DEMOKRACIJA Leto III. - Štev. 30 Trst - Gorica 8. julija 1949 Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22/11 - tel. 62-75 Uprava: Trst, ul. S. Anastasio l/c - tel. 30-3*9 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 Cena1: posamezna Številka L 15. — Naročnina: mesečno L 65 (za inozemstvo L ICO). — Poštni čekovni račun St. 9-18127. Izhaja vsak petek Slovenske za= hteve in ZVU Slovenci se dobro zavedamo položaja, v katerem se nahaja ZVU kot začasni upravitelj dela Svobodnega tržaškega ozemlja. Okoliščine nalagajo onemu, ki je pokliaan, da daje in onemu, ki zahteva, določene omejitve, ki jih morata v danih razmerah oba polnovredno upoštevati. Zaradi tega nismo nikdar stavljali na ZVU takih zahtev, ki jih ona ne bi mogla izpolniti. Slovenci ostajamo vedno strogo v okviru državnopravnega obstoječega mednarodno in državnopravnega položaja STO-ja. Od zaupnih upraviteljev ne pričakujemo drugega, kot da bodo vestno izpolnjevali poverjeno jim nalogo. Ta vestnost pa' ne sme biti v skladu samo z zavitimi paragrafi, za katerimi se ZVU po potrebi skriva ali pa jih preobrača, temveč tudi z duhom tiste narodnostne strpnosti, enakopravnosti in demokracije sploh, ki so ga ta določila poskušala uzakoniti. Tej strpnosti in določeni pravi meri svojih zahtev ostajamo Slovenci vedno zvesti. Mi ne zahtevamo nobene prednosti na račun kogar koli, zahtevamo enostavno, da se nas samo preneha zapostavljati in gaziti. Ne zahtevamo ničesar, kar bi katerega koli poštenega Italijana upravičeno prizadelo ali žalilo. Naše zahteve so bile in bodo vedno ostale sorazmerne številu in naš narod kot avtohtoni prebivalec tega ozemlja. Mi nismo in ne bomo nikdar zahtevali uničenja Italijanov, podobno kot zahtevajo premnogi zagrizenci uničenje in zapostavljanje Slovenaev. Mi zahtevamo samo naše priznanje, nič več, toda tudi nič manj! V teh dveh načelih je podana izbira, pred katero se je in se še vedno nahaja ZVU. Na eni strani naše, z mirovno pogodbo in z vsemi človeškimi ter božjimi postavami priznane umerjene zahteve, na drugi strani pa tem diametralno nasprotne skrajnostne zahteve italijanskih iredentistov. Čudna so morala biti pota, ki so ZVU v praksi dovedla do zaključka, da je lažje ugoditi onim, ki zahtevajo iz-premembo mirovne pogodbe in popolno ter nedemokratično brisanje narodne enakopravnosti kot pa tistim, ki so zahtevali, da se mirovna pogodba prične uresničevati in da se preneha z narodnostnim zapostavljanjem. Pri tem ZVU ni prav nič motilo dejstvo, ako so bile za opravičilo njenega postopka potrebne še take politične »demokratične akrobacije«, med katerimi nosi problem volivnih imenikov in volivne pravice vsekakor žalostno prvenstvo. Ali ZVU res ne more ugoditi slovenskim zahtevam? Kakšne so te po mišljenju nekaterih nestrpnih prenapetežev »nezaslišane«, po mišljenju predstavnikov ZVU pa trenutno »neizpolnljive« slovenske zahteve? Slovenskemu jeziku je na STO-ju z mirovno pogodbo priznana enakopravnost z italijanskim. Toda celo prvotni uradni dvojezični napisi počasi izginevajo. Ako se odgovorni boje, da bi Italijani smatrali uvajanje slovenščine za uradni jezik kot izzivanje, potem jih samo spomnimo, da je tako obljubo dal ob priliki prevzema oblasti že prvi italijanski guverner Trsta! Ze trideset let čakamo na njeno izpolnitev. To je menda dovolj. Do priznanja svojega lastnega jezika imajo pravico celo kolonijalni narodi in žalostno je, da je v srcu Evrope do tega priznanja pot daljša kot pa v osrednjih predelih Afrike. Tito drugič