Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

45361

45362

45262

45362

Drugi natisek.

Izdala in založila

sv. Mohorja v Celovcu

Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.


S&f, 'V'

i ; ^i


>'■''. $>«??

r> 'Vi-;

■i 1  ‘ /’■ • ( •' '** /

• • 1  .




■■W < ;g,
■v:' y

: ■ ■■ :  •■! / " \, (. 1  ' f A :  ' ■<..' ■"' ; .<!■■•. S j-

.



i/:



v ">- V ■■ ■;-. ■-. .; :  .,■■•:■ "„/ ■ - . •' ' , ;• .• ■ ' v  ■ /V „-■• ' ■ •:■' .

'

OH- "  ' '■ :  ' i- •. i 7' • ... . " ■-'• - . ' ’


*r, *>  * ;

HSfflri.-t •;x'

cy 7.-..'

; v ,;

.

I 7  I \< ■

J .  . ’■

;• . y l - •■ ./ • .i. •



.. 7 ,n


./77 fy;


. i . ' ■' ! ^ . . .

srnji:


i.V


■ik '  v..’.y ■

7 #7'L:


Ar *

:h

i(- I  ‘ti.


'T/&


a'


■

H--'• vv .j

' .'(s'V,/

'Siv'-' 'V'V.\;<■, .; - -

;:«?. ■! -V*‘.

‘f#

. . ■ , • ■. ■ /v. ■ i' ’*

■ 1 ■ I I’  : i’: '.g/, r


f. *

fftAi:;:,; 1 '-:


.

'7,

'A:>.


:x

. :>

, . ;/  • • •

U.

■


'/r

isli


' ' . ' «f

v. -

,

7 ... r

’My>

•rXr::

'.-r;

*

; 5 '■ {:




V-' ;V ,7

.7»

• v ;



življenje treh kranjskih bratov francoskih vojakov.

Spisal

Janez Cigler.

&

■—s Drugi natise k. s«

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1894.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

45362

Z dovoljenjem visokočastitega ljubljanskega in

krškega knezoškofijstva.

Uvod.

ranjška dežela je bila od leta 1809. do leta
1813. pod francosko oblastjo. Gospodoval je
v tistih letih sloviti francoski cesar Napoleon.
S silno vojsko pridere Napoleon 1. 1809. v
avstrijsko cesarstvo, vzame veliko zemlje av¬
strijskemu cesarju, in dobi v svojo oblast tudi pogla¬
vitno mesto Dunaj ali Beč. Potem se je med fran¬
coskim in avstrijskim cesarjem sklenil mir; po po¬
gojih tega primirja je prišla vsa k ran j ska dežela, kos
hrvaške in kos koroške  Francozom v roke. Vse
tetri  dežele je ukazal Napoleon imenovati »Ilirija«.

Napoleon je bil v vednih vojskah, zato je po¬
treboval veliko vojakov. Tudi Ilirci so morali fante
v vojake dajati. Leta 1812. je napravil vojsko z Ru¬
som; v ta namen je iz vseh dežel svojega cesarstva
vkup nagnal brez števila vojakov. Strašne trume vo¬
jakov vsake vrste so se valile v poljsko  deželo, iz
poljske pa v rusko  proti Moskvi,  poglavitnemu
mestu ruskega cesarstva. K tej vojski je tudi vzel
Veliko Ilircev, ki so morali iti z Rusom se vojskovat,
pa malo jih je prišlo srečno nazaj. Nekateri so bili
Ubiti, večina njih je pa zmrznila v hudi ruski zimi.


Prvi del.

I. Oče Jožef P. da tri sine v vojake.

" b!l rav  blizu Ljubljane J e  "bil pošten mož v očitni službi,
i|spoštovan od gosposkih in kmetiških Jjudij, Jožef  P.
^po imenu.

q  J o ž e f P. je več let v zakonski edinosti srečno ži¬
vel s svojo ženo Mico. Imela sta štiri zale in zdrave
otroke, in vsi štirje so bili fantje. Prirastu so ravno ob
tisti hudi francoski vojski in prišli k potrebni moči. Najsta¬
rejšega, Andreja  po imenu, in za njim Luko  vzeli so ob
enem k vojakom. Tretji, Jakob,  je bil učenec in je ravno
stopil v peto šolo. Ko Jakob vidi, da sta mu dva brata že
vojaka, misli si: „Saj vem, da je ne unesem; drugo leto pri¬
dem na vrsto, rajši grem letos sam. Kjer sta dva moja brata,
naj bom pa še jaz!“

Preden se gre zapisat, nagovori tako-le svojega očeta
Jožefa: „Dragi moj oče! Dobro vem, da ste zelo žalostni, ker
sta vam bila ob enem dva sina, moja brata, vzeta k vojakom.
Dobro vem, da boste žalovali še huje, če vam povem, da se
jaz mislim sam radovoljno zapisati v vojake. Pa ljubi oče! tudi
le premislite, vojakom uiti mi ni mogoče, ker drugo leto že
dosežem leta, da me pokličejo k vojakom; namesto da bi šel
drugo leto, grem raji letos sam prostovoljno, če vam je prav ?“
Oče Jožef se zavzame in pravi: „Ljubi moj Jaka! kaj
pa misliš? ali me tudi ti hočeš zapustiti? Dva tvoja brata,
zdaj vojaka, pojdeta po svetu, Bog ve kam! Vem, da ju ne
bom videl nikoli več; zdaj pa hočeš tudi ti mene, starega
očeta in mater zapustiti. Vse svoje zaupanje stavil sem v tč,
zato sem te dal v šolo; zdaj, oh! v taki hudi vojski greš k
vojakom, vtopil se bom v solzah prevelike žalosti."

6

Jakob odgovori nato svojemu žalostnemu očetu: „Pre-
ljubeznjivi moj oče! ne zamerim vam, da ste tako žalostni,
zakaj kri ni voda. Tudi meni je težko pri srcu, da morata
moja dva brata biti francoska vojaka; ampak ker je božja
volja tako, vedno mislim, mora že tako prav in dobro biti.
Ravno iz ljubezni do svojih dveh bratov mislim se sam v
vojake zapisati, zato da ne bosta prav tako močno žalovala,
— smilita se mi. Ker bomo pa vsi trije vkup, bomo eden
druzega tolažili. Brez vašega privoljenja, ljubi oče! vendar
ne storim tega.“

Oče Jožef umolkne na te Jakobove besede in premišljuje,
kaj bi rekel. Potem odgovori svojemu sinu tako-le: „Ljubi
moj Jaka! žlahtno je tvoje srce; vem, da rad ne greš k vo¬
jakom, pa da to storiš le iz ljubezni do svojih bratov, zato da
boš videl, kako se bo njima godilo, in meni vse pismeno spo¬
ročal; pojdi tedaj v imenu božjem! Nerad te pustim od sebe;
grozno žalost in veliko bridkost čuti moje očetovsko srce, ven¬
dar ker toliko ljubiš svoje brate, pojdi torej ž njima. E! kjer
sta dna dva, naj še ta bode!“

Drugi dan precej se gre Jakob P. v vojake zapisat, in
prosi stotnika ali kapitana, naj ga dene k isti kompaniji, v
kateri sta njegova brata Andrej in Luka. Stotnik je prav
rad dovolil v to, ker je bil Jakob zal fant in pa še kot učenec
prostovoljno prišel k vojakom. Jakob se je kmalu privadil
orožje sukati ali vežbati se; tudi se je kmalu priučil fran¬
coskemu jeziku, katerega je že v šoli malo znal. Postal je
zato kmalu desetnik ali korporal.

Vsi trije bratje iste kotnpanije, Andrej, Luka in Jakob
P. gredo s tisto strašno vojskino trumo francoskih vojakov,
ki so zagrnili ruske dežele kakor ptice roparice. Veselo so
šli naprej vrli francoski vojščaki, ker so Rusi le vedno bežali
pred njimi in se jim umikali, le malokdaj so se jim posta¬
vili v bran. Vsi trije bratje so šli vkup do ruskega mesta
po imenu Smolensk. V tem mestu zboli Andrej; moral je
iti v bolnišnico, ker ni več mogel naprej. Luka in Jakob jo
mahneta z drugimi tovariši vred proti Moskvi.

II. Andrej P., bolnik v Smolensku, strežaj generalu J.

Andrej P. je v mestu Smolensku dobil hudo vročinsko bo¬
lezen; kar ganiti se ni mogel več naprej. V bolnišnico ga
zapeljejo, po moči ga zdravijo; toliko mu pomagajo, da umrl
ni, vendar je zelo oslabel. Ko je Andreju že nekoliko odleglo,

7

pripeljejo v bolnišnico mladega zalega generala J., kateremu
je ruska kroglica popolnoma zdrobila spodnje rebro na desni
strani, da je komaj ostal živ. Zdravih strežajev ni bilo v
bolnišnici, ker so vsi morali iti v boj; general J. pa, zelo
ranjen, je potreboval posebnega strežaja. Andrej je bil te¬
daj odločen, ker je bil že malo k moči prišel, da ima generalu
J. streči v bolezni in ga prekladati. Ranjeni general J. je
bil žlahtnega stanu, in tudi Napoleon sam ga je spoštoval.
Lepo in skrbno mu je stregel Andrej, karkoli je bilo mogoče.
S časom se je Andrej dobro navadil francoskega jezika, ker
je vedno moral z generalom govoriti, general pa druzega ni
znal ko francoski.

Grozno je želel general priti v svojo domačijo. Večkrat
je tožil svojemu strežaju in milo vzdihoval rekoč: Glej Andrej!
kako žalosten je moj stan. Jaz sem daleč daleč dom&, prav
iz Pariza sem. Imam še očeta in mater; bogati so moji sta-
riši, veliko imajo premoženja; glej jaz — jaz pa sem tukaj
tako reven, od vseh zapuščen, ranjen in trpim hude bolečine.
Tukaj v ruski tuji deželi bom moral umreti, težko bom kedaj
več videl svojo domovino, težko več kedaj objel svoje stariše.
Kaj mi pomaga, da so mi stariši pripomogli toliko, da sem
general, ko sem pa zdaj tako zapuščen in v taki nadlogi. Oh!
ko bi moj oče in moja mati vedeli, kako se meni godi, go¬
tovo bi se milo zjokali; toda tega jim še izporočiti ne morem
iz tega pustega, mrzlega kraja! 1 '

Lepo je Andrej tolažil ranjenega generala, in mu govoril
prav prijazno, kolikor je mogel: ,,Dragi moj žlahtni general!
nikar preveč ne žalujte, ampak dajte se potolažiti in spomnite
se, da imamo dobrega Očeta v nebesih, kateri nobenega ne za¬
pusti, in vsakomu rad pomaga, kdorkoli v njega zaupa. Trdno
zaupajte v dobrotljivega nebeškega Očeta, in videli boste, da
se vsa vaša nesreča v dobro izide. Glejte! meni se ravno
tako godi. Tudi jaz imam še stariše, daleč sem od njih od¬
ločen, doma sem iz Ljubljane, poglavitnega mesta ilirske de¬
žele. Nisem sicer ranjen, kakor ste vi; a huda vročinska bo¬
lezen me je položila na postelj, da sem komaj ostal pri živ¬
ljenju. Trdno sem zaupal v Boga in ga prosil iskreno, da
bi me še ne poklical v mladih letih s tega sveta. Bog se
me je usmilil in spet sem ozdravel. Ravno tako boste tudi
vi še ozdraveli in videli svoje stariše, le trdno zaupajte v Boga!“

General pravi nato; „Andrej! ti me prav lepo učiš; vse
ti verjamem, ker takih lepih besed mi še nobeden ni povedal
kakor ti; pa vidiš, moja rana je prevelika, težko da se mi

8

zaceli, Boga pa tudi ne morem prositi, glej, ko ne morem mo¬
liti zavoljo velike bolečine. “

Andrej nato pravi: „Dragi moj gospod! vi ste učen mož;
zvedeni ste v vojaških in tudi v drugih učenostih, sicer bi ne
bili postali general; pa ne zamerite, če vam rečem, da se
krščanskega nauka še niste kaj dosti naučili, ki je vendar vsa¬
kemu kristijanu zelo zelo potreben. “

General pravi: „Andrej, prav praviš, resnico govoriš. Ne
zamerim ti ne, temveč hvaležen sem ti, da me tako lepo opo¬
minjaš. Res je, dokler je človek zdrav, pač malo misli na
Boga, posebno v vojaškem stanu; nesreča še le človeka uči
pri Bogu pomoči iskati.“

Andrej zdaj svetuje generalu, le iz srca k Bogu vzdiho¬
vati iu s trdnim zaupanjem zdravja prositi. General sluša
rad vse, kar bi v zdravju še slišati ne bil hotel, in zmanjše¬
vale so se bolečine njegove raue.

Nekega dne gre Andrej za svojega bolnika iskat boljših
jedij, pa težko kaj dobi. Pride v bolnišnico nazaj ves plašen
in prepaden, in reče svojemu generalu: „Gospod! kaj bo? kako
bomo bežali! Vedite, da naša vojska je izgubljena: zvedel
sem za gotovo od takih, ki so pribežali iz Moskve. Rusi so
veliko mesto Moskvo požgali; naše vojake, ki nimajo ne jesti
ne strehe, v hudi zimi neusmiljeno pobijajo iu lovijo. Vse se
pomika nazaj proti nemškim deželam. Rusi pritiskajo za na¬
šimi iu jih podijo neusmiljeno. Naš cesar Napoleou je za¬
pustil svoje vojščake v največji nadlogi in največji stiski in
se je odpeljal na Francosko / 1

General se grozno prestraši tega žalostnega sporočila in
reče: „Oh! zdaj vidim, da je moja nesreča prikipela do vrha.
Ruski meč bo konec storil mojemu življenju, in moje truplo
bo gnojilo rusko zemljo. Ljubi Andrej! ker si meni tako do¬
ber in toliko postrežljiv, naj ti Bog obilno povrne vse to, kar
mi dobrega storiš, če ti jaz ne bom mogel povrniti. Ce pa
jaz ostanem pri življenju, in tudi ti, povem ti, da hočem zve¬
sto povrniti tvoj trud in tvojo skrb, ki jo imaš z menoj. Pro¬
sim te, pojdi hitro iskat voznika, da se odpeljeva, preden ve¬
lika vojska ne prigrmi za nama. Obečaj vozniku dobro pla¬
čilo, saj imam še nekaj skritih zlatov, všitih v oblačilu . 11

Andrej gre, išče dolgo časa in najde vendar usmiljenega
moža, da odpelje za veliko plačilo bolnega generala in nje¬
govega strežaja.

9

III. General in njegov strežaj ujeta.

Vsedeta se na sani general J. in njegov strežaj; toda ge¬
neral je mogel le ležati. Dva urna konjička dirjata naglo po
poljski deželi proti mestu, ki se mu pravi Vilna.  Vedno je
general želel priti do Vilne, potem si je mislil kmalu priti
na Nemško med dobre usmiljene ljudi. Že pridirjata blizu
Vilne, kar prijaha od strani deset strašnih kozakov, ruskih
konjikov. Kozaki ukažejo vozniku, da vozi v stran proti daljni
vasi. Tam odloži voznik generala in strežaja. Kozaki mu nič
ne storijo, le ukažejo mu se nazaj peljati domov, in mu ostro
prepovedd, Francoze proti nemškim deželam prevažati; če ga
še enkrat dobijo v tem opravilu, precej bo ustreljen. Gene¬
rala in strežaja denejo v revno, pa mrzlo, nič zakurjeno baj¬
tico. K sreči kozaki niso poznali, da je ranjeni vojak general,
ker je bil zavit v strganih cunjah; Andreja pa je prosil, da
bi nikomur ne povedal, da je bil njegov gospod general. „Le
vedno govori 1 ', reče mu, „da sem tvoj tovariš, sicer bodo ko¬
zaki neusmiljeno ravnali z menoj.“

Kozaki šo šli po noči po drugih potih in po drugih opra¬
vilih. Oba jetnika so v bajtici pustili brez vse straže, ker so
videli, da uiti ne moreta, ker sta oba nadložna: eden zelo
ranjen, drugi pa slaboten. Po noči vidita jetnika, da ju ne
straži nihče. Tu pravi general svojemu strežaju Andreju:
„Glej, kako lahko bi zdaj midva ušla, da bi jaz le malo mogel
hoditi. Bog ve, kaj bodo zdaj Kusi storili z nama? Bog zna,
kam naju poženb? Vem, da usmiljenja ne bo, ker nas zelo
sovražijo, da smo prišli v njih deželo. 11

Andrej pravi: „Tudi jaz se tega močno bojim, pa naj bo
kakor hoče, le Bogu se izročiva; on , dobrotljiv nebeški Oče,
naju ne zapusti, če trdno v njega zaupava in ga prosiva. Ne
žalujte, dragi moj gospod! Kar bo vam, to bo meni; ne za¬
pustim vas ne, dokler mi bo mogoče pri vas biti in vam streči,
ker smilite se mi.“

Te besede Andrejeve so generala tako razveselile, da je
občutil v sebi nekoliko moči z Andrejem zbežati in se od¬
praviti na cesto, s katere sta bila odpeljana. Upala sta tam
dobiti druzega voznika, ki bi jih pripeljal do Vilne, in potem
hi se že spravila na Prusko. Andrej je precej privolil v to
generalovo misel, gre iz bajtice, ogleduje in pazi, ali bi kje
ne ugledal kake ruske straže; ker pa nikjer ne ugleda ni¬
kogar, gre nazaj in reče generalu: „Gospod, nobenega ni,
da bi nama branil. Ali si upate kaj hoditi, vsaj malo, poj-

10

diva, beživa, morebiti je zdaj ravno prilika uiti hudi nesreči;
na ine se boste naslonili, pa pojdeva počasi, Bog naju bo
spremljal. General napne vso moč in se spravi na noge. Če¬
ravno težko, vendar naslonjen na svojega Andreja gresta po¬
časi proti cesti v tamni noči. Kedar general ni mogel več
prestopiti, zadel ga je Andrej na rame in ga nesel in hitel ž
njim, kar je mogel, da sta pred dnevom prišla do ceste.
Srečno in brez vsega napotka dosežeta cesto in se vsedeta
oba zelo trudna; hiše pa tam ni bilo nobene. Kmalu ugle¬
data po cesti več francoskih vojakov, ki so bežali pred ko¬
zaki, in jih vprašata, kako je z vojsko? Pa druzega nista zve¬
dela ko to: vsak beži, kdor more in kamor more; vse je iz¬
gubljeno. Kmalu se pripelje velik voz s štirimi konji poln
bolnih in ranjenih vojakov. General prosi, da bi ga na voz
vzeli in v Vilno peljali s seboj. Prostora že ni bilo na vozu;
ker so pa bolniki spoznali svojega poprejšnjega generala, vza¬
mejo ga vendar na voz in ž njim tudi Andreja.

V Vilni so že tudi zvedeli, da pojde vsa francoska voj¬
ska nazaj. Zvedelo se je, da je veliko mesto Moskva požgano,
da vojaki trpijo grozno zimo in veliko pomanjkanje, in da se
Rusom ne morejo več v bran staviti; vendar še ni šlo vse
tako križem, kakor v drugih krajih bliže Moskve. Najel je
general v Vilni voznika za dobro plačilo, da je njega in An¬
dreja odpeljal na Prusko v mesto Kraljevec (Konigsberg). Od
ondot piše general svojim starišem v Pariz, in prosi, naj mu
pošljejo denarjev, da bo mogel domov priti s svojim služab¬
nikom. Pove ob kratkem, kako slabo in hudo se godi Fran¬
cozom na ruski zemlji, da jih Rusi strašno podijo iz svoje dežele.

Preden je mesec pretekel, dobi general J. denarjev od
svojih starišev iz Pariza zadosti, da se je mogel po poštah
skozi nemške dežele prepeljati na Frraucosko. Ko je prišel
general do Draždan, reče mu Andrej služabnik: „Vi greste
zdaj na Francosko v svojo domovino, jaz pa pojdem v Ili¬
rijo, svojo domovino; ločiti se morava zdaj; jaz ne grem z
vami naprej.“

General žalosten reče Andreju: „Ljubi moj Andrej! lepo
te prosim, ne zapusti me. Dobro vem, da nisi več dolžen
mi streči; pa Andrej! poslušaj moje besede: Ti si bil meni
zvest v hudih nadlogah, in me nisi zapustil; ne zapusti me
tudi zdaj, hvaležen ti bom vekomaj. Ne boj se, ne bom ni¬
kdar pozabil dobrot, katere si mi storil; preskrbel te bom,
dokler boš živ. Posebno sem ti hvaležen, ker si me učil
Boga spoznati in v njega zaupati. V Boga sem zaupal, kakor

H

si me ti učil, in Bog se me je usmilil, in me rešil iz sovraž¬
nikovih rok. Andrej! kjer bom jaz, tam boš tudi ti; več ne
pojdeš od moje strani; dokler bom živ jaz tvoj gospod, pri
meni boš povsod.

IV. Andrej P. v Parizu.

Po dolgih dneh se pripelje general J. s svojim služab¬
nikom Adrejem v Pariz, poglavitno mesto francoskega cesarstva.

Neskončno je bilo veselje starišev mladega generala, da
še vidijo svojega sina, prišedšega iz tolike nevarnosti. Srčno Iju-
beznjivo so ga sprejeli v svojo hišo, kakor le dobri stariši mo¬
rejo sprejeti ljubljenega sina. Z velikim veseljem je bila na¬
polnjena hiša žlahtnih generalovih starišev, čeravno je njihov
sin J. zdaj ranjen ležal v mehki postelji, Andrej služabnik pa
bil vedno zraven njega.

Mladi general J. je ob toliki postrežbi v hiši svojih sta¬
rišev prihajal vedno trdneji. Rana se mu je dobro zacelila,
smel je zdaj glasno govoriti, pred ni smel nobene besedice
glasno izreči zavoljo hude rane. V celi bolezni mu noben
drugi človek ni smel streči, kakor Andrej; brez njega se ge¬
neral ni dal premakniti. Nekega dne popoludne sta bila oče
in mati pri postelji svojega bolnega sina, ki reče svojemu
Andreju: „Ljubi moj Andrej! pojdi zdaj malo gledat po mestu
Parizu; da se pa ne izgubiš, dali bodo moj oče svojega hlapca
s teboj. Opravljen sem za danes, pusti me zdaj samega, da
se s svojimi stariši pogovorim. Razgleduj se po velikem mestu,
katerega nisi še nikdar videl; ne bo ti žal videti tukaj marsi¬
katerih rečij, kakoršnih v drugih mestih ni videti. Hodi brez
skrbi, hlapec naj te spremlja, kamor koli hočeš iti, da le
zvečer prideš domov.“

Ni si misliti veselja več, kakor ga je imel Andrej zdaj,
ko je smel ogledovati mesto Pariz, in pa še hišnega hlapca
jmel za spremljevalca. Ves popoldan je Andrej hodil po mestu
iz ene ulice v drugo. Čudil se je videč toliko in takih rečij,
kakoršnih pred še nikdar videl ni. Ves truden pride zvečer
domov ter se lepo zahvali svojemu gospodu, da mu je dovolil
toliko lepega videti.

Med tem, ko je Andrej mesto ogledoval, pogovarjal se je
general prav prijazno s svojimi stariši, in jim vse čisto po¬
vedal, kako se mu je godilo pri vojski, kako je bil ranjen,
kako ujet in po Andreju otet. Močno je hvalil svojega slu¬
žabnika in rekel svojim starišem: „Sam moj Andrej me je

12

pri življenju ohranil. Že bi bil zakopan v ruski zemlji, ko bi
mi on ne bil stregel tako ljubeznjivo in radovoljno, iu pa
še z grozno težavo me rešil iz sovražnikovih rok. On je za
me postavil v nevarnost svoje življenje; gotovo sem jaz nje¬
gov velik dolžnik. Prosim vas, ljubi moj oče iu ljuba moja
mati! ne zaničujte ga, čeravno je nizkega stanu, mi smo
pa žlahtnega in imenitnega. Ne zamerite mi, da ga jaz to¬
liko čislam; dolžnost me veže; hvaležni moramo vsi biti za
prejete dobrote. Ne zamerite mi, da vam še nekaj povem o
svojem zvestem Andreju. On mi je v mojih groznih stiskah
in nadlogah govoril besede, kakoršnih mi vi nikoli niste go¬
vorili. On me je učil le v Boga zaupanje staviti, Bogu se
priporočati in le pri njem pomoči iskati. Takih lepih res¬
ničnih naukov bi jaz še poslušati ne bil hotel v svoji sreči,
iz ust svojega služabnika Andreja pa sem jih poslušal z ve¬
seljem, v srcu ohranil in v Boga zaupal. Bog pa mi je po¬
magal in dopustil, da vas zdaj spet vidim in se veselo z vami
pogovarjam in radujem.

Celi dve leti je bil general J. bolan, pa v celi bolezni
mu nobeden drugi ni smel streči, kakor le sam Audrej. Čez
dve leti, ko gospod ozdravi, ni nikoli nikamor šel brez svo¬
jega zvestega Andreja, povsod ga je moral spremljati. Ni se
sramoval hvaležni gospod v najimenitniši tovaršiji pri sebi
imeti svojega služabnika. Ta generalova hvaležnost je tudi
vsem dopadala.

čez dve leti, ko je general menil, da je že prav popol¬
noma zdrav, pride mu nekega due na misel jezdariti. Pokliče
svojega zvestega Andreja in mu reče: »Andrej! veš, ko sem
še zdrav bil v vojaški službi, kako sem znal junaško jahati;
velike želje imam spet poskusiti. Osedlaj mi konjiča liščeka,
sebi pa murčeka, pripelji mi ga pred hišo, da ju zasedeva iz
mesta se sprehajat proti mestnemu gozdu. “ Andrej molči in
le odmajuje. Gospod, ko to vidi, reče: »No, kaj ti ni prav,
da se malo sprehajava? 41  — Andrej odgovori: „Meui je že
prav, pa vam ne bo prav. Vi še niste prav zdravi, vam je
bilo v vojski rebro prestreljeno, komaj se vam je zacelilo,
znate se kaj pretresniti in na novo obolite." — Gospod pravi:
„Andrej! zelo me veseli, da imaš toliko skrb za me; pa le
osedlaj, da zajahava."

Andrej osedla konja, kakor mu je bilo ukazano; potem
zasedeta in odjahata, gospod naprej, Andrej nekaj stopinj veduo
za njim proti mestnemu gozdu.

13

Počasi jahata po veliki cesti, katera drži skozi veliki
mestni gozd. Kar kinaln zaslišita lajati lovske pse, kar je
bilo znamenje, da preganjajo divjo zver. Pasje lajanje se je
bližalo bolj in bolj, pa kar ob enem, ko se nista nadejala,
priteče velik volk od psov gnan, in plane čez cesto ravno pred
generalovim konjem. Konj se ustraši volka, skoči v stran
proti grabnu, zadnje noge mu spodrsnejo v graben, in konj
in jezdec ležita v precej globokem grabnu, pa k nesreči tako,
da je konj ležal vrh jezdeca. General zavpije: „Oh Andrej,
pomagaj, pomagaj; če ne, kmalu bo po meni.“ Andrej vesi
prestrašen, priveže svojega konjiča h grmu, skoči v graben
svojemu gospodu pomagat, pa sam nič ni mogel opraviti, ker
konj je bil težak. Hitro začne vpiti, kričati in lovce na po¬
moč klicati, kateri so tudi hitro pritekli in Andreju pomagali
konja iz grabna izvleči in gospoda oteti. Gospod pa ni mogel
več vstati, ker konj ga je pritisnil na ravno tisto rebro, ka¬
tero mu je bilo na vojski prestreljeno. Andrej priprosi enega
lovcev, da tako dolgo ostane pri gospodu, da z vozom pride,
po katerega hitro dirja domov.

Andrej doma nič ne povč, kaj se je zgodilo, ampak ko-
Čijažu ukaže hitro napreči zložno kočijo in peljati, kamor mu
bo pokazal, in mu reče konje priganjati, da pred prideta na
mesto. Lepo primejo zdaj gospoda vsi trije in ga denejo v
kočijo, da ga prav počasi pripeljejo domov. Lovcu je pa An¬
drej pet frankov podaril na gospodovo povelje.

Ko se gospod pripelje domov, ukaže poklicati najumet-
nejšega zdravnika, naj pregleda, kaj in koliko je poškodovan,
ker mu zelo hudo prihaja. Zdravnik pregleda bolnika po vseh
tistih krajih, kjer so bile največje bolečine, in najde, da je
vlomljeno ravno tisto rebro, ki je bilo prestreljeno, pa ne še
prav trdno zarastlo, rana velika in zelo nevarna. Zdravnik
pravi: „Gospod, ne upam se sam vas zdraviti; pošljite še po
kakega bolj učenega zdravnika kakor sem jaz, ali pa še dva,
da se posvetujemo, kako bi se vam pomagalo. Gospod pošlje
po dva učena zdravnika; bolnika ogledujejo, pa le z glavo
zmajujejo, vendar so vsi tolažili bolnika, da si bodo vse pri¬
zadejali ga spet ozdraviti, resnice pa mu niso hoteli povedati.
Med tem ko so zdravniki bili pri bolniku. sedel je Andrej v
veži na klopi v kotičku ves žalosten. Zdravnikov ga ni videl
nobeden, ker se nobeden ni ozrl v tisti kot, in on je slišal
vse natanko, kaj so se zdravniki pogovarjali. Dejali so eno¬
glasno: Tega bolnika ne bomo dolgo imeli, le obiskujmo ga
pridno in mu dajajmo zdravila in upanje, bogat je, dobro bomo

14

plačani, ozdravel nikoli več ne bo, ni mogoče. — Osmega
dne bo težko dočakal.

Komaj so zdravniki odšli, že zapoje zvonček, s katerim
bolnik kliče Andreja. Andrej priteče hitro k bolniku in vpraša,
kaj mu ukaže. „Pojdi hitro, Andrej! segrej mi pšeničnih
otrobov, zaveži jih v rute, da mi gorke na život privežeš, tako
so zdravniki ukazali." Andrej urno stori, kar mu je ukazano,
in prinese sparjene otrobe. Le on, noben drugi, mu ni smel
kaj postreči, ker vse zaupanje je imel bolni gospod v svo¬
jega zvestega Andreja. Zraven bolnikove postelje sedita oče
in mati in jokata, ker vidita, da je v nevarnosti bolnikovo
življenje.

Tudi Andrej se vsede bolniku k nogam in čaka kakega
povelja, bolnika prevzdigniti ali pa mu kaj prinesti. Bolnik
govori s tihimi besedami tako-le svojim starišem: „Preljubez-
njivi moj oče in ljuba moja mati! ne zamerite mi, da vam
s svojo boleznijo toliko žalost napravljam. Spoznam, da sem
sam kriv svoje nesreče. Kaj ne, Andrej, ko bi bil jaz tebe
ubogal, da bi bil zdrav, ko bi ne bil šel jahat."

Andrej vzdihne in pravi: „Res je to, gospod, ampak tudi
zdaj bi vam jaz rad nekaj povedal, če bi se vam ne zameril. “

Bolnik pravi: „Andrej! govori zdaj v pričo mojih starišev,
in povem ti, da vse rad storim, kar mi boš rekel, ker sem
prepričan, da mi ti le dobro hočeš. “

„Ne prestrašite se, naravnost vam povem, iz te bolezni
ne boste več vstali, ampak umrli boste, težko boste osmega
dne doživeli, zato vam svetujem, da se pripravite na dolgo
j pot v večnost. To vem iz tega, kar so se menili vaši zdrav¬
niki, ko so šli od vas. Sedel sem v vežinem kotičku, no¬
beden me ni videl, zat6 sem vse dobro slišal, kar so govorili
o vaši bolezni. Tega se vam nihče ni upal povedati in pa
zdravniki so še celo prepovedovali vam povedati, da kmalu
umrjete, da bi vas ne prestrašili. Jaz vam pa povem, zato
da se pripravite, ker vam iz srca le vse dobro želim; zato
želim, da bi vi po smrti bili bolj srečni, kakor ste bili na
tem svetu."

