Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 2.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . .	... L 4.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . . L 5.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno ček /vni račun:	štev. 24/12410
m	
	31
Leto XXVI. - Štev. 35 (1317)
Gorica - četrtek, 5. septembra 1974 - Trst
Posamezna številka L 100
Med mitom in resnico
Slovenci in z nami vsi jugoslovanski na- Ivan Dolenec skuša vse razumeti, vse od-rodi smo preživeli med zadnjo svetovno vojno ne samo boj za svobodo proti nacističnemu in fašističnemu okupatorju, kot večina drugih narodov v Evropi, temveč tudi socialno revolucijo, ki je noben drug narod v Evropi ni doživel v letih vojne. Kjer so marksistično revolucijo izpeljali (Bolgarija, Romunija, Madžarska, češkoslovaška, Poljska) so jo po končani vojni pod varstvom sovjetskih tankov. V zapadni Evropi takšne revolucije niso nikjer doživeli (Italija, Francija, Belgija, Holandska).
Prav zaradi tega dejstva je zgodovina jugoslovanskih narodov med zadnjo vojno tako silno zapletena, posebno še nas Slovencev, ki smo poleg drugega še živeli pod tremi okupatorji: nacistična Nemčija, ki je okupirala Gorenjsko in Štajersko,
Madžarska Prekmurje, Italija Primorsko in v določeni meri še Ljubljansko pokrajino.
Ta zgodovinska dejstva mora imeti pred očmi, kdor hoče kolikor toliko objektivno in nepristransko soditi slovensko preteklost med drugo svetovno vojno in po njej.
V tej zapletenosti se do sedaj ni znašel še nihče, ki bi jo skušal stvarno prikazati.
Eni ustvarjajo mit o »herojskih partizanih« in njih nezmotljivi voditeljici komunistični partiji, drugi pa nasprotno govore o »idealnih domobrancih zoper brezbožni komunizem«. Na eni in na drugi strani se kopičijo knjige z dokumenti, ki naj bi potrjevali eno ali drugo tezo.
V Buenos Airesu so v tem oziru izdali že vrsto knjig s pričevanji protikomunističnih borcev. V Sloveniji je pa literature o partizanih in njih bojih že skoro brez konca. Vsakdo zagovarja svojo stran, opravičuje svojo borbo in prezira nasprotnika.
Jabolko razdora v Sredozemlju
V SLOVENIJI PONAREJAJO ZGODOVINO
K mitologiji in legendi o partizanih so posebno nagnjeni v Sloveniji. Pa naj gre za pisatelje, pesnike, tako imenovane zgodovinarje partizanskih let (pravim jim »tako imenovane zgodovinarje«, ker ne iščejo objektivne resnice, temveč le gradivo za mit o partizanski borbi), pa za režiserje filmov iz časov zadnje vojne, da ne govorim o partijskih politikih in časnikarjih.
Zlepa ne zaslediš spisa, ki bi dopuščal možnost, da so tudi partizani delali zločine in da na nasprotni strani niso bili sami izprijenci. Vse je črno na eni, belo ha drugi strani.
Če si kdo upa kaj podvomiti o zgodovinski pristnosti takšne podobe, je takoj fašist, belogardist, izdajalec. In vendar menim, da bi bil čas, da se otresemo mitov in pogledamo resnici v obraz takšni, kot je bila, bridka in tragična. Oton Župančič je to pesniško strnjeno napovedal: »Svobode naše jabolko je zlato nam zakotalilo se v blato, in preden spet zasije v čisti slavi, vsi bomo blatni, ah, vsi krvavi.«
Vsi blatni, vsi krvavi, brez izjeme. To je bila zgodovinska resnica. Kar se običajno Piše, je pa mit in ne resnica.
KNJIGE BREZ MITOV
Pri tako razširjeni mitizaciji zgodovinskih dogodkov iz druge svetovne vojne "led nami Slovenci se tu pa tam pojavi kako delo, ki se skuša izviti iz take črno-bele pripovedi in govoriti o stvareh, do-Kodkih in ljudeh z dokajšnjo mero nepri-stranosti in človeškosti.
Med takimi deli gre do sedaj prvo mesto sPomlnom Ivana Dolenca »Moja rast«. Knjiga je lansko leto izšla v Buenos Airesu v založbi Slovenske kulturne akcije. V Evropo je pa prišla šele letos in jo je moč "obiti v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici.
O tej knjigi moremo reči, da jo je nabral res plemenit človek in velik kristjan. Omenit človek, ki je vedno in povsod skušal dobro delati in širiti ljubezen, ve-"k kristjan, ki ni nikdar nikogar sovražil.
pustiti.
V' svojem dolgem življenju 87 let je marsikaj doživel. Saj obsega razpon njegovega življenja čase stare Avstrije, ko je študiral, prve Jugoslavije, ko je poučeval kot gimnazijski profesor in ravnatelj, pa čase povojne Jugoslavije, ko je bil najprej zaprt, potem pa deset let brez pokojnine.
V tem dolgem in na dogodkih pisanem življenju je Ivan Dolenec osfal zvest samemu sebi v dobrih in slabih časih. Prestal je politično preganjanje za časa živ-kovičevega režima, pa aretacijo in zapor po končani drugi svetovni vojni, izgubil je vse imetje, končno so ga na domu neko noč še oropali. Ostal je na stara leta ubog kot cerkvena miš.
In vendar iz njegovih ust ni prišla »beseda žala«. Tudi iz svojih jetniških časov išče, kaj bi povedal lepega in dobrega, kajti tudi tam je srečal dobre ljudi. Takih se spominja rajši kot hudobnih. Njegova vedrina, dušni mir in sreča izhajata iz njegove trdne krščanske vere.
Zato je ob koncu spominov zapisal:
»Ta poskus skromnega življenjepisa sem napisal v želji, da pokažem, kako je človeško življenje pravilno zgrajena drama, kjer postane šele v petem dejanju razumljivo vse, kar se je zgodilo v prejšnjih dejanjih« (str. 173).
Ko bi v povojni Sloveniji prenesli mirno in stvarno poročanje o časih, ki so bili, bi Dolenčeva »Moja rast« morala iziti tam. Pomenila bi osvežujočo resnico o nekaterih dogodkih in tudi pohvalo nekaterih povojnih ljudi, ki pohvalo zaslužijo,	di žene in otroci. Na istem pod-
Toda ker tam moraš vse novo hvaliti,	rOČju SO pretekli teden odkrili
posebno če nisi član partije, je knjiga	podoben grob S 57 trupli,
morala iziti v tujini, škoda!	Odkriti množični grob je bil
Zato bi morali seči po knjigi vsaj tisti	podpredsedniku Cipra in voditelju
zamejci, ki jim je mar lepo in plemenito	ciprskih Turkov DenktaŠU razlog,
branje, pa tisti, ki jim ni do mitov, tem-	da je zahteval odložitev srečanja
več do resnice.	s trenutnim ciprskim predsedni-
KH- kom Kleridisom.
Krvaveči Ciper, užaljena Grčija, zadovoljna Turčija in nemočni Združeni narodi, to je slika, ki se nudi opazovalcu po poldrugem mesecu bojev na Cipru. Kakor so velesile svoj čas barantale za slovensko zemljo na Koroškem, Goriškem in Tržaškem, ne da bi se ozirale na upravičene težnje slovenskega ljudstva, tako sedaj barantajo za Ciper.
Sev. Amerika bi rada, da bi bil Ciper vključen v severnoatlantsko zvezo NATO, Grčija bi ga rada imela zase, Turčija bi vsaj en del rada priključila k sebi, le ciprsko prebivalstvo, ki na otoku živi, ostaja brez pravice odločanja. Kako bridka je res usoda malih narodov, ko postanejo jabolko razdora za velike!
KRVAVEČI CIPER
V vasi Maratha v bližini pristaniškega mesta Famaguste, ki je v rokah turških čet, so našli množični grob. Prvi hip so potegnili iz groba 26 trupel, pa domnevajo, da je trupel v grobu še več desetin. Številna trupla so imela roke zvezane na hrbtu. Šlo naj bi za turške prebivalce vasi, ki naj bi jih ciprski Grki usmrtili s strelom v tilnik. Med žrtvami so tu-
Nočna vožnja v smrt
V povojni Jugoslaviji so železniške nesreče precej pogostne. Od 6. junija 1949 do 11. februarja 1974 jih je bilo kar 26. Najhujša v tem razdobju se je zgodila 4. januarja 1964 pri Jajincih blizu Beograda. V silovitem trčenju dveh potniških vlakov je izgubilo življenje 61 oseb, 162 pa jih je bilo ranjenih. Osem vagonov je bilo povsem razdejanih.
Toda tudi ta nesreča je le medel odsev katastrofe, ki se je primerila v petek 30. avgusta ob 22.32 v bližini zagrebške postaje. Izredni brzi vlak, namenjen iz Beograda v Miinchen, je zaradi prevelike hitrosti iztiril. Sedem vagonov je skočilo s tračnic in se prevrnilo, medtem ko je osmi samo zdrsnil z njih. Najbolj poceni je izšla iz nesreče lokomotiva s strojevodjem ia njegovim pomočnikom. Ob iztirjenju vagonov se je odpela in se nepoškodovana ustavila pol kilometra od kraja nesreče.
Prizor po iztirjenju vlaka je bil strahoten: razdejani vagoni, podrti električni stebri, klici preživelih in ranjenih, zmleta telesa, razmetana prtljaga...
In vzrok nesreče? Do sedaj je ugotovljeno, da je bil vstopni predsignal pokvarjen in ni deloval, toda drugi signal je imel rdečo luč. Kljub temu ga je strojevodja prešel in to z brzino 90 km, čeprav je na tistem mestu omejena na 50 km. Da bi morda botroval nesreči alkohol, je izključeno, ker je analiza kasneje pokazala, da strojevodja in njegov pomočnik nista imela alkohola v krvi.
