, ki so jih po-
vzročile, so fašistoidne strukture v nenehno novih
oblikah vse bolj prisotne, saj je sodobno življenje
do dna prepleteno z nitmi, ki jih tkejo raziskovalci in
za njimi verniki vseh mogočih sistemov moči.
S tem je povezana laž, ki je skrita v temelju sodob-
nih struktur. Taki sistemi ljudem pač ne morejo da-
jati reference, ne morejo biti izvir urejenosti.
Vse je odvisno od tega, kako gledaš. Svoboden si,
če se navadiš gledati tudi drugače, kot predpisuje
naš čas. V naravi uzreš nešteto stvari, ki te napelju-
jejo k temu.
Vsak delček vesolja ima svojo lastno življenje, ki
mu je treba zaupati. Zanj ne potrebuje nobene
absolutne reference: urejeno življenje lahko raste
tudi iz čistega kaosa. Sistemi moči se razblinjajo,
ostane le »tao«, o katerem ne moreš reči ničesar.
Entropijski zakon sicer prepoveduje spontano rast
urejenih struktur. Vendar je vs ebolj očitno, da
entropijski zakon zares sploh ne velja. To se da po-
kazati s strogimi metodami eksaktne znanosti.
Morda znanost lahko popravlja svoje lastne napa-
ke, morda nas lahko odrešuje iluzije o njej, o neki
popolni urejenosti?
Zdi se, da pri določenih pogojih entropijski zakon ne
velja. Računalniška simulacija gibanja delcev v mag-
netnem polju teorijo potrjuje. Eksperiment je v pripra-
vi.
49
Miha Remec
MANA (odlomek)
BREZJE NAD KAMNIKOM, pozno popoldne
Z roko mi je dal znamenje, naj malo počakam in ne motim.
Nori ata z Brezij je sedel na trinožniku pred domačijo, na
glavi je imel poveznjen slamnik z velikanskimi krajci, v ko-
tičkih ustnic je stiskal vivček in upiral je jekleno sive oči v
popoldansko nebo, prepreženo z belimi progami izpuhov
potniških letal, ki so letela po koridorju čez Alpe. Njegov
nos je bil velik, oster in kljukast; nekaj ptičjega je imel na
sebi: srepeče oči so spominjale na očesca ujede in nos na
kljun.
V eni roki je imel ravno leskovo palico, v drugi pa zakriv-
ljen žepni nožiček. Nisem mogel ugotoviti, zakaj mu rabi
palica, v katero si je delal zareze.
Zazrt v nebo se ni menil zame. S pogledom je spremljal le-
talo, ki je vleklo za seboj štiri bele črte, spreminjajoče se v
puhasto nakodrano progo.
Naredil je zarezo v palico in njegove predirne oči so se za-
zrle vame.
»Tako,« je rekel.
»Dober dan,« sem pozdravil.
»Bog daj, kaj vas prinaša?« je vprašal in še poglobil zare-
zo.
»Tevž Kožanc me pošilja.«
»Pa ne, da ste pilot?«
»Ne. Od časopisa sem.«
»Sem mislil, da ste pilot. Tevž me hoče spraviti na letalo,«
se je trpko nasmehnil.
»Nisem vedel.«
»Hoče, hoče. Peljal bi mena Brnik in mi plačal deset minut
letenja. Pa ne bo nič s tem. Ločnikarja ne bo premaknil s
trde zemlje ... Počakajte.«
Spet je pogledal v nebo, oči so se mu zožile in zenice
zmanjšale v drobno piko. Tudi sam sem pogledal v tisto
smer in zagledal letalo, ki je priletelo čez hribe. Zvoka mo-
torjev še ni bilo slišati, pa vendar ga je nori ata nekako za-
slutil. Spremljal ga je z očmi, dokler ni preletelo zenita in
se zaiskrilo v zahajajočem soncu. Tedaj je naredil zarezo
v svoj rovaš in se spet posvetil meni.
»Pravite, da vas pošilja Tevž. In kaj bo dobrega?«
»Menda ste nekaj videli,« sem previdno omenil in sprožil
magnetofon.
»Veliko reči vidim. Poglejte,« mi je pomolil palico pod nos,
»vsaka vreznina pomeni aeroplan; štejte, če se vam ljubi -
vse to je danes letelo tu čez. Ne verjamete, kaj? Pa je sve-
ta resnica.« Pokazal je s palico k hišnemu podstenju, kjer
je bila zložena skladovnica podobnih palic, porezljanih z
zarezami. »Tam so drugi dnevi. Natanko je vse zaznamo-
vano in vse to je brenčalo nad mojo glavo. Na tisoče jih je
bilo, čeravno beležim samo v jasnih dneh. Ponoči, ko se
razsvetljeni kot božična drevesca vozijo čez nebo, in ob
mrčnini jih leti še dvakrat toliko; kaj dvakrat, trikrat. Glejte
ga, že spet.«
Res je nad nama letel trimotornik, tokrat z nasprotne stra-
ni, od Starega gradu nad Kamnikom proti goram. Skrbno
ga je zaznamoval na palici in pomolčal.
»Ne zanimajo me letala,« sem rekel.
»Pa bi vas morala, če ste od časopisa. Sploh kdo ve, koli-
ko jih frči po zraku? Po moji nešolani pameti to ni dobro.
Vse nebo preprežejo s svojimi sopuhi, pravo dimno cesto
si naredijo in na to se potem obesijo oblaki. Ne verjame-
te?Želetajihspremljam,vsakdanjih je več, tudi trije, štirje
naenkrat puhajo čez hribe, in vedno manj je lepega vre-
mena. Ozrite se po dolini: komaj vidite Kamnik zaradi mr-
čave. Dobro mora pihati, da mi oko nese do Domžal in Lju-
bljane, da vidim Krim. Včasih je bil nebes kot ribje oko, vsa
ljubljanska ravan je bila kot na dlani, do Nanosa in Trigla-
va je segel pogled, danes pa en sam mrč mrčasti. Svet za-
grinja mrčina in tega so krivi vsi ti aeroplani, ki se sprele-
tavajo po nebu.«
Govoril je počasi, umirjeno, kar uspavajoče, bi rekel. Pa
vendar me je po hrbtu spreletela mršavica: nor je, čisto
zares je nor, vendar ima njegovo pripovedovanje tako si-
lovito moč, da človeka prevzame. Skoraj bi mu moral ver-
jeti, tako prepričljiv je z leskovimi palicami, na katerih mr-
goli zarez: če je res vsaka zareza letalo, jih na dan preleti
koridor nad Kamniškimi alpami več sto. Ne vem, če je kdo
izračunal, koliko izpušnin v zraku to pomeni.
»Napišite, kaj pravi stari Ločnikar z Brezij,« je rekel in vre-
zal novo znamenje na rovaš. Nad nama se je spet razlegel
zvok visoko letečega reaktivnega letala. »Naj nehajo, naj
si najdejo kakšno drugo nebesno pot. Boste zapisali?«
»Nekaj drugega me zanima,« sem poskušal spraviti najin
pogovor na drug tir.
»Marsikaj vidim, moje oči so tako ustvarjene, da na daleč
neso. Zbliža sem kot slep, brati ne morem, na nebu pa mi
ne uide nobena reč. Kanjo vidim, ki kroži nad Starim gra-
dom. Jo vi vidite?«
»Ne. Saj vidite, da nosim očala.«
»Vidim kanjo v spreletu. Vse aeroplane poznam, na njih
repih vidim celo, kakšne barve so: modre, rdeče, rumene
ali kar srebrne, motorje jim preštejem, take so moje oči.
Ponoči mi nobena zvezda ne uide.«
»Zavidam vam,« mi je iskreno ušlo.
»Takih oči nima vsakdo. Sosedje me kličejo, če je treba
kaj pogledati na daleč. Boga hvalim za ta vid, čeprav me je
prikrajšal za bližavo. Pa nič ne de, dalja vse odtehta. Veli-
ko reči vidim.«
»Pravijo, da ste videli, ko se je spustila tista reč,« sem pri-
šel z besedo na dan.
Umolknil je in vzel iz ust vivček, ki mu je bil ugasnil. Z grče-
vim, ožganim kazalcem je potlačil tobak, ukresal šibico in
po nekaj neuspehih pritaknil ogenj. Zapuhal je, zacmokal
in razširil okrog sebe oblak ostrega tobačnega dima. Po-
gledal me je in videl sem, da res ne vidi kaj posebno dobro,
saj so njegove ostroglede oči merile nekam mimo.
»Če bi lahko tistemu rekel reč. Kaj vem, če je bila reč ali
samo svetloba. Vam je Tevž povedal, da je nori ata z Brezij
nekaj videl?«
»Ne, ni mi rekel tako,« sem se v zadregi izgovarjal in skri-
vaj poskušal približati mikrofon.
»Kar brez skrbi dajte tisto bliže, saj slišim, kako se obra-
50
ča. Tudi 2 dobrim sluhom me je bog obdaril,» je govoril
med sesljanjem vivčka, v katerem tobak spet ni hotel tleti.
»Nič hudega, če mi tako rečejo. Kmet sem in sem lahko
tudi nor, če mi je tako prav. Sosed, ki hodi na tlako v Titan,
si ne more privoščiti, da bi videl tisto reč. Jaz pa sem kmet
in lahko brez skrbi povem po resnici, kaj sem videl. Tudi
če bi se mi Marija prikazala.«
V soseski se je oglasil zamolkel pasji lajež. Vsake toliko
časa je pes bevsknil. Zbral sem se za zvočni zapis.
»Kaj ste torej videli?« sem vprašal in mu pomolil mikrofon
pred usta, da bi lajež ne preglasil odgovora.
»Prekleta psina,« je zagodrnjal nori ata in si spet dal
opravka s pipo. »Boste kozarček domačega sadjevca?
Tina! Pridi noven. Od časopisa so prišli.«
»Hvala, ne bi. Z avtomobilom sem se pripeljal,« sem se
opravičil.
Skozi hišna vrata je pomolila glavo starikava ženica, ki me
je premerila od nog do glave.
»Prinesi hruškovca, Tina!« je ukazal nori ata in se posvetil
opazovanju letala, ki se je pravkar zableščalo na nebu.
Ženska je prezirljivo gledala, kako dela zarezo na palici,
nato se je zmrdnila, zamahnila z roko in izginila v notra-
njost domačije.
»Če ga vi ne boste, ga bom sam. Malo je treba omočiti je-
zik,« se je čez čas oglasil očanec in dvignil glas: »Tina!
Kje spet hodiš. Boš že prinesla ta hruškovec ali ne boš?«
»Že grem, že grem,« se je godrnjaje prikazala gospodinja
s steklenico žganice in kozarcem.
Z robom predpasnika je pomedla po leseni klopi, odložila
vse skupaj nanjo in brez besed odšla.
Nori ati se je pretipal do steklenice in kozarčka. Gledal
sem ga in na lepem me je prešinilo, da nemara sploh nič
ne vidi, ne na blizu ne na daleč, da je slep kot kamen, in si
vsa svoja videnja izmišlja. Ne vem sicer, kako potem opazi
letalo, še preden sliši njegov zvok? Ga zasluti, ima v glavi
nekak radar, da ga zazna? Če je slep, ni mogel videti,
kako so pristali. Nor in slep. Oboje. Je to mogoče?
»Res ne boste kozarčka?« je vprašal in glasno srknil.
»Ne bi se branil, če bi bil peš.«
Pes pri sosednji domačiji, ki je nekaj časa miroval, je spet
zabevskal.
»Vem kaj mislite ...« je počasi zabrundal.
Zanesljivo nima radarja za misli. Ne ve, da dvomim o nje-
govem vidu. Kanja nad Starim gradom! Nihče nima oči, s
katerimi bi lahko videl kanjo v taki oddaljenosti.
»Mislite, da sem se ga nalokal in da se mi je naredilo sve-
tlo pred očmi.«
»Če bi to mislil, vas ne bi vpraševal.«
»Ne boste verjeli, kar vam bom povedal.«
»Kar povejte.«
Izpraznil je kozarček in si hotel prižgati ugasli vivček. Ni
se mu posrečilo in vžigalica mu je dogorevala do prstov, ki
so bili tako ožgani, da menda ni ničesar čutil. Zmencal je
med prsti žeravico in me pogledal. Spet tisti odsotni sre-
peči pogled. Mrzle sive oči, oči ujede.
»Bilo je kot Elijev ognjeni voz,« je spregovoril. »Pripeljalo
se je z nebeških višav kot pav in razprlo žareči rep v vseh
barvah.«
Pomolčal je. Pes je zacvilil. Ojačal sem snemalno moč do
konca.
»Potem je tisto mavričevje počasi ugašalo in ostala je
samo zlata krogla, ki se je pokotalikala od Starega gradu
sem gori proti Brezjam. Potem je ugasnilo. Prekleta psina.
Tudi takrat je cvilila. Ni in ni nehala.«
»Je to vse?«
»Vse. Zvečer je Liza s spodnjega konca Brezij videla v
zelniku postavice.« Izsklopil sem tek magnetofonskega
traku. Razočaran sem bil. Ne vem, zakaj sem pričakoval
veliko več; nori ata pa mi odbrenka najbolj prostodušno
zgodbico o Elijevem vozu ... Kakor da prebiram gradivo
neznanih letečih predmetih. Popolnoma se ujema v kalup.
»Ste mi vse to verjeli?« me je pretkano vprašal.
»Časnikar mora verjeti, mora pa tudi preveriti.«
»Ne morete preveriti. Lahko mi samo verjamete ali pa ne.
Lahko bi si vse skupaj izmislil, a si nisem. Kaj pravite, kaj
je bilo? Ne veste? Tudi jaz ne vem.« '
Pomolčal je in se oziral nazaj na vrhove Kamniških planin.
»Še pred temo bo lilo in grmelo. Izza Brane se kaže hudo-
urni oblak,« je ugotovil.
Res je bilo soparno. Komaj vzdržno. Nemara bo res nevih-
ta. Moral bi še k tisti ženski, ko sem že tu. Počasi se bom
moral posloviti.
»Hvala, ker ste mi vse povedali,« sem rekel in vstal.
»O, nikarte no. Rad povem. Dandanes ljudje nič več ne
gledajo v nebo in zato tudi ničesar ne vidijo. Jaz gledam.
Ostro gledam. Čas imam, ker mi na njivah kar samo
raste.«
»Kaj vam raste?« me je zanimalo.
»Vikendi,« seje zarežal nori ata in pokazal brezzobe dles-
ni. »Vikendi rastejo. Hočete morda njivico za parcelo?
Lepa, sončna lega, razgled po dolini.«
»Ne potrebujem parcele. Že imam vikend v Bohinju. Žena
ga ima pravzaprav.«
Začel sem pospravljati magnetofon. Pasja beštija v sose-
ski je spet razsajala. Ponudil sem očancu roko; nerodno
mi je segel vanjo in občutil sem žulje na njegovi hrapavi
dlani. Prste je imel zakrivljene kot kremplje in jih ni mogel
zravnati. Že spet sem pomislil, da je podoben ujedi.
»Pozdravite Tevža,« mi je naročil. »Gor pa ne grem, mu re-
cite. Ni da bi pomislil. Kadarkoli jih gledam, si pravim: hva-
la bogu, Ločnikar, da nisi na njihovem mestu. Človek ni
ptič. Zbogom, me je veselilo. Saj vas še po imenu nisem
vprašal...«
»Jurij.«
»Lepo ime. Če bi imel sina, bi ga krstil za Jurija.
Potem bi tudi namesto vikendov raslo kaj drugega. Zbo-
gom, Jurij!«
»Zbogom,« sem ga pozdravil in se napotil po ozki stezi na
vaško cesto, kjer sem pustil avto.
Nori ata z Brezij pa je gledal za menoj, vendar so njegove
oči izpod slamnika srepele mimo, mimo mene v obzorni
rob, kjer se je dan začel prevešati v večer.