Na te besede se oče in mati bolnikova ua glas začneta
jokati. Bolnik ju lepo prosi, naj gred6 v drugo sobo se raz¬
jokat. Andrej sam ostane pri bolniku. „Dragi moj Andrej!
praviš, da bom moral zdaj umreti, praviš da bi se pripravljal;
povej mi, kako pa se naj pripravljam?"

„Kako? glejte! izpovedati se morate in pa svete zakra¬
mente prejeti."

15

„1 kako se hočem izpovedati, ko se Se nikoli nisem iz-
povedaval.“

Andrej pravi: „Pošljite po izpovednika, on vas ho poučil,
kako se morate prav pripraviti; to vam razlagati ni moja reč.“
Bolnik pravi: „Pokliči mi mamko!“

Mati naglo pride k bolnikovi postelji in ga prijazno po-
praša: „Kaj želiš, moj sin?“

Bolnik ji odgovori: „Ljuba moja mamica! moral bom
vas zapustiti za vselej. Pripraviti se moram zdaj na dolgo
pot v večnost; vi pa me niste nikoli učili, kako se je treba
pripravljati. Nikoli me niste k izpovedi peljali, tudi me ni¬
koli niste učili drugih svetih zakramentov prejemati. Zakaj
ste zamudili poučiti me v toliko potrebnih resnicah! Učit ste
me dali vseh drugih posvetnih učenostij , katere mi zdaj nič
ne morejo pomagati, krščanski nauk pa ste popolnoma za¬
nemarili. Glejte! žalostno in grozno nesrečno bi moral jaz
zdaj umreti, ko bi me ne opominjal moj zvesti služabnik An¬
drej. Mati! hitite mi iskat duhovnika, božjega namestnika,
dobrega izpovednika. Prosite ga lepo, naj pride k meni, da
me pripravi kolikor je mogoče. Čutim, da se bliža konec
mojega življenja. Mati, mati! kako ste spolnovali dolžnost
svojega stanu!“

Te bolnikove besede so mater globoko zbodle v srce; nič
ni vedela na to odgovoriti, ker spoznala je svojo zanikarnost 1
v vzgoji svojih otrok.

Mati, vsa objokana in v žalosti vtopljena, ukaže hitro na-
preči kočijo in se pelje do slavnega pridigarja in dobrega iz¬
povednika Frančiška, korarja pri škofijski ali stolni cerkvi Ma¬
tere Božje. „Dragi duhovni gospod!“ nagovori ga žalostna mati,
»lepo vas prosim, pojdite obiskat mojega bolnega sina; zelo
vas želi k sebi, da bi se z vami kaj pogovoril; grozno hudo
mu je, ne bo dolgo živel, tako nesrečno je s konjem vred
padel v graben. “

Korar Frančišek pravi: „Že sem slišal o nesrečnem padcu
vašega sina. Žlahtna gospa! prosim vas, malo potrpite, in
precej grem z vami vašega bolnika obiskat.“

Korar poklekne pred podobo križanega Jezusa, opravi
kratko molitvico, vzame s seboj, kar mu je treba, in odide
z gospd do bolnika. Ko pride v hišo, poda mu veselo bolnik
roko in pravi: „Bog vas sprimi! Zelo me veseli in hvaležen
sem vam, da ste prišli k meni, da mi boste pomagali pri¬
pravljati se na dolgo pot v večnost, zakaj pri koncu je moje
življenje. “

16

Celi dan je bil korar pri bolnika, kateri je opravil iz¬
poved s celega svojega življenja. Drugi dan so ga obhajali
in prevideli z vsemi svetimi zakramenti, bolnikom potreb¬
nimi. Bolnik je bil zdaj pokojen in ves udan v božjo voljo ;
lepo se pripravlja za smrt, nanagloma mu slabeje prihaja.

Proti večeru je bolniku malo odleglo. Andrej sam sedi
pri njegovi postelji, in bolnik reče s slabim glasom: „Andrej,
kaj ne, da sem prav storil,.ker sem te slušal in poslal po
izpovednika; nekako lahko mi je zdaj pri srcu, in nič se zdaj
tako zelo ne bojim umreti ko pred.“

Andrej pomolči, potem pa reče: „ Gospod, še nekaj bi
jaz vam rad povedal, ko bi me hoteli ubogati.“

„Kaj tacega?“

„Zdaj ste račun naredili z Bogom, naredite ga tudi s
svetom. Vi imate veliko premoženje, naročite, kako naj se raz¬
deli po vaši smrti, da vas ne bodo po smrti preklinjali na¬
mesto da bi za vas molili, to je, naredite oporoko (testament).
Bolnik pravi: „Andrej, prav praviš, dobro, da si me opomnil,
kmalu bi bil pozabil; tudi izpovednik mi je to priporočal.
Pojdi klicat mater, naj pridejo k meni.“

Mati naglo priteče k bolnikovi postelji in vpraša: „Kaj
želiš, moj sin! ali ti je zelo hudo?“

Bolnik pravi: „Vedno huje mi prihaja, zato vas prosim,
ljuba mati, kakor ste mi pripeljali izpovednika, pripeljite mi
tudi pisarja, da zapiše mojo poslednjo voljo ali oporoko.“

Kmalu pripelje mati pisarja in naprosi tri priče, da pridejo
potrdit, kar bo bolnik naročil; vse je bilo po redu opravljeno.

Drugi dan spet pride izpovednik, ostane celi dan pri bol¬
niku, ga tolaži in mu moli. Zvečer ob peti uri umrje ge¬
neral J. v najlepših letih svojega življenja. Stariši so tako
žalovali za njim, da sta oče in mati kmalu drug za drugim
pomrla.

Naslednik je bil Avguštin, rajnega generala sestre sin.
Njemu je bilo od gosposke izročeno vse premoženje rajnega
ujca, pa mu tudi povedano, koliko da mora od prejetega pre¬
moženja oddati drugim po poslednji volji. Tudi zvesti slu¬
žabnik Andrej je dobil izpisek, koliko mu je odločil rajni ge¬
neral. Zapisano je bilo tako-le: „Naslednik mojega premo¬
ženja mora mojega zvestega služabnika Andreja P. do smrti
pri hiši ohraniti, oskrbeti ga z vsem potrebnim, s hrano, z
oblačilom, in česar bo potreboval, vse se mu mora dati, ne
da bi bil dolžen kaj delati pri hiši. Če si kaj prisluži, to bo
njegov poboljšek. Če bi pa Andrej ne hotel pri hiši ostati,

17

ali pa ko bi ga naslednik ne hotel imeti pri hiši, mora na¬
slednik dati Andreju vsako leto štiri sto frankov (po našem
denarju blizo 400 kron). Ako se pa Andrej oženi, dobiva nje¬
gova žena vsako leto polovico, to je dve sto frankov, po smrti
svojega moža.

Novi gospodar Andrejev je bil od začetka prav dober in
prijazen, toda kmalu je pozabil, koliko dobrega je njegov
ujec prejel od Andreja.

Avguštin je začel kazati, da bi se Andreja rad iznebil,
odveč mu je bil že pri hiši. To Andrej dobro čuti, zato reče
nekega dne svojemu gospodu: „Vidim in dobro spoznam, da
me že težko gledate pri hiši; zato sem sklenil iti v svojo do¬
movino na Ilirsko. Dajali mi boste v denarjih, kakor vam je
naročeno. Prosim vas, imejte potrpljenje z menoj le še en
mesec, da dobim priliko ali kako tovaršijo, da ne bom ho¬
dil sam.“

Avguštin reče: „Prav je, zadovoljen sem tudi jaz s tem.
Bodi tukaj še mesec cel, med tem bom tudi jaz iskal kako
priliko dobiti, da odrineš na Ilirsko."

V. Andrej P. se odpelje po morju v Ameriko.

H koncu je že šel odločeni mesec, da bi Andrej odrinil
v svojo domovino; kar pride neki mladi trgovec, Pleurl  po
imenu, obiskat svojega prijatelja Avguština in slovo od njega
vzet, ker gre s kupčijo v Ameriko. Pleurl tako govori svo¬
jemu prijatelju: „Veš, da sem od mladega pri kupčiji in ba-
rantiji; tudi sem dozdaj vedno imel srečo, da sem si pridobil
nekoliko premoženja. Zmerom me je mikalo videti Ameriko;
zato sem najel veliko ladijo, nakupil sem mnogovrstnega blag&,
kakoršno se lahko poproda v Ameriki; pojdem poskušat in
iskat sreče v Ameriko. Vse imam že pripravljeno; v treh
dneh mislim odriniti, zato sem prišel te obiskat, ker ne vem,
ali pridem še srečen nazaj ali ne; na morju so velike nevar¬
nosti. Samo kacega zvestega človeka mi še manjka, da bi
pazil na blago v ladiji, druzega bi nič ne imel opraviti. Dobro
bi mu hotel plačati, ko bi dobil moža, da bi se smel popol¬
noma zanašati na-nj.“

Avguštin pravi nato: „Prijatelj, spomnim se ravno zdaj:
jaz ti vem svetovati tacega človeka, na katerega se smeš v
Vseh reččh zanašati, samo da bi le hotel iti. Andrej, zvesti
služabnik mojega rajnega ujca, generala J., ta bi bil prav za
Deteljica. 2

18

te. On misli Pariz zapustiti in konec tega meseca odriniti v
svojo domovino na Ilirsko."

Fleurf želi videti Andreja in ga vprašati, ali bi bil volje,
ž njim iti v Ameriko. Avguštin pokliče Andreja in Fleurf ga
tako-le nagovori: „Kaj, ali res misliš zapustiti Pariz in iti
na Ilirsko?"

„Res!“

„Veš kaj, saj ti plačam, pojdi z menoj v Ameriko! Go¬
spod Avguštin mi je vse povedal, kako si zvest in koliko si
storil rajnemu generalu. Če si volje, povej mi, koliko plačila
hočeš za to, da mi boš pazil na blago, da se nič ne pokaži.
Čez štiri mesece upam že priti nazaj; potem znaš iti, kamor
se ti bo poljubilo."

Andrej premišljuje nekaj časa, kaj bi naredil, potem pa
pravi: „Eh! saj nimam kaj zamuditi, grem, da bom vsaj Ame¬
riko videl. Dali mi boste pa, kolikor se vam poljubi, samo
to si izgovorim, da me nazaj pripeljete. 4 '

Fleurf obeča Andreju gotovo plačilo in da ga bo tudi v
štirih mesecih pripeljal nazaj, ako bo hotel. „Da bo le blago
prodano, pojdeva precej iz Amerike v Evropo nazaj."

Če mi pa pomagaš v Ameriki nakupiti blaga, kakoršno
se v Evropi lahko proda," pravi Fleuri, „za to ti bom po¬
sebej plačal, da le ne pojde ladija prazna nazaj."

Vse je bilo že pripravljeno; čakali so samo še pravega
vetra. Začel je pihati dnč 19. sušca, in 20. dan je odrinila la¬
dija proti Ameriki z Andrejem P. Veter pa ni bil na celi vož¬
nji dober, ker je včasih vlekel tudi nasproti, in ladija se je
pripeljala v Ameriko še le čez 60 dnij. Ladija ostane pri
velikem mestu Novi-Jork  po imenu. Fleuri gre iz ladije,
Andreju pa priporoči, naj dobro pazi na blago v ladiji, da se
ga kaj ne pokrade. Fleurf gre po mestu Novemjorku okoli
trgovcev in jim oznani, da je lepega blaga iz Evrope pri¬
peljal na prodaj. Kmalu so trgovci prišli na ladijo pregle¬
dovat. Andrej je bil vsem postrežen in prijazen: vsakemu je
razložil, kaj je v tej ali oni skrinji. Kmalu je bilo nekaj
blaga prodanega po taki ceni, da je ob vseh potroških ka¬
zalo veliko dobička. Zadnjič pride največji trgovec iz mesta,
sila bogat mož, in reče Fleriju: „Kaj boste blago narazen pro¬
dajali, jaz kupim vse, kar je v ladiji," in obeča za blago to¬
liko , da bo gotov dobiček. Fleurf vesel, da je blago tako
hitro z dobičkom prodal, kar privoli, in prodano je bilo na en¬
krat vse blago. Andrej je zdaj pridno skrbel, da se je ladija

19

izpraznila in blago se spravilo v shrambo bogatega trgovca,
Henrik  po imenu.

Pri tem opravilu pokazal se je Andrej prav umnega in
skrbnega barantalca in močno se je prikupil bogatemu trgovcu
Henriku Lauristouu, ker je imel toliko skrbi, da bi svojega go¬
spodarja obvaroval vse škode in mu pripomogel do večjega
dobička. Iskal je Andrej skrbno blaga, katerega bi njegov
gospodar nakupil v Ameriki, prepeljal v Evropo in ga tukaj
spet z dobičkom prodal. To je velikemu trgovcu Henriku v
Novemjorku bilo posebno všeč.

Necega dne reče Henrik Pleuri-ju: „Ali je Andrej vaš
služabnik, ali vaš tovariš, ali vaš sorodnik, ker se toliko po¬
teguje za vaš dobiček?“

Fleuri mu reče: „Andrej ni moj služabnik, ne tovariš,
ne sorodnik, ampak le spremil me je v Ameriko. Vzel sem
ga samo zatd, da je pazil na blago. Vrne se spet z menoj
v Evropo, ker sem mu obečal, da ga pripeljem nazaj, kakor
sem ga bil odpeljal.“

Henrik pravi: „Jaz bi ravno tacega človeka rad imel;
kaj se vam zdi, Fleuri! ali bi hotel pri meni v službo sto¬
piti ali ne? Dobro plačilo bi mu dal . 11

Fleuri mu odgovori: „Tega vam ne vem povedati; vpra¬
šajte ga sami; toliko vem,  da v Evropi nima zdaj nobenega
opravila . 11

Henrik ukaže domd napraviti dobro kosilo, nanje povabi
Fleuri-ja in Andreja. Pri kosilu vpraša Henrik Andreja tako¬
le: „Ali res misliš spet nazaj v Evropo odriniti? Ali bi ne
hotel vsaj nekaj časa ostati in v službo stopiti pri meni? zelo
potrebujem ravno tacega človeka, kakor si ti. Dati ti hočem,
kar je prav. Ce ostaneš pri meni, izučil se boš dobro kup-
čijstva, ker vidim, da imaš brihtno glavo: to ti zna danes ali
jutri dosti pomagati / 1

Andrej nekoliko pomolči, potem pravi: „Vidim, da ste
dober in pošten gospod; naj bo kar hoče, ostanem pri vas,
toda s tem pogojem, da ostanem samo eno leto, in vi se za¬
vežete, konec leta me na svoje stroške spet v Evropo prepeljati.
Ako ste dovoljni s tem pogojem, ostanem, če pa ne, nič hudega
zato, odpeljem se pa nazaj v Evropo z gospodom, ki sem se
ž njim v Ameriko pripeljal. “ — Trgovec Henrik Andreju kar
roko poda na to in pravi: „Mož beseda, že velja; le sezi mi
v roko, popolnoma sem dovoljen z vsem, kar si si izgovoril.
Jaz imam več ladij na morju, vsak mesec gre gotovo ena ali
druga v Evropo, brez skrbi in brez vseh stroškov te postavim

2 *

20

v Evropo; ako boš pa hotel pri meni ostati še eno leto, po¬
menila se bova ob letu. Plačilo pa za prvo leto ti bom dal
tako-le: V denarjih boš imel sto dolarjev, obleke, kolikor je
boš potreboval, hrano in stanišče boš imel pa v moji hiši. “

Andrej pravi zdaj Henriku: „Gospod! vse bo prav, samo
to ne vem kako bo, ker vašega jezika ne znam, ne znam dru-
zega, ko slovenski, francoski in pa nemški, pa kaj to, ker
vem, da tukaj ni nobenega Slovenca.“ — Henrik pravi: „Tega
se ni treba bati, ravno tacega človeka potrebujem; naš jezik
boš pa kmalu znal, hitro se ga boš navadil."

Andrej stopi precej v službo pri Henriku. Obnaša se
pridno in pošteno. Poslušen, skrben in varčen je bil v vseh
rečeh, tako da je imel Henrik posebno veselje nad njim. Zvest
je bil Andrej svojemu gospodarju tako, da je rajši sam trpel
kako majhno škodo, kakor da bi se bila gospodarju naredila
najmanjša škoda. Henrik je imel zavoljo svoje velike kupčije
še dvanajst drugih služabnikov, toda nobeden mu ni bil tako
zvest in tako udan, kakor Andrej. To je Henrik kmalu spo¬
znal; zato ga je tudi najbolj čislal in mu konec leta zaupal
že taka opravila, kakoršnih bi ne bil izročil nobenemu svojih
služabnikov. Vsi njegovi tovariši so kmalu spoznali, da ima
Henrik Andreja najraji; zato so mu bili nevoščljivi in so ga
pisano gledali. Andrej pa se za vse to ni nič zmenil, in je
še bolj pridno, dobro in zvesto opravljal svojo službo. Zani¬
čevali so ga tovariši in rekali: Andrej se hlini in se tako
zvestega in pravičnega kaže našemu gospodu zato, da bi nas
vse v zamero spravil in nas počrnil — pa ga bomo že s
poti spravili itd.

Ta naklep tovarišev je Andrej natanko zvedel po tovarišu,
s katerim je bil vedno še nekoliko prijatelj. Nekega dne gre
Andrej h gospodu in ga poprosi, da bi rad sam govoril ž
njim. Brž vede gospod Andreja v samotno izbico in mu reče:
„No, Andrej! kaj mi boš posebnega povedal?"

Andrej odgovori spodobno in pohlevno: „Dobri gospod!
prav rad sem pri vas, zato ker vse pošteno in po pravici rav¬
nate, toda povedati vam moram, da bom težko dostal leto;
pred bom moral zapustiti vašo službo."

„ Zakaj?"

„Zavoljo tovarišev, kateri so me začeli zelo sovražiti in
me grdo gledati. Pravijo, da se le vam prilizujem, da sem
hinavec, in Bog vč, kaj še vse; vrh tega žugajo, me s poti
spraviti. Kaji sam grem, kakor da bi me s slabim imenom od
hiše odganjali. Ne zamerite gospod, da vam to potožim in

21

vas prosim, da me izpustite iz službe. Ce tudi nikjer službe
ne dobim, naj se mi godi kakor hoče, krivice ne bom nikdar
delal! Gotovo je, kdor ljudem ni zvest, tudi Bogu ni zvest. u

Henrik ves togoten pravi: „Andrej, zakaj mi nisi že pred
povedal tega? Povem ti, ti ne pojdeš od hiše, pa med vami
tudi ne trpim razprtja. Pojdi z menoj v pisarnico, in povej
mi, kateri tvojih tovarišev so tvoji največji sovražniki?

Andrej tri posebno imenuje, in Henrik jih reče pri tej
priči poklicati v pisarnico, ter jim tako govori: „Ali veste,
zakaj sem vas poklical?"

„Ne vemo.“

„Zato, da vam povem stari pregovor, ki ste ga go¬
tovo že večkrat slišali, in ta je: Kdor drugim jamo koplje,
sam vanjo pade. Tu imate plačilo, kar vam gre, in v moji
službi ne boste več, ampak še danes ta dan spravite se mi
iz moje hiše."

Žalostni so bili vsi trije in osramočeni, ko so morali dobrp
službo nagloma zapustiti, toda sami so si bili krivi. Nevošč¬
ljivost ali zavist vedno škodi človeku. Od zdaj so Andreja spo¬
štovali vsi služabniki, niso mu več žugali, ampak bali so se
ga. Vesel je živel Andrej, z vso močjo stregel svojemu go¬
spodu in z veliko večjo gorečnostjo in natančnostjo opravljal
svoja dela. Henrik je tudi spoznal, koliko mu je Andrej pri¬
dobil; bil mu je tudi hvaležen za to.

Minulo je leto Andrejeve službe; Henrik »e boji ga iz¬
gubiti. Poslednji dan leta mu da plačilo in ga vpraša: „Kako
bo. Andrej! ali ostaneš še v moji službi, ali pa se boš vrnil
v Evropo? Prav srčno želim, da bi vsaj eno leto še ostal
pri meni."

Andrej odgovori: „Dobri gospod, prav rad sem pri vas,
posebno zato, ker vidim, da me ne pustite zaničevati; toda
preveč opravila ste mi naložili; vsak dan sem naprežen, od
jutra do trde noči nimam ga nikoli počitka. Rad storim, kar
morem; kar je pa preveč, pa ne morem dognati."

Henrik pravi: „Andrej, saj vidiš, da ne morem dru¬
gače, ker le tebi zaupam vse. To je tebi lepa čast, zato boš
imel od zdaj vsako leto dve sto dolarjev, pa še drugih pri¬
hodkov ti bom naklonil, da boš dobro plačan za veliki trud
in za svojo zvestobo." — In Andrej obeča Henriku spet eno
leto ostati.

V drugem letu Andrejeve službe je začel Henrik kupčij-
sko opravilo v daljnem mestu. Moral je biti iz doma cela
dva meseca. Preden se odpravi na pot, izroči mu tudi za-

22

kladno skrinjo, v kateri je bilo dosti denarjev shranjenih.
Andrej obeča vse dobro oskrbeti, med tem ko gospoda ne
bo domd.

Kmalu se je zvedelo, da je šel Henrik za dalj Sasa iz
doma, in da je vsa opravila doma in tudi vse denarne za¬
klade izročil svojemu zvestemu Andreju. Dva meseca potem
pride nekega večera k Andreju v pisarnico, kjer je bil čisto
sam in pisal potrebne račune, neki človek, slabo opravljen,
videti ves togoten in sovražen. Andrej se obrne in pravi:
„Kaj bi radi? 4 '

Odgovori srdito: „Hitro ti povem, kaj bi rad, in kar mi
moraš dati, — če ne — pri tej priči te ustrelim." Med tem
vzame hudobnež samokres (pištolo) iz žepa, pomeri ga v An¬
dreja in pravi: „Hitro odpri železno skrinjo tukaj pri peči, in
daj mi mošnjo, v kateri je štiri tisoče zlatov. Dobro vem,
da je v tej skrinji več tacih mošenj s toliko zlati, če mi je
pa ne daš, sprožim in po tebi bo, ko bi pihnil."

Andrej ves prestrašen pogleda hudobneža in ga spozna,
da je ravno tisti, katerega je Henrik lansko leto dejal iz službe,
ter mu reče : „Prijatelj! kako ti smem dati mošnjo zlatov, ker
niso moji; saj veš, da so gospodarjevi. 4 '

Hudobnež pravi: „Nič se ne mudi in le brž odpri! Glej,
kar stisnem pištolo, pa boš mrtev." — Andrej vidi, da si ne
more pomagati; klicati mu hudobnež ne pusti, tudi premak¬
niti se ne. Vzame ključe železne skrinje in gre, kakor da bi
jo mislil odpreti, pa ne da bi hudobnež mislil na to, udari
Andrej ko blisk s ključem z vso močjo hudobneža po roki,
v kateri je držal pištolo. Srečno mu izbije pištolo iz rok,
katera pade na tla in se tako strese, da se sproži iu streli.
Pištola pa se je padši tako obrnila, da je bil tulec obrnjen
hudobnežu v noge, torej je bil hudobnež v desno nogo neko¬
liko ranjen. Hudobneža je to zelo stogotilo. Ker ni dobil de¬
narjev, skoči v Andreja in ga hoče zadaviti. V smrtni ne¬
varnosti pa se vsak brani, kar največ more; tudi Andrej se
trdno brani, zraven pa glasno vpije in kliče na pomoč. Ljudje,
slišavši pok, in zdaj vpitje, hitro priderejo gledat, kaj se godi.
Hudobnež čuti ljudi priti, popusti Andreja in zbeži, pa se
skrije za vežna vrata bližnje hiše. Lahko so ga sledili, ker
mu je kri tekla iz noge. Že čez pol ure so ga ujeli, zvezali
in v ječo zaprli.

Drugi dan že so Andreja poklicali k sodbi, da bi povedal,
kaj sta imela z onim, ki je bil včeraj v pisarnici v nogo
ustreljen. Andrej pa je bil vsled smrtnega strahu in boja s

23

hudobnežem zbolel tako hudo, da se ni mogel ganiti iz po¬
stelje. Dolgo je ležal bolan.

Hitro ko Andrej ozdravi, pokličejo ga k sodbi. Sodnik
ga vpraša: „Zakaj si ti Jurija J. — tako je bilo hudobnežu
ime — ustrelil v nogo, ko te je vbogaime prosil?"

Andrej odgovori: „Dragi gospod sodnik! če je Jurij J.
tako povedal, da sem ga pod noge streljal, gotovo je lagal;
ampak reč je bila ob kratkem taka-le: Jurij je prišel k meni
v pisarnico, kjer sem bil ravno sam, in mi ponudil lepo pi¬
štolo, da bi jo kupil. Povedal sem mu, da je ne kupim, ker
je ne potrebujem. Jurij pa le pištolo ponuja in mi jo kaže,
kar mu pade iz rok, se sproži in tako ga rani v nogo. Za¬
voljo tega ga nič ni treba kaznovati. Zbežal je pa le zato,
ker so ljudje slišali pok, da bi ga ne dolžili kaj hudega."

Tako je Andrej izgovoril svojega najhujšega sovražnika,
da je bil izpuščen brez vse kazni. Dobro je vedel sodnik, kaj
je bil Jurij J. naredil, toda po amerikanski postavi ne smejo
obsoditi nobenega, če ni gotovega tožnika. Andrejevo obna¬
šanje v tej reči je zelo dopadlo vsem ljudem, ker je odpustil
svojemu sovražniku, in mu dobro povrnil za hudo.

Ko Henrik, Andrejev gospodar, pride domov, povedali so
mu vse, kako je Andrej svojega gospoda obvaroval vse ne¬
sreče. Vsi so se čudili Andrejevi zvestobi, čudili so se pa
največ temu, da je hudobneža tako izgovarjal in mu odpustil.

„Dragi moj Andrej!" govori zdaj Henrik, „dobro sem
vedel, da si pošten in zvest; vendar tega nisem mislil, da bi
ti šel v smrtno nevarnost za me in se držal tako stanovitno.
Toliko vem, da še moj sin bi ne bil storil tega; zato ti po¬
vem, Andrej! tega ne bom nikoli pozabil, in obilno ti hočem
povrniti ob svojem času. Od mene pa ne pojdeš več, prav
domač mi boš zanaprej.

VI. Andrej P. stanoviten v veri.

Henrik, Andrejev gospodar, sila bogat kupčevalec, ni imel
več ko tri otroke. Stareji sin, Viljelm po imenu, je bil že
oženjen; dal mu je oče veliko hišo v last, obdaroval ga
z veliko zalogo kupčijskega blagd, in vrh tega mu dal še
tudi dosti denarjev, da je tržil (barantal) na svojo roko iu
bil tudi že premožen. Drugi sin Adolf je bil domd, namenjen
naslednikom svojega očeta. Hčerko je imel eno samo, z ime¬
nom Lojzo. Veliko skrb je imel Henrik za svojo hčerko Lojzo.
Nikoli ni smela iti iz hiše brez očeta, tudi v hišo je ni smel

24

nikoli nobeden moški priti obiskat. Oče jo je dal izučiti več
jezikov, kakor laškega, francoskega, pa tudi nemškega. Tudi
v drugih učenostih je morala biti zvedena. Lojza je tudi lepo
spoštovala svojega očeta, zakaj mati ji je bila umrla že pred.
Vse je rada ubogala, kar ji je oče ukazal; bala se je, z naj¬
manjšo besedico ga razžaliti; zato je z veseljem zvesto spol-
novala njegova povelja. Oče ji je večkrat rekel: „Draga moja
Lojza! le pametno in spodobno se obnašaj, vedno ti bom jaz
dober oče. Na možitev nikoli ne misli pred, da boš dopol¬
nila dvajset let. Če ti je kaj dobrega namenjeno, došlo te
bo gotovo; ako ti je pa odločeno kaj hudega, še prezgodaj bo
prišlo." Tudi z domačimi služabniki Lojza ni smela nikoli
govoriti, samo z Andrejem se je smela pomeniti kaj malega;
toda Andrej se ni hotel nikoli dosti pogovarjati ž njo, da bi
očeta Henrika ne pripravil v nevoljo. Govoril ni z Lojzo ni¬
koli več, kakor kar je bilo potreba. Tako se varuje moder
in previden človek vsake še tako male prilike, katera bi mu
utegnila biti nevarna.

Meseca rožnika je bila Lojza, Henrikova hčerka, dvajset
let stara; rojena je bila 21. dan ravno tega meseca. Henrik
je na ta dan napravil veliko pojedino in povabil z vseh krajev
dosti prijateljev, da so prišli se s Henrikom veselit in Lojzi
za god srečo voščit. Med obedom Henrik tako-le govori po¬
vabljenim. „Dragi moji prijatelji! zelo me veseli, da ste me
prišli obiskat in obhajat god moje hčerke Lojze , katera je
ravno današnji dan dopolnila 20. leto. Očitno povem vam
vsem, danes dam svoji hčeri pravico možiti se. Dam ji pra¬
vico prav prostovoljno izbrati si ženina, kakoršnega koli hoče,
bogatega ali revnega, kateri ji bo po godu; zakaj jaz imam
premoženja dosti, da jo bom lepo preskrbel, če si tudi rev¬
nega ženina izbere." — Vsem povaljenim je bilo to všeč, in
enoglasno so zavpili: „Dolgo naj živi Henrik in njegova hčerka
Lojza!"

Henrika so zavoljo velicega bogastva poznali daleč okoli;
zato se je po vsem mestu in po okolici kmalu zvedelo, da se
njegova hčerka zdaj moži in išče ženina. Oče Henrik je dal
svoji Lojzi pravico, da jo zdaj sme priti obiskat vsak moški.

Kmalu so se jeli snubači glasiti. Ni minil dan, da bi
ne bilo nobenega; včasi so prišli po trije, po štirje ob enem.
Marsikateri bi bil rad skrivaj kaj govoril z Lojzo; toda dekli,
kateri je oče za postrežbo odločil svoji hčeri, niste je smeli
zapustiti ne pol ure ne. Prišli so mladi, bogati, tudi so prišli
žlahtni gospodiči; prišli so pa tudi revni, posebno zali fantje.

25

Oče Henrik ni nikoli Lojze vprašal zavoljo možitve; rekel ji
je, kedar si izvoliš ženina, takrat mi povej. Lojza je z vsa¬
kim prijazno govorila, in vsacega dobro pregledovala, kako se
obnaša, kako govori, kako se drži itd. Pa kakor je bila Lojza
zale postave, tako je bila tudi zelo izbirčna v volitvi svojega
ženina. Noben snubač ji ni bil všeč; pri vsakem je kaj našla,
kar ji ni dopadlo. Vsakega je z lepo odpravila, in nobenemu
ni obečala vzeti ga. Le nekaj časa so hodili snubači; ko so
pa videli, da je zastonj vsa snubitev, popustijo jo vsi,.no¬
benega ni več blizu. Eekli so: Lojza, čeravno je zala in bo¬
gata, nima prav, da nas ima za norce. Ostala je Lojza brez
ženina ob vsem velikem premoženju. Že je bila v 23. letu,
pa kar nobeden več ne povpraša za njo.