Sprva se je zdelo, da bo število smrtnih žrtev visoko preseglo številko sto; sedaj je videti, da bo morda doseglo število 130, saj se še vedno točno ne ve, koliko ljudi je bilo na vlaku. Vznemirja dejstvo, da ie zavod za sodno medicino v Zagrebu prejel doslej 175 prijav oz. povpraševanj po osebah, ki jih pogrešajo. Od ranjenih, ki jih je bilo 110, je na posledicah po-
škodb umrlo pet oseb, zdravstveno stanje ostalih ponesrečencev se pa počasi zbolj-šuje in ne povzroča več zaskrbljenosti.
Železniška katastrofa v Zagrebu je spomnila na podobne nesreče v raznih deželah sveta. Tako je bilo maja 1962 154 mrtvih m 385 ranjenih pri trčenju dveh potniških in enega tovornega vlaka v Tokiu; februarja 1970 je trčenje brzega in tovornega vlaka v bližini Buenos Airesa zahtevalo 143 smrtnih žrtev; oktobra 1972 je iztiril vlak pri mehiškem mestu Saltillo. Umrlih potnikov je bilo 204, nad tisoč pa je bilo ranjenih.
Najhujša nesreča v zgodovini železniškega prometa pa se je primerila 12. decembra 1917 pri francoskem mestu Modane. Terjala je 543 življenj.
Nasilni smrti je za las ušel stari prijatelj nadškofa Makariosa dr. Vasos Lisarides; bil je njegov osebni zdravnik in politični sodelavec. V dneh po državnem udaru na Cipru se je skrival, ko pa je prišel Klerides na površje, se je zopet vrnil v glavno mesto Nikozijo. Tam so neznanci iz avtomobila streljali nanj, a ga le lahno ranili.
Eden naj hujših problemov so begunci na otoku. Pravijo, da jih je že 230.000. Živina je v glavnem poginila od žeje, saj so skoro vsi lastniki zapustili svoje domove. Turizem, ki je prinašal največ deviz, je popolnoma zamrl.
Glavno mesto Nikozija je razdeljeno. Mesto deli »zemlja od nikogar«, kjer so poslopja čisto prazna. Nikozija je mesto z dvema upravama, dvema policijama, dvema vojskama, dvema telefonskima centralama, dvema radijskima postajama in še bi lahko naštevali v nedogled.
ZADOVOLJNI TURKI
Turška vlada je s položajem zadovoljna. Turške čete so skoro v ravni črti razdelile otok v dva dela. Tisti del, ki daje 80 % dohodkov, naj bi ostal v rokah turške manjšine. Turški zunanji minister Gtines je prostodušno izjavil, da potrebujejo Turki na Cipru sorazmerno več zemlje in večji življenjski prostor kot Grki, ker da so Turki poljedelci, Grki pa bolj trgovci. Svoj čas je podobne izjave o življenjskem prostoru oznanjal Hitler. Koliko gorja je s tem povzročil, je splošno znano.
Turška vlada je lahko zadovoljna še iz drugega razloga. Nihče uradno še ni obsodil izkrcanja njenih čet na otoku. Varnostni svet se je omejil na pozive, naj sprte strani ves spor uredijo s pogajanji. Nikjer ni bilo rečeno, naj se turške čete umaknejo. Torej tiho priznanje za napadalca.
Kje je sedaj protest Sovjetske zveze, arabskih držav, neuvrščenih, med njimi Jugoslavije? Koliko je bilo govora o izraelskem »agresorju« in kolikokrat je bila ponovljena zahteva, da se mora Izrael umakniti na izhodiščne postojanke! V turškem primeru vseh teh pozivov ni. Odkod ta dvojnost?
UŽALJENA GRČIJA
V soboto 31. avgusta je grški ministrski predsednik Karamanlis imel v Solunu ob odprtju 39.
mednarodnega sejma govor, ki ga je večinoma posvetil sedanjemu položaju na Cipru. Potrdil je sklep vlade, da Grčija izstopa iz vojaškega pakta NATO, zaradi česar zavezniki ne bodo smeli več uporabljati grškega ozemlja, zračnega prostora in vodnih poti za prost prehod svojih enot. Ta sklep je grška vlada sprejela zato, ker ne more sodelovati »z deželo, ki je prekršila mednarodni sporazum in prizadejala hudo škodo pomembnemu delu grškega naroda.«
Grška vlada je lahko upravičeno huda na Sev. Ameriko, ki jo je pustila na cedilu v najbolj kritičnem trenutku. ZDA so pri ciprskih dogodkih odigrale sumljivo vlogo: niso hotele preprečiti turškega izkrcanja na Cipru in kasneje niso nič storile, da bi preprečile turško zasedanje otoka. Ameriški diplomaciji je to šlo v račun, saj upajo, vsaj po mnenju zunanjega ministra Kissingerja, da bo Turčija odstopila Američanom oporišča, katerih ciprski Grki pod Makariosom ali tudi brez njega niso bili pripravljeni odstopiti.
Pri tem je Kissinger naredil še drugo nemodro potezo: iz Wash-ingtona je po telefonu pritiskal na novo demokratično vlado v Atenah, naj vendar sprejme turške pogoje in tako prispeva k pomiritvi. To se pravi: pusti, da te tat okrade in potem se z njim pogajaj, da ti vrne drobec plena. Upravičeno je grška vlada te Kissin-gerjeve pozive ponosno odklonila.
Kissinger, veliki akrobat ameriške diplomacije pod Nixonom je to pot verjetno slabo zastavil: z izstopom Grčije iz NATO je njeno južnovzhodno krilo dobilo globoko odprtino, v katero se bo lahko vrinila Sovjetska zveza. Stoletno sovraštvo med Grki in Turki je spet z vso silo bruhnilo na dan. Tisoče ljudi je na Cipru izgubilo življenje in nad 200.000 jih je postalo beguncev. Kdo naj še v bodoče veruje v ameriško pomoč, če pa ta umanjka prav v hipu, ko bi bila najbolj potrebna?
V
Grški ministrski predsednik Karamanlis med zaprisego pred atenskim metropolitom
Po načrtu odbora za sveto leto 1975 bo v Rimu več stainih pobožnosti. Tako bo v baziliki sv. Petra vsako nedeljo jubilejna božja služba, ki se je bo po možnosti udeležil tudi papež. Med tednom bodo v štirih rimskih bazilikah in v katakombah vsak dan božje službe v posebne namene: pri sv. Petru bo poudarjeno apostolstvo Cerkve, pri sv. Mariji Veliki (Snežni) svetost Cerkve, pri sv. Janezu v Lateranu bodo predvsem govorili o edinosti papeža in vseh škofov, pri sv. Pavlu izven obzidja pa o vesolj nos ti Cerkve in o ekumenski misli. V katakombah se bodo spominjali pričevanja za Kristusa. Vsak petek zvečer bo na trgu sv. Petra križev pot, vsako sc boto zvečer pa rožni venec.
Dve katol. semenišči v Romuniji
Svoj čas so romunske oblasti predpisale, koliko bogoslovcev se lahko vsako leto vpiše v semenišči za katoličane rimskega obreda, ki sta v mestih Alba Jutia in Jas-sv. Zadnja leta pa se oblasti tega predpisa ne držijo več in ne delajo kandidatom za duhovništvo ovir. Trenutno se pripravlja v obeh semeniščih na mašniško posvečenje 180 bogoslovcev.
Kamenčki
i poklici sredi narodi nji Kadar st?rSj
—---------------------- d	svojo	dolžnost
Problem duhovnikov, redovnikov in redovnic je vznemirljiv »narodni problem« slovenske manjšine v Italiji. Postavlja se namreč vprašanje, če Slovenci v Italiji še cenijo poslanstvo manjšinskih duhovnikov in če še čutijo potrebo po lastnih duhovnikih.
Popolna odsotnost duhovniških poklicev, tnko da nimamo nobenega semeniščnika in bogoslovca, bi kazala, da so se zamejski Slovenci odrekli lastnim duhovnikom. Pa spet se zdi, da to ne izhaja iz zavestne odločitve in hotene namere, da sc izključijo duhovniki iz manjšinskega občestva, temveč le iz neodgovorne površnosti sekularizirane družbe, ki se sploh ne zaveda, da ima človek kot družbeno bitje celo vrsto obveznih dolžnosti do skupnosti.
Naš človek ne pomisli, da se ozkega egoizma in družbene neodgovornosti smejo privoščiti samo pripadniki velikih narodov, ki nikakor ne propadejo tudi če poginejo egoisti in samopašneži; nikakor si pa kaj takega ne sme privoščiti narodna manjšina, ki ji je vsaka oseba dragocena in ki se bivanjsko vzdržuje le tako, da se vsi njeni člani žrtvujejo in da storijo nekaj več, kot bi bila njihova poklicna dolžnost.
In prav od bogastva teh žrtev in teh presežkov običajnih delovnih učinkov, od tega zastonjskega idealnega dela živi in se ohranja narodna manjšina. Odgovornost manjšinskega poslanstva presega izpolnjevanje poklicnih in družinskih dolžnosti: nikakor ni dovolj biti »vsak na svojem mestu«, treba je, da je vsakdo »po svojih najboljših močeh vsak trenutek v službi svojega naroda« tako, da nenehno vrši, kar je Simon Gregorčič doumel kot pesnik: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan!«
Pomanjkanje duhovniških poklicev in i-zumrtje duhovnikov je največja katastrofa, ki lahko zadene narodno manjšino. Današnja Koroška in Slovenska Benečija pričata, da je v krajih, kjer je iz slovenskih 'župnijskih občestev odšel slovenski dušni pastir, ohromeio, če že ne umrlo tudi slovenstvo. Manjšinski človek ne sluti te zgodovinske zakonitosti in ne čuti tega gorja, dokler se nanj ne zruši. Samo ko doživi to stisko, bo razumel Jezusov vzklik: »Ljudstvo se mi smili!«
Zato se sleherni manjšinski človek, ki se čuti odgovornega za obstoj svojega ljudstva, pa naj bo veren ali neveren, ne more odpovedati duhovništvu, vsaj v kolikor je steber slovenstva. Steber bo sam sebe lahko utrjeval ali izpodjedal, toda od stebrove usode bo odvisela njegova in njegovega ljudstva usoda!