na Brionih Posojila - fantazije - jugolire in resnica ZVU je poklicana, da prične to demokratično pravico izvajati, za začetek vsaj na sodiščih, združeno z nastavitvijo slovenskih sodnikov, saj ji v ta namen ni potreba drugega kot izpremeniti nekaj določil zatiralskih nedemokratičnih zakonov. Pfavno utemeljitev za ta korak najde pa v mirovni pogodbi, jn po potrebi, tudi v svoječasnih italijanskih obljubah. Javna uprava šteje danes neprimerno več uradništva kot pa ga je štela pred vojno. Prefektura upravlja danes s trikratnim predvojnim uradništvom samo drobec svoje ■nekdanje province. Tu ni samo prevzemanje starih uradnikov, temveč so tudi popolnoma nove nastavitve in to celo naravnost na vidne položaje! Toda med vsemi temi novimi nastavljenci iščemo zaman Slovence, čeprav imamo kot priznani avtohtoni del prebivalstva vsakomur razumljivo pravico do soudeležbe pri javni upravi. Posebno v državnih uradih, ki spadajo pod njeno izključno kompetenco bi morala ZVU paziti, da čuva določeno demokratično formo in ugled. V Pokrajinskem svetu, med vodilnimi uradniki prefekture bi moralo biti sorazmerno število Slovencev, kajti sicer bo slovenski del prebivalstva vedno zapostavljan in izigra-van. Eden izmed podpredsednikov Zone bi moral biti vsekakor Slove- » ‘. .. K.-.- ,' ,-.f. - V .1.- nec. Toda zaman ga iščemo celo med člani sveta! In vendar je ta svet popolnoma zavezniška tvorba, kjer bi bili dolžni upoštevati demokratična načela, ne pa enostavno ugoditi zahtevam onim, ki nas žele še nadalje zapostavljati. Pri vseh novih nastavitvah, v vseh javnih uradiji bi bilo v bodoče upoštevati po možnosti sorazmeren del Slovencev, da se postopoma tudi na nižjih mestih ustvari pravo sorazmerje narodnosti in s tem pogoj za uresničenje enakopravnosti. Te nove nastavitve so bile in se še izvršujejo, če ne trajnega, pa vsaj začasnega značaja, zato je skrajni čas, da prične ZVU upoštevati to našo zahtevo. V petem letu po končani vojni še vedno niso povrnjeni prejšnjim lastnikom vsaj tisti deli narodne imovine, ki nam jo je fašizem odvzel. Cas bi že bil, da imenuje ZVU komisarja, ki naj zbere preostalo imovirto slovenskih zadrug, denarnih zavodov in društev, jo izloči iz tistih rok, ki jo danes upravljajo, ter jo povrne njenim pravim lastnikom. Tudi tu ni potreben no-! ben guverner. Gre samo za po-\ vpravo očitnih fašističnih krivic. Največja med njimi in po svojem izrazitem nasilju najbrezobzirnejša je vsekakor požig našega Narodnega doma. Smatramo, da bi bilo u-mestno, da ZVU posveti temu vprašanju vso pažnjo. Verjetno bi bilo celo v interesu Italijanov, da se vsaj to krivico tudi stvarno popra- vi in nadoknadi. To bi bil znak, da je zavel v resnici nov duh in taka poteza bi v veliki meri pripomogla k dosegi onega znosnega in koristnega sožitja dveh narodnosti, katerima je usojeno, da si delita ta košček obale, ob kateri prebivamo. Navedli smo samo tri primere naših zahtev. Predaleč bi zašli, ako bi podrobno naštevali še' ostale. Toda že ti primeri nam dovolj jasno kažejo, kako resne in do vseh okoliščin obzirne narave so naše zahteve. Tem in podobnim željam mora ZVU ugoditi, ako želi, da bo naš narod, na tej in na oni strani železnega zastora, prevel duh zaupanja v zapadno demokracijo. 