V drugi polovici 23. leta se je nekega dne Lojza po kosilu
pomudila s svojim očetom. Ker sta bila prav sama, reče mu
Lojza prijazno: „Ljubi moj oče! veste, ženina sem si izvolila,
pa — saj vem, da mi ne boste privolili vzeti ga!“

Henrik jo pogleda radovedno, in pravi: „No, čas je že,
saj izbiraš že dve leti in še zdaj ga nimaš; jaz se le bojim,
da boš za izbirek prijela, ki tako izbiraš; slišim, da ti no¬
beden ni po godu. No povej mi, katerega si si izvolila? u
Lojza pomolči nekoliko, potem pa reče: „Našega Andreja.
Vem, da vam ne bo prav, Andrej je katoličan, mi pa smo
protestanti. 11  — On pravi: „Hm! to se kmalu popravi, An¬
drej naj popusti katoliško vero in naj stopi v našo, pa se
znata vzeti. Ljuba moja Lojza! povej mi, kaj ti dopada pri
Andreju, ker ni zal, tudi že ni mlad, tujec je, pa še naše
vere ni?“

„Dragi moj oče, zelo me veseli, da to vprašate in že¬
lite zvedeti od mene, zakaj bi se najraji zaročila z Andrejem.
Povem vam vse odkritosrčno. Kolikor časa je Andrej pri
hiši, imamo pri vseh reččh srečo. Nikoli ga nisem videla
jeznega in sovražnega. On vsako jutro poklekne pred podobo
križanega Jezusa in zvesto moli, preden gre po svojih opra¬
vilih. Zvečer vselej spet klečč moli pred Kristusovo podobo,
preden k počitku gre. Oče! tako storiti vas nisem videla ni¬
koli; pa tudi mene niste učili tako storiti. Andrej pred jedjo
in po jedi tudi vselej moli. Vsako nedeljo in vsak praznik gre
gotovo v cerkev svoje vere, in pa kako daleč ima hoditi! Po¬
sebno dobro srce je, pokazal Audrej o tisti priliki, ko je od¬
pustil hudobnežu, kateri mu je stregel po življenju, kar vam
je dobro znano. Tak človek se mi zdi dober in pobožen; go¬
tovo ima žlahtno srce, čeravno je tujec in ni naše vere. 11

26

Henrik, ves ganjen ob besedah svoje hčere, odgovori:
„Prav si govorila, ljuba moja Lojza! tudi jaz spoznam to. Iz
tvojih besedij zdaj vidim, da imaš tudi ti žlahtno dušo, ker
znaš ceniti in čislati take dobre lastnosti na tujcu. Pa povej
mi Lojza, si li vprašala Andreja, ali ti hoče roko v zakon
dati?" — Nič ga nisem vprašala, nikoli mu nisem besedice
v misel vzela, on o vsem tem ne ve ničesar. Le vas sem
hotela pred vprašati in od vas zvedeti, ali bi ne zavirali, ako
bi Andrej bil volje. Prosim vas oče, vprašajte ga vi.“

Prvo nedeljo reče Henrik pripraviti boljše kosilo od na¬
vadnega, pa ne povabi nikogar. Po kosilu gredč vsi od mize,
samo Lojzi in Andreju reče pomuditi se. Andreju prav pri¬
jazno tako-le govori: „ Andrej! vem, da si mi dober in zvest
služabnik, obečal sem za te skrbeti, ker si za moje premo¬
ženje svoje življenje postavil v nevarnost. Glej, moja hčerka
Lojza, katera tu zraven tebe sedi pri mizi, bi najrajši tebe
imela za ženina, in se s teboj zaročila. Vprašala me je, ali
bi jaz dovolil v to ženitev. Povej mi v resnici, ali bi se hotel
zaročiti z Lojzo?"

„Žlahtni gospod Henrik, moj veliki dobrotnik! ali smem
odkritosrčno govoriti ?

„Govori, pa s kratkimi besedami."

„Z Lojzo se zaročiti ne bom privolil nikdar."

Henrik vpraša Andreja: „S čim se ti je Lojza tako zelo
zamerila?"

„Gospod!“ odgovori zdaj Andrej, „meni se gospodična
Lojza nikoli ni zmerila: tudi jaz, kakor mislim, nisem se ji
nikoli zameril. Zelo mi je všeč zavoljo njene zale postave,
zavoljo njenega brihta in največ pa še zavoljo njene žlahtne
duše in dobrega srca. Toda med nama stoji visoka in de¬
bela stena, katera nama brani zaročiti se in ta stena je —
vera:  jaz sem katoliške, ona pa je protestantovske vere".

Henrik pravi: „Odpovej se ti katoliški veri, stopi v našo
in kmalu moreš biti ženin moje Lojze.“

Nato pravi Andrej: „Dobri gospod Henrik! ali vam smem
spet naravnost povedati, kakor mislim?"

Henrik pravi: „Govori, poslušala te bova jaz in Lojza."

„Vi mi svetujete, da bi zapustil katoliško vero in stopil
v vašo protestantovsko. Vedite, tega ne storim za ves svet.
Kaj bi mi pomagalo bogastvo, ko bi svojo dušo vekomaj po¬
gubil! Kako bi bil zvest ljudem, ko bi bil Bogu nezvest.
Nehvaležen otrok je, kateri svojo ljubo mater popusti; še ve¬
liko bolj nehvaležen je pa tisti, kateri zapusti svojo skrbno

27

mater katoliško cerkev, katera sama mu kaže pravo pot v
nebesa. Le samo ona ima resnične pripomočke, s katerimi
morejo kristijani doseči večno zveličanje. Vaša protestantov-
ska vera je kriva vera, škodljiva in zapeljiva je. Vaša vera
vam nebesa obeta, ne da bi jih zaslužili; to pa ne more biti.
Zakaj pa nočete vedeti, da je vera brez dobrih del mrtva, da
sama vera nikogar ne zveliča?

Brez truda, brez dela ni zasluženja, brez zasluženja ni
plačila. Brez boja ni zmage, brez zmage ni venca. Nebeško
kraljestvo silo trpi, le s težavo se dobi. Kdor se za nebesa
ne bo trudil in si prizadeval jih zadobiti, gotovo jih ne bo
dobil. Vi pa pravite, da človek le veruje, pa bo zveličan!

Gospod! kar sem pri vas, še nisem vas videl moliti. Še
pokrižati se vas nisem videl. V cerkev tudi nikoli ne greste,
k večjemu enkrat v letu. Za časno premoženje, za blago se
trudite noč in dan, da ste zelo obogateli, koliko storite pa za
dušo, za prihodnje življenje? Svetih zakramentov nikoli ne
prejemate, in jih tudi ne morete, zato ker v vaši veri nimate
več ko dva. Nimate maše,.ne rožnega venca, ne litanij. —
Malo časti skaznjete Bogu. — Žlahtni gospod, moj dobrotnik!
lepo vas prosim, ne zamerite mi teh besed. Nisem hotel vam
ž njimi očitati, ampak le pokazati, da v tako vero ne morem
stopiti, katera tako malo daje pripomočkov svojim vernikom.
Pokazati sem vam hotel, da je naša krščanska katoliška vera
prava, ker le ona daje svojim vernikom vse pripomočke, da
moremo večno zveličanje doseči.

Lojza grozno žalostna zavoljo teh besed Andrejevih, gre
od mize, zapre se v kamrico in na glas razjoka.

„Toliko sem imela snubačev, zalih in bogatih, pa nisem
hotela nobenega, ta pa me noče, katerega bi rada, dasi je reven
in tujec!" — Dolgo časa ni Lojza izpregovorila z Andrejem ne
besedice in ga tudi ne pogledala ne. To zelo zaboli Andreja
in ga užalosti, ker nikoli se ni rad zameril nikomur. Lojza
pa nič ni bila jezna na Andreja, ampak od zdaj ga je še ve¬
liko bolj čislala in visoko cenila, ter je rekla sama pri sebi:
„Ta je pravi kristijan, ki se ne da preslepiti časnemu bogastvu.
Rajši trpi revščino, nego bi užival bogastvo v škodo svoji duši."
Lojza pa z Andrejem le zato ni hotela biti več tako prijazna,
da bi ne mislil, kakor da bi ga hotela pregovoriti in odvr¬
niti od njegovega sklepa.

Kmalu potem kupi Lojza katoliške bukvice, to je krščan¬
ski nauk ali katekizem. Zvesto prebira bukvice, vse resnice
katoliške vere si dobro zapomni, in se nauči vsega, kar je

28

treba znati katoliškemu kristijanu. Potem gre nekega dne po¬
poldne k očetu, ki je bil ravno sam in mu tako govori: „Dragi
moj oče! spet sem prišla nekaj vas prosit; ne odrecite mi
pohlevne prošnje.“

Oče odgovori: „Ljuba moja Lojza! saj veš, da te ljubim,
ker imam samo tebe; rad ti dovolim, kar želiš, če le ni kaj
nespametnega."

„Nič nespametnega, ampak sila potrebnega za moje zve¬
ličanje prosim. Prosim vas, dovolite mi, da popustim našo
protestantovsko vero in stopim v katoliško. Povem vam, da
v srcu sem že katoliška kristijana, zato mi ne branite. Ne
mislite oče, da bom storila to zavoljo možitve, ampak to sto¬
rim iz notranjega nagiba, ker sem prepričana resnice kato¬
liške vere. Tudi jaz pravim: kaj mi pomaga bogastvo, če pa
dušo pogubim!“

Oče Henrik zmaje z glavo rekoč: „Lojza! kaj si upaš
popustiti vero svojih očakov ? Ali nisi slišala nikdar, da ni
nikoli priden tisti človek, ki popusti vero svojih prednikov!"

„Oče! recite, karkoli hočete, popustila jo bom, zato ker
dobro spoznam, da naša vera je kriva vera, in le katoliška
je prava. Vedeti morate, oče, da naši predniki so nekdaj bili
vsi katoliške vere; zakaj so jo pa zapustili in se podali v zmot-
njave? Jaz ne bom popustila vere, ampak le vrnila se bom
v naročje matere katoliške cerkve. 1 *

Henrik pravi: „Če se ti prav zdi, stori, kakor hočeš, nič
ti ne bom branil."

Kmalu potem pošlje Lojza po katoliškega misijonarja in
ga lepo prosi, da jo pride obiskat. Misijonar gre z veseljem,
pa čudno se mu zdi, kaj ga kličejo v protestantsko hišo. Ko
pride, gre mu Lojza prijazno naproti in pravi: „Duhovni pa¬
stir, kaj ne, da se vam čudno zdi, ker vas kličemo k nam,
ki nismo vaše vere? Ne čudite se, poklicala sem vas jaz,
naravnost vam povem, zato, ker želim stopiti v vašo kato¬
liško vero. 11

Misijonar pravi: „Prav zelo me veseli zaslišati kaj ta¬
kega, pa — gospodična, povem vam, to se ne more tako
naglo zgoditi. Treba je pred poučenja, treba je dobro znati
resnice naše katoliške vere. 11

Lojza odgovori veselo:^ „0 to že vse znam, naučila sem
se iz vašega katekizma. Če vam je ljubo, precej me znate
izpraševati. 11

Misijonar jo izprašuje in se čudi, da Lojza vse resnice
katoliške vere zna in tudi vč razložit njih pomen. Misijonar

29

obeča še priti, da ji bo še bolj natanko razjasnil katoliške res¬
nice in Lojzo potrdil v njenem sklepu. Pol leta je minulo ob
poučevanju. Ko misijonar vidi, da je Lojza popolnoma po¬
učena , in da je stanovitna v svojem sklepu, pove svojemu
škofu, naj odloči dan, kdaj bi Henrikova Lojza očitno stopila
v katoliško vero. Škof odloči prvo nedeljo po binkošti!), to je
sv. Trojice nedeljo.

Kmalu se je zvedelo po celem velikem mestu in po oko¬
lici, da se bo v nedeljo Henrikova Lojza očitno odpovedala
protestantovski veri in bo stopila v katoliško. Od vseh stranij
je privrelo ljudij vkup, da je moral deželski oblastnik vo¬
jaško stražo postaviti v cerkev, da bi se kaka nesreča ne zgo¬
dila. Ob desetih je bila velika maša, katero je opravil s po¬
sebno pobožnostjo katoliški škof tistega mesta. Med škofovo
mašo je Lojza vsa v belem oblačilu pohlevno stopila pred škofa,
ter se slovesno in na glas odpovedala vsemu krivoverstvu.
Očitno je prisegla, da hoče biti zvest otrok matere katoliške
cerkve do konca svojega življenja. Obljubila je ne samo vero¬
vati, kar naša mati katoliška cerkev zapoveduje, ampak ob¬
ljubila je tudi, trdno živeti po zapovedih katoliške vere.

Ko je Lojza zdaj zapustila protestantovsko vero in se
vrnila v katoliško, prejela je med mašo tudi od škofa za¬
krament sv. birme, in potem je prejela iz škofovih rok tudi
zakrament sv. rešnjega Telesa. Na obrazu Lojzinem se je
videlo neizrekljivo veselje zavoljo tolike sreče, ki jo je zdaj
dosegla. — Vsi katoliški kristijani so bili tega zelo veseli,
protestantje pa so zabavljali in dejali, Lojza je le zavoljo mo¬
žitve zapustila protestantovsko vero in prestopila v katoliško.
Lojza pa je vesela dejala: „Naj pravijo ljudje karkoli hočejo,
dobro vem, kaj sem storila. — Jaz iščem prihodnjega bo¬
gastva v nebesih, posvetno časno bogastvo mi ne more dati
prave sreče. Dobro vem in spoznam, da protestantovska vera
mi ne more dati prave resnične sreče; ta se najde le v ka¬
toliški veri; zato sem jo sprejela. 4 '

Ko je bilo vse opravljeno, povabi Henrik več svojih pri¬
jateljev na gostijo, katero je ukazal napraviti. Povabi tudi
škofa in več katoliških duhovnikov, pa nobenega prijatelja ni
bilo, kar jih je bilo protestantov; dejali so: „Ne gremo v
gosti k Henriku, ker se ne moremo veseliti, daje  njegova
hči zapustila našo vero. Kar je bilo katoličanov, so prišli in
so bili prav veseli pri taki slovesni premembi. Posebno ve¬
selje so obhajali škof in' njegovi duhovniki; hvalili so Boga,
da je razsvetil bogato gospodično in jo privedel v krdelo

30

zvestih ovčic nebeškega pastirja. Samo oče Henrik je bil
ves zamišljen in malo besedij; na obrazu se mu je videlo,
da ima v srcu neko skrb.

Po jedi, ko vsi vstanejo izza mize, gre Lojza ponižno k
očetu Henriku, mu poljubi roko, poklekne pred njim, sklene
roke in mu tako govori: „Dragi moj oče! iz srca vas zahva¬
ljujem, da ste mi dovolili stopiti v katoliško vero, da mi niste
branili ali drugih napotljejev stavili. Povem vam, ljubi oče,
da občutim v svojem srcu nebeško sladkost, katero le kato¬
liška vera more dodeliti. Nekaj pa vendar imam v srcu, kar
zelo kali mojo dušno veselje. O dragi oče! neskončno srečna
bi bila, ko bi vi tako radi uslišali mojo drugo prošnjo, kakor
ste uslišali prvo.“

Vsi povabljeni stoje okoli Henrika, škof najbliže, in rado¬
vedni pričakujejo, kaj bo neki Lojza prosila svojega očeta.
Oče Henrik si obriše solze, ki so mu pritekle po licu; videč
svojo ljubeznjivo hčerko pred seboj klečati in ga prositi, reče
ji: „Draga moja Lojza, saj veš, da te ljubim, čeravno si za¬
pustila našo vero; vstani, povej mi, če je le mogoče, dal ti
bom, kar želiš; to obljubim vpričo prečastitljivega gospoda
škofa in drugih povabljenih gostov.

Lojza zdaj ponižno prosi očeta tako-le; »Dragi moj oče!
samo to vas prosim, da bi tudi vi zapustili krivoverstvo in se
vrnili v naročje matere katoliške cerkve, popolno bo potem
moje veselje."

Henrik obledi, omolči, ne ve kaj odgovoriti. Vsi priču¬
joči komaj čakajo Henrikovega odgovora. Po nekolikem mol¬
čanju reče Henrik: „Draga moja Lojza! v tej reči težko
uslišim tvojo prošnjo. Jaz sem z mnogimi ljudmi v zavezi
zavoljo kupčije; vsi so naše vere. če vero zapustim in v ka¬
toliško stopim, zapustili me bodo vsi, in imel bom veliko
škodo."

Lojza ob kratkem odgovori in pravi: „Oče! boljše je še
tako veliko škodo trpeti, kakor svojo dušo izgubiti."

Henrik pravi: „No, bom že še videl, dobro bom pred
premislil, vse se še zna zgoditi."

Veselo upanje ima zdaj Lojza, da privede tudi svojega
očeta v katoliško cerkev.

Nekaj časa potem sedč pri mizi nekega dne sami: Hen¬
rik, Lojza in Andrej. Lojza pravi: „No Andrej, podrta je
zdaj tista visoka stena med nama, katera je nama branila
zaročiti se, boš li zdaj volje biti moj mož?"

31

Andrej pomolči na to vprašanje, potem reče: „Gospodična!
povem vam odkritosrčno, da me grozno veseli, da ste se po¬
dali v katoliško cerkev, vendar se pa z vami zaročiti ne želim.“
„Zakaj ne?“

„Zato ker bi vsi ljudje rekli. da sem vas jaz naklonil
zapustiti vero vaših prednikov, da bi vas za ženo dobil. Vam
bi pa rekli, da ste zavoljo ženitve premenili vero/

Lojza pravi na to: „Naj ljudje pravijo, kar hočejo; ni¬
česar me ni skrb. Povem ti pa, Andrej, da le brez skrbi
bodi zavoljo tega; nisem stopila v katoliško vero zavoljo udaje;
vedi zdaj, da nočem ne tebe, ne nobenega druzega moža, ker
živeti mislim le za Boga in za zveličanje svoje duše. Vsemu
posvetnemu veselju se bom odpovedala in le za nebesa skrbela,
ker vidim, da na tem svetu ni druzega, kakor nečimurnost/
Oče Henrik kmalu nevarno zboli. Bolezen se vedno bolj
hujša, in več ni upanja, da bi ozdravel. Vsi zdravniki, kateri
so hodili k njemu, so rekli, da Henrik ne bo več okreval.
Lojza, skrbna hčerka, lepo streže svojemu očetu, in ga vedno
prosi, naj se vrne v katoliško cerkev, preden umrje.

Oče, ko vidi. da se mu bliža smrt, Lojzi tako-le govori:
„Draga moja hčerka! glej, zapustil te bom, umreti bom moral
in morebiti kmalu. Ne bodi žalostna! Spolnil bom tvoje želje,
stopiti želim pred smrtjo v katoliško cerkev. Pojdi mi po ka¬
toliškega duhovnika.“

Ko bi trenil, gre Lojza klicat katoliškega misijonarja, in
mu reče: ,,Duhovni gospod! prosim vas, pridite hitro v hišo
mojega očeta, on želi z vami govoriti.“

Duhovni gospod pride hitro, in prijazno nagovori očeta
Henrika tako-le: „Dragi gospod Henrik! smilite se mi, da
vas je zadela taka huda bolezen; vidi se, da je nevarna. Kaj
se vam zdi, kako neki bo tam, če vas Bog pokliče s tega sveta?“
Henrik pravi: „Nič prida ne bo z menoj, ker naša pro-
testantovska vera nam le preveč lahko obeta nebesa; pri vas
je pa drugače. Zato sem prosil poklicati vas, da bi mi po¬
magali stopiti v vašo katoliško cerkev. Moja hči Lojza je že
prav storila, da je že pred prestopila iz naše vere v katoliško/
Duhovnik mu na to odgovori: „Posebno me veseli, da
ste voljni stopiti v našo vero, kar se bo lahko zgodilo, da
boste le spoznali in verovali nekatere resnice, katerih ljudje
vaše vere ne verujejo.“

Zdaj mu duhovnik razlaga vse resnice katoliške vere, in
ga vpraša, če jih hoče potrditi in trdno verovati. Henrik po¬
trdi vse in prosi, da bi ga kmalu vzeli v katoliško cerkev,

32

ker h koncu gre njegovo življenje. Kavno leto in dan je mi¬
nilo, kar je bila njegova hči Lojza stopila v katoliško cerkev,
in na sv. Trojice dan je tudi oče Henrik se odpovedal krivo¬
verstvu in se vrnil v naročje matere katoliške cerkve. Osem
dnij potem je umrl.

V svoji poslednji volji zapusti in izroči Lojzi 50 tisoč
goldinarjev in pa največjo in najlepšo hišo v Trstu, zelo zalo¬
ženo z vsem prodajalskim blagom. Hišo je dal Lojzi v Trstu
s tem pristavkom, da ima Andreja do njegove smrti preskr¬
beti z vsem, karkoli bo potreboval, z obleko, z živežem in
stanovanjem. Kmalu po očetovi smrti odloči se Lojza Ameriko
zapustiti in preseliti se v Trst v svojo hišo. Ker pa je imela
dolžnost Andreja do smrti preskrbeti v svoji hiši, zaročila se
je vendar ž njim, preden se je^ napotila v Trst, da ne bi sama
tako daleč po svetu hodila. Šla sta Andrej in Lojza iz Ame¬
rike v Trst, in sta tukaj v lepi krščanski edinosti živela ve¬
liko let. Lepo sta svoje otročičke učila v krščanskih resnicah
in skrbno jih varovala vse zapeljivosti.

Tako daje Bog srečo tistim, kateri se njega bojijo, njemu
služijo in se zvesto greha varujejo.



Drugi del.

I. Luka P. v Moskvi na Ruskem.

f elika francoska vojska se pomika vedno naprej in hiti
proti Moskvi, nekdaj poglavitnemu mestu celega ruskega
cesarstva. Eusi se le umikajo Francozom, in le malo¬
kdaj se jim ustavijo. Francozi veseli, da Eusi pred
njimi bežč, mislijo: da le veliko mesto Moskvo dobimo v oblast,
dobili bomo tam živeža dovolj, čez zimo se lahko ohranimo
in na spomlad še Eusom vzamemo, kolikor se nam bode zdelo.
Prišli so Francozi res do Moskve in so mesto tudi brez ve-
licih težav dobili v svojo oblast, toda kolik strah za Fran¬
coze! Vsi prebivalci moskovski so bili mesto zapustili, vzeli
s seboj, kolikor so mogli, in mesto zažgali na vseh voglih, da
je vse čisto pogorelo. Francoskih vojakov je bilo grozno ve¬
liko okoli mesta, mesto pogorelo, zima pa je prihajala grozno
huda. Zima je na Euskem vselej huda, veliko hujša ko v
naših deželah, posebno huda vendar je bila tistega leta, ko
so Francozi bili tam, t. j. leta 1812. Francozom je zmanj¬
kalo živeža, da so morali v daljne vasi ga iskat in s silo
jemat hoditi.

Luka  P. in njegov brat Jakob  sta oba srečno in zdrava
prišla v Moskvo, toda zdaj se ločita. Jakob gre nazaj z vojno
trumo, ker je bil korporal. Luka pa je moral iti z več dru¬
gimi tovariši v daljno vas živeža iskat. Eusi jih tam pri¬
mejo , jim poberb orožje in nobenega več ne spustijo nazaj,
ampak kmetom jih dadb za hlapce.

Luka in tri druge tovariše je vzel neki premožen kmet,
ki je imel velike gozde in je dosti oglja napravljal in ga pro¬
dajal. Vse štiri fante pelje v gozd in jim odkaže, koliko drv
morajo posekati in razcepiti. Luka je moral celi dan drva
sekati; ker pa ni bil nič trden, zbolel je precej prvi dan

Deteljica. 3

34

močno, tako da so ga morali nesti domu. Lukov gospodar,
Jurij  po imenu, in njegova žena Ana nista bila trdega srca,
čeravno sta zelo sovražila Francoze, kakor so jih vsi Rusi so¬
vražili. Gospodinja je imela do bolnega Luka usmiljeno srce
in mu postregla, kolikor je mogla. Posebno se ji je dobro
zdelo, ker je Luka, ko mu je že odleglo, nekatere besede iz¬
rekel, da jih je gospodinja lahko razumela. Zato mu reče:
„Ti nisi Francoz, ki znaš tako govoriti, da skoraj vse urnem,
kar praviš; Francoza ni moč razumeti.“

Luka pravi: „Mati! povem vam, da nisem Francoz, Fran¬
cozi so me po sili vzeli, da sem moral ž njimi iti se vojskovat.
Jaz sem Slovenec, kakor ste vi, mi smo otroci ene matere
Slovenije. Vaš jezik in naš jezik sta istega stebla: le odrastliki
sta različni. Zato se Rus in Ilirec kmalu raumeta. 14  — Zdaj
sta gospodinja toliko rajši postregla Luku in mu kaj dala, tako
da je kmalu ozdravel. Luka, ker je bil umetalen in brihten,
posebno v ženskih opravilih, pomagal je zdaj svoji gospodinji
pri ženskih delih. Naučil jo je žgance kuhati, kakor jih le
Slovenci znajo dobro narediti: gospodarju Juriju so bili prav
všeč. Pokazal je Luka, kako se kaša in kislo zelje vkup
skuha, ali pa kaša in kisla repa vkup. Tudi to je rad užival
oče Jurij. Ko je bil Luka že bolj trden, naredil je pinjo,
kakoršno imajo na Slovenskem, da ž njo metejo puter ali su¬
rovo maslo. Tam, kjer je Luka bil, narejali so puter tako-le:
Smetane in surovega mleka so dejali v meh, pa ne poln.
Meh je moral biti prav dobro zavezan in na vrvici obešen za
žebelj, ki je tičal v sredi hišnega stropa. Potem se vstopita
dva možaka vsak v en kot in meh drug drugemu podajata v
roke. Včasih morata dolgo premetavati meh, preden se puter
naredi. Z Lukovo pinjo pa en sam človek kmalu naredi surovo
maslo. To je Rusom tako ugajalo, da je hotel vsak imeti
tako pinjo. Luka jih ni mogel zadosti narediti. Še več dru-
zega domačega orodja je napravil Luka, kar je bilo zelo všeč
domačim ljudem in vsem sosedom.

Gospodinja je naprosila svojega moža Jurija, da je Luka
doma pustil, naj gospodinji pomaga v vseh rečeh, in ga ni
več silil v gozd drva sekat. Kakor se povsod vriva grda ne¬
voščljivost in naredi veliko hudega, tako je tudi nevoščljivost
tovarišev Luku napravila veliko bridkost. — Oče Jurij je vsak
dan v gozd obiskat šel svoje drvarje. Oni mu začnč pripo¬
vedovati, da to ni prav, zakaj Luka vedno doma drži. Luka
in pa vaša žena sta se preveč seznanila, zato ga drži doma
in vam pripoveduje, da ga doma potrebuje."

35

Še več hudega so govorili o Luku, in tako v srcu očeta
Jurija užgali sovraštvo in hude misli do svoje žene in do
njega. Posebno je potrdilo Jurija v hudih mislih do žene to,
ker neko soboto večer malo pred ko navadno pride domov,
ter najde Luka, da je ženi lase spletal. Zelo se razjezi Jurij
rekoč: „Aha! zdaj vidim, da je res, kar mi pripovedujejo de¬
lavci. Ti imaš z Lukom preveliko prijaznost, zato pojdem k
višjemu vojaškemu oblastniku prosit ga, naj Luka od tukaj
vzame in ga dene, kamor hoče.“

Žena odgovori: „ Jaz nemam nič posebnega z Lukom.
Da ga rada obdržim pri domu, storim le zato, ker mi pri
vseh ženskih opravilih pomaga, mi vse prav stori in me ve¬
liko novega dobrega nauči. Če mi Luka spraviš od hiše, ho¬
čem jaz pa one tri, da ne boš imel nobenega. Če mi je Luka
lase spletal, to je prava reč! Ali je s tem storil kaj hudega?
Saj jih je tudi drugim sosednim ženam in dekletom! Pokazal
nam je, kako imajo ženske na Slovenskem lase spletene in
kako kite zavite. Saj to ni nič hudega."

Tovariši pa so bili veseli, da so Luka pri očetu Juriju
počrnili, ker so mu bili zelo nevoščljivi. Ostudna hudobija
je nevoščljivost ali zavist.

II. Luka P. umora obdolžen.

Ravno v tem času , ko se je zvedelo po vsi soseski, da
se oče Jurij in njegova žena Ana prepirata zavoljo Luka in
sta v velicem razprtju, prigodi se huda nesreča, katera Luku
napravi velike bridkosti; privoščijo mu jo pa njegovi sovražni
zavidni tovariši. Oče Jurij je vsak večer navadno ob svojem
času prišel domov. Nekega večera ga čakajo dolgo dolgo, pa
ni ga bilo. Mislili so, pri delavcih je ostal, ugasnejo in gredd
spat. Kar drugi dan pride nekdo povedat, da ne daleč od
doma blizu pota oče Jurij mrtev leži. Ana vzame tri sosede,
da gredč ž njo gledat, kje je Jurij umorjen. Kmalu pridejo
za klanček in ga najdejo mrtvega. Vso glavo je imel raz¬
bito. Sosedje to hitro naznanijo gosposki. Prišli so pisarji
in zdravniki ogledovat mrtvega Jurija, da so zvedeli, kake
smrti je umrl, in kdo je mar njegov ubijavec. Nikoli ni¬
kjer ni bilo mogoče zaslediti, po kom in zakaj je bil Jurij
umorjen.

Sodnija je okoli in okoli dala povelje, pozvedeti Jurijevega
ubijavca, pa ni se dalo zvedeti. Natihoma pa so se začeli
ljudje meniti, da Jurija ni ubil nobeden drugi, kakor Luka

3 *

36

po Aninem svetu. Luka pokličejo h gosposki, in sodnik ga vpraša
naravnost: »Zakaj si ti ubil svojega gospodarja Jurija ? £<

Luka -pravi: „Kdo more meui to dokazati?"

Sodnik. „Ljudje sploh tako pravijo, da nobeden drugi ga
ni ubil, kakor ti, zavoljo njegove žene, s katero živiš v pre¬
veliki prijaznosti."

Luka. „To pravijo le moji zavidni sovražniki. Jaz pa
tega nisem storil in nikoli ne mislil kaj tacega. Tisto noč,
ko je bil Jurij ubit, narejal sem jaz celo noč pri sosedi pinjo
in se nisem nič ganil iz hiše. To bodo pričali vsi sosedovi
domači ljudje."

Sodnik pa ukaže Luka v ječo zapreti, rekoč: „Zaprt boš
tako dolgo, da se zve, pri čem je ta reč." Tudi Ano, Jurijevo
ženo, je poklical sodnik in ji rekel, da je ona koga najela, da
je Jurija ubil.

Ana odgovori: „Gospod sodnik! take hudobije storiti mi
nikoli ni prišlo v misel. Kdor me tega dolži, je krivičen.
Pred Bogom in pri ljudeh sem nedolžna zaradi smrti svo¬
jega moža Jurija."

Nato sodnik tudi Ano ukaže v ječo zapreti. Zaprta sta
bila Luka in Ana čez 30 dnij, vsak v posebni ječi, kjer pri¬
čakujeta razsodbe. Zdaj pride obsodba tako-le:

Luka P., o katerem se mora misliti, da je kriv Jurijeve
smrti, je obsojen za eno celo leto v ječo in pa v Sibirijo rudo
kopat. Ker pa ni dognano, da je Luka kriv Jurijeve smrti,
zato ne bo siljen k težkim delom v Sibiriji, ampak le tainoš-
njim bolnim jetnikom bo stregel, za kar je prav pripraven.
Ko poteče leto, poslan bo Luka v svojo domovino na Ilirsko.
Ce se pred zvč, kdo je Jurijev ubijalec, izpuščen bo Luka
pred letom. Ana Jurijeva je bila pa obsojena pol leta v ječo,
zato ker se vedno misli, da je ona kriva Jurijeve smrti. Ce
pa pred dokaže, da je popolnoma nedolžna, izpuščena bo pred.