PORAZDELJENA KRIVDA IN ODGOVORNOST
Cut odgovornosti nas veže, da se s problemom pobliže soočimo, mu poiščemo vzroke in nakažemo pot iz stiske. Tu ni mesto, da bi koga obsojali ter nanj metali krivdo, pač pa da začnemo »družinski posvet«, razgovor o skupni zadevi, ki jo hočemo v bratski iskrenosti razčistiti.
Ker nam ni za metafizično zastavljeno vprašanje o duhovništvu, se ne bomo spuščali v preveč zapleteno problematiko duhovnikovega poslanstva: trenutno nas zanima bivanjski problem duhovnikov in duhovniških poklicev in bomo zato pretresli vprašanje, zakaj ni med zamejskimi Slovenci teh poklicev. Zaradi jasnosti bomo problem razčlenili v zvezi z odgovornostjo, ki jo imajo do duhovniškega naraščaja duhovniki, starši in družine, šola in vzgojitelji, okolje In izobraženci ter ustvarjalci javnega mnenja.
1.	DUHOVNIKI. Skrb za duhovniške poklice teži predvsem škofe in duhovnike, ki so odgovorni za usodo dušnega pastirstva in za zveličanje duš. Nadškof C. Mar-gotti je vzklikal: »Malo semenišče mi je drago kot punčica v očesu!« Da bi po zadnji vojni dal slovenskim vernikom številnih poklicev, je 12. oktobra 1946 ustanovil v malem semenišču posebno slovensko gimnazijo in licej s slovenskimi predstojniki In profesorskim zborom. Te srednje šole je v šolskem letu 1946/47 obiskovalo 115 dijakov, od katerih je večina po razmejitvi ostala v Jugoslaviji. Ostale smo zbrali v Slovenskem Alojzijevlšču, kjer je nadškof odprl »slovenski oddelek semenlščnikov«, da bi tako Imeli slovensko vzgojo in da bi obiskovali slovenske javne šole v Gorici. Ker pa niso te šole opravičevale upov, je nadškof G. Ambrosi ukazal, naj se slovenski semeniščniki preselijo v malo semenišče. Pa tudi ta poskus ni uspel. Iz skupine alojzljevlšklh semenlščnikov sta izšla dva duhovnika, a samo eden od njiju je ostal na Goriškem. Danes smo brez vsakega semeniščnika.
Goriška Cerkev je storila svojo dolžnost. Slovenskim semeniščnikom je nudila vso gospodarsko, vzgojno in izobraževalno oskrbo. V čem je torej slovenska duhovščina kriva, da ni poklicev? Nikakor ne v pomanjkanju prizadevnosti, žrtev in vzgojnih naporov. Njena krivda bi utegnila biti v nezadostnem duhovniškem pričevanju, ki ni uspelo ogreti srca mladine, da bi se ab odličnih duhovniških vzorih navdušila za duhovniško poslanstvo.
Duhovniki so namreč veliki po odličnosti duhovniške službe, so pa lahko kot ljudje majhni zavoljo človeške slabotnosti in trhlosti, zares potrebni razumevanja in potrpežljive prizanesljivosti. S trpkostjo v duši in ponižno priznavamo svoje nepopolnosti in obžalujemo, da nismo vedno znali v sebi upodobiti Kristusa.
2. STARŠI IN DRUŽINE. Nemajhno odgovornost za pomanjkanje duhovniških poklicev nosijo starši in družine. Res, urbanizacija in industrializacija sta spremenili sestav in obraz naših družin; novi go-skodarski in socialni dejavniki so pritirall tudi dobre družine v stiske moralnega in verskega reda; toda tudi v naših starših, možeh in ženah, je popustila živa vera v Roga, čut odgovornosti za usodo svojega ljudstva, zavest, da so dolžni dajati Cerkvi in narodu življenje, in predvsem ljudi, ki se bodo docela posvetili Bogu in dušam: duhovniških in redovniških poklicev! Sodobna mini-družina, zaprta v svoj egoizem, ljubkujoča svoje edince, ni zmožna vzgojiti ljudi, velikih v žrtvah in plemenitosti, voljnih docela se predati božjim načrtom.
3. SLOVENSKA ŠOLA IN VZGOJITELJI. Narodne manjšine naravnost ljubosumno bdijo nad šolo, saj jim je vir življenja, pomlajanja in neprekinjenega razvoja. Budno spremljajo izobrazbo svoje mladine od otroških let do polne zrelosti. V šolo stavijo svoje upe.
Ne da bi kakorkoli sodili o strokovni usposobljenosti šolnikov, o učnih metodah in šolskih uspehih, vedno v zvezi s problematiko zamejskih duhovnikov, zastavljamo naslednja vprašanja: Koliko duhovnikov in ostalih duhovnih poklicev je v zadnjih 30 letih izšlo iz slovenskih šol na Tržaškem In Goriškem? Ali naj veljajo tako porazni podatki kot dokaz, da je v tem slovenska šola povsem odpovedala?
In spet: v tem tridesetletju je šlo skozi
Širite »Katoliški glas"
slovensko šolo v zamejstvu na tisoče dijakov. Le koliko »narodnih« delavcev je šola vzgojila? Ce smemo soditi drevo po sadovih, je čas, da se vsi resno zamislimo.
4. OKOLJE IN IZOBRAŽENCI. Življenjsko okolje, delavsko in kmečko, na vasi in v mestu, če ni sovražno, je vsekakor brezbrižno do duhovnih poklicev. Vsaj izobraženci, odgovorni za obstoj narodne manjšine, bodo morali v tem pogledu preveriti svoja stališča.
5. USTVARJALCI JAVNEGA MNENJA. Obveščevalna sredstva so postala v današnji kulturi prižnica za razširjanje idej in za oblikovanje javnega mnenja, ki ima tolik vpliv na družbeno mišljenje in ravnanje. Problem je, če so proizvajalci In dejavniki v službi družbenih občil (tisk, radio, gledališče, film, televizija) v zamejstvu in domovini posvečali potrebno pozornost duhovnim poklicem v zamejstvu uh če ni njihovo delo vse prej služilo razvrednotenju in rušenju Cerkve in poslan-slvu duhovnikov sredi narodnih manjšin.
Nikakor ni dovolj, da smo se pobliže seznanili s problemom manjšinskih duhovnikov in z vzroki, ki so privedli do tako dramatičnega stanja. Vse bolj važno in potrebno je, da skupno iščemo izhodov in rešilnih poti Iz tolikšne stiske.
Požig avtobusov v Lurdu
Člani španske anarhistične zveze GARI so sredi julija v Lurdu zažgali 13 romarskih avtobusov. Deset jih je eksplodiralo in popolnoma zgorelo, trije pa so bili močno poškodovani. Človeških žrtev k sreči ni bilo.
Iz Slovenije
Srečanje bolnikov na Brezjah
V	soboto 17. avgusta je bilo veliko romanje bolnikov in invalidov na Brezje. >• Družina« poroča, da se je romanja udeležilo okoli 1.500 bolnih in telesno prizadetih, vseh ostalih po blizu 4.500, torej skupno 6.000 ljudi. Somaševanje je vodil mariborski škof dr. Držečnik.
V prejšnjih tednih so slovenski listi v Italiji vabili starše, naj vpišejo otroke v slovenske šole. Žal je še premnogo zamejskih Slovencev, ki te osnovne dolžnosti ne marajo izpolniti. Tem bi (čeprav verjetno ne berejo slovenskega tiska) morda dal misliti članek, ki je izšel v zadnji številki »Božje besede«, mesečnika slovenskih lazaristov v Kanadi.
Članek poroča o gradnji novih prostorov pri cerkveni dvorani slovenske župnije Brezmadežne v Torontu. V glavnem so zidavo opravili Slovenci sami s prostovoljnim delom. Med njimi je bilo veliko mladih, saj bodo prostori najprej namenjeni za učilnice slovenske šole.
V tem šolskem letu bodo imeli 12 razredov z 250 učenci. Število učencev zadnja leta narašča, čeprav ni majhna žrtev, če mladina po rednem pouku obiskuje v župniji, ki ni vsem blizu, še nadure slovenščine, slovenske zgodovine, petja in verouka.
Leta 1970-71 je bilo 160 učencev, leta 1971-72 168, leta 1972-73 188, leta 1973-74 204. Zaradi tesnih prostorov se je pouk vršil ob sobotah dopoldne in popoldne, kar ni bilo ugodno za starše, ki so imeli različno stare otroke.
Položaj seveda ni rožnat, kot bi se zdelo iz teh podatkov, a marsikomu med nami bi morala ljubezen do slovenščine,
Nov predstojnik dominikancev
Člani dominikanskega generalnega kapitlja so izbrali novega vrhovnega predstojnika. Je to francoski dominikanec Vincente Decouesnongle, star 58 let. Novi vrhovni predstojnik je takoj prevzel vodstvo kapitlja, ki bo nadaljeval s svojim delom še ves september, ker pripravlja smernice za bodoče delovanje reda.
Sprava v Kinšasi
Zairski predsednik (Zaire je bivši belgij-. ski Kongo) Sese Seko Mobutu je zašel la-u v velik spor s katoliško Cerkvijo, ker je hotel Cerkev afrikanizirati po svoji zamisli, ki je Cerkev ni mogla sprejeti. Kardinal v glavnem mestu Kinšasi, Ma-lula, se je celo moral za nekaj časa umakniti v Rim. Sedaj pa je huda napetost med Cerkvijo in državo čisto prenehala. To priča zadnja Mobutujeva gesta, ko je kardinalu Maluli podaril poslopje za nov škofijski dvorec in ga obiskal z vso svojo družino. Kardinal je ob tej priložnosti opravil mašo ter govoril o pomenu podarjenega poslopja za srečavanje duhovnikov in laikov.
