278
Ogled po domovini.
Potovanje na Veliki Zvon (Grossglockner).
Spisal France Kadilnik.
Velikansko koroško goro „Veliki zvon" pohoditi za trdno sem sklenil lansko leto, ko sem jo 18. septembra zadnji pot s Triglava videl. Odpeljal sem se tedaj v nedeljo 4. avgusta zjutraj pri grdem vremenu, misle, da po grdem vremenu mora priti lepo, z Rudolfovo železnico do Trbiža, in od tukaj po obedu z vozom naprej v Belak; ob 5. uri popoldne sem bil v gostilni „pri pošti". Ker ni bilo boljega početi, grem peš Be-laške toplice ogledat. Malo ljudi, slaba pijača in postrežba — kaj hoče v takih okoliščinah zdrav človek v toplicah početi! — in to tudi mene kmalu žene nazaj v Belak na Stadlerjev vrt, al tudi tukaj je bilo zelo dolgočasno, tedaj se vrnem v gostilno ,,pri pošti". Tu je sedelo pri dolgi mizi mnogo gospodov, ki so se ravno pogovarjali o hribolazcih. Nategoval sem radoveden pogovore njih na svoja ušesa, in kmalu se vtaknem vmes in jim povem, da potujem na „ Veliki zvon" in da dobrega sveta potrebujem. Prijazno mi svetujejo: naj se peljem z Rudolfovo železnico do Gornjega Dravburga (Ober-drauburg), naprej potem z vozom do Dels in tukaj pre-hodivši hrib Iselsberg naj grem v Vogliče (Winklern). Zahvalivši se za dober svet grem spat.
V pondeljek 5. avgusta zjutraj zgodaj se odpeljem z domačim omnibuspm na kolodvor, od kodar smo ob pol 5. uri odrinili. Železnica gre na desni strani Drave po Dravski dolini čez Paternijon, pri Mauthbriicken-u gre čez Dravo na levo stran, in prišli smo v Špital; malo od tod naprej gre železnica čez reko Lieser, ktera iz Malte doline priteče in se koj pod Spitalom v Dravo izliva. Potem pride Belski most (Mollbriick), na koncu Belske doline gre železnica, Čez reko Bela (MoJi), ktera se tudi malo spodej v Dravo izteka. Pri Sachsenburgu prevozi železnica dvakrat Dravo ter potem zmirom na levi strani ostane. Ob 9. uri smo bili v gornjem Drav-burgu (Oberdrauburg) v gostilni pri „Pontilu". Po kosilu se odpeljem ravno ob 12. uri od tod na kolah naprej. V pol ure sem bil v Rosenbergu na koncu koroške dežele (gornje Dravske doline) in Tirolske, v nizi Pusterski dolini. Tu naprej so hribovski hudourniki cesto dvakrat tako raztrgali, da sva z voznikom komaj konja in voz Čez spravila.
Ob dveh popoldne se pripeljem v Delse do gostilne Pruzzenbacherjeve. Vas je majhna, pa že precej visoko leži.    Gostilna je bila   polna  mladih fantov, Štirje   teh so imeli   šopke,   vsi dobre volje.   Na vprašanje   moje: kaj to pomeni,  mi odgovori krčmar,  da so 22 let starega fanta pokopali,   zdaj  si  pa z vinom veliko žalost tolažijo.   So pač — si mislim — navade povsod enake! Pruzzenbacher mi prinese piva, naprosim ga, naj mi tudi vodnika čez Iselsberg preskrbi.   „Glai Herr!" — mi odgovori. Kmalu potem zapazim staro ženico z visokim špicastim   klobukom  okrog mene   se sukati.    Na vprašanje:   ali kmalu vodnika dobim,   mi  odvrne Pruzzen-bacher:   ,/S Majcele   ischt   scho langscht do".    Zenica stopi predme in pravi: „do bin i"# — Dobro! toda po-težkajte mojo popotno skrinjico, ali jo bote mogla nesti. Ženica prizdigne ter reče:   „S get scho".    Koliko bom pa plačal — vprašam.    En goldinar — reče — je  tarifa,   25 funtov zastonj;   kar je pa  čez,   se plača od funta po   4   kr. — In jela sva koračiti v hrib.   Vsakih 100 korakov je počivala ter tožila,   da težko sope,  ko pa je mlada bila,  je  marsikterega možaka v hoji vžu-gala.    Na vprašanje,  zakaj jej pravijo  „Majcele",  mi odgovori,  zato,  ker sem za Marijo krščena,  pišem se pa Einetter in sem že 67 let stara.
