FDmpoDilkD wssMIk
§k(B mmm S3©w


IteMk UOOT
mm ©d D(
Bine Vengust	Naša gorska reševa na služba živi	
	že 70 let	409
Dr. Ivan Pavšič	Dvajseta obletnica neke	
	planinske dejavnosti	413
Franc Hribernik	S poti po Maroku	419
Bogdan Biščak	Aconcagua, srečna gora	425
Matej Sure	Tr.je bratje, trije častilci qora —	
Sonja Lojen	Marko, Matjaž in Matej	427
	Turisti na transverzali	430
Valent Vider	Doživljaji Piesnikovega Petra	433
Baldomir Bizjak	Srečanje markacistov v Vratih	435
Vojko Celigoj	Z uspehi mladih ob jubileju	437
	Društvene novice	440
	Varstvo narave	451
	Iz planinske literature	453
	Alpinistične novice	455
	Razgledi po svetu	457
	Na kratko . . .	459
Vaalovna stran:
Jutro v triglavskem pogorju [Rjavina)
Avtor Franc Mihelič
mum ©
Lastnik: Planinska zveza Slovan-je, Ljubljana - Glavni in odgovorni urednik: Marijan P," f'r.161t09 Ljubl;Bna. Ured.nišk odbor: ing Tonož Banovec. Inc. Janez Biijak, mIcS Doberlet [fotografija) Stanko Hr bar. oipl oec. Božidar Lavrič prof Ewo»n Lovšin, prof lite Orel (tohnčni tradnikl. Iztok Osojnlk, dr. MIha Potočnik, Nodn Pruprutnik (varstvo narave ni okolja). Janez Pretnar, prol. Janko Ravnik Franci Saver:, nfl. Albert Sn;:nlk Ifotofl-alija). Franc Vogelnik, d- Tore Wraber — Naslov Planinsko zveze Slovenije. 131UU! Ljubljano, Dvofakova 8. p. p 214 TekočI račun pri SDK 5010!-578-4704fi telefon 312 553. - Planinski vestrilk Izhaja oravilona vsak mesec Letna nsročnina 450 din. plačljiva tud v dveh obro<ih. za tujin.. 3n S tek amacije upoštevamo dv.i meseca po iz.du številka. Sprnircnbe naslova javliaite upravi «lasila; navedite vedno Udi slan naslov s tiskanimi črkami CHIpuvedi med lotom ne sprejemamo. Upoštevamo plamene odpovedi do I decembra za pr hodme «^•Ä," nS VraCam°- Ti'':kB 11 kMäeje izdelul8 ' iskarna .Jožo
Glavni odbor PZS ob Dnevu planincev leta 1981 pred Zavetiščem postaje GRS, Kranj. Lani je bila osrednja slovesnost slovenskih planincev na Krvavcu, letos pa bo Dan planincev na Lisci, dno 12. IX., v organizaciji PD Lisca. Sevnica
NAŠA GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA ŽIVI ŽE 70 LET
(SLAVNOSTNI GOVOR BINETA VENGUSTA, NAČELNIKA GRS, 11. 6. 1982 NA PROSLAVI 70-LETNICE V DVORANI SKUPŠČINE SRS)
Spoštovani gorski reševalci, cenjeni planinski tovariši in gostje!
Od zadnjega slavnostnega zbora qorskih reševalccv jc zopet preteklo novih deset let, deset let reševalnih vaj, izpitov iz reševanja in prve pomoči, deset let reševanja življenj v gorah in deset let razkrivanja pionirjem, mladincem in odraslim oocanom resnice, da so gore lepe in prijazne le tistim obiskovalcem, ki jih spoštujejo in cenijo Današnji slavnostni zbor gorskih reševalcev je pravzaprav zaključna prireditev, saj je redno letno zasedanje I KAR lani oktobra v Bovcu bilo posvečeno prav 7D-letmci jugoslovanske Gorske reševalne službe. Predsednik I KAR g. Fricdli je na zasedanju kar večkrat pohvalil delo GRS. Izrekel je tudi vse priznanje za vešče izvedeno reševalno vajo s pomočjo helikopterja. Brez laskanja je dejal, da smo z rutinskim reševalnim delom dokazali, da smo enakopravni člani alpskih reševalnih služb. Podobne ocene so dali tudi vodje gorskih reševalnih služb Avstrije, Italije, Švice, Francije in Nemčije. Ponosni smo bili. In taka hvala nas žene v še večji napredek ,n razvoj reševalskih veščin v naši organizaciji. Vso, kar smo dosegli, |e rezu tat nesebičnega dela in ustvarjanja reševalcev v postajah GRS, v podkomisijah in v komisiji Jo delo vseh generacij reševalcev, ki so se zvrstili v 70 letih delovanja o Ho. Je rezultat družbene pomoči mnogih družbenih Institucij: Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, Republiškega štaba za teritorialno obrambo, Jugoslovansko ljudske armade, Rdečega križa, Loterije Slovenije,
Zavarovalne skupnosti Triglav, vseh občinskih skupščin, kjer domujejo postaje GRS in seveda celotne planinske organizacije v Sloveniji. Postali smo javna služba, postali smo pomemben člen družbene samozaščite.
Vrnimo se za trenutek 70 let nazaj v dobo, ko so naši vrstniki — predniki ustanavljali in gradili GRS.
Ob prelomu stoletja je bila hoja ljudem v gore tuja. Čudno oblečenim turistom so se ljudje posmehovali. Ustanovitev SPD med Slovenci ni našla pravega sprejema, češ zakaj bi se mladina hodila v hribe pobijat. Odpor je bil tako hud. da je moral prvi predsednik SPD Orožen dali izjavo, da ne bodo gojili visoke turistike. Slovenci so se tega tudi držali, ponesrečenci so bili z malimi izjemami samo tujci No, tu in tam je tudi kak Slovenec stopil v steno. Zato je SPD bilo več let brez reševalcev, saj ni bilo kaj reševati.
V	času od 1908 do 1912 se je v slovenskih gorah zgodilo za takratne čase veliko smrtnih nesreč, med njimi so se smrtno ponesrečili tudi trije Slovenci. Potreba po stalni gorski reševalni postaji je bila očitna. Za tedanje čase je tudi znano, da je slovenska planinska organizacija imela z avstroogrskjm Alpenvereinom hude narodnostne boje za ohranitev in potrditev slovenskega značaja gora v Kamniških Alpah, v Karavankah in v Julijskih Alpah. Pečal tega boja in potreoa po popolni osamosvojitvi SPD nosi tudi zahteva za ustanovitev prve gorske reševalne službe v njenih vrslah. Znane so tudi tekme med slovensko in nemško planinsko organizacijo za primat v naših gorah, katera |e boljša v celotni organizaciji. Zato je SPD dne 16. junija 1912 na pobudo dr. Demšarja in dr. Tičarja ustanovila prvo slovensko reševalno postajo v Kranjski gori in ta datum štejemo ludi za ustanovni dan naše Gorske reševalne službe. Zdravnik dr. Josip Tičar iz Kranjske gore je bil vsestransko zelo prizadeven in odličen organizator. Znal je prisluhnili potrebam časa in upoštevati, da razmah planinstva terja tudi ukrepe, ki planincem zagotavljajo večjo varnost.
O ustanovitvi Gorske reševalne postaje v Kranjski gori je v arhivih zapisano tole sporočilo: »Dne 16. junija 1912 je sklicala podružnica SPD v Kranjski gori odborno sejo zaradi ustanovitve reševalne postaje v Kranjski gori. Udeležili so se sejo ne samo vsi podružnični odborniki, temveč je prišlo mnogo domačinov Kranjskogorcev, ki se zanimajo za stvar. Več navzočih je prijavilo svoj nastop k reševalni postaji, obljubljenih pa nam je še iz sosednjih vasi kakor iz Dovjcga, Mojstrane, Podkorena in Rateč vei članov.«
Novoustanovljena Gorska reševalna postaja v Kranjski gori ni imela v letu uslanovitvc in do izbruha prve svetovne vihre in morije veliko dela. Slovenske gore so zaradi mejnega področja in vojne fronle opustele, le vojaki so gospodarili po planinskih sedlih in vrhovih.
Zapisana zgodovina o nesrečah v naših gorah je skromna. Ve se, da je pred 160 leti v viharju strela ubila prav na vrhu Triglava bohinjskega vodnika Antona Korošca. To je bila zares prava turistovska nesreča in težko si zamišljamo, koliko težav in truda je bilo potrebno, preden so nevešči domačini truplo spravili v dolino, saj ni bilo ne opreme in ne nadelanih poti. Mnogo več nesreč se je primerilo domačinom pri raznih opravilih v gorskem svetu. Na marsikateri gorski poli, ki so držale mimo prepadov, smo videvali pred štiridesetimi in več leti votivne ali posvetilne podobe ki so z okorno risbo povedale, kako se jc zgodila kaka nesreča. Kaže, da so bili snežni plazovi najčešči vzrok smrtnim nesrečam. V prejšnjem stoletju so plazovi z Ratešklh Ponc. Storžiča, pod sedlom Mlinca v Karavankah in Male planine pobrali enajst življenj. V ustnih izročilih so ljudje navadno dodali strah in neznanje Tako so ustvarili razne pravljice, ki jih starejši ljudje še danes poznajo.
Alpinistična in turistična zgodovina naših gora jc dokaj skromna. Stoje komaj dobrih 200 let, Po raznih podatkih sem razbral, da se je turistom v celotnem devetnajstem stoletju zgodilo deset takih nesreč, ki so se končale s smrtjo.
V	drugih alpskih deželah se je hoja v gore razširila kakih petdeset let prej. S širjenjem gorništva je nastala potreba po stalno organizirani gorski reševalni službi, kajti nesreče in nezgode v gorah so neizprosna stvarnost, ki nujno spremlja številna planinska udej-slvovanja vseh časov. Najstarejša gorska reševalna služba je nastala leta 1885. seveda v Švici. Desetletje za tem so bili ustanovljeni alpski reševalski odbori na Dunaju, Sa|z-burgu in Innsbrucku. Slednja je imela tudi na slovenskem ozemlju reševalne postaje na Bledu, v Bohinju, v Mojstrani, v Kranjski gori, v Kamniški Bistrici, v Kokri in tudi v Bovcu. Reševalci so bili domačini, medtem ko so postaja vodili nemški zaupniki.
Po vojnih strahotah prve svetovne vojne in lačnih let po njej so zopet oživele naše gore. Ze v letu 1921 so planinci v Ljubljani ustanovili Turistovski klub »Skala«. V njem se je zbirala mladina, ki se ni zadovoljila z nadelanimi in zaznamovanimi polmi. Skalas! so ubirali svoja pota. Med mladimi so predvsem gojili plezanje v skalah, v zimskem času pa so se ukvarjali z visokogorskim smučanjem. Število alpinistov se je množilo in z njimi tudi nezgode. Planinski vestnik jc leta 1921 ob nesreči dveh dijakov v Hudem 410 prašku pod Mrzlo goro zapisal tole: »Mladina, odobrujemo tvojo navdušenost in lju-
bežen do planin, a nujno ti priporočamo mnogo več opreznosti. Lepo in častno je dati življenje za domovino, a škoda je, vreči ga tam, kjer nič ne koristi človeštvu, škoduje
pa domačim in ugledu planinstva.«	.
Zato ie Slovensko planinsko društvo ustanovilo reševalni odsek. O ustanovitvi reševalnega odseka leta 1922 imamo tole sporočilo: »Iz članov osrednjega odbora SPD se ie sestavil reševalni odsek, ki ima na razpolago vse potrebno orodje: nosilnlco, vrvL lekarniški kovček s potrebščinami za prvo pomoč itd. V vseh važnih gorskih krajih se določijo domačini, ki bodo vsak čas pripravljeni sodelovati pri rešilnih ekspedlcijah.« Tako so bili reševalci oskrbljeni z reševalno opremo deset let po ustanovitvi reševalne postaje v Kranjski gori. Danes bi lahko zapisali: GRS ima na razpolago vse moderne pripomočke za reševanje ponesrečenih v gorah; tudi odlično izurjene letalske reševalne
ekipe s helikopterji.	.	.	. . _ . ,
Šc isto leto so na sestanku v Stahovici ustanovili drugo reševalno postajo. Tako bo postaja GRS Kamnik letos praznovala 60 let svojega delovanja Nekaj let kasneje jo bila ustanovljena reševalna postaja v Mojstrani in nanovo je zaživela reševalna postaja
O bi skoval ce'je bilo v gorah iz leta v leto več. Slovenski alpinisti so pogosto zaradi majhnega plezalskega znanja in zaradi novih prvenstvenih smeri, ki so jih hoteli ustvariti pred tujci, omahnili v smrt. Nesreče v gorah so samo v drugem dese letju obstoja GRS zahtevale 21 smrtnih žrtev To pa je bilo več kol poprej v celotnem stoletju Zalo so leta 1929 ustanovili reševalno postajo na Jesenicah, čeprav |c znano, da so jeseniški alpinisti in reševalci organizirano reševali že leta 1924. Leta 1931 so zrasle reševalne postaje v Celju. Mojstrani in tudi v Bohinju so imeli takrat reševalno skupino. Vse reševalne postaje so bile z reševalskimi pripomočki za takratne razmere
dobro preskrbljene.	,	. ... _
Na reševalnih postajah so iz vrst gorskih vodnikov in dobrih planincev sestavili reševalne skupine, ki so morale vsako leto vse večkrat stopiti v reševalno akcijo Iz leta v leto je vse več turistov in planincev obiskovalo naše gore. Število obiskovalcev v letih 1930 do 1932 je zraslo na okrog 40—50 tisoč in tudi več. V letih pred drugo svetovno vojno je bilo število obiskovalcev že nad 80 tisoč.	■,„„„«.,
Planinci niso obiskovali gora le poleti, vse pogosteje so se odločali za visokogorsko smučanje kot poseben mik uživanja v gorskem svetu. Nove razmere so zahteva e popolnejšo organizacijo reševalnega odseka SPD Tako so sestavili in sprejeli leta 1932 na seji osrednjega odbora SPD »Pravilnik o organizaciji reševalnih odsekov in reševalnih postaj SPD«. Na tej seji so tudi sprejeli odločitev za rešilni prispevek, ki so na" vplačevali planinci ob plačevanju članarine ali ob vstopu v planinsko kočo, ce niso bili člani SPD. Od tega časa dalje lahko govorimo o GRS kot sodobni organizaciji, k ie bila kos vsem nalogam reševalnega dela v gorah. V tem času je dr. Bogdan Brecelj napisal knjigo »Prva pomoč in reševanje v gorah«. To je bil dragocen priročnik za rcševalce in je rabil kot učbenik na številnih tečajih.
Do druge svetovne vihre so ustanovili še reševalno postajo Tržič. Reševalni odsek SPD je bil prav na tem, da bi se široko razmahnil še po drugih krajih v vznozju slovenskih qora ko je vse delo zatrla nacistična in tašistična okupacija Jugoslavije. Planinci alpinisti in reševalci so kot vsi zavedni Slovenci, prijeli za orožje v boju za svobodo Mnogi reševalci so padli kot partizani ali aktivisti, talci in žrtve koncentracijskih taborišč: Matevž Frelih, Miha Arih, Pepček Ravnik, dr. Aleš Stanovnik, Janez Hlebanja, Janez Mrak in drugi.
Takoj po osvoboditvi so na pobudo jeseniških reševalcev obnovili reševalno službo z novim imenom »Gorska reševalna služba«. Imenovali so »Centralo GRS« na Jesenicah. Obenem so ustanovili še številne postaje GRS v Ljubljani, v Prevaljah. v Kranju, v Ratečah, v Bovcu in v Tolminu.
Po znani hudi nesreči v Spikovi steni leta 1952 in krizi, ki je nastala, je bila GRS v celoti reorganizirana. Ustanovljena je bila komisija za gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije Komisijo so sestavljali izkušeni starejši reševalci kot načelniki podkomisij in vodje iz večjih postaj GRS. Postaje so po tej reorganizaciji postale povsem samostojne v vseh reševalskih in drugih dejavnostih. Sprejet je bil nov pravilnik o organizaciji In delu GRS.
V Gorsko reševalno službo so prišli časi ustvarjalnega dela in velikega napredka. GKS je zaradi svojega človekoljubnega dela postala javna služba. Ustanovljeni sta bili se postaji v Mariboru in v Skofji Loki. Delo v komisiji se je vse bolj specializiralo in na rednem letnem zboru v Kamniški Bistrici 19. aprila 1975 so bili sprejeti nasledki sklepi:
—	uvaja se kot redna delovna metoda komisije za GRS, pet podkomisij in sicer za vzgojo, opremo, plazove, letalsko reševanje in zdravniško podkomisijo;
—	vsaka postaja GRS ima v komisiji svojega delegata;
—	uvaja se sekretariat komisije za GRS pri PZS; njegova osnovna naloga je koordinacija dela med podkomisijami;	.....
—	komisija za GRS pri PZS šteje 23 članov.	4,11
Nova organizacija je pokazala polno vrednost v nadaljnjem širjenju in razvoju GRS kot noäiiec družbena samozaščite pri večini človekovih dejavnosti v gorah In taka organizacija je bila čez dve leti na občnem zboru reševalcev v Kranju sprejeta kot dokončna. Danes si dela GRS ne moremo več zamišljati brez podkomisij. Od prvega dne delovanja GRS je bila poudarjena potreba po strokovno sposobnih in izurjenih reševalcih. Na sam dan ustanovitve reševalne službe se je pričela vzgoja reševalcev. Dr. Tičar je predaval o prvi pomoči. Od pripravnika do inštruktorja je dolga pot z mnogimi urami učenja in preizkušenj v značaju. Pravzaprav ni mogoče prešteti vseh ur, ki jih reševalci dajejo za vzgojno delo v svoji organizaciji in za vzgojno delo med pionirji, mladinci in občani v planinskih društvih, šolah in delovnih organizacijah. Prav vzgojnemu delu smemo pripisati, da ni še več nesreč v gorah. Danes se pripeti ena nesreča na 25 000 obiskovalcev gora, medtem ko se je pred 30 leti dogodila na nekaj manj kot 4000 obiskovalcev. Tveganje je bilo torej šestkrat večje.
Po nekem drugam podatku se jc v minulem letu zgodila ena smrtna nesreča na 60 000 obiskovalcev gora, pred 30 leti pa na vsakih 17 500. Napredek je vsekakor razveseljiv Vseeno pa se moramo vprašati, ali je bilo res vse storjeno in se v tem pogledu ne da ničesar več napraviti. Analize nesreč, kj jih že dvanajsto leto pripravljamo za javnost in za naše potrebe, povedo, da objektivni vzroki botrujejo nesreči le v vsakem desetem primeru. Zato je vredno delati naprej z raznimi oblikami vzgoje pri vsah ljubiteljih planin ne glede na starost. Geslo mednarodne I KAR in naše GRS organizacije je: bolje preprečevati kol zdraviti.
Zdravniki so v vrstah GRS od prvega dne v takšnem številu, da so reševalci ponosni na to. Vzorna je njihova skrb za napredek doktrine o prvi pomoči. Zdravniška podkomisija je dobila posebno veljavo, odkar v reševalskem delu redno sodeluje zdravnik. Poldrugo desetletje bo že, odkar piloti helikopterjev uspešno sodelujejo v reševalnih akcijah. Pomoč helikopterja je neprecenljiva za ponesrečene planince. Prevoz je neboleč in čas do učinkovite zdravniške intervencije so je neverjetno skrajšal, zato je marsikatero življenje rešeno, kajti transport ponesrečenca iz stene s helikopterjem traja komaj četrt ure. Za to so reševalci nekoč rabili dan ali dva.
Letos so vodniki lavinskih psov že praznovali 30 let svojega delovanja, 30 let že rešujejo ponesrečene planince izpod snežnih plazov. Pri nesrečah v plazovih je bilanca rešenih življenj porazno majhna. Prehitra jc smrt in premalo zaležojo svarila. Kar pozabili smo, da so reševalci v hudi snežni zimi februarja 1952 nad vasjo Ravne pri Livku z dinamitom umetno sprožili plaz, ki je grozil vasi, da jo pokoplje pod seboj. Danes so minerji — reševalci navzoči na vseh s plazovi ogroženih visokogorskih smučiščih
Enote civilne zaščine bi bile močno oslabljene in manj učinkovite, če reševalci ne bi bili sestavni del ekip. Če je treba priti »plavemu« za hrbet čez triglavsko steno, tedaj so v enotah teritorialne obrambe samo rcševalci.
GRS pri PZS je po osvoboditvi odločilno pomagala pri ustvarjanju temeljev gorskih reševalnih služb v drugih jugoslovanskih republikah. Na reševalnih tečajih v Sloveniji se je usposobilo precej desetin reševalcev in inštruktorjev za dela in reševalne akcije na Velebitu, Prenju, Komovih, Durmitorju, Šar planini in drugod.
Pomemben delež GRS pri PZS je tudi pri delovanju mednarodne reševalne komisije I KAR. GRS je njen ustanovni član in od 1955 je bila Jugoslavija že trikrat gostitelj rednega zasedanja IKAR in s tem gostitelj vseh gorskih reševalnih služb v Evropi. GRS in šo posebej obmejne reševalne postaje imajo pristne tovariške stike z reševalci Štajerske in Koroške v Avstriji ter Furlanije v Italiji.
Tako torej praznuje GRS 70 let svojega delovanja. 70 let humane službe, ki je na svoji razvojni poti doživljala predvsem vzpone in kdaj pa kdaj tudi padce. Njeni člani so izražali veselje ob rešenih planincih in žalost ob mrtvih planinskih tovariših. GRS je skupaj s planinstvom napredovala in so uveljavljala. Dobro razpredena mreža reševalnih postaj po celotni Sloveniji s številnim kadrom, kjer ne manjka dotoka novih moči, je kos vsem reševalnim nalogam pri sodobni rekreaciji v gorah in vrhunske alpinistike.
Gorski reševalci so v 70 letih svojega dela obvarovali življenja okoli 2370 planincem. To je dragoceno plačilo za vse reševalno delo In trud mnogih reševalcev. Zato reševalci v akcijah še niso odpovedali, vsakokrat rešujejo brezplačno; zato je GRS po 70 letih obstoja še čila, trdna in prostovoljna, kot je bila prvi dan. Zvestoba v reševalskih vrstah je izjemna, kar 86 reševalcev se ponaša s častnim znakom GRS. ki ga reševalec prejme za 25-letno reševalno delo.
Več kot 600 gornikov je v prejšnjem in tem stoletju izgubilo svoja življenja v slovenskih planinah. Analize nesreč nam povedo, da nesrečam botruje z napačnim ravnanjem predvsem človek sam. Marsikdo celo meni, da je povsem naravno; več planincev in plezalcev, več nezgod in nesreč. Morda je res to naravno, nujno pa ni. Manj lahko-
miselnosti in predrznosti, več previdnosti in tehnične izurjenosti pa se bodo močno zmanjšale subjektivne in celo objektivne nevarnosti v gorah.
Danes vedo gorski reševalci bolj kot kdajkoli doslej, da je akcijska usposobljenost in tehnična opremljenost samo manjši del njeno dejavnosti. Zato bodo reževa c I tudi v prihodnje vztraiali v prizadevanju, da bi iz vedro večjega števila gora žejnih ljudi vzgojili čim več dobrih, zglednih planincev in alpinistov, ki so jim gore res pri srcu, ki ne iščejo slave in senzacij, ampak mir in notranje zadovoljstvo, zdravje, čut za sočloveku in smisel za socialistično skupnost. Dokler bodo taki ali drugačni vzroji za nesreče v gorah, tako dolgo ne bo nikoli preveč vzgojnega in poučnega dela med ljudmi, ki morajo biti ali bi bili radi v prijetnem stiku z gorami.
Ogromno rešcvalsko delo reševalcev v gorah, v vsakem času in vremenu in povsod drugod kjer so njihove spretnosti priznane, ne da bi terjali plačilo, so izraz bogat h moralnih in etičnih vrednot, ki jih reševalci nosijo v sebi. ORS pri PZS je danes priznana na mnogih družbenih področjih kot javna služba. To so ji omogočili številni družbeni dejavniki: Milica, JLA. civilna zaščitna, številne občine in mnoge druge družbene institucije. Taka vraščenost gorskih reševalcev v vseh središčih socialistične sarrio-upravne skupnosti je vsekakor porok za nadaljnji razvoj in za uspešno delo gorskih reševalcev med delovnimi ljudmi in občani.
DVAJSETA OBLETNICA NEKE PLANINSKE DEJAVNOSTI
DR. IVAN PAVŠIČ
Izletništvo se po drugi svetovni vojni na splošno neverjetno širi. Vzrokov za to je mnooo in težko bi vse našteli. Gre za večje materialne možnosti, za številnost in organiziranost potovalnih agencij, ko si le-te že kar konkurirajo med seboj, katera bo ponudila kaj boljšega, cenejšega. Več je tudi ljudi, ki si to obliko izkoriščanja prostega časa lahko privoščijo, med njimi so tudi upokojenci. In morda še kaj. Nekateri potujejo več po svetu, manj po domovini in narobe. Zelo veliko jc tudi takih, ki se peljejo le do svoje počitniške hišice in tam prebijejo svoj prosti čas ob večji ali manjši aktivnosti. Dosti jih je ko si počitniško hišico urede »za stara leta«, ko naj bi, tako menijo, tam
Izletništvo^o katerem nameravam pisati, je drugačno od opisanega. V Planinskem vestniku smo doslej bolj malo brali o tem. In ko imam v mislih PD Ljubljana-matica. naj mi bo dovoljeno, da ob tej priložnosti napišem o tem kaj vcc. ker se mi zdi, da je vsaj ob dvajsetletnici vztrajnega delovanja v izletništvu, ki ga povrh odi,kuje se siste-matičnost, vredno kaj več napisati, posebej še, ker ga poznajo že po vsej Sloveniji in
LetnaUporočila o delovanju PD so dandanes že zelo obširna. Malokatero društvo pa podrobno poroča o svojem delu, čeprav ima na voljo svoje glasilo. Zaradi tega bo sčasoma v društvih zelo težko urejat, kroniko dela in tako prikazati razvoj društva. PD Ljubljana-matica ni izjema. Za letni občni zbor izide vsako leto sproti izčrpno, skupno poročilo odsekov in sekcij društva, v Planinskem vestniku, v glasilu PZS pa skoraj ni sledu o delu tega najštevilnejšega PD v Sloveniji. Zaradi tega bom skusal v tem sestavku ohraniti vsaj delo ene najbolj delovnih sekcij PD Ljubljana-matica, to je izletniške sekcije in sicer za obdobje od vključno 1953 do vključno 1982. leta. To cbdobje se mi zdi tako pomembno, da mu je vredno posvetiti posebno pozornost, saj imam na voljo največ gradiva, dosti pa hranim tudi osebnih vtisov.
Nekaj razlogov e, ko moramo to obdobje razdeliti na dva dela in sicer na obdooje med 1963 in 1972. letom in na obdobje med 1973 in 1972, ki pa še traja. To moramo storiti tudi zaradi tegale poziva, ki so ga udeleženci teh izletov prejeli po prvem desetletju:
»Dragi planinci, izletniki, prijatelji!	.
Letos mineva deset let (19721), odkar vas vodimo vsako nedeljo — včasih pa že v soboto — ven iz mesta, čez travnike in njive, skozi gozdove, na sončne jase, po strmih gorskih robeh, na same vrhove.
Polnih deset let za vas izbiram izlete, včasih z bolj, včasih z manj srečno roko, vedno pa z iskreno žeijo, da bi videli čim več naravnih lepot in spoznali prav vse kotičke
Pngnvor s Karlom Prusnlkom-Qaäperjem leta 1977 pri Ogrlsu v Dilčovsu. Na sliki so (z leve): Sonja Ercigoj. Luka Kočar, avtor srstavka, Karel Prušnik-Gasper. Marica Spicar
Fotografijo dal na voljo avtor sestavka
nase domovine in tiste takoj za mejo. Prav ta pestrost izletov pa je pripomogla, da smo dosegli naš glavni cilj — množičnost. Izletniški odsek je tako postal velika družina in so še širi, zato ni čudno, da je tudi veliko želja in predlogov za izlete, na katerih smo že bili, pa sa jih nekateri niso mogli udeležiti ali pa bi radi spet šli tja, ker jim je izlet pomenil enkratno doživetje in je nepozaben.
Da pa bi ustregli tudi tem vašim željam, vas prosimo za sodelovanje, ko boste program izletov za leto 1973 sestavili vi, dragi planinci, V prilogi so navedeni vsi izleti, ki smo jih prešli v desetih letih. Seveda pa v tem programu ni izletov, ki so odpadli zaradi slabega vremena ali zaradi kakršnegakoli drugega vzroka kakor ludi no izletov, ki smo jih ponavljali.
Torej mi bo v največje zadoščenje in priznanje za desetletno delo. čc boste vestno pregledali priloženi seznam in izbrali trideset izletov, za katere želite, da bi bili na programu za naslednje leto. Vsi izleti so oštevilčeni, zato vas pros,m. da napišete 30 številk — 30 izletov — in liste oddate v naši pisarni.
Vesel bom. če boste še pripisali svoje mnenje o izletu pa morda še kakšen predlog da bi še bolje sodelovali in bi v novi izletniški sezoni bili še bolj zadovoljni. Sodelavcem se iskreno zahvaljujem, vsem dragim planincem-izletnikom pa lep planinski pozdrav	Luka.«
To desetletje je v marsikaterem pogledu prelomno. Organizacijsko se je izletništvo utrjevalo, javljali so se sodelavci, ker so videli, da imajo resnega in vztrajnega vod,o. Pripominjam, da je bilo v omenjenem seznamu, ki je bil dodan pozivu, ?60 izletov in da poziv ni uspel, ker so program izletov ludi za prihodnje prepustili tistemu, ki jih je organiziral doslej, se pravi Luki Kočarju.