Morala je Ana pretrpeti kazen, čeravno v tej reči vsa ne¬
dolžna. Luka so odpeljali v Sibirijo ravno tako nedolžnega.
Deset mesecev po tej obsodbi zvedelo se je za gotovo, kdo je
bil Jurijev ubijavec. Bil je neki. Jurijev tovariš, ker je za¬
voljo tožbe že več časa bil jezen na Jurija in iskal prilike,
znositi se nad njim. Ni ga ravno mislil ubiti do smrti, pa
udaril ga je s kolom preveč, da mu je precej glava počila. To
je sosed spoznal na smrtni postelji v pričo treh mož. Grozuo
ga je peklo, ker je vedel, da sta Luka iu Ana tako po ne¬
dolžnem kaznovana. Zvedelo se pred ni za t6, ker so vsi

37

ljudje tega soseda imeli za poštenega in dobrega človeka. Nihče
ni o njem mislil kaj tacega.

III. Luka P. v Sibiriji.

Sibirija je velika dežela v severnem kraju Azije. Dolga
je okoli 800 in široka okoli 300 milj. Neprijazni, pusti, ne¬
rodovitni so kraji sibirski. Bila je ta dežela pred 400 leti kra¬
ljestvo za se; zdaj pa je pod oblastjo ruskega čara. Sibir
je bilo poglavitno mesto nekdanjega sibirskega kraljestva.
Mesto je stalo pri potoku Sibir, pa zdaj se ne najde nobenega
sledu nekdanjega mesta, samo podrt zasip se še vidi. Ne ve
se, kdaj je bilo mesto razdejano. Cela Sibirija je zdaj raz¬
deljena v tri okrajine, namreč Tobolsk, Jenisejsk in Irmuck.
Zraven se prišteva tudi Katariningrad in Kamčatka. V To-
bolsku stanuje carjev namestnik, poglavar vseh sibirskih okrajin.
Ysa Sibirija je zelo mrzla. V severnih krajih je tako mrzlo,
da ne raste ne žito ne sadje, vendar božja previdnost v vseh
krajih ljudi živi. Najde se pa v Sibiriji posebno veliko dobre
srebrne, bakrene in železne rude. Buška vlada pošilja tja ve¬
like hudodelnike, da morajo rudo kopati in tako zaslužiti
troške, ki jih vlada ž njimi ima. Po navadi bi Luka ne bil
imel v Sibirijo poslan biti, zato ker ni bil za dolgo in ne za¬
voljo spričane hudobije obsojen, toda poslan je bil tja zato,
ker je bilo takrat med tamošnjimi jetniki veliko bolnih. Luka
je bil prav pripraven bolnikom streči, zato mu tam ni bilo
nič hudega, bil je med njimi, kakor da bi ne bil sam tudi
jetnik. Oskrbnik jetnišnice ga je imel prav rad, in mu do¬
volil marsikaj, kar drugim jetnikom ni bilo dovoljeno. Luka
je mislil, naj bo kakor hoče, eno leto bom že pretrpel. Ne¬
dolžen sem umora, katerega so me obdolžili, pa me Bog ka¬
znuje za druge storjene grehe.

Med jetniki je bil tudi neki zelo bogat grajščak, ker se
je z neko politiško pregreho tako zameril ruskemu cesarju, da
ga je do smrti v ječo obsodil v Sibirijo. Ta je bil zelo bo¬
lehen, zavoljo žalosti in pomanjkanja je šlo h koncu njegovo
življenje. Prosil je Luka, rekoč: »Ljubi moj Luka! postrezi
mi, kalikor moreš, saj vidiš da ne bom dolgo, ker moje živ¬
ljenje gre h koncu. Povrniti, veš, ti tukaj nič ne morem;
pa vedi, jaz imam še stariše, očeta in mater. Kedar boš iz¬
puščen, moraš iti do mojih ljubih starišev, povedat jim, kako
se mi godi, in če umrjem pred, da jim naznaniš, da sem re-

38

gen vseh težav, naj molijo za-me. Za vso postrežbo meni
storjeho ti bodo radi plačali moji stariši."

Luka pravi nato: „Kako bom našel vaših starišev, ki ne
vem, kje so in kaj so.“

Bolnik pravi: „Ne skrbi, Luka! Pojdi k oskrbniku jet-
nišniee, reci, da ga lepo prosim, naj malo k meni pride."

Luka gre k oskrbniku, ki res precej pride k bolniku.

Bolnik reče: „Dobri gospod! vidite, zelo sem bolan, ječa
je za-me veliko hujša, ko za druge, kateri niso bili nikoli nič
dobrega navajeni. Poznam, da mi ne bo več dolgo živeti;
prosim vas lepo, da mi privolite, pisati starišem, da mi Luka
v moji hudi ječi lepo streže, kolikor more, in da naj mu po
vrednosti poplačajo veliki trud. Prosim, dovolite mi to, do¬
kler sem še toliko pri moči, da morem pisati."

Oskrbnik pravi: „Dovoljujem, da pišete, toda drugače ne,
kakor da pišete vpričo mene, in pismo daste meni v roke ne-
zapečačeno. Pisma Luka ne dobi v roke pred kakor ob svo¬
jem odhodu."

Bolnik, z vsem zadovoljen, napiše pismo do svojih sta¬
rišev, in Luku pove vse, kaj so in kje jih bo našel; pismo
pa izroči oskrbniku. Graščak je kmalu po tem umrl v ječi,
pismo pa je čakalo Lukove rešitve. Ko je bil prost, vzel ga
je s seboj in šel iskat ž njim starišev umrlega grajščaka.

Vsi jetniki so čislali Luka, ker je bil z vsakim prijazen,
in vsacemu postregel, kolikor je mogel. Vsacega jetnika je
Luka tudi lepo tolažil in mu rekel, da naj voljno prenaša
svojo kazen. Boljše je na tem svetu nekoliko časa trpeti,
kakor tam na vekomaj zavržen biti. Tako je Luka dajal
marsikaterim lepe krščanske nauke. Vedno bi ga bili radi
imeli med seboj, on pa bi bil rajši danes ko jutri zapustil
ječo. Vsak dan je štel dneve, koliko časa bo še moral biti
med jetniki. Tudi oskrbnik jetnišnice je rad imel Luka, ker
mu je lepo stregel v vseh reččh; zato mu je tudi dovolil marsi¬
katero reč, kar bi mu po pravici ne bil smel dovoliti. Bli¬
žala se je Lukova ječa h koncu; vendar je dočakal v njej
grozno čudne zgodbe, kakoršne bi si nikdar ne bil mislil. To
se pove v tretjem delu.

Tretji del.

I. Jakob P. se vrne iz Moskve.

, ekdanji francoski cesar Napoleon je s svojo neskončno
• veliko armado v oblast dobil Moskvo, staro poglavitno
mesto ruskega cesarstva, 14. dan kimovca leta 1812.
Ker so pa Rusi iz mesta pobrali, kolikor so mogli in mesto
popolnoma požgali in pokončali, morali so Francozi Moskvo
popustiti in se vrniti nazaj, ker niso mogli nikjer živeža do¬
biti. Napoleon je zapustil Moskvo 19. dan vinotoka 1. 1812.
Le 34 dnij je notri prebival. Pomikala se je počasi vojska
za njim ravno po tistem potu, po katerem je prišla. Ko so
pa Francozi popustili požgano mesto, jelo se jim je hudo go¬
diti. Rusi so Francoze zalezovali od vseh stranij, jih streljali,
pobijali in neusmiljeno morili. Grozno veliko so jih ujeli in
v sužnost odpeljali.

Ko pridejo Francozi konec meseca listopada 1. 1812. do
reke, ki se ji pravi Berezina,  pokončali so Rusi tam fran¬
coske vojske grozno veliko. Strah je brati, koliko so tam
trpeli Francozi. Rusi hitijo za njimi z močno vojsko, Fran¬
cozi, vsi trudni, sestradani in zmrzli, pribežijo do Berezine.
Res da so čez vodo naredili dva mosta, toda ker je bilo ljud¬
stva sila veliko, vsak hiti na most, da bi ušel Rusom, ki so
jim bili za petami. Mostovi se jamejo podirati, Rusi na nje
streljati. Zima strašna, francoski vojaki pa niso imeli nič
zimskega oblačila. Kdor je padel v vodo, je zmrznil. Tak
strah je bil takrat, da tisti, kateri so srečno odšli, nikdar
niso mogli pozabiti tiste nesreče. Kakor so Rusi pisali v
svojih vojskinih naznanilih, našlo se je v reki Berezini 36
tisoč utopljencev. Pa tudi tistih, kateri so srečno prišli čez
Berezino, je med potom zmrznilo veliko, ker je bila zima posebno

40

huda, beguni pa niso imeli ne živeža, se oblačila, in noč in
dan ne pokoja pred Rusi. Ostanki velike francoske vojske
pribežijo v poljsko mesto, Kovno  po imenu. Tukaj jih Rusi
več ne preganjajo in ne morijo.

Yse velike francoske armade na Ruskem je bilo

pobitih. 125.000

Truda, lakote in zime jih je pomrlo. 132.000

Ujetih, med njimi je bilo 48 generalov in 2000 oficirjev 193.000

Vseh vkup 450.000

Pri tolikih nedopovedljivih nadlogah in nesrečah, katere
so zdaj zaporedoma stiskale francosko vojsko, prišel je Jakob
P. vendar srečno čez Berezino, v kateri je utonilo brez šte¬
vila francoskih vojakov. Francozi so se zdaj umikali Rusom
in bežali pred njimi brez vsega reda, hiteli so vsak proti
svoji domovini. Jakob P. in trije njegovi tovariši, tudi kranj¬
ski Slovenci, hodili so vedno vkup. Lačni, raztrgani, ozebli
se komaj še premikajo. Pridejo že blizu mesta Kovno po
imenu, kjer so mislili počiti se, ogreti in nasititi, zakaj tam
se ni bilo bati Rusov. Malo pred mestom vsedejo se vsled
velikega truda vsi štirje v sneg, da bi se nekaj počili. Vsedli
so se reveži k počitku, toda k večnemu počitku, ker nič več
niso vstali, zmrznili so.

Blizu tistega kraja je bil posestnik Bazi  lij  po imenu,
pravičen, dober mož, usmiljenega srca; zato pa mu je Bog
dal srečo; imel je lepo pohištvo , dobra zemljišča in veliko
premoženja, tudi je imel gostilnico. Ta dobri mož je že dal
pokopati veliko Francozov, kateri so zmrznili ali pomrli za¬
voljo bolezni in pomanjkanja. Ravnal je, kakor nekdaj Tobija.
Kakor hitro je zvedel za kakega mrliča, brž je poslal svojega
hlapca z vozom, da ga je peljal na blagoslovljeno zemljo in
ga zagrebel. Zvedel je Bazilij, da so štirje Francozi zmrznjeni
ne daleč od njegovega domovja, zat6 ukaže hlapcu napreči
sani in prepeljati jih na blagoslovljeno zemljo in jih zagrebsti.
Hlapec stori, kar mu ukaže gospodar; po opravljenem delu
pa pride Baziliju povedat rekoč: „Oče Bazilij, nisem storil,
kakor ste mi ukazali.“

„Zakaj pa ne?“

„Zato“, pravi hlapec, „tri zmrznjence sem naložil in jih
tudi zagrebel, ker so bili popolnoma mrtvi; četrtega sem pa
pustil, ker se mi je zdel, kakor da bi ne bil še mrtev, on je
še voljdn in malo gorak."

Oče Bazilij imel je eno samo hčerko, ki so jo klicali
Katin ko, to je Katarino.  Ta je bila ravno pri očetu in

41

je slišala, kaj je hlapec pripovedoval o zmrznjenem Francozu.
Katinka hitro poprosi očeta, naj hi dovolil v hišo pripeljati
ponesrečenca. Slišala sem in tudi brala, da se zamore še v
življenje pripraviti na videz mrtev človek. Zdavnaj sem želela
dohiti priliko, poskusiti to pri kakem mrliču, in zdaj to prav
lahko poskusim.

Oče Bazilij pravi: „Ljuba moja Katinka! prav rad bi
dovolil v tvoje želje, toda bojim se, da te bo mrliča strah,
znaš strahti zboleti ali pa še umreti, in kaj bom počel brez
tebe v svoji starosti!“

Katinka pravi: „Oče! nič me ne bo strah ne; veste, da
bi ne prosila mrliča v hišo, ko bi se ga bala/'

Oče Bazilij dovoli in zvečer ob temi gre hlapec po zmrz¬
njenega Francoza. Pripelje ga, Katinka in hlapec ga neseta
v mrzlo stanico in ga položita na golo slamo.

II. Jakob P. oživljen.

Sila veliko si je prizadejala Katinka, da bi oživila zmrz¬
njenega Francoza. Celo drago noč sta bila pri njem ona in
hlapec. Močila sta ga neprenehoma z mrzlo vodd, drgala ga
po prsih in po podplatih s krtačami, namazala sta ga s se¬
gretim žganjem in mu dobre dišave držala pod nos. Vse sta
počela, karkoli je mogoče oživiti zmrznjenega človeka; toda
nič ni pomagalo vse prizadevanje; izgubila sta že upanje ga
oživiti. Katinka pravi; „Vdim, da nič ne opraviva, da gane
moreva oživiti; naj leži danes celi dan tu, zvečer ga pa boš
peljal zakopat, če ne zapaziva nobenega življenja/'

Oba zapustita mrliča; Katinka in hlapec gresta po svo¬
jih opravilih. Okoli devete ure gre Katinka gledat mrliča,
kar zapazi na njegovih licih, da so nekoliko rudečkaste. Po¬
maže ga spet z gorkim žganjem po sencih in za ušesi, kar
mrlič oči odpre. Katinka zelo vesela pravi: „Čast Bogu,
oživel bo!“

Toda mrlič je spet zatisnil oči. Pogledal je toliko, kakor
da bi hotel Katinko prašati, zakaj, zakaj si toliko prizadeva,
priklicati ga nazaj v žalostno življenje. — Pol ure potem dozdevni
mrlič po malem diha, lica so jela rudeti in odprl je spet oči.
Zdaj kaže očitno znamenje, da je življenje še v njem. Katinka
spozna, da je zdaj čas bolnika prenesti v gorko stanico, zato
hiti klicat hlapca, da bolnika preneseta v malo zakurjeno sta¬
nico in v gorko posteljo. Zdaj še le si prizadene Katinka
bolniku streči, ker vidi, da bo gotovo oživel do dobrega.

42

Okoli enajste ure je bolnik globoko vzdihnil, žila mu je za¬
čela tripati in oči so se že malo obračale. Ker še ni mogel
odpreti ust, vlijala mu je Katinka malo dobre juhe v usta.

Proti večeru je bolnik že prav lahko dihal, lepo gledal
in tudi malo s prstom lahko pomigal, samo ust ni mogel še
odpreti, vendar je bil popolnoma živ. Katinka gre zdaj očetu
povedat, koliko je opravila pri zmrznjenem Francozu.

„Ljubi oče!“ pravi Katinka, „pojdite pogledat mojega
bolnika; videli boste čudo, on je popolnoma živ. samo govoriti
še ne more, pa tudi govoril bo kmalu." Oče Bazilij gre pre¬
cej gledat bolnika in se veseli, ko ga vidi skoro zdravega;
Katinki priporoča, naj ima zdaj skrb, da ga popolnoma ozdravi.
Drugi dan bolnik že izpregovori neke besede, katerih pa Ka¬
tinka ni mogla razumeti, ker jih je pretiho izgovarjal zavoljo
slabosti. Katinka misli, saj tako ne morem razumeti, kaj
pravi, če tudi glasno govori, on govori francosko, ker je Fran¬
coz, jaz pa francoski ne razumem; če mu jaz kaj povem, me ne
more razumeti, ker ne zna našega jezika. Tretji dan bolnik
že toliko trdneji prihaja, da je zamogel razumljivo povedati
nekatere besede. Proti poldnu je sklenil roke in rekel: „Bog
vam poplačaj!“

Katinka je te besede bolnikove dobro razumela, toda ni
hotela s prašanjem nadlegovati oslabelega bolnika. Četrti dan
je bolnik že vse govoril in zložno. Lepo popraša Katinko:
„Ljuba moja dobrotnica! povej mi, kako sem jaz k vam prišel?“

Katinka pravi: „Ne skrbi za to, vse ti bom povedala,
kedar boš popolnoma zdav in trden. Samo to mi povej, kako
je to, ker si Francoz, pa skoraj vse umčm, kar praviš, dasi
ne znam nič francoskega."

Jakob odgovori prav počasi: „Nisem Francoz, Slovan
sem kakor vi; prisiljen sem bil biti francoski vojak, doma
sem iz Kranjskega na Ilirskem, kjer se govori le slovensko.
Vaš poljski jezik se z našim slovenskim močno ujema, zato se
lahko razumevamo."

Zelo je to veselilo Katinko; povedala je vse svojemu do¬
bremu očetu Baziliju, ki ji veli, naj skrbno streže Jakobu, da
prav k moči pride in popolnoma ozdravi. Hvalil je oče svojo
hčerko, da si je toliko prizadevala, v življenje priklicati do¬
zdevno mrtvega Jakoba. „Bog bo povrnil tebi stotero, kar
si storila revnemu tujcu. Če človek žejnemu podd kozarec
mrzle vode, že ne bo brez plačila pri Bogu, koliko več smeš
upati ti za tolike revežu storjene dobrote!"

43

III. Jakob P. ostane v Bazilijevi hiši kakor domač.

Jakob P. je moral 40 dnij ostati v postelji, da je prišel
k moči in popolnoma ozdravel. Prvi njegov pot je bil v cer¬
kev, kamor ga je spremila tudi Katinka; zahvalit se je šel
vsegamogočnemu Bogu za toliko dobroto, da je oživel. Tekle
so mu po licu obilne solze srčne zahvale, da mu je mili Bog
naklonil priti toliko dobrim ljudem v roke, kateri so ga oteli
gotove smrti. Ko pride domov, gre zahvalit staremu očetu
Baziliju, ker je privolil svoji hčerki toliko skrb za neznanega
tujca. Potem prime Katinčino roko, ter jo poljubi rekoč:
„Predraga mi Katinka! nikoli mi ne bo mogoče povrniti ti
dobrot, ki si jih meni storila; nikoli nisem v stanu po¬
plačati skrbi in truda, kar si ga imela z menoj! Prosim te,
vzemi me za svojega hlapca, da ti po malem poplačam ne¬
izmerne dobrote."

Zdaj še le je Katinka pripovedovala Jakobu, kako se je
godilo ž njim, kako je zmrznil, kako ga je dala pripeljati na
svoj dom in zanj skrbela itd. Jakob posluša pazljivo besede
in večkrat vzdihne. Nikoli se ni mogel skazati zadosti hva¬
ležnega za toliko skrb dobre Katinke.

Jakob P., popolnoma ozdravevši, ostane v Bazilijevi hiši
kakor domač, poprime se vsacega dela in lepo postreže vsa-
komu, kdor pride v oštarijo, ker krčmarili so pri Bazilijevi
hiši že od nekdaj. Z vsakim človekom je bil dober, prijazen
in postrežen, vsakemu se je znal prikupiti, zato so ga vsi radi
imeli. Njegovo vedenje pa in celo njegovo življenje je bilo
vredno posebne hvale in posnemanja. Jakob je vsak dan po
letu in po zimi zgodaj vstal, pokleknil in molil po pol ure,
včasih tudi še dalje, če ni imel ravno silnega opravila; ravno
tako zvečer in večkrat po dnevu. Ob nedeljah in praznikih
se je zadržal pri božji službi tako, da so se vsi učili od njega
prave pobožnosti in krščanske ponižnosti.

Čeravno se je Jakob rad pogovarjal z vsakim človekom,
vendar je bil vedno moder in preudarčen; držal se je vedno
pametno in spodobno, nikdar se ni nasmijal, ko bi bil videl
še kaj tako smešnega ali norčavega, zakaj vedno je imel smrt
pred očmi. Vsi ljudje so Jakoba čislali in spoštovali zavoljo
lepega vedenja in spodobnega obnašanja. Posebno všeč je
bilo ljudem videti, v koliki časti je on imel svojo rešiteljico
Katinko.

Kmalu se je zvedelo po celi deželi, da je Katinka Bazili-
jevna obudila v življenje zmrznjenega Francoza; zato so z

44

daljnih krajev hodili ljudje radovedni gledat Jakoba. Nekateri
niso verjeli, da bi bilo to mogoče, drugi so menili, da je to
zlagano, zato so se hoteli prepričati in prišli so ga gledat.
Prišli so tudi imenitni gospodje visokega stanu, kateri so zvesto
opraševali Jakoba, kako mu je bilo takrat, ko je zmrznil?

Pripelje se tudi neki bogat slaven grof, zelo radoveden kaj
več zvedeti o Jakobu; ta reče Katinki: „Več dnij hočem
ostati pri vas, in plačal vam bom vse dobro, če mi napra¬
vite Jakoba, da mi vse natanko povč, kako se mu je godilo.“

Katinka pove Jakobu, kaj grof želi, in mu reče, naj do¬
pove grofu vse, kar želi zvedeti.

Jakob dovoli, gre v stanico h grofu in priklonivši se mu
reče: „Milostivi grof! če vam zamorem kaj ustreči, prav rad
to storim."

Grof pravi: „Veseli me zelo, da hočeš povedati celo svoje
popotovanje o rusko-francoski vojski in vse, kar si pretrpel.
Le vsedi se k mizi, pripovedoval mi boš vse, kar si videl in
skusil, od začetka vojske do sedanje ure."

Jakob pripoveduje zdaj po vrsti, kako se je vojska za¬
čela, kdaj je bil Jakob k vojakom vzet. Pravil je, kako grozno
velika neštevilna armada francoska je šla nad Ruse. — Kako
so Rusi vedno bežali pred Francozi do Moskve, nekdanjega
glavnega mesta ruskega carstva. — Kako je ruski general
Rostopšin mesto Moskvo požgal in tako Francozom vse upanje
podrl, po zimi se preživiti. — Kako so morali Francozi v naj¬
hujši zimi se vrniti, brez gorke obleke, brez jedil in v ved-
nem strahu pred Rusi, ki so drli za njimi kakor divji vol¬
kovi ; koliko Francozov je potonilo v Reki Berezini; koliko je
bilo pobitih in ujetih.

To vse je Jakob pripovedoval natanko in obširno, kakor
je videl in skusil. — Grof je pazil na vsako besedo.

„Jaz in trije moji tovariši", govori Jakob nadalje, „pri-
demo srečno čez Berezino; bežali smo, kar je bilo največ mo¬
goče; vendar nas je tako prevzela zima in lakota, da smo
popoluoma opešali. Druzega živeža nismo dobili, kakor meso
kakega crknjenega živinčeta, katero je poginilo tistim, ki so
bežali pred nami; strašno hudo se nam je godilo."

„Pridemo že blizu mesta Kovna;  tam smo upali malo
počiti se, najesti in ogreti, ker se ni bilo bati Rusov tako
hitro v Kovno. Videli smo že mestice, pa od velicega truda
zdelani in spehani se vsedemo prek ceste v sneg, da bi se
malo počili in potem šli v mesto. Vsedli smo se reveži, toda
ne v časen, ampak v večen počitek. Zadremali smo, pa jeli

45

zmrzovati; trije moji tovariši so popolnoma zmrznili, do do¬
brega so bili mrtvi. Jaz tudi sem bil ves zmrznjen, pa ven¬
dar ne mrtev. Grozne bolečine mi je delal mraz, ki mi je šel
po rokah in po nogah, po vseh žilah proti srcu. Zdelo se mi
je, kakor da bi bilo moje srce okoli in okoli z vodo obdano,
in čutil sem, dokler ne bo zmrznila voda okoli mojega srca,
da ne bom popolnoma mrtev. Zdaj je bila zame grozovitna
bridkost; dva hlapca prideta s sanmi naložit in zakopat nas.
Jela sta nas premetavati in nakladati; prvega, druzega in
tretjega vržeta na sani; ko mene primeta, pravita: „Ta menda
ni še zmrznil; videti je še nekaj voljan. Pustiva ga, pravita,
prideva pozneje po njega, bova videla, kaj poreče Katinka.
Vse to sem dobro slišal in razumel, toda nisem imel to¬
liko moči, pokazati najmanjšega znamenja, da sem še živ. Pu¬
stila sta me, tri moje zmrznjene tovariše pa peljala zakopat.
Kmalu prideta nazaj, primeta me, vendar prav mehko, in se
smejeta rekoč: „No, s tem bo Katinka čudeže delala.“ Pa z
božjo pomočjo me je zbudila blaga Katinka spet v življenje. 4 '

Tako je pripovedoval Jakob in grof ga je bogato obdaroval.

Nekaj časa potem se pripeljejo nekateri duhovni gospodje,
ostanejo v Bazilijevi hiši in vprašajo Jakoba, ali bi jim ho¬
tel povedati, kako se mu je godilo takrat, ko je bil na
videz mrtev.

Jakob, ves prijazen in postrežljiv, rad privoli v želje du¬
hovnih gospodov in tako-le govori: „DrHgim pripovedovati

sem se že naveličal; vam, častitljivi gospodje, hočem pa vse
povedati, kar sem skusil, če me boste le hoteli poslušati."

Gospodje se vsedejo okoli mize in pravijo: „ Jakob! le
govori, poslušali bomo pazljivo!"

Jakob zdaj govori tako-le:

„častiti gospodje! Vi ljudem pripovedujete in pridigujete,
kako grozna, huda in bridka je zadnja smrtna ura za vsa¬
kega človeka, toda še senca ni to proti bridkostim, katere trpi
človek, kedar se mu smrt približuje. Z nobenimi besedami
ni mogoče tega dopovedati, kaj bridkega, strašnega in žalost¬
nega čuti človek takrat, kedar se bliža smrtna ura. Bil sem
kakor mrtev, le v mali tanki zvezi je bila moja duša s te¬
lesom, vsako minuto se mi je bilo popolnoma ločiti iz svetd.
Več sem bil že na onem ko na tem svetu. Zdelo se mi je,
da je prišel k meni smrtni angelj, vzel mojo dušo in jo vedel
skozi strašen mostovž. Prideva do grozno velikih vrat, katera
so se nama sama odprla. Pa ko se odprd, oh strah in groza,
bil sem v večnosti. Videl sem v neizmerni daljavi na božjem

46

prestolu sedeti pravičnega sodnika, obdanega z duhovi in svet¬
niki brez števila. Videl sem pa tudi od daleč stati peklen¬
skega sovražnika, ki me je tožil, posebno zavoljo treh rečij.
Moj angelj varih zdaj spremi mojo dušo pred pravičnega sod¬
nika in jo priporoča božji milosti; peklenski sovražnik pa od
daleč zakriči: „Ta duša bo moja. Pravični sodnik, ti sam si
govoril, da le tisti bode tebe gledal, kateri bo ohranil čisto,
nedolžno srce; ta Človek pa ni ohranil svoje nedolžnosti.“

Angelj varih na to odgovori: „Res je, da ta človek ni
popolnoma ohranil nedolžnosti, ampak pregrešil se je, toda
vendar ne več ko enkrat, in še takrat je bil zmočen in za¬
peljan: torej je usmiljenja vreden."

Potem pravi peklenski sovražnik: „Ta duša bo moja,
pravični sodnik! Tvoje besede so, da krivičniki ne pojdejo v
nebeško kraljestvo. Ta človek je pa storil veliko krivico, po
sili jemal ljudem in neusmiljeno ravnal ž 'njimi."

Angelj varih odgovori: /Tudi to je res, pa on je bil k
temu prisiljen. Na vojski ni drugače: kedar sila pride, vzame
vojak kjer dobi; on ne utegne iti pravice iskat; zavoljo vseh
napačnostij, na vojskah storjenih, naj dajo odgovor tisti, kateri
so vojsko začeli!"

Tretjič me je tožil peklenski sovražnik, ki je rekel: pra¬
vični sodnik! tudi to so tvoje besede: „Noben preklinjevalec
ne bo imel deleža v nebeškem kraljestvu." — Ta človek je
pa močno klel čez vreme, čez zimo itd., torej ne zasluži iti v
nebesa."

Angelj varih pravi: /Tudi to je res, da je klel ta človek
v svojem vojaškem stanu ; toda klel je le zato, ker se mu je
grozno hudo godilo, vendar ni nikoli preklinjal Boga in svetih
rečij. Klel je le dan svojega rojstva, kar je tudi Job storil,
tedaj mu tega ne gre tako za zelo vzeti."

Med tem ko še sodba ni bila sklenjena o meni, pride
sodnikova mati Marija. Lepo prosi svojega Sina rekoč: „Ljubi
moj sin! dovoli temu revežu še kake dni življenja na zemlji;
on gotovo vse popravi in stori vsem nebesom veliko veselje."

Sodnik reče: „Mati! kar želiš, naj se zgodi."

Ob teh sodnikovih besedah sem dobil tako moč, da sem
oči odprl v hiši dobrega Bazilija in usmiljene Katinke."

Še več drugih rečij je pripovedoval Jakob svojim poslu¬
šalcem, kateri so vse pazljivo poslušali, Jakoba obdarovali in
potem šli domov.

47 -

IV. Jakob P. ženin pride v nesrečo.

Sedem let je bil Jakob v Bazilijevi hiši kakor domač.
Pridno je delal in skrbel, da so se vsi sosedi vzgledovali nad
njim. Stari Bazilij mu je izročil vse gospodarstvo, ker je spo¬
znal, da se je v vseh reččh zanašati na Jakoba, bolj kakor
se more oče zanašati na svojega sina. Ker pa Jakob ni le
samo pridno delal, ampak tudi pridno molil, zatd je bil v
Bazilijevi hiši poseben blagoslov: sreča velika in premoženje
je vedno naraščalo; zelo premožna je bila hiša. Kakor pa
se nikjer ne manjka nevoščljivcev, bili so nekateri tudi ne¬
voščljivi Baziliju in njegovemu oskrbniku Jakobu. Toda Ja¬
kob se ne zmeni zavoljo nevošljivcev, ampak zvesto opravlja
svoje dolžnosti, in zraven ne pozabi za dušo skrbeti. Starega
očeta Bazilija je Jakob tako spoštoval in v časti imel, da no¬
ben sin ni mogoč svojega očeta tako spoštovati in v časti
imeti. Vsako jutro je šel v sobo k Baziliju želet mu dobro
jutro in prašat, kaj se bo danes delalo. Zvečer spet je šel
vselej k staremu Baziliju, ker je bil že vsled starosti bolehen
in nadležen, voščit mu lahko noč in dopovedat mu vse, kaj
se je storilo ta tan in koliko se je pridobilo itd. Vse to je
bilo posebno všeč staremu Baziliju ; zato je zelo čislal Jakoba.

Ker je stari Bazilij zmerom bolj slabel in pešal, je po¬
klical nekega dne k sebi Katinko, svojo hčer in ji tako le
govoril: „Katinka! vidiš, da pešam; star sem že tudi, zraven
bolehen, zato posihdob ne bom več mogel gospodariti. Poišči
si ženina, da se zaročiš ž njim, in jaz vama vse izročim. Iz¬
govoril si bom potreben živež. stanovanje in še kaj za po-
boljšek. Če boste lepo z menoj ravnali, bomo zmerom vkupaj
kakor do zdaj; če bi me pa hoteli kaj zaničevati. potegnil
bom v svojo hišo, katero sem si posebej pripravil za stara
leta, in dajali mi boste, kar si zapišem. Katinka! izberi si
ženina, katerega hočeš; nič ne bom nasprotoval tvoji volitvi;
kakoršnega si boš izbrala, takošnega boš imela. Le Stanislava
mi ne voli; zakaj te volitve ne morem potrditi. Stanislav je
res zal fant, je sosed, je premožen, tudi vidim, da sta si ne¬
kaj prijatelja; ker večkrat k nam pride, obnašaš se ti prav
prijazno do njega. Tudi vem, da bi se on grozno rad zaročil
s teboj, zatd da bi združil svoje iu tvoje posestvo in potem
bil zelo premožen in imeniten. V to ženitvo jaz ne privolim
nikoli, to ti naprej povem. Njegov oče mi je prizadeval ve¬
liko hudega, dokler je bil živ; ob veliko me je pripravil, ve¬
liko škode mi je naredil, pa — naj bo, minulo je; jaz sem

48

mu vse iz srca odpustil, Bog naj mu tudi vse odpusti, za¬
voljo mene naj nič ne trpi na 6nem svetu; za zeta pa ven¬
dar nočem imeti njegovega sina, zakaj jabelko ne pade daleč
od drevesa."