Izpuščene redovnice
Vodstvo Vietkonga, južnovietnamske komunistično usmerjene Osvobodilne fronte je izpustilo 8. avgusta 12 katoliških sester, članic reda sv. Vincencija Pavelskega. V priporu so bile od leta 1972, ko so jih vietkongovci zajeli ob svoji ofenzivi.
Novi opat pri Sv. Pavlu
Namesto odstavljenega opata benediktinske opatije pri Sv. Pavlu izven rimskega obzidja dom Franzonija, ki se je proslavil z raznimi svojskimi pogledi in zagovarjal razporoko, je sv. oče imenoval 62-letnega dom Turbessija. Novi opat je doktor bogoslovja in svetopisemskih ved.
Med trnjem in osatom
Zaprti in odprti katoličani
V	tedniku »II Meridiano di Trieste« 11. avgusta 1974 štev. 32 smo zasledili pišimo bralke Angele Škrinjar, ki pravi sledeče: Sem katoliiko usmerjena Slovenka ter vam pošiljam izrezek iz »Katol. glasa«, ki se tiska v Gorici, v katerem je objavljeno, kaj sta časopisa »Vita nuova« iz Trsta in vatikanski »L’Osservatore Romano« poročala o konferenci o manjšinah, ki se je preteklega julija vršila v Trstu, čudim se stališču, ki sta ga uradni »katoliški« glasil/ posvetili pobudi, ki je imela za nosilca katoličana, kot je predsednik tržaške pokrajine Zanetti. »Katoliški glas« polemizira z omenjenima listoma, ki sta konferenci posvetila le kratka članka, »Vita nuova« pa jo je celo označila za »vaško slavje« (sagra paesana). Zakaj vse to?
Na to pismo je uredništvo tednika takole odgovorilo:
Odgovor je lahek: kadar se začne mešati vera s politiko, postanejo stvari kornpli-
k: jo gojijo toliki izseljenci v tako različnih okoliščinah vzbuditi vest. članek tako nadaljuje:
»Do konca leta je obiskovalo šolo 200 učencev; štirje so med letom izstopili. Uspeh je bil kar zadovoljiv glede na cilj, ki smo si ga zastavili, sredstva, ki jih imamo na voljo, ter znanje otrok in sodelovanje staršev. Ugotavljamo, da približno četrtina otrok ne razume slovensko, ko se vpiše v prvi razred. Velik odstotek ostalih otrok razume nekoliko, vendar ne govori slovensko. Zato imajo učiteljice v nižjih razredih zelo težko nalogo, da pomagajo otrokom do čim večjega besednega zaklada, da jih nauče branja preprostih sestavkov ter jih vpeljejo v preprost razgovor v zvezi s snovjo, ki jo predela-vajo. Pri nekaterih otrocih je potrebno veliko potrpljenja, kajti včasih šele proti koncu leta premagajo strah ter začno govoriti slovensko. Ugotavljamo, da v večini naših družin slovenščina ni občevalni jezik. V premnogih primerih pa se starši naveličajo vzpodbujati otroke h govorjenju materinega jezika in jim v najboljšem primeru še odgovarjajo v slovenščini, medtem ko otroci govorijo dosledno angleško. Vendar isti starši pričakujejo in žele, da bi slovenska šola naučila njihove otroke tega, kar so sami zanemarili.«
ij
cirane. »Vita nuova« je izrekla negativno mnenje o konferenci o manjšinah in je imela pravico storiti tako. Tistim katoličanom pa, kateri so bili početniki te pobude, ki je imela evropski odmev in so bili odgovorni za njeno izvedbo, je bilo v veliko zadoščenje, kar piše »Katoliški glas«, da je prišel na »vaško slavje« v Trst ms gr. Pavan, rektor lateranske univerze, da vse navzoče opozori na poslanico papeža Janeza XXIII. »Pacem in terris«, ki govori o manjšinah.
Prav tako je bilo tem katoličanom v zadoščenje, kar je objavil na prvi strani goriški katoliški tednik »Voce Isontina«, ki govori »o polnem uspehu pobude, za katero je bil značilen pogum, s katerim so bila obravnavana najbolj sporna vprašanja, ki pa so življenjskega pomena za graditev pravične družbe«.
In končno, zakaj ne spomniti na različni stališči, ki sta ga zavzeli škofijski kuriji v Trstu in Gorici ob vstopu slovenskega svetovalca Hreščaka v občinski odbor v Trstu ali pa za edinstven primer duhovnikov beneških dolin, ki skušajo ohraniti slovenski kulturni izraz prebivalstvu teh dolin.
Repentabor vabi
Vzpenjam se med zelenjem in po lepi asfaltirani cesti k sloviti božjepotni cerkvici na Repentabru. Sonce neusmiljeno pripeka, a tu se počutim še kar precej dobro; od severa pihlja hladna sapica in mi hladi rosno čelo.
Dospem na vrh, na prostorni trg pred cerkvijo. Po kratkem oddihu se podam v svetišče, nakar se povrnem na prosto in si ogledujem slikovito okolico.
Sam sem. Prevzame me neka čudna otožnost. Leta in leta sem ob takih priložnostih veselo prehodil po deset kilometrov, da sem lahko tu s ponosom prisostvoval vsakoletnemu tradicionalnemu taboru Slovenske prosvete. Izbran kulturni program s sodelovanjem vseh zamejskih Slovencev od sinjega Jadrana preko Sv. Višarij do trpeče Koroške, srečavanja znancev, izmenjava misli in mnenj — vse to je bilo zame in za marsikoga enkratno.
Lansko leto in že več let tu ni bilo tabora in kot izgleda, ga tudi letos ne bo. Škoda, res velika škoda! Zdi se, da je omagala vera v naše življenje, vera v svobodo, v kulturno rast in vera v večne krščanske vrednote. Pokopali smo tako večdesetletno tradicijo in se izneverili nečemu, kar nam je marsikdo zavidal.
Res je zadnje čase vsaka najmanjša reč povezana z velikimi stroški. A z dobro voljo in predvsem ljubeznijo (to je bilo vodilo prvih in še naslednjih taborov!) do občečloveških vrednot se da marsikatero oviro prebresti.
Zato je potrebno in nujno, da se tradicija »julijskih« taborov oživi in postane močna notranja vez od koroških Slovencev do Goričanov in dalje do tržaških Slovencev.
H. M.
Primorski dnevnik, zamejstvo in Edvard Kardelj
»Katnenčki« so za to, da postavijo kako piko na »i«. Eno smo ob pisanju Primor-sKega dnevnika že postavili v štev. 32 dne 8. avgusta. A potrebno je postaviti še eno.
Tržaški slovenski dnevnik je zapisal: »Ce ne bi bilo za nami matične domovine, ne bi morda danes več govorili o slovenski manjšini v italijanskem zamejstvu.« Iz tega sklepamo, da je misel PD ta, da ima matična domovina (Slovenija in z njo sedanja Jugoslavija) največ zaslug, če danes, 30 let po končani zadnji vojni, še obstajamo Slovenci v italijanski republiki.
Če tržaški slovenski dnevnik tako misli, potem je v nasprotju s tem, kar sodi Edvard Kardelj. Ta je namreč letos 1. maja v razgovoru s časnikarji ljubljanskega »Dela« takole izjavil: »Boj za enakopravnost nacionalne manjšine z večinskim narodom ni končan. Ta boj mora biti (bojevati) predvsem samo slovenska nacionalna manjšina. Samo v tem primeru je lahko plodna tudi podpora Slovenije in Jugoslavije« (Delo, 1.5.1974).
Misel Edvarda Kardelja je torej naslednja: Nacionalna (mi bi rajši rekli narodna) manjšina mora najprej sama skrbeti za svoj narodni obstoj. Šele v takem primeru ji more koristiti podpora matične domovine.
Mi se popolnoma strinjamo z mnenjem slovenskega partijskega voditelja. Narodna manjšina mora živeti najprej samorastniško iz svojih lastnih sil, imeti mora in voditi mora sama svojo narodno politiko v odnosu do večinskega naroda. To je, izpričati mora, da je zmožna lastnega življenja, šele potem ji bo koristila podpora od zunaj, iz matične domovine. Biti mora organizem, ki ne živi od injekcij, temveč iz lastnih moči. Če pridejo injekcije, tem bolje.
Demokratični Slovenci smo na naš narodni obstoj zmeraj gledali v taki samorastniški perspektivi, posebno še po zadnji vojni, ko smo bili prepuščeni sami sebi. Z resnično samorastniško voljo smo se organizirali politično, kulturno in tudi gospodarsko. S tako samorastniško trmo smo se uveljavili, da so končno spoznali tako v italijanski republiki kot v matični domovini, da je treba z nami računati, ker ne mislimo umreti. V tej samorastniški zagnanosti moramo tudi vztrajati, če hočemo živeti in kaj pomeniti.
Drugače je bilo z levičarskimi Slovenci. Ti so zares živeli le od injekcij. Te so prihajale od zunaj v obliki navodil, ukazov, podpor vseh vrst. Nikoli se niso postavili na lastne noge, zmeraj so hodili ob berglah, ki so jih dobivali iz Rima (KPI), iz Slovenije (Kom. zveza Slovenije), iz Beograda (jugoslovanska vlada), iz Moskve (Kominform). Hodili so ob berglah, živeli od injekcij in še zmeraj tako živijo.