Kaj bi dal, da bi vedel, ali zares lahko vidi kanjin let nad
Starim gradom!
BREZJE NAD KAMNIKOM, pozneje
Ženska je govorila z menoj kar pri plotu. Najprej je bila
hudo nezaupljiva in ni hotela ničesar slišati o kamniških
postavicah. Gledala je v tla in se zadregavo nasmihala.
Potlej se je le omehčala.
»Ne boste omenili mojega imena?« je vprašala.
»Ne bom,« sem ji obljubil.
»Mož bi me ubil, če bi se zvedelo, da sem kaj povedala. Že
tako misli, da se mi meša. In župnik tudi. Pri spovedi sem
se jim zaupala, pa so bili možakar hudi: da je greh, so rekli,
da ni nič takega v božjem stvarstvu, da naj kar pozabim in
molim, da se mi um razjasni... Me res ne boste dali v ča-
sopis?«
»Obljubil sem, da ne. Mirno mi lahko vse poveste,« sem jo
spodbujal.
»Bilo je že temno, ko sem šla mimo našega zelnika,« je
zaupno začela, jaz pa sem skrivaj vklopil magnetofon.
51
»Ne vem, kaj me je potegnilo, da sem se ozrla: ono je bilo
tam med zelenjavo, bela postavica, ki se je svetila, kot da
ima ribje luske na sebi. Pokrižala sem se; lahko je nebodi-
gatreba, sem pomislila ...«
»In kakšno je bilo videti?« sem silil vanjo, ko je pomolčala
in se previdno ozrla naokrog, če naju kdo ne gleda.
»Kako naj rečem? Bilo je kot otroče.«
»Kako veliko?«
»Takole, takole bi rekla,« je pokazala z roko malo nad
svojimi koleni.
»Ste bili blizu?«
»Korak, dva. Potem sem zagledala še eno spako pa še
eno. Saj ni pustni dan, sem si rekla. Vsi srebrni so bili.
Tudi po obrazu. In namesto oči so gledale vame temne
duplje.«
»So kaj rekli?« sem vrtal naprej.
»Nič niso rekli. Takole so mi pomahali.«
Dvignila je desno roko k obrazu in z dlanjo, obrnjeno na-
vzven, premikali roko v zapestju sem in tja.
»Potem so oddrobencljali čez zelnik. Zdaj se mi pa mudi,
mož lahko pride z njive.«
Izklopil sem magnetofon in ženska je opazila, da sem jo
snemal.
»Jezus, pa saj ste mi poslikali glas!« je javknila.
»Brez skrbi bodite, to je samo zame, da ne pozabim,« sem
jo tolažil in spravil magnetofon.
Poslovil sem se in jo pustil še vedno vso zaprepadeno nad
tem, da sem snemal njeno pripoved. Pomagati pa si z njo
tako ne bom mogel. Preveč prozorna je. Celo potankost,
kako so pozdravljali, ni prepričljiva. Imela je privid in žup-
nik ji je prav svetoval, da naj moli za razjašnjenje.
NA CESTI IZ DUPLICE, zvečer
Preden sem pripeljal v dolino, se je znočilo. Cesta je bila
slaba in vozil sem počasi. Nori ata z Brezij je imel prav: čez
hribe se je prevalila nevihta. Temo so parali bliski, grmelo
je tako močno, da sem slišal bobnenje kiju ropotu motorja.
Bleščava mi je jemala vid in večkrat sem zaviral, ker ni-
sem videl ped pred seboj.
Ulilo se je takrat, ko sem prevozil kamniško progo. Curki
dežja so v hipu zalili vetrobransko šipo in zaman sem
vklopil brisalce: niso zmogli odrivati vode in tako se je ce-
sta pred menoj spremenila v migotavo ploskev, ki se je
bleščala v soju žarometov in vse pogostnejših bliskov.
Stopil sem na zavoro in zavozil h kraju. V takem ne bi mo-
gel nadaljevati vožnje. Obrnil sem ključ in ugasli motor.
Luči sem pustil prižgane za vsak primer, če kdo pripelje
skozi ta naliv.
Škropot deževnih kapelj po strehi je bil oglušujoč. Polastil
se me je zagaten strah, čeprav dobro vem, da sem v avto-
mobilu najbolj varen pred strelo in tudi dežjem, saj je moja
stoenka izjemoma dobro zatesnjena in nikjer ne pušča.
Pa vendar me je kot vsakokrat prevzel nezadržen pra-
strah pred hudo uro: ko takole pljuska z neba, se mi zdi, da
se bo privalila povodenj in da me bo odplavila ali pa bo
vame usekala strela.
Zunaj je nalivalo in nalivalo, kakor da bi z neba nekdo zvr-
nil velikanski čeber. Pri srcu me je začela stiskati čudna
tesnina; bilo mi je, kot da postajam vse manjši in manjši,
vse bolj nebogljen v tej stopnjujoči se hudi uri. Sam sam-
cat v pločevinasti škatli, sredi besnečih naravnih sil, ki
lahko človeka vsak hip zmeljejo. Nikoli ne veš, kako daleč
bo šla narava. Gre, do koder se ji zijubi. In imel sem tesno-
ben občutek, da se bo zgodilo nekaj nezaslišanega.
In res. Svetloba, ki se je vnela nekje na nebu, je presegla
vse poprejšnje bliske. Ni in ni hotela ugasniti in občutek
sem imel, da se mi je čas ustavil. Tudi srce mi je zastalo in
z odprtimi usti sem čakal, kdaj bo usekalo. Pa ni. Svetloba
se je ožila v točko in se spremenila v kroglo, ki je poplesa-
vala po cesti ali pa se je ta igra ustvarjala na šipi, katero
so še vedno zalivali curki dežja.
Zdelo se mi je, da se mi ognjena žoga cikcakasto približu-
je in da bo vsak hip treščila vame. Zaprl sem oči in čakal.
Nič. Čas je stal, ne znam prav popisati tega zastoja; nekaj
se je zgodilo v meni, ura, ki jo ima telo, je obstala. Prešinilo
me je, da je to nemara hip pred smrtjo, hip pred neznano
razsvetlitvijo, ko celo strah onemi. Še vedno nič. Odprl bi
oči, pa si nisem upal. Kdo ve, kako blizu je krogla, oslepila
bi me lahko.
Tedaj je počilo: bil je rezek pok, ki je stresel avtomobil, ka-
kor da je iz tanke lepenke. Grom se je začel oddaljevati in
z oddaljevanjem je phdobival globino in razsežnost, naza-
dnje je zamolklo grmelo okrog in okrog, kakor da se svet
podira. Bobnenje se je odbijalo od gora, se zajedalo v doli-
ne in odmevalo z neštetih koncev. Zemlja je drhtela.
Naposled je vse utihnilo. Samo dež je škrebljal po strehi.
S pokom se je tudi čas premaknil. Ne vem pa, kako dolgo
je vse skupaj trajalo.
Previdno sem odprl oči rn jo zagledal.
Naslanjala se je s čelom na stransko šipo in obsevala jo je
čudna svetloba. Zdela se mi je bolj prikazen, ki zre vame
skozi pajčolan deževnih curkov, kakor pa resnično dekle.
Nato je dvignila roko in nastavila dlan na šipo: ne vem, ali
mi je pomahala ali je hotela pobrisati deževne kaplje s
stekla.
Nisem niti pomislil, od kod se je vzela in kaj počne v tem
nalivu; odprl sem ji vrata in v notranjost je zaneslo hladen
piš in deževne kaplje.
»Hitro!« sem ji rekel.
Vstopila je lahkotno in ni zaprla dobro vrat; sklonil sem se
čez njena kolena, da bi to naredil, in pri tem sem se je do-
taknil. Spreletela me je čudna mrščavica. Ni čudno, že lep
čas nisem bil tako blizu ženske in povrhu še mladega de-
kleta. Vonjala je po dežju. Ne tako kot mokri ljudje v avto-
busu, ki širijo neprijetne vonjave.
Dajal sem si opravka z vrati, da sem še lahko ostal tako
blizu nje. Spet se je zabliskalo in videl sem, da je oblečena
v svetlikajoče se hlače, ki so se prilegale nogam. Imela je
lepe noge. Zadrlesnil sem vrata in se spet zravnal.
Tedaj me je nenadoma prijela z obema rokama za glavo in
jo obrnila k sebi; od osuplosti sem bil kot okamenel, njeni
mrzli prsti pa so mi polzeli po obrazu, otipujoč gube in gu-
bice, po nosu, po laseh so zdrknili, za hip mi je snela očala
in pretipala oči in obrvi: tako menda slepci zaznavajo z oti-
pom človeka, vendar to čudno dekle ni bilo slepiča. Njene
oči so se živo iskrile v bliščavi bliskov. Pogled slepca je
nekaj drugega. Nori ata z Brezij morda, to dekle nikoli.
»Táko torej si,« je rekla z nenavadnim glasom in nagla-
som. Zloge in besede je delila, kakor da je vsako posebej
pomislila. Zmotila se je v spolu. Tujka je, ali pa se pači.
Današnja mladež se tako rada postavlja z angleško izgo-
vorjavo. Napovedovalka na Radiu Študent noslja kot kak-
šna Francozinja, samoglasnike izgovarja kot Angležinja,
živa groza, ta njena izgovorjava. Zdi se jim, da so pač ime-
nitni in svetovljanski. Sicer pa ta neznanka ne vleče po
angleško, prej bi rekel, da ima slovansko mehkobo v go-
vorici.
Dobro, da je bila tema. Obraz mi je zagotovo pordečil in še
vedno sem čutil njene dotike, ki so goreli na mojih licih.
Radi tudi šokirajo. To prostodušno otipavanje je bilo naj-
brž del predstave, s katero želi zmesti človeka. Samo
čemu vse to počne? Menda me v temi ni dobro videla.
52
»Reče se dober večer,« sem pikro dejal, da bi prikril svojo
zadrego.
»Dober večer,« je poslušno odgovorila.
»Kam?« sem jo vprašal.
»Kam?« je ponovila.
»Tebe vprašujem.«
Naredila je s kazalcem spiralo mimo mojega nosu in pri-
stala s prstom na šipi.
»Smerila bi v brezpotje,« se je spet pačila.
Bliskavica je osvetljevala njene dolge lase, ki se jih mo-
krota začudo skoraj ni prijela.
»Vprašujem te, kam te pelje pot?«
»Rekam, da nimam poti. Sešla sem se s teboj v sopot-
je...«
»Lahko bi bil tvoj oče,« sem ji dal vedeti.
»Oče, oče,« je nekam odsotno ponavljala, kakor da ne bi
vedela, kaj to pomeni.
»Zato te tudi kar tikam. Ime mi je Jurij. Pa tebi?«
»Mana,« je takoj odgovorila.
»Poredko ime.«
»Mana je staro gorstaško, gorjansko, gorenjsko ime.
Oprosti, sem ti umijiva?«
»Ne preveč.«
»Kmalu bo bolje. Mrežina besedovja se mi oži.«
Prižgal sem si cigareto. To naredim le izjemoma. Mora me
kaj pošteno premakniti, da posežem po tobaku.
»Si iz Ljubljane?« sem jo vprašal.
Ni odgovorila. V svitu cigaretne žerjavice sem videl, kako
je zaverovana v moje početje. Kakor da bi prvič videla člo-
veka, ki kadi.
Nenadoma se je dotaknila tleče cigarete in nič ni kazalo,
da se je opekla. Odmaknil sem ji roko.
»Opekla se boš,« sem jo posvaril.
»Lepa ognjevina,« se je nasmehnila.
Čudna ptica. Malce čez les ali pa je pod vplivom mamila.
Pri današnjem mladem rodu nikoli ne veš. Vse hočejo po-
skusiti, da bi jim kaj ne ušlo, da bi ne bili za kakšen užitek
prikrajšani. Kakor se je pojavila v tem nalivu in kakor se
obnaša, bi bila lahko mirno drogirana. Zato ni čutila žerja-
vice.
Nevihta je pojemala, vendar so se na obzorju še prižigali
bliski in razsvetljevali pokrajino. Kolikor sem jo videl v svi-
tu te bliskavice, je bila zelo lepa: imela je poteze Monice
Vitti in Catherine Deneuve obenem, poleg tega pa še ne-
kaj povsem samosvojega, težko bi rekel, kaj, vendar je
bilo v vsej skladnosti nekaj, česar nisem videl pri nikomer
drugem.
Ugasli sem cigareto.
»Ne vem, kam naj te peljem,« sem rekel in poiskal vžigalni
ključ.
»Kamor se ti zahoče,« je prostodušno odvrnila in si po-
pravila pramene las z visokega čela.
Pijana je, drogirana, zblodena in ne ve, v kaj rine.
»Še enkrat ti moram povedati, da bi lahko bila moja hči. Si
me sploh dobro pogledala?«
»Kar se da podrobno sem si te ogledala. Je sem si te, pra-
vo zaporedje, ali bi morala reči: te si sem. Če me ne maraš
v sopotje, odidem.«
»Nisem rekel, da ne maram. Ne vem pa, kaj bi lahko midva
počela ob tej uri?«
»Ljubezni tvoje temne dveh. Lepa izpostava. Postajam
vična besede besedovavši...«
Samo pogledal sem jo. Lasje so ji žareli v osvetljavi bli-
skov in sevale so oči, uprte vame.
Pači se. Vsaka šola ima že svojo popačenko, ne razume-
mo se preveč, namenoma delajo besedne jezove med ge-
neracijami. Zanjo najbrž govorim staroočetovščino, jezik
nekega drugega sveta, kot je njen. Morda je slavistka, ki
me hoče šokirati z neznanim naglasom in včasih zastare-
lo skladnjo. Besede besedovavši... Trapa.
Premakniti se moram, ker že postaja neprijetno in zagat-
no. Spotoma si kaj izmislim. Lahko ji tudi odprem vrata, pa
naj gre, kamor hoče; ne bom se ukvarjal z njo, nikakor ne,
zavedam se svojih let. Samo norčuje se lahko z menoj, nič
drugega.
Obrnil sem ključ, stoenka pa nič. Niti škrt ne. Občutljiva je
na vlago kot rožica. Samo tega mi še manjka, da ostanem
s pokvarjenim avtom ob cesti.
»Ima ta pogon magnetnik?« me je nenadoma vprašala.
»Joj, ženske in tehnika,« sem vzdihnil. »Seveda ima mag-
nete.«
»Potem je morda zaradi polja. Poskusi še enkrat.«
Motor je gladko stekel na prvi zasuk ključa. Vklopil sem
brisalce, da bi posneli deževne kaplje s šipe. Prižgal sem
luči, premaknil ročico v prvi tek in počasi speljal na cesto
med luže, ki so ostale po nalivu.
Še vedno pa nisem vedel, kam naj peljem. Morda bo res
najbolje, če ji pokažem vrata pri pn/i avtobusni postaji v
Črnučah, pa naj gre po svoje. Drug svet, popolnoma drug
svet ima. Kakor da bi prišla iz Zimbabveja ali iz brazilske-
ga pragozda. Nič skupnega nimava in ne moreva imeti.
Pankovka, vihravka. Kako je samo oblečena! Ne veš, ali je
v pižami ali v oprijetem cirkuškem pajacu, posutem z ble-
ščicami. Go-go gerla iz diska.
Kaj pa, če bi jo odpeljal k Špornu? Naravnost v norišnico
diska. Zakaj bi bil tako zapet in starosveten; saj ni rečeno,
da petdesetletniki ne bi smeli pokukati v ta njihov svet.
Vse mogoče slišim in berem o diskoklubih: dekleta brez
nedrčkov, preklanih kril, skoraj naga ... Ne gane me več,
res ne, pa vendar. Mana bi se bržda tam počutila kot riba v
bistrem potočku.