Katinka pravi: „Dragi moj oče! pametne so vaše besede;
le samo prosim vas, da mi daste tri dni odloga, da si malo
pomislim, preden si izberem ženina. Zavoljo Stanislava le
brez skrbi bodite, tega bi ne hotela, čeravno bi vi sami do¬
volili. Ne dopade mi zavoljo grdih besedij, gotovo je tudi
grdega srca. Da sem ž njim prijazna kakor z vsakim, to
tirja omika."

Bazilij pravi: „Prav je tako, le dobro premisli, čez tri
dni mi pridi povedat svojo volitev."

Tretji dan pride Katinka v sobo svojega starega očeta iu
mu tako govori: „Oče! izbrala sem si ženina, pa že naprej
vem, da ne boste zadovoljni ž njim; vi ste plemenitega stand,
bili ste iz premožne, čislane hiše, jaz pa sem si izvolila rev¬
nega , pa poštenega fanta, kateri je ne le samo pameten in
priden, ampak zraven tudi pobožen in zelo bogoslužen. Če
dovolite, je prav; če pa ne, pa vi druzega uganite. Izvolila
sem pa našega Jakoba; mislim, da bi bil dober mož."

Oče Bazilij pravi: „Prav po mojih mislih je to; popol¬
noma sem zadovoljen s tvojo volitvijo. Pa povej mi, Ka¬
tinka! ali si z Jakobom kaj govorila zastran tega? ali sta se
že kaj zmenila?"

„Prav nič", odgovori Katinka; „če ukažete, prideva obd
vkup pred vas, da se pogovorimo."

„Pojdi, pokliči Jakoba in pridita!"

Zdaj prideta Jakob in Katinka pred očeta Bazilija, ki ves
prijazen reče Jakobu : „ Jakob! v sedmih letih, kar si pri nas,
sem te dobro spoznal; vem, da si priden, zvest in dober člo¬
vek; glej, zato te je Katinka, moja hčerka, izvolila ze moža,
le s teboj se želi zaročiti. Ti boš tedaj mož moje hčerke in
tako moj zet. Vse vama izročim zato, ker se nadejam, da
bosta dobro gospodarila. Zdaj, Jakob , le povej, ali si s to
ženitvo zadovoljen ali ne? Če si zadovoljen, podaj mi roko,
drugo bomo potem vse naredili."

Jakob pazljivo posluša vse te besede, potem pa reče v
vsi ponižnosti: „Dobri oče Bazilij! vse vaše svete sprejemam
z veseljem; vsa vaša povelja rad in zvesto spolnujem; da bi
pa vzel Katinko, vašo hčerko, za ženo, tega ne storim in ne
morem storiti."

49

Ob teh Jakobovih besedah ostrmita Bazilij in Katinka,
ker sta menila, da Jakob komaj čaka privoljenja Bazilijevega
zaročiti se s Katinko; zato pogledujeta z debelimi očmi drug
druzega.

Bazilij vpraša: „Zavoljo kakega vzroka ne do voliš, s Ka¬
tinko se zaročiti?“

„Zato, ker je ona moja mati. Nikoli pa niste slišali, da
bi bil kdo svojo mater vzel za ženo."

„Saj Katinka ni tvoja prava mati, zakaj bi je ne jemal ?“

„Res da Katinka ni bila moja prava mati, toda še več je
bila ko moja prava mati. Moja mati me je rodila, ker me
je morala roditi, Katinka pa ni bila dolžna z menoj toliko
trpeti, da me je oživila; zato sem ji dolžen še večjo čast in
spoštovanje in pokorščino, ko svoji pravi materi. Ce se s
Katinko zaročim, veste, da ji potem nisem v stanu take po¬
korščine skazovati kakor v prostem stanu. Vzemi, ljuba Ka¬
tinka ! za moža, katerega hočeš, jaz bom vedno tvoj zvesti
služabnik. Pri hiši ostanem, dokler me boste hoteli imeti;
kedar me pa odženete, pa pojdem, kamor bom znal — s tre¬
buhom za kruhom."

Katinka je bila nekoliko žalostna, nekoliko nevoljna za¬
voljo tega; pa mislila je, če ta ne bo, bo pa kak drugi, saj
jih imam na ponudbo.

V nedeljo ukaže Bazilij, da naj se napravi boljše ko na¬
vadno kosilo in povabi gospoda župnika, kaplana in še druga
dva veljavna možaka. Bazilijeva prijatelja. O poldne se vse-
dejo za mizo, tudi Jakob in Katinka sta se morala gostiti
s povabljenimi vred. Ko so bili z jedjd že pri koncu, reče
stari Bazilij: „Dragi moj gospod župnik! povejte mi, ker vi
ste naš duhovni pastir: Ali je po cerkvenih postavah prepo¬
vedano se zaročiti moji hčerki Katiuki z našim Jakobom, kate¬
remu je življenje otela in ohranila?"

Župnik zdaj tako govorč Jakobu: „Jakob! močno se

motiš, ker se braniš s Katinko zaročiti se za tega voljo, ker
praviš, da je ona tvoja mati; pa to ni res. Ona je le tvoja
največja dobrotnica; zakaj ti nisi bil popolnoma mrtev, am¬
pak tvoja smrt je bila le dozdevna smrt; ko bi bil ti popol¬
noma mrtev, ne Katinka, ne noben človek bi te ne bil mogel
obuditi k življenju; ker je tedaj življenje bilo še v tebi, otela
te je Katinka le gotove smrti. Ker je zavoljo tega Katinka
tvoja največja dobrotnica, dolžen si ji ti tudi veliko hvalež¬
nost. Največjo nehvaležnost kažeš s tem, da se nočeš zaročiti
ž njo; to kaže, da ti Katinka ni všeč, ali pa da se ne misliš

Deteljica. 4

50

nikoli oženiti. S svojo dobrotnico se zaročiti ni prepovedano
ne po deželskih, ne po duhovskih, ne po cesarskih postavah;
stori pa, kakor hočeš."

Jakob pravi na to: „ Gospod! verjemite mi, da dobro
vem, kako grda pregreha je nehvaležnost — da bi jaz nehva¬
ležen bil svoji dobrotnici, raji storim najtežavniša opravila.
Na vaše besede dovolim v zakon s Katinko, če mi zagotovite,
da se s tem ne zamerim ne Bogu ne ljudem.“

„Zagotavljamo te, da bo to ljudčm in Bogu dopadljivo. 1 '

Zdaj si Jakob in Katinka sežeta v roke in si obljubita
zakon. Vsi so bili veseli in dobre volje in še tisti dan na¬
redijo ženitno pismo; ženin in nevesta opravita izpraševanje
krščanskega nauka in oklice so zapisali. Prihodnjo nedeljo
pri duhovnem opravilu sta bila prvikrat oklicana Jakob P. in
Katinka Bazilijevna. Vsi ljudje so se čudili, da Katinka
vzame tujca, pa so dejali: ker je dober in prideu človek, mo¬
rebiti bo srečen zakon. Le enega človeka je posebno zelo v
srce zabolel ta oklic, in ta je bil Stanislav. Ta se je tako
jezil in togotil, da sklene to ženitvo razdreti, kakor koli bo
mogel. „Glejte“, rekel je Stanislav, „ta tujec, ta pritepenec,
ta capin mi je prevzel Katinko — ne bo je imel ne!“

Od togote in nevoščljivosti zalezoval je Stanislav Jakoba
in mu stregel po življenju; ker pa ni mogel dobiti prilike, kaj
naredi grdi hudobnež? Povabi k sebi tri možake, kateri so
bili znani zavoljo revščine, zapravljivosti in zavoljo več drugih
napačnostij. Ti možjč so bili Jurij Lesinski, Janez Vrbovški in
Jakob Gabrovski. Vede jih v stransko sobo, prinese jim piti in
zaklenejo se. Zdaj Stanislav tako govori: „Možje! dobro vam
hočem plačati, če mi pomagate dovršiti, kar želim; toda naj¬
prej mi morate priseči, da boste molčali . 11

Vsi mu obljubijo molčati, da jim le denarjev da.

Zdaj jim reče Stanislav: „Veste, da je moja pristava
blizu ceste in mimo nje mora Bazilijev Jakob večkrat iti.
Čakajte ga, kedar po noči mimo pojde, kar se večkrat zgodi;
privabite ga k pristavi, kakor veste in znate, in če pride, po¬
padite ga, eden izmed vas naj pa hitro zažge pristavo. Potem
Jakoba pripeljite k meni in recite in pričajte, da jo je on
zažgal; tako ga bom najhitreje spet spravil in njegovo ženitev
razdrl."

Enoglasno so vsi privolili v ta naklep ter dejali: „Ne
bo dolgo, da ga bomo dobili, storili bomo po tvojih željah."

Od zdaj vsak večer pridejo k pristavi najeti možaki čakat
Jakoba, da bi ga z goljufijo zamotali v nesrečo.

51

Tretji večer že dobijo Jakoba; šel je z užgano lučerno
mimo Stanislavove pristave; hitro se Jurij Lesinski vleže in
začne klicati na pomaganje, kakor da bi mu bila že smrt na
jeziku. Jakob zaslišavši tako ječanje, pride gledat, kaj se je
hudega zgodilo, ko je tak krik. Komaj stopi Jakob v hlev
in vpraša, kaj je, kar skočita k njemu Janez Vrbovški in
Jakob Gabrovski, popadeta ga in zvežeta, med tem pa Jurij
Lesinski streho zažge s smodnikom, kterega je imel vedno
pripravljenega v ta namen. Hudobneža, katera sta držala ne¬
dolžnega Jakoba, kažeta mu zdaj ogenj in pravita: „Glej, kaj
si naredil! zakaj si zažgal in toliko škode storil? Le poj¬
dimo! 1 * in vlečeta ga k Stanislavu. Ko pridejo do hiše, kli¬
četa hudobneža: „Stanislav! glej, tvoja pristava je vsa v ognju,
pa ujeli smo hudodelnika, ki je zapalil s svečo v rokah.“

Stanislav prihrumi iz hiše, in ko ugleda Jakoba, zavpije:
„Ti hinavski poniglavec! ti nehvaležni pritepin! zakaj si me
pripravil v toliko škodo, zakaj si mi pristavo zažgal ?“

Jakob ponižno odgovori: „Stanislav! verjemi mi, da jaz
nisem storil tega, po krivem me tožijo ti možje; oni sami
so zažgali.“

Stanislav pravi: „Jakob! le pojdi zdaj domov, jutri se
bomo do dobrega zmenili pri gosposki; možje bodo pa pri¬
čali, kaj si naredil."

Jakob pride domov ves žalosten in pobit. Vse povč svoji
Katinki, kaj se je zgodilo in ji reče: „Veš kaj? ljuba moja
Katinka! jaz mislim vse vkup popustiti in še nocoj pobegniti
od tod. Vidim, da so strašen naklep skovali, da bi me zatrli,
čeravno sem pri tem požaru ves nedolžen, vendar me bodo
možje spravili v hudo kazen, če prisežejo, da sem jaz pri¬
stavo zažgal; meni ne bo mogoče skazati nedolžnosti."

Katinka pravi: „Oh Jakob! ne stori tega ne, ne pobegni,
če pobegneš, pokažeš s tem, kakor da bi bil res ti požigalec;
in še mene bodo ljudje sovražili in rekli, da sem te jaz na¬
vajala k takemu delu. Le ostani, naj bo kakor hoče, saj Bog
v 4 tvojo nedolžnost, saj Bog ne zapusti zvestih služabnikov.“

Jakob ostane.

Komaj se dobro naredi dan, že gre Stanislav h gosposki;
ž njim tudi trije možaki za priče.

Ko pride v pisarnico, obsujejo ga vsi uradniki in vpra¬
šujejo, kako se je začel ogenj na njegovi pristavi, ker se tam
ni nič kurilo.

Stanislav pravi: „Težko mi je, ker mi je ogenj naredil
toliko škode, še hujše pa mi je, ker mi je zažgal sosed.“

4 *

52

„Kateri sosed ?“ vprašajo vsi.

„1 kdo neki — Bazilijev Jakob, ki je zdaj ravno na oklicih!“

»E, ni mogoče, da bi on to storil, ker je pameten in
pošten fant;. “

Stanislav pravi: „Ne pomišljujte se, on je zažgal, on, trije
možje spričujejo to, dobili so ga v tem, ko je zažigal. 1 '

Sodnik pravi na to: „Je li res ali ne, kakor praviš?
Samim besedam sodnik ne sme verjeti."

Stanislav odgovori: „Gospod! priče so tukaj; če dovolite,
da smejo priti v pisarnico, zaslišali jih boste in potem verjeli."

„Naj pridejo!"

Vsi trije možje stopijo pred sodnika, ki jih vpraša: »Ali
veste za gotovo, kdo je zažgal Stanislavovo pristavo?"

»Dobro vemo, da jo je zažgal Bazilijev Jakob, zakaj ujeli
smo ga ravno, ko je v slamnato streho vtikal gorečo svečo."

»Ali ste pripravljeni tudi s prisego potrditi to, kar poveste?"

»Vsako uro, če je treba."

»Zdaj le pojdite, jutri ob devetih spet pridete le-sem, da
boste prisegali; toda povem vam, dobro premislite, da ne boste
storili krive prisege; zakaj kdor priseže po krivem, temu pre¬
tijo duhovske in deželske postave grozne kazni."

Drugi dan pošlje sodnik svojega služabnika po Bazilije-
vega Jakoba, kateri pride precej, ker je dobro vedel, zakaj
je poklican.

Sodnik ga vpraša zelo resnobno: »Jakob! znano ti je, da
je po noči pogorela Stanislavova pristava; veš li, kdo jo j&
zažgal ?"

Jakob srčno odgovori: »Dobrovem. Zažgali so trije nič¬
vredni možaki, zdaj pa mene dolžijo. Naj lažejo zdaj, kakor
hočejo, nikdar ne bom drugače govoril, kakor kar dobro vem,
da so oni trije možaki zažgali, zdaj pa mene dolžijo; zakaj ?
tega ne vem, zdi se mi pa močno, da so podkupljeni. Čutim,,
da me zavid tlači v nesrečo, pa naj se zgodi volja božja!"

Poklicani so zdaj v pisarnico Stanislav in njegove priče.
Sodnik jim reče z ostro besedo: »Jakob pravi, da ga tožite
po nedolžnem, da ste vi zažgali pristavo, zdaj pa njega dol¬
žite; kaj odgovorite na to?"

»Gotovo je Jakob pristavo zažgal, nobeden drugi ne, res¬
nico moramo govoriti in naše govore tudi s prisego potrdimo."

Vsi trije prisežejo drug za drugim , da so videli Jakoba
z gorečo svečo zažigati pristavo. Zadnjič priseže tudi Sta¬
nislav, da nobenemu teh mož ni nič dal za pričevanje.

53

Zdaj pravi sodnik Stanislavu in njegovim trem pričam:
„Konec je zdaj tožbe, le pojdite domov, pa povem vam: Gorje
in gorje vam, če ste po krivem prisegli, kar se meni močno
dozdeva; ne bo se vas ognila kazen.“

Jakobu pa reče sodnik: „Zelo se mi smiliš, ker si prišel
v tako nesrečo. Skoraj za gotovo bi rekel, da ti nisi zažigal
pristave, pa ti si le sam, tvoji nasprotniki so trije, in vsi so
prisegli, kakor si videl, če si tudi popolnoma nedolžen; po
postavah se bo izrekla sodba in ta utegne zelo žalostna biti.
Jaz te nisem v stanu obsoditi, zato bom vso tožbo in vse
okoliščine poslal veliki sodniji v Petrograd, tam naj razsodijo,
kakor se njim prav zdi. Med tem pa, da pride razsodba iz
Petrograda, moram te po postavah v ječo zapreti. Da ti pa
ječa ne bo pretežavna, hodil boš v ječo le spat, po dnevu
boš počel, kar boš hotel; le samo zbežati ne smeš.“

Jakob pravi: „Storite, kakor veste, da je prav; ušel ne
bom , brez skrbi bodite. Jaz sem se pri vojakih naučil po¬
korščine , tudi vam bom pokoren, smete se zanesti na mojo
besedo. “

Jakob se d& zdaj v ječo zapreti, in večjidel je bil le v
nji, dasiravno mu je bilo pripuščeno prostemu biti; pokoren
je bil postavam. Smela ga je priti obiskat Katinka, kar ni
videl rad, zato ker je grozno žalovala zavoljo te zgodbe.

Nekega dne pride Katinka obiskat Jakoba in ga vpraša
vsa žalostna, če se je že močno naveličal ječe?

Jakob odgovori: „Nič se nisem naveličal te ječe, ker bo
le malo časa trpela; ampak bojim se veliko hujše ječe, ka¬
tera bi me utegnila doiti, kakor me straši naš sodnik, dasi
dobro vč, da sem nedolžen. Pa ljuba moja Katinka! ti si mi
veliko pripomogla v tako nesrečo, da bom moral trpeti v
strašnih ječah veliko let. Zakaj si me prigovarjala v ženitev?
Ko bi si bila ti izvolila druzega ženina, jaz bi bil lepo brez
strahu živel pri vas, nihče bi me ne bil nadlegoval, ker bi
jaz nikomur ne bil nič prizadejal. Nevoščljivost zavoljo ženitve
me je pripravila v take bridkosti in žalosti, da bi bilo za me
boljše, ako bi me bila v snegu pustila.

Od dneva do dneva pričakuje Jakob svoje obsodbe iz
Petrograda, radoveden, kolika mu bo kazen odmerjena. Kavno
ob mesecu pride do sodnika povelje, Jakobu obsodbo oznaniti
in poslati ga brez odloga v namenjeni kraj. Sodnik pokliče
Jakobe pred se, mu oznani, da je velika sodnija v Petrogradu
poslala obsodbo njegovo, katera se tako glasi:

54

„Jakob P., prepričan hudodelstva požiganja, kar so tri
priče s prisego potrdile, in ker je zraven trdovraten, da noče
spoznati svoje pregrehe, ampak trdno taji in se nedolžnega
dela, je obsojen za ves čas svojega življenja, to je do smrti,
v hudo ječo, katero bo moral prestati v rudniku blizu mesta
Irkuck v deželi Sibiriji. “

Jakoba, ko zasliši svojo hudo obsodbo, vsega groza spre¬
leti; obhajajo ga grozne žalosti in smrtne bridkosti. Oh, pre¬
več je to, prevelika je kazen, ker v tej reči sem čisto ne¬
dolžen! Pa hitro se zbrihta in reče: „Naj se zgodi volja
božja! Brez volje nebeškega očeta se nič ne zgodi, po božjem
pripuščenju sem tako zelo obsojen. Če sem ravno nedolžen
v tem, česar me tožijo, morebiti sem se pa s kako drugo
pregreho zadolžil tolike kazni. Bom že prestal, saj ne bo
trpelo vekomaj; večkrat sem že slišal, da nobeden jetnik v
Sibiriji ne živi dolgo , tedaj tudi jaz ne bom. Zakaj, jetniki
v Sibiriji grozno veliko trpijo; po noči in po dnevu morajo
rudo kopati in jo na dan spravljati, živeža pa le slabega in
malo dobivajo. Upam, da bom lahko s svojim trpljenjem po¬
plačal dolg, ki sem ga storil pri Bogu.“

Preden Jakoba odpeljejo v Sibirijo, pride ga Katinka še
zadnjikrat obiskat in od njega slovo jemat; toda od žalosti so
jo tako zalivale solze, da mu ni mogla reči druzega, kakor:
„Bog te varuj! — voljno trpi!“

Tudi Jakobu so se udrle solze, ker je moral zapustiti
svojo nevesto. Druzega ni mogel reči, kakor z milimi bese¬
dami jo poprosi in pravi: „Ljuba moja Katinka! moli za me,
da bi mi mili Bog dal voljno potrpežljivost. Če se več ne
vidiva na tem svetu, Bog daj. da bi se videla v nebesih, kjer
nam nihče ne bo mogel kaliti prave sreče. Izvoli si druzega
ženina, le Stanislava ne jemlji nikar, on me je pripravil v
strašno nesrečo; tudi tebi se ne bo dobro godilo, če ga vza¬
meš. — Katinka! srečna ostani, še enkrat se priporočim, —
moli za-me!“

Te besede izgovorivši vsede se Jakob na voz, uklenjen z
debelimi verigami; in zdaj ga odpeljejo v daljno deželo Si¬
birijo, kamor je popotoval celih deset tednov.

V. Jakob P. najde v Sibiriji v jetnišnici svojega
brata Luka.

Ko je bil Jakob P. pripeljan v veliko jetnišnico v Sibi¬
riji, ukaže oskrbnik jetnišnice na dvor pripeljati vse jetnike,

55

postavi jih v kolobar in novega jetnika Jakoba v sredo, in
jim tako govori: »Glejte! dobili smo novega tovariša, z ime¬
nom Jakob P.; obsojen je pa za ves čas svojega življenja
zavoljo hudodelstva požiganja, da ga boste poznali." — Zdaj
ukaže oskrbnik precej jetnike, vsacega v svojo ječo, odpeljati;
Jakobu odkaže posebno ječo in mu privoli tri dni počivati,
ker grozno truden je bil vsled tako daljnega popotovanja.

Med tem stopi izmed jetnikov nekdo k oskrbniku in ga
lepo prosi rekoč: „Dobri gospod oskrbnik! lepo vas prosim,
dovolite mi, da smem z novim tovarišem, katerega ste nam
pokazali in imenovali, par besedic izpregovoriti."

Oskrbnik se začudi in pravi: „Kaj bi neki imel ti go¬
voriti s takim hudodelnikom, ki je v hudo ječo obsojen do
smrti?"

„Dovolite mi, gospod, dovolite! — zakaj naš novi tovariš
je moj pravi brat."

Oskrbnik, čeravno je bil oster do jetnikov, bil je vendar
usmiljenega srca, in dovolil, Jakoba in njegovega brata Luka
zapreti v isto ječo. Rekel je jima: »Pogovarjajte se zdaj, ka¬
kor hočeta, le samo preveč na glas ne smeta govoriti, ker v
naši jetnišnici je prepovedano glasno govorjenje."

Zdaj ko sta Jakob in Luka vkup v ječi, objameta se,
oba jokata in grozno žalujeta. Jakob pravi: „Srečen in grozno
nesrečen, vesel in grozno žalosten je zame današnji dan! Ve¬
sel je zame ta dan, ker po tolikih letih se najdeva in pome¬
niva, kako se nama je godilo med tem, kar sva se ločila, ker
oba sva bila v velikih nevarnostih in nadlogah. Žalosten je
pa za me ta dan, ker se najdeva v takem strašnem in ža¬
lostnem kraju — v trdi jetnišnici v ptuji daljni deželi. Kdo
bi bil mislil, da naju bo v tako strašnem poslopju zedinila
nesreča in prignala naju v take bridkosti. Pa Bog je gospo¬
dar ; on, previdni oče, najbolje vč, kaj nam je koristno. —
On naju obklada s trpljenjem zato, da bi očistila svoji duši,
da bi nama ne bilo trpeti na onem svetu."

Luka vpraša Jakoba: „Zakaj si se deležnega storil poži-
galstva, ker veš, kako hudo je, če človek komu požge in ga
pripravi v strah in veliko škodo?"

»Ljubi moj bratec Luka! verjemi, da sem v tej reči tako
nedolžen, da bi si želel v vseh rečeh tako nedolžen biti; le
nevoščljivost' hudobnega človeka me je pahnila v tako nesrečo."
Zdaj dopovč Jakob svojemu bratu vse čisto od konca do kraja,
kako je nevoščljivi Stanislav sam sebi storil veliko škodo, da
je mene, ki sem mu bil na potu, odrinil, obdolžil me požiga

56

in potrdil s krivimi podkupljenimi pričami, da me je pripravil
y take nadloge in brezmerne bridkosti. Pa — naj bo — Bog
mu odpusti! 14

„Zdaj pa ti povej“, govori Jakob svojemu bratu Luku,
„kako si pa ti prišel v to hišo neskončnega trpljenja? Kaj si
vendar pregrešil, in za koliko časa si obsojen ?“

Luka mu odgovori: „Jaz nisem prav popolnoma nedolžen,
toda tega nisem nikoli storil, zavoljo česar sem obsojen. Ob¬
dolžen sem bil umora, kakor da bi bil umoril moža svoje go¬
spodinje ; ker pa mi ni bilo mogoče skazati svoje nedolžnosti
v tej zadevi, obsodili so me sodniki le na dozdevo za eno leto
v ječo. Ko bi se pa utegnilo pred zvedeti, kdo je umoril
Jurija, izpuščen bom precej iz ječe. Nisem bil obsojen, da
bi me odpeljali v Sibirijo; ker pa je bilo v tej jetnišnici ve¬
liko bolnih jetnikov, zato so me poslali le-sem, da strežem
bolnikom. Še pol leta imam in konec bo moje nadloge. Go¬
tovo sem tudi jaz popolnoma nedolžen zastran umora, ampak
kriv sem obdolženja zat6, ker sem bil preveč prijazen z ženo
rajnega Jurija. Najina prijaznost se je čudna zdela ljudem,
mož je bil ubit in vsakdo je rekel, da midva, čeravno ga
nisva ubila, sva tako obrnila, da je Jurij moral konec vzeti.
Toliko sem kriv svoje kazni. 14

VI. Luka P. izpuščen iz ječe.

Vsakdo vč, da v ječi je žalostno in dolgočasno; vendar
Jakobu in Luku je pol leta hitro preteklo. Lukova kazen
se bliža koncu in Jakob se ves trese žalosti, ker posebne
bridkosti ga bodo obhajale takrat, kedar se bosta ločila, in
bo Jakob sam ostal med tujci v hudi ječi. Ko napoči zad¬
nji dan Lukove ječe, napove mu jetnišnice oskrbnik, da
naj se pripravi, ker jutri je konec njegove kazni; odpeljan
bo do meje ruskega cesarstva, potem naj gre v svojo domo¬
vino ali kamor hoče. Celo noč pred ločitvo sta Jakob in Luka
molila, pogovarjala se in slovo jemala eden od druzega.
Lepo je tolažil Luka svojega brata Jakoba in mu rekel:
„Smiliš se mi, ker boš zdaj sam ostal v daljni tujini; pa le
Bogu se ves izroči in trdno zaupaj v božjo neskončno milost;
Bog ti bo dal toliko moči, da boš voljno in potrpežljivo pre¬
stal; tvoja žalost se sčasom gotovo v veselje premeni. Kdor
trduo zaupa v Boga, nikoli ne bo osramočen. Misli, saj bo
moje trpljenje kmalu končano; dolgo gotovo ne boš živel, ker
nisi prav trden in si že veliko prestal. Bog bo vso tvojo ne-

57

srečo izvedel v tvojo večno srečo; saj si nedolžen — to je
tvoja najboljša tolažba.“

Jakob, ves vtopljen v solzah, reče: „Ljubi moj brate!
res me lepo tolažiš, resnične so tvoje besede; toda ti jih lahko
govoriš, saj jutri zapustiš jetnišnico; meni je pa do smrti
ostati v taki hudi neznani ječi, — oh to je strah misliti! —
Pa naj bo, bom prestal, kakor bom mogel — Bog mi daj
potrpežljivost!"

Zdaj se Jakob utolaži in tako-le govori svojemu bratu:
„Ljubi moj brate! jutri zapustiš ti jetnišnico in mene; veš,
da se ne bova mogla več kaj pogovarjati; zat6 te prosim, oglasi
se potujoč v ljubo domovino moji nekdanji nevesti Katinki.
Dopovej ji vse, kako se mi godi, in reci ji, da se priporočam
njeni molitvi, zakaj druzega mi nič ne more pomagati, kakor
če moli za-me, da mi Bog dodeli krščansko potrpežljivost.
Reci Katinki, kedar se bo možila, naj ne jemlje Stanislava,
on je hudoben človek. Povej ji, da jaz nemam celo nič jeze
na Stanislava; iz srca sem mu odpustil zavoljo Boga, čeravno
mi je storil toliko krivico. Odpustil sem mu v resnici zato,
da bi Bog tudi meni odpustil grehe; naj mu tudi Katinka
odpusti, da tudi pri Bogu milost najde." — Luka obeča svo¬
jemu bratu, da bo vse to zvesto opravil.

„Luka! še to ti priporočam: če prideš v najino domo¬
vino na Kranjsko in še pri življenju najdeš očeta, prosim te,
ne povej jim, kako se mi godi. Veš, oče morajo že stari biti,
ko bi slišali in natanko zvedeli mojo nesrečo, veš, žalosti bi
umrli." — Tudi to obljubi Luka zvesto opraviti.

Zjutraj že je bil pred jetnišnico voz pripravljen za Luka.
Luka vzame slovo od vseh tovarišev, se lepo zahvali oskrb¬
niku jetnišnice, da mu je bil tolikanj dober in usmiljen, zdaj
pa še objame brata Jakoba; njiju ločitev je bila težka; oba
sta tako jokala, da nista mogla besedice izpregovoriti. Še jet¬
nišnice oskrbnik se ni mogel zdržati solz ob taki mili ločitvi
dveh bratov.

Luka, ječe oproščen, se odpelje in popotuje trideset dnij,
da pride do mesta Kovna na Litvanskem, kjer je hotel obis¬
kati Katinko Baziljevno, kakor mu je bil brat Jakob naročil.
Pride že blizu mesta, vidi fantička pri cesti igrati se, obstoji in
ga vpraša: „Fantič! povej mi, povej, katera je hiša Baziljeva?"

Fantin mu precej pokaže lepo veliko hišo in pravi:
»Ta-le je."

Luka zapelje pred hišo, stopi z voza, gre v hišo, lepo
pozdravi Katinko, ki je ravno nekaj šivala pri mizi, in reče:

58

„Sem li prav prišel ali ne? Je li to hiša Bazilijeva? Rad bi
pri yas prenočil, da bi mi ne bilo treba v Kovno hoditi, jutri
grem naprej ?“

Katinka mu reče prijazno: „Prav ste prišli, prav; lahko
tukaj prenočite vi, vaš voznik in konj; le izprezite in konja v
hlev postavite." Luka vesel take prijazne postrežbe opravi
vse, konju in vozniku pa reče dati jesti, ker celi dan še no¬
beden nič ni imel jesti. Potem se tudi Luka vsede k mizi
in se v prijazen pogovor spusti s Katinko in vpraša jo: „No,
Katinka! si li zdrava, kako ti je?"

Katinka ogleduje Luka od nog do glave in mu reče:
„Kaj me poznaš, ker veš, kako mi je ime?"

„Ne poznam te ne; vendar vem, da si Katinka! Si li
pozabila že svojega ženina Jakoba, ali se še spominjaš nanj ?“

Katinka ga srpo pogleda in mu reče vsa začudena: „Si
li ti Jakob P., ker si mu toliko podoben, ali si njegov duh?“

Luka odgovori: „Jaz nisem ne Jakob P. in tudi ne njegov
duh, ampak Jakobov brat sem, Luka mi je pa ime.“

„Čudno se mi je zdelo," pravi Katinka, „kako bi me ti
poznal in vedel moje ime, ker spoznala sem pri prvi besedi,
da si tujec, ker te že jezik razodeva, Povej hitro, od kod pri¬
deš in kam greš?"

„Pridem ravno iz tiste hiše, kjer je tvoj ženin, moj brat
Jakob, zaprt."