30. junija sta beograjski izobčeni maršal in njegov zunanji minister pod običajnimi ljudskodemokratič-nimi varnostnimi ukrepi nenadno prišla na Brionske otoke. To se je zgodilo natanko tedaj, ko so se v Washingtonu v glavnem zaključila pripravljalna pogajanja za podelitev večjega dolarskega posojila Jugoslaviji. Brionski otoki imajo v mednarodni politiki že tako skrivnosten sloves, da se je zlasti »resni« italijanski tisk takoj napolnil z najbolj fantastičnimi ugibanji o pogajanjih, ki da jih ima Tito na Brionih z zahodnimi zastopniki. Ti naj bi mu bili namreč kot glavni politični pogoj za podelitev posojila postavili zahtevo, da mora privoliti v vrnitev vsega Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji. Za »resni« italijanski tisk je bila stvar kakor na dlani: Tita so v Parizu stisnili glede Koroške, zdaj ga morajo še glede Trsta, Istre in morda celo glede Vse bivše Julijske krajine — in potem se bo z vsem srcem toliko rajši vrgel v objem Zahoda... Glasilo Titove partije, beograjska »Borba«, ki je o maršalovih mislih poučena vsaj tako kakor »Giornale di Trieste« ter »Ultimissime«, je pa že 1. julija zapisala drugače. Povedala je, da ima Titov obisk na Brionih drugačen namen, namreč, poudariti, da Jugoslavija o kaki priključitvi Trsta ne mara niti slišati in da hoče pri morebitnem u-rejanju tržaškega vprašanja imeti tudr nekaj tflacift'.1 -r Zastopnik ameriškega zunanjega ministrstva White je na vse te novice glede Trsta isti dan uradno izjavil, da Združene države ne mislijo od Tita zahtevati nikakih političnih koncesij, če bi podprle njegove prošnje za razna dolarska posojila. Združene države žele samo, da bi Tito nehal podpirati grške komunistične upornike. Kakor vse kaže, je v ameriškem zunanjem ministrstvu prevladala tista skupina, ki sodi, da je Tito s svojim uporom proti Moskvi za a-meriško politiko na Balkanu in v vzhodni Evropi tako dragocen, da ga je treba podpreti brez kakih posebnih političnih pogojev. Dokler bo Tito na oblasti v Jugoslaviji, bo s svojim vzgledom in s svojo vojaško silo predstavljal resno oviro za uveljavljanje sovjetskih političnih in vojaških načrtov na Balkanu. Zaradi tega ga bodo po sodbi političnih krogov v Washingto-nu Amerikanci podpirali tudi vojaško. Ce naj verjamemo švicarskemu tisku, celo sam ameriški zunanji minister Acheson sodi, da je spričo vsega tega najpametneje, če bi začeli prav zaradi Tita spet uveljavljati načela, ki so narekovala ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja, in počasi pozabili na »vo-livno izjavo« z dne 20. marca 1948 —, tudi če bi Sovjetska zveza zdaj na lepem hotela kaznovati Tita s tem, da bi zahodni predlog vsej doslednosti v brk sprejela. Tito je takoj po prihodu v Istro sprejel zastopnike partije in »ljudske oblasti«. Med drugim jim je zaupno deial, naj se ne dajo motiti po raznih fantastičnih ugibanjih in kriku, marveč naj bodo prepričani, da se bo tržaško vprašanje uredilo »ugodno za nas«. Kako in kaj mislijo Tito in nje-“gčSn “glede Svobodnega tržaškega ozemlja, pa jasno priča nepričakovani ukrep, s katerim je 3. julija jugoslovanska uprava na svojem področju zapovedala zamenjavo dosedanjih jugolir V dinarje. Ta korak pomeni gospodarsko vključitev področja »B« v Jugoslavijo in še zdaleč ne kaže, da bi bil Tito pri- Od srede do srede. pravljen privoliti v vrnitev Svobodnega ozemlja Italiji. Ta drzni korak je Jugoslaviji pravno olajšalo dejstvo, da Italija ni dobavljala jugoslovanskemu področju potrebnih lir in tuje valute, kakor je to po mirovni pogodbi dolžna, in pa dejstvo, da je angloameriška vojaška uprava svoje področje z raznimi, za Trst škodljivimi sporazumi, povsem priključila italijanskemu gospodarstvu. Ta jugoslovanski ukrep • je seveda zaradi vseh prejšnjih fantazij vzbudil zlasti v