»Te morda mika disko?« sem jo vprašal, ona pa me je
molče gledala. »Lahko se ustaviva v Radomljah pri Špor-
nu.«
»Jako bi mi bilo mično,« je naposled rekla brez pravega
navdušenja.
»Govoriš kot kakšna gospica iz Levstikovih časov. Se pa-
čiš ali sploh nisi Slovenka?«
Nagnila se je k mojemu ušesu in mi šepetaje zdrdrala:
»Kralj Samo. Otok blejski, kinč nebeški. Oj, Triglav, moj
dom. Če bi ljubezen govorila, te ne bi črna zemlja krila. Ze-
mlja z malo začetnico. Je dovolj?«
»Popolnoma,« sem se nasmehnil njeni domislici. Kako
lahko se predstaviš kot Slovenec. Nekaj nezgrešljivih ge-
sel imamo. Le zadnje reklo mi ni znano.
»Od kod si vzela: če bi ljubezen govorila?«
»Zaznamovala z nagrobnika na kamniškem pokopali-
šču.«
Kdo ve, kaj je počela med nagrobniki?
»Imaš svojce v Kamniku?«
»Nobenega tvojca nimam ...«
Nisem si mogel kaj: ta nenavadnost v njenem vedenju me
je po eni strani motila, po drugi pa je vse skupaj imelo svoj
čar. Nekakšna igra slepih miši.
Drugače vozim vestno; prepričan sem namreč, da je avto-
mobil v človekovih rokah lahko morilsko orodje in da voz-
nik mora to vedeti in se zavedati odgovornosti do drugih.
Ne vem torej, kaj mi je bilo, da sem odvrnil pogled s ceste
in se zagledal v Manin profil z izrazito dolgim nosom in vi-
sokim, lepo oblikovanim čelom, ki se je skrivalo pod sla-
pom svetlih las.
Bliskovito je posegla po volanu, ga zaobrnila v levo in ga
spet zravnala. Stoenko je zaneslo in dih mi je zastal, ko je
v soju žarometov zdrsnil mimo neosvetljen nakladalnik.
53
poln sena; kmet ga je pustil sredi ceste in šel vedrit kdove
kam.
Prepustila mi je volan, kakor da se ni nič zgodilo in kakor
da ne bi le za trohico ušla zanesljivemu trčenju. Srce mi je
divje razbijalo in upočasnil sem vožnjo. Kako je bilo mogo-
če, da nisem videl voza?
»Hvala,« sem se ji zahvalil, glas pa me še vedno ni ubogal.
»Sploh ga nisem videl.«
»Niso ga mogel videti. Imeti bi moral sonarične oči,« je
mirno rekla.
Slaba tolažba. Sploh pa ne vem, zakaj se pustim tolažiti.
Pri sebi me najbrž ta smrklja pomiluje in si misli, da so pač
moji refleksi na psu.
»Star sem,« sem siknil skozi zobe. »Zadnje čase me pu-
ščajo oči na cedilu. Prisedla si k starcu ...«
»Staranje in starost, oboje je odvisno od bližine osi časa,«
je modrovala. »Si pač tam, kjer si, če ne ukaneš časomer-
stva in se ne premakneš. Zame si mlad, Jurij.«
Kar je preveč, je preveč. Stopil sem na zavoro: gume so
zavhskale na asfaltu in sunkovito sva se ustavila.
»Če se nameravaš z menoj norčevati, lahko tudi izstopiš.
Starost terja kanec spoštovanja.«
»Predaleč sem zašla v sopotje s tabo.«
Ker očitno ni nameravala iz avtomobila, sem spustil nogo
s sklopke in do konca pritisnil pospešnik. Naj vidi, da tudi
stare grče zmoremo športno vožnjo.
Vendar je moja umetnija sploh ni ganila. Nepremično in
preiskujoče me je gledala: njen pogled sem čutil na sebi
kot neko toplo tvarino in postalo mi je nelagodno.
»Kako si že rekel, v kakšnem odnosu bi lahko bil z
menoj?« je nenadoma vprašala.
»Lahko bi bila moja hči.«
»Ta odnos: hči. Ga imaš s kom drugim?«
»Ne, nimam hčere. Tudi sina ne, če te to zanima.«
Kaj sploh hoče? Zdaj se bo že vsaka stoparka vmešavala
v moje zasebno življenje. Mladina nima več nikakršnih
norm. Brezobzirni so do skrajnosti. Nič več jim ni sveto: ne
starost, ne družbena pomenljivost, na vse to se požvižga-
jo, o oliki in spodobnosti se jim še sanja ne.
»Čudno,« je spregovorila po premisleku. »Tvoj rodopis je
pozitiven. Lahko bi imel nasledstvo.«
Zdrznil sem se, kakor da me je ošinila z bičem.
Kako more vedeti, saj tega nihče ... tega nikomur nisem
zaupal... še Ema ne ve, da sem se dal preiskati in so mi
ugotovili oploditveno zmožnost. Ne vem, zakaj sem to sto-
ril, ko pa je vendar brez pomena. Ne maram otrok, ne ma-
ram parazitov, lepo shajam z Emo brez njih. Ali ni potem
vseeno, kdo od naju lahko ima otroke in kdo ne?
»O čem govoriš?« sem osuplo vprašal.
Namesto odgovora so se njeni mrzli prsti spet dotaknili
mojega lica, nalahno me je pobožala po čelu, kakor da bi
hotela zagladiti gube, ki so se mi tam zasekale. Ta dotik
me je popolnoma pomiril.
V daljavi so se pokazale radomeljske luči. Nevihta je bila
že daleč, na nebu so se zaiskrile zvezde.
Današnji bralci ne morejo razumeti negativnega zavračanja, ki so ga morali trpeti mnogi pisci znanstvene fantastike vsaj do
zgodnjih šestdesetih letih. Phillip K. Dick je v uvodu v nedavni zbirki zgodb ganljivo pisal o tem. Prvih deset let njegovega
pisanja je bilo povsem nemogoče, da bi pisatelja znanstvene fantastike drugi pisatelji in ljudje na univerzah sploh imeli za
pisatelja. Profesorji angleščine na koiedžih so imeli smer (genre) za podiiterarno, povprečni človek z ulice pša je sodil, da
je nora. Honorarji so bili nizki, bralcev malo in človek je pisal z zavestjo, da bo tudi ambiciozno delo živelo in umrlo med istimi
zidovi kot ponižujoče pisanje. Dick se spominja, da je sredi petdesetih srečal na zabavi »pravega« pisatelja Herberta Golda
in ga prosil za avtogram; Gold mu je dal posetnico in nanjo napisal: »Mojemu kolegu, Phillipu K. Dicku« in Dick jo je leta
nosil naokrog, ker je bila prvo priznanje človeka, ki se ukvarja z literaturo, da njegovo delo obstaja.
Phillip Klass pripoveduje še bolj grozno anekdoto v eseju Takrat jazz, sedaj muzikologija, objavljena v koledževski številki
Fantasy and Science Fiction, 1972. (Takrat so bili univerzitetni kurzi o znanstveni fantastiki v prvem zagonu.) 1945, Klass
in njegov prijatelj, diplomant angleščine, srečata Theodora Sturgeona. Sturgeon (njegov Kilidozer je bil prav tedaj objavljen
v Astoundingu) je dolgo in zagreto govoril o umetniških problemih znanstvene fantastike, izzivih te smeri, zahtevah medija,
v katerem je pojasnjevalna snov osrednjega pomena za zgodbo, pa se ji le ne sme dovoliti, da bi prevladala. Ko je odšel,
je Klasov prijatelj smeje rekel: »Kaj? Ti pisci znanstvene fantastike se imajo vendar za nove pisatelje?! Saj o svojih rečeh
govorijo tako resno, kot da bi pisali literaturo!«
Barry Malzberg
54
Donald Barthelme
NOVI ČLAN
Predsedujoči je opozoril, da zunaj pred oknom stoji neki
moški in gleda noter.
Odborniki so pogledali proti oknu in odkrili, da pripomba
predsedujočega drži: Zunaj pred oknom je stal moški in gle-
dal noter.
Gospod Macksey je predložil, da se dejstvo zabeleži v
zapisnik.
Gospod 0'Donoghue je predlog podprl. Predlog je bil spre-
jet.
Gospo Brownovo je zanimalo, ali ne bi kdo stopil ven in
nagovoril moža, ki stoji pred oknom.
Gospa Mallory je predložila, naj odbor nadaljuje, kakor da bi
moža, ki stoji zunaj pred oknom, ne bilo tam. Mogoče bo
odšel, je menila.
Gospod Macksey je rekel, da je misel imenitna, in jo je
podprl.
Hospod 0'Donoghue se je spraševal, ali je zadeva vredna
glasovanja.
Predsedujoči je odločil, da o možu, ki stoji zunaj pred oknom
in gleda noter, ni vredno glasovati.
Ellen Wost je rekla, da jo je strah.
Gospod Birnbaum je rekel, da se ni kaj bati.
Ellen West je rekla, da se ji zdi mož, ki stoji zunaj pred
oknom, prevelik za človeka. Mogoče ni človek, je rekla.
Gospod Macksey je rekel, da je to nesmisel in da je mož
verjetno samo zelo velik.
Predsedujoči je izjavil, da ima odbor na dnevnem redu vrsto
perečih vprašanj, in je vprašal, ali bi se lahko seja nadalje-
vala.
Dokler je tista reč tam zunaj, že ne, je rekla Ellen West.
Predsedujoči je izjavil, da je zdaj na vrsti zadeva Wortho-
vega dekleta.
Gospod Birnbaum je pripomnil, da gre Worthovemu dekletu
zelo dobro.
Gospa Brownova je rekla, da po njenem mnenju malo, bolje
kot pa dobro.
Gospod 0'Donoghue je rekel, da je izboljšanje prav izredno.
Predsedujoči je pripomnil, da je področje, na katerem deluje
Worthovo dekle, zelo težavno in povrhu takšno, na katerem
se je uveljavilo zelo malo žensk.
Gospa Brownova je rekla, da prav dobro pozna dekletovo
mater in da je ta izjemno prijetna oseba.
Ellen West je rekla, da je mož še zmeraj zunaj pred oknom
in da se ne premakne.
Gospod 0'Donoghue je rekel, da je seveda mogoče, da gre
Worthovemu dekletu predobro.
Gospod Birnhaum je rekel, da so tudi primeri, ko prekmalu
dosežeš preveč.
Gospod Percy se je pozanimal o dekletovi zdajšnji starosti
in zvedel, da jih ima petintrideset. Na to je rekel, da se mu
to ne zdi "prekmalu".
Predsedujoči bi bil rad kak predlog.
Gospod 0'Donoghue je predložil, da Worthovo dekle povozi
avtomobil.
Gospod Birnbaum se je predlogu pridružil.
Predsedujoči je pozval na diskusijo.
Gospa Mallory je vprašala, ali ima gospod 0'Donoghue v
mislih smrt. Gospod 0'Donoghue je rekel, da jo ima.
Gospod Percy je rekel, da je smrtna nesreča, četudi je v
skladu z običajno proceduro odbora, vselej manj zanimiva
kot kaj, kar pušča dotičnega živega, tako da je njegov polo-
žaj v nekem smislu "neodločen".
Gospod 0'Donoghue je rekel, da je znani liberalizem
gospoda Percyja nenehen vir moči in spodbude za vsakega
odbornika, prav tako kot njegova znana stanovitnost.
Gospa Mallory je rekla, ali se ne bo zdelo, kakor da odbor
kaznuje vrlino.
Gospod 0'Donoghue je rekel, da se skrb, kako se kaj zdi,
odbora ne tiče in se ga nikoli ne bi smela tikati.
Ellen West je rekla, kako se ji zdi, da mož, ki stoji pred
oknom in gleda noter, posluša. Opozorila je odbor, da naj bi
njegova posvetovanja potekala v zasebnosti.
Predsedujoči je rekel, da mož skozi šipo ne more nič slišati.
Ellen West je vprašala, ali je prepričan.
Predsedujoči je vprašal, ali bi si Ellen West želela preme-
stitve v kak drug odbor.
Ellen West je rekla, da se počuti varno le v tem odboru.
Predsedujoči jo je opomnil, da so tudi odborniki podvrženi
odborovim odločitvam, kar seveda ne velja za predsedujo-
čega.
Ellen West je rekla, da se tega zaveda in da bi predlagala,
naj se Worthovo dekle v koga zaljubi.
Predsedujoči je rekel, da ima odbor že odločati o enem
predlogu, in je vprašal, ali je odbor nared za glasovanje.
Odbor je pritrdil. Predlog je bil dan na glasovanje in je pro-
padel s štirinajstimi glasovim proti štirim.
Ellen West je predložila, naj se Werthovo dekle zaljubi v
moža, ki stoji pred oknom.
Gospod Macksey je rekel, da ga skuša spraviti noter le zato,
da bi si ga lahko pogledala.
Ellen West je rekla, zakaj pa ne, če ste tako prepričani, da
je nenevaren.
Predsedujoči je rekel, kako se mu zdi, da bi, če povabijo
moža zunaj noter, to imelo za posledico spremešanje podro-
čij, to pa ne bi bilo prav.
Gospod Birnbaum je rekel, da nemara ne bi bilo slabo, če bi
se odbor tu pa tam poživil s povratnim učinkom ljudi, za
katere je odgovoren.
Gospa Mallory je izjavila, kako se ji zdi, da je misel gospoda
Birnbauma o povratnem učinku dragocena in bistroumna,
vendar da se ji ne zdi prav, da bi se tako toplo in prelepo
človeško bitje, kakršno je Worthovo dekle, zaljubilo v nez-
nanca z očitno neobičajnimi navadami, kar pogledajo naj k
oknu, samo zato, da bi to poživilo odbor.
Gospa Brownova je ponovila, da pozna mater Worthovega
dekleta. Gospod Macksey je vprašal, ali Ellen West meni,
da bi bilo ljubezensko razmerja Worthovega dekleta srečno
ali nesrečno.
Ellen West je rekla, da ne bi rada prenatančno odrejala lju-
bezenskih razmerij drugih ljudi.
Gospod 0'Donoghue je predložil, naj Worthovo dekle
povozi snežni avtomobil.
Predsedujoči je rekel, da gospod 0'Donoghue nima besede
in da se po njegovem mnenju gospod 0'Donoghue povrhu
55
vrača z zakrinkanim predlogom, ki je že propadel.
Gospod O Donoghue je rekel, da lahko vso noč prihaja z
novimi predlogi, če se mu poljubi.
Gospa Brownova je rekla, da mora biti do desetih doma, ker
ji bo iz Oregona telefonirala hči.
Predsedujoči je rekel, da predloga Ellen Westovo o možu
pred oknom ni potrebno še naprej pretresati, saj ga ni nihče
podprl. Vprašal je, ali bi ne bilo mogoče zadevo z Wortho-
vim dekletom, ki konec koncev ni tako nujna, preložiti za
naslednjo sejo, saj na obravnavo pred odborom čakajo še
štiri dodatne zadeve.
Gospod Macksey je vprašal, kateri so te dodatne zadeve.
Predsedujoči je povedal, da gre za doktorja Benjamina
Pierca, Caseya McManusa. Cynthio Groneis in Ralpha
Loranta.
Gospod Percy je rekel, da imena niso kaj posebno zani-
miva. Vsaj zanj ne.
Gospod Macksey je predložil, da Worthovo dekle preložijo.
Gospod Birnbaum se je predlogu pridružil. Predlog so
podprli.
Gospod Birnbaum je vprašal, ali mu naklonijo trenutek, da
pripomni nekaj splošnega o odborovnem delovanju. Predse-
dujoči je blagohotno privolil.