V eni uri prilaziva vendar na vrh hriba ^Iselsberg",
ki je 3728 čevljev visok. Na levi kaže napis: „Gefur-stete Grafschaft Tirol und Vorarlberg, Ortschaft Isels-berg, Bezirk Lienz", na desni pa „Herzogthum Karnten", „Gasthaus zur Wacht Nr. 3". Gostilničar Pavel Maver toči dobro tirolsko vince. Tukaj čez je bila nekdaj rimska cesta; tudi gostilni napis priča, da so nekdaj tu čolnarji stanovali. Kmalu greva z mojo ženico naprej mimo toplic, ki imajo 3 vode: „das Schwefelwasser", ?,das Gliederwasser" in „Magenwasser". Navzdol sva dobro hodila in prišla ob 5. uri popoldne v Vogliče (Winklern). Vogliče stoje na meji spodnje in gornje Belske doline (Mollthal). Med visocim hribovjem po gornji Belski dolini, kteri proti „Sveti krvi" tudi pravijo „Grosskirchheimerthal", šume divji potoki, ki drvijo v reko Belo (Moli); velike pečine, ki leže po dolini, kažejo, da je na strmih hribih njih nekdanji dom bil. Tudi dalje naprej v „Sagriz" je svet ves hribast; pravijo, da bil se je pred več stolotij velik kos hriba „Mohrenkopf" odtrgal in celo vas zasul. Da to ni prazna pripovedka, dokazujejo mnogovrstne reči, ktere še dandanes tu izkopljejo. — Most, kteri pelje na levo stran reke Bele, je bil podrt in viseč na verige privezan ; krog njega vsa cesta strgana po hudih nalivih preteklega tedna jako dereče Bele. Ker z vozom ni bilo mogoče čez, sva se z najetim fantom, ki mi je skrinjico nesel, plazila čez jako nevarni viseči most, in potem kmalu prišla v Dole (Dollach); za vasjo pod hribom je grad Grosskirchheim. Tuje bilo nekdaj veliko bogastvo, ker so visoko nad gradom na imenitnem hribu „Goldzeche" (9036 čevljev visokem) zlato rudo kopali; al zdaj ga večni led zakriva. Nek gospod Kompoš zida poslopje in rudo koplje v „Goldzech-i", al, pravijo, da se mu kaj malo splačuje. Po isti dolini teče voda „Zirk-niz" s krasnim slapom ali vodopadom „Zirknizfall" imenovanim ; v znožji pa je potok v več stoletjih pečino tako izjedel, da je podobna veliki podzemeljski jami (Grotte).
Od Dol (Dollach) naprej je dolina oža; vse ohribje v neb6 štrli; tam pa tam vidiš kakošno bajtico. Pri „Gradenbach-u" na desni strani reke Bele, čez 400 čevljev navpik, se izliva imenitni slap „Jungfernsprung" v globočino, dirjaje v Belo. Lepo ga je videti, kakor da bi sam sreberni prah doli padal. Pravijo, da v starodavnih časih je neka deklica, siljena od pohotnega lovca, raje tukaj doli skočila in smrt storila, kakor da bi se bila njemu vdala.
Kmalu se grč bolj v hrib; šum se sliši že od daleč in če dalje bolj bobneč, in ravno pod vasjo „Zlapp" (to ime je živa priča, da je vsa ta zemlja slovenska, kteri je Nemec čisto slovensko ime Slap popačil v Zlapp) je sloveči slap Bele „der beriihmte Mollfall am Zlapp", ker cela  reka Bela čez grozovite   pečine pada.
Na vrhu vasi zagledam več luči; fantič, ki me spremlja, pravi, to je „Heiligenblut" (Sveta kri), kamor sem priromal ob 10. uri zvečer, v edino gostilno k 5,Schoberju".                                                 (Dal. prih.)