Italiji silno presenečenje in ogorčenje. Na mah se je tudi italijanska vlada spomnila, da je na svetu mirovna pogodba in celo statut za Svobodno*tržaško ozemlje, ter začela govoriti o kršitvah enega in drugega. Tudi britanska vlada, — katere zastopnik v Trstu, general Airey, mirovno pogodbo in statut le poredko omenja, je izjavila, da je Tito s tem kršil oboje; da pa ne ve, če bo zaradi tega kaj ukrenila — zdaj, ko se z Jugoslavijo pogaja za važno trgovsko pogodbo. Uvedba jugoslovanskega dinarja na področju »B« ima po izjavah raznih titovskih političnih osebnosti izrazito političen pomen. Z njo se je sedanja meja med obema področjema poglobila, kar dela svo-ječasni predlog Združenih držav, Francije in Velike Britanije, naj bi se Italiji vrnilo vse Svobodno tržaško ozemlje, še bolj neizvedljiv. To dejstvo, splošni politični po-io2aj na lem deiu Evrope ter koristi Združenih držav, — če ne že koristi tržaškega prebivalstva, pa zdaj še bolj jasno kažejo, da je rešitev tržaškega vprašanja samo e-na: združitev vsega Svobodnega ozemlja ter imenovanje guvernerja, kakor to zahteva spoštovanje veljavnih pogodb! Ob izgubi Koroške Pismo iz Pariza v premislek primorskim rojakom In potem spomladi 1. 1945! »Narodno osvobodilna« vojska ni prišla na Koroško (kakor seveda tudi ne na Primorsko) kot osvoboditeljica, temveč kot čisto navadna tolpa razbojnikov, ki je bila medtem že tudi odvrgla svojo krinko ter nastopala zgolj še kot drhal krvoločnih rdečih zveri. Nenasitni moskovitski komunistični imperializem je prava negacija vsakih najosnovnejših in tudi narodnostnih svoboščin, pač pa zna spretno zlorabljati tudi narodnostne težnie in gesla, kjer in kadar upa doseči s tem edini cilj, ki ga zasleduje vedno in povsod, to je neomejeno diktaturo in tiranijo peščice amoralnih komunističnih zločincev nad narodi in nad vsemi socialnimi sloji, vštevši proletariat, čeprav zna s svojo brezsramno demagogijo vsaj del politično analfabetskega proletariata spretno zlorabljati za kolesa svojih razkošnih avtomobilov.. Torej ta NOV ni prišla na Koroško kot osvoboditeljica, temveč kot deloma nasilno mobilizirana tolpa in politično glupa masa, deloma pa kot tri leta v gozdovih »vzgojevana« propala, podivjana in krvoločna drhal v službi amoralnega mednarodnega komunizma, katerega edina metoda so cinična laž, prostaška demagogija, strastno sovraštvo in krvavo nasilje, edini cilj pa nasilno uveljavljanje naj-pogubonosnejše doktrine, ki jo je kdaj videlo človeštvo in ki sta jo izoblikovala nemški Žid Marx ter na pol mongolski in do dna amoralni zločinski tip Lenin. Začela ie ta NOV, trdno v rokah komunističnih pretoriancev in pod vrhovnim vodstvom peščice do dna propadlih zarotnikov v politbiroju komunistične »partije« tudi na Koroškem takoj uveljavljati iste metode, s kakršnimi je poprej že štiri leta 'uspešno nastopala med popolnoma neukim in v pravi o-bup pognanim prebivalstvom nekaterih balkanskih pokrajin. Kjer je zatrt sleherni etični in moralni čut, tam preostaja le še surovo nasilje in tako so bili tudi komunistični »osvobojevalci« naše Koroške prepričani, da bodo s krvavim nasiljem in s spretnim demagoškim izrabljanjem dolgoletnega trpljenja koroških Slovencev podvrgli tudi to deželo nenasitnemu moskovit- skemu imperializmu. Toda izpodletelo jim je! Zapad, ki je poprej v vzhodni in v srednji Evropi tri leta lahkomiselno prepuščal narod za narodom sovjetskemu imperializmu, po končani vojni ni bil več voljan trpeti nadaljnjega udiranja komunizma proti zapadu, zaradi