Gospod Birnbaum je rekel, da je čisto mimogrede, ko hodi
naokrog po svojih poslih in tako naprej, opazil, da trenutno
ni kaj dosti nosečnic. Rekel je, da je včeraj videl očitno
nosečnico, ki je čakala na avtobus, pa se je domislil, da
zadnjega pol leta ni videl nobene. Rekel je, da se sprašuje,
zakaj je tako in ali ni odbor opolnomočen, da poskrbi za več
nosečnic, v splošni blagor skupnosti, da prihodnosti niti ne
omenja.
Gospa Mallory je rekla, da ve, zakaj je tako.
Gospod Birnbaum je vprašal zakaj, gospa Malloryjeva pa se
je skrivnostno nasmehnila.
Gospod Birnbaum je ponovil vprašanje in gospa Mallory se
je spet skrivnostno nasmehnila.
O mojbog, je rekel gospod Birnbaum.
Predsedujoči je rekel, da je opažanje gospoda Birnbauma,
ki ga gospa Mallory po svoje še poudarja, zelo zanimivo.
Rekel je tudi, da so takšne zadeve zakonita skrb odbora in
da bi, če mu za trenutek dovolijo govoriti, ne kot predsedu-
jočemu, ampak kot navadnemu odborniku, zahteval,
odločno zahteval, naj Cynthia Croneis nemudoma zanosi in
naj ima dvojčka.
Glej, glej, je rekel gospod Macksey.
Kako bi bilo s fantkom in punčko? je vprašala Ellen West.
Predsedujoči je rekel, da je njemu prav.
Predlog je bil dan na glasovanje, podprt in soglasno sprejet.
Na predlog gospoda Mackseya so sklenili, da doktor Pierce
zadene na loteriji petdeset tisoč dolarjev.
Gospa Brownova je opozorila, da je doktor Pierce denarno
že lepo preskrbljen.
Predsedujoči je člane opomnil, da pravičnost ni odborova
skrb.
Na predlog gospoda Percyja so sklenili, naj Casey McMa-
nus opravi diplomski izpit z oceno v vrhnjih desetih odstot-
kih.
Na predlog gospoda 0'Donoghua so odločili, naj se Ralphu
Lorantu zlomi noga, tako da zapelje čeznjo snežni avtomo-
bil.
Gospod Birnhaum je pogledal proti oknu in rekel, da je še
vedno zunaj.
Gospod O Donoghue je rekel, za božjo voljo, naj gre že
noter.
Gospod Macksey je stopil ven in povabil moža noter.
Mož se je na pragu za hip poobotavljal.
Gospod Percy je rekel, vstopite, vstopite, ne bodite boječi.
Predsedujoči se je pridružil prigovarjanju gospoda Percyja.
Mož je stopil čez prag in obstal sredi sobe.
Predsedujoči je vprašal, ali ima mož nemara kako pritožbo,
ki bi jo rad predložil odboru.
Mož je rekel, da ne, nima pritožbe.
Zakaj pa je potem stal zunaj pred oknom in gledal noter? je
vprašal gospod Macksey.
Mož je rekel nekaj o tem, da si kratko malo želi "biti s kom".
Gospod Percy je vprašal, ali ima družino, in mož je rekel, da
ne.
Ste iz tega okoliša? je vprašala gospa Mallorryjeva in mož
je odkimal.
Ste zaposleni? je vprašal gospod Birnbaum in mož je odki-
mal.
Rad bi bil s kom, je rekla gospa Malloryjeva.
Saj, je rekel predsedujoči, razumem.
Nič nenavadnega, je rekel gospod Macksey.
Prav nič nenavadnega, je rekla gospa Brownova. Znova je
opomnila odbornike, da mora biti do desetih doma, ker da ji
bo telefonirala hči iz Oregona.
Mogoče bi ga morali postaviti za odbornika, je rekel gospod
Percy.
Lahko bi nas malo poživil, je rekel gospod Birnbaum.
Hočem reči, tako bi domneval.
Ellen West je predložila, naj moža postavijo za odbornika.
Gospod Birnbaum je predlog podprl. Predlog je bil sprejet z
dvanajstimi glasovi proti šestim.
Gospod Percy je vstal, vzel zložljiv stol in ga privlekel k sejni
mizi.
Mož je sedel na stol in si ga potegnil k mizi.
No prav, je rekel. Prvo, kar bomo storili, bo, da bomo vsa-
kogar pripravili, naj nosi pajaca. Sivega pajaca. Sivega
pajaca s sivo kratkorokavno majico. Imeli bomo jutranjo
molitev, večerno molitev in molitev pred jedjo. Vódeno telo-
vadbo med peto in sedmo uro v popoldanskem sporedu za
vsakogar, starejšega od štirih let. Cvetje v gumbnicah je
prepovedano. Nosni obročki so prepovedani. Prepovedano
je zbiranje ene ali več oseb. Kar se tiče časa leganja, sem
še dvojnih misli.
Prevedel Branko Gradišnik
56
Kate Wilhelm
PESEM VETRA
Trije smo. Počasi se vozimo ob obali, dokler Paula ne
reče: »Tale je.« Tedaj izstopimo in brezskrbno zakorači-
mo okoli hiše, gazimo čez peščine do oceana in plavamo
tam sami, daleč od množic, ki kot umazan sneg pokrivajo
javne plaže. Kako Paula ve, da je ta hiša prazna, tega ne
vemo. A ona se nikoli ne zmoti. Drobni znaki, ki jih le ona
lahko zazna? Narobe spuščena zavesa, stol, ki bi ga bilo
treba umakniti s sonca, obleka, že dolgo suha, pobeljena
od sonca, ki plahuta v vetru? Nikoli ne vemo, in ona nam
ne more povedati.
Paula je pesem vetra, urna, gibka, neutrudna, dolgih las, ki
so ponavadi pobeljeni od soli, presuha, ostrih komolcev,
kolen, ličnic, ključnic. Nič lepotičenja; preveč se ji mudi.
Noht se ji zlomi in odgrizne ga. Nikoli se ne ustavi, da bi si
kaj ogledala; njene oči švigajo sem in tja, brez predaha,
morda beležijo, ne obotavljajo se, in pravi, »Nazaj mora-
mo. Vihar prihaja.« Kako to ve?
Gregory pravi, da je opazila sivino v vodi daleč zunaj pri
obzorju. To in občutek vetra na koži in kako se oblaki
pode, to ji govori. A on ne more napovedati viharja. Gre-
gory je njen brat, dvojček. To poletje imata oba petnajst
let. Gregory je skala, okrog katere poje in prhuta veter,
odide, da se zapiči v to ali ono, a se vselej zažene na-
zaj. Gregory lahko razloži večino njenih sklepov, a njene
intuicije nima.
Dan Thornton se je premaknil na sedežu in počasi odprl
oči. Nobenega zvoka ni bilo, da bi ga zbudil, nič nenavad-
nega. Za trenutek je prisluhnil mehkemu domačemu brne-
nju računalnika na svoji desni in še preden ga je pogledal
je vedel, da bo valujoča igra lučk normalna. Tudi instru-
menti pred njim niso kazali ničesar nenavadnega, nobene
pobliskujoče jantarne luči, ali še huje, enakomernega utri-
pa rdeče. Sistemi tečejo. Zazehal je in se pretegnil. Čas
za rutinska preverjanja. Odpiral in zapiral je releje, vključil
televizijsko kamero in opazoval potnike, natrpane v ška-
tlah kot vrste zmrznjene hrane na policah veleblagovnice;
izključil je kamero. Podatki na instrumentih, vsi normalni.
Previdno je izvlekel kapsule s hrano, jih položil na prede-
Ijen krožnik in ga potisnil v spremenilno enoto. Počakal je,
dokler se ni prižgala lučka, se znebil še dveh minut, potem
je počasi izvlekel krožnik z umešanimi jajci in slanino,
toastom in medom. Vrgel je še kapsulo v skodelico in jo
potisnil noter, potem sedel k zajtrku. Prišla je kava in prva
cigareta. Pogledal si je naslove knjig na vretencih. Izpustil
je vretence, ki ga je izbral, in nekaj traku se je odvilo, ko se
je zakotalili čez kabino. Brcnil ga je in naglo sedel. Raču-
nalnik gaje klical.
Budilka je zabrnela in Thornton se je zmedeno prebudil,
čuteč bolečino v nespočitih mišicah. Ustavil je uro, preden
je lahko začela z drugo fazo: hripavim brenčanjem, zvene-
čim kot petdeset mož s petdesetimi žagami, ki izsekujejo
gozd. Njegova roka je pustila uro in zatipala za beležko in
zapisal si je detajle sanj, še preden bi pričeli izpuhtevati.
Postal je in se poskušal nečesa spomniti: sanje v sanjah?
Ni se spominjal in napisal je o kabini, ki jo je
videl in knjigah, navitih kot sukanec. Spremenilnik za hra-
no se mu je zdel še posebno dobra ideja in nikoli je še ni
srečal. Končal je z zapisom sanj in se šele tedaj pretegnil
ter čutil, kako vsaka mišica posebej spet protestira.
Bos je zataval čez sobo do kopalnice in deset minut
stal pod vročo prho. Ledeno nadaljevanje ga ni obudilo in
vedel je, da bo njegova učinkvitost nekje pri 60 % normal-
ne, razen če vzame tablete. Z odporom je pogledal stekle-
ničko, a je pogoltnil dve kapsuli in si šele potem pogledal v
obraz.
»Takole začenjava večino svojih dni, stari,« je rekel obra-
zu. »Boli, poskušaš pretresti sistem k zavedanju, potem
tablete in litri kave. Nič dobrega ne kaže, stari. Sam veš,
da ni nič dobrega.«
Starec v ogledalu ni odgovoril, in skoraj mu je bilo žal. Tisti
dan, ko bo slika odgovorila, bo nehal, kar odšel bo ven in
se nikoli več ne bo vrnil. In to bi bilo lepo. Ko se je bril, si je
ponavljal, poudarjal vsak zlog, »To bi bilo lepo!«
V pisarni ga je prestregla tajnica in mu dala listek z
beležko. Sestanek točno ob devetih. Minister bo tam. Ko-
nec. Zmečkal ga je in pokimal Jeanne. Bilo je 8.45.
»Kaj kave?« je vprašal.
Dekle je pokimalo, ko je odšel skozi vrata v svojo notranjo
pisarno - celico, veliko tri krat tri metre. »Nalila sem ti jo v
skodelico in v loncu je je še nekaj,« je rekla Jeanne. »Naj
začnem s pošto?«
»Daj, dragica. In, Jeanne, poskušaj jo odbrati, boš?«
Razumevajoče se je nasmehnila in srknil je kavo. Trudil se
je, da ne bi gledal mize, ki jo je Jeanne počistila, kolikor se
je le dalo, pa je bila še vedno nastalana z načrti, beležka-
mi, zapiski, računali, shemami... Kava je bila skoraj vrela,
močna, črna. Dan se je zazdel manj peklenski. Ko je čez
deset minut odšel na konferenco, je odnesel tretjo kavo s
seboj. Nasmejal se je Jeanne, in stopal vzravnano in od-
ločno.
Tisto jutro je bilo na konferenci petnajst mož in vsi so bili
videti vsaj taki kot Thornton, če ne še slabši. Že sedem
mesecev so se gnali po dvanajst do osemnajst ur dnevno
in še ni bilo videti konca. Thornton je skoraj zavidal vzdr-
ževalnim delavcem, ki jih je ščitil sindikat. Pokimal je
ostalim in se vključil v tihe pozdrave in hlastne pogovore v
obsekanem žargonu, ki je nadomeščal navadno govorico.
Pomislil je, ena bomba prav tukaj, prav zdaj in puf, pa ne
bo več Posebnega inštituta za uporabne raziskave.
Opazil je, da je minister že v sobi, sredi gruče blizu okna,
in da s svojim nizkim monotonim glasom govori Halver-
nu, direktorju Inštituta. Ura je mehko zacingljala in
Halvern se je premaknil proti dolgi mizi. Minister mu je sle-
dil, še je govoril, kot duhoven, mrmrajoč nerazumljive
molitve.
Predstavljanje ni bilo potrebno, ker je bil minister že več-
krat tukaj. Thornton je mislil o svoji bombi in jo še malo po-
večal v mislih, še vedno ni bila Bomba, seveda, a nekaj ve-
čja od one, ki jo je prej premleval. Bi bilo potem konec voj-
ne? Vedel je, da je ne bi bilo konec, a nekateri tam zunaj bi
ga gotovo častili. Posmejal se je ob tej misli in za trenutek
57
se je prestrašil, da je smeh dosegel njegov obraz. A nihče
ga ni čudno gledal in skrbno je obrnil misli v drugo smer in
se posvetil temu, kar je govoril minister.
»... nujno, da rešimo ta končni problem preden bodo po-
gajanja zaključena. Ko se bodo pogovori začeli, bodo
naše aktivnosti na bojišču resno pristrižene ...«
Thornton je dejal: in generalnega sel<retarja tudi ne bomo
več mogli dolgo zadrževati.
»Seveda se trudimo čimhitreje doseči mirovna pogajanja
vsaj na površju, da lahko pokažemo na svoje napore, a tež-
ko se je pogajati s tako ksenofobnim sovražnikom. Hočeš
reči, da nas sovražijo do kosti, in to upravičeno, in da nam
ne verjamejo niti besedice. Ponavljam, predsednik me je
obvestil, da je nujno, da dokončamo načrte za Falango in
jo preizkusimo v bojnih pogojih, da bomo lahko bolje dolo-
čili njene sposobnosti, če nam bo grozila velika kopenska
vojna ...«
Thornton ga je tedaj izključil, pustil očem, da tavajo od mi-
nistrovega obraza iz ročno strojenega usnja do okna, ki je
uokvirjalo pogled na tennesseejske hribe, ki se jih je že
dotaknila zgodnja pomlad. Dreni in trepetlike so cveteli in
močan veter jih je neusmiljeno bičal. Veter za spuščanje
zmajev. Veter za jadranje. Jadranje... V sebi se je na-
smehnil, želeč, da bi lahko šel jadrat ob obali na čudnem
skifu s ploskim dnom, ki ga je Gregory nekje pobral nekoč
v daljnih, skoraj pozabljenih letih. Petindvajset let tega,
zaboga! Za trenutek je misel za mladostnega prijatelja
nekaj prebudila in roka, ki se je igrala s svinčnikom,
gaje boleče stisnila.
Usmeril je svojo pozornost nazaj na ministra, ki je bil opu-
stil svoj domači ra, ta, ta skupinski govor in se končno lotil
nečesa pametnega. »Prvi simultirani bojni preizkus načr-
tujemo čez mesec dni in prvi pravi bojni preskus čez dva
meseca.« Še je govoril o tem, a Thornton ga je perverzno
zaprl. Torej bodo morali delati po dvajset ur na dan, name-
sto po osemnajst. V sebi se je stresel in se odločil, da mu
je vseeno. S tabletami in kavo bodo ostali na nogah, do-
kler se ne zgrudijo in ni bilo važno, v kakšnem stanju
bodo, ko bo leta konec. Eno leto na Institutu, eno leto po-
čitka, pa nazaj na univerzo, da pobere niti predavanj, pre-
davanja o višji teoriji programiranja. Njegova majhna tiha
soba. In nazaj k družini, seveda.
Po sestanku se je Thornton vrnil v pisarno in se spoprijel z
nesmiselno solato z drugih oddelkov, da jo prevede v pro-
gram. Povsem zavestno ni skušal razumeti večine proble-
mov, ki jih je obdeloval. Ni hotel vedeti kaj bo Falanga
zmogla in česa ne bo.