279
286
Ogled po domovini.
Potovanje na Veliki Zvon (Grossglockner).
Spisal France Kadilnik. (Dalje.)
V  „Sveti Krvi"   sem bil  tedaj že blizo svojemu cilju.
V  gostilnici je sedela množica prijateljev planin, ki mi, ko jim povem, da potujem na Veliki Zvon, kar brž med seboj pokažejo možd, ki mi bode dober vodnik. In res Pichler — tako mu je bilo ime — stopi pred me in se mi ponudi za spremljevalca. Dobro! rečem in mu sežem v roko. Pichler pravi, da vreme bode jutri ugodno, samo da mora še enega vodnika oskrbeti*
Malo pomisli in kmalu zakliče: e! ga že imam, Tri-busser Sepl bode. In vsa družbica pritrdi, da S epi je dober. Jutri popoldne ob 3. uri pridem — pravi — da potrebno skupaj spravimo in ob 4. uri odrineva. — Vesel, da imam zanesljivega spremljevalca, grem k počitku.
V torek zjutraj ob 6. uri vstanem, pokukam skozi okno, in — ravno pred očmi mi je stal Veliki Zvonec kakor slečen hleb sladkora; že ga je obsevalo solnce, da se je svetel, kakor da bi bil s sreberno peno potresen. V tem trenutku nisem imel v srcu druge želje, nego to, da bi jutri tudi tako čistega kakor je danes pod seboj imel.
Brž potem se podam v gostilnico na zajuterk, kjer mi je bila že  kava pripravljena.    Zdajci pa jo pridrvi
fosp. Habermayer noter, ter mi naznani, da je 6 ružeb danes na Zvoncu. Da mi potem svoj daljno-vid; kukam in kukam, in res kmalu zagledam prve že na robu malega Zvonca, zadnje pa še le na „Hohen-warte" koračiti. S prostim očesom pa sem ljudi videl kakor muhe po snegu gibati se.
Kaj lepo in že precej visoko — 4500 črevljev — stoji vas „Sveta Krv" med visocimi hribi. Ta kraj se je še le po smrti sv. Brikcija jel čislati in se zdaj že obiskuje čez tisoč let. Naj svojim bralcem povem, kaj pripoveduje zgodovina o Sveti Krvi.
Brikcij je bil po rodu Danec. Romal je na Grško, kjer je pod cesarjem Leonom se odlikoval z bistro glavo v vojski, pa je tudi pobožen mož bil. Cesar, čegar ljubljenec je Brikcij bil, ga je postavil za vodjo armadi. Jelo pa se mu je tožiti po domovini, zato prosi cesarja za odpust, da more romati domu. Cesar mu to dovoli s pristavkom, naj si za svoje zasluge izvoli, kar koli želi. On pa prosi cesarja za nekoliko kapljic svete krvi, ktero so hranili v cerkvi sv. Zofije v Carigradu. Do-bivši to se napravi v romarsko obleko, pripelje se v ladij i na Laško, gre čezJuliške planine proti Noriškim. Viharna noč ga je tukaj ob življenje pripravila. Trije pšenični klasje so na grobu izrasli, knapi so našli truplo, na prsih pa pergamentno pismo, kdo da je. Dva vola so vpregli, da bi truplo na pokopališče peljala; ko pa so prišli na mesto, kjer zdaj cerkev stoji, vola nikakor nista hotela naprej, in zato so ga tukaj pokopali. Malo dni po tem so opazili, da ena noga iz groba moli, na njej pod zavozo pa vidijo rano in v rani najdejo majhno flaško, v kteri je bila rudečkasto-črna kri. To se brž naznani nadškofu Salcburškemu, ki se obrne na patrijarha Carigradskega, kteri potrdi, da je to resnično sveta kri. Več stoletij je stala nad grobom samo majhna kapelica, kakor pravijo, edijao kristjansko mesto med pogani (ajdi) v tem kraji. Se le 1443. leta so današnjo cerkev zidali.