V arhivu PD Ljubljana-matica |e mogoče najti zapisnike občnih zborov la za leta I952 1953, 1954, 1965, 1966, 1977, 1978, 1979, 1980 in 1981; ti zapisniki izpričujejo porasi števila izletov m udeležencev. Prepričan sem pa, da obstajajo ludi poroč la z drugih občnih zborov, so pa trenulno založena. Morda pa kdo izmed bralcev PV ta poročila celo hrani, kar bi bilo vsekakor dobrodošlo.
Leta 1974, torej v drugem izletniškem obdobju, je vodja izletniške sekcije izletnikom, tedaj ko je razdeljeval program izletov, sporočil lole;
»V želji, da se ludi mi spomnimo osemdesete oblctnice prvega organiziranega izleta pri nas, smo pobrskali po planinskem arhivu in našli sledeče: V prvem letnem poročilu osrednjega PD v Ljubljani — za leto 1893 — ni nič omenjenega o kakšnem izletu, ki ga morda sploh ni bilo. saj Je bilo društvo komaj ustanovljeno; v tiskanem in broširanem poročilu o delu tega društva, pravzaprav Slovenskega planinskega društva v drugem letu njegovega obstoja — za leto 1894 — pa je takoj na začetku napisano-«Priredilo je društvo 1894 šest izletov in sicer:
1.	dne 1. aprila popoldanski izlet čez Golovec ln Orle v Lavrico;
2.	dne 14. majmka celodanski izlet v Bled z bratskim »Primorskim planinskim društvom« s Sušaka; temu društvu na čast je priredilo dne 13. majnika SPD banket pri Maliču. pevsko društvo »Ljubljana« pa koncert, pri kojeni je sodelovalo tudi sloveče tamburaško društvo »Jadranska vila« s Sušaka;
3. dne 17. junija popoldanski izlet v Podnartu na Jamnik. pri katerem so je otvohla nova pot do slapa Nemiljščice;
5 dne 14. in 15. julija poldrugodnevni izlet na Črno prst z otvoritvijo »Orožnove koče«; 6. dne 16. in 17. avgusta dvodnevni izlet v Savinjske (Kamniške) planine z otvoritvijo »Kocbekove koče« na Molički planini pod Ojstrico.«
Odkod naenkrat tako navdušenje za izletništvo in tako rekoč za organizirano načrtovanje, to si danes le težko razložimo. Prav gotovo pa je bil za to odločitev tehten razlog. Ob 80-letnici izletov PD Ljubljana-matica jc izletniška sekcija štiri izlete ponovila in in sicer leta 1974 že v februarju. Pravi poudarek spominski ponovitveni proslavi pa je izletniška sekcija dala obletnici tako, da jc 14. julija 1974 opravila izlet na Črno prst in 17. in 18. avgusta istega leta na Korošico. Izletništvo se je v obdobju 1973—1682 razrastlo tako rekoč samo od sebe in tako imam na voljo že od novega leta sem program izletov za leto 1982 PD Ljubijana-matica. Program je res izredno pisan. Naj dodam, da se izletniška sezona v drugem desetletju začenja že v marcu, medtem ko se je doslej začela aprila. Program vsebuje:
a)	nedeljske planinske izlete, ki se začenjajo z marcem in trajajo do vključno oktobra 1982 (vseh je 32 nedeljskih izletov). Poleg tega je ena nedelja rezervirana za planinski tabor ljubljanskih planincev (20. 6. pri Jelenovem studencu) in Dan planincev (12. september na Lisci). Zadnja od 32 nedelj je namenjena zaključnemu izletu v neznano. Vsak nedeljski izlet ima svojega vodiča in teh je 23: nekatere izlete vodijo isti vodiči, drugi po dva, eden pa štiri. Osem od teh izletov gre v zamejstvo.
b)	Dodatni planinski izleti. Teh izletov je 18 in so visokogorski dvodnevni izleti — v soboto in nedel|o — z vodičem; ti izleti so vedno v juliju, avgustu in septembru, tako tudi letos. Dva izleta sta tudi zamejska.
c)	Spominski pohodi in planinske proslave — teh je 13. Spominski pohodi so stalni, zato naj omenim le glavna: na Osankarico, na Jelovico, na Stol, na Snežnik, na Porazen, na Blegoš na Poljano ped Storžičem, na Slavnik, na Javornik. Vse te izlete pa ima na skrbi en sam vodič. Spominskih pohodov se vsako leto udeležuje več članov društva.
č) Večdnevni planinski izleti so trije; dva gresta po Poti kurirjev in vezistov, eden pa po Istrski planinski poti.
d)	Avtobusni izleti: teh je 11 in sicer vsak mesec vsaj eden, 6 Izletov je v zamejstvo. Skupaj je to 79 izletov — v enem samem letul
Nai cmenim še izlete, ki se prirejajo v okviru izletniške sekcije že od leta 1976; načrtujejo jih v »mrtvi sezoni«, od novembra do februarja in so tradicionalni. V teh mesecih so bili na primer v sezoni 1981/B2 tile:
Nagradni izlet za planince, ki so bili največkrat na izletih; tekih je za cel avtobus; sev=da smo imeli tudi planinski družabni večer; družabno srečanje s planinci iz Zagreba Samobora, z Reka in Karlovca, s katerimi izletniški odsek prisrčno sodeluje in je vsako leto menjaje v Sloveniji oziroma na Hrvatskem: prehodili so tudi Cerkniško in Hrastniško planinsko pot Končno je treba omeniti ponedeljkove planinske popo dnave v tej »mrtvi sezoni«, ko prikazujejo slike fotoamaterjev, članov izletniške sekcije. Teh
Obisk pri Pavlu Kernjaku na n|caovi domačin v Trebinji (Roži tela 1970. Na sliki so (z lave): Pavel Kerniak, Luka Kočar, Maks £02 in avtor sestavka. [Opomba: P. Kernjak je umrl 11. dec. 1979 v bolnišnici v Celovcu.)
Foloorafiio del na voljo avter seslavka
Avtor članke z dr. Milio Potočnikom oh otvoritvi Tržaške vertikale na tromeji na Peči
dne 5. oktobra 1975
l-olo dr. B Šalamun
popoldnevov je bilo v novembru, decembru in januarju 11. Ta srečanja so znana že pel let, zanje pa skrbi neumorna in zaslužna planinka, sama fotoamaterka, Ančka Tomšič, kar je treba posebej omeniti, saj sodi to v okvir posebne dejavnosti izletniške sekcije. V petih letih je bilo 70 popoldnevov, na njih pa je sodelovalo 24 fotoamaterjev Iz skromnih začetkov je v okviru izletniške sekcije nastala omenjena skupina fotoamaterjev, ki so nam prikazali pota, po katerih smo hodili. Najbolj neumoren jo bil pokojni Janko Skerlep, saj je sodeloval vsako leto. Ko ni več hodil, je prikazoval posnetke z avtobusnih izletov, rožice s svojega vrta in nebo z oblaki ali brez njih v vsakem letnem času. Zadnjikrat nam jih je predvajal še 9. novembra lani. Ponosni smo lahko nanj tudi zaradi tega, ker je že leta 1934 sodeloval s svojimi 34 izrednimi posnetki v knjigi Juliusa Kugyja »Die Julischen Alpen im Bilde« hkrati s spremnimi besedili ob vsaki fotografiji. Iz Vzhodnih Julijcev je 33 fotografij, iz Zahodnih pa ena.
Ob otvoritvi Koče na Bleščeči planini — junija 1969.1.	foto Dokumentacija PV
Otvoritev koče na Blaščeči planini 1. lunlja 1969
Toto M. Krišelj
Ta razlaqa ie za tistega, ki ne pozna dovolj organizacije planinske dejavnosti morda malce dolgočasna, ni pa nerazumljiva. Toda poudariti velja, da o povojni izletmšk, dejavnosti PD Ljubljana-matica ni bilo doslej dosti objavljenega, zato štejem "svojo osebno obveznost, da zamujeno nadomestim, saj že 16 let spremljam to delo kot udeleženec izletov in vem, koliko je treba prizadevnosti, da stvari steceio, kot je treba, "n ta skrb |e bila v roki enega samega človeka, ki letos z veseljem in zadovoljstvom praznuje to obletnico, kar je dandanes prav gotovo redkost.
In kako načrtujejo izletniško sezono? Vse skupaj se začne že leto dni poprej. Treba ie vedeti za rove ali delno prehojene transverzale. za dosedanje izlete. daj.h neb, prehitro ponavljali. Novo in neznano pot si jc treba poprej ogledati. Poskrbele treba za vodiče in se z njim, natančno pogovoriti. Med najbolj stalne vod,če spadata tudi naš koroški prijatelj Walter Kanauz iz šmohorja in Em,i Knebe, ki ju moram posebej omeniti, saj sta nam skupaj z Dunajčanko Irmgard Schmidt izredno naklonjena .n to že od prvega izleta na Negal (Spitzegel), 23. 6 1974, v okviru »Poti prijateljstva«. Seveda fc treba pri toliko izletih veliko usklajevanja Stalni izletniki na letni program koma, čakajo in okoli novega leta ga imajo že v rokah. Skoraj nikoli se nič ne spremen,, kvečjemu kaj zamenja in to zaradi nepričakovanih objektivnih razlogov Na osnovi letnega programa je treba potem ugotovili kilometre zaradi pogodbe z avtobusnim podjetjem; sproti ie treba pripravljati listke za rezervacijo in mesečne programe. Ti programi so na volio od leta 1971. Vsebujejo vse, kar zadeva izlet Ce je le možno, je predvidena tudi krajša pot, če bi bil izlet za nekatere prezahteven Skratka, dela za pripravo ene same izletniške sezone jc čez glavo dovolj. Seveda bi bilo priporočl|ivočeb,napisah kai tudi za časopise. V društveni pisarni je na voljo plakat o vseh izletih določenega meseca. Ta je včasih tako dolg da bi ga lahko merili na metre. Za to je redno skrbel naš letošnji osemdesetletnik — jubilant ing. Slavko Vihra.
Če bi prebirali zapisnike občnih zborov, bi ugotovili, da je bil prvi izlet na Koroško in sicer z avtobusom leta 1952; tisto leto je bilo 29 izletov s 570 udeleženci; o izlelništvu za leto 1953 ni podatkov, za leto 1954 pa spet najdemo podatek, da je bilo U iz etov z 836 udeleženci, potem leta 1965 — 28 izletov z 89G udeleženci in leta 1966 — 33 izletov z fi4Ö udeležcnci. Drugih podatkov o izletih pa ni. Če primerjamo te števi ke s tistimi, ki so navedene v zapisniku občnega zbora za leto 1931. bomo dobili podatek, ki prt ca, da se je izletništvo zelo razmahnilo. Leta 1981 se je udeležilo 35 nedejsKih izletov 15 visokogorskih, 8 avtobusnih, 5 večdnevnih, 10 pohodov in dveh planinskih pros av 3960 planinccv-izletnikov. 70 avtobusov pa je prevozilo 17 100 kilometrov. Za izletništvo so skrbeli Tone Štajdohar. Slavko Pcršič in Andrej Stegnar. Vseskozi so želeli najt.
417
nekoga, kl bi prevzel mesto načelnika izletniške sekcije za daljše obdobje, za nepretrgan čas, ker se sami niso mogli posvečati le delu v planinstvu, ko je bilo v prvih letih po vojni treba poprijeti še na drugih področjih in jc tako za planinstvo, za razvijanje množičnih oblik planinstva, kot je postajalo izletništvo, ostajalo bolj malo časa. V desetletju med 1973 in 1982 je bilo 612 izletov, torej več kot dvakrat več kot v prvem desetletju (266). Organizirali so posebne fotoamaterske izlete; teh je bilo od leta 1972 naprej 13, vodil pa jih je Jože Kregar Na izletih PD Ljubljana-matica so prirejali najrazličnejša srečanja npr. s Karlom Prušnikom-Gašperjem v Bilčovsu, avtorjem knjige »Gamsi na plazu«, obiskali smo kasneje tudi njegov prerani grob v Kotmarji vasi; bilo je ve c priložnostnih srečanj, npr. s Pavlom Kcmjakom. s Florjanom Lipužem, avtorjem knjige »Zmote dijaka Tjaža«, v njegovi mali šoli v Lepeni, kjer poučuje in domuje. Bili sme na kulturno-umetniških prireditvah, ki so nam jih prirejali Korošci, srečali smo se v Selah ob 10-letnlci izletov na Koroško, v Svečah, Radišah. Tratah pri Borovljah in nazadnje v Šemprimožu. Na Koroško hodimo zdaj že 14. leto, večkrat smo bili na Bleščeči planini, kjer ima SPD Celovec svojo kočo in kamor je usmerjen vsakoletni pohod »Ari-hova peč« iz St. Jakoba. Ob tej priložnosti nesemo tja tudi slovenske knjige. Ponovno smo bili v Reziji, prav tako s knjigami, odpirali smo Tržaško vertikalo na tromeji na Peči 5. 10. 1975, ob obilni udeležbi Tržačanov in Koprčanov. V Rablju imamo prijatelja očeta in sina Leopolda Komaca, imamo dobrega poznavalca tržaškega ozemlja Jožeta Svaglja, na Koroškem pa predsednika SPD Celovec Ljuba Urbajsa in vodiče Franca Kiopivnika. Blaža Gascrja z ženo ter Jožeta Malovršnika. V okviru dogovora planinskih društev vse Jugoslavije (iz vsake republike in pokrajine po enega) sodelujemo tudi v izletniški skupnosti, ki se imenuje »Bratstvo in enotnost«. Srečanje je vsako leto v drugi republiki, Povsod imamo dosti prijateljev, dosli jc hvaležnih udeležencev izletov, ki si z vnemo in prizadevnostjo pridobivajo zlate in srebrne čeveljčke; prvega dobiš za prehojenih 300 km, drugega za 200 km, bronastih, za prehojenih 100 km pa že skoraj ne štejemo. Skupno je bilo prisluženih 206 zlatih čeveljčkov, srebrnih pa 125. Te čeveljčke podeljuje Partizan Slovenije in jih naši izletniki dobivajo od leta 1978. Naj omenil še to da se izletniška sekcija finančno vzdržuje sama pa tudi z administracijo ne obremenjuje društveno pisarne.
Menim, da bi zaslužilo Izletnitšvo v okviru PD Ljubljana-matica in sploh izletništvo v Sloveniji podrobnejšo obdelavo. Podatkov je kar dosti na voljo, mogoče pa jih je tudi zbrati, saj se z Izletništvom ukvarja še dosti PD po Sloveniji. (Železničarji In poštarji, le-ti imajo dosti boljšo medrepubliško povezavo kot PD Ljubljana-matica) To ka' sem napisal o izletništvu v PD Ljubljana-matica, naj velja le »za prvo orientacijo« saj je ostalo še dosti mikavnih podrobnosti.
Jelovec s Slemena
Vlnjeta F. Kreuzer
S POTI PO MAROKU
(Utrinki iz Afrike) FRANC HRIBERNIK
Medtem ko so smučarji še uživali prelesti bele opojnosti na areških smučinah tisto hudo zimo, sva se z Jožctom krepko potila na ulicah Marakeša in v hribih Visokega Atlasa v Maroku.
Z Jcžetom Holcmanom sva se kot člana ruškega planinskega društva pridružila kranjskim planincem, ki so organizirali izlet v Afriko, natančneje v Maroko, kjer naj bi so povzpeli na najvišji vrh pogorja Atlas, 4165 metrov visoki vrh TOUBKAL. Ponudila se nama je torej priložnost, da spoznava spet eno deželo in to na afriških tleh. Maroko je država v severozahodni Afriki. Prištevamo jo med atlaške dežele, kamor spadajo še Alžirija, Tunizija in Španska Sahara. Veliki gorski hrbet Atlasa se razteza v dolžini nad 2000 km od Španske Sahare do tunizijskega primorja. Naštete dežele sestavljajo jedro tega območja in so po svoji naravi in življenju ena sama celota. Ne razlikujejo se samo od črne Afrike, temveč se s svojim razdrobljenim gorskim svetom in značilnim sredozemskim podnebjem razlikujejo tudi od druge sredozemsko Afrike.
Atlaški svet je že tisočletja tesno povezan z gospodarskim, kulturnim in političnim dogajanjem v Sredozemlju. Iz (eničanskih kolonij se je razvila Kartagina, ki je bila dolgo časa vodilna sila. V rimski dobi je imelo to področje precejšen gospodarski pomen. V 5. stoletju doživi vdor Vandalov, v 7. pa invazijo Arabcev. Po razpadu arabskih kalifatov se v 16. stoletju uveljavi turška oblast. V 19. stoletju začnejo v ta svet prodirati Francozi. Alžirijo osvojijo v letih 1830—1057, Tunizijo 1681—1882, Maroko pa 1912. leta. Rasne, etične in verske značilnosti prebivalstva so odsev večnega mešanja različnih ljudstev in vplivov. Najstarejše znano prebivalstvo tega predela so hamitska ljudstva, ki so v Evropi znana pod imenom Berberi. Večina starih hamitskih ljudstev je v več kot 1000 let trajajoči arabizaciji opustila svoj jezik in sprejela islam. Bolj čista so se ohranila v gorskih predelih, kamor arabizacija ni prodrla, tako so se Kabilci ohranili vzhodno od Alžira, Savije v gorah Auresa, Rifi na severu Maroka in v gorah ob sredozemski obali. Tamazigtj še živijo v srednjem Atlasu, Slehi v Visokem Atlasu in Tuaregi v saharskih gorah in oazah.
Pogorje Atlas
VELIKE SOCIALNE RAZLIKE
Bolj pomembne kot rasne in jezikovne so socialne razlike med etničnimi skupinami. Berberska ljudstva so v splošnem poljedelska. Gojijo stare sredozemske kulture, kot so oljke in vinska trta, ki so jih prevzeli še od Kartažanov. Tudi obdelovanja zemljo je v glavnem ostalo takšno, kot je bilo tedaj; preprosto orodje, isti obdelovalni sistem s preprostim namakanjem, isti tipi hiš, Isti mlini za žito in olje Arabci pa so predvsem nomadi, obrtniki in trgovci. Na podlagi tega so navezovali trgovske stika z drugimi ljudstvi in deželami, ki so se bistveno razlikovale od agrarnega starokopltnlštva Ber-berov, kajti ti so se zapirali v ozke meja svojih vasi in plemen.
Po vrednosti naravnih razmer za kmetijsko izrabo tal lahko atlaški svet razdelimo na tri področja: primorski, gorski in saharski dal. Primorski del obsega ožje in širše obalno področje, doline rek in bolj namočena severna pobočja gora, kamor sega sredozemsko pednebje s prevlado sredozemskih kultur. Gorski svet obsega visoka gorovja Atlasa in vmesne planote s stepskim rastlinjem, kjer še vedno prevladuje nomadsko življenje V saharskem delu pa je stalna naselitev mogoča le v redkih oazah in osamljenih gorah.
Pa si natančneje oglejmo Maroko, kamor sva potovala z Jožetom.
Maroko je ena značilnih dežel arabskega sveta. V starem veku se je imenoval Ma-vretanija po prvotnih prebivalcih Mavrih, ki so živeli tu. Po burnih osvajanjih številnih narodov je v 15. stoletju tudi moč Arabcev začela slabeti. V Maroko je začela prodirati Španija nato Nemčija in Francija. Leta 1911 je postal Maroko francoska kolonija. Francoski kapital je prevzel najpomembnejše ekonomske položaje. Kmet, ki jc obdeloval zemljo, ni bil njon gospodar.
LETA 1956 NEODVISNOST MAROKA
Maroško ljudstvo se ni pomirilo z izgubo neodvisnosti. 2e leta 1921 jc izbruhnil upor v Španskem Maroku. Po drugi svetovni vojni pa se je upor proti kolonializmu še povečal. To je prisililo Francijo, da je leta 1946 dala Maroku široko samoupravo v mejah francoske unije. Tudi s tem maroško ljudstvo ni bilo zadovoljno, zato je morala Francija leta 1956 Maroku priznati neodvisnost, vendar še do danes niso izginili sledovi kolo-nializma. Ostal je predvsem tuji kapital.
Maroška država se razteza med Sredozemskim morjem, Atlantskim occanom, Alžirijo in Saharo. Meri 445 ODO km2 in ima okrog 16 milijonov prebivalcev. Od tega je 53% Arabcev, 40 "/o barberskih ljudstev, 5% Evropejcev ter nekaj Američanov in 2idov. Po družbeni ureditvi je kraljevina. Prevladuje muslimanske vera, uradni jezik pa je arabščina in francoščina. Glavno gospodarsko in politično središče je Rabat (280 000 prebivalcev), največje mesto pa jc Casablanca (1,2 milj. preb.). Druga pomembnejša mesta so še Fez, Marakeš, Meknes, Tanger, Agadir itd.
VELIKE RAZLIKE V PODNEBJU
Fodnebje je različno. Ob obali prevladuje sredozemsko, subtrop3ko, atlantsko, v notranjosti subtropsko in stepsko puščavsko, v goratih predelih pa celinsko podnebje. Povprečna januarska temperatura je od 10 do 12CC, povprečna julijska pa od 24 do 28° C. V hribovitih predelih so hladnejše zime s snegom, medtem ko v puščavskih predelih ni redkost, da julija živo srebro pokaže do 45" C v senci in še več.
POLJEDELSTVO — ŽIVINOREJA
Vse reke so skromne z vodno silo. Največja reka je Muluja ki se Izliva v Sredozemsko morje, v Atlantski ocean pa se izlivajo Sebu. Umer, Tensift Vadi Dra itd. Večina tah presahne v sušni sezoni. Poljedelstvo je najbolj razvito v primorskih nižinah in dolinah rek. Najpomembnejše za njegov razvoj pa so melioracije zemljišč. Poglavitni poljedelski pridelki so pšenica, ječmen, koruza oves, proso, riž, od sadja pa mandeljni, dateijni, pomaranče in limona. Veliko površin je posajenih z oljkami in vinsko trto, iz katere teče dobro maroško vino.
Živinoreja je razvita zlasti v gorskih dolinah. Ovac in koz gojijo največ, nato sledi govedo, konji, mule, kamele in osli.
Gozdov je malo. Kjer pa so, raste plutovinastj hrast, cedra in raznovrstno grmovje. Uspevajo le na obronkih Atlasa. Važna je tudi samonikla trava, ki jo uporabljajo v 420 papirni industriji, v tapetništvu in pletilstvu.
RUDNA BOGASTVA
Rudno bogastvo je bogato in raznoliko. Najvažnejši so fosfati (20 svetovno proizvodnje). Velika nahajališča so pri Khouribgku in Kaškallu. Zaradi teli rud se je razvila velika industrija superfcsfatov; te izvažajo precej nepredelanih. V manjših količinah kopljejo železovo rudo, važnejša je manganova ruda, ki jo kopljejo v Visokem Atlasu, odkoder jo z žičnico prevažajo v Marakeš. Kopljejo še svinčeno in cinkovo rudo, kobalt in podobno. Na splošno pa primanjkuje premoga. Vidno mesto v gospodarstvu zavzema tudi ribiška industrija.
GORSKI SVET
Ozemlje Maroka je v glavnem gorato. Povsem na severu se dviguje pogorje Er Rif (2400 m). Južno od njega se razteza Srednji Atlas (3751 m), na jugu je Anti Atlas (2531 m), a najvišji vrh dominira v Visokem Atlasu, to je Toukbal, 4165 m. Višji od njega na afriški celini nad ekvatorjem so samo vrhovi v Ugandi in Keniji, a to je več tisoč kilometrov od tod.
Dragi bralci, v nekaj skromnih stavkih bom skušal utrniti spomine s poti na ta vrh, kajti težko bi našel besede za vse očarljive trenutke, ki sva jih z Jožetom doživela v deželi »Djeziret el Maghreb« ali po naše »na otoku na sončnem zahodu«, kakor Arabci imenujejo Maroko in ves svet med Oceanom in saharsko puščavo
Ko je letalo Inex-Adrie preletelo Rabat in Casablanco, naju je mučila radovednost, kakšno neki bo prvo srečanje z Afriko. Radovednost je bila potešena že čez nekaj trenutkov, ko je letalo pristalo na novem letališču v Marakešu. V obraz nama je udarila še kar znosna vročina, tam okrog 28° C; pred poletom pa sva na brniškem letališču drgetala pri 2° C pod ničlo. V 5 urah sva doživela 30° C temperaturnega preobrata in to se je poznalo tudi na bledih obrazih, ki pa so postali kmalu rdeči in skoraj rosni.
NA TLEH AFRIKE
Marakeš je eno izrr.ed večjih maroških mest, oddaljeno 245 km od Casablance v smeri proti jugu in šteje čez 200 000 prebivalcev. Nepozaben vtis napravi na obiskovalca obisk tisoč trgovin in trgovinic v mestu, posebej pa še neznosen hrup na osrednjem trgu Džama Fna. Priti na ta trg se pravi, videti Maroko. V utesnjenih obrtnih delavnicah, ki se stiskajo druga k drugi, dokončujejo mojstri domače obrti svoje izdelke in jih v prednjem delu delavnice, ki predstavlja prodajalno, takoj prodajajo.
To je bila velika paša za oči. Oko se nikakor ne more nagledati različnih živopisnih barv, čudovitih preprog, posode, izdelkov iz bakra, torb in torbic iz kameljega usnja itd. Ker sva prehitro šla s pogledi po predmetih arabske trgovine, sva zašla v blodnjak ulic. Majhen, okrog deset let star deček, je opazil najino vznemirjenost, zato se je nama brž ponudil za vodiča. Sprejela sva ga kot rešitelja. Na najino željo nama je pokazal še bolj zapleten blodnjak pokritih ulic, kjer barvajo volno v posebnih banjah in jo nato na vrveh, razpetih od strehe do strehe nad ulico, sušijo na top'err soncu. Pisanost barv sploh nI mogoče opisati. Prepletajo se od modre do rdeče, od rdeče do ze'ene itd
Vodil naju je še po številnih trgovinah in nama ob kupovanju spominkov razkazoval najboljše trgovine. V eni takšnih trgovin sva opazila, da najin vodič trgovcem ni bil preveč pri srcu, kajti povsod, ko ga je prodajalec zagledal, ga je ozmerjal in spodil. Sele po obisku nekaterih drugih trgovin sva doumela, zakaj ga ne marajo videti s turisti. Ko sem na vse načine obračal ženske torbice iz kamelje kože, prodajalec mi je povedal tudi ceno, me je fantič krepko vščipnil v nadlaket in to je bil znak, da stvar ni dobra, da je predraga. S tem si je lantič pri turistih pridobil zaupanje in s tem seveda več bakšiša. Vendar bolj kot mene, sem jaz vščipnil njega, ko sem dodal še nežno klofuto zato, ker mi je tatinsko segel v desni hlačni žep <n hotel zbežati s 100 dlrhamskim bankovcem.
Na veliki ploščadi tržnice, pred stojnicami banan in oranž, naju je najbolj pritegnil krotilec kač. Za dva dirhama sva ga lahko tudi fotografirala. Okrog rok in vratu jo imel oviti dve dolgi kači, ki sta sikall na vse strani. Krepko sem odskočil, ko mi je hotel eno oviti okrog vratu. Se bi ga fotografiral, vendar sem iz previdnosti raje ušol, ker so je proti meni pomikala skupina »muzikantov«, ki bi jih moral poslušati. Plačal sem jim samo za fotografiranje in ob takih »blagajnah« se je žep hitro praznil. Če sva povsod hodila molče, sva se morala ob dreserju opic pošteno nasmejati. Neugotovljeno število jih je skakalo po obrabljeni mizi, kjer so izvajale različne vragolije. Konec najinega pohoda po Marakešu je bil obisk pri čarovniku. Z ostrim glasom in kriljenjem z rokami je hotel vplivati na duševnost v polkrogu sedečim radovednežem. Kljub neprekinjenemu
govorjenju je slišal, da je šklocnil sprožilec na mojem fotoaparatu. In že je zahteval plačilo. V tistem trenutku je bil okrog mene sklenjen krog odraslih moških. Dva izmed njih sta imela pri mojih nogah dolgo vrvico in bankovec; le-tega je prvi pritiskal k tlom. Ko je drugi potegnil za vrvico, bankovca ni bilo nikjer več, nato se je spel prikazal in spet Izginil... Skoraj plašnih oči in nekoliko v zadregi sem se izmuznil iz kroga, poiskal Jožeta in zapustila sva tržnico ter odšla pod košatimi palmami proti avtobusni postaji.
Avtobus, naložen s 109 potniki in s prav toliko kosi prtljage, je drvel po ravni cesti mimo dateljevih nasadov in drevoredov kaktusov v 52 km oddaljeni kraj Asni, ki leži na višini 1218 m. V hotelu »Toubkal« je bila naša baza. Ker sva bila vedno pri »ta zadnjih«, sva v hotelu morala prespati na tleh v novem hotelskem prizidku. Pod odprtim oknom so se sprehajale štorklje, ki piezimujejo v teh krajih. Nekoliko pozneje kot mi se bodo vrnile v našo Prekmurje. Skoda, da nisem iz Prekmurja, mogoče bi katero izmed njih prepoznal. Notranjost hotela je lepo urejena. Vse je v stilu arabske arhitekture, na tisoče izrezljanih ornamentov na stropu, stebrih in zidovih. Ob večerih se je ob hotelu zbrala vsa pisana druščina domačinov in nas — planincev. Trgovali smo s spominki edine vrste v teh planinah, z minerali.