Zdaj Luka razlaga in pripoveduje Katinki vse od konca
do kraja, kako se mu je godilo; kako je bil le zavoljo sum-
ljivosti obsojen v ječo za eno leto, in odpeljan v daljno de¬
želo Sibirijo. Pripoveduje ji, kako sta bila z Jakobom celega
pol leta v eni ječi, kar je bil dovolil jetnišnice milosrčni oskrb¬
nik, ki je še imel nekaj usmiljeno srce. Pripovedoval je: Ja¬
kobu ravno ni velike sile v ječi, vsi ga imajo radi, ker je
potrpežljiv in pohleven. Nikoli se ne roti in ne preklinja za¬
voljo tolike kazni, čeravno je nedolžen, kakor drugi jetniki
kolnejo, dasi so zaslužili jetniške pokore. Največje bridkosti
in žalosti dela Jakobu, da je obsojen do smrti. Strašno ga
boli, kedarkoli se spomni, da le sama smrt bo storila konec
njegovemu trpljenju; zato mi je zelo naročal, da bi molila
zanj. On mi je naročil prositi te, da bi vsak dan zmolila
zanj en očenaš in češčeno Marijo; on bo pa tudi za-te prosil
pri Bogu, kedar k njemu pride, da bi tudi srečna za njim
prišla k Bogu.*

Ganjenega srca je Katinka poslušala te besede in ob¬
ljubila, vsaki dan gotovo nekoliko moliti za Jakoba; kar je

59

tudi zvesto spolnovala. Potem reče Luku: „Veš kaj, Luka!
ostani pri nas namesto svojega brata Jakoba. Če boš priden
in zvest, kakor je bil tvoj brat, nič hudega ti ne bo. Saj v
svoji domovini nemaš nič premoženja: ali si tu ali tam, to je
tebi vse eno. Pri nas boš, dokler boš hotel biti; glej, moškega
potrebujemo pri hiši poštenega; možiti se pa zdaj nočem, do¬
kler se kaj ne prenaredi.“

Luka dovoli in ostane v hiši Bazilijevi, kaker je bil pred
njegov brat Jakob.

VII. Luka P. v Bazilijevi hiši.

Luka P. se prav dobro obnaša v Bazilijevi hiši; bil je
zelo priljuden, z vsakom prijazen in postrežljiv. Katinka ga
je zelo rada imela, posebno ker je bil izurjen tudi v ženskih
opravilih. Pri kuhanju je bil bolj zveden, ko marsikatera ku¬
harica. Ljudem postreči nobeden ni tako znal, ko Luka; zato
so se iz več krajev ljudje shajali v Bazilijevo gostilnico, da
so videli in skusili Lukovo postrežbo in snažnost, kar pri Po¬
ljakih ni ravno navadno. Tudi stari Bazilij je od začetka rad
imel Luka, ker je videl, da Luka veliko dobička pripravi k
hiši; pa Luka je imel neko napako, kakoršna se nahaja pri
več dosluženih vojakih, to je, da je večkrat pregloboko po¬
gledal v kozarec. Zakrivala je dolgo časa Katinka pijanče¬
vanje Lukovo pred očetom, toda zadnjič zapazi stari Bazilij,
da Luka škodo dela pri hiši in pohujšanje s svojim pijanče¬
vanjem; zatd ga večkrat posvari in mu tako govori: „Luka!
tako ni prav, kakor ravnaš. Zakaj se tolikrat upijaniš, kar
je grozno in škodljivo za dušo in za telo ? Ti ne boš nikoli
imel sreče, tudi pri ljudčh ne boš mogel biti nikjer in ne boš
živel dolgo, pred časom si boš priklical smrt in umrl boš ne¬
srečno. če se pijančevanje pri tebi ukorenini in ti bo na¬
vadno, nikdar se ne boš popravil, nikoli se ne boš poboljšal.
Stari pregovor pravi: Pijanec se takrat spreobrne, kedar se
v jamo zvrne. — Kako ves drugačen je bil tvoj brat Jakob!
Nikdar se ni upijanil, nikoli ni uganjal neumnih norčij, am¬
pak vselej je bil pameten in moder; zato so ga pa tudi či¬
slali in spoštovali vsi ljudje.“

Pa kedarkoli je stari Bazilij kaj opominjal in svaril Luka
ter mu očital grdobo pijančevauja, vselej je Luka tako-le od¬
govoril: „Dobri oče Bazilij! prosim vas, ne zamerite, noben-
krat več se ne bom upijanil. — Odpustite mi, nisem mislil

60

se upijaniti, pa tovariši so me zapeljali, me tako dolgo silili
piti, da so me upijanili."

Od začetka je Bazilij veroval Lukovim besedam, toda
kmalu se prepriča, pa Luka le obeta ne vpijaniti se več, v
resnici pa ostane pijanček; zato ga zdaj nema več rad, ga
grdo gleda in težko ga vidi pri hiši.

Bes je, da se je Luka včasih malo napil, pa vendar ni
bilo tako zelo, kakor se je povedalo staremu Baziliju. Bilo
je več tacih priliznjencev, kateri so se prikupovali staremu
Baziliju, lizali se mu, in vsako reč povedali drugače, kakor
je bilo res. Taki hudobni podpihovalci, opravljivci in grdi
lizuni so ubozega Luka tako počrnili pri Baziliju, da je bil
videti desetkrat bolj črn, kakor je v resnici črn bil. Tožen
je bil, pa po krivem obdolžen Luka, ne le samo zavoljo pi¬
jančevanja, ampak tudi zastran drugih napačnostij.

Nekega dnč reče Luka žalosten Katinki: „ Vidim, da me
tvoj oče sovražijo in grdo gledajo; zato povem, da pri vas ne
morem več ostati. Poiščite si druzega hlapca, konec leta pa
pojdem, kamor bom vedel in znal; pri taki hiši ne morem
biti, kjer me neradi vidijo. Bajši pomanjkanje trpim, da le
v prijaznosti živim."

Katinka mu reče: „Jaz v tej reči ne morem pomagati.
Potrpi le še do konca leta, in varuj se pijančevanja; vse se
potem obrne na bolje."

Luka ostane, ker se nadeja, da mu bo Katinka rada po¬
magala že zavoljo njegovega brata Jakoba, pridno dela in se
skrbno varuje pijančevanja.

Vlil. Jakob P. za nedolžnega spoznan in iz ječe
izpuščen.

V jesen se pripelje nekega dne visok imeniten gospod v
lepi kočiji z dvema posebno lepima konjema, postane pred Ba-
zilijevo hišo in povpraša Luka P., ki je ravno stal na pragu,
ali bi ne mogel tukaj prenočiti. Čeravno še ni bilo pozno,
vendar se gospodu ni ljubilo dalje hoditi.

Luka odgovori: „Prav lahko boste prenočili, saj je tukaj
gostilnica; vso postrežbo boste imeli."

Gospod stopi iz kočije, ukaže kočijažu konje lepo pre¬
skrbeti in gre v hišo. Katinka mu že naproti priteče, ga pri¬
jazno sprejme in po navadi pozdravi.

61

Gospod pravi: „No Katinka! kako je že kaj? ali me še
kaj poznaš ? 41

„Gospod žlahtni ! 41  pravi Katinka, „ne zamerite, prav nič
vas ne poznam . 41

„Saj sem bil lansko leto o tem času dva dni pri vas, ker
sem po opravilih popotoval na Avstrijsko, kamor moram tudi
letos iti. Grof W. sem, svetovalec našega samooblastnega
ruskega cara.“

»Zdaj se pač spomnim, da ste bili vi lansko leto pri nas
prenočili; nisem pozabila ne, da ste mi lep dar podelili. Zelo
me veseli, žlahtni gospod! da ste se spet pri nas oglasili; po¬
stregla vam bom, kar bo največ mogoče, da boste zadovoljni . 44

„Prav je, dobra Katinka, pa povej mi najprvo, kako je,
da si tako bleda, pobita in žalostna, ker lani si bila lepa, ru-
deča, vesela in dobre volje, zdaj pa si, kakor na pol mrtva?
Ali si bolna, ali pa imaš kake skrivne bridkosti, kakoršne si
mladi ljudje dostikrat sami napravljajo ? 44

„Žlahtni gospod grof! lepo vas prosim, ne vprašujte me
tacih rečij, nerada slišim govoriti o svojih težavah . 41

Grof, radoveden, zakaj je Katinka le žalostna, jo vedno
sili, naj mu pove, kaj ji je.

„Saj mi ne morete pomagati, če vam ravno povčm, za¬
kaj sem žalostna . 44

Grof pravi: „Marsikomu sem že pomagal, pa zamorem
tudi tebi, če le nemaš kake telesne bolezni. Oe imaš telesno
bolezen, ti zares nisem v stanu pomagati, ker zdravnik ni¬
sem; če te pa stiskajo druge bridkosti, zamorem pa vendar
le pomagati . 44

„E, bolna sem pri zdravem srcu . 41

Grof ji ne da pokoja, da mu mora povedati, kaj jo tako
zelo teži.

Ob kratkem pove zdaj Katinka grofu, kako je Stanislav
njenega ženina pripravil v grozno nesrečo, v ječo do smrti,
ker gotovo vem, da je Jakob nedolžen. Trije hudobneži so s
prisego potrdili Jakobovo hudodelstvo, pa v resnici so po kri¬
vem prisegli. Eden onih treh hudobnežev mi je že sani tu¬
kaj v hiši povedal, da ga noč in dan grozno peče zavoljo pri¬
sege, ki je ž njo nedolžnega pripravil v strašno nesrečo. Kekel
je, sam bi se v roke dal sodniji, pa se bojim velike kazni,
zato zmerom odlašam; in ta je Jurij Lesiuski."

Grof pazljivo posluša vse te besede, potem reče: »Ka¬
tinka! bi li mogla poklicati Lesinskega v hišo, da bi jaz sam
govoril ž njim ?“

G2

„Precej bo prižel, saj ni daleč od tod.“

Jurij Lesinski kmalu pride ter se prikloni grofu rekoč:
„Kaj mi ukažete?"

Grof ga pelje v stanico, da sta bila sama in mu reče:
„Lesinski! zakaj si s krivo prisego v toliko nadlogo spravil
nedolžnega Jakoba? Mar ne veš, kako velika kazen je odka-
zana za krivo prisego ?“

Lesinski obmolči.

Grof mu reče po nekolikem molčanju: „No govori, zakaj
si krivo prisegel; tajiti več ne moreš, ker vse že vem.“

Lesinski pomišljaje reče: „Ne zamerite, dobri gospod grof!
res sem krivo prisegel, res, toda storil sem to le zavoljo rev¬
ščine. Nič nisem imel živeža, stradal sem; Stanislav mi je
dal denarjev in mi obečal tudi žita, sočivja in več drugih rečij,
zato sem prisegel, pa nisem mislil, da bo iz te prisege toliko
hudega Saj me je tudi vedno bolelo srce, neprenehoma sem
bil žalosten zavoljo te pregrehe. Večkrat sem mislil sam ra¬
zodeti gosposki to storjeno krivico, toda bal sem se kazni;
zato sem le odlašal; zdaj pa naj se zgodi z menoj kar hoče,
resnico bom govoril, če me tudi kazen zadene, ker boljše mi
je na tem svetu pokoriti se za storjeno krivico, kakor v več¬
nosti strašne muke trpeti."

Grof W. zapiše vse njegove besede in potem reče prav
prijazno: „Lesinski, prav je, le resnico govori! Ker pa spo¬
znaš storjeno krivico in si pripravljen razodeti vse natanko,
bodi brez skrbi, čeravno si zaslužil kazen; prosil bom za-te,
da se ti ne bo zgodilo nič hudega. Zdaj pojdi domov, po¬
klican boš k sodniji, govori takrat kakor si zdaj obečal."

Grof W. pokliče Katinko in jo vpraša, ali je daleč od
tod Stanislavova hiša? Ona vede grofa k oknu in mu s prstom
pokaže Stanislavovo hišo rekoč: „Ona lepa velika hiša je,

tik ceste."

Grof pravi: „Je že dobro", in vzame palico in kobuk,
ukaže svojemu služabniku, naj ga spremi; in oba gresta po¬
časi proti Stanislavovi hiši. Ko prideta do hiše, ukaže grof
služabniku, naj ostane zunaj in ga čaka, sam pa gre v vežo.
V veži vpraša deklo: „Je li gospodar domd?"

„Dom& je, domd, kmalu bo tukaj," in skoči klicat ga.

Stanislav pride, se odkrije in lepo prikloni rekoč: „Go¬
spod žlahtni! kaj zaukažete?"

Grof vpraša: „Si li ti gospodar te hiše? Si ti Stanislav?"

„D&, jaz sem?"

63

„Pojdiva v posebno sobo, zakaj jaz ti imam povedati ne¬
kaj posebnega, kar le ti smeš slišati, drugi ue.“

Stanislaj vede grofa v zgornjo sobo, zapahne vrata in
grof ga tako-le nagovori: „Stanislav! kaj si naredil? Ali ne
veš, da le to, kar se ne stori, se ne zve; karkoli se pa stori,
zve se gotovo, če ne kmalu, pa pozneje. Zakaj si v neizrek¬
ljivo nesrečo zakopal nedolžnega Bazilijevfga Jakoba? Kdaj
boš mogel popraviti toliko krivico ? Kaj ne, da me ne poznaš,
kdo sem?“

„Se vč, da ne.“

„Jaz sem grof W., veliki služabnik našega slavnega čara.
Grem po opravkih na Avstrijsko, od cesarja poslan; ko sem
pa zvedel, da je tukaj blizu tvoje domovanje, oglasil sem se,
povedat ti natihoma, da je prišel glas do cesarja, kaj si na¬
redil, koliko krivico si storil; zato te čaka grozno huda kazen,
povem ti, za glavo ti gre. Zdaj si še moreš pomagati in se
ohraniti; toda drugače ne, kakor da pobegneš po noči in zbežiš
pod druzega kralja ali cesarja. Če nocoj ne zbežiš, jutri je
že prekasno; vojaki so že na potu, da bi te ujeli, zvezali in
te prignali v Petrograd. Stanislav, zdaj stori, kakor hočeš,
Bog te obvaruj, več ne smem govoriti s teboj/

Stanislav ves prepaden skoraj da ne omedli; ves se trese,
komaj še zgovori besede: „Milostljivi gospod grof! lepo vas
zahvaljujem, da ste mi prišli povedat, saj se mi je zmerom
dozdevalo, da bo na dan prišla moja hudobija, pa sem mislil,
to se bo vse pozabilo; da, dobri gospod grof! kam pa hočem
zbežati ?“

„Zbeži pod Turka, pod Prusa ali pa pod Avstrijanca/
„Pa nemam potnega lista ?“

„Hitro izroči svoje premoženje drugim v varstvo; zvečer
pridi h gosposki in prosi, da ti nared e potni list, katerega
potrebuješ za na pot v daljne kraje, in storili bodo, kar je prav/
Grof odide.

Stanislav hiti denarje vkup spravljat za popotnico. Komaj
grof stopi v hišo Bazilijevo, čaka ga že okrajni sodnik bliž¬
njega mesta Kovno, ki se je prišel poklonit grofu W. „Ravno
prav, da pridete/ pravi grof, namenjen sem bil vam pisati,
kar zdaj ne bo treba; lahko vam z besedo povčm. Koj zdaj
hitite domov; Stanislav bo prišel vas prosit potnega lista, ker
misli iti v daljne dežele; pa kedar pride, hitro pokličite sod¬
niškega hlapca, primite Stanislava, zvežite ga in zaprite skrbno
v hudo ječo — na moje besede, bom že jaz odgovor dal. Po¬
tem pokličite tudi vse tiste tri priče, ki so krivo prisegle, to

64

so: Jurij Lesinski, Janez Vrbovški in Jakob Gabrovski; po-
zaprite jih in popolnoma izprašajte, gotovo se bo pokazala ne¬
dolžnost Bazilijevega Jakoba. “

Komaj pride sodnik domov, že mu je bil Stanislav za
petami in ga prosil, da bi mu dali potni list, da bo veljaven
za daljne dažele.

Sodnik pravi: „Precej bo“, in pokliče sodniškega hlapca,
kateremu ukaže Stanislava trdno ukleniti in ga v varno ječo
zapreti. Stanislav se brani, joka, prosi, vpraša, zakaj ga za¬
pirajo, toda vse nič ne pomaga; moral je iti v ječo in ukle¬
niti se dati. Še tisti večer ukaže sodnik poloviti vse tri Sta¬
nislavove priče in jih zapreti vsacega v posebno ječo. Drugi
dan precej pokliče sodnik na izpraševanje vse tri priče, enega
za drugim. Najprvi je bil na vrsti Jurij Lesinski. Ta je go¬
voril golo resnico; priznal in potrdil je z lastnim podpisom,
da je krivo prisegel o Bazilijevem Jakobu. Potem je bil po¬
klican Janez Vrbovški; ta je ravno tako potrdil in spoznal
svojo krivico rekoč: „Prav žal mi je, da sem prisegel in ne¬
dolžnega Jakoba v toliko nesrečo pripravil; zato naj me za¬
dene še tolika kazen, rad jo prestojim, da mi ne bo treba
trpeti na dnem svetu.“

Zdaj je bil poklican Jakob Gabrovski in opraševan, za¬
kaj je krivo prisegel. Ta je pa vse tajil in trdil, da je pra¬
vično prisegel, da je res Jakoba videl gorečo svečo vtikati
v streho.

Sodnika take besede razsrdijo in reče z ostrimi besedami:
„Jakob Gabrovski! ti si trdovraten hudobnež; tajiš, kar si
gotovo storil, ker oba tvoja tovariša Lesinski in Vrbovški sta
spoznala svojo pregreho, tudi Stanislav spoznava svojo kri¬
vico in se rad uda vsaki kazni, sam ti si trdovraten, toda boš
že čutil. Ali ne veš, da imam jaz pravico imeti te zaprtega
tako dolgo, dokler resnice ne govoriš; deset let znaš biti tu¬
kaj zaprt, pa se boš že naveličal tajiti.“

Zadnjič je bil poklican na izpraševanje in preiskovanje
Stanislav. Sodnik ga vpraša: „Zakaj si vendar ti tako ne¬
spameten in hudoben, da s svojo nesrečo narejaš strašno ne¬
srečo bližnjemu? Sam si dal svojo pristavo zažgati, zat6 da
si obdolžil Jakoba P. in nedolžne spravil v strašne muke.
Kolik dobiček imaš od tega? Posebna kazen te čaka zatč.“

Na te besede sodnikove se zjoka Stanislav in reče ves
žalosten in skesan: „ Gospod sodnik! nič ne tajim; resnico
govorim, ker vem, da je res, kar mi je povedal grof W.:
„Kar se ne stori, se ne zve.“ Sama grda nevoščljivost me je

65

zmotila in zapeljala v toliko pregreho, pač je res zavist pe¬
klenska pregreha; prav mi je, da bom zdaj trpel kazen, ka¬
tero seru pripravljal bližnjiku; drugim sem jamo kopal, zdaj
se sam zvrnem v njo. Zaviden sem bil Jakobu P., da bi on
imel posesti lepo premoženje in dobiti zalo nevesto Katinko,
katero bi bil jaz rad imel, in ostudna zavist mi ni dala po¬
koja tako dolgo, da sem nedolžnega Jakoba spravil v nesrečo.
Ker pa nisem mogel drugače doseči svojega namena, storil
sem , kakor vam je znano; mislil sem, da bo vse to ostalo
skrito, ker je Jakob P. tujec, nihče se ne bo poganjal za-nj.
Spoznam, da sem velike kazni vreden; rad jo bom pretrpel,
naj bo kakoršna hoče, le samo to vas prosim, dobri sodnik!
pomagajte mi toliko, da me ne bodo ob glavo dejali. Dobro
vem, da v tacih zadevah so naše postave grozno ostre.“

Sodnik pravi: „Ne boj se, Stanislav! ker spoznaš svojo
pregreho in se rad udaš postavam, ne bo za-te obsodba tako
huda, kakor ko bi bil tajil. Vedeti pa moraš, da te jaz ne
smem soditi, ampak na višje povelje te moram poslati v Petro¬
grad pred veliko sodišče, tam boš sojen in kazen ti bo od¬
ločena. Jaz pa bom že pisal velikemu sodišču in prosil, naj
te sodijo po milosti. Pripravi se, jutri te odpeljejo v Petrograd,
tam boš zaslišal svojo obsodbo. 11

Komaj je minil mesec, že je iztekla sodba nad Stanislavom.
Obsojen je bil na smrt, da bo obešen in na vislicah umrl.
Ko Stanislav zasliši obsodbo na smrt, prestraši se tako, da
pade v omedlevico in se dalj časa ne zave. Ko se zbrihta, reče:
„Oh neumna moja glava! zakaj sem se dal premotiti grdi za¬
visti? — kako strašno in žalostno smrt bom moral storiti!“

Predsednik velikega sodišča, ki je Stanislavu oznanil
smrtno obsodbo, pa mu reče: „Ne bodi tako obupen, odprta
ti je pot prositi svetlega cesarja milosti; morebiti, ker je po¬
sebno usmiljenega srca, ti prizanese in smrtno kazen v ječo
premeni. Ako misliš milosti prositi, zdaj povej, da bomo na¬
redili pismeno prošnjo.“ Stanislav prosi, naj se naredi prošnja
do cesarja, da bi mu bila kazen pomanjšana, ker se je pre¬
naglil v svoji pregrehi. Prošnja za Stanislava se je naredila
in cesarju predpoložila. Cesar je Stanislava pomilostil in mu
obsodbo premenil, tako da ne bo obešen, ampak da pojde v
Sibirijo v hudo ječo, v ravno tisto jetnišnico, kjer je do zdaj
bil nedolžni Jakob. Ravno s tem vozom, ki bo na njem pri¬
peljan v Sibirijo Stanislav, odpeljal se bo oproščeni Jakob P.
v mesto Kovno v hišo Bazilijevo, ali pa če bo hotel iti v svojo
domovino, do avstrijske meje.

Deteljica.

o

66

Janez Vrbovški in Jakob Grahovski sta bila obsojena na
dve leti v hodo ječo zavoljo krive pisege, Janez Lesinski pa
je bil oproščen na prošnjo profa W. Pri pomiloščenju Stani¬
slava je cesar ukazal vse Stanislavovo premoženje izročiti Ja¬
kobu P., le sodni stroški se morajo plačati pred. Ker je Jakob
trpel tolike težave čez leto, naj dobi za povračilo Stanislavovo
premoženje.

Pot v Sibirijo je grozno dolga, le po dolgem potovanju
se dojde tja. Da bi med tem nedolžni Jakob ne trpel jet-
niškib težav, ukaže cesar pisati oskrbniku velike jetnišnice
pismo in ga podpiše s svojo roko. Pismo se je tako glasilo:

„Moj oskrbnik jetnišnice!

Precej ko prejmeš to moje pismo, pokliči k sebi Ja¬
koba P., do smrti obsojenega jetnika, oznani mu moje povelje
in povej mu, da je oproščen, ker pokazala se je njegova ne¬
dolžnost. Precej mu ukaži odbiti železje z nog, naredi mu vse
čisto novo lepo oblačilo, imej ga pri sebi, pri tvoji mizi naj
jč in počiva naj od vsega dela in čaka tako dolgo, da pri¬
peljejo hudobnega Stanislava; ravno na tem vozu naj odpeljejo
oproščenega Jakoba P. do mesta Kovno, ali pa ko bi želel
do avstrijske meje. Vse to zvesto opravi, kar ti ukazuje

tvoj

cesar Alesander."

S tem pismom je lepo pokazal ruski car svoje milostljivo
srce in resnično voljo, vsakateremu pomagati, kolikor je mo¬
goče. Po prejetem pismu ukaže oskrbnik jetnišnice poklicati
jetnika Jakoba P., ki ni nič vedel o vsem tem. Ko pride,
reče mu oskrbnik vsesti se, kar se je Jakobu grozno čudno
zdelo, ker noben jetnik se ni smel vsesti v pričo oskrbnika.

Oskrbnik popraša Jakoba: „ Veš, zakaj sem te dal poklicati? u

„Kako mi je mogoče to vedeti, žlahtni gospod!“

„Preveselo izporočilo ti moram povedati; vedi, daje konec
tvoje ječe, oproščen si od današnjega dne. Pokazala se je
tvoja nedolžnost, in ravno tisti, kateri je tebe spravil v ječo,
pride na tvoje mesto, to je Stanislav. Kedar bodo pripeljali
njega, odpeljali bodo tebe; med tem boš počival, da se ko¬
likor toliko okrepčaš in okrepčan zapustiš kraj svojega trp¬
ljenja. Jaz sem že blizu trideset let oskrbnik te jetnišnice, pa
v tem času še nobeden jetnik take baže, kateri je bil obsojen
za celi čas svojega življenja, ni bil oproščen, pred da ga je
rešila smrt; zavoljo tebe mi pa piše sam cesar, zato poslušaj,
kaj pismo govori."

67

Zdaj bere oskrbnik cesarsko pismo Jakobu po vrsti. Ja¬
kob posluša, pa od velike radosti, od prevelikega veselja, od
posebno sladkih občutkov omedli in se zgrudi na tla. Oskrb¬
nik naglo pokliče zdravnika in mu reče vse prizadeti si, da
Jakoba ohrani pri življenju, ker znano je, da včasi človek od
veselja nagloma umrje.

Zdravnik ga maže z dišečimi mazili in kmalu ga zbrihta.
Ko se zavč, bile so njegove prve besede: „0 Bog! pravičen
si, zdaj prav spoznam, da je res: Kdor v Boga zaupa, nikoli
ne bo zapuščen."

Jakob zdaj počiva, dela le, če se mu kaj poljubi za kratek
čas, in pričakuje dueva svojega odhoda iz žalostne Sibirije.

Preteklo je sedem tednov, kar pripeljejo Stanislava ukle-
njenega v težke verige na rokah in nogah.

Jakob mu naproti gre, in mu tako govori: „No, sosed!
si prišel za menoj ; akoravno si mi storil veliko krivico, vendar
se mi smiliš, da si prišel v tako hudo ječo; ne privoščim
ti tega, ne veselim se tvoje nesreče, ampak žalosten sem, ker
največjemu sovražniku ne želim tolikih težav, kakor jih mo¬
rajo tukaj jetniki trpeti. “

Stanislav pravi: „Saj si ti kriv moje nesreče. 1 '

„Zakaj, kako bi bil jaz kriv?"

„Tako-le: ko bi ne bil se ti pri Katinki ženil, bi jaz ni¬
kdar ne bil storil kaj tako hudega, in nikoli ne bi prišel v
to ječo."

„Ljubi moj Stanislav! jaz nisem vedel, da si bil ti tako
navezan na Katinko; saj veš, da sem se od začetka zelo branil;
ker mi pa niso dali pokoja, dovolil sem. Ko bi bil jaz vedel,
da se boš ti zavoljo tega toliko srdil na-me, nikoli bi jaz ne
bil dovolil v ženitev. Pa — kar je, pa je. Stanislav! ne za¬
meri, odpustiva drug drugemu, da tudi pri Bogu doseževa od¬
puščanje. Voljno trpi in trdno zaupaj v Boga, vse se bo iz¬
šlo v tvoj večni prid."

Še si v roke sežeta. Stanislav gre sila žalosten in ves
objokan v hudo ječo, Jakob se pa odpelje vesel na dom svoje
neveste.

Med tem je Katinka vse zvedela, kako je sodba iztekla
nad Stanislavom in da je Jakob oproščen, da pride domov,
zato ga je željno pričakovala in se ga veselila. Vsa je bila
Katinka zdaj vesela, zdrava, brihtna, rudeča, urna bolj ko
pred, vendar preteklo je skoraj dvajset tednov, preden je prišel
pričakovani Jakob. Kar nekega dne ob desetih predpoldnem

68

prirožlja voz in obstoji pred Bazilijevo hišo. Jakob odsede,, stopi v
hišo in reče s ponižnim glasom: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“
Katinka se ozre, spozna Jakoba in od veselja zavpije:
„Oh ljubi Jakob! si li vendar prišel! Bog te sprimi!“

Po bratovsko se objameta in obema so igrale v oččh
solze. Katinka ga je nadlegovala z mnogimi vprašanji, Jakob
ji pa ves prijazen resnobno reče: „Ljuba moja Katinka! vse ti
bom sčasoma povedal, zdaj pa me pelji najprvo k tvojemu
staremu očetu Baziliju, da ga pozdravim/'

Ko je Jakob pozdravil starega Bazilija, bil je njegov prvi
pot v farno cerkev Boga zahvalit za rešitev iz groznih jet-
niških bridkostij. Z ganjenim, pa hvaležnim srcem poklekne
pred veliki oltar in moli tako iskreno, da mu vsled velike
hvaležnosti solze teko po licih; na glas je tako-le molil:
„0 neskončno dobrotljivi oče nebeški! tvoje usmiljenje je brez¬
končno; tvojih dobrot bogastvo je neizmerjeno! presrčno se
zahvaljujem za dobroto rešitve iz velicega trpljenja. Prosim
ponižno, da me tudi v prihodnje ne zapustiš, temuč me v
večno nebeško veselje pripelješ/'

Jakobov prihod se je hitro zvedel po soseski, in prišli
so nekateri prijatelji željni videti Jakoba in ž njim govoriti.
Čakajo ga v hiši Bazilijevi, da pride iz cerkve, med tem se
tako-le pogovarjajo: „Jakob je vendar dobra duša. Glejte, kako
zelo je hvaležen Bogu za prejete dobrote; ni ga pričakati iz
cerkve, daje nam lep vzgled ponižne hvaležnosti, ki smo jo
vsi dolžni Bogu."

Ko Jakob pride iz cerkve, obsujejo ga vsi prijatelji in
znanci in mu voščijo srečo, da ga je Bog ohranil in končal
njegove težave. Med tem je Katinka napravila dobro kosilo,
vsi se vsedejo za mizo, so dobre volje, pogovarjajo se prijazno
z Jakobom in pijejo na njegovo zdravje. Posebno vesel je bil
stari oče Bazilij, ki je rekel: „Prijatelji! v srce me veseli, da
se je pokazala nedolžnost in osramotila grda nevoščljivost;
Bog je neskončno dobrotljiv, pa tudi pravičen; hvalimo Boga
iz celega srca."

Kmalu po tem so osnovali ženitev. Stari Bazilij je rekel:
„Moje življenje gre h koncu; zat6 želim, da bosta kmalu po¬
ročena, da potem mirno umrjem."

Ob kratkem je bilo vse opravljeno, prišel je dan poroke.
Preden gresta Jakob in Katinka k poroki, gresta vsa po sva¬
tovsko opravljena k očetu Baziliju prosit ga za blagoslov. Pri¬
deta pred starega očeta, poklekneta in prosita rekoč: „Dragi
oče! zdaj pojdeva k poroki in stopila bova v zakonski stan;

69

zvezana bova do smrti, dajte nama očetovski blagoslov, da
nama bo tudi Bog obilno dajal svoj blagoslov.“

Oče Bazilij se vzdigne počasi s svojega sedeža, položi
desno roko na glavo Jakobovo, levo pa na glavo svoje hčerke
Katinke, in tako-le moli: »Neskončno dobrotljivi nebeški oče,
gospod nebes in zemlje! blagoslovi ta dva človeka, katera mi¬
slita zdaj stopiti v stan svetega zakona. Daj njima trdno
zdravje veliko let, dodeli njima vedno srečo in razlivaj čez
njiju obilne zaklade svoje dobrotljivosti, da bosta Tebe tukaj
vedno častila in hvalila, po smrti pa pri Tebi se vekomaj ve¬
selila. Pojdita v miru in Gospod naj bo z vama! Amen."