Z.ato bo verjetno zanje veljala ugotovitev PD, ki bi se dala tako izraziti: »Če ne bi bilo za nami različnih bergel in injekcij, ne bi danes več govorili o slovenski manjšini med levičarskimi Slovenci v italijanskem zamejstvu.« Resničnost teh trditev so že razni pisci ponovno izpričali tako pri nas v Italiji kot na Koroškem, sedaj je pritrdil temu še Primorski dnevnik.
Zaključujemo: Prežihov Voranc je v »Samorastnikih« prikazal življenje takih ljudi; ni lahko, a so neugnani. Edvard Kardelj pristavlja: Narodna manjšina mora predvsem sama bojevati boj za narodni obstanek. To ni lahko. Zato pa vztrajajo v njem predvsem samorastniki, ki jih je med našimi levičarji zmeraj manj. A na žalost tudi med drugimi Slovenci.
Vendar kar nas je samorastniškega rodu, bomo sledili ugotovitvam Edvarda Kardelja in se predvsem sami borili za svoj narodni obstanek v prihodnje kot doslej ne zato, ker nismo marksisti, temveč ker smo demokrati in kristjani.
(r+r)
Škof odklonil imenovanje
Škof dr. Rudolf Graber v Regensburgu je odklonil odlikovanje, ki mu ga je podelil predsednik ZR Nemčije Heinemann-škof je v posebnem pismu, ki ga je naslovil na ministrskega predsednika Bavarske, svoje odlikovanje utemeljil s tem, da noče odlikovanja od vlade, ki zagovarja splav.
Zvon za Zambijo
V	nedeljo 25. avgusta je ljubljanski po-možni škof dr. Lenič na Brezjah blago-slovil nov zvon, ki je namenjen župnij1 Matero v Lusaki v Zambiji, kjer delujejo slovenski misijonarji. Zvon so daroval* verniki radovljiške dekanije. Slovesnost je privabila na Brezje nad 2.000 vernikov.
OKNO V DANAŠNJI SVET
6. S6Dt6lllb6P" dan bazoviških žrtev Srečanje zamejskih in izseljenskih duhovnikov
Ko začne naš Kras ob bližajoči se jeseni rdeti, se razgrne krvavi plašč nad kra-ško planoto tam pod hribom Kokoš v bližini Bazovice.
6. septembra hitijo vsako leto zavedni Slovenci na »šištok«, kjer so padli naši štirje junaki, da jih počastijo in se jim poklonijo, ker so ljubili svoj narod in so v ljubezni do njega darovali najdražje: svoja mlada življenja.
Hvaležni jim moramo biti, saj so nas tako pretresljivo opozorili na velike duhovne in tvame dobrine, ki so vključene v pojem naroda. Tako so velike, da jih moramo čuvati tudi za ceno življenjske žrtve. Jezik, pesem, zemlja, dom, šola, cerkev, šege, navade, čustvovanje: vse to nam je sveto, je zaklad, je srce našega naroda.
Ob preskromnem spomeniku, kjer je tekla slovenska kri, v tišini gmajne se zamislimo in si izprašajmo vest v zamejstvu živeči posamezniki in skupnosti: kako ljubimo svoj narod?, smo ponosni, da smo Slovenci?, smo trdno odločeni z vso močjo čuvati in delati za rast vsega, kar je pristno naše, slovensko?
Slovenska prosveta in Slovenska skupnost vabita na svečanost
V SPOMIN BAZOVIŠKIH ŽRTEV
ki bo v petek 6. septembra ob 19.30 pred spomenikom, kjer bo polaganje vencev, nato pa bo ob 20.30 sv. maša v bazoviški cerkvi za njih dušni pokoj.
Naš jezik — prvi materinski dar. Ga čuvamo, gojimo, ljubeče in ponosno povsod govorimo: v svojem domu, na hodnikih naših srednjih in višjih šol, na poti k avtobusu in v njem, na domačem poštnem uradu, med nogometno tekmo, na občinskem uradu, na delovnem mestu? Nam je ljub slovenski tisk? žalostno dejstvo je, da je mnogo mladih ljudi, zlasti tistih, ki delajo v mestu, izgubilo čut za vrednost in lepoto svojega jezika, pa raje segajo po tržaškem narečju kot po materini govorici.
Mlade družine: bridka je ugotovitev, da je bila več kot polovica zakonov v zadnjem desetletju sklenjena med Slovenci in Italijani; v teh primerih, ki naraščajo, je slovenski jezik sramežljivo potisnjen v ozadje. Otroci mešanih zakonov redkokdaj govorijo oba jezika. Navadno prevlada italijanski. Sedanje družine ne presegajo dva otroka. Družina s tremi otroki je že prava redkost. Se zavedamo, da družine z dvema otrokoma ne morejo ohraniti sedanjega števila naše manjšine, zlasti če Upoštevamo mešane zakone?
Slovenska šola se je krepko utrdila. Sko-taj vsi nadaljujejo učenje na višjih šo-‘Uh; pomemben je porast na učiteljišču. Toda v kolikih krajih, ki se smatrajo za Politično napredne, naše družine vpišejo otroka v italijansko šolo, medtem ko dobiš nekaj primerov, ko italijanski razgledani oče iz ljubezni in spoštovanja do že-t'e in otroka vpiše otroka v slovensko ■šolo.
Naša zemlja se strahovito krči, prehaja
dneva v dan v tuje roke. Oblast, kapital in denar vse premorejo. Zemlja, oznojena že tisočletja od truda našega človeka, zemlja, za katero je padlo na tisoče taših ljudi, zemlja za katero smo ognjevito vzklikali »Tujega nočemo, svojega ne
damo!«, ta zemlja od Prebenega do šti-vana, od morja do kraške planote ni več v celoti naša.
6.	september nas sili zato k razmišljanju!
Kaj naj storimo, da škarje oblasti in pohlepa po vedno manj vrednem denarju ne bodo kar naprej rezale naše zemlje?
Kaj naj skupno storimo, da bo naša mladina ustanavljala slovenske družine, da se bodo naša društva — od prosvete do športa in šole — prizadevala za čisto govorico?
Kaj naj storimo, da bo v naših cerkvah slovenski duhovnik še v bodočih stoletjih oznanjal evangeljsko blagovest v materini govorici?
Romanje k spomeniku bazoviških žrtev naj nas predrami, razsvetli, spodbudi za delo, ki je bilo štirim bazoviškim žrtvam sveto!
Tržačan
Pretekli teden se je od 27. do 29. avgusta vršilo XIII. srečanje slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov. Letos je bilo to srečanje v Domu duhovnih vaj v furlanskem mestecu Tricesimo. Prišli so duhovniki v službi med slovenskimi izseljenci v zapadni Evropi, pa duhovniki iz tržaške, goriške, videmske in celovške škofije. Bilo jih je okrog 50.
Toda opaziti je bilo, da so bili odsotni mlajši izseljenski duhovniki, taki, ki so prišli med naše izseljence zadnja leta. Kaj je bil vzrok njihovi odsotnosti, je težko ugotoviti. Vendar jim s tega mesta iskreno povemo, da je dušnopastirsko delo med zdomci v zapadni Evropi in v zamejstvu skupna zadeva vseh duhovnikov, starejših in mlajših. Zato je prav in koristno, da se vsaj kdaj srečamo, se spoznamo in si izmenjamo svoje izkušnje. Ne gre, da bi kopali jarke med starejšimi in mlajši-
VAŠČANI IZ MEDJE VASI priredijo v soboto 7. in v nedeljo 8. septembra
SPOMINSKO SVEČANOST OB 30. OBLETNICI POŽIGA VASI
Sobota 7. septembra:
Ob 17. uri otvoritev proslave, koncert godbe na pihala, slavnostni govor, prosta zabava.
Nedelja 8. septembra:
Začetek ob 15. uri; ob 18. uri kulturni program z recitacijami, nastop pevskih zborov in prosta zabava. Igra ansambel »Igo Radovič«.
Deloval bo dobro založen buffet. — Vsi vljudno vabljeni!
S TRŽAŠKEGA
Podelitev nagrad v devinskem gradu
V	soboto 31. avgusta popoldne so v devinskem gradu podelili nagrade za dobroto in človeško solidarnost. Pobudnik teh nagrad je devinski princ Raimondo della Torre e Tasso, ki je bil pri podelitvi osebno navzoč.
Pred nagrajevanjem sta spregovorila goriški nadškof msgr. Cocolin in devinsko-nabrežinski župan dr. Legiša, slednji v ita-
h
bjanščini in slovenščini
Prvo nagrado je prejela dijakinja Anto-ntlla Radin iz naselja S. Mauro, ki je več let neutrudno skrbela za svojo hudo bolno mater in za vso družino, pri tem pa ni zanemarjala v ničemer svojega študija.
Drugo nagrado so podelili Romani Lah por. žužek iz Sesljana, ki je rešila življenje sovaščanki. Enakovredne nagrade za nesebično pomoč bližnjemu so pa prejele Marija Frankič vd. škerk iz Trnovce, Albina Furlan iz Vižovelj, Vittoria Giovanel-la vd. Rebbi iz Nabrežine, Lucia Peri por. Toloi iz Devina ter Albina Žerjal iz šem-polaja.
Vso slovesnost so popestrili »Fantje izpod Grmade«. Pod vodstvom I. Kralja so zares lepo in občuteno zapeli več slovenskih ter nekaj italijanskih in furlanskih pesmi. Sledila je zakuska, ki jo je za povabljene priredil devinski princ.
Stolp lobanj (Cele kula) blizu Niša je grozoten pomnik na turško krutost, a obenem visoka pesem tistim, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo domovine
Socialistični obredi namesto cerkvenih
Na Slovaškem bi radi nadomestili cerkvene obrede. Ustanavljajo posebne krajevne odbore, ki jim pravijo Zadruge za državljanske zadeve. Naloga teh zadrug je, da verske obrede nadomestijo s socialističnimi, za katere pravijo, da so bolj naravni in bolj človeški.