Otroci jih ponujajo v najrazličnejših barvah in velikostih. Pri tem pa znajo postaviti visoko ceno, ki jo lahko po dolgem prerekanju zbijaš tudi na desetino. To pisano kamenje nabirajo po obronkih Atlasa; lepšega, bolj svetlečega v vijoličastih kristalih pa kopljejo iz globine tudi do enega metra. Na območju Asnlja živijo pretežno saharski Arabci, nomadi, ki so prišli semkaj iz Sahare. Ta ni daleč od tod. Zemljo so jim dodelili že tukaj živeči Berberi. Tako so 3i saharski Arabci začeli graditi hiše na podarjeni zemlji drugo ob drugi in s tem, ko se je množila družina, se je širila tudi vas. Tako so na obronkih Atlasa nastajale vasi, strnjena naselja iz rjavega blata. Leže po gričih do višine nad 2000 m visoko. Preživljajo se predvsem z živinorejo. Na skopi zemlji z malo zelenja si ovcb in koze iščejo hrano prav do snežne moje. Lastniki namakanih travnikov pa gojijo tudi po kravo ali dve.
Raznobarvne minerale nam prodaja tud visok temnopolt fant 18 let, nakodranih dolgih las, čedne zunanjosti In solidnega obnašanja. Pova da je sin matere Berberke, oče pa je Arabec. Preživlja se s prodajo mineralov, ki mu je edini vir zaslužka. Pri stalnih stikih s tujci se je naučil francosko, angleško in nemško. Tako s trgovino nima težav. Najbolj živahno postane Isdaj, ko se nad Asni spušča mrak. Skupine žena z velikimi glinastimi vrči na ramenih odhajajo iz vasi k reki po vodo. Tarča naših kamer so. Starejše se previdno odmikajo, obračajo hrbet, medtem ko nam mlajše v dolgih pisanih krilih, velikih črnih oči In močno obarvanih ustnic stojijo pred objektivi. Nato od nas zahtevajo bonbone, čokolado in denar Spet se odnekod pritepe zgovoren fantič in potegne Jožeta za rokav. Tako bolj na uho mu zašepeta, da ima doma sestro Ne bo mu žal, če pojde z njim, še predrago ne bol? Jože pa se samo zasmeji in namigne šc meni. Medtem se je nad Asni spustila noč. Naslednji dan bo lepše in zanimivejše. S prijaznimi Berberi in natovorjenimi mulami bomo krenili proti temni gori. Se jutri moramo priti na vrh!
Ob petih zjutraj stlačiva v nahrbtnik vse konzerve, puloverje, močno posušen kruh in plastično vrečko s filmi, drugo prtljago pa potisneva v kot in zakleneva sobo. Najin z brado porasli »čimer« je že zdavnaj odšel na piano. V sobi na tleh smo spali namreč trije. Spustiva se po stopnicah v jedilnico in naročiva kavo. Natakar, mlad Arabec, nama postreže kar v dolgih sivih spodnjih hlačah. Verjetno se mu za nekaj tistih kavnih gostov ni splačalo obleči hlač. Ta čas ja pred vrata hotela pridrvel kombi. Za vsako ceno sva hotela biti enkrat med prvimi, zato sva nemudoma splezala v njegov zadek in so pomaknila naprej do šoferja. To bova Imela lep razgled skozi vetrobransko steklo, saj drugih oken ta kombi sploh ni imel. Bil Je brez sedežev, temen prostor med tremi stenami, kot živinski vagon. Za nama so se »nabijali« še drugi. Točno 32 nas je bilo v kombiju. Ce bi kdo odgrnil streho, bi pomislil na sardine, ki »stoje«. Za krmilo je sedel mlad fant, prižgal dolgo cigareto in pognal motor. Vozilo se je brez težav premaknilo in odpeljali smo se proti Imlilu, v 17 km oddaljeno vasico na višini 1740 metrov, kjer se začenja pot na Toubkal. Le nekaj kilometrov je bilo asfalta, nato pa je cesta prešla v ozek makadamski pa3 ob robu strmega pobočja Globoko v soteski je leno tekla Imlinščica. Ko je bilo esfalta konec, je bilo tudi konec udobne vožnje. Makadamska pot je bila zelo ozka, avto pa tako širok. Precej bolj širok kot cesta. Vsaj zdelo so nam je tako. 2e po prvih šoferjavih zavojih nad prepadi sem sa spomnil vrlih himalajcev in njihovega pripovedovanja o drznih šoferjih tovornjakov. Sedaj sem se na podobni vožnji znašel sam in rad jim verjamem, da je tako, kot so pripovedovali. Naš šofer je »stopil na gas do daske«, in začel voziti po cesti lam, kjer je bilo najmanj kamenja. Ker pa jo bilo kamenja zmeraj dovolj na desni, je vozil zmeraj po skrajni levi tik nad prepadi. Na ovinkih je vozilo divja poskakovalo In se nagibalo s tolikšno težo. Nam. ki smo imeli priložnost gledati skozi vetrobransko steklo, je zastajal dih. Požvižgala sva se na razgled. Od časa do časa smo se zgrabili za ramena in kadar
je šlo levo kolo morda le za centimeter nad prepadom, smo zamižali in vzdihnili. Šofer nas je ledaj pogledal brez vsakršne prizadetosti. V vozilu je nastala popolna zmeda. Premetavalo nas je sem in tja. Se v temi so čutili divjo vožnjo.
»Daj, reci mu, naj vozi bolj desno,« sem slišal z leve, takoj nato pa rahel vzdih »joj«, ko smo švignili čez mlakužo na cesti in se dno soteske ni videlo.
»Pusti ga, saj mora vedeti, kako se vozi,« je prvega potolažil drugi in dodal: »Saj verjetno nismo ml prvi potniki, ki nas tako vozi, tudi drugi so srečno prispeli v Imlil.« Da bi se še trdneje držal, sem poprijel debelo žensko nogo poleg sebe in jo_stisnil pod pazduho. Prijel sem jo s prekrižanimi rokami in izbuljil oči v kilometrski števec, da bi videl, kdaj neki bo konec te pustolovske vožnje. Za vsak prevoženi kilometer sem ostalim glasno poročal, koliko še imamo do cilja. Nekdo je skušal biti duhovit, pa je vprašal, če imam pod pazduho morda rezervno nogo. Verjetno bom potreboval kar dve in še kaj več, če bo zmanjkalo ceste pod kole3i, sem pomislil, ne da bi odgovoril. Le grenko sem se nasmejal, enako pa vsi drugi, ki so prisluhnili dialogu.
MIMO UTRDB TUJSKE LEGIJE
Na koncu makadamske poti, ki je polagoma že prehajala v kolovoz, sc jo pred nami razgrnilo naselje, stisnjeno v breg. To je Imlil. Nekaj koč, bile in restavracija, zgodaj zjutraj še vse zaprto Pogled navzgor v sotesko Imlinščice je ponujal bele vrhove Atlasa, ki se zdijo čisto blizu. Čaka nas karavana z mulami in konji. Nosači se takoj zgnetejo okoli posameznikov in s prtljago polnijo hrbte živali. Sest nahrbtnikov zmore en konj ali mula. Prav do Er.ežne meje bodo nosači šli prazni za živalmi, tam pa bodo bremena prevzeli sami. Preden se naravnamo na ozko pot med debela debla listavcev, si marsikateri naskrivaj popravi srajco pod pazduho in hoče prikriti široke mokre madeže znoja. Pa ne od napora, ampak od vratolomna vožnje, zaradi katere so se nakodrali tudi živci. Minile so štiri ure zmerne hoje. Najprej po gladkih vaških poteh, nato čez grušč, ki ga je na majhno ravnico nanesla hudourniška Imiinščica. Ob starih utrdbah tujske legije, je pot zavila strmo navzgor, mimo pastirjevih kozjih čred in prečkala večji potok. Prav tam, kjer je pot prečkala potok in je bilo z leve videti majhen potoček kot pritok, se je med kamenjem prikazalo nekaj bornih koč z ravno ilovnato streho. Na naše veliko začudenje je v ozki »ulici« mož srednjih let prodajal dragoceno coca-colo. Dali smo duška svojim oznojenim telesom in izpraznili na ducate stcklenic. Na drugi strani potočka je po kamnih poležavala nomadska družina v pisanih živobarvnih oblačilih. Ko sem se jim hotel približali s fotoaparatom, so se brž poskrili v veliko votlino. Votlina, velika 5X5 metrov, je bila belo pobarvana, na vrhu pa je plapolala državna maroška zastava. Nasploh je zanimivo to, da si državno zastavo lahko videl povsod, na skali v tem gorskem svetu in na slrehah avtobusov na marakeških ulicah.
VRHU NAPROTI
Še preden pridemo do snežne meje, se je začel oglašati želodec. Zmeraj bolj je krulilo v njem, potešiti pa ga nisva mogla s čim, kajti zdržljive mule so prenesle najin nahrbtnik že daleč gor v strmino. Za okrepitev sva tu in tam poprosila za sok najine sopotnike, ki so stvar obrnili pametneje kot midva. Smilila sva se svetlolasi Lili in Piki Nogavički z dvema čopkoma spletenih las do ramen, ki sta pogumno korakali pred nama. Pri studencu, kjer sva dohitela nosače, sva našla svoj nahrbtnik. Mule so bile razbremenjene in po končani malici obeh kategorij popotnikov, planincev in nosačev, smo zagezili v južni sneg in v zgodnjem popoldnevu prišli do koče Neltner na višini 3207 metrov. Njena kapaciteta je za 35 oseb, nas pa se je nagnetlo kar 109. Zgrajena je bila leta 1938. Postavila jo je francoska sckcija za planinstvo. Sonce je vse močneje pripekalo. Vročine nevajeno kožo sva zadnji trenulek, zda| vem, da že prepozno, zavarovala z debelo plastjo kreme. Čeprav so se nekatere skupine odločile, da bodo ta dan počivale, sva midva hotela preizkusiti svojo kondicijo in še isti dan priti na glavni vrh. Polna novih moči in kalorij, ki sva jih črpala iz nahrbtnika, sva se zapodila za skupino, ki je pravkar odhajala na vrh. Nadelane poti ni bilo nikjer. Pot smo si iskali sami v smeri, kjer smo ves čas opazovali vrh; Najprej čez nekaj manjših snežišč, mimo ledenega slapa, strmo navkreber po zdrobljenem umazano rjavem kamenju v majhno krnico. Prečkali smo še eno strmo z zmrznjenim snegom pokrito pobočje in ob prihodu na greben že čutili, da nam srce močno bije. 4000 metrov! Zrak je bil vse redkejši in pljuča niso več dovoljevala pospeškov. Hitreje si hotel navzgor, prej si moral sesti in počivali, dokler ni razbijanje v prsih ponehalo. Od vzhoda se je hitro približevala noč, zato jc bila vsaka minuta dragocena.
Na vrhu Toubkele, 4165 m
TOUBKAL, 4165 metrov
Ura je pol sedmih zvečer. Z Jožetom stopiva ob leseno piramido na vrhu in si stisneva roki. Stiskajo jih tudi drugI nama in midva njim. Tisti trenutek je pozabljeno vse. Kot da bl sa topilo telo, tako toplo zagomazi po vsem telesu. Toplo je tudi v dlaneh, v čevljih, v ušesih, v srcu. Toplo ja tudi sonce, čeprav le še kot rdeča žoga lebdi na obzorju. Ko se potopi nekje v Atlantski ocean, je noč že skočila sem čez saharsko puščavo. Plazi se po obronkih Anti Atlasa in zakriva oaze. Mi smo na Visokem Atlasu, na njegovi najvišji konici — TOUBKALU, 4165 metrov visoko, v diagonalnem središču Maroka. Razgrnem zemljevid in gledam barve na njem. Samo lam na vzhodnem robu Afrike bi lahko bili še višje V Etiopiji, Keniji. 6000 km od tod. Hrepenenje po gori je poplačano z zadovoljstvom in niti mraz, ki je prišel z nočjo, naju ne more pognati v dolino. Se dolgo stojiva ob znamenju, fotografirava in nabirava kamenčke, ko nad Asnijem zasveti prva zvezda in se grebeni še ostreje zarišejo na zahodnem horizontu. Umakneva se pod graben Tu je v mraku obstalo dekle in prosilo je za pornoč. 2elela je priti na goro. Kratek pomenck in že to je bilo dovolj, da je sama odšla naprej. V dolgih skokih sva hitro izgubljala na višini. Po lastni smeri sva prišla v krnico; tu naju je ujela trda noč. Skupina se je razbila. Uničil jo je cilj. Le posamezni glasovi so se odbijali od temnih sten ko so si posamezniki utirali najkrajšo pot v kočo. Sama sva brez svetilke tavala po kamenju, ce spotikala, padala in za las ušla zdrsu čez ledeni slap. Jože ga je še pravi hip opazil; stopil je z njegovega praga. Pri sestopu sva se ravnala po svetlih lučkah, ki so označevale kočo Neltner. Po prihodu do koče sva najprej pregledala obtolčene goleni, obrisala kri in strmela v breg, odkoder so prihajali že tudi drugi. Nekomu je še poslednjič zdrsnilo, da se je z vso hitrostjo zapeljal po zadnjici po zmrznjenem snegu proti potoku ob koči. S.evilne popotnike je pogoltnila koča in spet sva bila pri »ta zadnjih«. Noč je biia neznansko dolga. Kol v konservni škatli sva se stiskala v hladnem kotu na betonskih tleh Jožetu je skozi špranjo v zidu pihalo po utrujenem hrbtu vso noč ...
Zadnji dan bivanja v Maroku je bil najkrajši. Morda zaradi slovesa od rjavih sten. hribov, kaktusov in kamel. V spominu so ostali sprehodi pc blodnjaku ulic in uličic, srečanja s krotilci kač in dreserji opic. Kar težko se je bilo posloviti od gajev, oljčnih 424 nasadov. Ostal je spomin na arabsko arhitekturo in na gnečo arabskega sveta.
ACONCAGUA, SREČNA GORA
BOGDAN BIŠČAK
Ležal sem v šotoru in buljil v slrop. Glava mi je bila povsem prazna, nobena misel ni več hotela vanjo. Vselej, ko sem se vzdignil, da bi pogledal, kaj se dogaja zunaj, je bil za to potreben prav duševni in telesni napor. Sicer pa zunaj tudi nisem imel kaj iskati. Vsi, kar nas je ostalo v bazi, smo že izgubili voljo do pogovorov, tako da sem hodil le še v kuhinjo. Tudi tam je bilo razpoloženje klavrno, saj so konzerve, ki so edine še ostale, že povsod silile iz nas. Mineval je že šesti dan. odkar smo se vrnili iz stene in ves ta čas smo brez dela poležavali po šotorih, kar nam je vsem pobralo telesne moči, predvsem pa nam je vzelo zanimanje za okolico, razen seveda za vrnitev v dolino. Spočetka so nas držali v napetosti vsaj fantje, ki so v južnem vrhu končevali novo smer, zdaj pa ni bilo prav ničesar več, kar bi nas držalo pokonci. Z zavistjo som gledal oba Američana, ki sta se napotila navzdol v Pucnte del Inca k zdravniku, ker so enega zdelovali hemeroidi. Želel sem jima srečno pot, potem pa kot vsakokrat, kadar sem zlezel iz šotora, usmeril pogled čez puščavo v točko, kjer naj bi se prikazale mule. Seveda jih ni bilo in stopil sem v kuhinjo in se sprijaznil z mislijo, da bomo najbrž še cn dan čakali nanje Dani je jedel riž in že sem se mu hotel pridružiti, ko mi je povedal, da ga je »zabelil« s kavo (grenko, ker že dalj časa nismo imeli več sladkorja), saj drugega ni imel na razpolago. Poskusil sem, pa so se mi še konzerve zazdele boljše od tiste čorbe.
Kasneje, popoldan, r.o prišli štirje Argcntinci in prinesli novico, ki smo jo tako željno čakali: mule prihajajo. Ko bi dobili injekcijo poživila, bi gotovo ne postali bolj živahni, kot smo bili tedaj. Dve uri potem smo že naložili tovore in krenili navzdol. Niti ozrl se nisem na steno, ki mi je toliko časa predstavljala več kot karkoli drugega na svetu. Bilo mi jc dovolj te puščave in njenega prahu, tega neznansko grdega, rjavega ledenika in preperelih gora nad njim. Pogledal sem prijatelje in videl, da tudi oni nimajo sentimentalnih spominov na goro, ampak so le veseli, da bo kmalu vse to za nami. Kako vse drugače je bilo, ko smo prvega dne prihajali v ta svet. Gledali smo steno, ki se je počasi odkrivala našim očem izza grebena Cerro Mirrador, in divjali naprej, da bi čimprej imeli celo pred seboj. Navdušenje nad prizorom se je čutilo v besedah slehernega, pa naj so bile te še tako preproste, in vznemirjenost pred vzponom nas je prevzemala tedaj. Trinajst dni, ki smo jih porabili za aklimatizacijo, je teklo vse počasneje Dvomi, ki so se ob preučevanju stene in ob bobnenju plazov naselili v nas, so to vznemirjenost še okrepili, da je počasi prerasla v napetost, ki bi se lahko sprostila le z dejanjem. Vzpon je vsaj zame vedno bolj pomenil rešitev pred moro, ki je vse bclj pritiskala name in sem se je lahko znebil le z odgovorom na vprašanje, ali sem sposoben opraviti ta vzpon.
Kako vse še bolj drugače je bilo tisti dan, ko smo končno pričeli plezati. Prava razigranost se me je polotila pod steno, nobene tesnobe, obvezne spremljevalke vseh težkih vzponov, nisem čutil v sebi. Tudi potem, ko smo zgoraj, na stiku naše in Mes-snerjeve variante, naložili v nahrbtnike opremo, ki smo jo pred dvema dnevoma prinesli tja in sem kar klecnil pod vso tisto težo, me dobro razpoloženje ni zapustilo. Plezanje je bilo sicer bolj garanje kot plezanje, vendar smo to pričakovali, zato nas to ni preveč motilo. Kmalu smo tudi naleteli na fiksne vrvi, ki so pospešile vzpon In pripomogle, da nam dobra volja ni splahnela. Hitrost je bila po našem mnenju namreč eno glavnih zagotovil za uspešnost vzpona. Res je siccr, da se jih, zaradi sumljive kakovosti, nismo ravno veselili, so pa nam dosti pomagale v nekakšnih krušljivih grapah, ki bi jih mirne duše lahko imenovali melišča. Tudi varovali smo kar na prižemah, ki smo jih obesili na te vrvi, saj bi nam zabijanje klinov v tej skali vzelo preveč časa. Počasi smo začeli upati, da nam bo uspelo to, kar smo si več sa na tihem želeli in kar ni uspelo še nobeni navezi, ki je v alpskem slogu preplezala to smer: da bomo namreč ie prvi dan prišli čez stolp, ki je najtežje kopno mesto v smeri. Ko smo potem že v zgodnjem popoldnevu stali pod njim in spoznali, da se bo to izpolnilo, sem se z navdušenjem, ki ga je večalo še to, da sem prvič ta dan plezal brBz nahrUjnika, lotil dela. Kljub temu, da naj bi to bila šestica, sem se kar naenkrat znašel vrh prvega in nato še drugega raztežaja in le vleka nahrbtnikov me je nekoliko ohladila. Proti večeru pa, ko smo se vsi štirje znašli na vrhu stolpa, nam nič na svetu ni moglo pokvariti veselja nad tem uspehom. Samozavest nam je kar preveč zrastla in prvič sen postal prepričan, da smo sposobni stopiti na vrh te stene.
In kake drugače j e bilo, ko sem na vrhu serakov sedel na nahrbtniku in pomislil, s kako neverjetnimi kontrasti v razpoloženju nas preseneča tale stena. Scle nekaj ur je bilo, odkar smo zjutraj brez besed urejali nahrbtnike in $ tesnobe gledali navzgor v ledne odlome, med katerimi naj bi poiskali prehod na ledenik. Spominjali smo se
včerajšnjega prečenja pod njimi, ko smo zaradi pokanja ledu hiteli, da je bilo že nevarno, da bi storili kakšno neumnost. Pred očmi so mi bili velikanski plazovi, ki smo jih opazovali še v bazi in so bili tedaj za nas le paša za oči, tokrat pa smo se ob vsakem poku zdrznili kot preplašeni zajci. Pomislil sem, da smo pravzaprav ravnali nerazsodno, saj smo vedeli, da je v vsem času, kar smo bili tam, čez našo smer zdrsnil en sam plaz, vendar nas pokanje nad nami n ravno zmodrilo. Tudi spodaj v bazi sta bila Zare in Jože v skrbeh zaradi plazov in 2are nas je že drugi dan zjutraj prosil, naj se mu javimo po radiu po vsakem večjem plazu, če nas iz baze ne bi videli. Tisto noč je namreč grmel plaz iz serakov in do jutra nista vedela, če se nas je dotaknil ali ne. Vse to se mi je motalo po glavi, ko smo se lotiti plezanja. Dva raztežaja prečnice v skoraj navpičnem, Izredno krhkem ledu, ki je ob udarcu cepina pršil v tako velikih kosili, da so nam grozili izpodbiti noge, sta nas pripeljala v položnejši del serakov. Če temu dodamo še višino 6000 m in še vedno pretežke nahrbtnike, je bila naša jutranja tesnoba povsem upravičena. Sredi vsega tegB se mi je odpela še dereza, ki pa mi jo je. ko sem lovil ravnotežje, le uspelo zapeti z eno roko. Bili so to res napeti trenutki, ki pa smo jih potem, po še dveh raztežajih položnejšega ledu, na vrhu serakov, povsem drugače podožlvljali. Vedeli smo, da so glavne težave in nevarnosti za nami, da vse do grebena ni več tehničnih težav, ki bi nas lahko zaustavile in pričeli smo se navajati na misel, da bomo preplezali južno steno Aconcague in da se bo to zgodilo prav kmalu. Vsaj zame so bili to najlepši trenutki celotne odprave, verjetno pa tudi Igor, Milan in Slave niso občutili tega dosti drugače. Posebej smo sc veselili tudi tega, da smo lahko zdaj, ko smo vedeli, da bomo verjetno že naslednji dan na vrhu, pometali iz nahrbtnikov vso težjo hrano in železje. Vedoli smo, da bomo od tu naprej višino vedno bolj čutili In bo vsaka olajšava na hrbtu še kako dobrodošla. Vse skupaj, namreč tisti občutki, ki so me nadlegovali ob odhodu iz baze, vse to se je začelo že na grebenu. Ves čas, ko smo gazili sneg na izstopnem snežišču in pobirali korake proti 7000 m, je v meni popuščala tista običajna nestrpnost, ki sicer nastopi pod izstopom, tokrat pa nas je zgrabila že 1000 m pod njim, ko smo prišli čez serake. Ko smo se potem utrujeni zvalili čez greben, sem zaman čakal na tisti občutek zadoščenja, za katerega sem ves čas upal, da nc bo manjkal, kot še vselej — doslej. Splezali smo eno-najvišjih in najbolj znanih sten na svetu pa se v meni ni zgodilo prav nič posebnega. Pomislil sem, da je to cena, ki jo plačujemo o našem tako srečno tekočem vzponu, ki nam ni postregel z vso tisto izbiro težav, ki smo jih poznali iz prebiranja in poslušanja raznih »višinskih« zgodbic, čez nas niso drseli plazovi, nismo zmrzovali, višina nam ni pobirala zadnjih atomov moči; vse to je v mojih očeh zmanjševalo vrednost naporov, ki smo jih vložili v ta vzpon. Zdaj pa mislim, da je glavni vzrok takega razpoloženja tisti, ki ga je Nejc Zaplotnik tako poetično razložil v svoji misli o poti In cilju; vzrok, ki nam ne dovoli, da bi čutili zadoščenje v tem, kar je žc doseženo in zaradi česar nas prevzame vznemirjenje le, ko gre za cilje, ki so še pred nami. In ko se tistega dne ob odhodu nisem ozrl proti steni, sem mislil na vse tiste vzpone, ki jih bom še opravil; nekoč mi bodo skupaj pomenili to, kar pri enem samem lahko le slutim.
Vzpon po francoski smeri z Messnerjevo varianto v J steni Aconcague; 19.—22. 1. 1982 opravili Milan Cernilogar, Slavko Svetličič (AO Idrija), Igor Škampcrle, Bogdan Biščak (AO Postojna).
TRIJE BRATJE, TRIJE ČASTILCI GORA -MARKO, MATJAŽ IN MATEJ
MATEJ ŠUFIC
Marko: »Moja želja, moje hrepenenjo je hotelo premagati zapoved, hotelo je tja gor, med temnozcleno rušje. pod tiste stene. Prišlo jo sonce in z njim je napočil čas, ki se ne vrne več. Gresta z mano?«
Matjaž: »Odločil sem se, da se jima pridružim. Niti ne vem zakaj, morda le zaradi lepega vremena. Ali pa zaradi tihe želje: Videli od blizu gore in gledati z višine v dolino. Nikoli še nisem imel priložnosti, da bi stopil na dvatisočmetrski vrh« Bilo je toplo: že vroče je postajalo. Sonce je vzšlo, gore so zažarele v ob|emu srebrno-ziatih žarkov in se otresle pajčolana teme. Čez grebene je zavel prijeten poletni vetrič. Tik nad nami se je mrko pel v nebo mogočni Tosc. S svojimi širokimi pleči je trgal tanke bele meglico, ki so se gnale v pobočje njegovega veličanstva, In jih delil soncu v slasten požirek. Vso pot, ko smo se prebijali po brezpotju, skozi gosto podrast, proti Vrtači, nas je spremljal z mirnim očesom svojih neoskrunjenih, skrivnostnih globočin. Matjaž: »Strah me je bilo. Gozd mi je bil tako tuj. tako mračen, da so sončni žarki komaj prodrli skozi goste veje. Drevesa so bila utrujena, gola in brez življenja. Se večjo grozo so mi povzročile kosti, ki so štrlele iz suhega listja. Marko jih je pobral in začel tolči drugo ob drugo.«
Suh zvok kosti, temačen gozd in Matjažev bled obraz so mi dali imeniten »navdih»: »Kakšno naključje, gotovo so to kosti naše praprababice... Prav tu je včasih majarlla, a ne Marko.« »Mhm ...«
»Veš, Matjaž, stari ljudje vedo povedati, da je zašla, ko je kravo iskala, oh uboga dobra praprababica.«
»Kaj pa, če so le živalske, od kakšne srne ali...« »Oh, kje pa, original človeške so, kar Marka vprašaj.«
On je le pokimal. Dobro, da Mat|až ni videl, kako so se mu ličnice narahlo privzdignile
v nasmešek.
»Da, da Matjaž,« sem mu dejal v stilu kakega starega oča, »taka so pota našega bednega življenja; garaš vse življenje, potem pa tvoje kosti postanejo igralni instrument. Tvoje kosti bodo verjetno pripravne za flavto ...« »Tiho bodil«
Naslednje jutro je Matjaž rekel:
»Sanjal sem o kosteh. Povsod same kosti, ob poti so se mi nastavljale bele lobanje, kar hodil sem po kosteh. Še na drevesih so namesto listov visele kosti.« Vrtača je nenavadna planina. To je mala jasa z enim samim pastirskim stanom, ki je že zdavnaj odslužil. Le potoček, ki teče čez jaso, daje planini življenje. Vso je zapuščeno, povsod tišina... Marko je vneto iskal lovsko pot. Med brskanjem po ščavju je na palico nataknil, še tega se je manjkalo, modrasa. Zmagoslavno je dvignil palico. Modrasa je prepičil naravnost skozi glavo, da se je krivil in se v smrtnih krčih zvijal okoli palicc. Prepozno sem zamižal Že se mi je začelo v glavi vrtinčiti. »Kot da bi lezel po meni. Pod nogami mi je nekaj zagomazelo... brrr. Matjaž, Ma-Ijažek, lepo te prosim hodi pred mano, vse naredim zate, nikoli več te ne bom dražil. Samo pojdiva odtod s te preklete Vrtače, hitro. (Pravo mučenje, modrasa in mene.) S precejšnjimi napori smo premagali strmo lovsko stezo. (Lovska je bila samo za Marka, midva nisva videla nobene poti razen, če lovska steza ne pomeni vsakršnega brezpotja.)
Pozneje sem zvedel, da tu nekje res drži steza, ampak ne lovska. To pot sta bohinjska moža Janko Ravnik in njegov tovariš Valentin Hodnik iz Fužine nadelala sama, da bi zbližala to kačjo Vrtačo z Velim poljem.
Mi smo stopili v pravljični svet macesnov, med dišeče rušje, med orumenelo travo, na poljano svetlega sonca in se zazrli v temnomodro nebo. Gotovo se jo nama z Matjažem v začetku zdelo vse tuje, toda kmalu sva tudi midva, tako kot Marko, s tistim koščkom naše dežele postala prijatelja, dobra prijatelja. Čez zeleno Mišeljsko planino je držala naša pot, pod sinjim obokom neba je pelo naše srce in naša želja, videli te lepote še bolj blizu, je postala neustavljiva. Narava je cvetela v svoji večni idili v igri in borbi življenja, ki je tu zgoraj teklo enakomerno iz dneva v dan... Tudi ta dan, ko so šli trije radovedni bratje v njeno naročje. Za hip smo poslali na planini ob tistem temnem jezerčku. Bili smo utrujeni In žejni. Oči so nam nemirno begale sem ter tja. Zagledali smo gamsa. Matjaž je zaklical:
»Poglejta, konj, oh ne, gams, gams. Tako blizu, prvič v življenju. Marko, slikaj, tako dobro se je postavil.«
»še na smeh se drži,« sem mu vskočil v besedo.
Gams je ponosno dvignil giavo in se elegantno, na svoj način, pognal čez prvo vzpetino in izginil.
Odšli smo proti samotni velskl dolini, proti Mišelj vrhu. Sonce je žgalo in nam pilo moči. Ko smo prilezli pod steno, smo bili taki, kot ožete limone Vse je dišalo po smoli, zrak je migetal v sončni pripeki, belo kamenje je bilo vroče. Molče smo sedeli v senci previsnih skal.