Svoj dan je razdelil na dve tretjine: v prvi, od 8:45 do 1:00
se je ukvarjal z obveznim zahtevnim programiranjem. Po
kosilu, od 1:30 do 5:30, je pregledoval tekste drugih, vča-
sih jih je sprejel, pogosto jih je poslal nazaj. Od 7:30 je,
dokler ga ni ustavila izčrpanost, delal z računalnikom in
iskal napake. Potem s sanjami obteženo spanje do 7:30
naslednjega jutra. Ob 5:30 je trikrat tedensko porabil pol
ure pri svojem psihiatru, in mu poročal o zanimivih idejah,
ki so se mu pojavile v sanjah, v spanju ali podnevi. Njegov
psihiater, dr. Feldman, je implicitno verjel v kreativno spo-
sobnost nezavednega, da priskrbi uporabne ideje, ki se jih
ponavadi potisne vstran, ker so daleč od pacientovega
zanimanja. Ker je vedel, kakšne stvari Feldman išče, je
tudi Thornton preiskoval svoje sanje in sanjarjenja za temi
idejami, in presenečalo ga je, koliko jih je. Presenečalo in
vznemirjalo. To je bilo tisto, kar je nameraval vzeti s seboj
z Instituta, ko bo odšel. Večino ostalega je nameraval za
večno pustiti za seboj, prisegel je, da bo.
Pripovedoval je Feldmanu o sanjah, ne da bi si pomagal z
zapiski: »Bil sem v kabini vesoljske ladje, vozila je ohlaje-
ne potnike v oddaljen zvezdni sistem. Bil sem odgovoren
zanje. Vse je gladko delovalo.« V podrobnostih je opisal,
kako je pripravljal zajtrk, potem je prešel na dogodek s
knjigo. »Variacija mikrofilmov, mislim, nekoliko poenosta-
vljena. Naslov sem prebral kot oznako na vretencu sukan-
ca; imelo je celo občutek in teksturo sukanca. No, izpustil
sem jo, in takrat sem se zbudil. Ura je zazvonila.«
Feldman ga ni prekinjal, le pokimal je, ko je Thornton pri-
šel do konca. Thornton je izvlekel beležko in pogledal v
zapiske ter nejevoljno opazil, da je izpustil dele sanj.
Feldman je rekel, »Te sanje, ki se jih spominjate, kakšne
vrste so bile?«
»Vrste? Aha, mislim, da so bile črnobele. Ne spominjam
se barv. Nisem jih posebno čutil, ne mislim, da ne.«
»Lepo. Bi lahko prišli iz njih, če bi hoteli? Ste vedeli, da sa-
njate?«
»Ne, zdi se mi, da ne. Opazil sem že to in si kasneje tudi
zapomnil, a tokrat ne.«
Feldman je brskal za sanjami v sanjah, a Thornton se ni
mogel spomniti, če jih je imel ali ne. Brez hipnoze, se je
odločil Feldman, jih zaenkrat ne bosta mogla izvleči. Že
prej sta obdelovala sanje in vedel je, da psihiater verjame,
da obstajajo trije glavni tipi: hipnogoške sanje, ki plavajo v
zavesti in iz nje, v začetku sanj in pri prebujanju, vrsta, ki
se pojavlja in razblinja med kratkim dremežem, ko veš, da
sanjaš in včasih sanje celo usmerjaš. Potem je naslednja
stopnja, kjer sanjajoči sanj ne more več upravljati, a je le
bolj opazovalec kot sodelujoči, čeprav je lahko oboje
hkrati in opazuje sam sebe od strani. Tretjo vrsto je
Thornton redkokdaj imel in če jo je že imel, se je ponavadi
ni spominjal: sanje, ki so same sebi resničnost, sanje, ki
se lahko končajo s srčnim napadom, če so mora, z orgaz-
mom, če so seksualne, sanje, ki obstajajo, ki lahko spre-
menijo sanjajočega, kot ga lahko spremeni pravo doži-
vetje.
Feldman se je srečno smehljal, ko ga je Thornton pogle-
dal na koncu izpraševanja, in vedel je, da je psihiatru
končno postal zanimiv. Po sedmih mesecih neomajne
normalnosti je storil nekaj zanimivega. Začutil je vbod
strahu in si zaželel, da sanj ne bi izpovedal v celoti, a že
med mislijo se je zavedal, da to ne bo mogoče. Feldman bi
vedel in odpor bi ga navdušil še bolj kot navadna depresi-
ja. Za trenutek je sovražil smehljajočega se moža, pa je
minilo in bežno se je nasmehnil nazaj.
»Mislite, da si bom le zaslužil za hrano?« je vprašal.
»Če se nekaj pojavi po tako dolgem času, moram upošte-
vati verjetnost povezave s tukajšnjim delom, da. Bomo vi-
deli. Jutri vas bom naročil za eno uro, začneva ob petih.
Vam ustreza?«
Retorično vprašanje.
»Moral bi razmisliti o tem vretencu sukanca, ki ste se ga
hoteli znebiti,« je rekel Feldman. »Preden boste zaspali, si
ponavljajte, vreteno sukanca, vreteno sukanca. Kdo ve,
morda vam bo uspelo.« Odprl je vrata in Thornton je odšel.
Vedel je, da ga je že na začetku pogovorov Feldman pre-
gledal v globoki hipnozi, da je imel le malo skrivnosti pred
njim, da je Feldman verjetno pustil v njem nekaj posthip-
notičnih zank in spraševal se je, ali je bil predlog ali ukaz,
naj misli na to vretence sukanca, a še ko je razmišljal o
tem, je vedel, da bi celo predlog, ki bi ga Feldman dal, lah-
ko imel moč ukaza, podkrepljenega z naperjenim orožjem.
Nič veselja ni bilo v njegovem smehljaju, ko se je spomnil
na Feldmanov odgovor, ko ga je nekoč vprašal, čemu pre-
prosto ne hipnotizira vseh pacientov in jim naloži, naj mu
recitirajo svoje sanje in strahove.
»Ah, ampak asociacije in pomeni bi bili potem izgubljeni.
Zakaj to zatreš, onega pa ne? To je zanimivo, ne pa stvari,
58
ki jih zatreš, čeprav znajo biti tudi mikavne. Ne,
kdajpakdaj vas lahko podrezam, hočem pa, da jih privle-
čete na dan s pravimi asociacijami, asociacijami, ki jih
lahko naredite levi.«
Vretence sukanca, vretence sukanca ...
Spominjal se je, sanjal, kako je izgubil prvi zob, nit, ki jo je
mama zavezala okoli njega, kako je blago vztrajala, naj ga
sam izvleče, njene obljube, in zabavalo jo je tudi, da, da ga
bo poslala očetu. Zdrsnil je iz plitvih sanj in buden ležal,
razmišljajoč o očetu, dobrem človeku, prijaznem in mo-
drem, polkovniku v vojski. Vstal je iz postelje in hodil po
sobici, divje kadil, a podoba očeta, golega in razpraskane-
ga, neobritega, eno nogo je vlekel za seboj, ko so ga še-
pajočega gnali po cesti, natlačeni z vzhodnjaškimi obrazi,
spačenimi od sovraštva, podoba je ostala, takšna, kot jo
je gledal na televiziji. Dober človek, si je resno ponovil. A
morda je res storil stvari, katerih so ga bili obtoževali.
Morda jih je storil.
Pogoltnil je tableto in se vrnil v posteljo in videl, da ponav-
lja vretence sukanca, vretence sukanca. Hotel je spet
vstati, a tableta je že delovala in čutil je, kako se mrtvica
plazi vanj. Zjutraj ga bo vse bolelo, vselej, kadar se je za-
tekel k uspavalnim tabletam, ga je vse bolelo. Vretence
sukanca...
Sanjal je raztrgane, nesmiselne sanje, fantazije brez
osnove v resničnosti. A spal je globlje in bil je manj nemi-
ren na enojni postelji.
Hodimo po krilu muzeja in vodi nas Paula, čeprav je v sre-
dini. Njeni koraki so lahki in hitri in neprestano govori. Ob-
stane pred sliko novega avtorja. Sterna, poškili in nagne
glavo na to in ono stran, potem nas potegne do naslednje.
Sedaj je drugačna, lase ima še dolge in ravne, a zdaj se
bleščijo in nekaj je storila s svojim obrazom, nekaj tako
drobnega, da se ne morem odločiti, kaj bi bilo, vidim, da
spet in spet zijam vanjo, in nasmehne se mi, in za trenutek
najdem divje dekle, ki je le pet let tega živelo samo za
ocean. Potem ta izgine in ona pravi, »Kakšna šala je to!
Čudovit je? Ali ne vidite?« Petdeset slik je, razporejene so
v vrstah, ki se srečujejo in sekajo, da zlahka katero pono-
viš. Nobena puščica ne kaže poti, na slikah ni številk, a
Paula nas vodi skoznje do konca, in se smeje od navdu-
šenja. Slikarje tukaj, Paulo opazuje z globokim, prodirnim
zanimanjem. Steče k njemu in ga poljubi na bradato lice in
pravi, »Hvala ti. Ne bom povedala.« In ne pove. Gregory se
vrne na začetek in se počasi, trudoma prebije do nas, in
ko se vrne, njegove oči delijo njen blesk, a tudi on ne pove.
Vem, da bi nam znal razložiti, česar ona ne zna, a potrebo-
val jo je, da ga je opozorila, da je tam notri nekaj. Kasneje
se vrnem in dolgo sam proučujem slike, a ne vem, kaj sta
našla v njih. Izgubljen sem med njimi. Slike so groteskne,
ostudne in brez pomena in razporeditev je zamišljena, da
te zmede, ne pa razsvetli.
Paula ljubi mesto, kot je prej ljubila plaže. Radostno teka
in pleše skoz ulice, okuša, kar nihče drug ne začuti, voha,
kar drugi ne zaznajo, vidi, česar moje oči ne vidijo. V me-
stu poje kot sveži piš z oceana.
Pomladi bo pustila šolo. Hoče ... ne ve, kaj hoče, a tisto
vsekakor ni v šoli. Potovala bo, morda se bo poročila. Ču-
tim tesnobo v grlu in jo vprašam, če se bo poročila z mano
in ona obstane, otrpla, in končno po dolgem času pravi ne.
Jezen sem nanjo in obrnem se vstran. Gregory pravi, da je
sedaj kot ptica, leteti mora sem in tja preden se ustavi in
ljubezen jo bo ustavila. Sovražim ju oba, njuno bližino, nju-
no medsebojno zavedanje. Oba bi rad ubil. Posebno
Paulo. Moje dlani so pesti, ko se mi približa in dušeči valo-
vi ljubezni-sovraštva me uklenejo na kraju, kjer ne morem
vzdržati bolečine.
Ona ve. Paula je takrat kot pomladni veter, nežna in po-
mirjujoča, in izpolnjen sem z njeno prisotnostjo. Dva tedna
sva skupaj in v vsaki moji celici je, globoko v meni, od ko-
der nikoli ne bo mogla pobegniti. Potem je ni več. Gregory
ve, kje je, vsaj mislim tako, a ne pove mi. Muči se s svojimi
knjigami, pri vseh predmetih pozna vsak detajl do naj-
manjših podrobnostih, a nikoli ne stori ničesar nanovo, ni-
koli ne ponudi ničesar, kot senca brez vetra je. Vem, da je
njegova izguba večja od moje, a ni mi mar. Vrnem se v Ka-
lifornijo, kjer hodim v šolo, in letalo je krik moje stiske, ki je
sebi ne morem izreči. Hočem, da izgine iz mojega življe-
nja. Nikoli več je nočem videti. Hočem, da umre, da je nih-
če drug ne bo mogel imeti.
Dan Thornton je zakoračil čez svojo prostrano pisarno in
pričel pritiskati na gumbe na dva kvadratna metra veliki
plošči ob strani svoje mize. S treskom so se odprla vrata
treh drugih sob in vstopili so tresoči se možje: odmahnil
jim je proti sedežem in čakal na ministra.
»Imam vaš odgovor,« je rekel ministru, ko je prispel. »Pre-
prosto ...« Umiral je, grlo se je stisnilo in ga dušilo, srce je
nabijalo hitreje in hitreje ...
Drhte je sedel. Posegel je po beležki in luči, hitro pisal in
spet legel. Presodil je, da je bil po koščkih buden večino
noči, in sedaj se je nebo svetilo, bleda sivina z rožnatim
pridihom. Tesneje je stisnil oči, obupano želel, da se vrne
spanje, globoko, mirno spanje, in vedel je, da se ne bo.
Feldman je počasi rekel, »Zavedate se, kaj je Falanga, pa
si vseeno vztrajno zanikate sleherno resnično znanje o
njej. Čemu?«
Thornton se je stresel. Pomislil je na svojo ženo in tri otro-
ke in nekaj minut govoril o njih, dokler ga psihiater ni usta-
vil.
»O njih vem. Na začetku ste mi povedali o njih, in v vaši
mapi je. Povejte mi o vretencu sukanca.«
Nekaj časa je prosto acociiral. Tega se je prav dobro na-
učil, a pri sebi si je mislil, da je neumnost. Ko je asociiral,
je komajda pazil na svoj glas. Že na samem začetku si je
rekel, da je to drugače, kot če bi ga analizirali zaradi zdra-
vja. Feldmana so plačali, da skrbi zanje, to je bilo vse. Ni-
česar ni skrival, niti se ni imel ničesar vrednega naučiti o
sebi, torej je sodeloval, a brez pozornosti.
Feldman je rekel, »Labirint,« in on je odgovoril: »Muzej.« V
hipu se je vzravnal. Tresel se je. Psihiater mu je pokimal,
ko se je obrnil proti njemu. »Tako je torej to,« je rekel Feld-
man. »Ne vem, kaj je, ampak vi veste, kajne?«
Thornton je divje stresel z glavo. Močno je drhtel. Spomnil
se je občutka izgubljenosti na neki razstavi že dolgo tega.
»Tako nesmiselno je bilo,« je rekel. »Tista razstava je bila
razporejena kot labirint in slikar je prišel k meni, ko sem
stal tam in se počutil neumnega in mi je povedal, da to nič
ne pomeni. Samo razporejena je bila kot labirint.«
Feldman je bil videti razočaran. Njegov molk je vabil
Thorntona, da še govori, a o tem ni več imel kaj povedati.
Rekel je, »Falanga je dokončna rešitev problema sodob-
nega vojskovanja. To je oklepljena računalniška enota,
zaenkrat načrtovana, da vodi vsaj petindvajset podenot in
ko bo dokončana, jih bo lahko vodila poljubno število. Do-
slej so pripravljene podenote, ki lahko patruljirajo po
džungelskih poteh aH se prebijajo skozi podrastje, če poti
ni. Opremljene so z metalci plamenov, metalci granat,
raketami, komunikacijskimi aparati, infrardečimi senzorji,
senzorji mase, minami ali opremo za odkrivanje min, opre-
mo za kemično analizo, kamerami, audio senzorji in od-
dajniki ...«
Zavedal se je Feldmanovega svetlega, nepremičnega po-
59
gleda, postal in se nasmejal psihiatru. Mehko je dodal: »A
glavna težava Falange je, da ne razume nasmeha na pri-
jateljskem obrazu. Ne zna ločevati med prijateljem in so-
vražnikom. Ne ve, ali je kovina, ki jo čuti, puška ali motika.
Ne zna ugotoviti, ali je izvor toplote s tovorom mase člove-
ka s havbico ali oslica z butaro drv. In kljub vsem spre-
membam, ki mi jih psihokibernetični laboratorij lahko po-
šlje, teh stvari ne morem programirati vanjo.«
Thornton je vstal in se pretegnil. S pogledom je sledil niz-
kemu, dolgemu pramenu svetlobe, ki se je ob zviti letvici
splazil skozi rolete. »Na sprehod grem,« je rekel. Začutil je
Feldmanov gib, a psihiater ga ni poskušal ustaviti ali ga
prisiliti, da ostane do konca ure.
»Jutri ob petih,« je rekel in to je bilo vse.