česar so zapadni zavezniki, ki so medtem že tudi okupirali vso Koroško, Titove tolpe že po nekaj dnevih kratko in malo izgnale s Koroške. Komunizem je razbil enotnost koroških Slovencev Seveda pa jugoslovanski komunisti niso obupali. Zanašajoč se na vsemogočnost kremeljskih oligarhov in na edinozveličavnost surove sile, so storili prav vse, da s svojimi nasilnimi, drznimi in nesramnimi izzivanji vprav zasovražijo Slovence pri zapadnih silah ter Angleže le še bolj približajo koroškim pangermanom, na drugi strani so pa s svojim strastnim komunizmom in strupenim protiver-stvom popolnoma razbili tudi enotnost koroških Slovencev. Mislili so, da so doma v Titovini, kjer jim je uspelo ustvariti »enotnost« z zločinsko OZNA-o in s kriminalnimi »ljudskimi« sodišči ter da bodo tudi na Koroškem s silo uklonili vse ljudstvo v svoj jarem. Toda Koroška leži izven železnega zastora! Ko so med vojno sleparili ljudstvo z narodno osvobodilnimi gesli, ni šlo za njimi le skoro vse, kar je sploh še narodno čutilo, temveč se jim je posrečilo razgibati celo prav znaten del dotlej narodno nezavednih slovenskih množic ter jih organizirati v aktivni odpor proti Nemcem, toda sedaj niso v svtijem strastnem ko- munističnem fanatizmu uničili le vsega prejšnjega svojega pozitivnega dela, temveč so razbili še celo tisto narodno životarjenje, ki je obstojalo pred vojno. Duhovščino in verni del ljudstva so odbili popolnoma in jih pognali v pasivnost, drugi del ljudstva iz odpora proti komunizmu v nem-škutarski tabor, a tretji del, ki jim je še ostal, se je pa lani tudi razbil med jugoslovanske titovce in avstrijske nemške kominformce. In na teh razvalinah so potem seveda avtomatično triumfirali — Nemci. Kakor smo omenili že zgoraj, so se Nemci še pred vojno pogajali za nekako rahlo kulturno avtonomijo koroških Slovencev, sedaj so pa dobro in pravilno čutili, da je zločinski komunizem tako temeljito razdelal koroško slovenstvo in Slovence kot narod tako zamrzil pri zapadnjakih, da jim niti na kako avtonomijo ni bilo treba več misliti. Po podpisu mirovne pogodbe bodo okupacijske čete odšle, dobro plačani komunistični agenti, kričači, izzitfači in teroristi se bodo umaknili v Kar-(Konec na drugi strani) 28. JUNIJA: Kanadska liberalna stranna, katere vlada je lani močno znižala davke, je dosegla pri včerajšnjih volitvah takšno večino, kakor je v zgodovini Kanade ne pomnijo. — Berlinski protikomunistični železničarji so se po šestih tednih stavke vrnili na delo. — Italijanska vlada zavrača glasove, da bi se bila Tito in De Gasperi dogovorila o razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo. 29. JUNIJA: Nalog za sestavo nove belgijske vlade je dobil krščanskosocialni senator Van Zee-land, čigar stranka je odnesla pri volitvah veliko večino. — Moskovski radio poroča, da je OZNA v Ljubljani zaprla veliko študentov in profesorjev, med katerimi je zdaj največ odpora proti režimu. — Kitajska nacionalistična letala so prvič zares bombardirala Šanghaj ter povzročila dosti žrtev in škode. — Češki komunisti dolie Tita, da skuša v njihovi vojski za netiti gibanje proti sedanjemu češkoslovaškemui režimu. — Neredi na Slovaškem, ki so jih sprožili protiverski ukrepi češke rdeče vlade, se nadaljujejo. 