Na travni vesini je cvetela roža. Z rokami sem se hotel dotakniti nežnega cveta, a glej, pogled mi je obstal na majhnem trupelcu črnorumenega čmrlja. Ozrl sem se okoli sebe in zagledal med travo rszkopan košček zemlje, med ka:ero so ležali ubogi kosma-linčki. Mrtvi! Sonce je iz njih izpilo zadnjo kapljico življenja Položil sem jih v jamico in jih pokril z rušo, na kateri je cvetela roža.
Marko se je pripravljal za vstop v steno, Matjaž pa je bil preveč utrujen, da bi opazil moje početje. Obotavljajoče sem se zazrl v rob stene in zaslulil strašno globino pod njim. Pred očmi sem še vedno imel tista drobna bitjeca brez življenja. Omahujoče sem začel brskati po nahrbtniku in si grizel ustnice. Marko me še vprašal ni, če grem z njim; samo v obraz me je pogledal.
Marko: »Od očil sem se, da preplezam steno, čeprav sem oslal brez soplezalca. Ne-ugnana želja, hotenje, vse je gorelo samo za listi navpični zid. Ogromni sivi skladi so se dvigali nad mano. Govoril sem sj, saj nj težko, celo položno se mi je zdelo, zgoraj pa bo že kako šlo Hitro sem bil čez melišče, hitro je bil za mano prvi raztežaj. Za trenutek sem se ustavil. Ne vem, kaj se jc premaknilo v meni, kaj mi je ležalo v 3rcu ...? Jokal sem v steni, prvič v življenju ... Zaradi sreče...? Tu sem srečen, tu v hribih, v steni; ko bi mogel za vedno ostati tvoj. gora.
Ne vem, kako sem plezal, le globoko v duši sem čulil dotik razgrelih skal. Tako lepo se jih je dotakniti, tako nežne ste ...«
V naslednjem raztežaju je stena postala previsna, rdeča skala se je začela drobiti. S skrajnimi napori se je pregoljufal na ozko polico. Bil je v težavnem položaju; nahrbtnik ga je vlekel iz previsne stene z rokami in nogami se je zagozdil v široke poči in ostre zajede, ki so postajale centimeter za centimetrom bolj plitve in so se na koncu porazgubile. Pred njim je vstala neprehodna gladka plošča. Brezupno! Potem pa je kakih deset metrov nižje, bolj v levo. zagledal velik poševen kamin, edini up. Po obrazu mu je tekel pot od vročine in napora ki ga je moral vložiti za listo prekleto prečenje po komaj opazni krušljivi polički. Kar zagnal se je v kamin, tako srečen, tako željan stene je bil. Pozabil je na negotovost, preplavil ga je občutek svobode, veličine in zanosa. Postal je lahak. Ni opazil, kdaj mu je zmanjkalo oprimkov. Zabil je klin in razvil vrv. Tako varovan se je zdaj lahko nagnil nazaj, da si ogleda položaj. Kamin se je na koncu zožil, postal je strm, oduren, neprehoden. Zadnji trenutek si je premislil. Z velikim naporom je izplezal in se zagrizel v ozek krušljiv raz, ki ga je pripeljal na široko drnasto polico. Le še slab raztežaj lahkega plezanja ga je ločil do roba stene. Pa je raje, iz radovednosti, prečil nekoliko v levo do dolge izpostavljene police in po njej prišel na rob. Sets takrat se je zavedal, da je prečil skoraj celo severno steno Mišelj vrha.
Marko: »Gora me je razumela. Gora je velikodušna, ker jo ljubim. Drugače bi morda omahnil v boju, kot premaganec v areni, a ljubezen ni boj in stena ne arena, vse je le neusahljiva lepota, ki mi daje vse, ko prihajam ponjo v zavetje gore. Ce pa je nepremagljiva gora zate cilj, ki ga želiš doseči, boš v boju premagan, pa če si tako neustrašen. Toda gledati lepoto, stopiti se z ljubeznijo stene, to nI boj, za to ni treba imeti poguma, le voljo duha moraš imeli in neomajno ljubezen. Takrat ie gora ne bo zavrgla, izdala ali celo umorila.«
Dan je bil dolg, veliko smo prehodili. Sonce je že zahajalo, ko smo se odpravili proti Vodnikovi. Marko je hodil spredaj, midva sva kolovraUa daleč za njim. Matjaž jc kar omahoval od utrujenosti.
Toliko lepote ponuja Velo polje ob zatonu sonca toliko lepih trenutkov vedno doživim, zdaj pa imam sklonjeno glavo. Kako neodločen sem' Ampak Marko je rekel, da bo pretežko zame. Mogoče. A vsaj poskusil bi lahko. So res krivi samo tisti čmrljčki? Dovolj, dovolj! Moči mi pohajajo, pa še žejen sem in lačen... In z Matjažem lahko zaideva s poti.
Nekjo za ovinkom sem čutil kočo. Dobro, toplo Vodnikovo kočo.
Spati poroči ničem mogel. Od prevelike utrujenosti? Brez misli sem strmel v temo. Vstal sem prej kot ostali. Me je listo jutro nagradilo naključje, da se mi je izpolnila želja? Rodila se je nesluteno, iznenada, in pomagala najti skrito pot na goro. Odpravil sen se na Vernar. Sanje? Kakšne sanje. Nebo ni več črno temno modro postaja in zvezde na njem ugašajo. Na vzhodu se svetlika. Prvič sem tu. Kako drugačen je svet, pa vseeno bolj domač kot v dolini. Zdaj sem že pozabil na utrujenost in na težak nahrbtnik; pot je kratka in zložna. Naj je bilo še tako hudo, v srcu je ostala toplina, 428 rdeča jutranja zarja, mogočni Tr;glav, ožarjen s škrlatno lučjo vzhajajočega sonca,
vonj po skalah in gorski travi. Tišina me jc prevzela; nikoli ne bom šel v hribe z noro družbo ki teka od koče do koče, izogibal so bom takih tovarišev, ki v svoji nemoči preklin ajo goro ... Ta tišina, ki v meni vzdrami sočutje, ki vabi drobne solze v oči. Ko prisluhnem tišini, natanko čujem, kako poje, kako šepeta in joče. Tišina je srebrna. Njena oblika je tako globoka, da v njej vidim pokrajino polno barv. Rad imam tišino, saj se lahko pogovarjam z njo. Nežno mi šepeta zgodbe.
Brezkončno obzorje, namesto tesne sobe Hladen vetrič, namesto vroče sape Veter
zna tako nežno božati, a zna biti grob. Včasih se zažene vame in mi mrši lase.
Pri sestopu sva se z Markom srečala. Bil je že v skrbeh zame. ko sem kar na iepem
izginil...	. , . _ .
Topel je spomin na tisto jutro vrh Vernarja, pa čeprav je bilo jutro IVadno. To izgine ostane le tisti poljub tišina in drobna solza na licu. Popil jo je veter. Ne, spremenil jo je v biser in mi jo ponudil v dar za spomin.
Matjaž: »Šele, ko smo naslednji dan prišli na Jezerski preval, sem tam daleč na obzor|u opazil Ograde, naš cilj. Spustili smo se v Jezerca, potem pa smo se spet zaceli vzpenjati po melišču. Drobno kamenje se je vsipaio pod nami. Ko smo prišli na Lazoviski preval, smo zagledali planino Laz. Marko si ni vzel časa, da bi si oddahnil, čeprav sem bi! zelo utrujen. V roke mi je porinil ccpin, da bi sa pri hoji opiral nanj Pa mi ni dosti pomagal. Onadva sta bila že precej spredaj, jaz pa sem sc obira L Potem sem še padel. Z giavo sem treščil v konico cepina. Pred očmi se mi je zabliskalo potem sem za hip videl vse rdeče. Z rokami sem segel v lase in otipal nekaj vročega, lepljivega .. Kri!... Heeej počakajta, Markoool« Marko sc je obrnil, nalo pa sem se obrnil še jaz:
»Stor, kako moraš biti tako nespreten. Taka neroda; daš mu cepin, se ti pa takole zakolje. Zdaj si kot kakšen ponesrečen ražnjič.«
Marko mu je s snegom izmil rano in v nahrbtniku poiskal obliž. Videl sem snežno krpo vso rdečo od krvi, in bledega Matjaža, ki se je opiral na Marka. Na jok mu je šlo. V meni se jc nekaj premaknilo. Zasmilil se mi je. Mlajši brat ki gre prvič v hribe in prvič v življenju dobi v roke cepin ... In starejši brat. bolj izkušen in »pametnejši« — se iz njega norčuje.
Spomnim se potem poti proti grebenu Ogradov. Slike se mi zdijo motne, ker so |ih skalile tiste ostre in grenke besede. Matjaž je rekel, da ni tako hudo; rekel je, da ga rana samo malo peče, a gotovo ga je pekla tudi moja prenagljena obsodba. Matjaž- »Greben Ogradov je bil ozek in krušljiv. Gledal sem oddaljen vrh in se odločil, da nc grem nikamor več. Marko je že odšel naprs|, da poišče najbližje prehode, Matej pa me je nazadnje le pregovoril, da grem na vrh. Navezal me je na kratko, prusikovo vrvico Že pri prvih korakih sem se tresel in noge so ml poskakovalo, kot bi bile šivalni stroj Klecnll sem na kolena in se silovito oprijel travnate ruše. Matej mi je ponudil roko In me potegnil kvišku. Veliko mi je pomagal; kazal m. je stope in oprimke ki naj bi bili dovolj trdni za mojo težo. Najbolj strm skok sva premagala. Kmalu sva prilezla na travnato jaso. Marko se je oddahnil. Pravkar je hotel pogledati, kje se motoviliva. Povedal je. da smo skoraj na vrhu. Vrh! Vrh Ogradov, 2066 metrov. Višinski rekord, ooou!«
Silno lahkoto in razigranost sem začutil v sebi. Zaplesal bi... Z Matjažem, z gamsi, s pticami, s komerkoli. Zavriskal sem na ves gias. Nikoli prej in nikoli pozneje nisem vriskal.
»Dereš se, kot bi imel vse strune potrgane« je smeje pripomnil Marko. Zasmeiala sva se še z Matjažem
Vsi trije smo sc smejali na vrhu Ogradov. Tako je bilo takrat sredi poletja, mislim, pred šestimi leti. Marko jih je imel sedemnajst, midva pa vsak po tri leta manj. Veter je prinesel meglo in trije častilci tega večnega svetišča smo se odpravili z vrha. Sestopali smo po južni strani. Potem smo prišli na pot, ki drži v dolino, proč od naše prelepe gore. kjer sc je razživeia naša domišljija. Tam smo z vsem srcem zajeli življenje ... In plavajoče bele oblake, šli smo domov...
Matjaž: »...Domov, da pogledam na zemljevid, kje vse sem hodil, da napišem spis o našem izletu.«
... In jaz: »Domov, domov. Doma se bom pešteno napil vode. Kako čudovito je biti utrujen, se zlekniti v senco in se predati objemu lenobe. S kakšn m zadovoljstvom potem razlagaš mimoidočim, da si videl gamse, strašne modrase, pa gorske rože, da si videl nebo bolj od blizu ... Skratka, počutiš so kot pravi sin planin.«
Marko: »Ostal je spomin na zlate macesne, neme stražarje plHnin. Tam, visoko, na ozkam grebenu, v skalnih strminah, smo se, vsak po svoje srečali z neskončnostjo z nesmislom. A gore so tako hotele. Ne obsojam te, gora, saj ne zahtevaš od mene tega edinega življenja, le jaz hočem svoje smrti. Toda neumno je v tebi iskati utehe, preveč nečastno je s tvojega temena romati kot večni poraženes, bolje in edino prav je, ljubili te, gora.«
TURISTI NA TRANSVERZALI
(Tragikomična zgodba v x nadaljevanjih) SONJA LOJEN
5. del: TRIGLAVSKA JEZERA IN MAVEC ZA SREČO
Mama je na veliko poslušala vremenske napovedi in sicer po osem do deset na dan Bila je na robu zloma, kot se lepo reče. Vreme pač ni bilo tako, kot si je zamislila da bi moralo bili, in dala nam je vedeti, da smo vsaj delno mi krivi za to Je pač prihajala v tako Imenovana »srednja leta«, v katerih zdaj trdno tiči in se iz njih ne more in ne more izkopali, kakor tičim jaz v puberteti (seveda tega nočem priznati, kakor tudi mama za nobeno ceno nočo priznati, da je v srednjih letih — očitno je ena zelo redkih večno mladih, če ne kar edina). Ce bo torej kdo hodil mimo naše hiše in zaslisal kakšno ropotanje in kresanje isker, naj ve da so to nevihte čisto lokalneaa značaja.	J
Torej, mama je poslušala tisti dan že o3.mo vremensko napoved, ki je napovedovala še kar lepo vreme.
»Lažejo, gotovo lažejo,« je z rahlo oziroma zelo živčnim prizvokom zavzdihnila ..Le kaj naj naredimo?«
Mi, (črne) ovčice, smo seveda molčali in pobožno čakali na njeno odločilev »Pa vedno se moram odločiti sama,« se je pritoževala
Smo že vedeli, zakaj se mora vedno odločiti sama. Ce bi se namreč odločili mi pa potem ne bi bilo vse tako, kot si je mama predstavljala, bi nas zasula z ognjeiii in žveplom. Zato je bolje, da vso stvar prepustimo njej.
Zdaj je bila v dvomih. Ce bi se vremenarji zmotili, bi besnela. Ce se ne bi zmotili mi b. pa ostali doma bi besnela še huje. Torej smo bili »napeti« vsi razen Janje, ki je bila dovolj daleč, da vplivi mamine dobre oziroma slabe volje niso segali do nje Pa smo vseeno šli. Z dežjem smo resda Imeli že nekaj zoprnih izkušenj, ki pa nas niso kaj prida izučile, a nas to ni motilo. Sicer pa, smo s, rekli: Nismo iz sladkorja Tako smo se naslednje |utro stlačili v takrat še hudo imenitni Pohorje express Tovarisici, ki sta delili bonbone, sta nemalo osupnili, ko smo si Janja, Gorazd in iaz nagrabil, neskončno zalogo bonbončkov, ki naj b, zadostovala za mučno pot do Ljubljane.
V tistih časih je bila Ljubljana zame še prava obljubljena dežela predvsem zaradi Kondilorja na Miklošičevi, Tivolija, Brončka in živalskega vrta. Sramota za Maribor in dokaz, da sem bila še majhna, neumna. Cez Maribor in Duplek ga ja ni na Slovenskem! ö'cer pa sem bila v tem pogledu podobna Cankarju, ki je tudi občudoval Ljublana Podobna sem mu tudi še sedaj, kar se tiče lizike (Cankar je namreč cepnil na maturi prav pri tem ljubkem predmetu), razlika pa je v tem, da se o meni šolska mularija ne bo nikoli učila. Me vsaj ne bo nihče sovražil.
Torej, če bi bilo po mojem, bi vsaj nekaj ur ostali še v Ljubljani, samo nihče drug predvsem pa ne mama, ni bil za to. Zato smo se stlačili v prvi avtobus za Bohinj in odjadrali našemu velikemu cilju naproti. Šofer nas je ves čas spraševal, če gremo na Triglav, mi smo pa samo važno odkimavali češ, kaj pa to njega briga. Točno ob 12 03 smo se iztovorili pred Zlatorogom.
2o res, da sonca do takrat lep ča3 nismo videli, toda nihče od nas ni bil srečen ko mu je zgalo v hrbet. Rahlo izcejeni smo se pr,vlekli do Savice. Planili smo na kislo vodo in je uničili neomejene količine, nekaj časa smo še opazovali ribice v akvariju potem smo pa sli oddat nahrbtnike na žičnico. Potovali so skupaj s pujskom ki ie bil namenjen za Izdelavo kvalitetnih klobas in pečenke
Dve uri in tnčetrt za pujskom in nahrbtniki smo prilezli na Komno tudi ml. Prelezli smo vseh dvainpetdeset obljubljenih serpentin In iks ovinkov in našteli stodvainšesideset markacij. Bilo je sijajno. Vroče ne preveč, ravno prav, b; lahko rekla, pa tudi veter ie lepo pih(lj)al. Najprej smo seveda šli poizvedovat za nahrblniki
Tovariš v strojnici jih je učeno zabrisal na tehtnico in za vsakega zaračunal deset dinarjev To je bilo zelo malo, če smo računali, kako bi sopihali še s temi nočnimi omaricami na hrbtih. Pa za pujska smo tudi vprašali
»A pujsa, a? Vi bi pa radi kar takoj imeli klobase, ne? Boste pa že morali še malo počakati, prasec še spitan ni.«
Sploh nam ni hotel verjet,, da smo po prašičku vprašali iz ljubezni do živali in ne do klobas. Kot bi bill vsi Štajerci laki...
»Veste kaj, čez mesec dni spet pridite. A greste na Triglav?«
Mi seveda niti približno nismo šli na Triglav. Mama je menila, da smo za tako nevarno din	ae prezeleni, vsaj jaz. Zato se o Triglavu sploh ni hotela pogovarjati z nami, kot
bi bil njen.
Menili smo, da je treba priti čim dlje prvi dan, zalo smo jo že pozno popoldne mahnili
proti koči pod Bogatinom. Oskrbnica je bila bolj slabe volje.
»Zakaj pa niste prišli prej?«
»Letalo danes zaradi megle ni poletelo.«
Ati je rekel, da sem neotesana.
»Ja, le imejte me za norca. Sobe delim ob pol petih. Ni več prostora." »Pa nič. Gremo pa na Komno.« Pa spel ni bilo prav.
»Čujte. vi. a mislite da je tu gori hotel?«.
Nekaj je še godrnjala v brado, potem pa jc od nekod potegnila dva ključa. »Sobe vam dam. da vam bo prav. Drugje ni več prostora « Nam je seveda bilo prav. Samo. da bomo spali I
Na večerjo smo šli nazaj na Komno, ker pod Bogatinom niso imeli jote, ki sem si jo vtepla v glavo, na Komni pa. Povrhu vsega pa lahko sprehod pred spanjem samo koristi. Jota je bila čudovito dobra in pospravila sem je take količine, da sem trebuh nazaj pod Bogatin nesla v naročju. Tam smo si ogledovali še »arheološko zbirko«, kol je pisalo na papirčku pred vzorno zloženimi koščki topov in ur in granat iz prve svetovne vojne Bil je to prvi muzej na prostem, ki sem si ga ogledala, bohotil pa se je na zidu (ki je bil najbrž tudi iz prve svetovne vojne in je torej spadal k zbirki) pred vhodom v kočo.
Preden smo šli spat, smo si še nekoliko prati možgane s tarokom, oz,roma, so si prali možgane 3 tarokom — mene so nešportno izločili iz igre. Zato sem rajo užaljeno prisedia k sosednji mizi, kjer so prav tako igrali tarok v dveh krogih, neka tovarišica pa je osamljeno sedela poleg hazarderjev. Očitno jo je zadela ista usoda kot mene in me je zato povabila k sebi, istočasno pa je bila srečna, ker je končno našla subjekt, ki jo je bil pripravljen poslušati. Z enim ušesom sem jo poslušala in ji vztrajno pritrjevala (v glavnem sploh nisem vedela, kaj mi govori), sicer sem se pa posvečala veliki pasji mrcini, že rahlo ostarelemu nemškemu ovčarju z zvenečim imenom Nero, in se z njim na hitro spoprijateljila. Po mili volji sem mu lahko vtikala roko v gobec in ga praskala za ušesi, nad čemer bi se mama gotovo zgražala, če bi me videla, pa me ni. ker je igrala tarok. Na srečo. Potem smo šli spat v »3obe«.
Tu je seveda potrebno pojasnilo. Soba je z deskami ograjen kot skupnega ležišča, od koder je speljan tudi vhod. Eno okno gleda na to isto skupno ležišče, drugo pa na hodnik, ki pelje neugotovljivo kam. Poleg tega je ena od teh sob mejila oziroma je za eno od sten imela lepo razpokan dimnik, iz katerega je ljubko smrdelo. Seveda bi pa bila krivična, če bi trdila, da so vse sobe take. Najbrž (oziroma upam) da niso. Naslednje jutro smo se okrog petih basali iz koče.
Hodili smo najprej malo gor, potem malo dol in malo naravnost in ob vhodu v narodni park smo si privoščili zajtrk. Mama je seveda začela z debato o disciplini na skupnih ležiščih, pri čemer sta jih pošteno slišala tudi Janja in Gorazd.
Kar malo dolgčas mi je bilo, ko sem jo sama pred vsemi ubirala proti koči pri Triglavskih jezerih. Ostali so namreč preučevali rože in zemljevid in buljili v Kosmato Lašto pa •nekega polža so odkrili in močerada in tako naprej. Jaz sem biia za kaj takega seveda prepametna. Torej, kot sem že rekla, sem se dolgočasila. Pri tem sem seveda gledala kamorkoli, samo pod noge in na pot ne in zajadrala na neko stezo, ki je peljala neugotovljivo kam. Hodila sem in hodila in steza je postajala vedno bolj ozka in neznatna, rastlinje okoli nje pa vedno bolj bohotno. Kar dolgo je trajalo, preden sem dobila občutek, da s potjo nekaj ne bo v redu, čeprav bi se vsakemu drugemu otroku to posvetilo že po nekaj minutah izgubljanja med zelenjem. Kakih velikih skrbi si zato nisem delala da bi šla nazaj po isti poti, mi pa tudi ni dišalo. Torej sem jo mahnila kar za nosom. Vedela sem, da mama in drugi 3 tistim polžem in močeradom in rožicami še vsaj eno uro ne bodo opravili, zato sem imela na razpolago dovolj časa, da se še bolj izgubim. In to mi je ludi uspelo. Lezla sem nekam proti bregu, za katerega so mi je zdelo, da bi za njim utegnila biti jezera. Pa sem kmalu obupala in se nameravala vrniti na svojo zaraščeno magistralo. Namen je že bil dober, toda kaj, ko je nisem našla. Ce bi mama vedela za moje avanture, bi jo seveda kap in to pri priči. Da bi pa kar tako obsedela na skali in klicala na pomoč — ne, tega pa ne. Torej sem poskusila še enkrat. Tavala sem in tavala in pritavala na čudovito stezo, ki pa se mi je zdela od nekod znana in kmalu sem ugotovila, da sem po njej danes že hodila. Sla sem lepo v smeri, ki jo je kazala puščica, in za drugim ovinkom zagledala mamo In druge junake, ki so razglabljali o tem. kako je to mogoče, da sem jim ušla tako daleč naprej in da bo bolje, če nehajo počivati in jo ucvrejo za mano. Hm! Ko smo lezli v zadnji breg pred kočo, smo, mularija, že pošleno zakuhavali. Pa sta nam prišla naproti dva dobrodušna lovariša in na3 opomnila, da je do koče le še deset minut in to nas je nekoliko ohladilo.
V koči je mama na veliko strigla z ušesi, da bi ujela vremensko napoved. 2al jo je ujela.
V	popoldanskem času nevihte! Torej nas je na brzino vzdignila s klopi in napodila proti Prehodavcem. Seveda smo se upirali taki naglici.
»Tristo mačkov, frocovje, zaradi vas strele ne bodo sekale po meni in tudi po dežju ne bom lazila Alo, gremo!« šli smo. Če mama reče ...
Pri velikanskem balvanu smo si izgovorili pet minut počitka in vsak dva požirka vode. Namesto dežja nas je oblival znoj in sonce se je prijazno smehljalo z neba (skoraj) brez oblačka.
»Dobro! Ampak samo pet minut, nič več «
Počivali smo pet minut in nič več. Potem pa -sprint« naprej. Niti dveh ur nismo porabili, pa smo že bili na Prehodavcih.
Tam nas je pozdravil zaskrbljen oskrbnik, ki se mu niti približno ni sanjalo, kam bo ponoči stlačil vso armado ljudi, ki je nameravala prenočiti pod njegovo streho, in prvi oblački. Mama je bila prepričana, da bo nevihta z vključenim brezplačnim vesoljnim potopom, ampak Luknja je bila čista
Vrgli smo se na segedinar in kruh in čaj in nekdo, ki je imel občutek, da je njegov trebuh prenapolnjen in bo zaradi tega imel morda težave, se je spomnil, da bi se mu prilegel sprehod v Trento.
Mama je vedela, da se lahko v taki gneči obriše pod nosom za svojo posteljo, ampak jo bo morala deliti že vsaj z dvema odvečnežema, zato je plaho pripomnila, da bi ona morda že še šla v dolino, ampak pre] je treba brezpogojno vprašati oskrbnika za vreme. Možakarju z brki in očali se je odvalil kamenček od srca, ko je izvedel, da bo pod streho tlačil pet osebkov vrste homo sapiens, glede na splošno kulturo raven bi bilo morda bolje reči homo erectus, manj, če le reče, da bo vreme do večera še suho in to je tudi z olajšanim srcem rekel. Torej smo pobasali svoje cape in odšli. Od same sreče nas je oskrbnik še pospremil čez prag in nam nazorno povedal, kje moramo iti.
Lepo disciplinirano smo lezli navzdol po serpentinah, dokler ni Janje premagala skušnjava in se je odpravila po sumljivi bližnjici. Znašla se je v precej nezavidljivem položaju in nekaj časa je vsa obupana čepela sredi strmine, potem pa je požrla slino in se odpeljala v smrt, kot je menda sama mislila Pa ni bilo nič iz te dramatične smrti, ker je srečno pristala v maminem naročju. Potem je mama v nekem ovinku odkrila prepad in nam zabičala, da ne sme nihče pogledati vanj. »Da se vam ne zvrti,« je rekla, »nočem, da se kdo ubije.«
Jaz sem seveda pogledala, saj ne bi bila jaz, če ne bi. Zakrilila sem z rokami in mama me je že videla, kako padam. Pa nisem padla. Roke sem vtaknila v žepe in izjavila, da lahko gremo dalje.
Malo niže na melišču smo kot stezosledci iskali pot. Zaman. Ni je bilo. Potres je bil melišče tako razmajal, da bi bilo povsem neumno iskati markacije, ki so bile zdaj enakomerno raztresene po vsem melišču. Raje smo se dričali kar naravnost. Slo je kot veter.
V	Zadnjici smo se začasno utaborili na hlodih in mežikali v sonce, ki je očitno nameravalo sijati do polnoči. Uničili smo še zadnje zaloge čokolade, prezračevali podplate in si ogledovali bližnja ostenja. Potem so gojzerice romale v nahrbtnike, na noge pa tenis copati, češ, saj bomo hodili samo še po cesti.
Napaka, ljudje, napaka! Če imaš za seboj devet ur hoje, si brez kondici|e in te noge nekako ne ubogajo več najbolje, potem nikar ne obuvaj razpadajočih tenis copat!
V	prvem ovinku sem pod nahrbtnikom na gramozu izgubila ravnotežje, zakrilila z rokami (to pot zares) in so znašla na hrbtu. Noga me je zabolela na najbolj nerazumljivem mestu in vsega lepega je bilo konec.
Najprej sem kot »avtoštoparica« potovala do Zlatoroga, tam smo nekaj časa moledovali pri pctctcjevcih. da so nas vzeli s seboj v Bovec in tam me je mama nameravala spraviti k zdravniku. Pa ni bilo nič. »Zdravnica je na dopustu!«
Moja noga se je bleščala v vseh mavričnih barvah, ko smo iskali sobo, kjer bi lahko spali. Nazadnje smo se znašli v Alp-hotelu. Saj ne rečem, da jo bilo slabo Mogoče sploh ni bilo slabo, le jaz sem preživljala bolj neprijetno noč.
Naslednji dan popoldne so mi po odisejadi v vlaku in avtobusu v Mariboru nogo zazidali v mavec. In vsakomur sem rada povedala, da »imam zlomljeni obe kosti od gležnja do kolena in je to sploh redek zlom«. Tako je namreč rekel zdravnik in zdravnik bo že vedel.
Potem sem morala ležati doma, ker za nobeno ceno nisem hotela ostati v bolnišnici, in buljila v strop Saj ne rečem — malo všeč mi je že bilo, ko so drugI hodili v šolo, jaz sem pa imela še podaljšane počitnice, kdo ve kako lepo pa mi tudi ni bilo. In postalo mi je žal, da nisem še jaz sklenila pogodbe. Zdaj bi mamo lahko »prijela« zavoljo predolge ture in neprimerne opremo.
Sicer pa, kdo mi lahko jamči, da si no bom nikoli več zlomila noge?
(Konec)
DOŽIVLJAJI PLESNIKOVEGA PETRA
Rojen sem bil v Plcsti, to je na zadnji kmetiji v Logarski dolini, v družini z 21 otroki (jaz sem bil menda devetnajsti) dne 25. junija 1906. Kmetija tik pod gorami, Solčavske planine ali gore so jim še takrat rekli, zaradi visoke lege in prodnatega sveta ni bila za kaj drugega sposobna kot za živinorejo, seveda je bilo pri tem treba izkoriščati tudi vse le malo primerne pasovnike visoko v pobočjih okolnih gora. Tako sem se seveda najprej izučil za kožarja. Pri tem sem prišel dosti v stik s turisti in planinci kakor tudi vsi naši domači že svojih 200 let nazaj.