Zdaj gresta k poroki, povabljeni prijatelji ju spremijo. Ko
pridejo od poroke, vsedejo se okoli mize, polne dobrih jedij,
toda jedi se nobeden ne dotakne, dokler ne pride k mizi stari
oče Bazilij; vsi so ga imeli v veliki časti. Preden se vse¬
dejo, želi stari Bazilij srečo novima zakonskima, svojemu zetu
Jakobu in svoji hčerki Katinki, da bi srečne videla svoje
otroke, svoje vnuke in svojih vnukov vnuke. Potem se obrne
v ženina Jakoba in reče! »Jakob! jaz se nadejam, da boš pa¬
meten zanaprej, kakor si bil doslej; mislim, da boš lepo rav¬
nal s svojo pričujočo nevesto, mojo hčerko Katinko, katera me
ni nikoli razžalila; zato glej vpričo vseh svatov tebi dam pra¬
vico, da se v prihodnje ne boš več pisal Jakob P., ampak
Jakob Bazilijevič. zato da se to ime ohrani tudi po moji smrti."

Zdaj so se še le vsedli, pili in jedli, dobre volje bili in
Boga hvalili.

Jakob in Katinka sta veliko let srečna in vesela v za¬
konu živela, in zale in pridne otroke imela. Celi čas njima
je bil Bog milostiv in v vseh reččh sta bila srečna, toda tudi
nista pozabila Bogu vedno priporočati se in pridno moliti. V
nobeni hiši ni bilo toliko molitve, ko v Bizilijevi. Marsikatere
lepe nauke iz svojega življenja je vedel Jakob dajati svojim
otrokom.

Ko so malo odrastli, pripovedoval jim je večkrat, kako
se je njemu godilo, in v njih mlada srca je cepil strah božji.
Skrbno jim je vedno priporočal rekoč: „Ljubi moji otročički!
Le varujte se Bogu zameriti, varujte se ga razžaliti. Vselej
zvesto Bogu služite in v vseh reččh zvesti bodite, trdno vselej
v Boga zaupajte in na njegovo previdnost se zanašajte, in Bog
vas nikoli zapustil ne bo.“

70

IX. Luka P. se loči od brata Jakoba.

Ne dolgo po Jakobovem ženitvanju reče Luka svojemu
bratu Jakobu: „Veš kaj, bratec! jaz te bom zapustil; lahko
si brez mene in tvoja žena Katinka tudi rada vidi, da grem
od hiše. Šel bom proti najini domovini, in če se nikjer pred
ne vstanim, pojdem do Ljubljane, zakaj rad bi še videl očeta
Jožefa, če so še živi. Grozne želje imam še govoriti ž njimi,
da bi jim povedal, kako se nama godi; vem, da o naju niso
nič zvedeli, kar sva šla od doma.“

Jakob mu odgovori: „Ljubi moj Luka! ostani pri meni,
boš videl, da bo prav; dal ti bom, karkoli hočeš; trpljenja
ne boš imel, delal boš le, kolikor se ti bo zljubilo. Da bi se
te pa moja žena Katinka rada iznebila, ni res, to si le sam
domišljuješ."

Trnka mu reče na to: „Veseli me, brate moj, da bi me
rad imel pri hiši ; pa brez zamere, od hiše grem vsaj za ne¬
koliko časa; če mi ne bo nikjer ostanka, pridem nazaj in bom
za zmeraj ostal pri tebi. Ti še ne veš, da imam jaz pri ne¬
kem grajščaku na Poljskem denarjev poiskati, pa kje je tisti
grajščak, tega ne vem; zato grem in bom opraševal tako
dolgo, da ga najdem. Dobil bom pri njem sto rubljev; imam
pismo v rokah. Sin tega grajščaka je bil v Sibiriji zaprt ravno
v tisti jetnisnici, kakor jaz; zelo je bil bolan, jaz sem mu lepo
stregel, kolikor sem zamogel, umrl je, pa pred smrtjo mi je
skrbno naročal iti do njegovih starišev ter jim povedati, kako
se mu je godilo.“

Jakob mu reče: „Če je pa temu tako, hodi z Bogom.
Ko bi se ti kedaj hudo godilo, vedi, da je moja hiša tebi
vedno odprta. Če boš kedaj pomoči potreboval, gotovo je boš
dobil pri meni.“

Precej drugi dan pripravlja se Luka na potovanje. Brat
Jakob mu da denarjev, kolikor previdi, da jih bo potreboval
in mu reče: „Glej, da ne zapraviš nepotrebno, ampak pazi,
da boš dolgo shajal z denarjem, kar ti ga dam.“

Jakob mu je dal obleko vso čisto novo. Dal mu je tudi
lovsko piščalko, kakoršno rabijo lovci, kedar se sklicujejo; dal
mu je tudi lovski rog, da ž njim trobi na lov, in dal mu je
dobro okovano palico, da se zamore ž njo braniti, če bo .treba.
Luka se pri vseh, kar jih je pri hiši, lepo poslovi, vzame
culico in gre. Jakob ukaže vpreči in reče hlapcu peljati ga
tri postaje, potem pa se vrniti.

71

Prvi dan potuje Luka srečno; nič se mu ni pripetilo ne¬
rodnega.

Drugi dan Luka zarano vstane in se napoti še ob hladu;
gre celo dopoldne naprej proti Varšavi. Varšava je bila po¬
glavitno mesto nekdanjega poljskega kraljestva, kjer je stoloval
nekdanji poljski kralj, zdaj pa je sedež namestniku ruskega
čara. Cesta se je vila skozi velik gozd skoro dve uri daleč;
Luka stopa srčno čisto sam po cesti in si žvižgaje dela kratek
čas. Proti poldnevu, ko solnce dobro pripeka, zavije jo Luka,
že ves truden vsled potovanja, malo s ceste v gozd, se vsede
v senco dveh hrastov, da bi si malo počil in kruha použil.
Že se mu je jelo dremati, kar se pripelje po cesti brhka ko¬
čija z iskrima konjema; na enkrat pa vidi, kako na 6ni strani
ceste skočijo iz gozda štirje roparji in zavpijejo: „Stoj, stoj!“

Kočijaž, ki se je zanesel na mlade konje, misli roparjem
uiti, zato udari konja z bičem ter na glas požene, da bi ube¬
žal roparjem. Pa eden roparjev pomeri puško v kočijaža,
sproži in ga do smrti ustreli; kočijaž se zvrne, pade na tla,
pa konjske jermene in bič zmerom trdno drži v rokah. Ro¬
parji videči kočijaža mrtvega skočijo h kočiji; eden se ustavi
pred konje, trije pa hitro denarje tirjajo od gospoda, v kočiji
sedečega. Gospa, njegova žena, se tako prestraši, da omedli,
se zgrudi in se ne zav6. Gospod jim d& vse denarje iz žepov,
d& jim lepo zlato uro, d4 jim zlate prstane, ki jih je imel na
rokah, moral je vzeti izza vrata zlato verižico z žlahtnim dragim
kamenjem in jim jo dati; dal jim je oblačila in vse so mu
pobrali, kar je imel v kočiji. Toda z vsem tem niso bili za-
doljni, ampak le še so hoteli denarjev in vpili: „Ti imaš še
v kočiji denarje skrite; hitro nam jih daj, če pa ne, ravno
tako storimo s teboj, kakor s tvojim kočijažem.“ Gospod lepo
prosi roparje, naj mu pustijo življenje, ker jim hoče vse rad
dati, da ga le ne umorijo. Vse preišče po kočiji ter jim d&;
ker jim pa le ni bilo zadosti, dregali so ga z ostrim nožem
in ga silili. Kedarkoli ga je ropar z nožem dregnil in ga
ranil, zavpil je gospod tako žalostno, da bi mogel ganiti naj¬
trše in neusmiljeno srce; le roparjem se nič ne smili.

Vse to dejanje gleda Luka komaj streljaj daleč od ceste;
v srce se mu smili gospod, želi mu pomagati, pa ne ve kako.
Premišljuje in preudarja; potem pravi sam pri sebi: Eh! naj
bo, kar hoče, poskusil bom, morebiti vendar rešim revnega
gospoda iz rok neusmiljenih tolovajev.

Luka se pomakne v gostejši gozd, in začne na vse grlo
vpiti: „Haj! Haj! tolovaji, fantje hitite, da nam ne uidejo“ in

72

poči s pištolo, da se daleč po gozdu razlega. Potem za¬
piska s piščalko, ki se lovci ž njo sklicujejo, poka z rokami
ob škornje, pa lovske pse oponaša, ker znal je tako lajati,
kakor da bi v resnici psi lajali. Pa je spet s pištolo ustrelil,
spet na piščalko zažvižgal in na glas vpil: „Fantje! hitite, tecite,
da jih ujamemo/'

Tak šum je Luka zagnal po gozdu, kakor da bi res bilo
veliko lovcev, ki hitijo za roparji.

Nagloma zbežijo tolovaji, pustč kočijo in se umaknejo v
gozd. Luka to videč skoči hitro h kočiji, potegne jermena
ubitemu kočijažu iz rok, potegne mu iz roke tudi bič, skoči
na kočijo, udari konja, zavpije nad njima in ju tako požene,
da letita ne po živinsko, ampak po ptičje. Roparji zdaj vi¬
dijo, da je ves tak šum naredil le en sam človek, da je od¬
peljal kočijo; hitijo torej za njo in streljajo, pa k sreči nič
ne zadenejo; doteči so jo pa še menj mogli, zakaj Luka je
konje priganjal tako, da je v četrtinki ure prevozil, kar se
navadno še v eni uri težko prevozi.

Ko privozi do prve krčme, ustavi se in vpraša krčmarja,
ki je ravno stal na pragu: „Imate li dve postelji?"

„Imamo jih, da, pa še dobre."

Luka reče konjarju konje izpreči in jih v konjak peljati;
toda eden konj se je hipoma zvrnil, pregrel se je bil, dru¬
gemu vendar ni bilo nič. Luka prime gospo, jo vzdigne iz
kočije in nese na posteljo. Potem gre po gospoda, mu po¬
maga iz kočije, počasi ga pelje opiraje ga in položi na drugo
posteljo.

Gospd je bila od strahu še vedno v omedlevici; da se
zavč, odpne ji Luka oblačila, da je niso tiščala in jo moči po
senceh z jesihom ali kisom. Tudi je dobil izlečka iz jele¬
novega roga, katerega je gospej večkrat dal poduhati in tako
jo je počasi zbrihtal. Zdaj ji Luka streže tako, da bi ji no¬
bena ženska ne mogla tako lepo postreči; v tacih opravilih
je bil posebno ročen. Znal je dobro skuhati, bil je izurjen
skoro v vseh ženskih delih, česar se je bil še domd od ma¬
tere navadil. Večkrat se spomni zdaj Luka besed svoje rajne
matere, katera mu je marsikrat rekla: Lukec! nauči se tega
in onega; karkoli se v mladosti naučiš, to ti zna še kedaj
prav priti in ti veliko pomagati.

Grozno se čudi gospd, ko se zavč, da je v tuji hiši in
ima tujega strežaja tako umnega, ki ga še ni videla nikoli.
Vse od kraja ji mora Luka pripovedovati, kako se je godilo
od takrat, kar je strahu omedlela. Gospd zvesto posluša in

73

se zavzame nad Lokovo srčnostjo; zelo mu je hvaležna ter
mu tudi obeča v dejanju skazati svojo hvaležnost. Gospod je
bil sicer zmerom brihten, le zelo so ga bolele rane, ki so mu
jih naredili roparji, dregavši ga z ostrim nožem. Luka mu
izmije rane z mrzlo vodd, jih lepo izcedi, potem naredi dobro
ranocelno mazilo, namaže ž njim obkladke in jih poklada po
gospodovih ranah, da so se izgubile počasi bolečine, rane pa
se zacelile. Luku je šlo to delo tako izvrstno od rok, kakor
bi bil izučen ranocelnik. Naučil se je bil nekoliko pri vo¬
jakih , nekoliko v jetnišnici v Sibiriji; vse mu je zdaj prav
prišlo; gospod in gospd sta bila zelo zadovoljna z Lukovo
postrežbo.

Ko Luka vse opravi, gre že pozno zvečer v obednico in
si ukaže prinesti jedi in pijače, ker celi dan še ni imel nič
.gorkega v ustih. „Le dajte mi dobrih jedil in vina; vem, da
gospod vse rad poplača za-me.“

Krčmar mu prinese vse po željah, vsede se zraven Luka
in ga vpraša, odkodi da pridejo.

Luka vpraša krčmarja: »Očanec! ali poznate to gospodo?"

„1 kaj pa, da jo poznam; gospod je baron Žiga, gospa
je baronovka njegova žena. —■ Ti ljudje so zelo premožni,
baron je posestnik velike grajščine ne zelo daleč od tod.“

Zdaj še le pripoveduje Luka, kako se je pridružil družini
in jo le otel iz rok neusmiljenih tolovajev — da prej ni vi¬
del ne poznal nikoli ne barona, ne baronovke. „Naključilo
se je — govori Luka —, da sem ravno videl, kako so roparji
napadli kočijo; ta naključba ni bila brez božje volje. Bog je
tako obrnil, da so bili hudobneži odgnani in baron rešen, če¬
ravno ranjen, vendar ne nevarno, meni se pa tudi ni zgodilo
nič hudega."

Gostilničar je zvesto poslušal Luka in se čudil njegovi
srčnosti, naposled reče: »Veš, Luka! le lepo strezi baronu in
baronovki; tvoj trud ne bo zastonj; oba sta dobrega srca in
tudi dobrih rok, bogata pa tudi. Vem dobro, da boš od zdaj
moral več časa pri teh dobrih ljudeh ostati, ker si jim storil
toliko dobroto; zat6 poslušaj, kar ti povem, da boš vsaj ne¬
koliko vedel okoliščine te družine.

V lepi zakonski ljubezni in edinosti sta živela baron Žiga
in njegova žena Matilda, srečo sta imela v vseh reččh, ve¬
sele dni sta uživala, čislana od vseh sosedov. Pa kakor časna
sreča ni nikoli stanovitna in popolnoma, ker kmalu pride kaka
bridkost, katera posvetno srečo kali in greni, ravno taka je
bila sreča baronu Žigi. Pač je res, da na tem svetu ni najti

74

prave resnične sreče, le v nebesih bomo našli resnično in pa
večno srečo, katere nam ne bo grenila nobena težava, no¬
bena bridkost, ampak brez vsega strahfi, da bi to neskončno
srečo kdaj izgubili, bomo se neprenehoma v Bogu veselili.
— Baron Žiga in njegova žena nista imela več ko dva si¬
nova. stareji je bil Pavel,  mlajšemu je bilo ime Henrik.
Lepo sta skrbela oče in mati za svoja fantiča, skrbno ju učila
v krščanskih resnicah, zvesto ju navajala na lepo krščansko
življenje; zato sta stavila v nju vse svoje zaupanje. Mlajši
sin Henrik je rad slušal svoje stariše, bil je pokoren v vseh
reččh; vsa povelja svojih starišev je zvesto in z veseljem spol-
noval, svoje stariše je vedno zelo spoštoval in imel v veliki
časti, zato je pa tudi starišem narejal veliko veselje. Stareji
sin Pavel je bil nepokoren, neposlušen in svojeglave)). Na¬
gajal in kljuboval je starišem, kjer je mogel; kar so mu uka¬
zali oče in mati, še ubogal ni, ali pa je storil vse le z ne-
voljo, godrnjaje in preklinjevaje. Storil je Pavel pajdašino
s kmečkimi potepuhi; cele noči se je vlačil ž njimi, popival
in pretepal se; da je pa imel s čim plačevati po krčmah
za se in za svoje pajdaše, kradel je doma očetu denarje in
zapravljal, tako je delal svojim ljubim starišem veliko brid¬
kost in žalost. Pač noben otrok, kateri starišev ne spoštuje,
jih žali in zaničuje, sreče imeti ne more; zato je tudi Pavel
ni mogel imeti. Šel je k vojakom; vojaški stan mu je bil
najbolj po godu. Nekaj časa se prav dobro obnaša, bil je čast¬
nik ali oficir, toda kmalu se je naveličal; najhujše ga pa je
težila pokorščina, v vojaškem stanu pa je pokorščino najbolj
potrebna dolžnost.

Pavel stori prijaznost s pajdaši svoje vrste, kateri so bili
ravno tako svojeglavni, napuhnjeni, prevzetni in hudobni; no¬
beno povelje jim ni bilo po godu; zabavljali so čez vse naredbe
višjih oblastnikov in le prosto živeti želeli. Pogovorijo se ne¬
kega dnč iti na lov v daljni gozd; tam v samoti pa brez
strahu, da bi jih kdo zapazil, naredijo trdno zavezo natihoma
dobiti tovarišev,- kolikor je mogoče, da se hočejo potem z
združeno močjo ustaviti vsem oblastnikom, jim pokorščino od¬
reči in sedanjo vlado popolnoma ovreči. Trdo so molčali vsi
zavezniki; živ človek ni zvedel njihovega skrivnega naklepa;
pridobili so že sila veliko tovarišev. Že se je bližal čas, da
bi bili zavezniki oznanili očitno ustajo, pozaprli ali pa po¬
morili vse višje oblastnike. Višji oblastniki so pa zasledili
naklep teh zaveznikov, zvedeli so za vse, kateri so bili v tej
ustaji prizadeti, in malo dnij pred izvršitvijo njihovega na-

75

mena Mi so ysi polovljeni in v hude ječe pozaprti. Tako je
vlada o pravem času zadušila osnovano ustajo, katera bi bila
utegnila nevarna biti celemu kraljestvu. Zelo so bili pokor¬
jeni ali kaznovani vsi zavezniki, največja kazen pa je zadela
Pavla, kot začetnika in podpihovalca zelo nevarne ustaje; bil
je obsojen k smrti. Ker je pa ruski car usmiljenega in do¬
brega srca, prizanesel je Pavlu in njegovo obsodbo premenil
v hudo ječo do smrti v veliki jetnišnici v Sibiriji. Kakor
slišimo, ni bilo treba mu dolgo časa trpeti kazni; vsled ža¬
losti, pomanjkanja in trpljenja je Pavel kmalu končal svoje
žalostno življenje, kar sta zvedela baron in baronovka in sta
zelo žalostna.“

Luka je dobro pazil na vse te krčmarjeve besede in mi¬
slil, morebiti je bil ravno tega barona sin tisti, ki sem mu
jaz stregel v jetnišnici.

X. Luka P. v hiši barona Žige.

Brž ko zvč mladi baron Henrik, sin barona Žige, ne¬
srečo svojih starišev, pripelje se jih obiskat in pripelje s se¬
boj tudi umnega zdravnika, ki je pregledal baronu rane, in
opraševal Luka, iz česa je naredil mazilo, da se po njem lepo
rane celijo in baronu ue napravljajo več bolečin?

Luka vse zvesto povč in reče: „Veliko vojakom sem
rane zacelil s tem mazilom, zatč pa vem, da je dobro in v
resnici pomaga."

Zdravnik je vse to vpričo barona in baronovke potrdil
in za dobro spoznal, kar je Luka naredil; zato ga zdravnik
priporoči baronu, rekoč: „Tak strežaj je plačila vreden" v

Henrik in zdravnik sta bila ves dan pri baronu Žigi;
mislila sta ga že drugi dan z baronovko vred domov pre¬
peljati, toda ni bilo mogoče; rane se niso še toliko zacelile,
da bi se bil mogel baron brez nevarnosti voziti. Morala sta
ostati v krčmi še štiri dni, potem naj prideta Henrik in zdrav¬
nik z veliko kočijo, da se bodo vkup peljali domov.

Veliko veselje je bilo v gradu o prihodu barona in ba¬
ronovke, sešlo se je več ljudij, ker so zvedeli njihovo nesrečo
in pa njih srečen prihod po prestani nevarnosti; vsi ljudje so
jima voščili srečo. Krčmarju je baron obilno plačal za vso
postrežbo in zahvalil za prijazno sočutje, pa tudi ga pohvalil
kot prijaznega in dobrega gostilničarja.

Ko baron in baronovka prideta v svoje navadno stanišče,
boljšata se vedno bolj, in kmalu popolnoma okrevata in do

76

dobrega ozdravita. Luku sta bila vedno hvaležna, pa tudi
mladi baron Henrik je bil ž njim prijatelj zavoljo tolike sta-
rišem skazane skrbi in truda. Po zadobljenem zdravju ukaže
baron Žiga nekega dne napraviti dobro pojedino, in povabi
več znancev in prijateljev, da so se ž njim vred veselili, na
njegovo zdravje pili; pa Luka tudi niso pozabili, ampak zelo
so ga hvalili.

Ko se povabljenci razidejo, vsedeta se baron in baronovka
na podolgasti poblazinjeni stol, pokličeta Luka, in baron mu
tako govori: „Glej Luka! srečno smo ozdraveli, čast bodi
Bogu! Zdaj povej, ker si nama toliko dobrega storil, tako
lepo nama stregel, da sva v kratkem času ozdravela, koliko
ti bom moral dati za ves tvoj trud? Koliko boš terjal? le
naravnost in odkritosrčno govori."

Luka na to pohlevno reče: „Žlahtni gospod baron, dobra
gospa baronovka! zelo me veseli, da ste ozdraveli, dobro se
mi zdi, da sem vam mogel nekoliko pomagati v vaši nesreči;
pa povem vam, tega nisem storil zavoljo dobička ali zavoljo
plačila, ampak storil sem to le iz krščanske ljubezni do bliž¬
njega; storil sem le svojo dolžnost; če pa človek stori, kar
je dolžen, s tem še nič ne zasluži. Ce sem kaj zaslužil, plačal
mi bo Bog; če mi pa tudi vi radovoljno daste kak dar, rad
ga bom vzel, ker sem reven. Denarci, ki mi jih je brat dal,
so že pošli, torej nemam zdaj prav nič. Če mi za popotnico
kaj podarite, zelo vam bom hvaležen."

Baron in baronovka se spogledata , potem reče baron:
„Luka! ker za ves trud od mene nič ne terjaš, sklenil sem
tako-le narediti, ako ti bo prav: Ti ostaneš v moji hiši, do¬
kler boš živ; preskrbljen boš z vsem potrebnim; imel boš
obleko lepo, hrano dobro in stanišče snažno; delati ti ne bo
nič treba, samo meni boš stregel; ti boš moj životni strežaj
in moj životni varih. Za kake kratkočasuosti ti bom tudi
dal včasih kaj denarjev; le pameten boš moral biti in lepo
se obnašati. Pred mojo smrtjo bom že naročil, da te bode
moral moj naslednik, naj bo že moj sin ali pa kak drugi, do
smrti z vsem preskrbeti; ako bi te pa ne hotel v hiši imeti,
ti bo moral vsako leto v denarjih dati, kolikor bom odločil.
Luka, povej zdaj, si li zadovoljen s tem ali ne?"

„Dobri gospod baron!" odgovori Luka in se prikloni,
„rad ostanem pri vas, dokler me boste hoteli imeti; kedar se
me pa naveličate, pojdem pa s trebuhom za kruhom. Samo
to vas prosim, dovolite mi, da grem iskat nekega gospoda,
kateremu imam veliko povedati; ne vem ravno prav, kje pre-

77

liiva tisti gospod; pa toliko vem, da v tej okolici nekje je
njegov grad."

Baron vpraša Lnka: „Ali imaš kako pismo do tistega
gospoda, katerega misliš iskati, drugače ga ne najdeš, ker
tudi pravega imena ne veš."

„To je da", odgovori Luka, seže v žep in pokaže list
brez napisa. Baron vzame pismice in bere: zapisano pa je
bilo tako-le:

„Ljubi moj oče!

Ce vam Luka P. sam to pismice prinese, prosim vas, da
mu odštejete sto rubljev za veliki trud, ki ga je z menoj imel
v moji hudi bolezni v jetnišnici v Sibiriji; lepo mi je stregel,
zatč mu z voljo dajte, kar sem mu obljubil. H koncu se
vam priporočim in vzamem za vselej od vas slovo, zakaj pri
koncu je moje življenje. Odpustite mi, kar sem vas razžalil.

Vaš nesrečni sin Pavel v jetnišnici v Sibiriji."

Baron, prebravši to pismice, prihaja bled ko pražnja ruta;
vendar ga na glas prebere baronovki, ki se je na to pismo
tako prestrašila, da je omedlela in se dolgo ni mogla zbnhtati.
Potem reče baron Luku: „Ni treba ti hoditi daleč iskat tistega
gospoda, glej jaz sem oče tistega bolnika, kateremu si stregel
v jetnišnici. Oh Luka! povej povej, kako se je vendar mo¬
jemu sinu Pavlu godilo v jetnišnici."

Luka zdaj pripoveda vse od kraja, koliko je moral Pavel
trpeti, in je dobil hudo, grozno težavno bolezen, da ni bilo
mogoče več ozdraveti. „Posebno pa", pravi Luka, „mi je
priporočal in rekel malo pred smrtjo: Ljubi moj Luka, če boš
našel moje ljubeznjive stariše, povej jim, da sem ostro po¬
koro delal v jetnišnici za svoje pregrehe in napačnosti; zato
upam, da mi bo Bog tudi odpustil."

Baron odšteje precej Luku sto rubljev po sinovem na¬
ročilu in mu reče: „Tu imaš sto rubljev; še več ti bom pa
dal, če bom videl, da denarje prav in v dobro obračaš, zato da
boš tudi ti katerikrat molil za mojega nesrečnega sina Pavla."

Oče in mati sta dolgo žalovala po Pavlu, zanj molila, in
svojega mlajega Henrika lepo učila, da naj bo pokoren, zvest,
priden in pa dober pravičen kristijan. Večkrat je oče rekel:
„Glej, ljubi moj sin Henrik! ako bi bil tvoj brat Pavel mene
slušal, ubogal me in spoštoval, ko bi ne bil v hudobne to-
varšije zahajal, nikdar bi ne bil prišel v tako nesrečo. Varuj
se, da se tudi tebi ne primeri kaj enacega"!

78

XI. Luka P. se oženi.

Dve leti že je bil Luka P. v hiši barona Žige vedno ve¬
sel, dobre volje in z vsemi prijazen in priljuden; popolnoma
se je bil odpovedal pijančevanju, zvesto stregel baronu in ba-
ronovki, zatč sta ga tudi vedno rada imela. Henrik, baronov
sin, ki je bil od začetka Luku zelo prijazen in dober, pa je
začel Luka grdo gledati, pri vsaki priliki mu zabavljati in ga
zaničevati; imenoval ga je le pritepenca, postavača in lenuha;
nazadnje se je prijaznost premenila celb v sovraštvo do Luka.
Pred očetom se mladi baron Henrik ni predrznil govoriti kaj
zoper Luka, vendar proti svojim prijateljem je večkrat rekel:
„Moj oče so neumni, ki so tega tujca pri hiši obdržali, to ni
nič prida človek; ko bi bil kaj prida, ne bi ga bili po Sibi¬
riji vlačili po jetnišuicah. Če je mojim starišem kaj dobrega
storil, naj bi mu bili zato plačali, pa ga odpravili, ne pa ob¬
ljubili mu do smrti ga z vsem preskrbeti, da bo meni prišel
na glavo. Moj oče ne bodo še dolgo gospodarili, ker so že
stari in zelo oslabeli; ko pa jaz nastopim gospodarstvo, go¬
tovo ne bom gledal pri hiši tega tujca .“

Luka je zel6 čutil sovraštvo mladega barona, kar ga je
tudi bolelo; pa vendar pred starim baronom nikoli ni zinil
ničesar, ker se je bal iti od hiše.

Pri hiši pa ga je držala privezanega neka druga stvar.

Stari baron Žiga je imel posebno veselje do lepih vrtov;
imeti jih je hotel okoli svojega grada. V ta namen je vzel
v službo umnega vrtnarja, ki je baronu napravljal posebno
lepe vrte, druzega dela mu baron ni nakladal nobenega.
Vrtnar, dober, priden mož je v lepi krščanski edinosti živel
s svojo ženo v koči blizu grada. Otrok nista več imela, ka¬
kor eno samo hčerko z imenom Kristinica.  Nemila smrt
pride, pomori v štirnajstih dneh očeta in mater ter Kristinino
samo pusti, ko je bila komaj štiriletna.

Baron Žiga, dober, usmiljen mož, je silno rad revežem
pomagal, posebno rad pa se usmilil zapuščenih otrok, kar je
lepa lastnost premožnih ljudij. On je vzel malo Kristinico v
svoj grad in jo preskrbel; vzel jo je kakor za svojo. Ko Kri¬
stinica doraste, pošlje jo baron v šolo in dd. poučiti v vseh
vednostih; ne le samo navadna ženska dela je morala znati,
ampak bila je tudi poučena v tujih jezikih, v glasbi (muziki)
in v vseh učenostih, kakoršnih si plemenitniki navadno pri¬
svajajo. Kakor žlahtna cvetlica v lepem vrtu lepo razvija
svoje cvetje in razveseljuje s svojim prijetnim duhom vsacega,

79

ki jo ugleda, ravno tako je Kristinica s svojim lepim čed-
nostnim in s ponižnim obnašanjem razveselila vsakoga, kdor
je ž njo prišel v kako dotiko. Stari baron Žiga je Kristiuico
tolikanj rad imel, da bi bil rad videl, ko bi hotela biti nje¬
gova sinaha; želel je, da bi jo mladi baron v zakon vzel. Do-
padla mu je Kristinica zat6 posebno, ker je rada in veliko
molila in rada hodila k božji službi; mislil je pa tudi po
pravici, da dd Bog vsaki hiši, kjer radi molijo, srečo in obilen
blagoslov.

Nekega dne pokliče stari baron Žiga k sebi svojega sina
Henrika in mu tako govori: „Ljubi moj sin Henrik! glej,
oslabel sem; moč me je zapustila; več ne bom mogel posih-
dob gospodariti; iti hočem v pokoj, tebi pa izročiti gospodar¬
stvo. Zat6 ti priporočam: poišči si tovaršico, izberi si dobro
ženico, da boš srečno gospodaril, pošteno živel in ohranil do¬
bro ime naše rodovine. Ne pozabi, da grozno veliko je le¬
žeče na tem, kako nevesto si boš izvolil. Če bo srečen tvoj
zakon, da boš lepo mirno v edinosti živel s svojo ženo, srečno
bo celo tvoje popotovanje na svetu, in užival boš vesele ure;
tudi v starosti, če ti je Bog dočakati dovoli, boš imel dobro
zvesto pomočnico, če bo pa nesrečen vajin zakon, ako ne
bosta obd ene misli, ako se bosta v zakonu sovražila in grdo
gledala, drug drugemu kljubovala in nasprotovala, pekel bosta
imela že na tem svetu, izginil bo blagoslov in zadele vaju
bodo mnoge nesreče. Zato ti priporočam, da si poiščeš dobro,
pobožno, pohlevno in pametno nevesto. Ne bom te silil, ka¬
tero bi mogel vzeti; izberi si jo sam, kakoršno si boš izbral,
tako boš moral imeti do smrti. Ker pa vsak oče more dober
svet dati svojemu otroku, zato tudi jaz svetujem in mislim,
da se ne boš kesal, ako storiš po mojem svetu. Moj svet je
pa, da bi vzel za ženo našo Kristiuico. — Dekle je zala,
mlada, pohlevna, bogoslužna, rada moli, zvesto Bogu služi in
zelo pametno se obnaša; tega ne moreš tajiti, ker jo od mla¬
dih nog poznaš, saj sta bila skupaj izrejena. Upam, da bi
Kristinica lepo ravnala z menoj, ker je dobrega in žlahtnega
srca; vem, da bi me nikoli ne zaničevala. Stori pa kakor ho¬
češ; silil te ne bom.“

Nato se mladi baron spodobno prikloni očetu in reče:
„Dragi moj oče, zahvaljujem vas lepo za nauke, ki ste mi
jih dali; kar pa zadeva mojo ženitev in volitev neveste, pro¬
sim vas lepo, da mi daste štirinajst dnij odloga, da malo pre¬
mislim, preudarim in kaj pozvem.“

Oče reče: „Prav je tako, da se ne tja v en dan in ne-

80

premišljeno ne zavežeš do smrti. Le dobro premisli, pa sve¬
tujem ti tudi in priporočam molitev. Prosi nebeškega Očeta,
da naj ti nakloni dobro krščansko nevesto, s katero bi srečno
in veselo živel mnogo let.“

Precej drugi dan se mladi baron Henrik napravi, obleče
najlepša oblačila, ki jih je imel, ukaže vpreči iskre konje v
lepo kočijo in se odpelje obiskat daljnega soseda grofa Vla-
dimira. Vladimir je bil zelo premožen in slaven grof; imel
je več grajščin in veliko bogastvo. Imel je tudi tri hčere,
že vse odrastle; omožil še ni bil nobene, zato ker ni ga bilo
ženina še do zdaj, kateri bi bil gospodičnam všeč. Baron
Henrik se pripelje v Vladimirovo grajščino, in sprejeli so ga
slovesno in z velikim veseljem. Grof ukaže napraviti dobro
kosilo, veseli se vsedejo k mizi, se radujejo in drug drugemu
napivajo. Henrik je imel pri mizi lepo priliko grofove tri
hčere opazovati ter presoditi njih obnašanje.