Vzpenjal se je in stegna so mu gorela. Že odkar so se prvi
sledovi belih cvetov pojavili na pobočju hriba, se je želel
vzpeti na njegov vrh, a ni bilo časa, ni bilo časa. In sedaj so
ga pekla stegna. Nocoj bi moral pisati Ethel. Še vedno ni
odprl njenega zadnjega pisma. Odložil ga je nekam in po-
zabil nanj. Na omaro v sobi? Na svojo mizo? Zastokal je,
ko se je spomnil svoje mize, in zdrsnil je po mahoviti skali
in treščil v koleno. Nekaj minut je sedel na vlažnih bodečih
tleh in se zibal naprej in nazaj, objemajoč si koleno in lovil
sapo. Prišel je dlje, kot je mislil. Pod seboj je lahko videl
zgradbo instituta, skoraj skrito. Institut je bil v začetku le
nizka, dolga enonadstropna zgradba, a kasneje so jo raz-
tegnili v treh smereh, kot domine in na koncu enega od
novejših dodatkov so spet gradili. Nenadoma je videl,
kako se plazi čez hribe, se kot kača preriva skozi gore,
drsi po dolinah, prek klancev, ob rekah navzdol... Zaprl je
oči in sestavil del pisma za Ethel. Prazno bo, je videl, za-
stal po začetnem upam-da-ti-je-dobro, Ethel je bila dobra
ženska, samo prazna. O Bog, kako prazna. Spomnil se je
šoka tistega dne, ko je doumel, da se je Ethel ustalila, da
se ne bo več spreminjala, da bo le postala še bolj to, kar
je, bolj dogmatična, manj prilagodljiva kakršnikoli spre-
membi, še bolj negovana in domišljava. Ethel je imela štiri-
deset let. Imela jih je štirideset ob svojem petindvajsetem
rojstnem dnevu, imela jih bo ob svojem osemdesetem. A
bila je dobra, prijazna, razumevajoča, dobra mati, zvesta
žena, pripravljena pomagati, dobra družabna žival...
Isto lahko rečejo o njem. Dober človek. Včasih tava, a do-
ber človek. Muhi ne bi storil žalega. Dober s svojimi otroki,
pravi oče.
Naslonil se je na štor in brez misli strmel v sončni zahod.
Dober človek.
Topla sapica, ki mu je božala lica, je dišala po pomladi.
Počasi je pozabil na mrzla, vlažna tla pod seboj. Mislil je
na tri otroke. Bang, bang, bang, tri leta, trije otroci. Tako st
a želela. Da jih imata vse skupaj, da jih vzgojita skupaj in
opravita s tem. Ko bova imela štirideset let, bodo že sko-
raj odrasli in midva bova še vedno mlada. No, imel je šti-
riinštirideset let in vsi so že odrasli. A mlad ni bil. Ethel ni
bila mlada. Oba sta bila dobra, dobra, dobra, a mlada nista
bila. Sanjal je o divjanju z otroki in vedel, da ni bilo dobro.
Veseli so bili, ko se je utrudil in jih pustil same. Sanjal je o
hčerkinem mehkem licu ob svojem, ko mu je šepetala
skrivnosti, o njegovem zehanju, ki jo je pregnalo. In vendar
jo je ljubil z intenzivnostjo, ki se je je včasih bal. Morda jo
je zato odgnal od sebe. Spominjal se je, kako je hitela
mimo njega na kolesu, lasje so frfotali za njo, tanke noge
so potiskale hitreje in hitreje ...
Veter nas goni v skifu ob obali navzdol. Občutek strahu,
vznemirjenja, opreznost, pazimo na nenadne valove, ki
nas lahko prevrnejo. Pauli lasje plapolajo v vetru, me
udarjajo v obraz, bude nekaj v meni, store, da jo za trenu-
tek gledam z drugačnimi očmi. Paula, in bolečina, ki je ne
morem zdržati. Pekoča, žgoča, neznosna bolečina, ki je
pomenila Paulo, in sprostitev, ki je bila prav tako nenadna
in še intenzivnejša.
Stresel se je in skočil na noge. Pohitel je po hribu navzdol.
Sanjal je o ženi in otrokih. O hčerki... Val globokega sra-
mu se je prelil čezenj in slepo se je poganjal nazaj v Inšti-
tut.
»Dr. Thornton, mora biti nek način, da programiramo te
abstrakcije, kot jih imenujete.« Melvin Jorgenson je kora-
čil po sobi. Bil je nestrpen možak. Vendar samo korakanje
ni potešilo njegove potrebe po premikanju in v roki je vrtel
kemični svinčnik, ga spet in spet izklapljal in izklapljal, da
je vselej slišno kliknil. Thornton je opazil, da koraka sklad-
no s kliki, ali pa je klikal skladno s koraki? Molčal je in ča-
kal. Mogoče ga bodo odpustili.
Direktor je bil tudi tam in Jorgenson je govoril njemu, če-
prav je svoje pripombe začenjal s Thorntonovim imenom.
Nič vesel ni bil videti.
»Veste, da smo eksperimentirali z različnimi tehnikami,«
je rekel Jorgenson, pogledujoč Thorntona, čeprav je še
vedno govoril direktorju. »Sedaj imamo preprosto psiho-
modularno enoto, prav podobno tisti, ki ste jo pred leti opi-
sali v knjigi. To nam je pokazalo pravo smer, a kakor pra-
vim, to je še zelo preprosta enota. «
Še je govoril in koračil naokrog in ko ga je zelo pozorno
poslušal in kolikor se je pač dalo ignoriral klike, je Thorn-
ton končno ugotovil, da naj bi Falango bistveno predelali
in da naj bi on programiral predelano verzijo z vsemi po-
datki, ki so že šli v prejšnji model. Pričel se je smejati in se
je smejal, dokler mu ni nekdo, bil je sam direktor, prinesel
vode. Rekel je, da se mu je zataknilo ob potlačenem kaš-
lju, da se je bil prehladil, ko je zaspal v gozdu nekaj noči
tega. Pustil je Jorgensenu, da ga je vodil do nove enote,
pripravljene, da jo priključijo na Falango, in postavljal je
prava vprašanja, inteligentna vprašanja, in delal si je inte-
ligentne zapiske in končno je rekel, seveda, zakaj pa ne?
»Falanga,« si je zapisal v dnevnik (ker mu je pisanje, če-
prav bo moral napisano kasneje uničiti, vtisnilo stvari v
spomin: enkrat napisano, nikoli pozabljeno, tako se je na-
učil že zgodaj v šoli in med vse šolanje si je pridno prepi-
soval odlomke, zapiske, včasih skoraj cele učbenike; in
vsega se je spominjal, če vedno se je vsega spominjal),
»je navidezno majhna zgradba in le od blizu se da vedeti,
da so pod njo gosenice, ki jih skrivajo stranice, segajoče
skoraj do tal. Ima navidezna okna in navidezno notranjost,
ki se jo da prilagoditi krajevnim običajem. Znotraj...« Od-
ložil je pero in stopil k oknu. Lilo je. Po malem ga je treslo;
res se je bil prehladil in po napotkih zdravnika v ambulanti
si je vzel prosto popoldne. Zdaj naj bi spal, a šum dežja ga
je prej vznemirjal kot miril in hotel je iti ven, da bi gologlav
hodil pod pljuskajočimi, bodečimi plahtami vode. Koprne-
če je mislil na pljučnico, ki bi skoraj gotovo sledila, odpust
s sedanjih dolžnosti in potlej dolg počitek. Počitek, poto-
vanja, sončenje, branje, obiski po pomembnejših računal-
niških laboratorijih po svetu. Njegovo ime bo po letu dela
na projektu delalo čudeže, tudi če projekta še ne bodo
predstavili. Nekoč ga bodo in potem bodo vsi kakorkoli
povezani z njim postali znani, ne javnosti, a kolegom, tam,
kjer je bilo to res pomembno. Potegnil je zaveso čez okno
in se vrnil k dnevniku.
»V hiši je računalnik, z orožji in senzorji, v središču je nad-
zorna plošča. Tukaj smo le prisiljeni obdržati človeški
nadzor. Potreben je človek, da nadoruje prihajajoče po-
datke, da poveže stvari, ki jih noben viden razlog ne pripe-
lje skupaj. Če je treba recimo narediti požar, da se po-
60
dročje očisti, mora človek pogledati, kakšno je vreme -
ogenj med nevihto je prazna grožnja. Premisliti mora ve-
ter, razporeditev drugih enot, pomen ptic selivk na tem
področju, takšne stvari. Ali verjetnost, da bo dim požara
zadušil domače živali na bližnjih področjih. Vse to lahko
vprogramiramo, če zmoremo te stvari izraziti v jasnem,
nedvoumnem jeziku. Ne moremo tvegati, da bi se Falanga
zmedla.«
Spet je odložil pero in šel v kopalnico, da si izmeri vročino.
Narasla je, 39,6. Legel je. Razmišljal je o izjavah, ki bi lah-
ko zmedle Falango, če vsi pogoji ne bodo izpolnjeni: A.B,
A+B, A/B, A — B, A=B ... Ne zmorejo tega. Kako naj opiše
smehljaj v jasnem in nedvoumnem jeziku? Falanga bo
morala imeti posadko. A v običajnem smislu je ne bo mo-
gla imeti. Falanga in njeni potomci naj bi bili majhni kioski,
razporejeni po mestih kot policijski telefoni. Predstavljaj
si, si je rekel, če bi telefonska govorilnica na vogalu opa-
zovala sumljive osebe, jih premerila in stehtala, ugotovila
kako so oborožene, opravila neštevilna druga opazova-
nja, se odločila, ali naj jih pusti dalje ali ne, jih pridržala ali
ubila. Predstavljaj si to. Kaj če se zmoti in po pomoti po-
žge nekaj hiš, ali še več? Prav žal nam je.
Če pa bi le uspeli in bi delovala, ali ne bi bilo to dobro? Ne
bi bilo bolje od vojsk na poljih in v mestih? Dobro, dobro,
dobro...
Dan Thornton ni mogel dvigniti roke, ker so mu pripeli zla-
to kito nanjo. Pravo zlato. Držali so ga že za drugo roko
in prosil je, da ne, pa so vztrajali, niso hoteli slišati njego-
vih prošenj. Ko so mu še tja pripeli zlato, je lahko le še
stal, pazil je, da se ne bi zamajal, vedel je, da ga bo teža
prevrnila, če se zamaje. Ta dobrota ga je omrtvičila, je po-
mislil.
Pa so imeli tiste stare možgane na neki polici, vidite. Mo-
žak je umrl na operaciji, trebušna kirurgija, in glava je bila
nedotaknjena. Pa so dali možgane v posodo z lepo toplo
hranilno raztopino in jih kdaj pa kdaj nahranili, pa so tikta-
kali dalje in premlevali svoje misli. Dali so elektrode na
njih, tole na vidni center, tisto na gibalnega ... In povlekli
so povratne žice in jih priklopili na EEG in so gledali pere-
sa, kako so se dvigala in spuščala, dvigala in spuščala in
vedno bolj bistri so bili, dokler niso uspeli prepričati teh
starih možgančkov, da so jim povedali, kaj se mota po
njih. Bolj malo, se je pokazalo. Vidite, tile mali stari možga-
ni so znoreli od vsega, kar so storili z njimi, a tista peresa
so se še dvigala in spuščala, dvigala in spuščala, in niso
mogli nehati, niso mogli odreči sodelovanja, niso mogli
storiti ničesar, samo hranilno raztopino so lahko srkali in
tiktakajoče sedeli na polici.
»Kajne, da je videti čisto naraven, kot da bo vsak trenutek
vstal in spregovoril z nami.«
Samo za to oko ne poglejte, gospa. Prazno za njim. In za
onimle tudi. In za onimle.
Večina jih znori, če ne takoj, pa potem, ko jih priključijo na
računalnik, ki jim pošilja sporočila po milijon bitov na se-
kundo. Imeli so čas in psihomodularne enote, da so delali
z njimi. Našli so enoto, ki ni znorela, ko so jo priključili na
računalnik. Bil pa je to preprost računalnik.
Če so rezine črne in bele, ta predmet pa je zelen, ta pred-
met ni rezina. Če so opeke rdeče in modre, ta predmet pa
je zelen, potem ta predmet ni opeka. In tako dalje in tako
dalje, z milijon biti na sekundo. Možgani so dalje tiktakali
in niso znoreli. Začeli so bolj kompleksno. Predmet je ze-
len in okrogel. Še bolj: zelen, okrogel in tehta n gramov ...
Možgani niso znoreli. Še ne. Priključili so jih na Falango in
znoreli so.
Dan Thornton je mirno stal, roke so mu bingljale ob stra-
neh, paralizirala ga je njegova lastna dobrota in težki zlati
kiti, ki sta pričali o dobroti, in je gledal možgane, ko so
znorevali. Videli so, da znorevajo, po tem, kako so se pe-
resa dvigala in spuščala, dvigala in spuščala. Risala so
papirnate lutkice, povezane z nogami in dlanmi.
Drug drugega gledava čez polno sobo ljudi in nenako sva
si prišla skupaj, ne da bi se kdo od naju premaknil. Držim
jo tesno ob sebi in ji mrmram v lase, ki dišijo po morskem
vetru in soncu, mrmram brez besed, a govorim ji, da jo lju-
bim. »Dolgo časa je bilo. Dan,« pravi ona. Oči se ji bleščijo
in čutim, da je srečna, da me vidi. Spet je drugačna. Divje
dekle je še globlje, še težje jo je najti, a še je tukaj. Reče
mi, »Pojdiva kam drugam.« Hodiva po ulicah, njena dlan je
v moji, najini koraki se ujemajo, čeprav mora iztegovati
noge, da ne zaostaja. Cele ure hodiva, gledava, kako mi-
neva noč, tiho gledava, ko zadnja zvezda izgine na svetle-
čem se nebu.
Pogovarjava se in vidim, da branim svojega očeta. Ustavi
me z mrzlimi prsti ob mojih ustnicah. »Pretreslo te je, da
lahko ljubiš nekoga, ki je sposoben zla,« pravi, kot bi bila
presenečena nad menoj. »Mi vsi to zmoremo, samo da ve-
čina od nas ne dobi priložnosti za kaj več kot za majhne
hudobije.« Uprem se, da ni bil zloben, da ni nikomur storil
nič zlega. Skaklja mi ob strani, ne posluša, in vem, da mis-
li, da sem neumen. Jezen sem nanjo, skoraj tako jezen,
kot mi je rekla, da se ne bo poročila z menoj. Spet jo vpra-
šam in zmaje z glavo. Vprašam jo, kaj počne, kako živi in
zabava jo, da nisem slišal zanjo. V roko mi potisne tanko
knjižico. Pravi, naj je ne odpiram, dokler ne bo spet odšla,
a do ponedeljka bo z mano.
Dnevi so agonija užitka in v ponedeljek je ni več. V knjigi je
poezija, ki je ne razumem. Pravijo, da je čudovita, da je ge-
nij, da je ona oči in ušesa sveta. In jaz ne razumem njenih
pesmi.
Dva tedna pozneje se poročim z Ethel in odločiva se, da
bova kar takoj imela tri otroke.
«Doktor Thornton, bi, prosim, malo dvignili boke. Dobro
je.« Ležečega na vozičku ga nekam peljejo. Pretežko je
bilo poskušati razumeti in pustil je, da so ga nosili in skr-
beli zanj in vedel je, da ima pljučnico, ki ga bo osvobodila
in poslala domov. Ko je bil iz najhujšega in so mu rekli, naj
se sprosti in nasrka sonca na pred vetrom zaščiteni ve-
randi, je razmišljal o projektu in vedel je, da ne bo prosil,
naj ga pustijo stran. Institut je pripeljal Carla Brundaga,
starega prijatelja, da ga nadomešča dokler ne bo dovolj
zdrav za polni delovnik. Carl je prihajal na klepet, kadar je
imel čas, in to je počasnim dnem pomagalo naprej.