Menda je bilo leta 1922. ko je Savinjska podružnica SPD delala pot čez Presedljaj. Železne kline in kljuke za varovanje je bilo treba spravit na Korošico. Za nošn|o železja iz Logarske doline na Škarje se je pogodil z društvom moj prijatelj na sosednji kmetiji. Logarski Francelj, poznejši gospodar v Logu, zdaj že pokojni. Rad bi tudi kaj zaslužil, saj kmečki fantje doma nismo l2hko prišli do denarja. Tudi pri paši sva bila »soseda-, čeprav je on pasel ovca na domačih planinskih pašnikih Kako pa poleg svojega dala spraviti še težko železje čim lažje in čim hitreje iz doline na 2100 m in več visoke Škarje? Več kot tri ure hoda praznemu človeku, skoraj 1500 m višinske razlike! Kako, da bi ga ne bilo treba nositi? Bistri kmečki glavi in še navihani zraven sta si pa le izmislili. Franci je z volmi pripeljal kline iz Loga v Plesi, jaz pa sem prignal koze s planine. Kline sva lepo razdelila vsaki kozi pa katerega in jim jih zavezala, vsem, da se ni mogla nobena pr tožiti. Pa sva pognala. Od spredaj eden »su su-, (sol, sol), od zadaj pa, kakor je že bilo, samo, da je šlo. šlo je pa skozi predor ra Klamančo jamo. Zgornjo jamo, za Rjavco In na Škarje. Tam sva koze raztovorila in železnino pustila oskrbniku Suhcu s Korošice, da je oskrbel nošnjo ali nosil železje sam naprej. Tako so tudi koze postale zaslužne za gradnjo planinskih potov, četudi jc bilo to le enkrat, koristno pa Franceljnu in meni.
Razen za kožarja sem doštudiral, oziroma se izučil še za druga kmečka deia. Ker nas je bilo doma na kmetiji dovolj za delo, sem vedno pogosteje prevzemal sam ali v družbi z drugimi razna druga dela. Večinoma planinskega pomena. Vodil sem turiste v gore, pripravljal stare in nadeloval nove gorske poti: Tako iz Robanovega kota na Moličko peč, od planinskega doma na Strehovec, od slapa Savinje na Okrešelj, na Savinjsko sedlo itd.
Leta 1933 je prišel Andrino Kopinšek iz Celja in zaznamoval novo pot z Gornje Kle-menče jame čez Škrbino na Ojstrico. Delo je prevzel moj brat Miha, izkušen planinski vodnik. Leta 1S44 so ga Nemci v bližini doma v Plesti zverinsko ubili. Zelo izpostavljeno in nevarno delo sva razen Petra delala še planinski vodnik Janez Ošep. pd. Moslnar v Solčavi, in jaz. Mojster je bil Miha, ki se je za delo pogodil. Bilo js mnogo vrtanja v stene, miniranja, klesanja, zabijanja, sploh nevarno delo in težko tudi. Vse železje. orodje, municijo in hrano smo morali znositi sami iz doline. Delali smo skoraj ob vsakem vremenu. Ce je b,l veter le premočan, kar pa je bilo pogosto, smo morali biti privezani, sicer bi nas sunki odtrgali od stene. Ker nam Klemenšek, ki je bil lastnik planšarske bajte na Jami, ni pustil tam stanovati, smo vsak večer šli domov, jaz in Miha v Plest, Janez pa še naprej dobrih 6 km s kolesom po slabi cesti v Solčavo. Zjutraj je bil že spet pri nas v Plesti ob 5. uri in smo spet šli 2 V2 ali 3 ure daleč v Ojstrico in še težko smo nesli največkrat. Tako smo prišli že kar zmučeni na delo. Le oddahnili smo se in se spet lotili nevarnega dela vsak dan po 7 do 8 ur in nato spet hitro v dolino do noči. Hrano smo imeli svojo, večinoma domačo. Po več kil strdi in masla, da ni bilo treba vsak dan nositi, in kruh. To smo hranili pod podvezom in ker smo v nedeljo ostali doma, smo pri hrani pustili listek: »Turist, ki greš mimo, če si potreben, vzemi in se okrepčaj!« In res smo v ponedeljek večkrat dobili nepisano zahvalo. Ko smo prišli z napravljanjem poti do dobre polovice Ojstrice smo imeli bližje čez noč na Korošico, kjer smo bili dobro postrežem tudi s hrano. Vseeno pa smo imeli na delo še po dve uri hoda In nazaj seveda tudi. Ko smo delali, so nas ob sobotah obiskali odborniki PD iz Celja — Kopinšek, Lovrenčič in Stermecki ml. Prinesli so nam tudi kako darilo, srajco, nogavico ali kravato po vrhu. Za akordno delo smo zaslužili na dan po 100 din, kar je bilo precej za liste čase, pa tudi ne za tako naporno delo.
Brez nesreče smo zgradili to tako lepo, četudi naporno Kopinškovo pot na Ojstrico. Ko smo dna 0. septembra zadnjikrat nesli iz Plesti po izdelani poti proti Ojstrici in Korošici težke tovore za slovesno otvoritev poti, se nam je pred predorom pod Klemenčo jamo pridružil fotograf, doma iz Splita, ki je tudi čakal na Korošico, da bi fotografiral otvoritev poti. Onkraj predora je nastavil aparat, da bi ovekovečil, kako gremo obloženi 433
po poti nad strmo steno. Pa nas je lovil v objektiv in stopal korak za korakom nazaj tako dolgo, da je stopil mimo poti in padel v prepad. Na srečo se ni ubil Hudo poškodovanega smo potegnili k sebi in ga zanesli nazaj v dolino v Plest, od tam pa je Miha šel za n|im v bolnišnico v Celje in se ni mogel udeležiti slovesne otvoritve To je bila edina nesrsča, ki se je pri gradnji zgodila. Pač, po zadenjsko ni dobro hoditi, po gorah pa še najman|. Otvoritev kcče je bila imenitna. Vsi smo bili dobre volje. Končno so se tudi kuharice zveselile. Tako daleč nositi slabo pijačo se res ne izplača, prav tako tudi ne hrane. Poskrbele so tudi za pobiti porcelan pod mizami, da je kar rožljalo od veselja in sreče.
Potem smo delali še na raznih poteh po gorah, včasih v skupini, večkrat pa sem bil tudi sam. Tako sem bil nekoč, bilo je sredi leta dne 6. avgusta, v Turškem žlebu. Bilo je pa tako pomrznjeno. da nisem mogel kopati, le z največjo silo in opreznostjo sem srečno postoril najnevarnejše delo. ki se ga bom vedno spominjal. Bil sem sam in res je bila sreča, da sem takrat ostal živ.
V gorah pa se doživi tudi kaj veselega in li ostane v spominu. Kmalu po osvoboditvi, menda je bilo leta 1948, sem šel popravljat pot od slapa Savinje proti Okrešlju. Pod slapom je bila takrat votlina, v njej pa je imelo PD utico, okrepčevalnico, kjer so postregli planincem, ki so prišli mimo, s pijačo, cigaretami in razglednicami Tu je prodajalo čez dan mlado dekle, doma iz Ptuja, ponoči pa je prebivala na Okrešlju. Ko sem se torej biižal slapu in nesel na rami kramp in sekiro, sem se že veselil hladnega piva. Ko pa me je dekle zagledalo, se je ustrašilo, pustilo vse skupaj odprto in zbežalo, kar so jo nesle noge na Okrešelj. Ko pridem v uto, je bila odprta in seveda nikogar nikjer. Pijača, karte, denar, vse je bilo na razpolago. Seveda si nisem upal ničesar dotakniti. Sel sem naprej žejen in se napil vode. Ko sem delal, so prišli turisti iz Okrešl|a in so me vprašali, če sem jaz tisti, ki je pregnal oskrbnico izpod slapa. Povedali so, da je vsa zasopla pribežala na Okrešelj, ker je videla čudnega turista, ki je šel proti slapu. Takega turista še nikoli nI vdela. Imel je kramp in sekiro. »S sekiro bi ne ubil, s krampom pa zakopal.« Kb sem jaz svoje delo opravil, popravil pot, sem so vrnil domov. Kaj pa je bilo z dekletom naprej in z njenim oskrbovanjem, ne vem. Potem sem bil tudi za hišnika v planinskem domu, ko so ga obnavljali. Pravzaprav je bila to obnova pred vojno zgrajenega Aleksandrovega doma, ki so ga Nemci požgali. Planinsko društvo je obnavljeni dom imenovalo Herletov dom po znanem Solčavanu, ki je padel v partizanih in je bil znan smučar skakalec, po novi plezalni tehniki in po takrat nezaslišanih prvenstvenih vzponih v solčavskih gorah. Dom Franca Herleta so še gradili in ni bil redno oskrbovan. Jaz sem bil hišnik-oskrbnik. Plače sem imel 2500 dinarjev ob svoji hrani. Bila je tudi za takrat revna plača. Društvo mi je dalo v prodajo 100 litrov vina. Prodajal sem ga turistom in delavcem, ki so dograjevali dom Vino sem prodajal po ceni, kakor mi ga je društvo zaračunalo. Tako pri njem nisem nič zaslužil, še zatočil sem se. Denar sem hranil v omari v sobi. Nekoč pride društveni gospodar prolesor Rotar po izkupiček za vino. Rekel sem mu. da imam že 3000 dinarjev Sel sem ponj v sobo, denarja pa v omari ni bilo. Delavci, ki so nabijali vrata, so ga verjetno pobrali. Bil sem tiho. Imel sem prihranjenega nekaj svojega denarja in sem tega izročil prof. Rotarju. povedal pa nič, kakšen hišnik-oskrbnik sem. Lahko rečem, da sem bil za društvo vedno dober delavec.
Pri obnovljenem Herlelovem domu je društvo zgradilo tudi hlev za rejo prašičev. Imel sem dovoljenje, da imam lahko v hlevu tudi svojega prašiča in ga krmim s svojo krmo. v Logu sem kupil praseta, težkega 17 kg za 200 dinarjev. Čez zimo sem ga hranil s svojo krmo, poleti je bil pa pri prašičih, ki so bili društvena last. Som ga kar dobro zredil. Jeseni smo ga zaklali skupaj z drugimi, meso nasolili in prepustili slanino. Stanoval sem že v Solčavi, v Brezju, kjer sem se oženil. Domov sem torej od prašiča nesel le kri. Nalil sem jo v 4-litrsko posodo za mleko 3 pokrovom, ki je kar poskakoval po njej, ko sem se peljal s kolesom, vendar se kri ni polivala. Posodo sem obesil na »balanco«, da sem lahko z obema rokama vodil kolo. Ko pripeljem do nekdanje Icman-kove žage, to je onkraj prvega mosta čez Savinjo nad Solčavo, vidim, da mi prihajata od mosta naprej nasproti dva graničarja s konjem in garami. Nič nisem »nese!« čez mejo, a graničarjev sem se hotel nagonsko še bolj izogniti kot drugih ljudi. Preveč sem se izognil s kolesom in padel pod cesto, kolo s posodo polno krvi pa name. Pokrov je odletel, kri pa se je razlila po meni. Ves krvav sem obležal. V tem pa sta že grani-čarja prišla k meni, češ, kaj se mi je zgodilo. Meni ni bilo nič, bil sem le ves krvav od svinjske krvi, vstal sem, kot da ni bilo nič. Graničarja me v strahu gledata: »Sta, šta je, sirotinja?« Jaz sem pripovedoval in kazal, da me je kri iz kante oblila, a dolgo nisem mogel dopovedati, da meni ni nič in je le prašiču odtekla kri. Ko sta končno videla, da sem pobral kanto. pokrov, bicikel in se odpeljal, sla se seveda na moč smejala, jaz pa tudi. To je bilo leta 1952.
Z živinorejo, posebno s prašičerejo, sem imel vedno vesolje, čeprav sreče zelo malo ali nič. Nekako leta 1953 sem pri svoji hišniški službi pri Herletovem domu, oziroma praši-434 čereji takole obogatel: Upravnik »Doma« Leo Lakner mi je dovolil, da imam lahko poleg
društvenih tudi jaz enega svojega prašička Domenjeno je bilo, da prašička kupim sam, jeseni ga bodo zaklali poleg svojih in mi ga plačali obre enega. Prašiča sem kupil na Šumečem (kmetu v Matkovem kotu) za 6000 dinarjev. Dil je velik, a bolj slabe reje Imel sem ga tri dni pa mi je poginil, ker ni bil navajen gosposke hotelske hrane. Seveda mi od PD ali od Laknerja ni bilo kaj terjati, saj Je poginil prekmalu, rekel bi, sam od sebe. Povedal pa sem Šurnelu, pa mi je dal malega prašička, za dobro pest velikega. Zaklal sem ga in povabil Sumeta z ženo na kosilo. Tako je šlo po gobe 6000 din, kar je bil takrat velik denar.
S svojo službo pri planincih sem kljub temu nadaljeval in s svojim stranskim živinorejskim poslom tudi. Naslednje leto sem pa kot hišnik takole dodatno obogatel: V Plesti sem kupil 25 kg sveže govedine. S prašičerejo ni bilo sreče, mislil pa sem, pri govejem mesu pa bo. Kupim ga, nasolim, prekadim in — pojem. No, res sem ga kupil, tudi nasolil. pri prekajevanju pa se je spet spridila moja živinoreja Pr Herletovem domu, mogoče je bil že prekrščen v Planinski dom je bila lesena, prazna uta Kose nasoljenega mesa sem nabral na raželjne (palico) in obesil v uto. Spodaj sem pa maio zakuril, da sc je kadilo. Uto zaprem in grem za svojim delom. Kar kmalu nato je pritisnil jug. veter, ki posebno v Logarski dolini pride do moči in udarja v stena na eni strani doline, od tam na drugo stran in vse premeša, preden se umiri, za prvim pride pa še naslednji sunek in še pa še, tako da je nazadnje vse narobe No, tudi v uto, kjer se je sušilo moje, oziroma goveje meso, je pritisnil z vso močjo, razpihal ogenj v suhe plankc in v hipu je bilo vse v ognju. Nič nisem mogel rešiti. Tudi z mojim govejim mesom ni bilo sreče. Vseeno pa je bila spet sreča za planinsko društvo, saj je veter pihal proti gozdu in ne proti domu, kjer je le tri metre stran od ute bila kašta, skladovnica suhih desk. Če bi se te užgale, bi najbrž pogorel tudi »Dom«.
Po Petrovem pripovedovanju zapisal Valent Vider
Planinska vodnika KARAVANKE in JULIJSKE ALPE
Planinska založba pri PZS pripravlja ponatis omenjenih vodnikov v letu 1983. Da bi bila vsebina kar najbolj popolna, prosi založba vsa PD, ki imajo svoja delovna področja v krajih, ki jih pokrivata oba vodnika, kot tudi vse planince, ki uporabljajo oba vodnika, da pošljejo svoje popravke, dopolnila in siceršnje pripombe do srede septembra 1982.
Zlasti pomembno je opozoriti na nove koče in nove poti (ali na opustitev starih) in na vse druge pomembne spremembe na terenu.
Ko boste sestavljali pripombe, se vedno sklicujte na obrobne številke v vodniku, npr.:
KARAVANKE: 1) S 315 b, str. 172 (druga izdaja): grebenska pot je markirana in zavarovana.
2)	S 219 str. 103: Spodnja koča bo obnovljena... (navesti letnico), imela bo... (toliko in toliko) ležišč, odprta bo... (od aprila do oktobra?); dostopi kot pri S 220 b, c, č, 1.30—2 h. vendar je najbolj priporočljiv dostop tisti pod 220 c.
3)	S 180 b in Š 195 b: V Železnici stoji od leta... lovska koča.
JULIJSKE ALPE: 1) S 6?0: Bivaka na Poravu že dolgo ni več, pač pa je na vrhu Strme peči. Verjetno pa ga bodo na Peravu spet postavili, ker gre tod mimo »Ta visoka ro-sojanska pot«, ki na veliki razdalji nima nobenega drugega zavetišča. ?) Š 346: Dostop iz Mojstrane ni priporočljiv in naj se ta stavek izpusti. 3) S 527—531: Tudi pot s Kotovega sedla na vrh Jalovca je markirana in zavarovana. Treba jo je navesti.
Pripombe in dopolnila pošljite na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 61000 LJUBLJANA in dodajte svoj naslov, da vas bo lahko avtor vodnika povprašal za dodatne informacije, če bo potrebno.	435
Foto Dokumentacija PV
SREČANJE MARKACISTOV V VRATIH
8ALDOMIR BIZJAK
V Aljaževem domu v Vralih so se minulo sobolo in nedeljo (26.—27. 6.) sestali marka-cisti iz društev, ki skrbijo za pota v Julijcih in zahodnem delu Karavank. Na tem območju deluje 19 društev (10 z Gorenjske In še Ljubljana-matica, Šmarna gora, Medvode ter 6 PD iz delovnih organizacij v Ljubljani). Skrbijo za 212 poli. med katerimi je 53 kar zelo zahtevnih in so opremljene z varovalnimi napravami. Po dolžini je teh poti kar 1062 km
Udeleženci so ocenili delo minule sezone in poročali o sedanjem delu in o nalogah, ki jih letos še čakajo. Čeprav je bilo v zadnjih letih veliko narejenega, zlasti pri obnovi varovalnih naprav, so vseeno svoje delo kritično obravnevali. Marsikatero grenko pa je bilo slišati tudi na račun tistih planinskih funkcionarjev v društvih, ki tega dela ne cenijo. Pa tudi zunaj društev je precej dejavnikov, ki delajo težave z uničevanjem potov in znamenj na njih. Odgovornost za urejena in varna pota je vedno večja, spričo vedno večjega obiska gora. Marsikatero društvo pa komaj sproti uspeva popravili tisto kar drugi z nesmotrnim ali celo neodgovornim ravnanjem uničijo.
Del srečanja so posvetili razpravi kako uveljaviti nedavno sprejet Pravilnik o marka-cistih in kako na podlagi novih Navodil za oskrbo in označevanje planinskih poli delo na poteh poenotiti In izboljšati. Tudi utrjevanju organizacije so posvetili precej časa. Izvolili so novo vodstvo skupine. To bo v naslednjem obdobju vodil Albin Jakopič, PD Gorje. Pomagali pa mu bodo Janez Rozman PD Javornik-Koroška Bela in Jože Rovan in Igor Rozman. PD Ljubljana-Matica. V vodstvo skupine bodo pritegnili še predstavnika društev iz zgornjesavske doline, ki pa žal svojih zastopnikov niso poslala na srečanje
Kritična je bila tudi ugotovitev, da med 165 planinskimi društvi v Sloveniji, najmanj tretjina nima na skrbi nobene poti, mnoga društva pa morajo skrbeti tudi za 20 in 436 več poli! Ta bremena bo potrebno bolj pravično razdeliti! Končno pa, ali nismo planinci
v svoj statut zapisali, da ima vsako društvo tudi odsek za pota? Udeleženci so naložili Komisiji za pota pri PZS, da vsa taka društva pokliče, da sprejme|0 v oskrbo
pota od tistih, ki jih imajo preveč.	, .	... . . , .
V nedelo so imeli namen delati na terenu in pri praktičnem delu izmenjati lzkušn,e o delu o pripravi in rabi orodja. 2al jih je na poti proti Luknji kaj kmalu pregnal dez. Vseeno so nekaj, kar so načrtovali, le naredili. Videli so zanimive priprave za prenašanje barv in čopičev in drugo orodje, ki ga iznajdljivi markacisti ze k]e izvrtajo ali pa sami napravijo. Dogovorili pa so se. da bi na prihodnjem srečanju markaosti PD Ljubljana-Matica prikazal, delo v steni z električnim vrtalnim strojem ki skra|ša In
olaiša de'o pri ureianju varovalnih naprav.	___
Med udeleženci srečanja je bil tudi tov. Stanko Kos eden najstarejših m še vedno aktivnih članov v Komisiji za pota PZS in njen dolgoletni načelnik ter avtor prejšnjih in sedanjih Navodil za oskrbo in označevanje planinskih poti. Udeleženci so ga boli v šali kot zares pripravili, da je prvi pokazal, kako pravilno narišemo markacijo Tov. Stanko pa je kar zares praktično pokazal, da je tisto. kar je zapisal v navodil.h plod njegovih lastnih dolgoletnih izkušenj.
Dež ki jih e napodil nazaj v Dom, pa n, preprečil dela. Zagnano so nadaljevali in se dogovorili še za enotne vpisne knjige in žige na vrhovih, za knjige v kočah in v društvenih pisarnah ki bi bile izključno namenjene za pripombe planincev o poten, zlasti pa še o načinu obveščanja, da je na varovani poti neka naprava poškodovana ali celo uničena. Lc lako lahko markacisti hitro odstranijo nevarnost na poti. Srečanje ic vodil Franci Vesel, načelnik Komisije za pola PZS. Po sklepu te Komisije je na srečanju podelil tudi prvi izkaznici in znački »Markacisl«. Pre|ela sla jih tov. Stanko Kos, član Komisije za pota in tov. Stane Dežman, PD Gorje. Oba sta markacisla že več kot 30 let.
Srečanje je zaključil tov. Albin Jakopič, no/i vodja skupine, ki je povabil k enotnemu delu in sodelovanju vseh 19 društev, ki so odgovorna za ureiena in varna pota na tem območju Dejal je, da vodja skupine sam ni nič, vsi skupaj pa lahko naredimo veliko Ta njegova misel je hkrati Izzvala sklop, naj bodo tudi prihodnja srečanja predvsem delovna, z delom na terenu in s praktično izmenjavo izkušenj. Gostitelji srečanja so bili pianinci PD Dovje-Mojstrana. Prav je, da se jim ob koncu zahvalimo. Tako Avgustu Delavcu in Janezu Brojanu ter kolektivu Aljaževega doma. saj je k delovnemu in hkrati prijetnemu vzdusiu pr spevala tudi njihova gostoljubnost.
Z USPEHI MLADIH OB JUBILEJU
VOJKO CELIQOJ
Letošnji mcsec mladosti je ilirskobistriški planinski podmladek zaključil s prireditvami ki gotovo pomenijo častno proslavitev 75-letnice ustanovitve domačega planin-
?regarie,US!.Vsaredn|a brkinska vas, je zadnji majski četrtek doživelo nevsakdanji dogodek Kar 360 cicibanov-plan.ncev Iz vseh otroških vrtcev v ilirskobistriški občini ,e izbralo prav Pregarje, to znano partizansko vas. za svoje že peto letno srečanje. Cicibani Planinci prjgarskega otroškega vrtca so svojim vrstnikom P^'P^^"0 dobrodošlico Mlade planince, ki tudi sicer radi hod.jo s svojim, tovarišicami vzgo-meljTcam v naravo in na bližnje vzpetine in si tako pridobivajo prve planinske izkušnje, io pozdravili tudi predstavniki občinskega odbora ZB, mladine telesnokul urne skup-nosu in skupnosti otroškega varstva, pokrovitelja tudi te planinske prired^e Nače-nica mladinskega odseka domačega PD Marjelka Bubmč se e v j; " ™ . la tudi številnim tovarlšicam vzgojiteljicam In vodstvom otroških vrlccv v občini k, že devet let tako uspešno vključujejo planinstvo v svoje redno Peda90S*° delo Ci-obani-planinci so sklenili svoj dan v Brkinih z obiskom spomenika padlih junakov in izletom na bližnji Javornlk ter mnogimi igrami v naravi (slika 1).	...
Zadnjo majsko soboto pa so bili mladi planinci Osnovne šole Toneta J^'ca v Knežaku gostitelji že devetega srečanja pionirjev-planincev vseh osnovnih sol v
Slika i
Foto V. Celifjiij
ilirskobistriškl občini Srečanje, ki se ga je udeležilo kar 325 osnovnošolcev, so mladi posvetili proslavljanju 90. rojstnega dne tovariša TITA, 40-letnlce pionirske orqaniza-cije in 40-letmca junaške smrti narodnega heroja. Vrle planince je pozdravila tudi predsednica obč. konf. ZSMS tov. Mirka Valenčič, jim čestitala za številne uspehe ki jih mlad, planinci dosegajo in jim zaželela enakih uspehov tudi v bodoče Množici razigranih planincev so se pridružili tudi pionirji planinci iz PD Sežana. Svoie planinsko slavje so mladi planinci zaključili z vzponom na 1028 m visoki Devin nad Koritnicami. kjer so bili gostje lovcev LD Trnovo, ki so jim predstavili svoje zanimivo in koristno delo v snežniških gozdovih (slika 2).
V istem sobotnem dopoldnevu pa je na Sviščakih pod Snežnikom potekalo tudi že 9. orientacijsko tekmovanje za POKALE SNE2NIKA. V zahtevnem tekmovalnem programu se je pomerilo 33 planinskih in taborniških ekip Iz Cerknice, Ajdovščine Idrije Medvod, Novega mesta. Reke in Ilirske B strice Tekmovanje je veljalo tudi za izbirno republiško tekmovanje primorskih ekip in je tudi zaradi lega bilo toliko bolj zanimivo.
Rezultati so potrdili nekaj lel znano dejstvo, da imamo v planinskem društvu Idrija ta čas gotovo najboljše tekmovalne ekipe na Primorskem, idrijski tekmovalci so
Slikn 2
Foto V. Celigoj
Slika 3
Foto V. Caligoj
osvojili pokal Snežnika v članski in mladinski konkurenci, le v pionirski konkurenci so jih prehiteli pionirji-planinci iz domačega PD Ilirska Bistrica.
Idriicam je tudi pripadel pokal 75-letnice PD, za najbolj uspešno društvo na tekmovanju, ki ga je poklonil delovni kolektiv ilirskobistriškega kmetijstva, pokrovitelja
Tabornfš^i3 od red Snežniških ruševcev in mladinski odsek PD Ilirska Bistrica sta zahtevno tekmovanje pripravila in opravila odlično (slika 3).
Pokojni Drnnovec Ivan Michler. častni predsednik JZS (Jamarske zveze Slovenije) na Snežniku
Toto prof. F Hribar
Fotografija Kamniške koče — priloga v »llustrovani narorini koledar« za leto 1907
JOŽE KOBILICA
(19. 3 1904—26. 5. 1982)
Zadnjega maja smo v družinskem krogu in v spremstvu najbližjih stanovskih in planinskih prijateljev pokopali na ljubljanskih Žalah Jožeta Kobilico alpinista, reševalca, planinca In častnega člana PD PTT Ljubljana Čeprav smo že dolgo časa vedeli,' da mu je bolezen ogrozila življenje, smo bili prepričani, da mu bo njegova močna neuklonljiva volja pomagala premagovati težave ki mu jih je nalagala bolezen. Vrsto let je že bil v pokoju, pa tudi v planinstvu zadnja leta zaradi bolezni ni več delal. Kljub temu smo ga večkrat srečali: v društvenih prostorih, na cesti ob kratkih sprehodih, v Kliničnem centru in v domu starejših občanov. Ko smo ga sodelavci iz PD
Jože Kobilica
Foto R Melaišek
PTT Ljubljana v začetku 1980. leta obiskali v Kliničnem centru, nam je dobre volje pripovedoval da je v istem nadstropju kot »naš Jože« — mislil je na Tita — in da se bosta oba »izmazala«, ker je še prehitro za smrt Res si je opomogel iz bolnišnice se je kmalu preselil v Dom starejših občanov na Taboru v Ljubljani. Toda le za dobri dve leti. Stria ga je smrt, ki je bila močnejša od življenja.
Jože je postal član slovenske planinske organizacije leta 1920, ko je imel 16 let. Vključil se je v Turistovski klub »Skala«, v katerem so bili zbrani mladi planinci, ki so se ukvarjali predvsem z alpinizmom in smučanjem. V tem klubu je bil Jože zelo aktiven kot alpinist in gorski reševalcc. Rad je poudarjal, da je spadal v generacijo slavnega alpinista dr. Klementa Juga, z žalostjo pa se je vedno spominjal, kako je svojega smrtno ponesrečenega vzornika pomagal reševati iz severne triglavske stene. V času med obema vojnama je preplezal mnogo zahtevnih smeri v domačih in tujih gorstvih, aktivni gorski reševalec pa je bil tudi še po drugi svetovni vojni. Rad je imel nase gore vrhove, skalnate stene in svobodo. Zato se je uprl okupatorjem in domačim izdajalcem. Internirali so ga in odpeljali v Gonars, po kapitulaciji Italije pa se je vrnil v Slovenijo in postal borec NOV Slovenije. Po osvoboditvi je spet prijel za planinsko delo. Bil je gorski reševalec in kot ptt delavec član aktiva planincev PTT pri PD Ljubljana-Matica.
Zaradi velikega zanimanja za planinstvo med ptt delavci je bil pobudnik za ustanovitev PD PTT Ljubljana. Kot predsednik pripravljalnega odbora je vodil vse priprave, zbiral člane in sodelavce, poskrbel za vsa soglasja in pomoč PTT organizacije itd. Rezultat njegovega dela in dela njegovih najožjih sodciavccv jc bila ustanovitev PD PTT Ljubljana 29. septembra 1953. leta. Po ustanovitvi je bil štiri lata podpredsednik upravnega odbora, nato pa deset let član upravnega in nadzornega odbora ter častnega razsodišča. S svojim nesebičnim in predanim delom je pomagal graditi temelje, na katerih je zarajeno eno najmočnejših in najbolj delavnih planinskih društev v Sloveniji. Bil jc med prvimi, ki so prehodili Slovensko planinsko pot in med graditelji Poštarske koče na Vršiču lota 1953.
Jože pa je bil tudi med pobudniki za sodelovanje ptt planincev Jugoslavije in za prirejanje vsakoletnih zborov In partizanskih pohodov planincev PTT Jugoslavije po znanih krajih in gorstvih iz NOB. Ti zbori in pohodi so postali manifestacija bratstva in tovarištva med ptt delavci Jugoslavije. Dokler mu je dopuščalo zdravje, je aktivno sodeloval pri organiziranju teh manifestacij v Sloveniji ter se jih udeleževal v brat-
skih republikah. Jožeta so poznali in spožtovali ptt planinci Iz Zagreba, Beograda Saraieva, Novega Sada in drugih mest Ko ni več prihajal na zbora in pohode so mu pošiljali pozdrave in lepe želje.
Jože se je ves razdajal planinstvu. 2ivel je za ljubljene gore, bil je srečen med p aninskimi prijatelji. Njegovo delo bo za vedno zapisano v zgodovini slovenskeqa planinstva, Gorske reševalne službe in zlasti v zgodovini PD PTT Ljubljana. Za delo je prejel številna priznanja. Planinska zveza Slovenije mu je podelila srebrni in zlati cas ni znak ter ob 70-letnici spominsko plaketo, Planinska zveza Jugoslavije zlati častni znak, PD PTT Ljubljana pa mu je podelilo zlat, društveni znak in ga'imenovalo za častnega člana.