Sel sem tudi jaz cerkve ogledat. Veliki oltar, ves lesen, je umetno izdelan; na sredi cerkve se gre doli po stopnicah v kapelo; na enem oltarji leži podoba sv. Brikcija. Leta 1729. so z dovoljenjem papeža odprli grob in našli so kosti še trdnega človeka. — Ko mež-narja dobim, ga prosim, naj fajmoštru pove, da tujec popotnik želi sveto kri videti. Kmalu pride gosp. faj-mošter s štolo, tabernakel odprč ter mi na krožniku na beli ruti majhen zelenkast glažek pokaže, rekoč, da se še znotraj na flaški prisušeno pozna, da je nekaj rdečega notri bilo. In res je bilo tako. Ko pa hočem en goldinarček na krožnik spustiti, mi gospod reče, da ni treba, le če hočem mežnarju zato, da ga je klicat šel, par krajcarjev darovati. Rad sem to storil. Potem sem šel še na Kal varijo, kjer razvaline kapelice stoje; od tod pa, še kakih 500 črevljev više, kakor vas „Sveta kri", sem opazoval Veliki Zvon, radovaje se, ako se mi jutri posreči,  da stojim više kakor ta beli velikan.
Mežnar zdajci  zazvoni poldne,  in jaz jo poberem   k kosilu.
Ob treh popoldne pride Pichler ter mi pov6, da Sepl je že v rovtah in da memo grede ga dobimo ; potem pa me vpraša: ali imam črna očala, rokovice in zeleno tulasto pokrivalo čez obraz. Rokovice mi posodi domača hči, pokrivalo čez obraz pa si brž kupim pri kramarici za 20 soldov. Dalje me Pichler vpraša: ali veliko jem in pijem, da bode vedel naročiti, kaj in koliko da vzameva seboj. Jaz ne jem in ne pijem veliko, meni bo vse prav, mu odgovorim. In potem začne naro-čevati: 2 bokala vina, mesa, pečenke, salam, svinjine, sira, kruha, kave, sladkora in ruma. Dobro! sem si mislil; stradali ne bomo. Vse to, in še j ako ostre kram-žarje, vrvi, zimsko sukno, pled, in škornje za reservo smo v koš nabasali in svetilnico privezali; v roko mi pa da okovano, 7 črevljev dolgo palico. Zdajci sva se poslovila od prijazne družbe in tako ob 4. popoldne sva odromala na velikana, ki, kakor naši bralci vedo, še za več tisoč stopinj presega našega Triglava.
(Dalje prihodnjič.)
287
293
Ogled po domovini.
Potovanje na Veliki Zvon (Grossglockner).
Spisal France Kadilnik. (Dalje.)
Zadnja vas pod podnožjem Velikega Zvona se imenuje Winkel in šteje malo hišic. Čez most na desni strani reke Bele (Moli) koračimo potem na levo gori v hrib mimo lepega slapa, ki ga dela potok Leiter. JNa levi strani nad tako derečo in šumečo vodo po ozki in nevarni stezi, imenovani „Katzensteig", šli smo urno in prišli smo ob pol 7. uri zvečer v planinsko kočo „Leiterochsenhutte im Leiterthal", 7 tisoč črevljev visoko. Z navadnim pozdravom „Gniss Gott!" (kajti tu. bivajo samo trdi Nemci) stopivši v kočo, najdemo staro maja-rico, ki je na ognjišču ravno ogenj napravljala, starega moža s sivimi lasmi, ki je za ognjiščem tobak pil, in pa 7 let starega fantka zraven njega sedeti. Pichler jim naznani, da bomo tukaj prenočili. Starček odgovori, da bomo dobro spali, ker ravno danes je z gore mrve nanosih Jaz vprašam starčeka, ali je koča njegova; —¦ ne, gospod, mi odgovori: ,/s war scho recht fiir mi, ober leider i bin nur der Holterbua". Jaz pa si mislim: „da gibts wohl alte Halterbuben".