30. JUNIJA: Turški zunanji mi-nister Sadak se znova zavzema za ustanovitev sredozemske obrambne zveze. — Objava pravilnika za delo zavezniške nadzorstvene komisije za Nemčijo. — Novo grško vlado je sestavil nestrankar Dio-medes. — Glavni tajnik Združenih narodov predlaga, naj bi članice te organizacije dale državljanstvo apolidom, beguncem, ki so prvotno državljanstvo izgubili. — Sovjetski zunanji minister Višinski zagovarja kravjo kupčijo s koroškimi Slovenci in trdi, da je na konferenci štirih zunanjih ministrov v Parizu zmagalo sovjetsko stališče. — Prvi ameriški civilni visoki komisar za Nemčijo, Mc Clov, je odpotoval v Frankfurt. Uvedba f; jemnega stanja po nekaterih < krožjih na Slovaškem zaradi oi pora prebivalstva proti vladni ve\ ski politiki. 1. JULIJA: Prvak nemških so-cialnih demokratov, dr. Schumacher, je ostro napadal zahodne države, da so na konferenci -v Parizu sklenile s Sobjeti sporazum na račun protikomunističnih Nemcev. — Namestniki štirih zunanjih ministrov so se spet sestali na pogajanja o avstrijski mirovni pogodbi. — Titov poslanik v Londonu, Cic-mil, odločno zavrača trditev sovjetskega zunanjega ministra Višinskega, da so Sovjeti koroške Slovence prodali, ker se je Jugoslavija glede Koroške za njihovim hrbtom pogajala z Angleži. — V Skoplju se je začela razprava proti skupini bolgarskih kominformistič-nih vohunov, ki so delali za odcepitev Makedonije od Jugoslavije. 2. JUNIJA: Kitajska nacionalna vlada je odklonila britanski in ameriški protest irroti zapori nad komunističnimi pristanišči. — O-sebni zastopnik predsednika kitajske republike je ameriškemu zunanjemu ministru predložil tajne načrte nacionalistov za nadaljnji boj proti komunističnemu navalu. — V Moskvi je umrl predsednik bolgarske komunistične vlade in eden nekdanjih voditeljev svetovnega komunizma, Jurij Dimitrov, ki so ga pred nekaj meseci nenadno poklicali na zdravljenje, v Sovjetsko zvezo. — Titova desna roka v vojski, general Gošnjak, je govoril, da so jugoslovansko armado očistili vseh kominformistov in jo tako n-sposobili za boj s komer koli. — Novi ameriški civilni komisar za Nemčijo, Mc. Cloy, izjavlja, da niti misliti ni na to, da bi se ameriška odločna politika do Sovjetov kaj spremenila. 3. JULIJA: Britanski ministrski predsednik Attlee je komuniste označil za »agente ene najbolj zaostalih držav na svetu«, in za »prikrito orodje sovjetskega imperializma«. — Svetovni tisk trdi, da je bolgarski komunistični prvak Dimitrov skozi soglašal s Titom, zaradi česar so ga Sovjeti pod pretvezo zdravljenja na tiho spravili s poti. — Češka komunistična vlada je precej v skrbeh zaradi ljudskega odpora na Slovaškem in je začela Slovake opominjati k miru in strpnosti. 4. JULIJA: Ameriška komunistična partija se ze pripravlja na podtalno delovanje, če bi jo oblasft Od srede do srede Zaradi obsodbe njenih prvakov prepovedale. Združene države praznujejo 173 letnico »Izjave o neodvisnosti«, ki predstavlja ustanovno listino ameriške svobode, demokracije in veličine. — Glasilo Titove partije, »Borba«, piše, da so koroški Slovenci na lastni koži najbolje občutili, kakšna je v resnici toliko opevana podpora Sovjetske zveze jugoslovanskim narodom in njihovim težnjam. — Poljska vlada izjavlja, da se bo z vsemi silami u-prla vsakemu poskusu, da bi bivše nemško ozemlje, ki je priključeno Poljski, hoteli vrniti Nemčiji, ali pa postaviti pod nadzorstvo Združenih narodov. 