—    346    —
O slovenskem jeziku.
Za slovanske jezikoslovce in sploh za slovansko književnost neprecenljivo delo našega preslavnega dr-Miklošiča pod naslovom: „Verff leich ende laut-lehre der slavišchen sprachen", nam je te dni v roke prišlo.
V pretres te knjige se spuščati bi bilo nepotrebno, ker nam je pisatelj sam, kakor tudi dunajska akademija učenosti porok za izverstnost, ki je omenjenemu delu venec slave podala.
Ker pa v vvodu sloveče knjige najdemo marsiktero zlato zeruice zastran slovenskega jezika, povzamemo iz njega nektere verstice. Gosp. pisatelj pravi, da po starem cerkvenem jeziku sledi zvukoslovje slovanskih jezikov in sicer staro- in novoslovenskega, but-garskega, serbskega, rusinskega in ruskega, češkega, poljskega, zgornjo- in spodnjolužiškega, ker je cerkveni jezik, akoravno ne izvirajo vsi slavenski jeziki iz njega, vendar le naj starši, in ker so v njem pravila za vse slaveneke jezike. Imenuje pa gosp. pisatelj ti jezik po narodu, ki ga je govoril, slovenski, in da se ne zmeša z današnjim slovenskim, mu pravi staroslovenski. Napaka je — pravi dalje — ga imenovati staroslovanskega, ker to zmoto pod-pera, kakor da bi bil ti jezik oče vsih slovanskih jezikov. Novoslovenski jezik, omeni pisatelj, je bil nekdaj veliko bolj razširjen, kakor je sedaj, in ima v tako imenovanih freisinskih ostanjkih neprecenljiv spominek visoke starosti, in ne obseže le jezik današnjih Slovencev, ampak tudi jezik prebivavcev Varaz-dinske, Zagrebške in Kriške županije, kjer je pa po razširjenju serbskega jezika posebno v mestih mnogo svojega značaja zgubil. Vendar je jezik v imenovanih županijah še bliže ji slovenskemu kakor serb-skemu; zavolj tega menda ni napčno , ,?ako tako imenovani hor vaški jezik, kterega Habdelič v 17. stoletju še slovenskega imenuje, in ravno tako brez dvombe slovenski jezik, kterega prebivavci Zaladske županije govore, v preiskovanju s slovenskim zvežemu.