Kmalu se začne mračiti. Starček gr6 živino domu gonit, Pichler je za kuho pripravljal meso, Sepl pa, čvrst mlad fant, je pobegnil v drugo manjšo kočo k mladi majarici v gostje. Tudi jaz grem za njim, in najdem Seplna se ž njo prijazno pogovarjati, „Dober večer! lepa majarica — jo pozdravim — kako vam je imL? ,,Noandl h o as-i" —mi odgovori prijazno. Sepl pa koj zraven pristavi: Noandl nam bode dobre cmoke skuhala. Med tem se tudi Pichler približa, rekoč, da pri stari majarci mu je dolg čas. Ko je Noandl šla krave molst, je Sepl špehove kakor bombe velike cmoke v kotli večkrat pomešal, da se niso prismodili. V eni uri so bili kuhani. Potem jih dene v veliko skledo pa vode s kotla na-nje vlije. Pichler pa vzame trsko in jih na krožniku na male koščeke razdeli. Vsak dobi leseno žlico, mene pa silijo, naj jaz začnem jesti. Al ker nisem vedel, kako jih navadno jed6, čakam, da uni začn6; vzame se namreč košček v žlico, zajame iz sklede slane vode na-nje, da se lože požirajo. Radi smo pojedli vse.
Ko pri stari majarici  še dobimo „špeknokerle"  in jaz kave, gremo na mrvo spat.
V sredo zjutraj me iz sladkih sanj ob poli ene zbude. Prav težko sem se ločil od lepo dišeče mrve. Ko spijem že pripravljeno kavo, smo v svetilnici svečo prižgali, palce v roke vzeli in ob eni iz koče odrinili. Noč je bila jako temna. S epi gre s svetilnico naprej, jaz za njim, Pichler pa tikoma za menoj. Sli smo po ne preveč težavnih kozjih potih zmirom kvišku na tako imenovani „Leiterochsenalpe", in prišli smo ob treh na Snežniku Leiter do podrte ute „Salmshute auf der Salmshohe", 8468 črevljev visoko, ktero je kardinal Salm napraviti dal. V poli ure smo bili na „Leiterkesse" in na večnem ledu.
Ker je ene dni pred po dolinah jako deževalo, je po hribih do kolena snega padlo — reče Pichler — po-stojimo malo in okrepčajmo se malo z žganjem. Potem črna očala na nos denemo, on pa je svetilnico vzel in nama naprej šel; jaz stopam za njim, S epi pa za menoj. Pichler je s palico zmirom tal iskal, naro-čivši meni, naj zmirom v njegove stopinje stopam, a ne nastran, kajti nevarno je, kam drugam stopiti, ker se zarad snega razpokleji ledu ne vidijo. Večkrat bilo je treba razpoke široko prestopiti ali preskočiti, ali če je bila razpoka jako široka, cel6 obhoditi jo. Videli smo, da nektere ledene razpoke so deset ali še več sežnjev globoke.
Zdajci je jelo daniti se. Svetilnico smo na snegu pustili. Tenka in mrzla sapa je vlekla, v roke me je jelo tako zebsti, da nisem mogel palce držati; treba je bilo roki pogostoma ob život drgniti, da ste se ogreli. Cem bolj smo prišli pod hrib, tem bolje je bilo hoditi; sneg je bil bolj zmrznjen in ni se vdiralo tako. Prisedši pod „Hohenwartscharte" videli smo prav navpik hrib v nebo štrleti; sam led se je kazal.
Pichler in Sepl si natvežeta kramžarje, moji gorski „Kleinschusterjevi" črevlji so pa zadostovali brez kram-žarjev. Z velicimi težavami smo pririnili ob 5. uri zjutraj na „Hohenwarte" 10.056 črevljev visoko. Tu je bila nekdaj koča, ktero je dal kardinal Salm zidati in jo na čast svojemu pl. general-vikarju Hohenwartu tako imenovati. Očesu se odpre tukaj velikansk razgled na Pasterce „Franz Josefshohe", „Weishorn", Veliki ZiVon, — al vse, kar vidiš, je le neizrečene velikosti večni led in večni sneg!
Od tod pa gazimo naprej po snegu proti „Adlers-ruhe", kjer se hribolazci, ki pridejo od naše strani, snidejo s hribolasci, ki pridejo iz tirolskega Kals-a na vrh pri „Adlersruhe", s Korošci pa, ki pridejo na vrh pri „Hohenwarte". Zrak je jel tanjši vleči; iz nosa mi je kar voda lila, v prsih me je jelo tiščati in moč v nogah in po celem životu zapuščati. France! — si mislim — kaj pač bode konec tvoje predrznosti? Al počasi naprej se je boljšala pot, in srečno smo prišli ob poli 6. uri na „Adlersruhe", 10.930 črevljev visoko. Tudi tukaj je kardinal Salm dal zadnjo kočo postaviti, o kteri pa zdaj še sledii več ni.