Tudi letos nas vabijo planinske poti. Tam daleč od ljubljanskih 2al so triglavske stene Skrlatica, Pnsojnik in drugi vrhovi, ki jih je imel Jože tako zelo rad Med Prisoj-nikonn in Mojstrovko je Vrsic, tam je tudi Poštarski dom. Tudi v njem bodo ostali spomini na Jožeta, na prijetne planinske večere, pa na Jožetovo najljubšo pesem »Zabu-caie goro« in na solze, k, so mu vedno stekle po licu ob verzu »Oj mladost ti moja Kam usia si, kje si...« Vso prehitro so minili dnev, sreče, ostali pa bodo spomini P'.'!!, .rÜ,9'.' "/ozeta se bomo radl spominjali na planinskih poteh, na naših srečanjih pa tudi tedaj, ko bo kdo njegovih planinskih sopotnikov sam obujal spomine na minule
vffVJ?®?" PD PT,T Ljub|iana in vseh Ivo jih planinskih prijateljev iskrena hvala za nlLffi?1 . 1" P,''^ si dal planinstvu in nam ki smo te spremljali na paninsk h poteh. Želimo ti miren počitek v ljubljeni domaČi zemlji, vetre s Kamniških planin, Karavank in Julijcev pa ti naj prinaša pozdrave gora, ki so bile tvoja ljubezen in sreča.	'
Jože Dobnik
OB SLOVESU JOŽETA TRATNIKA
V Gornjem gradu smo 10. junija letos pokopali zavednega Gornjegrajčana Jožeta Tratnika. Rodil se je v Gornjem gradu leta 1899 pred 83 leti; njegov dom je bil prislo-njen na strmine Menine planine, njegovi starši pa so imeli majhno kmetijo. Pot s te majhne kmetije ga najprej pripelje v osnovno šolo ko bi rad postal učitelj. Sole v Mariboru j e moral še ne 18 let star prekinili, kajti začela se je svetovna vojna Ko je bilo vojne konec, sc je leta 1918 vrnil domov.
Naslednje leto je postal Maistrov borec prostovoljec. Med boji za severno mejo jo bil pri Velikovcu tudi tožko ranjen.
Ko je odložil vojaško suknjo, je šolo nadaljeval; še vedno se je želel izpopolniti v učiteljskem poklicu.
Končno je bila njegova želja izpolnjena, postal je učitelj in prva njegova služba je bila na šoli na Gorici ob Savinji. Tri leta je poučeval na tej šoli, nato pa je nastopil službo na gornjegrajski šoli.
Nemci so že 1941. leta Tratnika, kot zavednega Slovenca z njegovo družino vred pregnali na Hrvaško; tam je ostal do konca vojne.
Ko se je po vojni vrnil v domač kraj, se je spet posvetil učiteljskem poklicu in je to službo opravljal do svoje upokojitve.
Jože Tratnik se je udejstvoval na različnih področjih. Prav rad je zahajal tudi v planine.
V Gornjem gradu po vojni ni bilo samostojnega planinskega društva, zato so planinci marljivo delali, da bi društvo spet dobili. To se je zgodilo leta 1949, ko je bil med ustanovitelji tudi Jože Tratnik.
Ko so začeli graditi planinski dom na Menini, je bil Tratnik predsednik tega odbora; dosti se je žrtvoval za gradnjo, večkrat prehodil predvsem razdaljo z Menine do Gornjega gradu, dostikrat tudi po dvakrat na dan.
Dom na Menini so zgradili leta 1957. Jože pa tudi po tem ni miroval Ob strani mu je zvesto stala žena Rczika, saj je, na primer, za postelje v novem domu Rešila vso posteljnino ona sama.
Ob 30-lctnici planinskega društva 1979 leta je še bil na Menini, star BO let Planinska
zveza Jugoslavije ga je odlikovala z zlato plaketo.
Rajnemu Jožetu Tratniku naj bo lahka domača zemlja, ki jo jc tako ljubil!
Jože Remšak
70-LETNICA DELA IN OBSTOJA GRS
V petek, 11. junija 1982, so slovanski gorski reševalci s proslavo v veliki dvorani Skupščine socialistične republike Slovenije v Ljubljani s slovesnim zborom obudili spomin na sedem desetletij dela. Zbralo se je več od polovice vseh reševalcev, med gosti pa smo poleg predsednika Skupščine SRS, tovariša Vinka Hafnerja, pozdravili še vrsto drugih — Tomaža Banovca, predsednika GO PZS, Toneta Bučerja podpredsednika PZS, Danila Šker-bineka, predsednika 10 PZS, Jožeta Dob-nika, tajnika PZS, predstavnike RSNZ SRS, RSLO SRS, RSTO SRS, Rdečega križa Slovenije, Zavarovalne skupnosti Triglav, Dražena Zupanca — načelnika koordinacijske komisije GRS pri PZJ, ki je hkrati zastopal še odsotnega predsednika PZJ, Božidarja Škerla. načelnika komisije za GRS pri PZH, tovariša Borislava Aleraja ter zastopnika gorskih reševalcev avstrijske Koroške in Štajerske, dr. Kurta Del-lischa in dr. E. Fröhlicha. Zborovalci smo z odobravanjem sprejeli prediog Binota Vengusta da zboru predsedujejo vsi še živeči načelniki slovenske GRS: dr. Bogdan Brecelj, Stanko Hudnik. dr. Miha Potočnik, Bine Vengust in Uroš Župančič. Krmilo zbora je prevzel dr. Miha Potočnik.
Zbor je najprej z enominutnim molkom počastil spomin na umrle reševalce, nato pa je sledil izčrpen slavnostni govor Bi-neta Vengusta, sedanjega načelnika GRS. Sledile so pozdravne besede Tomaža Banovca, Dražena Zupanca, Borislava Aleraja ter vodij delegacij avstrijske Koroške in Štajerske. Marjan Keršič je zboru predlagal, da pošlje pozdravno brzojavko profesorju Pavlu Kunaverju, ki je reševal že v rojstnem letu GRS ob nesreči dr. Cerka na Stolu. Predlog je bil z odobravanjem sprejet, nato pa je zastopnik Rdečega križa Slovenije tovariš Dular po krajšem nagovoru podelil GRS pri PZS zlati znak Rdečega križa Slovenije Program so popestrili pevci iz Kranjske gore, večinoma planinci in gorski reševalci; vodil jih je pevovodja, reševalec. Dane škerlj. Občuteno so zapeli nekaj narodnih in planinskih pesmi za konec proslave.
Srečanje se je nato nadaljevalo v prijateljskih pomenkih In obu|anju spominov udeležencev proslave v prostorih skupščine.
Proslava je bila že četrta te vrste, saj jc s podobno prireditvijo na Vršiču ob štiri-dssetletnicl GRS, leta 1952, praznovanje okroglih obletnic GRS postalo navada. Proslave so bile vselej priložnost za pregled opravljenega dela, za izvedbo nalog, ki niso v rednem delovnem programu, za mednarodna srečanja na naših tleh in seveda tudi za srečanje reševalcev.
Na letošnjo 70-letnico smo se pripravljali že v začetku minulega leta, ko 3mo sprejeli okvirni načrt akcij, s katerimi naj bi delovno in dostojno počastili ta jubilej. Želeli smo. de bi bile prireditve časovno razmaknjene druga od druge in tako skozi daljše obdobje spominjale na visoko obletnico. Hkrati naj bi prispevale k nadaljnjemu razvoju GRS in ga spodbujale. Izobraževanje reševalcev je važna naloga zalo je program za prvo dejavnost sprejel dopolnjevanje priročnika GRS, za katerega je v obdobju 1981/1982 zbirala prispevke podkomisija za vzgojo in tehniko reševanja. Snov bo šla v tisk še letos in s tem premostila vrzeli v sedanjem gradivu. Lani jc bila največja prireditev 27. redni zbor IKAR. ki smo ga v počastitev našega praznika organizirali v Bovcu med 1. in A. oktobrom 1981. Ob tej priložnosti smo domače in zlasti tuje goste seznanili z usposobljenostjo naše GRS za reševanje s helikopterjem ter s terenskimi ukrepi varstva pred snažnimi plazovi na območju Kaninskih žičnic.
Letos naša dejavnost ni pojenjala. Prav nasprotno — bila jo še posebno živahna in raznolika.
Že od letošnjega januarja naprej smo zbirali material za razstavo in zbornik GRS. Nalogi sta bili obsežni in zahtevni, zato so morale sodelovati prav vse postaje in podkomisije GRS pa tudi številni posamezniki.
Razstavo je prizadevno in skrbno pripravil planinski aktivist arhitekt Vlasto Kopač ob sodelovanju Uroša Župančiča in članov postaje GRS Ljubljana pa še koga. Prav gotovo je najobsežnejša od vseh doslej. Kaže, da bo v naslednjih mesecih obšla ludi druga večja planinska središča in tako predstavila delo GRS čim širšemu krogu ljudi.
Zbornik, ki v malem predstavlja osnutek zgodovine GRS, je pripravil in uredil Pavle Šcgula. V zborniku je kar 37 prispevkov, ki prikazujejo delo GRS v času od njene ustanovitve naprej. Sodelovalo so vse postaje in podkomisije, načelnik in tajnik komisije ter nekdanji načelnik dr. Miha Potočnik, tako da smo dobili pregled v preteklost in sedanjost vseh postaj in vseh podkomisij ter zajeli vsaj vsa poglavitna vprašanja. Seveda se zavedamo, da je še marsikaj ostalo nedognano in da bo treba prebrskati še številne vire in arhive, če želimo nekega dne imeti res popoln pregled nad preteklostjo svoje organizacije. Na iztečenih sedem desetletij nas bo v prihodnje mimo vsega navedenega spominjala ludi lepa spominska značka, delo Vlasta Kopača. Muhasta usoda pa je hotela, da smo po dolgih naporih in pričakovanjih prav ob scdcmdeseiletnici dobili prve, zares dobre prenosne radijske postaje. Te bodo reševalcem temeljito olajšale delo in pomagale rešiti marsikatero življenje.
Cicibanove planinske stezice
VVO Anice Oernejcve (ilje	>
V Sloveniji se vedno bolj širi tako imenovana akcija »ciciban-planinec«. V MK pri PZS ugotavljajo, da so samo letos podelili že 3200 našitkov in 1025 znakov. Hkrati s tem širjenjem pa so izboljšuje tudi delovni program z najmlajšimi planinci. Naj to potrdi objavljena risba 6-letne Tine Jauh iz MOPD Janez Trdina, Mengeš in pa memorandum objave za izlete v VVO
Anice Cemejeve v Celju, za katerega skrbe planinci PS Cinkarna Celje, s požrtvovalnim mentorjem tovarišem Vrečarjem. Take osnutke namerava Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije zbirati, da bi z njimi še bolj popularizirala akcije, ko bi s tem gradivom uredila primeren prospekt. Če imate kaj takega na voljo — pošljite.
MK pri PZS
Cie'ifexw pfAWW««" WlAOH HOHJ^U«*
k ^m
T* v/
m
445
KU. PLANINSKI TABOR V KOČEVJU
Letos je bil ta tabor ljubljanskih planinskih društev v Kočevju 20. junija pri planinski koči na Jelenovem studencu v organizaciji MDO Ljubljanskega območja in PD Kočevje. Tabor je bil posvečen 90-letnlci rojstva tovariša Tita in 30-letnici delovanja PD Kočevje ter 40-letnici ustanovitve SNOUD. Slavnostni govornik na tej tradicionalni planinski prireditvi z veliko odmevnostjo v javnosti je bil Emil Tome, predsednik medobčinskega sveta SZDL Ljubljanske regije. V gradivu, ki so ga pri-
reditelji razdelili na tiskovni konferenci novinarjem, beremo med drugim tudi tole: »Ta kraj smo izbrali skupaj, čeprav ni na Ljubljanski mladinski poti, je pa zato bolj mikaven, saj se bomo podali v področje, kjer so gozdovi še prvobitni in taki, kot jih je ustvarila narava «
Organizator je za udeležence tabora pre-skrbel poseben vlak iz Ljubljane ob 7. uri zjutraj in do Kočevja, od koder se je vrnil v Ljubljano ob 18. uri.
MDO planinskih društev ljubljanskega območja je v ta namen izdal posebno številko obvestil z vsemi potrebnimi napotki in informacijami za udeležcnce in poročevalce.
REPUBLIŠKO ORIENTACIJSKO TEKMOVANJE ZA LETO 1982
Letošnje finalno republiško planinsko orientacijsko tekmovanje je bilo v Boštanju pri Sevnici od 11. do 13. 6. 1982. Mladinski odsek PD Lisca Sevnica z Romanom Novšakom, Ljubom Motoretom, Ferdom Androjnom, Jožkom Kovačem in drugimi, so tekmovanje izvedli tehnično brezhibno. 12 članskih ekip (36 tekmovalcev) je tri dni potrjevalo svoje znanje in moč po leidem planinskem nizkogorju, razgibanem terenu in potrdilo, da zmorejo premagovati napore za potrebe SLO in DS. Zadnji dan tekmovanja 13. 6. 19B2 so sodelovali šc pionirji in mladinci. Bili so iz Ajdovščine, Idrije, Cerknega, Novega mesta, Celja, Ruš, Maribora, Ptuja. Trbovelj, Sevnice in Brežic.
Kljub slabemu vremenu se je na tekmovalnih 3tezah pojavilo 144 tekmovalcev. Na zahtevni tekmovalni stezi so tekmovalci pokazali, da so kos fizičnim naporom in po-
trdili, da bodo jutri, če bo treba, premagovali še zahtevnejše naloge. Članica Alis Tavčar, stara 19 let, študentka prava iz Trbovelj, je na primer sodelovala v trboveljski članski ekipi. Z nezmanjšano vnemo je že drugI dan tekmovanja, kot edina članica, bila kos svojim tovarišem. Največ znanja in spretnosti pri reševanju topografskih nalog sta pokazali mladinki Irena Kramer, študentka iz Celja, in Avgusta Rupnik, dijakinja iz Idrije. Zaradi slabega vremena je nameraval organizator tekmovanje prekiniti, tekmovalci pa tega niso dovolili.
Dobro fizično pripravljenost so pokazali tudi pionirji, saj so mnoge ekipe proti pričakovanju prešle tekmovalno stezo v krajšem času kot jc bilo predvideno. Pri analizi tekmovanja je organizator pohvalil znanje ki so ga pokazali tekmovalci, kot tudi reševanje zapletenih topografskih nalog.
V članski konkurenci so bili najuspešnejši Idrijčani: osvojili so prva tri mesta. V mladinski konkurenci so bili Erežičani pred ekipo Trbovlje I in Trbovlje II. Pri pionirjih pa Brežičani pred TAM Maribor in Cerkno II.
Ob zaključku so ugotovili, da so pri taki obliki dela v planinstvu in usposabljanju za SLO in DS na pravi poti in da jih pri tem čakajo nove naloge: širiti to aktivnost množično, pridobivati mlade in jih usposabljati.
Anton Ajster
TEČAJ ZA MARKACISTE
Savinjski MDO je organiziral prvi tečaj za markaciste s tega področja. Teoretični del eo opravili v dvorani skupščine občine v Mozirju. Med drugim so predelali tudi osnutek tez o planinskih poteh (osnutek jo izšel v Obvestilih PZS, št. 4). Tečaje so vodili udeleženci sami, saj za vzgojo takega kadra v planinski organizaciji še nimamo na voljo inštruktorjev. Predavala sta B. Jordan in S. Storman, v praktičnem delu pa so pomagali »stari« znani markacisti (Naci Štebe, PD Solčava. Florjan Son in Tone Pasar, prejšnji in sedanji vodja mar-kacistov savinjskega MDO). Na prvem srečanju so se pogovorili o nalogah posameznih skupin. Nekatere skupine so na svojem področju to delo opravile vzorno, pobrskali so za kartotekami poti in jih začeli urejati. Zgornje Savinjska skupina zaradi dežja svoje naloge ni mogla opraviti. Skupaj so obnovili markacije na poti Plesnik -Plesnikova planina in dodali še pot do Klemenčje jame. Marsikdo jc prvič videl ta malo obiskani svet rumenih jegličev s samotnim slapom. Spoznali pa so tudi, koliko truda je treba za vzdrževanje teh poli.
Pisni del izpita je bil v Domu planincev v Logarski dolini. Od 44 tečajnikov iz 17
Dei skupine markaclstov pri slapu Palenk ob poli Plcsnikova planina—Koča pod Ojstrico (Klemanča
iama)	Foto B. Jordan
PD jih je bilo v Mozirju 36 iz 15 PD. Na izpitu in praktičnem delu .ih je bilo 29 iz 14 PD. Pisni del jc uspel, saj so od 26 možnih ločk dosegli najmanj 18 oziroma nad 20. Zanimivi so bili odgovori na vprašanja o društveni kartoteki, o poznavanju poti svojega PD, o uspehu tečaja in o predlogih za delo v bodoče, Iz vsebine teh odgovorov je mogoče izluščiti tole: treba je poenotiti delo, javno objaviti seznam poti, praktično pokazati opis poti za kartoteko s skico in odnos do markacij. In pa — še več praktičnega dela z mladimi planinci!
B. J.
PLANINSKA SREČANJA
V Gospiču je bilo od 2. do 5. julija 30. srečanje planincev PTT Jugoslavije. V programu, ki se je odvijal v petek, soboto, nedeljo in v ponedeljek, je organizator predvidel vrsto zanimivih srečanj, prireditev in tekmovanj, ko je bila osrednja oblika skupnih tekmovanj — orientacija. V izletniškem programu v nedeljo so imeli oredviden obisk Velebita, planinskega doma na Visočici in pa izlet na Plitvička jezera ter obisk Cerovačke jame. Naj omenimo, da je izmed 30. srečanj PTT planincev Jugoslavije bilo sedem srečanj tudi v Sloveniji: od 1. do 2. maja 1954 na Vršiču (II. srečanje), od 1. do 2. maja 1959 v Vratih (VII. srečanje), od 1. do 4. 7 1961 na Plešivcu (IX. srečanje), od 3. do 5. 7. 1964 na Komni (XII. srečanje), od 3. do 6. 7. 1973 na Pohorju (XXI. srečanje), od 4. do 6. 7. 1976 na Pokljuki (XXIV. srečanje), od 30. 6. do 1. 7. 1979 v Logarski dolini (XXVII. srečanje). Organizator je ob tej priložnosti izdal izčrpen bilten, v katerem so udeleženci našli vse, kar je potrebno vedeti o sodelovanju In o programu.
Prva skupina tečajnikov na markncijskem tečaju Savinjsksga MDO na Plcsniknvi planini
Foto B. Jordan
PODELITEV »B« TRANSVERZALNIH ZNAČK
Te dni je PD Rogaška Slatina podelilo 77 značk za prehojeno pot po »štajersko-zegcrski« transverzali ali na kratko — za »B« transverzaio.
Mnogi pravijo, da »B« pomeni »hočka pot«, čemur pa ni tako. Ob otvoritvi poti, leta 1968 smo pot poimenovali »bratska« in zato je k običajni markaciji dodana še črka B. Naj ne bo toliko pomembna prav črka, pomembno je, da je ta pot zelo priljubljena. Od ustanovitve do danes je »v obtoku« 2240 dnevnikov za to pot. Mnogi so jo že prehodili, mnogi še hodijo, saj ni dneva, da ne bi izdali znaka za prehojeno pot. Gleda na to, da pot ni naporna, smo jo priporočali osnovnim šolam oziroma njihovim članom — planincem. Tako so se opogumili tudi mladi planinci — pionirji iz osnovne šole Kostrivnica in Šmarje pri Jelšah. Kljub temu, da so se bližale šolske počitnice in da so imeli polna roke dela, so našli čas in prehodili »B pot«. Vseh 37 pionirjev planincev iz Oš Kostrivnica je uspešno, seveda s svojimi tovarišicami, prehodilo pot.
Zakaj uspešno? Zato, ker so to razredi od I. do IV. majhni, čvrsti in v njih v večini kmečki otroci. Kako prijetno in lepo je bilo na poti po transverzali. so že sami pionirji napisali na oglasni deski, članek pa so poslali tudi za PV, vsaj tako so mi zatrdili. Kako prisrčno je bilo ob podelitvi zaslužnih znakov, pa bom poskušal opisati. Za Dan mladosti, 25. maja, so se zbrali vsi kostrivniški šolarji na šolskem igrišču, kjer so razredi med seboj tekmovali. Kdo bo zmagal, ni prav nič pomembno, pomembno je, da so vsi sodelovali. Po tekmovanju in razglasitvi zmagovalcev smo imeli šc eno slovesnost, sprejeli smo nove člane v planinsko društvo in podelili značke in diplome za prehojeno »B pot«. Tako jc ta dan sprejelo 37 pionirjev — planincev značke, z njimi pa seveda tudi to-varišice, ki so jih vodile po transverzali. Šoli v Kostrivnici pa je PD Rogaška Slatina podelila javno pohvalo. Po prisrčnem programu in veselo pesmijo smo zaključili proslavo z željo, da bi po zasluženih počitnicah spet pričeli plani-nariti.
V soboto, dne 12, 6. smo s 40 člani pionirji in mladinci planinci Iz Oš Šmarje pri Jelšah zaključili »B transvorzalo« z obiskom partizanske bolnišnice na Boču. Planinski dom na Boču so si izbrali za zadnjo kontrolno točko. Rekli so, na celotni poti ni bilo tisočaka, zato se moramo povzpeli na vrh stolpa in to bo naš tisočak. Po razgledu z vrha stolpa so se vrnili k planinskemu domu Tu je bila majhna slovesnost s podelitvijo znakov, priznanj In so sprejeli nove člane v planinsko društvo. Po prijetnem, sproščenem igranju na prostranih
košeninah okrog planinskega doma so nam šmarski šolniki pripravili piknik. Pionirji — planinci iz Oš Podčetrtek, vseh je 44, žal niso uspeli prehoditi poti ša pred počitnicami, zato upamo, da bodo to opravili po počitnicah.
Franc Komerički
PIONIRJI l/ PD JEZERSKO
Planinsko društvo Jezersko jc za pionirje organiziralo planinsko šolo. Obiskovalo jo je štirinajst pionirjev. Vsi smo jo uspešno zaključili. Tečaj smo imeli pod Makekovo Kočno. Spoznali smo opremo, vozle, prvo pomoč, gibanje v gorskem svetu itd. Luka Karničar nam je pokazal z diapozitivi pot v Ande in v Novo Zelandijo. Planinsko šolo smo zaključili s pohodom v neznano, še naprej se bomo zbirali vsak petek v šoli, kamor sa s kolesom in z nahrbtnikom pripelje tudi Dane, ki skrbi za našo dobro voljo. Za uspešen zaključek som tudi jaz prejela dnevnik »Pionir-planinec«, ki me bo spremljal na planinskih poteh.
Katarina Piskernik, 4. razred Oš Jezersko
OBČNI ZBOR JAMARSKE ZVEZE SLOVENIJE
Bil je 12. 6. 1982 v Novem mestu. Kot običajno so občni zbor JZS združili z zborovanjem, na katerem so jamarji in raziskovalci krasa objavili nekaj rezultatov svojih raziskovanj, jamarji pa še nekaj prispevkov o novosti v raziskovalni tehniki. Občni zbor in zborovanja sta bila vzorno pripravljena pod vodstvom domačega jamarskega kluba Vinka Paderšiča-Batre.a. Organizator, ki letos praznuje 20-letnico delovanja, je ob tej priložnosti izdal posebno publikacijo Dolenjski kras, v kateri objavlja kratko zgodovino svojega delovanja pa tudi zgodovino in nekaj rezultatov jamarskih raziskav na Dolenjskem. Na zborovanju so razpravljali o nekaterih značilnostih dolenjskega krasa in o zanimivostih še z drugih kraških območij v Sloveniji. Govora je bilo tudi o glasilu Naše jame, ki bo naslednje leto slavilo 25-letnico izhajanja.
Popoldanski občni zbor so združili s proslavo 20-letnice domačega jamarskega kluba. Občnega zbora so se udeležili žal lo delegati polovice združenih jamarskih organizacij in skupin
Podelili so tudi priznanja in častne značke za dosedanje delo in prizadevnost. Vodstvo izvršnega odbora bo naslednje dve leti v rokah Davorina Preisingerja. Naslednji občni zbor bo v Sežani.
D. Novak
MAJSKI POHOD
MATKOV ŠKAF
Na tradicionalni planinski pohod k nekdanji partizanski bolnišnici pod Komnom, smo letos odšli že četrtič; pohod je navadno drugo nedeljo v maju. Vsako leto je več udeležencev. Zborno mesto je na Ljubnem ob Savinji. Avtobusi udeležence odpeljejo do Rastk, nato je treba naprej peš Pot je speljana po prijetnem gozdu, mimo Furianče kmetije do partizanskega spomenika pri Rabonu in do kmetov Tratnika in Drgonka. Tu je proslava in sicer na mestu nekdanje partizanske javke. Po proslavi priredi vsako leto AERO klub iz Velenja krožne vožnje z letalom. Zložna pot gre potem mimo drugega partizanskega spomenika »na Vahti« ter mimo številnih studencev »Mrzli vod« do bolnišnice, kjer so na voljo žigi. Potem je treba naprej po strmi poti do steze, ki gre od Smrekovca do Loke pod Raduho. Utrujeni smo prišli na Travnik, kjer je bilo dosti ljudi, ki so počivali in uživali ob številnih zvončkih in žefranih ki ponekod kukajo še iz snežnih krp. Na Travniku smo pri Antejevemu bivaku dobili značke. Potem se po strmi poti spuščamo od bivaka mimo jas z zvončki do Robnikove planine, mimo kmetije do potoka Zep in utrujeni, a zadovoljni pridemo do Rastk, kjer nas je čakal avtobus.
Letos so na Travniku podelili bronaste značke za trikratno udeležbo na pohodu. Največ značk je osvojilo PD Ljubno, Za-bukovica in Polzela.
Žal se člani nekaterih društev iz občine ne udeležujejo pohodov. Udeležencem so razdelili več kot tisoč izkaznic.
Planinska skupina na OŠ Ljubno ob Savinji
Prvo nedeljo v juniju je bil pohod planincev v Matkov kot k znanemu Matkovemu škafu. To je skupna akcija savinjskega MDO, ki jo realizirata ZTKO Mozirje — komisija za planinstvo in PD Solčava. Največ dela in skrbi ima naš Naci štebe. Tiste nedeljo so gozdni delavci celo popravljali most, tako da je bila cesta do Kočnarjeve žage le za silo prevozna, kar pa obiskovalcev ni motilo. Upajmo, da bodo letos položeni jekleni nosilci prihodnje leto lahko prenesli večjo obremenitev in to mogoč dostop tudi manjšim avtobusom. Tokrat je bil mogoč prevoz mimo Perka, Matka in Kočnarja v dolino do ceste ob Jezeri. Leios se je v knjigo vpisalo okoli 180 obiskovalcev, med njimi so bili tudi mladi udeleženci planinske šole s Polzele. Nekaj alpinistov je prišlo z Okrešlja čez Mrzlo goro mimo škafa v Kot, lovci so odprli svoj dom, kjer se je bilo mogoče za silo tudi okrepčati. Graničarji pa z velikim razumevanjem spremljajo našo akcijo, za kar jim gre javna pohvala. Upajmo, da bi so prihodnje leto spet srečali v tem lepem kotu Gornje Savinjske doline.
B. J.
PIONIRJI-PLANINCI PD ZABUKOVICA
V juniju so pionirji planinci PD Zabuko-vica končali planinsko šolo. Do kraja je vztrajalo 27 pionirjev in vsi so opravili zaključne izpite. Ob tej priložnosti so pionirji opravili tudi tečaj prve pomoči. Med predavatelji so vzbudili največjo pozornost gorski reševalci iz Celja, ko so pred jamo Pekel praktično pokazali reševanje iz stene. Poleg pionirjev iz Griž so se te vaja
Zatrep Matkovega kota (Puščica kaže leno Mntkovega škafa)
Foto B Jordan
udeležili še pionirji Iz Polzele. Pazljivo so poslušali Silvestra Jošta, ko jim je razkazoval opremo. Pionirjl-planinci so lotos obiskali Porezen; iu so vodniki praktično prikazali varno hojo v zimskih razmerah; bili so tudi na pohodu na Dobrovlje, na pohodu k bolnišnici Celje pa tudi na izletu v Grebengrad (planinska transverzala blizu Varaždina).
Pionirji tc planinske skupine se redno udeležujejo tudi orientacijskih tekmovanj v Savinjski dolini. Tekmovanje v orientaciji poteka ob Braslovškem jezeru Iz Griž je tekmovalo 8 ekip — 24 pionirjev. Ena ekipa je tekmovala tudi v Senovem. Pionirji imajo težave s pisanjem dnevnikov. Veliko je namreč takih, ki že imajo pogoje za pridobitev enega izmed znakov, pa nimajo izpolnjenega dnevnika.
Na zaključnem izletu, ko bodo podeljevali značke in priznanja, bodo izročili MV, ki jih je največkrat vodil, častni znak MV MK PZS, mentorju planinske skupine pa bodo izročili priznanje Obč. konference ZSMS Žalec, ki ji je bilo podeljeno ob Dnevu mladosti.