»Glavna napaka je premajhna selektivnost psihomodu-
larnih enot, ki so jih prisiljeni uporabljati. Večinoma pripa-
dajo navadnim vojakom, neizvežbanim možganom, ki ver-
jetno nikoli niso izrabljali desetinske svojega potenciala.
To enoto moramo vzeti za predprogramirano, vidiš. Nobe-
nih novih spretnosti ne more prevzeti, ničesar se ne more
naučiti, ne more razvijati svojega potenciala, nič. Koordi-
nator je, to je vse. Napaka je v mišljenju, da naj bi bila več
kot to. A nič več ni potrebno od nje,« je dodal, globoke
brazde so mu za trenutek postarale obraz. Nekaj...?
Karkoli je že bila ta misel, v zavest ni prišla in stresel se je.
Prišla bo. Poznal je svojo glavo, vedel, da bo morda nekaj
časa čutil takšne zbodljaje, potem pa ga bo nova ideja
udarila in zbodljaji bodo izginili, dokler se ne bo rodila dru-
ga.
»Ti bodo dovolili, da v ponedeljek gledaš prvi test?« ga je
vprašal Carl.
»Seveda. Samo da bo polomija.« Otožno si je to ponavljal,
ko se je Carl vrnil k delu, ki bi ga moral on opravljati.
Počival je čez konec tedna, globoko in težko spal od moč-
61
nih pomirjeval. Ponedeljek je bil jasen in topel, s cirusi, ki
so visoko oblikovali mlečnate proge po čistem nebu. Hi-
trost vetra je nihala med osmimi in šestnajstimi kilometri
na uro, temperatura zraka se je ustalila pri blagih 22 sto-
pinjah. Thornton se je v džipu pripeljal do kraja demon-
stracije, dvajset kilometrov od zgradbe Inštituta, v ozki,
žlebasti dolini, kamor je pomlad prišla kasneje kot na
izpostavljena pobočja. Bledozelene sulice nerazvitih li-
stov so pokrivale drevje in dreni so še nosili vrste snežnih
cvetov.
Falanga je tičala sredi dolinice, čisto podobna rudarjevi
kočici. Ko je direktor dal znak, so se njene stranice malce
dvignile, da je deset majhnih, zaobljenih podenot lahko
pripeljalo na svetlo. Rekli so jim hrošči. Bili neenakomerno
rjavo in zeleno pobarvani in ko so se odmaknili od Falan-
ge, jih je podrastje povsem zakrilo. Test naj bi imel dva
dela; najprej naj bi poskusili brez priključene psihomodu-
larne enote, potem pa z njo.
Možje iz Instituta, ki so igrali sovražnika, so se razkropili
po dolini in hribih okoli nje. Thornton je pričakoval, da bo
med njimi, in bil je hvaležen pljučnici, ki ga je spremenila v
opazovalca. Deset hroščev je bilo le del enote, ki jo je Fa-
langa lahko vodila. Dva sta nosila brizgalne, ki so metale
curek vode, pomešane z barvilom; v bitki bi bil to ogenj.
Druga dva sta snemala vse, kar se je videlo in slišalo pet-
najst kilometrov naokrog, če je le ozemlje to dovoljevalo.
Na petem se je vrtela radarska antena, lovila helikopter, ki
je bobnel nad dolino, njegov tovariš pa je sledil jati ptic in
potem reaktivcu, ki je risal po nebu tanko belo sled.
Očitno so vsi hrošči ustrezno delovali. Thornton je čakal.
Sonce mu je grelo stegna in spominjal se je, kako so go-
rela med vzponom tistega dne, ko se je bil prehladil. Nje-
gov voznik, eden od mlajših programerjev, se je vznemir-
jeno premaknil in pokazal na enega od hroščev, ki se je
dvignil s tal, zdrsel čez grme in preko potoka. Falanga je
popolnoma obvladala položaj. Dokler se iz grmovja niso
pognali trije zajci in zdirjali naravnost proti hrošču za od-
krivanje min. Metalec ban/e se je zavrtel in poškropil zaj-
ce, hkrati pa iskalca min, ki je pri priči obstal. Falango so
programirali, da izloči svoje zadete podenote. Ko je sledil
zajcem, je metalec barve zapeljal na »mino« in tudi obstal.
Eno za drugo je podenote izločilo kaj nepričakovanega in
v pol ure je ostala Falanga sama, nezaščitena in ljudje so
se približali in jo »zajeli«.
Thornton je gledal pobito ministrovo postavo in vzravnano
postavo direktorja, ki je na široko mahal z rokami. Drugi
poskus se bo začel po kosilu, ko bo psihomodularna eno-
ta priključena in se bodo možje vrnili na svoje položaje.
S psihomodularna enoto je bil test bolj impresiven. Nekaj
mož na hribih so »pobili« metalci plamenov, nekaj »plin«,
zajet ni bil nihče. Falanga ni bila opremljena, da bi sprejela
ujetnike. Falanga se tokrat ni dala pretentati zajcem, ki so
jih ljudje pognali prednjo in je tedaj pošiljala enote za ljud-
mi. Sestrelila je tri vrane in dva reaktivca in kragulja. Ko je
znorela, prej kot v eni uri, so podenote uničile ena drugo in
se lotile same Falange.
Čeprav tehnično neuspeh, je drugi poskus vzbudil veliko
zadovoljstva.
Ponoči so imeli shod, vodil ga je sam minister.
Thorntonov sin je bil dovolj star za nabor, ali pa bo v na-
slednjem mesecu. Razumel je drget dežele, ki je kričala,
naj bo konec naborov, konec neskončnih vojn, konec fru-
stracij, ki sootopilemladefante,povzročile,da so biliv šoli
neučakani, da so se ženili premladi, vozili prehitro in pre-
ostro, izzivali z mamili in nevarnostjo, če so le našli prilož-
nost. Ni potreboval ministra, da bi mu to povedal, ni hotel
tega, a minister je to storil. Njegov glas je bil žalosten.
všasih pretresljiv. Thornton se je opravičil s svojo bolezni-
jo in kmalu odšel.
Delo se je nadaljevalo. Psihomodularne enote so še na-
prej znorevale. Thornton se je pozdravil, opustil močna
pomirila in začel s skrajšanim delovnim časom. Vrnil se je
tudi k uram z dr. Feldmanom.
Po Inštitutu se je širilo vznemirjenje. Pomladni zrak, ki se
je prevračal v poletje, je dišal po uspehu, znanstvenike in
tehnike je zajelo to ozračje navdušenja, Thorntona tudi.
Carl mu je bil prav neverjetno hvaležen, da je zbolel, da so
poklicali še njega. Delal je kot obseden, poskušal prihra-
niti Thorntonu toliko dela, kot se je le dalo. Thornton je ve-
del, da so se drugi oddelki gnali celo bolj od njegovega.
Psihokibernetik in psiholog zaznav najbrž sploh več ne
spita, je pomislil neke noči, ko ju je srečal na hodniku. Vr-
nil se je po svojo beležko, potem ko je za tri ure zadremal.
Nameraval je še zaspati, onadva pa sta bila videti čisto
pripravljena, da prebedita noč.
Kako človek ve, kaj vidi? Kako možgani komunicirajo s
seboj; s hormonskim sistemom; z avtonomnim živčnim si-
stemom ...? Ni jima zavidal. Kadar sta našla nov odgovor,
ga je dobil v jeziku formul in simbolov, ga potem prevedel v
program in ga potisnil v Falango. Testirali so ga in če ni bil
dober, ga je izvlekel iz nje in vrnili so se k začetnemu pro-
blemu.
Thornton je sedaj pogosto sanjal o Falangi in njenih hroš-
čih. »Kaj tudi drugi poročajo o teh sanjah?« je vprašal
Feldmana.
»O vsem sanjajo,« je odgovoril psihiater.
Thornton se je spraševal, če je Feldman radoveden, zakaj
nikoli ne sanja o seksu. »Ko sem bil mlad,« je rekel, »sem
bil toliko potreben kot vsi drugi, mislim. Zdaj pa ... Ko sem
se poročil in ustalil, je postalo manj pomembno. Mislim, da
sem eden tistih srečnih ljudi, ki jih seks tako zelo ne tlači.
Komajda kaj pogrešam Ethel,« je dodal. Seveda, ko je bil
bolan, takrat jo je pogrešal. Lepo bi bilo, če bi bila takrat
blizu. Znala je ravnati z bolniki, nežno, pomirjujoče. A po-
navadi mu je delo zadostovalo in trenutni ubodi poželenja
niso bili namenjeni nikomur posebno, prav gotovo pa niso
bili namenjeni njej. Niti komu drugemu.
»Ste se kdaj zaljubili?« ga je vprašal Feldman, ko se je ti-
šina zavlekla.
»Seveda. Nekajkrat. Gimnazijske reči. Potem je bila Ethel,
seveda.«
»In te gimnazijske reči? Ali kakšno posebno dekle izsto-
pa?«
Ni se mogel spomniti imena nobene od deklet, ki jih je ne-
koč občudoval.
To noč je moral preverjati tri programe. Carl je priznal, da
so v njih napake. »Smetje notri, smetje zunaj,« je rekel, ko
mu je zagnal papirje na mizo. »In ne morem ga najti.« Je-
zen je bil nase, da je pustil napaki, da se je izmuznila noter
in še bolj, da je ni našel, ko je bilo jasno, da je notri.
Ti trije programi so bili povezani; napaka je bila lahko v pr-
vem, lahko pa je bila tudi v zadnjih korakih tretjega. Sku-
paj so imeli čez tisoč petsto korakov.
Thornton je delal do enih, si vzel pol ure za pretegovanje
in sendvič in se vrnil na delo. Ob treh je ugotovil, da ga
Feldman goni iz nekega razloga, ki ga ni in ni mogel
doumeti. Vse te mesece je bil njegov odnos s Feldmanom
čisto površen, dolžnosten, zdaj pa se je to spremenilo. Ta
sprememba v Feldmanu je bila kot sprememba v mački, ki
se igra z žogico, pa ji ponudijo miš. Iste kretnje, a z novo
intenzivnostjo, novo koncentracijo. Zataval je v noč, da bi
kadil in da bi se soba očistila dima. Po vsaki cigareti je
močno kašljal, najbrž posledica pljučnice.
62
s psihokibernetikom je bil govoril o izbiri psihomodularne
enote in Jorgensom se je grenko strinjal z njegovo teorijo,
da ne morejo pričakovati pomembnejšega napredka, do-
kler si jih ne bodo mogli izbirati sami. Vedel je, da se je di-
rektor s tem obrnil na ministra, nič pa se še ni slišalo o izi-
du. In enote so še kar znorevale in Falanga je občasno po-
skušala narediti samomor.
Ta fraza mu ni bila všeč, a vsi so tako govorili. Spomnil se
je matere in njenega samomora po tem, ko so očeta usmr-
tili. Spomnil se je slik izmaličenih otrok, ki so prihajale po
pošti, in pisem in telefona in mamine stiske in predaje na
koncu. Brez Paule in Gregorija on sam ne bi prestal tega
obdobja. Roka mu je zastala, ko si je dvigal cigareto k
ustnicam.
Paula! Že dvajset let ni mislil nanjo. Od tedaj, ko je šel, da
jo sliši, ko je govorila in brala svoje pesmi. Ethel je bila ta-
ko zdolgočasena. Nista ostala do konca, kasneje se je vr-
nil in srečal Paulo na sprejemu po prireditvi. Sploh ni bila
presenečena, da ga je našla, tako je pomislil, ko se ji je
obraz razsvetlil od veselja. Nikoli presenečenja, le vese-
lje, da ga spet vidi. Takrat jo je skoraj vprašal, če ga ljubi,
pa je ni. Spet se mu je zdela drugačna, modrejša, a ne le
to. V stiku z nečem, česar se on sam ni mogel dotakniti,
morda. Na valu je, so rekli študentje o njej, občudujoč njo
in pesmi, ki jih je napisala zanje.
Globoko je vzdihnil, zgrabil ga je močan kašelj in oprl se je
na drevo, dokler ni spet ujel sape. Vrtelo se mu je po kaš-
Ijanju, glava mu je nabrekla in utripala. Bežno je pomislil,
kako umira, leži mrtev, kako pride Paula na pogreb, joče
nad njegovim mrtvim telesom, prosi za še eno priložnost z
njim. Grenak nasmeh mu je zvil obraz in močno je potegnil
iz cigarete, jo končal, ni važno, če kašlja ali ne. Še en na-
pad in vedel je, da mu ni vseeno. Čakal je, da mine in se vr-
nil v svojo sobo, k programom, ki jih je bilo treba popraviti.
Proti jutru je padel na posteljo in v trenutku zaspal.
Povlečemo se kvišku po strmih pečinah in ko smo na
vrhu, nimam več sape za govorjenje. Paula se poti in
brezskrbno se podrgne s hrbtom dlani čez obraz, da si
razmaže umazanijo od čela do brade. Ležim z zaprtimi
očmi, poskušam zadržati solze. Upam, da se ne bom jokal
za mamo, nikoli. Paula reče, »Mama in oči pravita, da lah-
ko živiš z nami, dokler jeseni ne greš v šolo. Prav?«
V resnici to ni vprašanje. Lahko grem z njimi ali pa lahko
grem s teto in stricem, ki sta iz Ohia prišla na pogreb. Dr-
žava ne pusti, da bi ostal sam, ker imam šele sedemnajst
let. Tako mi je rekla teta. Jezna je, ker se je mama, njena
sestra, sama ubila. Nereligiozno od nje. Sebično od nje.
Preziram svojo teto.
Čutim, kako se mi Paulin palec zakopava v bok in zvijem
se, nočem jokati. Zahihita se in bosi palec spet suva, kop-
lje in grebe v mojo stran. Pogledam jo in vem, da sedaj ne
bom jokal. Poženem se nanjo in jo zgrabim, hočem jo stre-
sti, pa jo samo držim, in neha se hihitati. Dolgo se ne pre-
makneva, dokler naju Gregory ne zmoti. Ničesar ni opazil,
torej morda ni bilo tako dolgo, a ta trenutek se vleče in vle-
če.
Teta je jezna name, ko se vrnemo v hišo. Pravi, da sem se-
bičen, da odidem sedaj, ko ljudje prihajajo izrekat sožalje.
Učila me bo, a Paula stopi k njej in položi svojo umazano
dlan na tetin gladki, čisti rokav in reče nekaj, česar ne mo-
rem ujeti. Potem pravi, »Vse bo dobro. Poskrbeli bomo
zanj.« Teta izbruhne v solze in pade v stol, vsa objokana,
trese se, grda od joka, in Paula, Gregory in jaz jo pustimo
tam.
Thornton se je prebudil, v podrobnostih se je spominjal
sanj. Zapisal si jih je za Feldmana. Obrnil se je naokrog in
spet zaspal.
Delo je napredovalo počasi in slabo. Dosegli so bili plato
in očitno niso več mogli naprej. A vsi so lahko jasno videli
naslednji korak in vsi so vedeli da bo brez naslednjega
koraka projekt propadel. Minister se je vrnil in se zaprl z
direktorjem in več drugimi možmi z vrha, in po tem sestan-
ku je bil projektu manj odprt in grši. S sestanka se ni zve-
delo ničesar in prvič niti govoric ni bilo. Priključili so nove
možgane in upanje se je dvignilo, ko so delovali še po šti-
riindvajsetih urah, pa po šestintridesetih urah. Naznanili
šo test na terenu, a možgani so znoreli, preden so ga lah-
ko izvedli.