Od tukaj naprej se gre bolj na desno proti sredi Velikega Zvona nekaj časa naravnost kvišku (stopinje so bile v snegu in ledu že prejšnji dan vsekane) in potem proti južnemu robu Malega Zvona. Pichler mi reče: zdaj vas pa bova s Sepelnom na vrv navezala. Jaz se branim, Češ, da ni še potreba; al on za-godrnja: „Herr, muss sein!" (mora biti!) in hočem ali nočem, kar biti je moralo. In pri tej priči mi deneta pas okoli života, Sepl z vrvijo spredaj , Pichler pa z drugim koncem koj za menoj. Pazljivo in tiho po vseh štirih smo lezli po stopinjah v ledu vsekanih, Sepl zmirom drži  napeto  vrv,   Pichler   pa. nii  je   na   noge
pazil.    Ko  se malo okoli sebe ozrem,  sem res  videl, da je bilo potrebno, da sta me bila navezala.
Ob 6. uri smo pririli vrh Malega Zvona, 12.090 črevljev visokega. Tukaj smo srečali že nazaj gredoča dva tujca, tudi na vrv navezana in vsak od dveh Kalser-jevih vodnikov spremljevana. Jako težko smo se drug druzemu ognili.
Al zdaj pride še le najhuje.^ Spomnim se, da seni bral popis Zvona, ki pravi: „Cez ta propad morejo človeka le angeljci spremljevati in Bog ga mora skozi veliko okno gledati, da se srečno čez splazi. V imenu Božjem! — si mislim — le naprej, naj bode kar hoče; srčnim Bog pomaga. Pichler veleva: palce ostanejo tu., zdaj korajža velja! — In kar tiho je postalo; nobeden ne črhne ne besedice. — Gel6 vozek rob je peljal navzdol. Sepl spredej pazljivo pri vsaki stopinji moje noge podpira, Pichler pa odzadej vrv jako napeto drži, jaz pa se držim dratii Čez brezno napetega. Na ozkem robu nisem od samega božjega strahu imel časa ne na desno ne na levo stran v tisoč črevljev globoke propade ozreti se. Srečno smo prestali do smrti nevarno pot.
Al tudi hudo težavno je bilo po robu velikega Zvona. Vsi polomljeni sicer smo vendar srečni na naj-viši vrh Velikega Zvona, 12.500 črevljev visokega, dospeli ravno ob 7. uri zjutraj.
Hvala Bogu! — bilo je vse, kar sem rekel.
(Dalje prihodnjič.)
294
301
Ogled po domovini.
Potovanje na Veliki Zvon (Grossglockner).
Spisal France Kadilnik. (Konec.)
Po starodavni navadi je jel vodnik moj, vrli Pichler, moliti v zahvalo Vsegamogočnemu za srečno prestale tolike težave in nevarnosti. Meni med molitvijo solzč veselja v očeh igrajo. Ko odkrit v tem slovesnem trenutku klobuk v rokah držim, zapazim, da je mali moj barometerček na klobuku 11 stopinj gorkote kazal. Solnce je lepo sijalo, nobenega vetra ni bilo čutiti in nobene meglice videti, kakor daleč so segale oči; okoli in okoli je ohribje svoje niže glavice v nebo molelo. Na tem stališču čutil sem se za kaj več nego navadnega človeka. Verjemi mi, dragi čitatelj, da vse fantazije niso nič proti velikanskemu ustvarjenju, ktero razpeto tukaj leži na ogled človeku!
Vrhunec, na kterem sem stal, je naj visi kralj mnogim deželam, res tako velečasten, da mi besed manjka, opisati ga spodobno.