Franc Ježovnik
KOČO NA PLANINI JEZERO OBNAVLJAJO
Za planince mladega PD Integral (prej Viator) je bil 31. 7. 1981 črn dan. Do tal jim je pogorela obnovljena in opremljena stara sirarna na Planini jezero v Fužinarskih planinah. Takoj so jo pričeli obnavljati in žc lani jeseni so zabetonirali prvo ploščo. Pozimi niso počivali. Pripravili so podroben načrt, zbirali denar in nabavili gradivo, potrebno za letos. Od 15. 5. do 7. 6. so kupili in prepeljali po cesti na Planino Blato blizu 130 ton raznega materiala, od cementa, peska in opeke, do ploščic, izolacijskega materiala, oken in vrat, postelj, jogijev in posteljnine. S Planine Blato je znosil ves ta material na Planino jezero helikopter posebne enote RSNZ. To je trajalo dva dni. Pri teh delih je sodelovalo 30 prostovoljcev. Letos so planinci PD Integral opravili že precej stotin delovnih ur prostovoljnega
dela. Seveda pa delo in organizacija nista tekla tako gladko, kot se zdi na prvi pogled. Preden so dobili gradbeno dovoljenje in vsa potrebna soglasja, je bilo do3ti zapletljajev, prav tako se jc zatikalo pri nabavi ustreznega materiala Tudi zbiranje denarja ni teklo tako, kot bi bilo potrebno. Planinci PD Integral računajo na solidarno pomoč tako posameznikov kot tudi planinskih društev širom po Sloveniji. Veseli bodo vsakega finančnega prispevka ali pomoči v obliki prostovoljnega dela Delovne akcije bodo predvidoma vsako soboto in nedeljo.
Informacije o delu in akcijah daje Marjana Dodič, Ljubljana, Celovška 166, telefon (061) 557 012. int. 302.
Marinka Koželj
OBČNI ZBOR PD PTT LJUBLJANA — SKUPINA KRANJ
Ta skupina ima občni zbor vedno nekje v planinah, povezano z izletom in bogatim kulturnim programom, ko se zvrste pevske točke, recitacije in folklora. Letos so imeli zbor 20. 6. 1982 v Vratih. Skupina šteje 246 članov, od tega pa je Ireljina mladincev in pionirjev. Skupina se vključuje v delo in akcije matičnega društva. Udeležujejo se zborov PTT planinccv Slovenije, zborov PTT planincev Jugoslavije, srečanj z PD PTT Hrvatske in partizanskih maršev planincev PTT Jugoslavije Udeležujejo se spominskih pohodov v Dražgoše, na Slol, Snežnik, Porezen, Ble-goš, po poteh partizanske Ljubljane. Prirejajo samostojne izlete in pripravljajo predavanja z diapozitivi. Skrbijo za Transverzalno pot kurirjev in vezistov NOV Slovence, ki poteka tudi po njihovem območju. Poleg tega člani sami ali v manjših skupinah veliko zahajajo v gore. Na občnem zboru so podelili 25 transverzalnih knjižic in značk za transverzalne poti, ki so jih prehodili v zadnjem letu. Enemu izmed članov so podelili priznanje in značko tretje stopnje »Planinar-transverzalec«, petim najbolj zaslužnim članom pa so podelili priznanje društva.
Ivanka Šuštar
450
moirĩ \mmmm
KOROŠKE DRAGOTINE
Helmut Hartl, Hans Sampl, Ralf Unkart: Kleinode Kärntens. Naturschutzgebiete. Landschaftsschutzgebiete. Naturdenkmale. Klagenfurt, Kärntner Druck- und Verlagsgesellschaft 1982. 202 str. 81 celostranskih barvnih reprodukcij.
Malo je dežel nc samo v Alpah, ampak v vsej Evropi, ki se še dandanes, kljub skokovitemu izginjanju prvobitnosti, lahko ponašajo s svojimi naravnimi lepotami; ena izmed njih je gotovo Koroška. In povrhu le-te niso raztresene daleč vsaksebi: nasprotno, prelivajo se druga v drugo tako da je Brahms dejal: »Tod kar mrgoli na-pevov In mora človek kar paziti, da katerega ne pohodi.■• In Mahler: »Čedalje bolj spoznavam, da človek tukaj ne sklada, temveč postaja pokorno orodje glasbe.« Slikar Boeckl pa: »Poglej to prelepo pokrajino ... Neskončno težko jo je upodobiti.« Tedaj ni prav nič lahka naloga, iskali in odkrivati v tej deželi posebno pomembne predels in kotičke ter jih zavarovati. Naši trije možje so se lotili te naloge in v obdobju, ko js industrializirani turizem že kar preplavil vse količkaj uporabne krajo in si prilašča tudi najbolj odmaknjeno samote, odkrili večja in manjša območja, ki zaslužijo zakonito varstvo. Malce nenavadno je, da jih bližnji domačini niso odkrili, tudi naključni gostje ne, marveč razgledani in daljnovidni poznavalci narave: samo njim ni ušlo, kje je ohranjena največ prvobitnosti, ki jo je treba brezpogojno ohraniti bodočim rodovom. Opisi posameznih ozemelj so razvrščeni geografsko — od zahoda proti vzhodu. Uvodoma je kratka pa tudi daljša oznaka, v nadaljevanju pa najdemo geološke, mineraloške, floristične in favnistične posebnosti (latinska imena so redka), ob koncu pa tudi zgodovinske in kulturne podatke, kjer je to potrebno, in še politična okrožja, občine in obseg zavarovanih ozemelj. V enem samem primeru gre za narodni park: Visoke Ture, katerih jedro (140 km2) je ekološko še nedotaknjeno, obrobje (55 km2) pa jo žo dolgo kulturna pokrajina.
Med večjimi zavarovanimi ozemlji je omeniti šc Wcisscnsco (76 km3), Dobrač (70 km2). Pollatal (50 km2) in območje Hodi-ških jezer (25 km7). Druga so znatno manjša. največ jih je v osrednji Koroški. Znana velika jezera so z dragimi posegi sicer zavarovali pred onesnaževanjem, vendar o neokrnjenih biotopih ne moremo več govoriti. Zavarovani so le posamezni deli obrežij, dragoceni zaradi ohranjene vegetacijo in favne (gnezdišča, drstišča). Tik ob jugoslovanski meji je troje zavarovanih
območij: Poden (posnetek Pravljične trate z Vrtačo je na ščitnem ovinku), Belska Kočna in Körle.
Poudariti je treba skrb založbe za brezhibne lotogralije. Pestro se menjavajo posnetki, nastali v raznih letnih časih, mnogo je letalskih, ki zajemajo večja območja in odpirajo nove zelo poučne poglede na slikovito koroško pokrajino. Posebej so po občinah naštete naravne znamenitosti: stara drevesa (macesni, lipe, hrasti, cemprini, bori, bukve Itn.), slapovi, vintgarji, morene, skale, ribniki ipd. Ob koncu so navedene še vse zavarovane rastline (50 vrst), de.no zavarovane vrste in rodovi in zavarovane živali ter varstveni predpisi, ki se nanašajo na posamezne vrste zavarovanja.
F. V.
ORGANIZIRANO PLANINSTVO IN VARSTVO NARAVE
»Nc moremo trditi, da je organizirano planinstvo rešitev za vse probleme ki nastajajo zaradi povečanega ob ska gorskega sveta oziroma zaradi bivanja in gibanja množic ljudi v naravi. Prav tako ne smemo imeti neorganiziranega planinca za potencialnega oziroma dejanskega onesnaževalca narave ali za takšnega, ki mu narave ni mar,« piše v uvodniku v aprilsko številko slovaške revije Lepote Slovaške dr. Julius 2iškay.
Nepravilno posploševanje nekaterih negativnih pojavov, ki jih je prinesel naraščajoči obisk v najbolj priljubljene planinske ali popotniške kraje, ustvarja pri nekaterih mnenje, da je največja nevarnost za naravo človek, ki prihaja vanjo iskat lepote, novih spoznanj ali zdravja. Relativna ocena nesorazmerij med širšimi vidiki varstva narave in naraščajočim turističnim prometom se lahko zrodi v neprijazen ali celo odklonilen odnos domačinov ali širše skupnosti do turizma in turistov (v širšem pomenu besede).
V času znanstveno-tehničnc rcvolucije vstopajo pri varstvu narave poleg gospodarskih vse bolj v ospredje tudi zdravstveni in širši družbeni interesi. Družba se počasi začenja zavedati pomembnosti zdravega človeškega okolja in obenem dejstva, da narava ni le vir materialnih dobrin, temveč tudi pomemben dejavnik človekovega zdravja In n|egovaga duhovnega življenja. Vse bolj se zavedamo tudi potrebe po ohranitvi narave za bodoče rodove.
Pri osebnem odnosu do narave ne moremo govoriti o razlikah med organiziranimi in neorganiziranimi planinci ali popotniki. Pač pa sta anketi, ki so jih na Slovaškem napravili med obiskovalci Niz- 451
kih Tater in v osnovnih šolah, pokazali, da so organizirani planinci bolje seznanjeni s problematiko varstva narave in bolje poznajo načela pravilnega obnašanja v naravi. Še zlasti se je to pokazalo pri mladini, organizirani v »mladinskih turističnih skupinah«, ki delujejo na osnovnih šolah. Čeprav organizirano planinstvo in popotnlštvo dosega pri varstvu narave konkretne uspehe, ki so plod dobro pripravljenih akcij, pa je najpomembnejša naloga planinskih in drugih organizacij vzgoja najmlajših in mladih ljudi ter vceplja-nje pravilnega, humanega in zdravega odnosa do narave ter njenega varovanja.
Po Krasy Slovenska 4/82 priredil Karel Natek
TREKING V NEPALU
V decembrski številki revije Les Alpes (1981) je izšel članek o trekingu v Nepalu. Napisal ga je Theo Buss, član CAS. Vzbudil je pozornost, saj take ture rojevajo rasne probleme, ki jih zasledimo v dveh opazkah, ko nam prva skuša razložiti pojav množičnega turizma In ga ocenjuje pozitivno. In dodaja: »Pozitivno za koga? Seveda, za turiste ... Opustošenje, ki ga turizem povzroča na socialnem, kulturnem, ekološkem in ekonomskem področju pa povzroča skrbi, saj gre za izničenje, za ustvarjanje ozračja ekonomske odvisnosti, (razvija se prostitucija in potepuštvo). Veliko študij, ki to potrjujejo, že poznamo. In druga opazka? Govorili o socialnem statusu Nepala češ, da je ta dežela »v razvojnem smislu daleč za nami«, pomeni — že žalitev in kaže na miselnost, ki jo poznamo na primer iz dobe kolonializma. No, pa se raje vrnimo k trekingu. Imeti turiste, ki prihajajo v Nepal, za Angleže, po vzoru iz prejšnjega stoletja, ko so prihajali v Švico, je prav gotovo zavestna prevara, ko jI kar takoj lahko pritaknemo dva razloga. Prvič: število obiskovalcev je s klasično »invazijo« v Alpe neprimerljivo; dovoljenj za Ireking. ki so jih izdali v Kat-manduju. je 17 000 v letu 1977, medtem, ko jih je bilo sprva le 1500! Nekateri viri pa število ljubiteljev takih tur za leta med 1971 in 1974 cenijo med 7000 in 13 000 Sicer pa je pomembnejše tole; turisti vnašajo pomembne spremembe v samo gospodarstvo dežele, kar pa ni moč reči za dobo, ko so se »znašli« -- Angleži v Švici. Avtor sicer nekatere probleme, ki jih v deželo vnaša treking (socialno-kulturne, ekonomske in naravovarstvene) opisuje, ob njih je celo vznemirjen, toda hitro jih »prekrije« z navdušenim opisovanjem dežele, da bi tako privabil v Nepal še več takih turistov. Več kot na dlani pa je, da gre v tem primeru zgolj za komercialne 452 učinke, saj najdemo dokaz za to brž, ko
bi prebrali vsaj eno izmed resnejših razprav o teh problemih.
Vzemimo eno izmed lEkih publikacij v roke. Naslov Tourism and developement in Nepal, Impact of Trekking in hill areas in preberimo v njej poročilo o raziskavi, ki so jo opravili štirje züriski študentje na terenu. Tam najdemo med drugim tudi tole: Resničen ekonomski učinek je pičel za večino prebivalstva, ki živi v dolinah. 2 ekonomskim učinkom se lahko pohvalijo le tisti, ki že tako in tako ne poznajo bede. V zameno pa prebivalstvo trpi posledice inflacije temeljnih proizvodov Ekološki razvoj je negativen in celo preti, da bo uničil privlačnost dežele, kar bi seveda imelo za posledico, da bi začeli odpirati še druge pokrajine. Povečuje pa se tudi ekonomska odvisnost nekaterih pokrajin. Opravila, ki jih narekuje treking, so sezonska, zgoščena so v dve letni obdobji (marec, april in oktober, november) često sc pokrivajo z nekaterimi deli na polju, torej morajo z delom preobremenjene ženske prevzeti še moška dela in nadomestiti moške, ki so se zaposlili kot nosači. Vsa ta dejstva, ki smo Jih seveda le omenili, se bodo še razrasla, ko se bo večalo število turistov in bodo tako še bolj presegala pozitivne učinke — devizni doho1 dek, nove zaposlitve itd. Sem pa seveda sodijo še drugi pomisleki, negativni zorni koti, izničenje avtohtone kulture, ekonomsko neravnovesje, poseganje v religiozna obredja ko jih spreminjajo v dejanja za plačilo, ki jih najdemo tudi v mnogih drugih oblikah turizma v tako imenovanem tretjem svetu. Tu so predvsem pomembni odnosi med gostom in domačinom, v ekonomskem jeziku bi rekli — pomemben je odnos stranke do dobavitelja, odnos delodajalca do delavca. Kajti v vseh teh primerih pripada moč — gostu. Moramo tudi omeniti, da so se tudi alpinisti vznemirili zaradi posledic, ki jih povzročajo trekingi in odprave. Na posvetovanju v Grenoblu, v začetku leta 1980, je precej vodnikov priznalo, da so odprave in trekingi prave »nesrače« za prebivalce visokih nepalskih dolin (Le Monde 3/80). Nekateri menijo, da so odprave bolj škodljive ko trekingi. Velike količine denarja, ki ostaja v vasicah, ustvarjajo ekonomsko neravnovesje, celo lakoto v dolini, drugi pa so nasprotnega mnenja ko menijo, da je treking bolj škodljiv, saj pripelje treking do 40 ljudi vsak dan v iste kraje in na isto mesto. Srž vprašanja pa tiči v dejstvu, ki bi pomagalo odgovoriti na tole. v čigavem imenu si zahodni turisti, dostikrat »vzvišeni« in blazirani, lahko privoščijo, da na tak način ogrožajo tretji svet, ko se nekateri izmed teh obiskovalcev ne potrudijo spoznati bolj, kol je potrebno, na primer za — zabaviščni park.
B. B.
LET
Planinsko društvo PTT Maribor
Mnoga društva ob svojem jubileju izdajajo lepo"urejene zbornike, v katerih žele prikazati pot razvoja društva in pa rast in razrast planinske misli na področju, kjer planinsko društvo deluje. Ob svoji 25-let-nici je tako storilo tudi PD PTT iz Maribora, ki združuje v svojih vrstah 810 članov (podatek najdemo v statističnem pregledu PZS za leto 1981). Zbornik, ki so ga ponudili svo|lm članom (pa tudi tistim, ki se zanimajo za planinstvo, saj so ga izdali v nakladi 1200 izvodov) pregledno objavlja najvažnejša poglavja Iz njihove četrt stoletne zgodovine. V uvodniku, ki ga ie napisal predsednik Planinske zveze Slovenije Tomaž Banovec, sopodpisan pa je tudi tajnik Zveze Jože Dobnik. med drugim lahko preberemo tudi tole: »Menimo, da je potrebno prav posebno poudariti tiste dejavnosti, ki so širšega slovenskega in jugoslovanskega pomena. To so zbori planincev PTT Slovenije in Jugoslavije, partizanski pohodi, srečanja in skupni izleti in pohodi s planinci drugih PD PTT v Sloveniji in Jugoslaviji. Več teh prireditev je uspešno priredilo PD PTT Maribor, na mnogih so mariborski PTT
planinci tudi sodelovali. Povsod so utrjevali Titovo naročilo o bratstvu in enotnosti med našimi narodi in narodnostmi, krepili tovarištvo in prijateljstvo ter poglabljali stike med PTT delavci. Zato je delo mariborskih PTT delavcev širšega družbe-neaa pomena. Nanj so lahko ponosni občani mesta Maribora predvsem pa delavci več kot tisoččlanskega kolekt.va Podjetja za PTT promet Maribor.« Potem pa lahko beremo, skrbno in strnje no zbrano, o vsem, kar so je najvažnejšega dogajalo v tem planinskem društvu Posebc' vzbuja pozornost sestavek »Bratstvo i zajednlštvo«, ko zvemo, kako trdne so vezi v sodelovanju med društvi PTT delavcev po Jugoslaviji saj so v tem sporazumu zastopani planinci — PTT delavci iz mest Rrčko Beograd, Celje. Ljubljana, Maribor, Niš, Novi Sad, Reka, Sarajevo, Skopje, Split. Titograd, Tuzla, Zagreb. Zenica. Zbornik z mnogo slikami s podatki, ki so prav gotovo širše uporabni, so uredili Franc Babic. Ivan Borko, Bruno Fras, Ervin Hartman, Franc Krivec si. in Mira Majcen, izšel pa je v maju 1982.
NASE JAME, 23—24, 1931—1982. Izdaja in zalaga Jamarska zveza Slovenije, Ljubljana
Izšel je dvojni letnik revije, ki poroča o delovanju jamarjev in raziskovalcev krasa v Sloveniji. V reviji so prispevki, ki so bili zbrani ob tradicionalnem 11. zborovanju raziskovalcev krasa, 1980. leta v Ljubljani. Omeniti kaže razpravo o Govlcu, znanem izviru v Bohinju, poročilu o raziskovanju Kamniške jame v Zcleniških špicah, pa o študiju proda iz Kačne jame, o oblikah, izrabe jam, o Skocjanih v Sloveniji, o imenu SKedenj in jamah s tem imenom itd. Tehnični del prispevkov obravnava obrabo vrvi pri uporab različnih vrvnih zavor in o razvoju dvokolutne vrvne zavore, ki Jo jamarji predvsem uporabljajo. Izoblikovan je predlog za izdelavo tehničnih načrtov jam, ki so v posebno pomoč pri morebitnem posegu jamarjev — reševalcev.
V nadaljevanju razpravljajo avtorji o organiziranosti jamarskega delovanja v Sloveniji in poročajo o dosedanjem delu. Slovenski raziskovalci so se udeležili nekaterih večjih domačih in mednarodnih strokovnih sestankov o katerih poročajo. Pred knjižnimi poročili se spominjamo v zadnjem obdobju preminulih sodelavcev.
D. Novak
HOTEJL 1/82
Prva letošnja številka alpinističnega informativnega biltena, ki ga že sedemnajsto leto izdajajo brnski alpinisti, prinaša med drugim izčrpni zapis o dosedanjih odpravah na Lotse kjer omenjajo tudi jugoslovansko odpravo Lotse 81. Čeprav niso uspeli priti na vrh, je bil to izvrsten podvig, saj so nevarno steno dejansko preplezali. Dva naskoka na vrh (10. in 14. ma-
ja) nista uspela, potem pa so poskusili levo varianto na zahodni greben ki sta ga 18. maja dosegla Vanja Matijevcc in Franček Knez. Po prvotnem načrtu naj bi sestopila v Zahodno globel, vendar sta se vrnila po isti poti in 19. maja ob štirih zjutraj po 25. urah sestopanja prišla v tabor 4.
Zanimivi so še vtisi s češko odprave v severno steno Nanda Devi lansko jesen, prijeten zapis o plezanju v Cimi Piccolis-simi. članek Podivjani konj o manj svetli plati čeških alpinističnih uspehov v lanski sezoni in pa poročilo o lanskih češkoslovaških odpravah v Himalajo, Pamir in Kavkaz ter plezalnih uspehih v drugih svetovnih gorstvih Dodano mu Je še po ročilo komisije za ženski alpinizem o uspešnih navezah v Alpah in Visokih Tatreh.
Rjbrika Zanimivosti prinaša med drugim kratko sporočilo o uspehu jugoslovanske odprave Daulagiri 81, za katero menijo, da je nesporno dosegla največji uspoh v letu 1981 v Himalaji. V alpskem stilu preplezana nova smer v južni steni, ki jo ena najmogočnejših v Himalaji, v kateri so kar devetkrat bivakirali, pomeni edinstveno dejanje. Isto velja za tridnevno plezanje po japonski smeri po jugozahodnem grebenu v silnem vetru in mrazu, kjer jim je prenehal delovali plinski kuhalnik in nato šestdnevni sestop brez hrane po ledeniku Daulagiri mimo baznega tabora naravnost v dolino.
Pa še obvestilo za planinske filmarje: v Teplicah nad Metuji bo od 2. do 5. septembra 1982 2. festival planinskih filmov. Za zdaj zadošča, da čimprej pošljete informacije o svojih posnetkih (dolžina, format, vsebina idr.) na naslov. Kulturni stfedisko Toplice nad Metu!i, PSČ 549 57 ČSSR.
Pcvzetek: Karel Natek
v Vratih	Vinjcta F. Kreuzer
.IpMsföm)© own©©
HIMALAJSKA KRONIKA 1981 — POPRAVEK
Naš sodelavec Jožef Nyka iz Varšave jc na uredništvo PV poslal (februarja) dopolnilo k himalajski kroniki, objavljeni v januarski številki. Napaka se je vrinila v tisti del kronike, ki govori o poljsko-britansko-nepalski odpravi na Makalu, vodil pa naj bi jo Alex Mclntyre.
Pravilno jc takole: 2epna odprava je bila sestavljena iz dveh Poljakov in enega Angleža. torej tričlanska in samo poljsko-angleška odprava. Vodil jo je Wojciech Kurtyka iz Krakowa, on je odpravo ludi organiziral. Zahodno steno Makaluja so plezali v čistem alpskem stilu, zalo je tudi podatek o višinskih taborih napačen. Nyki se zahvaljujemo za prijazno opozorilo, dodamo naj le, da smo podatke pobrali iz poročil iz Katmanduja. Videti pa je, da je bil vir informacij pomanjkljiv, saj so isto napako kar po vrsti objavili v Mountains Alpinismusu in v Alpin International. V istem dopisu nam je Nyka na kratko cpisal tudi sloviti solo vzpon Poljaka Jerzy-ja Kukuczke na Makaluju (med 12. in 16. oktobrom 1981). Solo vzpon je opravil po novi smeri: do sedla Makalu La je plezal po rebru levo od Baxterjeve variante, nad sedlom pa po še neosvojenem severnem grebenu.
Težave so bile 4. stopnje. Vzpon je Ku-kuczka opravil brez dodatnega kisika, brez višinskih taborov, v čistem alpskem stilu torej.
Janez Bizjak
NOVE RAZSEŽNOSTI ZIMSKEGA ALPINIZMA
Nove razsežnosti, najtrša zimska avantura na Mt. Blancu. Tako na tujem ocenjujejo neverjetni uspeh Renata Casarotta (iz Vi-cenze). V šestnajstih dneh, od 1. do 15, februarja letos, je sam preplezal kombinacijo najtežjih smeri v Mt. Blancu. Brez radijske zveze, brez vmesne oskrbe iz doline. brez prejšnje (poletne) oskrbe z opremo na raznih vmesnih mestih (depojih), v hudem viharju in sneženju. Prvi dan je začel iz Val Veni mimo koče Monzino na sedlu Innominata, prečil je frenejski ledenik in bivakiral na vznožju zahodne stena Aiguille Noire. Smer Ratti —Vitali (700 m, VI—) v tej steni je plezal tri dni Na vrhu Aiguille Noire ga je zajelo slabo vreme. Peti dan sc je ob vrvi spuščal na ledenik Freney (po severnem ra-zu); zaradi svežega snega je težko našel redke kline. Bivakiral je v spodnjem delu frenejskega ozebnika, šesti dan pa je po ledeniku prečil do vstopa pod jugozahod-
no steno Gugliermlna. V treh dneh je zmogel še to steno, na vrh Gugliermina je priplezal v močnem snežnem metožu. Deseti dan je prečil Aiguille Blanche (po grebenu Peuterey) do vstopa v srednji steber FrSrey (750 m, V do V—). Frenejski steber je zmogel v treh dneh. Z vrha stebra ni nadaljeval proti Mt. Blancu, ampak se je spustil levo do grebena Innominata. Štirinajsti dan je plezal po grebenu Innominata do vrha Mt. Bianca. V viharju in megli je bivakiral v snežni luknji. Petnajsti dan se je mimo koče Gouter spustil v Chamonix.
Casarottijevo zimsko solo prečenje čez najtežje smeri v Mt. Blancu je nedvomno preseganje meje, ki je doslej veljala za nedosegljivo. Vedno manj bo ostalo dejanj, ki še nosijo pojem »nemogoče« in »nedosegljivo«.
Janez Bizjak
SKUPAJ CEZ STENE IN PO BREZPOTJIH
Pod pokroviteljstvom mladinske komisije UIAA (Union Internationale des Associations d'Alpinisma) sta v letošnjem poletju napovedani dve mednarodni prireditvi. Madžarski planinski klub (Magyar Hegy-mascö Klub) je povabil skupine plezalcev iz raznih predstavniških organizacij UIAA na plezalni teden — najprej v okolico Budimpešte, nato pa v Miskolc (Severna Madžarska) ter v Aggtelek, kjer bi se naj srečanje končalo z razpravo o problemih modernega plezalnega športa. Čas srečanja: od 27. junija do 4. Julija, težavnostno stopnje pa od III do VIII. Mladina DAV pa pripravlja v svojem izobraževalnem naselju v Burgbergu pri Sonthofnu (Allgäu) srečanje s prijatelji iz vsega sveta. Udeleženci srečanja naj bi bili stari od 10 do 16 let, tej starosti pa jo prilagojen tudi celotni program. Kot razberemo iz povabila, naj bi srečanje okrepilo odnose do različnih kulturnih vidikov, kritiko množičnega planinstva ter iskanje in preizkušnje raznih novih oblik planinstva ob upoštevanju vrednot notranjih doživetij Čas srečanja: 8.—14. avgust, motlo: skupaj po brezpotjih.
(jn)
OTROCI IN MLADINCI V PLEZALNIH SMEREH
Der Tourist, glasilo zveze »Deutscher Verband für Bergwandern, Bergsteigen und Orientierungslauf der DDR« obravnava zakonsko odredbo o samostojnih plezalnih vzponih otrok in mladincev v stenah.
Za osebe, ki še niso dopolnile 14. leta starosti, je odgovor negativen. Skrb za pravilno obnašanje teh mladih ljudi je zaupana vaditeljem in drugim izkušenim planincem. Menijo, da duševni razvoj mladoletnika še ne omogoča kritične presoje lastnih sposobnosti in temu ustreznega odločanja. Skrb za varnost je torej na ramenih organizacije; če pa so mladoletniki na svojih poteh, odgovarjajo zanje starši in vzgojitelji. Tako za naraščaj. Drugače je za mladince.
Zakon NDR nikjer ne prepoveduje primerno izurjenim mladincem, da bi samostojno plezali v navezah. Seveda pa je treba vedeti, kateri mladinci so v odseku zreli, zadosti odgovorni In izurjeni, da vodstvo to samostojnost lahko odobri Samo-hodstvo med mladinci ni dovoljeno in tudi ne omogoča nadzora. Ob vsem navedenem je potrebno še soglasje staršev v pisni obliki. Starši pač morajo vedeti, da gre za določeno večje tveganje in tudi vodstvo odseka se mora zaradi nevarnosti odločiti, kdo bo vodja naveze in odgovoren za njeno početje.
Spričo tega je navezi vnaprej treba povedati, do katere težavnostne stopnje lahko grs in jI je treba zabičati, da naj ne krši dogovora. Tvorci predpisov menijo, da vestno izvajanje varnostnih ukrepov, katere smo deloma našteli, zadovoljivo jamči, da bo tura potekala brez nezgode.
Pavle Segula Der Tourist (DDR),
4/82, str. 3/4
OSEM ŽENSK NA AMAI DABLANGU
Lep uspeh je dosegla ameriška ženska himalajska odprava na Amai Dablang (6856 m). 20. in 22. aprila 1982 je vseh osem udeleženk, med njimi edina švicarka dr. Heidi Lüdi, doseglo vrh (vodji odprave; Shari Kearney in Suzan Giller). To je bila
doslej že deveta osvojitev vrha. Ker bi naj šlo za povsem ženski podvig, so se udeleženke odprave pri vzponu odpovedale šer-pam in jih niso uporabljale više od baznega taborišča. Vreme je bilo ugodno, bilo je le nekaj nedolžnih snežnih ploh. Članice odprave so lahko že 30. aprila odšle domov.
Amai Dablang sicer ni zelo visoka, pač pa tehnično precej zahtevna gora. Podvig ameriške ženske odprave pomeni gotovo posebno poglavje v ženskem alpinizmu, saj so imele skoraj V3e prejšnje ženske odprave za spremljevalce šerpe ali druge moške Voditeljica odprave Susan (»Sne«) Ann Gillcr (35) ima že pomembne himalajske izkušnje. Bila je med najbolj aktivnimi udeleženci odprave na Dhaulagiri leta 1980, izkazala pa se je tudi na zadnji odpravi na Mount Everest po vzhodni steni.
(jn)
IRENA SZYDLOWSKA (189?—1962)
Konec februarja letos (1982) je. kmalu po svojem 90. rojstnem dnevu, v Poznanju, umrla ena izmed pionirk uspešnega ženskega gorništva v Evropi, Irena Pawlew-ska-Szydlowska. Že pred 1. svetovno vojno je v alpinizmu uveljavila pojem tako imenovane -čiste« ženske naveze (kar pomeni plezanje brez moških soplezalcev). Prvi uspeh v tej smeri spada še v leto 1908, ko je v Visokih Tatrah kot prva preplezala zahodno steno v Strbskym štitu (njena soplezaika je bila Helena Dluska). Leta 1911 je po Tatrah spremljala svetovno znano znanstvenico Mario Sklodow-sko-Curie. Drugo svetovno vojno je preživela v koncentracijskem taborišču Ra-wensbrück. Po osvoboditvi je vedno trdila, da ji je prav gorništvo pomagalo prestati najhujše življenjske preizkušnje.