List »Pravda« poroča, kako se izvrši socialistični krst: tajnik zadruge vzame novorojenčka iz rok matere ter ga položi v okrašeno zibelko, starši pa izpovedo obljubo: »Podpisani starši slovesno izjavljamo, da bomo vse storili, da bo naš novorojenec postal zgleden državljan naše socialistične domovine.«
Sam notranji minister pa je moral priznati, da ljudje ne kažejo dosti zavzetosti za te nove obrede in da čaka družbo v tem še veliko dela.
mi, temveč moramo graditi mostove za bolj uspešno skupno delo.
Na srečanju so bila na dnevnem redu tri predavanja. Prvo je imel p. Miha žužek iz Ljubljane. Govoril je o dušnopastir-ski skrbi za družine danes. Iz njegovega predavanja je izzvenelo spoznanje, da moramo duhovniki posvetiti naj večjo skrb duhovnemu in verskemu oblikovanju družin. Pri tem je nakazal razne načine in možnosti take pastoracije. V živi debati, ki je sledila, so navzoči duhovniki pokazali na razne težave, ki se z njimi srečujejo pri svojem delu za družine tako v zamejstvu kot v zdomstvu.
Popoldne je sledilo predavanje msgr. Janeza Beleja iz Rima. Govoril je o sodobnih misijonskih problemih. Ker je sam v službi na Kongregaciji za evangelizacijo narodov, tudi iz izkušnje pozna te probleme. Zato je bilo njegovo predavanje ne samo zanimivo, temveč tudi izpričano z dokumenti in zgledi iz sodobnega dela v misijonih.
Naslednji dan je prišel med naše duhovnike dr. Drago Štoka. Posrečena je bila zamisel organizatorjev, da so povabili med duhovnike tudi tega našega deželnega svetovalca, da je spregovoril o zaključkih manjšinskega kongresa v Trstu v juliju letos.
Navzoči so izrazili željo, da bi dr. Štoka svoje predavanje imel tudi po naših vaseh na Goriškem in Tržaškem in pa da bi ga cbjavil tudi v tisku, saj je povedal o konferenci stvari, ki jih nikjer drugje ni bilo slišati.
To poročilo bi bilo zelo nepopolno, če bi ne omenili obiska videmskega nadškofa msgr. Alfreda Battistija. V sredo pod večer je namreč prišel povsem nepričakovano, da pozdravi navzoče duhovnike. Ni se ustavil dolgo, toda kar je povedal, zasluži, da zvedo tudi drugi. Predvsem je msgr. Battisti pohvalil slovenske duhovnike v Benečiji, ki delijo trdo življenje s svojimi verniki. Potem je povedal, da se je že nekoliko spoznal z beneškim ljudstvom, čeprav je v škofiji šele poldrugo leto. In spoznal je, da je to ljudstvo še zelo vemo, navezano na svoje verske in narodne tradicije, na svoj jezik. Zato je dejal, naj dušni pastirji le gojijo in varujejo te svetle tradicije in tudi domači jezik v cerkvi. On jih bo pri tem podpiral in po potrebi tudi branil. Vsled tega bo
skrbel, da bodo v beneških župnijah v službi predvsem domači duhovniki, ki svoje ljudstvo najbolje poznajo in razumejo. Končno je obljubil, da bo po svojih močeh podpiral pri odgovornih forumih zahtevo, naj se v bližini beneških dolin zgradijo primerne tovarne, da se ljudem ne bo več treba v tako velikem številu izseljevati oziroma se voziti vsak dan na delo v oddaljene kraje v furlanski nižini.
Navzoči so bili nekoliko presenečeni nad besedami videmskega nadškofa, saj kaj podobnega njegovi predniki niso nikoli izjavili. Zato so pa s toliko večjim zadovoljstvom pritrdili g. nadškofu z navdušenim aplavzom, že samo zaradi tega obiska in izjav videmskega nadškofa zasluži letošnje srečanje slovenskih duhovnikov v Tricesimu, da gre v zgodovino kot eno najbolj uspešnih.	K.	H.
Gropada
Kot vsako leto so tudi letos Gropajci dostojno proslavili vaškega patrona sv. Roka. Dan po vel. šmarnu, v višku letnih počitnic, ko so skoraj vse trgovine in podjetja zaprta, in ob hudi pripeki, ko si milijoni iščejo svežine v hribih ali na plažah, je bila v naši skromni kapelici sv. tnaša v čast sv. Roku.
Po cerkveni pobožnosti pa smo se zgrnili na Kraljevo dvorišče, ki je za to priložnost bilo polno, in z zanimanjem sledili lepim diapozitivom, posvečenim našemu Krasu in našim ljudem.
V	nedeljo 18. avgusta je veliko domačinov prisostvovalo in skupno sodelovalo pri jutranji slovesni maši, popoldne pa pri slovesnih večernicah.
Zvečer pa smo se znova zbrali na Kraljevem »kortu«, ki je kar pripraven za razne prireditve, in se veselili in žalostili ob izredno lepem filmu »Cvetje v jeseni«. Ob meni so sedele nekatere starejše ženice, ki imajo za filme malo ali nič »posluha«. Prišle so, da se kaj malega pomenijo. A zgodba sama m slikovita panorama slovenskih krajev sta jih tako pritegnili, da so vztrajale do konca.
Opasilo je res minilo v splošnem zadovoljstvu. A v nekaterih mladih ljudeh je kot grenak priokus ostala zavest, da bi sc dalo še kaj napraviti, če bi bil za to določeni prostor že dokončan.
'••MllllllliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiillllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIlllllllllMllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllIliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipiiiiiiiiiiii^
Sveta daritev, ki ji prisostvujejo tržaški skavti
na vrhu Rombona (2208) J ■ "	.	.	V	,	f
*	'i/	-	/	-*	.	'	W	.
JOžE JURAK
EKUMENSKO POTOVANJE V D0LGA0IJ0
(26)
Niš je bil pomemben že v času rimske dfžave. Tedaj se je imenoval Naissus. V hjern se je rodil cesar Konstatin Veliki, je dal svobodo krščanstvu ter leta 331 razdelil rimsko cesarstvo na dva dela: vzliodnega in zahodnega.
Not sedež vzhodnega cesarstva je zgradil hovo prestolnico, Bizanc, ne da bi sc za-Vedal, kako bo ta Bizanc povzročil razkol
mesto, na čase turške krutosti pa žalostno slavni Cele-kula (Stolp lobanj), ki ga najde turist na desni strani ceste ob izhodu iz mesta v smeri proti Sofiji.
Upor, ki so ga bili Srbi leta 1809 začeli v bližini Niša zoper Turke, je po začetnih uspehih doživel polom. Da ne bi poveljnik Stefan Sindželič padel s svojimi borci Turkom v roke, je spustil v zrak od Turkov oblegano postojanko. S Srbi vred je padlo tudi mnogo turških napadalcev.
Razjarjeni Turki so se maščevali na poseben način. Padlim srbskim vstajnikom so odrezali glave; bilo jih je 952. Vzidali so jih v zid, da bi Srbe odvračale od želje po novih uporih.
Toda tudi ta stolp ni zavrl volje srbskega naroda po svobodi. Prišlo je do novih
v Cerkvi, krojil usodo južnim Slovanom, z‘asti Bolgarom, Makedoncm in Srbom ><* kasneje postal kot sedež turških sul-	bojev- in nov,h uporov. Uta 1878 so vele-
,anov izhodišče večstoletnih napadov na	sile na berhnskem kongresu N,š pnsodile
^•ele ob Donavi, Savi in Dravi. Tedaj Srno udarce turškega kopita doživljali tu-
di
mi Slovenci.
Na čase bizantinske in turške oblasti Sp°minja še dobro ohranjena trdnjava na ^estiein bregu reke Nišava, ki teče skozi
svobodni kraljevini Srbiji. Ostal pa je spomin na te žrtve: Čele kula. Večina lobanj je izginila, na njihovem mestu so le še vdolbine, lobanje, ki so ostale, pa pričajo, da za svobodo, tako narodno kot versko, nobena žrtev ni prevelika.
SAMOSTAN RAVANICA
Na potu skozi Bolgarijo nismo imeli kaj prida priložnosti, da bi si ogledali bolgarske srednjeveške samostane. Poleg mogočnega samostana v Rili smo obiskali le še opuščeni samostan puščavnikov v Aladži pri Vami. To je bilo vse.
Vzrokov za to je bilo več: samostani ležijo večinoma na odročnih krajih, kar pomeni izgubo časa in tudi dostop do njih je v velikem abtobusu težaven; potem so 1 samostani večinoma neobljudeni ali imajo zelo malo stanovalcev; končno: niso umetniško tako zanimivi kot recimo srbski.
Zato smo si tembolj zaželeli, ko smo bili spet v Srbiji, da bi si na potu iz Niša v Beograd ogledali vsaj enega, ki je v srednjeveški zgodovini Srbije imel silno pomembno vlogo in je imel velik vpliv na srbsko umetnost, arhitekturo, okrasno plastiko in slikarstvo. Gre za samostan Ra-vanico, življenjsko delo carja Lazarja, ki je leta 1389 padel v borbi s Turki na Kosovem polju in ga je srbska Cerkev takoj po smrti proglasila za svetnika.
iHiiiiiimiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiminiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimimmiiiiiMiiMiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimimiimmiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiim
Od Niša nas je pot vodila ob reki Južna Morava proti mestu Čuprija, ki je od Niša oddaljeno dobrih 100 km v smeri proti Beogradu. Južna Morava je spotoma od zahoda dobila svojo posestrimo Zapadno Moravo in postala Velika Morava.
V	času kralja Aleksandra, ki je vso Jugoslavijo razdelil na devet banovin, se je Srbija imenovala po tej reki Moravska banovina, glavno mesto pa je bilo Niš. Seveda od tega so ostali le še spomini in sedanji rod v Jugoslaviji o banovinah komaj še kaj ve. Tedaj tudi Slovenija ni bila Slovenija, ampak Dravska banovina.