Henrik si je izmed trijeh gospodičin izbral najmlajšo,
Matildo po imenu, in je potem ostal v Vladimirovem gradu
še štiri dni, da so se do dobrega zmenili in vse obravnali,
kar zadeva prihodnjo ženitvo. Ko so se do dobrega pogodili,
reče Henrik grofu Vladimiru. „Z vsemi pogodbami sem zado¬
voljen, samo to vam povem, da ženituine še ne bomo obhajali,
ker čakati moram nekaj časa, da doma tudi spravim vse v
red. Posebno dva človeka moram pred spraviti z grada, pre¬
den pride nevesta, zato ker vem, ko bi ta dva ostala pri hiši,
bi nova nevesta ne imela kaj veselih dnij.“

Grof vpraša: „Kaj pa sta ta dva človeka, da ju tako
želite od hiše spraviti?"

„Ta dva sta: Luka, neki tujec, ki je mojega očeta otel
roparjem; zato so mu pa oče preveč obljubili, namreč, da
ima pravico pri gradu biti do smrti in lastnik grajščine, naj
bo kateri hoče, mora ga z vsem preskrbeti, ko bi ga pa ne
hotel pri gradu imeti, mora mu vsako leto nekaj denarjev da¬
jati do smrti. Jaz pa mu bom rajši dal denarje, da se ga
le iznebim; nič mi ni všeč, on me zmerom toži očetu in be¬
sede prenaša, tega pa ne morem in nečem trpeti, zato mora
iti od hiše. Tudi je pri gradu neka rejenka, katero so oče
vzeli potem, ko so ji revni stariši umrli. Dekle je res pa¬
metna, toda oče bi radi, da bi se jaz ž njo zaročil; ker pa
tega nečem, vem, da bo očetu in rejenki moja nevesta odveč
in je ne bosta rada videla; ravno zat6 jo moram tudi od¬
praviti, če ji ravno nekoliko dam, ker je bila od mladega pri
hiši. Vedite torej, dragi gospod grof, kedar vse to strani

81

spravim, prišel bom in napravili bomo ženitnino, se gostili
in veselili. “

Henrik se lepo priporoči vsem, odrine in gre domov.

Drugi dan po svojem prihodu stopi Henrik pred svojega
očeta, ki je zelo bolehal. „No! kako si kaj opravil pri Vla-
dimiru s svojo snubarijo“, vpraša stari Žiga ?

„Prav dobro, oče! izbral sem si nevesto, hčer Vladimirovo,
najmlajšo, z imenom Matildo, ki sicer ni tako zala kakor njeni
dve sestri, toda zdi se mi prav ponižna, pohlevna in pametna;
mislim, da boste tudi vi zadovoljni ž njo.“

„Prav je“, reče Žiga; „pa ljubi moj sin! verjameš li, da
sem že pred tvojim prihodom zvedel, kakšne pogodbe ste sto¬
rili , ko ste se menili o ženitvi. Ti si namreč pred Vladi-
mirom obljubil, da ženitnine ne boš obhajal pred, kakor da
rejenko Kristinico in pa tujca Luka odpraviš od grada. Za¬
kaj si to storil? kaj sta ti ta dva toliko napoti? To me je
zel6 užalilo. Saj dobro veš, da ti Kristinice nisem nikoli silil,
ali ti rekel, da jo moraš vzeti; jaz sem ti jo le svetoval,
zraven sem pa tudi povedal, da vzameš katero hočeš. Zakaj
boš Kristinico sovražil in jo preganjal; saj ti ni storila nič
hudega. Tujcu Luku sem pa obljubil preskrbeti ga do smrti;
tudi spolniti hočem to obljubo, akoravno to tebe v oči bode.“

„Dragi moj oče“, pravi nato Henrik, „lepo prosim, od¬
pustite mi, če sem se vam zameril s temi besedami, da bom
pred ženitnino dva človeka od grada odpravil. Kes sem tako
govoril, pa sem to rekel le zato, da sem Vladimirovim po¬
kazal, da mi ni v misli s Kristinico se zaročiti, kar so mi
prisojevali. Dobro sem vedel, da vam ne bo všeč, ker ne¬
čem vzeti Kristinice, ki ste mi jo priporočali in hvalili, silili
mi je pa res niste nikoli. Kes da je Kristinica zalo, dobro,
pridno in pohlevno dekle, vse hvale je vredna, vendar za ženo
je vzeti ne morem."

„ Zakaj ne?“

„Prvič zat6 ne, ker je revnega, nizkega stanti. Naša ro¬
dovina je, kakor veste, že od starodavnih časov žlahtna in
sloveča, zat6 se spodobi, da vzamem nevesto tudi žlahtnega
stanu, da se v rodovini ohrani žlahtni stan. Ko bi jaz vzel
nevesto nežlahtnega stanu, bili bi moji otroci le na pol žlahtni.
Pa tudi moji tovariši in sosedje bi me zaničevali in mi rekli:
Škoda, da si baron tako imenitne rodovine, pa vzameš za ženo
revno rejenko nizkega stanii.

Drugič ne vzamem Kristinice zato, ker je revna, nema
nič premoženja, denarjev pa bom potreboval, ko bom pričel

Deteljica. 6

82

gospodarstvo. Moja prihodnja nevesta bo pa imela lepo doto,
trideset tisoč goldinarjev, take dote ni v vsakem kotu dobiti.

Tretjič ne vzamem Kristinine zato, ker je preveč prijazna
s tujcem Lukom. Res da prav nič napačnega ne vem o njiju,
ampak zapazil sem, da se z očmi pogovarjata. Tedaj upam,
da mi ne boste zamerili, da nisem hotel storiti, kakor ste mi
svetovali. Nadejam se pa, da vam bo tudi moja prihodnja
nevesta všeč; ona je tudi pohlevna, ponižna in bogoslužna,
zatd sem jo izvolil; onih dveh sester nisem hotel nobene, ker
ste se mi zdeli preveč prevzetni."

Stari baron Žiga je imel zraven svoje domače grajščine
tudi še drugo majhno grajščino z imenom Trnjava,  katero
je bil kupil za sedem tisoč goldinarjev. Te grajščinice baron
ni združil ali zedinil s svojo domačo grajščino, ampak jo
zmerom dal posebej oskrbovati po kakem služabniku; mislil
je v nji v svoji starosti zaslombo imeti, ko bi se mu utegnilo
v starih letih hudo goditi, kar se vsakomur zna primeriti.
Ker je pa stari baron zvedel, da se njegov sin noče oženiti
pred, da bo Kristinino in Luka popolnoma spravil od hiše,
reče sam pri sebi: „Čakaj, da ti ne bo treba odpravljati od
hiše teh dveh oseb, ki ti toliko bodete v oči, odpravil bom
ju pa jaz brez tvoje skrbi."

Zato pokliče k sebi Kristinino in Luka, ki so mu le tujec
rekali, ter ga tako-le nagovori: „Luka! povej mi, ali bi ne
bil voljen s Kristinico se zaročiti in jo za svojo ženo vzeti?"

Luka prihaja rudeč, ne ve kaj odgovoriti, nekoliko po¬
molči, potem pa pravi: „Se ve, da bi jo rad, toda je nemam
kam dejati, ker nemam celo nič premoženja?"

Potem vpraša baron Kristinico: „Si li dovoljna z Lukom
se zaročiti in ga vzeti za moža?"

Kristinica tudi ne ve kaj odgovoriti, ampak vsa oplašena
milo reče svojemu krušnemu očetu: „Milostljivi oče, gospod
baron! rada bi vzela Luka, ker mislim, da bo dober mož; pa
kaj hočem sirota, ki nemam nič premoženja. Mislila in želela
sem do smrti pri vas ostati, da bi vam bila stregla v starih
letih v vaši bolehnosti in vam skazovala hvaležnost za tolike
dobrote; ker sem pa zvedela, da je mladi baron, vaš sin,
trdno sklenil mene in Luka dejati od hiše, preden pride ne¬
vesta, zatd se rajši sama umaknem prostovoljno, da bi le
toliko imela, da se pošteno preživim."

Zdaj reče baron z resno in krepko besedo: „Luka P. in
Kristinica, moja rejenka! poslušajta me, kaj vama veselega
naznanim, česar vem, da se ne nadejeta. Znano vama je, da

83

sera gospodarstvo svoje velike grajščine izročil svojemu sinu;
tudi vesta, da imam grajščinico Trnjavo z imenom, katere ni¬
sem sinu dal, moja lastnina je. To grajščinico hočem vama
v last dati. Polovico grajščine Trnjave dam tebi, Kristinica,
za doto, ker si od mladega pri meni; vzel sem te kakor za
svojo hčerko in rada si me vselej slušala; drugo polovico
Trnjave pa dam tebi, Luka, zato da boš preskrbljen do smrti,
kar sem ti obljubil, ker si mi v sili pomagal; vendar te za¬
vežem s Kristinino lepo ravnati in po krščansko ž njo v za¬
konu živeti. Ker vama grajščinico Trnjavo izročam, izgovarjam
si samo to-le: Vsako leto mi bosta dajala za moj poboljšek z
grajščinice dve sto goldinarjev, kar mislim, da vaju ne bo te¬
žilo. Zraven tega morate biti zame vedno pripravljeni dve
stanici z vsem hišnim orodjem, primernim mojemu stanu.
Prišel bom k vama stanovat, kedar se mi bo zljubilo, in bom
prebival pri vaju, kolikor dolgo se mi bo zdelo. Morebiti
še pri vaju sklenem svoje življenje; po moji smrti nemata
nobene dolžnosti več z grajščinice komu kaj dajati. Sta li za¬
dovoljna s to mojo naredbo?“

Luka in Kristinica padeta na kolena pred baronom, pri¬
meta ga vsak za eno roko, jo poljubita in od velicega veselja
jokata. „Milostljivi gospod baron! nisva vredna tolike sreče;
druzega ne moreva reči, kakor Bog vam stoterno in stoterno
povrni. Bog vas ohrani mnogo let pri življenju, da bi veliko
let pri naju prebivali.“

Te besede so tako ganile starega barona, da so mu solze
stopile v oči; toda hitro se zjasni njegovo obličje in prijazno
reče Luku in Kristinici: „Hitro vstanita, le pred Bogom se
spodobi klečati, ne pred človekom. Pojdita po svojih opravkih,
priporočam vama, da bosta molila za-me. Jutri se naredi
izročilno pismo, potem pojdeta h gospodu župniku, da opra¬
vita ukazano izpraševanje in zapišeta oklice. Čez tri nedelje,
ko iztečejo oklici, hočemo napraviti ženitnino. Tudi ženitnino
vama bom jaz napravil in povabil nekaj svojih zvestih pri¬
jateljev, da se bom zadnjikrat radoval ž njimi, in se vsaj en¬
krat še pred smrtjo veselil prav iz srca.“

Bila sta zdaj Luka in Kristinica ženin in nevesta; ker
sta dobro znala krščanski nauk, tekli so oklici poredoina, za¬
držka ni bilo nobenega. Stari baron je že ukazal pripraviti
za ženitovanje, tudi je oznanil svojim prijateljem dan, kdaj naj
pridejo na gosti.

Ko mladi baron Henrik zvč vse natanko, kako je naredil
njegov oče, bil je žalosten, da je zbolel od velike žalosti. Ves

84

zamišljen molči, z nobenim ne izpregovori, in če ga Mo vpraša,
odgovori mu: „Oče so me zavrgli, oče me sovražijo, zato ni¬
sem mogoč biti vesel."

Nekega dne je oskrbnik lepo tolažil mladega barona in
mu tako govoril: „Dobri baronček! zakaj ste vedno tako po¬
biti in žalostni in nevoljni zavoljo grajščinice Trnjave, katero
so oče dali drugim; saj imate zadosti prihodkov od domače
grajščine; priženili boste tudi dosti, ne bo vam treba stra¬
dati ne, če imate Trnjavo ali pa ne; pustite vse to v nemar,
kaj se boste zato toliko gnali in zdravje spodkopavali, naj bo
Trnjava, čegar hoče.“

„Ljubi moj prijatelj! vse je res, kar mi pripoveduješ",
odgovori mladi baron. „Vedi, da mi ni toliko za grajščinico
Trnjavo, ampak le to me grozno boli in peče, ker me oče
sovražijo in me nikoli ne pogledajo z lepim očesom. Glej, go¬
tovo več ko dvajsetkrat sem ponižno prosil očeta in rekel:
Dragi moj oče! lepo pohlevno vas prosim, dajte meni malo
grajščinico vsaj po vaši smrti, da bom tudi jaz v starih letih
imel zaslombo, ker nihče ne more vedeti, kako se mu bo v
starosti godilo; toda vse moje prošnje so bile zastonj, nisem
bil uslišan. Prilizljiva rejenka Kristinica in pa hinavski pri-
tepeni tujec Luka sta se vedno očetu prilizovala in prikupo-
vala, jih posebno častila, poviševala in hvalila. Zavrgli so
oče moje prošnje, kakor da bi ne bil njihov sin, dasi jih ni¬
sem nikoli razžalil, nikoli nič napačnega storil, nikoli jim na¬
sprotoval; dali so tujcem grajščinico, do katere sem jaz imel
prvo pravico."

„Res je to“, reče oskrbnik, „pa kaj vam pomaga togotiti
se zavoljo tega, saj veste, da s svojim blagom stori vsakateri,
kakor se mu poljubi; tako tudi vaš oče s svojim premoženjem.
Kaj boste vi hudobni zato. Veste, dobri mladi baron! jaz
vam svetujem nekaj prav pametnega."

„Kaj tacega?"

„To-le, umaknite se za nekoliko časa, pojdite k svojemu
prihodnjemu tastu grofu Vladimiru. Ostanite tam tako dolgo,
da mine Lukovo ženitovanje: med tem se bo vaše srce upo¬
kojilo, pozabili boste na grajščinico, na Luka in na Kristinico.
Potem se boste oženili in žalost v veselje izpremenili."

Mladi baron gre.

85

XII. Jožef P. najde oba svoja sina Jakoba in Luka.

Odločen je bil dan poroke in ženitovanja precej v pone¬
deljek po tretjem oklicu; biloje ravno na sv. Luka dan, bil
je ženinov najveselejši god. Že zjutraj v ponedeljek se je v
grajščino pripeljalo pet lepih kočij, napreženih z lepimi bistrimi
konji; pripeljali so se namreč povabljeni posebni prijatelji sta¬
rega barona vsi v lepili dragih svatovskih oblačilih. Baron
je tudi dal napreči najlepšo kočijo; vsedeta se v njo ženin in
nevesta in peljejo se k poroki v župno cerkev, katera je bila
preko velike ceste; grajščina je bila pičle pol ure oddaljena.

Ker je bil dan poroke oznanjen, prišlo je več ljudij k
cerkvi pričakovat svatov. Med tem pripotuje neki tuj starček,
vidi pred cerkvijo stati ljudi, pridruži se jim in vpraša enega
izmed njih, kaj da čakajo, ker ni nedelja ne praznik?

Odgovori mu ta, da bo okoli enajste ure poroka, ravno
kar se bodo pripeljali svatje.

Tuji starček vpraša: „Ali bo tudi maša ali pa samo poroka ?“

Povedč mu, da bo tudi maša.

„No“ pravi starček, „čakati hočem tudi jaz, da bom pri
sv. maši, same poroke pa bi ne čakal.“

Kmalu se pripeljejo svatje. Iz prve kočije pred cerkvijo
stopita ženin in nevesta, in vsi gledalci ju pozdravijo in za¬
vpijejo: „Živela“. Tudi tuji starček, radoveden videti ženina
in nevesto, prav dobro pogleda ženina, ki je stal ravno pred
njim. Ta pogled je tako v srce ganil starčka in tako čudni
občutki so se ga lotili, da sam ni vedel, od kod prihajajo in
kaj pomenjajo. Sam pri sebi je rekel: Ženin se mi zdi po¬
sebno znan, Bog ve, od kod je.

Starček vpraša enega zravenstoječih: »Prijatelj! bi li ho¬
teli mi povedati, kako je ime temu ženinu in kako se piše ?“

„Luka vem da mu je ime, kako se pa piše, tega vam
ne vem povedati/' odgovori vprašani.

„Luka, Luka!" ta beseda gre starčku zmerom po glavi,
tako da ga je še pri maši motila.

Po maši gresta ženin in nevesta kakor je navadno k ol¬
tarju, da ju poročijo duhovnik.

Starček ni bil daleč od oltarja; vedno ogleduje ženina in
je radoveden slišati zdaj še njegov glas pri oltarju. Ko zasliši
starček Lukov glas pri oltarju, začudi se tako, da se ves
strese in sam pri sebi reče: tega človeka bi jaz utegnil po¬
znati, tudi njegov glas se mi znan dozdeva.

86

Ko mine poroka, posedajo se svatje po kočijah in se od¬
peljejo domov na grad. Tudi tuji starček gre iz cerkve, gleda
za kočijami in premišljuje, kam hi se zdaj obrnil. „Ej!"
pravi zadnjič, „naj bo kakor hoče, grem do grada, morebiti
najdem med povabljenimi človeka dobrega srca, da bi mi dal
malo jesti, ki sem zeld potreben, denarja pa že nemam no¬
benega, vse čisto sem že potrosil na dolgem potovanju.

Starček gre počasi, operaje se s palico, da pride do grada;
pred gradom se vsede na kamenito klop in sedi cel božji po¬
poldne, ne da bi ga bil kdo vprašal, kaj češ ali kaj bi rad.
V gradu pa so uživali obilno dobrih jedij, pili sladko vince,
veselili in radovali se in prepevali vesele pesmi. Starček sedi
lačen na klopi, ni ga bilo nikogar, da bi se bil ozrl na-nj in
mu podaril najmanjši grižljej, noter pa se ni predrznil iti in
gospodi nadlego delati. Proti večeru pride nekdo povabljenih
iz grada se hladit, bilo mu je v obednici preveč vroče, vsede
se na kamenito klop zraven starčka in ga prijazno povpraša:
„Kaj pa vi, stari mož, čakate?"

„E, čakam, da bi malo jesti dobil, zelo sem lačen, danes
še nisem nič toplega okusil, denarji so mi pošli, ker že dolgo
potujem, kupiti torej ne morem; trdno sem se zanašal, da
bom tukaj kaj dobil, ker vem, da je vsega v obilnosti pri že¬
nitnim ; ker si pa ne upam noter iti prosit in gospodo nadle¬
govat, čakam tukaj na božjo milost."

Gospod pravi: „Vi ste tujec, kar vas obleka in jezik
razodevata? Od kod ste dom&?“

„Daleč daleč sem domd, jaz sem Ilirijan, Ilirija je moja
domovina, pa nisem Nemec, ampak Slovan sem kakor vi;
vaš jezik in naš sta si močno v rodu."

Gospod ves prijazen s tujim starčkom reče: „Dragi stari
možiček! počakajte tukaj, jaz hočem skrbeti, da kaj jesti do¬
bite, in potem se hočeva kaj več pogovoriti; ker se jaz rad po¬
govarjam s starimi ljudmi, zlasti pa s takimi, ki pridejo iz
daljnih krajev, da kaj pozvem." Gospod gre v obednico k ba¬
ronu in mu prijazno reče: „Gospod baron! nekak tuj starček,
popotnik, sedi pred gradom, zel6 je lačen, pravi, da danes
še ni nič toplega okusil; ne spodobi se, da bi danes kdo lačen
šel od hiše, prosim vas torej, ukažite kaj dati revnemu tujcu,
starček je prav pošten videti."

Baron precej ukaže služabniku prinesti posodo, in sam
baron d£ v posodo lep kos dobre pečenke, velik kos belega
kruha in kozarec vodke (na Poljskem se žganje imenuje vodka)

87

in reče služabniku: „Nesi to tujemu revežu; povej mu, naj
použije to, potem naj gre v božjem strahu naprej.“

Povabljeni gospod, ki je jesti sprosil za tujca, tudi gre s
služabnikom in mu reče: „Glejte, to vam pošljejo baron, da
se boste poživili in udeležili veselja današnjega dneva. Le
uživajte zdaj dar božji, pogovarjati se znava tudi med jedjo.“
Starček odgovori gospodu: „Dobri gospod! vidim, da ste
dobrega, usmiljenega srca; lepo vas zahvaljujem, da ste mi
jesti sprosili, ker morebiti brez vas bi se ne bil nihče spomnil
name; pa ne zamerite mi, da ne pokusim nobene jedi, če¬
ravno sem zelo lačen, preden bom z ženinom govoril. Eno
samo besedico mu imam povedati in potem sem zadovoljen/
Gospod radoveden, kaj bi ta tuji starček z ženinom imel
govoriti, vpraša: „Kaj bi mu pa radi povedali?“

Popotnik pravi: „Tega vam ne morem povedati, če mi
pa ženina pripeljete, znate zraven biti in slišati, kar mu bom
povedal. “

Gospod reče: „Malo počakajte; z ženinom bova kmalu
tukaj/ Koj gre, poišče ženina in mu reče: „Nekak tuj pri¬
ljuden starček je tukaj in želi z vami govoriti; pravi, da vam
im& eno samo besedo povedati/'

Ženin precej gre pred grad rekoč: „ Deset besedij mizna
tuji starček povedati, ne le eno samo, ker rad kaj zvem iz
daljnih krajev."

Povabljeni gospod ga spremi. Ženin Luka se vstopi pred
tujega starčka in ga prijazno povpraša: „Oče! kaj mi imate
povedati ?“

Tuji starček ogleduje Luka od glave do nog, potem reče
po domače v slovenskem jeziku s trdno besedo: „Ali nisi ti

Luka P.iz Ljubljane doma?“

„Se vč da sem/

„Kaj me več ne poznaš, svojega očeta Jožefa P. ?“
Takrat spozna Luka svojega pravega očeta po besedi, ga
objame in se od veselja zjoka. „Za božjo voljo, ljubeznjivi moj
oče! kako ste prišli tako daleč, in kako ste me našli tukaj?"

„Naključilo se je tako", odgovori oče, „pa kaj naključilo,
Bog je naklonil tako, da sem te našel, ker sem te želel vi¬
deti, preden umrjem. Dolg in težaven je pot, ki sem ga storil,
toda nič mi ni žal, da sem te le našel/

Luka reče svojemu očetu: „Oče! le malo še počakajte",
in steče vesel v obednico, katera je bila v drugem nadstropju;
stopi pred barona, ki je bil v lepih pogovorih s svojimi pri¬
jatelji , ne utegne počakati, da bi bil baron izgovoril, po-

88

vzdigne roko kakor k molitvi in tako govori: „Dobri, milost¬
ljivi gospod baron, moj dobrotnik! ker ste mi skazali neza-
popadljivo dobroto, in mi storili neskončno veselje, prosim,
lepo vas prosim, storite mi danes še eno veselje.“

Baron smehljaje se reče: „No, kaj bi neki še rad? Le
hitro povej, kaj želiš; danes sem dobre volje, če si le nisi
kaj neumnega zmislil, storil ti bom; kaj želiš?"

Luka odgovori: „Moj pravi oče so me prišli obiskat iz
daljne dežele; namerilo se je, da so me ravno danes našli;
samo to prosim, da bi dovolili za nekaj časa očeta k mizi
vzeti, da bi bili deležni mojega veselja in moje sreče.“

Baron reče: „Prav je, precej pojdite po očeta, pripeljite
ga noter, posadite ga k mizi, da se z nami vred veseli; ne
spodobi se, da bi se sin radoval, oče pa vzdihoval, saj vem,
da otrokova sreča starišem več veselja nareja ko lastna."

Jakob, ženinov brat, ki je bil tudi med povaljenimi, za-
slišavši govoriti o očetu, vpraša ženina: „Kaj so res najin
oče prišli?"

Luka hitro odgovori: „Res, res, le pojdi z menoj pred grad!"

Zdaj gre ženin s svojo nevesto Kristinino, brat ženinov
Jakob s svojo ženo Katinko, pa tudi tisti povabljeni gospod,
ki je najprvo govoril z očetom.

Vsi se vstopijo pred očeta in Luka reče: „Oče, poznate
li tega moža?" ter pokaže na Jakoba?

Oče ga ogleduje, potem reče: „Ne morem ga poznati,
ker oči me že zapuščajo, spomin moj je grozno slab.“

Jakob pravi na to: „Kaj več ne poznate Jakoba P., svo¬
jega starejega sina?"

Zdaj oče po besedi spoznd Jakoba svojega sina in reče
ves ganjen: ^Dobrotljivi Bog! kolika sreča mi je danes došla!
Našel sem ob enem obd sina, katera sem mislil že zdavnaj
pokopana. Neskončno milostljivi Bog, kako hitro premeniš
žalost v veselje, ti rad pomagaš revnim, kateri v tebe zaupajo.
Ljuba moja sina Jakob in Luka! zdaj vidita, da Bog rad
uslišava naše molitve, če le s trdnim zaupanjem molimo;
glejta, vedno sem molil za vaju, odkar sta odšla od hiše, da
bi vaju Bog obvaroval vseh nesreč, — in tu vaju najdem zdaj
zdrava in srečna. Molita tedaj vidva tudi vselej rada, da bi
vaju dobrotljivi Bog obvaroval časne in večne nesreče."

Zdaj peljejo starega očeta Jožefa P. z vso častjo v grad
ženin Luka in njegova nevesta, ženinov brat Jakob s svojo ženo,
in pridružili so se tudi drugi povabljeni gospodje. Na baronovo
povelje prišli so jim godci naproti in jih spremili v obednico.

89

Ukazal je 'baron ožeta posaditi k mizi med oba sina in mu
postreči, karkoli je mogoče. Baron se je sam tudi prijazno
pogovarjal s starim očetom, in rekel, da še nikdar ni imel
tacega veselja kakor danes, ker revni žalostni oče najde dva
sina ob enem v sreči in veselju.

Draga jedila so uživali, jih očetu ponujali, sladko vince
pili, vsi se srčno veselili. Vedno sta sina očeta opraševala,
kako se kaj godi na Slovenskem, in če kdo izmed znancev
še živi. Celo noč so se radovali, proti jutru še le so po-
spali, baron pa je zavoljo bolehnosti že pred šel k pokoju.

Preden se stari baron Žiga odpravi k pokoju, tako le
ogovori svate: „Dragi moji prijatelji! le dobre volje bodite in
veselite se, pa prosim vas, da pred poldnem jutri me nobe¬
den ne zapusti. Jutri opoldne bomo še vkupej južinali, po¬
tem se boste odpeljali vsak na svoj dom.“ To mu obečajo
vsi in želijo lahko noč.

Drugi dan opoldne južinajo vsi vkup, bili so Židane volje;
po južini vzamejo drug od druzega slovo in se odpeljejo vsak
na svoj dom. Luka in njegova nevesta se odpeljeta na svojo
njima podarjeno grajščinico Trnjavo in pa očeta Jožefa vzameta
s seboj. Ženinov brat Jakob in njegova žena jih spremita in
se pri njih pomudita nekaj dnij, da grajščino dobro ogledata.

Zdaj Jakob vzame slov6 od svojega brata Luka, želi njemu
in njegovi ženi veliko sreče in dolgo življenje. Jakob tudi reče
svojemu bratu: „Dragi moj bratec! dobro vem, pa bi ti rad
imel pri sebi očeta, da bi ti pomagali in te učili gospodariti,
česar nikoli nisi bil vajen; toda drugače ne more biti zdaj,
očeta ti bom odpeljal, da bodo videli tudi moj dom. Neko¬
liko časa bodo pri meni; ko se bodo naveličali, pridejo pa
spet k tebi,"

S tem so bili vsi zadovoljni. Jakob in njegova žena Ka-
tinka se z očetom vred odpeljeta na • svoj dom blizu mesta
Kovno.

Zelo vesel je bil oče Jožef P., da vidi srečna svoja sina
po tolikih prestanih nadlogah, nesrečah in bridkostih, katere
mu je Jakob vse natanko dopovedal. Zato je rekel: „Glej,
moj sin Jakob! kako dober ti je Bog; velike žalosti ti je po¬
slal, z mnogimi težavami te je obiskal, zat6 da te je sčistil,
in zdaj je vse tvoje žalosti v veselje premenil. Bodi zato
Bogu vselej hvaležen; vanij se tako dobrega nebeškega očeta
žaliti ali se mu zameriti. Bodi zvest božji služabnik, rad in
obilno moli, hvali Boga za tolike dobrote, da se boš vrednega
Storil, doseči tudi večnih dobrot v nebesih."

7

90

Jožef P. je bil komaj dva meseca pri svojemu sinu Ja¬
kobu, ko mu je jelo tako dolg čas biti, da je prosil Jakoba
rekoč: „Ljubi moj sin! kmalu sem se naveličal pri tebi; dolg
čas mi je; prosim te, daj me peljati k Luku nazaj, da bom
še pri njem nekoliko časa.“

Jakob, ker ni hotel žaliti očeta, ukaže napreči in pelje
sam svojega očeta k bratu Luku na Trnjavo. Pol leta je
živel Jožef P. pri svojemu sinu Luku, potem pa poln ve¬
selja, da je pred smrtjo še videl obd svoja sina, srečno v Go¬
spodu zaspal.

*

* *

Serčno in veselo so živeli še veliko let med svojo dru¬
žino vsi trije sinovi Jožefovi. Blagoslov božji je bil vedno
pri njih, ki so zvesto hodili po njegovih potih.

Bog nikomur dolžen ne ostane; Bog vse na dobro obrne
tistim, ki ga ljubijo. Njegovo presveto imč bodi hvaljeno in
češčeno vekomaj!

Kazalo

Stran

V v o d.3

Prvi del.

I. Oče Jožef da tri sinove v vojake.5

II. Andrej P. bolnik v Smolensku, strežaj generala J.6

III. General in njegov strežaj ujeta.9

IV. Andrej P. v Parizu.11

V. Andrej P. se odpelje po morju v Ameriko.17

VI. Andrej P. stanoviten v veri.23

Drugi del.

I. Luka P. v Moskvi na Ruskem.33

II. Luka P. umora obdolžen.35

III. Luka P. v Sibiriji.37

Tretji del.

I. Jakob P. se vme iz Moskve.39

II. Jakob P. oživljen.41

lil. Jakob P. ostane v Bazilijevi hiši kakor domač.42

IV. Jakob P. ženin pride v nesrečo.47

V. Jakob P. najde v Sibiriji v jetnišnici svojega brata Luka . . 54

VI. Luka P. izpuščen iz ječe.56

VII. Luka P. v Bazilijevi hiši.59

VIII. Jakob P. za nedolžnega spoznan in iz ječe izpuščen ....  60

IX. Luka P. se loči od svojega brata Jakoba.  70

X. Luka P. v hiši barona Žige.75

XI. Luka P. se oženi.78

XII. Jožef P. najde oba svoja sina Jakoba in Luka.85



'■ 4




1








.