Koj spodej pod očmi leže zgornje in spodnje „Pa-sterzenkeese", proti jugu Beneško in drugo Laško ohribje, juliške planine, Mangart, Triglav, Snežnik in v temi Monte maggiore, proti južno-zahodni strani Karavanke, Stol, Storžič, Grintovec, proti vzhodu „Hoch von Dachstein", „Watzmann" in Koroški hribje, proti severu Salcburške, Bavarske in Virtemberške gore, proti severno-zapadni ^strani mali in veliki „Venediger", naprej v daljavi Svajcarski hribje, zapadno v podnožji Kals, Windischmatrei, Zillerthal, vzhodno-južno „Ortels-spitze" do Montblanka.
Prostora na vrhu Zvonovem je le komaj za 6 ali 7 ljudi, in ker še ta prostorček visi, rečem Pieh-lerju, naj mi moj plašček (plajd) na sneg pogrne, da se na-nj vležem in neizmerni propad pogledam. Al v tem hipu mi je Pichler že pri nogah bil, in ko se hočem še malo naprej pomakniti, me Pichler kar za noge zgrabi, rekoč: „Stojte, gospod! če vam je življenje dragotu
Na sredi vrha je plehasta skrinjica s pokrovom na dolgi železni palici v sneg in led zabita; va-njo ob-iskalci Velikega Zvona svoja imena na listku (visitkarte) zapisana pokladajo. Bilo jih je kakih 30; tudi jaz sem svojo priložil.
Dobro uro smo se tu mudili. Potem se še enkrat ozrem na vse štiri kraje sveta, vzamem za zmiraj slov6 od velikana, kterega gotovo ne bom več pohodil. In zdaj v imenu božjem nazaj.
Lasje so mi jeli pokonci rasti; Sepl se spravi spred, Pichler zad vrv dobro napne. Vsi omolknemo. Pri vsakej stopinji sem moral vrv dobro nategniti; počasi se plazimo doli po velikem Zvonu, in čez prelaz in gori na kviško malega Zvona smo prišli, da sam nisem vedel, kako; palce vzemši smo po robu malega srečno dospeli na veliko polje grozovito s snegom obloženo.
Hvala Bogu! vrvi sem bil zdaj rešen. Sepl pa zdaj sede v sneg ter pravi, naj tudi jaz tik za njim v sneg sedem. Ko to storim, prime moje noge, dene jih na svoje in sproži, — in smuknila sva doli do „Ad-lersruhe" kakor blisk,   Pichler koj za nama.    Kar smo
.
gori 3 četrt ure hodili, za to smo doli ven samo par minut potrebovali. To je bila najprijetnejša in najhitrejša vožnja celega potovanja.
Na „Adlersruhe" zapazim skalo iz snega moleti; v spomin, da je Kadilnik tukaj bil, svoje im6 z oljnato barvo na-njo zapišem. Ta napis je edini v tej višavi, blizo 11.000 črevljev visoki.
Kmalu smo prišli na „Hohenwarte". To je bila zadnja huda hoja; navpik doli sam gladek led. Pod pazduho me primeta, „Herr, nur Courage!" in kar drčali smo se doli tako, da so kramžarji jako peli. Kmalu smo bili v snegu na ledniku. Piehler sopet naprej je, kakor gori grede, s palico sneg sondiral, jaz po njegovih stopinjah, Sepl pa tik za menoj. Tu smo gori grede na snegu puščeno svetilnico seboj vzeli in prišli ob 11. uri sopet na kamenje in kršje na „Salmshohe" do „Salms-htitte".
Ko se ozremo nazaj na „Hohenwarte" in „Adlers-ruhe", vidimo, kako je gori burja sneg v zrak nesla. Veseli bodimo — pravita — da smo že tukaj; kajti to je jako nevarno popotnikom.
Vodnika mi rečeta, da po navadi se tukaj je, pije in počiva; al meni ni bilo mar za vse to; slabega sem se čutil v prsih, do kolen moker, od treh zjutraj do enajstih zmirom v snegu, sem komaj čakal, da smo odrinili. Hitro smo šli doli in prišli ob 1 uri popoldne nazaj v ,?Leiterhiitte", kjer sem kmalu vlegel se na mrvo k počitku. Ob štirih smo vstali in šli po isti poti nazaj in srečno prišli ob 7. uri zvečer v „Sveto kri" k Soberju nazaj. Tu najdem gosp. profesorja Skubica iz Ljubljane in še druge prijatelje v hiši. Dobra juhica me okrepča in ko plačam vodniku Pichlerju 10 gld., Seplnu pa 8 gold. (tarifa je po 8 gold.), se podam koj k sila potrebnemu počitku. In sreda je bila pri koncu.