(jn)

PLANINCI GOROHODCI
Njihov svet se začenja tam, kjer se končajo dolinske poti, njihov svet je tam, kjer se konča gozd, kjer le še skrivenčena drevesa kljubujejo viharjem, kjer se po tleh plazi rušje in na dan gleda živa skala, nad njimi pa je visoko nabol Tam leži kraljestvo strmih in razb.tih skalnatih sten, težko dostopnih stolpov, ostrih špikov, temačnih žlebov in gladkih previsov nad globokimi prepadi, svet planincev alpinistov, svet njihovih sanj in upov. Slovaški človek se je ob nevarnostih vedno zatekal v zavetje hribovskih gozdov. Mnogo let so jih od daleč vabile Tatrc. vrhovi Veliko in Male Fatrc. Ko so stali na njihovih vrhovih, so imeli najdrznejši pred očmi avstrijske in švicarske Alpe Toda kaj Alpo? Njihove sanje so postali vrhovi Kavkaza, Hindukuša, sovjetskega Pamirja in nebotične Himalaje. Počasi so slovaški alpinisti vstopali v svetovno alpinistično druščino. Pred dvajsetimi leti sta Kuchar in Zibrin preplezala severni steni Matterhorna in Eigerja. 1971. leta sta Ivan Fiala in Michal Orolin kot prva slovaška alpinista osvojila osemtiso-čak (Nanga Parbat. 8125 m). Prišla je vrsta tudi na južni vrh Makaluja (8010 m) in končno tudi zasneženi glavni vrh Makalu (8481 m) (Červinka, Fiala, Neumann, Novak, Orolin, Petrik, Psotka, Talla-KriSSäk, Schubert). Pred kratkim je klonila tudi Kančendžunga (8598 m), ko sta se z zastavo vzravnala na njenem vrhu Jozel Psotka In L'udovit Zähoransky. Iz teh uspehov se je rodila trda tatranska alpinistična šola.
(Po članku Vlada Uhlärja v reviji Kräsy Slovenska — 4,82 — prevedel in priredil Karel Natek.)
LJUDJE
Club Alpin Fran<?ais jc januarja 1981 ustanovil lastni dokumentacijski center. Slovesno so ga odprli 18. decembra in ga poimenovali po nedavno umrlem, dolgoletnem »patronu« francoskega alpinizma Lucienu Deviesu — prezirientu FFM, GHM in CAF in uredniku »La Montagne et Al-pinisme«. Ob navzočnosti gospe Devies in celotne prominence francoskega alpinizma so v čitalnici ccntra odkrili spominsko ploščo.
Planinske informacije, ki jih zbira dokumentacijski centcr (Centre National de Documental on) objavlja »La Montagne« v svoji kroniki. Naslov: 9, rue La Boetie, 75008 Paris.
(jn)
SE VEDNO MANJ KOT 1500 m!
Raziskovalci jam še vedno vztrajno iščejo svoj Everest...
Sredi februarja je skupina jamarjev iz Liona delovala v najgloblji jami na svetu, Gouffre Jean Bernard (do takrat —1445 m). Jamarju-potapljaču J. L. Fantoliju se je posrečilo potopiti se skozi sifon št. Ill in v sifonu IV prodreti do neprehodne špranje. Na hitrico narejene meritve so pokazale, da so člani ekspedicije raziskali še nadaljnjih skoraj 40 metrov jame in da znaša sedaj njena skupna raziskana globina —1494 m, to pa je trenutni svetovni rekord. Kaže tudi, da so vse možnosti, prodreti še globlje v jamo, izčrpane. Pač pa je še vedno mogoče iskati povezavo k više ležečim jamam ali pa v orjaškem jašku v višini —160 m tvegati plezanje v temačne višine. Celotna potapljaška akcija jo bila izvedena v veliki globini in v izredno težavnih okoliščinah. Strokovnjaki menijo, da je bil to doslej najnevarnejši in najdrznejši podvig te vrsto. Udarno skupino so sestavljali J. L. Fantoli, J. P. Flaubert. R. Knapczyk (Poljska), B. Lips in P. Penez. Odpravo je vodil Christian Ri-galdie, ki mu tudi dolgujemo zahvalo za te podatke.
(jn)
NA NAJVIŠJI VRH NA ANTARKTIKI
Najvišja vzpetina na Antarktiki, 5140 m visok vrh v masivu Vinson — to je najnovejši cilj japonskega alpinista in pustolovca Naomija Uemure. Ta 40-letni svetovni popotnik je bil takorekoč že na vseh vidnejših vrhovih na vseh kontinentih sveta; bil je celo — s polarno pasjo vprego — na severnem tečaju. Podobno želi doseči tudi to vzpetino, ko bo odšel na pot, dolgo 3000 km, s postaje St. Martin. Kdaj se bo to zgodilo pa poročevalec v Vzhod-nonemški reviji Der Turist, št. 5/82, ne poroča.
ROMANJE — TOKRAT MALCE DRUGAČE
Popotovanje je lahko različne narave: Nekoč so hodili na pot mladi rokodelci, obrtniki, da bi se spotoma česa naučili in si pridobili spretnosti.
Večina ljudi dandanes potuje povsem drugače in z drugačnimi nameni. Vsem se navadno tudi mudi. In prav zato priporoča FHI, avtor prispevka »Wandern einmal anders!« še neko vrsto popotovanja, ki v glavnem ustreza motivu — »nazaj k naravi«. Gre za romanje z odnosom do narave, v kateri se gibljemo. In kaj naj to pomeni?	457
Na kratko ročono, ogreva se za popotovanje z odprtimi očmi, ko si namenoma želimo nabrati vtise iz okolice, v kateri sc gibl)emo.
Avtor priporoča najprej preizkus. Vrnimo se del poti In potem spet nadaljujmo pot, po kateri smo se vrnili, tokrat hodimo počasi, korakoma in glejmo, kaj smo poprej, ob prvem pohodu, spregledali. Najbrž se ne bomo spominjali pajčevine, ptičjega gnezda v gošči, zvončnice za kočo in se česa. Treba pa je še več!
Mislimo zraven na to, zakaj so stvari ravno take. kakršne so. Zakaj viharji ne zlomijo tanke, a visoke travne bilke? Kakšno bi bilo v primerjavi s to bilko drevo, debelo en meter...
Prav tako lahko občudujemo staro leseno hišo, kozolec Sestavljena sta umetelno; pogled pokaže, da pogosto brez enega samega kosa kovine, brez žeblja, brez vijaka in brez kakršnegakoli drugega orodja, kot je dobra, ostro nabrušena sekira v pravih rokah.
Takih razmišljanj je lahko nešteto in vsako nas obogati, morda dosti bolj, kot sam vzpon na goro ali prehojena pot čez drn in strn. Navsezadnje ne gre samo za telesno storitev, pač pa za doživetje kot celoto.
Pavle Segula (Der Turist, V—VI/82—4)
IZ POROČILA NEKEGA TEČAJNIKA
Rudolf Kaupe se je letos udeležil tečaja UIAA o snežnih plazovih. Tečaje te vrste poznamo tudi mi, saj se jih je doslej udeležilo vsaj enaindvajset Slovencev — v glavnem gorskih reševalcev. Vemo, da so utečeni, izvedeni z vso natančnostjo, in velikim znanjem organizatorjev. V tem smislu piše poročevalec, ki med drugim omenja sedaj priljubljeni in koristni preizkus trdnosti snežne odeje na švicarski ali norveški način, katerega pa Švicarji ne priznajo. Dodaja napotke o varstvenih ukrepih na organiziranih smučiščih, namerno proženje snežnih plazov, lavinske žolne, pregied prereza snežne odeje, hojo z lavinsko vrvico in v varnostni razdalji, pravi izbor poteka ture itd. Iz pripovedi izhaja, da se je že uveljavilo tudi iskanje z lavinsko žolno iz helikopterja, kar smo lani obravnavali na seji v Bovcu in tudi praktično preizkusili pod Loško steno. Novosti se naglo širijo in uveljavljajo, če so kaj prida. Komentator na koncu kritično pripominja, da je tečaj tako natrpan s predavanji, da za praktičen razgovor, za vprašanja in za odgovore ne ostane dosti časa. Ni mu pogodu, da na norveško metodo, ki je v Avstriji (in tudi pri nas) priljubljena in jo upoštevajo, gledajo kot na nekaj, kar nima nobenega 458 opravka z znanostjo. Pisec ima v tem go-
tovo prav, vemo pa, kako je s lemi rečmi. Zolje, ki je zraslo na tujem zelniku, je marsikomu slajše, kot domače; vase zagledani posamezniki pa za tujo modrost navadno nimajo razumevanja.
Pavle Šegula (Der Tourist, 5—6/82—5)
MOTORNO KOLO NA ELBRUSU
Po pisanju časopisov povzemamo, da b naj neki motorist, mojster športa mednarodnega razreda, po treh ponosrečenih poskusih dosegel zahodni vrh Kazbeka v Kavkazu (4633) z motornim kolesom. Treba je pripomniti, da se je že leta 1966 posrečilo mojstru športa ing. Alekseju Ber-berašviliju pripeljati z motornim kolesom na vrh Elbrusa. Posebej v ta namen skonstruirano motorno kolo je bilo v tem podvigu povsem uničeno in je ostalo na vzhodnem vrhu (5621), kjer ga planinci pogosto fotografirajo.
<jn)
»DEŽELA GORA" — TELEVIZIJSKE ODDAJE ZA LJUBITELJE PLANIN
Na programu avstrijske televizije je bila 29. maja letos ob 17.0D prva oddaja iz nove serije »Dežela gora«. To so 45-mi-nutne oddaje, namen avtorjev pa je približati gledalcem planinstvo in planinske organizacije. V oddajah bi naj prikazali celotni pisani svet gora Avstrije ter osvetlili alpinizem v vsej njegovi raznolikosti Stalne teme oddaj so na primer — zgodovina planinstva, dogodivščine v gorah, človek na gori, planinsko kulturno področje gore kot življenjski prostor itd. Za režijo in vsebino skrbe športno-alpinistični novinarji Manfred Gabrielli, Lutz Maurer in Bernd Seidel, kot svetovalca in snemalca pa dopolnjujeta ekipo dr. Erich Lackner in Horst Bergmann. Naslednje oddaje so bile oziroma bodo na sporedu 19. junija, 10. julija in 7. avgusta — vedno ob sobetah ob 17.00. Pričakovali bi, da bo primer avstrijske televizije vzpodbudil televizije tudi v drug,h deželah.
Tudi italijanska televizija ima svoj »alpinistični količek« (Angelo della montagna), ki ga ob sodelovanju italijanskega alpinističnega kluba (Club Aipino Italiano) vodi Piero Carlcsi. Oddaje so na sporedu vsak ponedeljek ob 18.30. V oddajah, ki so bile na sporedu od 19. 4. do 10. 5., so obravnavali naslednja teme: planinstvo v samoti. veliko prečenje Alp, Val Codera, pogovor o XXX. festivalu planinskega filma v Trentu.
(jn)
m taft©
PO POTI CELJSKE ČETE
V soboto 12. junije je bil 3, planinski pohod »Po poti Celjske čete«. Zbor je bil v Šentjurju pred Alposom; pohod pa je šel po Savinjski poti, ki letos praznuje 10-letnico, do Vrunčevega doma. Pri obnovljenem spomeniku Cvetki Jcrin in Dušanu Lahu jc spregovoril Jernej Borovnik (ZZB NOV Šentjur). Pohodniki pa so položili venec. Daljši postanek je bil pri planinskem domu na Resevni, kjer je udeležence prijazno sprejel Jože Gabršek. Pot je vodila mimo spomenika Celjski četi pri Treh bukvah, Slemen, dolini spomenikov, Mrzle planine do Vrunčevega doma.
S Siemen je delegacija odnesla venec k obeležju v spomin na zadnji boj celjske čete. Na koncu poti je o pomenu celjske čete spregovoril Rado Oabrovec. Pohod so vodili planinski vodniki PD Zelezar Štore (organizator pohoda), pokrovitelj pa je bil ZTKO Celje. Udeležencev je bilo okoli 100.
B. J.
VODIC »BRATSKA SREČANJA PLANINCEV«
V organizaciji PD »Bilo« iz Koprivnice, pokrovitelja srečanja »Podravka«, Koprivnica, je bilo 29. in 30. maja »Bratsko srečanje planincev na Bilogori '82«. Zbrali so
VODIČ
BRATSKI SUSRETI PLAN I MARA NA BILOGORI '82
29. i 30. SVIBNJA 1982.
se pri planinskem zavetišču »Posek«. Med udeleženci so bili tudi planinci iz Slovenije, iz Celja, Ljubljane, Maribora tudi iz Sarajeva, Beograda, Novega Sada, Sida in Zagreba. Ni pa bilo planincev iz Črne gore in Kosova. Od Zavetišča so planinci šli do »Danice«, kjer ja bilo med vojno koncentracijsko taborišče. Zaključek srečanja je bil v Jagnjedovcu, kjer so udeležencem podelili priznanja.
Po zapisu J. Sakomana iz Zagreba
IZLET NA TRAVNO GORO IN GRMADO
šesti izlet so imeli planinci iz Titovega Velenja 23. maja. Zanimanje je bilo veliko posebej zato, ker Štajerci redkeje zaidejo v ta del Slovenije. Gozdna pot je zanimiva, kot bi bili na Zlatiboru. Kmalu smo se pripeljali do Doma na Travni gori. 940 m. Plošča na domu v spomin na ustanovitev 1. ribniške čete in spomenik padlim na vrhu, bolnišnica Ogenca. Vse to kaže, da je kraj zanimiv tudi iz NOB. Dom je odprt vse leto, saj so tu možnosti za smuko, za lovni turizem in za oddih tudi zunaj planinske sezone. Svet tu kaže, da je bilo včasih voč obdelane zemlje, zdaj pa raste le bujna trava z rumenim regratom in arniko Z vodnikom smo obiskali grobnico padlih na tamkajšnjem pokopališču in grob prvega padlega partizana. Mnogi so bili v tem delu Slovenije prvič in všeč jim je bilo. Izlet je organiziral in vodil predsednik PD Velenje Stane Jam-nikar.
Julijana Hočevar
SIGNALI 10!82
Drago Lavrič piše v tej številki o orientacijskem tekmovanju, ki so ga izvedli skupaj s planinsko skupino iz vojašnice Ljube
šercerja. Ljubljana. To XVII tekmovanja so poimenovali Vugrovec 82, organiziralo pa ga je PD Sljeme iz Zagreba.
TEPTALNI STROJ NA LEDINAH
Kljub skopim letošnjim snežnim razmeram v gorah, je letna smuka na Ledinah možna. saj so si to gorsko področje mnogi izbrali tudi za smuški trening. Smuški teren na Ledinah (Ledenik pod Skuto) je opremljen z dvema vlečnicama, ki zmoreta 500 smučarjev na uro; od srede junija letos pa je na voljo tudi teptalni stroj, ki bo skrbel za kakovost snega na ledeniku.
PLANINSKI KOLEDAR ZA LETO 7983
Kulturno propagandna komisija pri PZS pripravlja za leto 1983. ob 90-letnici SPD, planinski koledar. Po konceptu naj bi povezoval najzanimivejše planinske dogodka iz zgodovine z današnjim časom. Želeti bi bilo. da bi ta zamisel uspela, saj gre v tem primeru za založniško dejanje, ki terja dosti naporov, obenem pa bi s tem koledarjem slovenski planinci dobili edicijo Planinske zveze Slovenije, ki si jo že dolgo želijo.
NOVICE 9/82
Glasilo PTT delavcev Slovenije prinaša v tej številki obširno reportažo »Planinski izlet na Dolenjsko« s fotografijami. Tekst je prispeval Dušan Slana, štiri fotografije pa Jože Dobnik. Vsebina reportažnega zapisa pa oživlja planinsko zanimiv izlet po tako imenovani Sevniški trim poti, ki obsega vsega skupaj kar 37 kontrolnih točk.
Teptali,i stroj na 6ir.učišču na Ledeniku pod Skuto
Foto F. Ekar
460
-
* C"
t-i
/u
ull dAi-i ^mämm
MODERNA ZANIMIVOST
16. junija je s Krvavca poletel helikopter »Ml 8« z nenavadnim tovorom — z dobri dve toni težkim teptalnim strojem. Dobesedno po zraku ga jc prestavil na Ledine pod Skuto, kjer je kranjska planinska koča in znano letno smučišče.
INTEGRAL 6/82
V 6. št. glasila SOZD Integral, Ljubljana, najdemo zanimiv podatek: Za obnovo koče na Planini pri jezeru Je do konca maja prispevalo 28 darovalcev. Od tega tudi 13 planinskih društev. Člani PD Integral pa so sami dali čez 30 000 dinarjev, ostali občani pa čez 4000 ur prostovoljnega dela. Lep zgled solidarnostnega sodelovanja.
HOJA 1—2/82
V glasilu DO Hoja iz Ljubljane najdemo med drugim tudi podatek, da v tej delovni organizaciji deluje planinsko izletniška sekcija, ki jo vodi Andrej Kos in jc vključena v športni aktiv te delovne organizacije. Prav tako ugotavljajo, da dobro sodelujejo tudi s planinskim društvom Pre-serje.
PLANINSKI BILTEN 24/82
Glasilo PD »Delo« Ljubljana pomeni bogat vsebinski prikaz dela tega društva. Res je, da imajo pri tem društvu verjetno ugodnejše pogoje, da nastane tako sporočilo, pa kljub temu predstavlja kar zajeten šop nesebičnega dela, ki je potrebno, da se zbere na enem samem kupu toliko zanimivih planinskih informacij in komentarjev. V Planinskem leksikonu najdemo ponatis poročil v Delu o Daulagiriju (Slovenska himalajska odprava 19B1 pod vodstvom Staneta Belaka-Šraufa): z naših zimskih pohodov: Po poteh Pohorskega bataljona, Spominski pohod na Blegoš, Izlet po Bratski planinski poti Ljubljana—Zagreb; Pohod na Snežnik; Pohod na Stol; Letošnji pohodniki na Snežniku in 7. spominski pohod na Porezen. Uroš 2upančič v nadaljevanju objavlja sestavek Ujetnik najljubšega bivaka. Navzoči so tudi jamarji. Izlet v Matjaževe jame, Raziskovanje slapa Savice. V nadaljevanju najdemo poročila s tekmovanj, z občnega zbora in seznam prejemnikov značk In priznanj 1981. Ta planinski bilten — izhaja dvakrat na leto — sodi med zgledno urejene tovrstne planinske publikacije. Naslednjo številko najavljajo za oktober.
PLANINCI ZA DAN MLADOSTI — PO STEZAH TITOVEGA OTROŠTVA
Bil je to že 6 pohod, ki so se ga udeležili planincl-železničarji iz Beograda, Zagreba in Ljubljane. Pohod so začeli pri Titovi rojstni hiši. Na poti so bile tri kontrolne točke, dolžina poti pa je bila 5700 metrov. Na cilju so udeležencem podelili priznanja in značke z likom tovariša Tita.
Po zapisu J. Sakomana iz Zagreba
KAJAKAŠKI VODIČ ZA SOČO IN PRITOKE
Kajakaški vodič je namenjen za Sočo. Ko-ritnico, Bačo ter Idrijco, nastal pa je v sodelovanju med KK Soške elektrarne ter Sekcijo za kajak pri šD Kobarid. Izdajo je v slovanski in nemški verziji omogočil
ATC Bovec, ki tudi tako skuša obogatiti turistično ponudbo teh krajev. Prva izdaja vodiča ima prav gotovo še pre-nekatero napako, je pa to prvi poskus opisa rek pri nas. Vodič torej izpolnjuje vrzel na tem področju, ko zdaj domači pa tudi tuji turisti — kajakaši dobe ustrezno informacijo o domačih rekah In to v domačem vod'ču In ne več v prilogah v Alpinismusu in drugod.
FERRALIT DANES 5182
Tudi v glasilu del. kol. Ferralit Žalec lahko najdemo podatek, da deluje v tej DO planinska sekcija. Iz dveh člankov (Planinci uspešno in neuspešno ter Izlet na Golico) pa povzemamo, da so aktivni In da Imajo tudi — težava (predvsem i. udeležbo na nekaterih načrtovanih akcijah).
★ SPORTSKE NOVOSTI * SPORTSKE NOVOSTI *
<
>
M
UJ >
<
6.POHOD
/TAznmn
TITOVOG DJETIflJ/TVfl
KUMROVEC, 23. 5. 1982.
PUj
< -K
i/i <
> x
M
lU >
<
ISi
vr
i/i
< ★
k i
SS-p
A
—____ _
/
/
i yyom !nW
I HODNA «ÜA I u&ltfUA TITA ■ ' f)
V
KONTR 1	KONTU 5
XONT3. ? .	riu
t/»
I— <
>
ac I
za predenu stažu ^
SPORTSKE NOVOSTI * SPORTSKE NOVOSTI
> <
i/i
</i
< *
PLANINSKI POHOD NA TRAVNIK
Letos — sredi maja — je bil že četrti planinski pohod na Travnik. Pohodniki so se zbrali v Ljubenskih Rastkah. slovesnost pa jc bila pri Tratniku, tako kot lani. Govoril jo Matevž Požamik, nastopili pa so tudi ljubenski mladinci in moški pevski zbor. PD Ljubno je ob tej priložnosti podelilo tudi prva priznanja iniciatorjem, sodelavcem in organizatorjem tega pohoda. Priznanje so prejeli tudi Savinjski MDO. ZZD Ljubno. Aero klub Velenje (letos je že drugič sodeloval na tej prireditvi), OŠ Ljubno. Izkaznice so žigosali pri skali sredi nekdanje bolnišnico. kjer bodo prihodnje leto postavili spominsko obeležje, označili pa bodo še pot do Podstreška (letos sla ga obiskala dva preživela udeleženca) in po delu Slovenske planinske poti do bivaka na Travniku. Pri bivaku so letos prvič podelili bronaste značke tega pohoda. Pohoda (v lepem vremenu) se je udeležilo okoli 400 planincev, predvsem mladih.
B. J.
RODNA GRUDA 7182
V	poletni številki najdemo v poglavju Naravni zakladi Slovenijo — zapis Jezero pod Križem Petra Skoberneta s skico in fotografijo Razorja z Zg. Kriškim jezerom.
V	rubriki Naši po svetu najdemo program izletov SPD v Vararlbergu. V Krožku mladih dopisnikov pa je s planinsko temo prispevek Na Himalaji, ki govori o obisku T. Škarje in njegov prispevek o vzponu na Mount Everest. Posebej pa naj omenimo kratko poročilo članov I. Primorske alpinistične odprave »Aconcagua 1982«.
VREME NA KREDARICI
V	LETOŠNJI POMLAD/ (1982)
Pomlad v gorah, zlasti v visokogorju, je bolj podobna zimi, saj je v marcu, aprilu in tudi v maju še precej snega, zlasti na osojnih legah.
Letošnji trije pomladanski meseci so kazali v temperaturnem in padavinskem pogledu precejšnje odklone od normalnih, tj. dolgoletnih poprečkov, (obdobje 1956— 75). Marčni temperaturni popreček je znašal — 8,1". Bil je za 0,9C prehladen. Aprilski temperaturni popreček je znašal — 6,3U. Primerjava z dolgoletnim popreč-kom (—4,3C) pokaže, da je bil za 2n prehladen. Majski temperaturni popreček, ki je znašal 0,4° pa je bil za prav isto vrednost pretopel. (Normalna vrednost 9 0°.) Absolutni mesečni temperaturni ekstremi so bili v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov. Najvišja marčna temperatura jc bila izmerjena 1. marca, znašala je 4.7°. Najnižjo marčno temperaturo pa so izmerili 23. dan v mesecu. Znašala je —16,0°.
Aprilska maksimalna lemperatura je merila 5,6° (dne 6. aprila), minimalna pa 13,4° (dne 15. aprila). Najvišja majska temperatura je znašala 8,6° (dne 17. maja), minimalna pa —11,2° {dne 1. maja). Dolgoletni popreček mesečne oblačnosti znaša na Kredarici za marec 6.3, za april in ma| pa po 6,9. Letošnji marec in april sta bila nadpoprečno oblačna. Njuna letošnja mesečna poprečka sla znašala za prvega 6,7, za drugega 7.1. Zadnji pomladanski me3ec, čigar popreček oblačnosti je znašal 6,7, pa je bil za malenkost manj oblačen.
V	zvezi z oblačnostjo še nekaj podatkov o trajanju sončnega sija na Kredarici. Tamkajšnji heliograf je v marcu zabeležil
Skupina preživelih I; bolnice Celje na 4. planinskem pohodu pri Tratniku
Toto B.Jordan
127 ur s sončnim sijem, kar je 34% njegovega maksimalnega možnega trajanja. V aprilu je sonce sijalo na Kredarici 123 ur, kar je 30% njegovega maksimalnega Irajanja. V maju pa je heliograf registriral 154 ur sončnega obsevanja, kar je komaj tretjina možnega (33 %). Čeprav sla bila prva dva pomladanska mescca prekomerno oblačna, sta bila zelo suha. Marca je padlo na Kredarici le 93 mm padavin, kar je 85% normalne vrednosti. V aprilu je padlo samo 40 mm padavin, kar je komaj 27% normalne množine. Zato pa je bil maj z 231 mm padavin, kar je 174% normalne vrednosti, zelo dobro namočen. Če pa pogledamo pomlad kot celoto, ugotovimo, da je prejela skupno samo 92% padavin od množine, ki je za ta letni čas normalna. Padavine v prvih dveh mesecih predstavljajo izključno sneg. Prvič je v letošnjem letu deževalo na Kredarici dne 9. maja. Po tem datumu sta se sneg in dež več-
krat menjavala ali pa sta bila pomešana. Snežna odeja je bila letošnjo zimo precej skromna. Na Kredarici je ležala vso pomlad. Njene mesečne maksimalne debeline pa so bile v marcu 350 cm (dne 24 marca), v aprilu 340 cm (dne 1„ 2. aprila) in 310 cm v maju (1., 2. maj). Najdebelejša snežna odeja v obdobju 1956—1980 pa je merila na Kredarici v marcu 588 cm (dne 31. 3. 1977), v aprilu 690 cm (dne 11. 4. 1977) in v maju 630 cm (6. 5. 1979).
Iz opisanega povzamemo, da letošnje pomladansko vreme gornikom ni bilo najbolj naklon|eno. Če že ni bilo obilo padavin (marec, april), je pa bilo dosti padavinskih dni (17 v marcu in po 19 v aprilu in maju). Neznatni pozitivni odklon mesečnega temperaturnega poprečka v maju pa ni prispeval nič bistvenega k Izboljšanju vremenskih razmer v primerjavi s preobilnimi padavinami.
F. Bernot
GOZDNO GOSPODARSTVO MARIBOR, n. sol. o.
MARIBOR, TYR5EVA 15
Telefon n. c (0521 21 641 — Brzoiav GOZDNO MARIBOR
prek temeljnih organizacij združenega cela: RUSE, LOVRENC NA POHORJU, PODVELKA OPLOTNICA ORM02, PTUJ, CMS LIMBUŠ. TRGOVINA LIMBUŠ, ZA GRADNJE IN MEHANIZACIJO
in temeljnih organizacij kooperantov OŽBALT OB DRAVI. LOVRENC NA POHORJU, SLOVENSKA BISTRICA, MARIBOR. PTUJ
gospodari z družbenimi gozdovi in gozdovi v državljanski lastnini, samostojno gradi gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, goji divjad ter izvaja lovski, ribolovni, letni in zimski turizem.
PLANINCI!
Obiščite specializirane prodajalne
FERROMOTO
V
Ljubljani, Mariboru in Kranjski gori
Hegi,
Mrexmüller, Reisigl:
ALPSKA FLORA
Bogato barvno ilustrirana knjiga je slovenska priredba dela, ki je v nemščini doživelo že petindvajset izdaj. Nepogrešljiva in vedno pogosteje iskana vodnica in spremljevalka premnogim ljubiteljem alpskega sveta in njegovega rastlinstva
224 strani, pl. 460 din.
Knjigo lahko kupite v vseh knjigarnah po pošti pa jo lahko naročite na naslov: DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE Knjižni oddelek, Mestni trg 26, Ljubljana
Knjigo vam bomo poslali po povzetju!
Pokrovitelj II. dneva pomurskih planincev je bil
PIK Maribor
TOZD ŠPORTNA IN LAHKA KONFEKCIJA PIK LENART
izdeluje svetovno znane športne hlačke »adidas«, ki jih po vsej Jugoslaviji
prodaja Slovenijašport Ljubljana.
Športna oblačila »adidas« priporočamo tudi planincem.
iBU Zlatorog Maribor m n uradna kozmetična služba
XIV zimskih olimpijskih iger w ski pool
Sarajevo '84
GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE LJUBLJANA n.sol. o.
LJUBLJANA, SMARTINSKA 134 a
Telefon n. c (OSI) 441 422 — Brzojav Gradiš Ljubljana — Poštni predal 89 — Telex 31216 YU GRAOIS
—	gradi industrijske, energetske, luške in hidro-tehnične objekte, mostove, ceste in druge zgradbe objekte družbenega standarda in stanovanja za trg
—	izdeluje gradbene elemente, vse vrste betonskih prefabrikatov, konstrukcijske elemente iz prednapetega betona
—	izdeluje in montira tipizirane industrijske hale in montira gradbene konstrukcije
—	izdeluje gradbene stroje in opremo
—	opravlja vsa hidroizolacijska dela
—	izdeluje jeklene konstrukcije
—	projektira vse vrste objektov
—	izvaja investicijska dela v tujini