Pri č upri ji smo z glavne ceste zavili na desno na stransko pot, ki pa je bila asfaltirana. Brzeli smo prek ravnega polja. V ozadju so se kazali griči, ki so prihajali vedno bliže. Ko smo prišli do njih, se je pokazal samostan Ravanica.
Srbski kralji so zelo radi gradili samostane, ki so jim rekli zadužbine. V njih naj bi se molilo za njihove duše, kajti v življenju niso bili ravno najbolj zgledni kristjani.
Tudi car Lazar, ki je leta 1371 nasledil zadnjega iz rodu Nemanjičev, carja Uro-
ša, je sklenil postaviti svojo zadužbino. Preden so ga izvolili velikaši za srbskega carja, je kot knez gospodoval v Novem Brdu. V bližini njegovega področja je že stal samostan v Gračanici, po katerem se je car Lazar zgledoval, ko se je skupaj z ženo kneginjo Milico ter sinovoma Štefanom in Vukom odločil, da sezida nov samostan.
Knez Lazar je postal srbski car prav v letu 1371, ko so Turki potolkli Bolgare ob reki Marici in napravili konec bolgarskemu kraljestvu. Car Lazar si ni delal utvar, da je sedaj na vrsti Srbija. Začel se je pripravljati na odločilni spopad s Turki.
V	vrsto teh priprav je vključil tudi samostan Ravanico. Sklenil ga je postaviti n? kakor prejšnji srbski vladarji v Južni Srbiji (Gračanica, Dečani, Peč), ampak više ob reki Moravi, kjer ni bilo še pričakovati turškega napada.
Z zidavo so pričeli leta 1375, dovršili pa so samostan leta 1387, dve leti pred tragično bitko na Kosovem polju.
(Konec prihodnjič)
Skupina tržaških skavtov na vrhu Mangarta (2678 m)
Ob prenehanju vzgojnega zavoda »Marijanišče«
Koncert madrigalistov iz Brna
V	petek 30. avgusta smo na goriškem giadu prisostvovali zelo uspelemu koncertu, ki ga je priredil zbor madrigalistov iz Brna. Češki pevci so imeli na sporedu vrsto klasičnih in modernih del. Polifonijo so predstavljali Lassus, Gallus, Gesual-do da Venosa, moderne pa Dvorak, Suk, Rezniček in drugi. Koncert je pokazal velike umetniške sposobnosti brnskega zbora, ki se lahko loteva tako moteta in madrigala kot najsodobnejših glasbenih prijemov. Številno občinstvo je izvajalce toplo nagradilo s ploskanjem.
I)va dni na Sv. Višarjah
Na pobudo župnika g. Anton Prinčiča je števerjanska farna skupnost izvedla dvodnevno romanje na Sv. Višarje 24. in 25. avgusta. Romarjev se je zbralo za poln avtobus.
Tabori Slov. tržaških skavtov
Kar 31 tržaških skavtov se je letos udeležilo taborov, ki so se zvrstili poleti v gorskem svetu. V koči sv. Jožefa v Žab-nicah so od 20. do 30. julija taborili volčiči. Letos so prvič taborili ločeni od starejših članov in izkazalo se je, da je bila tu odločitev zelo umestna. Z njimi so se zelo veliko naučili tudi njihovi voditelji pod vodstvom Sandija Cergola in Aleša Lupinca.
Pri Sv. Katarini pri Naborjetu je taborila skupina 41 izvidnikov in roverjev pod vodstvom Vinka Ozbiča. Duhovno skrb je imel g. Vončina. Tabor je trajal od 21. julija do 3. avgusta.
Tretji tabor je bil za mejo, v dolini Koritnice pod Mangartom. Petdeset fantov je tam šotorilo od 31. julija do 14. avgusta. Načelnik je bil Marijan Jevnikar, duhovni vodja pa Tone Bedenčič iz Ljubljane.
Na vsakem taboru so se zvrstili izleti (Sv. Višarje, Dva Špika, Rombon, Mangart), igre, raziskovanja, tako da je čas še prehitro minil.
Ce upoštevamo ta uspeh, kakor tudi število udeležencev (in drugje so taborili še goriški skavti, goriške in tržaške skavtinje!), ki v večini primerov ne hodijo le na poletno taborjenje, ampak se med letom udeležujejo rednh tedenskih sestankov, potem moramo priznati, da je skavtsko gibanje v naši zamejski skupnosti dobilo res pomembno, a tudi odgovorno mesto.
lj
Seja upravnega sveta Stalnega slov. gledališča
V	ponedeljek 26. avgusta se je sestal upravni svet SS gledališča v Trstu in ob-lavnaval razna vprašanja upravnega in političnega značaja, ki zadevajo omenjeno ustanovo.
Ugotovil je, da napori za priznanje javnopravnega statusa s strani rimskih oblasti še niso obrodili konkretnejših rezultatov. Vendar se je z vseh strani, tudi ministrstva za zunanje zadeve, pokazala politična volja za rešitev vprašanja SSG v Trstu.
Upravni svet je spremenil stališče s piejšnje seje, ko je bilo sklenjeno, da se pogodbe z igralskim in drugim osebjem podpišejo samo do konca decembra 1974. Na zadnji seji je bil odobren sklep o podpisu delovne pogodbe za celo sezono.
Nato je upravni svet podrobno razpravljal o repertoarju za novo sezono, ki jo bo
Spotoma so se romarji ustavili v kraju Venzone, kjer so si ogledali mumije, ki so posebnost tega kraja. Na Sv. Višarje so prišli na večer, kjer so imeli sv. mašo in procesijo z lučkami okrog višarskega hiiba. Naslednji dan so imeli občestveno mašo, ki sta jo v somaševanju opravila	(•
g. Prinčič in izseljenski duhovnik v Franciji g. Čretnik.
Po kosilu so se odpeljali ob Rabeljskem jezeru na Nevejsko sedlo pod Kaninom, nato pa začeli povratno potovanje. Spotoma so se ustavili še v Vidmu v svetišču »Madonna delle grazie«, potovanje pa zaključili v prijazni cerkvici Marije Pomagaj na Jazbinah, kjer je domači župnik blagoslovil spominčke, kupljene na Sv. Višarjah.
Tako se je romanje končalo v prijetnem vzdušju, Mati božja pa naj še naprej posluša naše prošnje in nas vodi k njegovemu Sinu!
SSG odprlo s Cankarjevo dramo »Za narodov blagor«. Upravni svet je tudi odobril predlog o novih oblikah kulturnega delovanja v okviru recitalov, večerov umetniške besede in plesne šole za otroke v Kulturnem domu.
Umetniški program za gledališko sezono 1974/75 predvideva sedem del v abonmaju; od njih bo štiri dela SSG samo pripravilo, ostala tri pa bodo uprizorila gledališča iz Jugoslavije. Izven abonmaja bo gledališče pripravilo otroško predstavo in dve deli v okviru Ljudskega oz. Malega odra.
Poleg že omenjene Cankarjeve drame »Za narodov blagor« so v novi gledališki sezoni na sporedu sledeča dela: Henne-ciuin-Duviral (izven): Mož z žleba; Molnar (v abonmaju): Lilion; Golia (otroška predstava): Jurček; Squarzina (v abonmaju): Tri četrtine lune; Wilder (v abonmaju): Družina Androbus; Majcen (izven): Apokalipsa.
ŠTUDIJSKI DNEVI
slovenskih izobražencev v Dragi
se bodo začeli v soboto 7. t. m. Predavali bodo:
Slovensko vprašanje in današnji čas -univ. prof. in akademik dr. Bratko Kreft iz Ljubljane.
Kaj mislite o manjšinski konferenci v Ohridu in Trstu - deželni svetovalec dr. Drago Štoka, časnikar Bogo Samsa in prof. Samo Pahor, vsi iz Trsta.
Kaj se je spremenilo v koroški Cerkvi po sinodi - dr. Valentin Inzko s Koroške.
Slovenci v Ameriki - dr. Aleš Urbanc iz Kanade.
Slovenci v zapadni Evropi - dr. Janez Zdešar iz Nemčije.
Kako sem se srečeval s slovenstvom V svetu - dr. Andrej Kobal iz Sev. Amerike.
Začetek predavanj bo ob 17. uri v soboto
7.	septembra; sledila bodo v nedeljo 8. septembra ob 10. uri, popodlne pa ob 17. uri. Mašo bo imel mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik ob 9. uri.
★
LISTNICA UPRAVE
Mnoge naročnike letos že drugič opozarjamo na neplačano naročnino. Lepo prosimo, da se temu drugemu pozivu čimprej odzovejo. Najlepša hvala!
★
V	spomin na sina Karleta Sancina daruje mama Ivanka za skavte v Skednju in na Kolonkovcu 10.000 lir.
Po naključju sem izvedel, da bo z letošnjo jesenjo zavod Marijanišče na Opčinah prenehal delovati. Ni mi znano, kakšni razlogi so odgovorne dovedli do te odločitve, a sem prepričan, da so ti slednji bili važni. Mene pa ob tej odločitvi zanima nekaj drugega in mislim, da je to, kar bi rad vedel, vprašanje, ki zadeva vse Opence in morda ne samo Opence.
Marijanišče na Opčinah je bilo prva leta po vojni odprto slovenskim otrokom na Opčinah. Tam smo se igrali, ko še ni bilo drugačnih možnosti, tam smo gledali filme ipd. Govorijo, da bi morda kazalo vrniti Marijanišče Opencem, kot je bilo včasih.
In to je prva misel, ki bi jo rad sugeriral odgovornim, ki bodo odločali o usodi stavbe in celotnega zemljišča z vrtom. Tam je že zelo aktivni Finžgarjev dom, vrt, ki je tako rekoč sredi vasi, pa daje nič koliko možnosti za razvedrilo in drugo.