Zarad velike trudnosti nisem mogel veliko spati; vstanem tedaj v četrtek zjutraj ob šestih in poravnavši račun pri Soberju — mož je pošten in ne drag — se ob 7. uri že odpeljem nazaj proti „Winklernu, kjer sem v gostilnici pl. gospe Aichenegove obedoval, od tod z dvema nosačema šel čez „Iselsberg" in ob treh popoldne v mesto Lienz v Bistriški dolini (Pusterthal) prišel. Ko ogledam snažno mestice, pride ob šestih vlak iz „Fran-zensfeste", s kterim sem se odpeljal v „Oberdrauburga in tukaj prenočil.
V petek zjutraj ob 7. uri se odpeljem s pošto čez Ziljski hrib (Grailberg) 5961 črevljev visok, in ob pol desetih se pripeljem v Keče v zgornji Ziljski dolini. Tu ogledam staro farno cerkev iz 15. stoletja.
Pol ure proti hribu Poliniku, 7358 črevljev visok, ki meji Laško in Koroško, leži „Mauthen" v dolini Leski (Lessiachthal)". Pravijo, da še zdaj se vidijo znamenja, ko je čez te hribe peljala rimska cesta, ktero je Julij Cesar dal napraviti. Lepa in rodovitna je dolina. Ob dveh sem bil v sv. Mohoru (Hermagor). Ko sem ogledal trg s precej visokimi hišami, ki stojč večidel ob cesti, drdram na kolih naprej , dokler ne pridem v vas „Notsch" na desni strani pod Dobračem, kjer sem prenočil in od kodar sem drugo jutro (soboto) z najetim vodnikom lezel na očeta „Dobrač", 6014 črevljev visocega.
Lep razgled se razprostira po celi Z i 1 j s k i dolini (Gailthal) z velikim ohribjem laške meje, drugo ohribje pa meji Belansko dolino, Veliki Zvon pa, ža-libog — je zakrivala megla, tem bolje pa so se blizo videli hribi: svete Višarije, Mangart, Triglav tu pa Oževansko (Ossiacher), Vrbsko (Werther) in Blatsko (Paaker) jezero. 1348. leta 25. januarija se je po potresu pol hriba na desno zvrnilo in 16 vasi zasulo, reko Žilo zaprlo;   voda  brez   odteka je  po celi dolini nazaj
302
stopila in doline zalila tako, da so ljudje bežali v hribe. Več časa še le potem si je reka spet današnjo pot predrla. Zato je grozna revščina mnogo let to okrajno stiskala. Ko sem tudi tukaj na skalo ime svoje z oljnato barvo načeČkal, šel sem na desni strani po strmih skalah nazaj in prišel ob eni popoldne v gostilno nazaj. Vodniku mojemu je im6 Janez S mole j. Kmete in druge delavce sem slišal tu slovensko govoriti, sicer pa povsod je germanizem zatrl domači slovenski jezik! Sadu druzih etnografičnih študij nisem seboj prinesel. Ob pol dveh me spremi Matija Smolej čez travnike do „Hohenthurma"; tu sem dobil voznika in ob štirih sem bil v Trbižu, od tod pa po železnici ob 83/4 na Blejskem jezeru.
V nedeljo sem celi dan na jezeru počival, zvečer ob pol 11. uri pa srečno dospel v Ljubljano.
To, dragi čitatelji, je bilo moje potovanje na Veliki Zvonik. Popisal sem potovanje, da je kažipot drugim. Sklepam pa ta potopis s tem-le priporočilom: Kdor ima korajže veliko, naj gre za menoj na Zvonik; obljubim mu, da se ne bode kesal. Diplomo pravega „Sokola" daje „Veliki Zvonik". Jaz pa sem vesel, da sem srečno priromal sopet v ravnino.   Na zdravje!