Potrtost se je še težje obesila na ljudi in prišlo je do na-
pak, ki si jih pred meseci ne bi mogli zamisliti. Analizirali
so rezultate zadnje psihomodularne enote in njene strese
in točko končnega zloma, in takrat je Thornton slišal, da
so te možgane posebej izbrali. Bežno je vedel, kdo je bil
Lester Ferris, ni pa vedel, kako je umrl, niti kdaj, ali kako
so njegovi možgani prišli v last Instituta. Ferris je bil ču-
dežni otrok, bleščeč matematični fizik, ki je s petnajstimi
leti stresel svet fizike. Pohabljeno telo in misli, ki so pele,
pritegnil je oči vsega sveta s teorijami, ki jih bodo morda
dokazali v neki daljnji prihodnosti, ali pa nikoli, a bile so
nezgrešljivo izvirne in bleščeče. Pri petindvajsetih se je
ustalil na Inštitutu za zahtevne študije in kolikor je Thorn-
ton vedel, se o njem odtlej ni nič slišalo.
Thornton je pričel brati časopise, ki so prihajali na Inštitut
in vselej, kadar so imeli možgane, ki so bili uspešnejši od
prejšnjih, je preiskoval osmrtnice, nikomur pa ni postavljal
vprašanj. Nihče ni postavljal vprašanj.
S Feldmanom sta večkrat šla čez samomor njegove ma-
tere in počasi je odkril, da se o Pauli spominja stvari, ki jih
je bil povsem pozabil. Feldman je poznal njeno delo in to,
da je bil Thornton njen ljubimec, je naredilo vtis nanj.
Thornton je spoznal, da lahko o tem mirno govori, kot če bi
se zgodilo nekomu drugemu.
Včasih je šel na sprehode po gozdovih, sedaj temno zele-
nih in poletnih, s kačami za skalami in podrtimi debli, kjer
je bilo vse polno zajcev, ptic, insektov, ki so peli ali brneli
ali brenčali. Rad bi šel pogosteje, pa ni bilo časa. Njegovo
leto se je iztekalo. Drugi test bo prišel v nekaj tednih in če-
prav so opustili misel na bojni test, so terenski preizkus
še vedno načrtovali. Počasi so se učili, kakšni možgani so
najprimernejši za simbiozo z računalnikom, imenovanim
Falanga, a čisto pravih še niso mogli najti. Možgani so še
naprej znorevali.
Imeli so delfski sestanek, vsakdo je odgovarjal na vpra-
šanja, kakšna vrsta razuma, kakšna miselnost bi delala s
Falango. Thornton je grizel svinčnik in počasi izpolnjeval
odgovore na natisnjena vprašanja. Pozneje so jih glasno
brali in se pogovarjali o njih. Direktorje zbiral liste.
»Kaj pa sedaj mislite o Pauli Whitfield?« ga je vprašal
Feldman.
»Oh, promiskulitetna psica je. Vznemirljiva, najbrž še ved-
no zelo lepa. Bila je lepa, veste, a na divji, nepretehtan na-
čin. Ne preštudirana čednost dekleta z naslovne strani.«
Feldman je prikimal. »Vaša žena je zelo ljubka,« je rekel
trenutek kasneje. Sedaj je govori v prazno, ura je bila sko-
raj mimo in Thorntona je že izžel.
»Ethel je lepa,« je rekel Thornton. Presenetilo ga je. Res je
bila lepa. V žepu je imel njeno pismo. Prišla bo ponj in od-
peljala se bosta na Florido in od tam šla na Nassau. Poto-
vanje jo je vznemirjalo. Tožilo se ji je po njem.
»Kaj je Paula Whitfield res promiskuitetna?« je radoved-
no vprašal Feldman. »V njenem delu ni nobenega namiga
nato.«
63
»Spi s vsakomur,« je odgovoril Thornton, slišal prezir v
svojem glasu. »Nekaj nezakonskih otrok ima, veste.«
Stresel se je in vstal. »Najbrž to ni pošteno. Saj ne vem,
kakšna je sedaj. Dvajset let je, odkar sem jo zadnjič videl.
Genij z moralo potepuške mačke, takšna je bila tedaj.«
Odprl je vrata. Feldman je rekel »Jutri ob petih, eno uro.
Dobro?« Thornton se je ozrl in pokimal, in Feldman je do-
dal, »Zakaj ste napisali, da je edina, ki bi lahko vzdržala s
Falango?«
Pojedel je nekaj malega, potem je šel na sprehod. Ni napi-
sal. Vedel je, da ni. Vizualiziral si je list z vprašanji in svoje
odgovore in vedel je, da je njegov spomin zanesljiv. Ni na-
pisal njenega imena. Vsa vprašanja so vodila do tegale,
seveda: Ali lahko imenujete kogarkoli, ki bi se po vašem
mnenju obnesel kot psihomodularna enota?
Pustil je prazno.
Še enkrat je v mislih videl list in tam je bilo prazno.
Strah se je zadri vanj. Le kaj hoče Feldman?
Paule ne bi priporočil. Tudi če bi pomislil na to, je ne bi. Ko
je umrl Gregory, osemnajst let tega, je napisala tisto noro
pesem o fantu, ki si je namesto ubijanja izbral smrt. Gre-
gory je umrl pod sovražnikovim ognjem. Po pošti ji je po-
slal udarno iglo svoje puške in potem šel vzravnan, dokler
ga niso zadeli. Bedasto dejanje norosti. V vse časopise je
prišlo, ta njegova smrt in grenke pesmi, ki so lile iz Paule.
Praktično je bila izdajalka, kot je Gregory zagotovo bil.
Spet se je spraševal, kaj neki hoče Feldman. Vrnil se je k
mizi in delal do polnoči.
To noč je sanjal o psihomodularni enoti, nameščeni na
otoku znotraj hiše, ki je bila Falanga. Zaprt tank, ki je bil
zelo podoben inkubatorju, vanj so bile vgrajene gumijaste
rokavice, da so operatorji lahko potisnili roke vanje in kaj
počeli s stvarjo v njem. Šest parov rokavic. Na eni strani
tanka je stal zaslon, sedaj neaktiviran, da pokaže krivulje
elektroencefalografa. Debeli šopi žic so vodili do bližnjih
pultov in zasloni na njih so kazali kemične reakcije, enci-
matske spremembe, temperaturo hranilne raztopine in
vse fluktuacije v njeni sestavi. V tank so vodile žice, ki so
se končale z elektrodami v možganih, žice za input in out-
put, in podatke, ki so šli po njih, so snemali, da so možje za
pulti lahko natančno vedeli, kaj je šlo noter in ven.
Falanga je delovala že sedem dni in noči. Luči so enako-
merno mežikale in tudi EEG zapis je bil enakomeren. Teh-
niki so nadomestili zidove okoli računalnika, tako da je
postal hiša v sobi, v hiši je bil tank in v tanku so bili možga-
ni. Ostalo je še dovolj dela, dovolj programov, ki jih je bilo
treba pripraviti in prevesti in spustiti v računalnik, a to je
sedaj lahko opravil vsak dober programer. Govorili so že,
da bi povečali število hroščev na štiri ducate in nihče ni
dvomil, da jih bo računalnik uspel voditi.
Thornton je stal pri vratih in ga zadnjič gledal. Njegovo
delo je bilo opravljeno, njegovo leto je minilo. Sedaj bodo
vprašali druge, ali pa so jih že, in začutili bodo, kako se
vznemirjenje pretaka skoznje ob priložnosti, da leto dni
delajo na Inštitutu. Obrnil se je in odšel, pri glavnih vratih
je dvignil svojo torbo. Zunaj je sta avto, da ga odpelje do
vhoda, kjer ga je čakala Ethel. Feldman je stal na stopni-
cah. Potisnil je knjigo Thorntonu v roke.
»Darilo za slovo,« je rekel. Thornton se je vprašal, ali ni vi-
del solz v psihiatrovih očeh, in se odločil, da ne. Samo ve-
ter je bil. Močno je pihalo. Odpeljal se je do glavnega vho-
da, in ko je izstopil iz avta in zakoračil skoznje, je izpustil
knjigo. Sedel je v svoj avto in potegnil Ethel k sebi.
»Tako sem se bala, da boš drugačen,« je rekla. »Nisem
vedela, kaj naj pričakujem po tvojem letu med geniji. Misli-
la sem, da morda sploh ne boš hotel priti.« Zasmejala se
je in se oklenila njegove roke. »Tako ponosna sem nate!
In sploh se nisi spremenil, čisto nič.«
Smejal se jez njo. »Tudi ti ne,« je rekel. Spraševal se je,
če je bila vedno ta praznina za njenimi očmi. Pritisnila je
na plin in zdrvela sta po cesti stran od Instituta.
Za njima je veter listal po knjigi, dokler je stražar ni opazil
v prahu in jo pobral in vrgel v smeti.
Kate Wilhelm, Windsong, 1968, zbirka Orbit 4
prevedel Samo Resnik
64

•v






ODPRTO PISMO
Upravnemu odboru Društva novinarjev Slovenije
V slovenskem novinarstvu se dogaja nekaj, pred čimer si ni
več mogoče zatiskati oči. Tribuna ni izšla že toliko časa, da
bi slovenska časnikarska zgodovina - kot to rada stori -
lahko skorajda že zapisala, da je »ugasnila«. Pri tem je široki
javnosti ostalo zamolčano, kdo in čemu jo je »ugasnil« in
zakaj je ni mogoče ponovno »prižgati«. Pri Teleksu so šli do
konca in spremenili (razen imen dopisnikov) večino imen v
kolofonu. Ostaja pa popolna neznanka, kaj je bilo narobe s
starimi imeni - morda zato, ker je to težko pojasniti potem,
ko je izdajateljski svet revije uresničevanje njene uredniške
politike dobro ocenil. Zdaj je očitno na vrsti Pavliha, ki da je
»malomešččanski, primitiven in mu manjka politične in člo-
veške kulture«.
Hvalevredno bi bilo, ko bi o slednjem primeru vendarle nekaj
izvedeli, toda tudi ta informacija je pomanjkljiva. Nič namreč
ne izvemo, zakaj je Pavliha »malomeščanski« in tako naprej.
Tudi trditev o praksi, ko »nekoga najprej obtožiš, potem pa
naj se ta brani in dokazuje svojo nedolžnost«, je hudo nepre-
pričljiva - nobenega primera, da bi bil kdo po krivem obto-
žen, ne zasledimo za njeno podkrepitev. Gotovo je res v
nasprotju z novinarskim kodeksom omajati družbeni ugled
(ali celo samó dobro ime) posameznika ali organizacije. A
najbrž le tedaj, ko gre za dejanski družbeni ugled in dobro
ime in ne le navidezni družbeni ugled in dobro ime, ki si ga
je posameznik (ali organizacija) že sam dodobra izpodkopal
s svojim ravnanjem, a njegov videz ostaja neokrnjen, ker ta
ravnanja javnosti pač še niso znana.
Ali vse to ne pomeni, da se v zadnjem času novinarjeva
odgovornost meri brez vatla, ki se mu pravi resnica? V rafalih
etiket, ki so jih deležni zdaj posamezni novinarji, drugič pa
spet pripadniki tega poklica kar povprek, se strelcem ne zdi
vredno dokazati, zakaj je neko pisanje neobjektivno, malo-
meščansko, primitivno ali neresnično. Se več - tisti, na
katere etikete letijo, ponavadi nimajo priložnosti, da bi doka-
zovali neopravičenost takega etiketiranja. Vprašanje je tudi,
ali javna tožilstva (če bi šlo za kršitev zakona) oziroma častno
razsodišče društva novinarjev (če bi šlo za kršitev kodeksa)
po nemarnem puščajo stvari ob strani? Ali pa gre za pomanj-
kanje dokazov, da ne rečem za obtožbe brez osnove?! Le v
takih primerih lahko namreč razumemo, da so vzeli stvari v
roke posamezniki, ki na svojo pest in po svojih hotenjih pre-
meščajo ljudi. Na svojo pest in po svojih hotenjih zategadelj,
ker so obtožbe sestavljene tako, kot da nosijo pečat
ministrstva resnice, ki ne dopušča nobenega dvoma o njihovi
verodostojnosti. Na svojo pest in po svojih hotenjih zatega-
delj, ker je demokratičnost razprave zreducirana na golo veri-
fikacijo nedokazanih obtožb v »bazi« in ker je vsak poskus
razprave, ki bi hotela obtožbe ovreči, ne le nezaželen, ampak
deležen novih etiket. Obtožba, ki noče biti dokazana, pa ne
more biti uhranjena!
Temeljne etične zahteve novinarskega poklica - resnica,
svoboda in odgovornost - so mogoče le kot proces. Ta pro-
ces pa je nasilno pretrgan vselej, ko si monopol nad njimi pri-
lasti določena institucija in začno posamezniki nastopati kot
njihova personifikacija. Pravica do iskanja resnice pomeni
pravico resnico najti, pa tudi pravico zmotiti se; demokracija
pa v tem kontekstu pomeni pravico spoznati svojo zmoto, ali
dokazati svoj prav. Vse drugo je praksa naglih sodišč. Pra-
vica do resnice je tudi pravica dvomiti. Prepovedan dvom pa
je abortus slehernega napredka.
Prepričani smo, da naša družba potrebuje angažiranega in
do kraja resnicoljubnega novinarja, ki se ne bo bal zapisati
kritične besede o stranpoteh, ki jih opaža v vsakdanji praksi.
Če bi ne bilo tako, bi ga vsekakor kazalo nadomestiti z elek-
tronskim surogatom, ki bi bil vsak trenutek pripravljen »infor-
mirati« v skladu z napotki ministrstva resnice. V dobi elektro-
nike je od stroja vsekakor mogoče zahtevati tudi poljubno šte-
vilo stolpcev invrstic itd. Pa to gotovo ni naš namen in cilj.
Zato ne smemo dovoliti, da bi zavladalo obdobje temačnih
groženj lova na čarovnice.
Da bi preprečili prekinitev procesa resnice, svobode in odgo-
vornosti in da ne bi nastopil čas dogem, pokorščine in zlorab,
javno sprašujemo upravni odbor Društva novinarjev Slove-
nije:
1.	Kakšno je dejansko ozadje in kakšni so dejanski razlogi
dogodkov v uredništvih Tribune, Teleksa in Pavlihe?
2.	Zakaj je razprava o teh dogodkih potekala nedemokra-
tično z očitno tendenco enostranskega osvetljevanja pro-
blemov?
3.	Kako se upreti tendenci temeljnega razvrednotenja novi-
narskega poklica, ko naj bi novinar namesto iskalca res-
nice in zagovornika temeljnih usmeritev našega samo-
upravnega socialističnega razvoja, postal slep in nekriti-
čen zagovornik vseh odločitev, ki izvirajo iz dnevne distri-
bucije moči?
4.	In končno, zakaj društvo novinarjev kot naša poklicna
organizacija, ki naj bi branila in spodbujala odločnost in
vztrajnost novinarjev v boju za resnico, spi spanje flegma-
tika in dopušča, ali celo spodbuja v posameznih okoljih
razprave na temelju nedokazanih trditev in polresnic?
Ljubljana, 21. novembra 1983
ZLATA KRAŠOVEC
VINKO VASLE '
SLAVICA PARTLIČ
MARJETKA H. KRESE
MARJANA HÖNIGSFELD
ZOJA SKUŠEK-MOČNIK
JOŽE ROZMAN
MILKA PANCE
MATJAŽ ALBREHT
MARKO URŠIČ
BOGDAN NOVAK
CIRIL BRAJER
IVO KULJAJ
ALENKA BURJA
VITO DIVAC
IVO VIDIC
NIVES VIDRIH
IRËNA BREJC
VESNA MARINČIČ
TINE GUZEJ
KATARINA LAVŠ
SAMO GABRIJELČIČ
ALENKA REGALLY
BOJANA LESKOVAR
DARKO ŠTRAJN
ALENKA PUHAR
BOGO SAJOVIC
NIKOLA DAMJANIČ
ALENKA LOBNIK-ZORKO
NEVA ŽELEZNIK
DAMJAN KRIŽNIK
JANEZTUŠEK
MIRAN KOREN
MATJAŽ POTOKAR