Zato me je nemalo začudila govorica, da se za zemljišče poleg Marijanišča zanima openska hranilnica in posojilnica. Če je že bilo potrebno pred leti prodati del marijaniškega vrta, ne vem, če bi morali še enkrat ponoviti napako, ki je bila storjena, saj se s tem uničuje še edini prostor sredi Opčin, ki bi ga lahko župnija uporabila za najrazličnejše namene od rekreacije do tečajev.
Drugo, o čemer se pri nas ne govori, je primeren prostor za študijske tečaje. Slovenski katoličani na Tržaškem nimamo ob tolikih domovih niti enega dostojnega prostora, kamor bi se lahko zatekli za duhovne obnove, za razne razgovore, tečaje in podobno.
V	takih prostorih bi lahko tudi poceni stanovale razne skupine in posamezniki, ki prihajajo k nam gostovat. Ob razpoložljivosti bi tam lahko stanovali tudi drugi, s čimer bi lahko uprava doma kaj »zaslužila« za kritje stroškov. Prednost pa naj bi imeli vedno posamezniki in skupine, o katerih sem pravkar pisal.
Za tako dejavnost se mi zdita Marijanišče na Opčinah ali poslopje Slokada v Dragi kot nalašč. Morda manjka marija-nišču le mirnejša dvorana daleč od prometne ceste, toda vrt, lega sredi vasi in obenem odmaknjenost so kot nalašč za razmišljanja in razgovore. Potrebna je le preureditev, tako da bi imeli v domu funkcionalno kuhinjo, jedilnico in večje število sob kot jih imajo npr. Korošci v domu v Tinjah.
Vprašujem se, ali bi se slovenske župnije na Tržaškem ne mogle združiti in ustvariti podobno središče za slovenske katoličane v zamejstvu? Ali res nimamo
Študijski dnevi Slovenskega kulturnega kluba
Slovenski kulturni klub prireja študijski tečaj za svoje člane in prijatelje. Lani je bil tak tečaj posvečen notranjim problemom Kluba, odnosu članov do vere, narodnosti, družbenih vprašanj. Letos bodo na vrsti zelo aktualna predavanja: spoznavanje marksizma v njegovih zgodovinskih in idejnih temeljih kakor tudi njegovega odnosa do vere, morale, svobode. O vseh teh vprašanjih, ki jih mora danes vsakdo poznati in so znana bolj kot gesla s povork in predvolivnih shodov, hoče Klub svojim članom, dijakom in akade-
Miinchnu.
Kdor se misli udeležiti seminarja, naj sc prijavi odbornicama Mariji Brecelj (tel. 208270) ali Mariji Besednjak (tel. 412954).
več posluha za skupne zadeve in bomo samo vsak zase zidali, zidali, kot da je vsaka župnija center vsega? Kje je duh skupnosti, sodelovanja, vzajemnosti, ki bi nas moral povezovati, če hočemo vsi skupaj še kaj pomeniti, vsi skupaj še kaj rešiti in še kaj ustvariti?
Ali je nas zamejske kristjane zajel modernistični individualistični in nihilistični duh, ki je neustvarjalen in samouničevalen? Ali ne bomo razumeli (kot je pravilno zapisal dr. R. K. v eni zadnjih številk Katoliškega glasa v svojem razmišljanju o zamejski slovenske cerkvi), da za nas ne veljajo ista pravila kot za večinski narod, ker nimamo vseh tistih pripomočkov, ki so večinskemu narodu darti sami po sebi in se mu zanje ni treba boriti, truditi, delati in žrtvovati?
Nikoli ne bom pozabil grenkega in mučnega vtisa, ki ga je name naredila pridiga nekega tukajšnjega škofa, ko je pridigal (italijanskim) vernikom. Pozival jih je, da morajo kot kristjani ljubiti vse ljudi. Naš bližnji — je dejal — ni samo moj brat, moja sestra, moj prijatelj. Naš bližnji je tudi Kitajec, Arabec...
Če bi jaz bil na njegovem mestu, bi prej ko Kitajce omenil Slovence. To bi bilo šele pravo krščanstvo, to bi bila krščanska pridiga ljubezni. To bi bil naredil, čeprav bi me imeli v cerkvi kamenjati. Toda škof je Slovence kot tolikokrat molče prešel in tako spet zamudil eno tolikih priložnosti.
To zadnje ometijam zato, ker se v malem tudi med nami ponavlja isti greh. Ljubimo tega, ki ni prav blizu cerkve in onega, ki ni več v cerkvi (in je prav, da ga ljubimo!), a med seboj se ne znamo ljubiti, ni med nami duha skupnosti, ni sodelovanja, čeprav nas je malo, vedno manj. Ne znamo sesti za isto mizo, se mirno pogovoriti in sprejeti sklepe, ki bi bili koristni ne samo zame, zate, ampak za nas vse.
(Sledi podpis)
OBVESTIVA
Romanje na Barbano. Kot že naznanjeno bo v ponedeljek 16. septembra sveto-letno romanje goriških in tržaških Slovencev na Barbano. Začetek bogoslužja bo ob 10. uri. Do takrat naj bodo vsi romarji na otoku. Pridite v velikem številu iz vseh župnij Goriške in Tržaške!
V	Repniču pri Zgoniku bo v soboto 7. septembra ob 20. uri sv. maša. Kot lansko leto bo tudi letos pred mašo tek za nagrade iz Zgonika v Ropnič. Med nami bo znani in priljubljeni misijonar p. Radko Rudež, ki bo tudi maševal. Po maši nas bo rezveseljeval ansambel »Veseli štever-janski fantje«. Pridite v velikem številu na tipično kraško dvorišče v Repnič! Ne bo manjkalo ne jedače ne dobre kapljice.
DAROVI Marija Pavlin vd. Briško daruje v spomin na pok. sestro Pino ob peli obletnici smrti brata dekana Alojzija Pavlina za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in za Katoliški dom po 4.000 ter za Katoliški glas 2.000 lir.
Za števerjansko cerkev: namesto cvetna na grob Lidije Klanjšček darujeta dr.
1.000 in za Katoliški glas 500 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Tff	RADIO
H	TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 8. do 14. septembra 1974 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mlad. oder: »Monika...«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Naša gospa. 13.00 Karakteristični ansambli. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Komisar Tabernik in lepa Venera«. Detektivka. 16.45 Plesna glasba. 18.00 Šport in glasba. 19.00 Znani motivi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba. 22.20 Pesmi za vse.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Album Čajkovskega. 19.25 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba v noč.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.00 Trst v prozi B. Pahorja.
19.15 Za najmlajše. 20.35 P. Mascagni: »Cavalleria rusticana«, opera. 21.55 Nežno in tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.35 Za vašo knjižno polico. 22.30 Pesmi brez besed.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30
V	ljudskem tonu. 19.10 Svetovni popotniki. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Ta prekleti notranji glas«. Drama. 21.35 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncertisti. 18.50 Nepozabni motivi. 19.10 Na počitnice. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.55 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorne skladbe deželnih avtorjev. 19.10 Enciklopedija dovtipov. 19.25 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Danes grofje Celjski in nikdar več« 21.30 Lahka glasba.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 8. do 14. septembra 1974 Nedelja:	12.20	Otroška matineja.	15.25
Goriški oktet. 15.55 Rim: atletika. 19.00 Znamenite pustolovščine. 21.20 Šibenik. 22.45 SP v veslanju.
Ponedeljek: 19.00 do 22.45 Dan bolgarske JV.
Torek: 18.35 Pet pedi: Novo mesto. 19.05 Človek na Krasu. 19.25 Dunajski komorni orkester. 21.05 Whiteoaki z Jalne.
Sreda: 18.25 Družina Smola. 19.20 Smetar, ki je uspel. 20.40 Turistični filmi.
Četrtek:	18.30	Svet v	vojni. 19.25	Poje
Nino Reitano. 20.40 »Mavrica«. 21.25 Četrtkovi razgledi: Goričani. 21.55 Glasbeni nokturno.
Petek: 18.30 Avioni. 18.55 Revija folklore. 20.40 »Grbavec«,	film.
Sobota:	14.00	Tenis.	15.00 Gimnastika.
16.05 Nogomet C. Zvezda : Vojvodina. 18.15 Disnevev svet, film. 20.40 Roža Montreuxa. 21.35 Columbo, film.
Delavca skladiščnika išče gori-ška tvrdka. Telefonirati na štev. 80213.
OGLASI
Za vsak tnm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 96 davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Prisrčna zahvala g. Stanku Zorku in vsem dragim osebam, ki so mi stale ob strani in spremile k zadnjemu počitka mojo drago mamo
Marijo Vodopivec
Hči Fellcim
Trst, 2. septembra 1974
SLOVENSKO KATOL. DRUŠTVO »HRAST« IZ DOBERDOBA priredi v soboto 14. in v nedeljo 15. septembra
»SEPTEMBRSKI PRAZNIK«
V soboto 14. septembra:
Ob 19. uri ženski turnir v odbojki; ob 20. uri tekmovanje v briškoli z gastronomskimi nagradami; sledi prosta zabava ob zvokih ansambla »Igo Radovič«.
V nedeljo 15. septembra:
Ob 16. uri finalne tekme v odbojki; ob 18. uri koncert znanega ansambla »Otavia Brajka« iz Izole (Jug.); ob 19 uri vlečenje vrvi in prosta zabava.
Deloval bo dobro založen buffet z domačo pijačo in piščanci.
com, nuditi boli poglobljen pregled.
'ečaj bo v Dragi od 10. do 12, septem-	.
;, vodil pa ga bo Franc Križnik, duhov- Avgust ln /ora Sfiligoj 10.000 lir.
ki študira marksistično filozofijo v - M' G- lz Tržiča daruje za Zavod sv.