5. JULIJA: Ameriški finančni minister SnycLer se s francoskimi in britanskimi zastopniki posvetuje v Parizu o denarnih vprašanjih, k' zavirajo napredek evropske obnove. — Britanska vlada izjavlja, da bodo na njenem zasedbenem področju v Nemčiji dobili zavetišče vsi sovjetski državljani, ki bi pribežali tja. — Japonska vlada pripravlja ostre ukrepe proti komunistični partiji. — Krščansko socialni senator Van Zeeland ni mogel sestaviti nove belgijske vlade, zaradi česar utegnejo razpisati volitve še enkrat. — Ameriški senat je začel razpravljati o odobritvi atlantske obrambne pogodbe. — Namestnik jugoslovanskega zunanjega ministra, dr. Mateš, je odpotoval v London v zvezi z novimi pogajanji za avstrijsko mirovno pogodbo. 6. JULIJA: Ameriški civilni vi- Ob izgubi Koroške delj - Kidrič - Marinkovo »ljudsko demokracijo«, po nesrečnih koroških Slovencih bo pa zamahnila še poslednja germanizatorična sekira, tako da prihodnji slovenski rod seveda ne bo imel koga več osvoje-vati... Vse to herostratsko komunistično uničevanje koroškega slovenstva je bilo kakor naročeno in plačano od —• angleških »imperialistov«. Kakor znano je bila osrednja točka vse angleške politike na bližnjem vzhodu nad sto let ta, da prepreči tradicionalni ruski imperialistični požrešnosti dostop na Sredozemlje. Ker je carski imperializem zavijal svojo grabežljivost prav tako v »slovanska« in »vseslovanska« o-svobodilna gesla, kakor med vojno boijševiki, so prenesli Angleži polagoma svojo protirusko mržnjo na I vse Slovane, ne glede na to, da j so se naivne vseslovanske sanjari- I je izkazovale že v svojih prvih početkih le kot popolnoma nerealne fraze, služeče kvečjemu v nekako moralno oporo malih, pod tujim jarmom živečih slovanskih narodov in da je »vseslovanska misel« praktično dokončno skrahirala že davno pred prvo svetovno vojno, ker se je konkretno vedno iz-cimljevala zgolj v panruski imperializem, o katerem pa ostali slovanski narodi, ki imajo tudi popolnoma različne in individualne interese, niso hoteli nikoli ničesar slišati, dobro se zavedajoč, da bi prišli z ruskim »osvobojenjem« le z dežja pod kap. Navzlic temu so pa Angleži iz navedenih razlogov vse preteklo stoletje nasprotovali osvobojenju balkanskih slovanskih narodov ter najbolj zadrževali o-svobojenje ostalih slovanskih narodov tudi med prvo svetovno vojno. Zgodovina dokazuje, da so srednjeevropski slovanski narodi zapadno usmerjeni soki komisar za Nemčijo je izjavil da bo cilj njegovega dela »svo- ) bodna, mirna in uspevajoča Nem- ■ čija«. — Zastopniki zasedbenih sil : v Nemčiji so sklenili spet obnoviti \ skupno poveljstvo za Berlin, ki bo | skrbelo predvsem za trgovinsko iz- ' menjavo med obema polovicama j države. — Bivši predsednik britanske vlade Churchill je na spo-minški proslavi za prvim predsednikom poljske vlade v tujini, generalom Sikorskim, napovedal, da bo Poljska nedvomno dobila nazaj vso nekdanjo svobodo in veličino. — Truplo pokojnega bolgarskega komunističnega prvaka Dimitrova so z velikimi slovestnostmi pripeljali v Sofijo. Čeprav je zgodovina zlasti vseh katoliških slovanskih narodov jasno dokazovala, da teže oni izključno le na zapad in izrečno še k anglo-francoskemu zapadu ter še malo ne pod tradicionalno knuto svojih ruskih »bratov«, so Angleži vendarlfe že takoj ob koncu prve svetovne vojne zavzeli stališče tistih Nemcev, proti katerim so se morali poprej štiri leta trdo bojevati, da so jih ugnali in proti tistim Slovanom, ki so se ves čas smatrali za naravne zaveznike Angležev ter so jim poklanjali zato tudi prav vse svoje simpatije. Ce so zavzeli Angleži po prvi svetovni vojni odločno stališče za Italijane proti Slovencem, je končno vsaj razumljivo, čeprav ne o-pravičljivo, ker so bili pač Italijani tedaj zavezniki antante, toda popolnoma nerazumljivo je, da so zavzeli enako sovražno stališče tudi napram koroškim Slovencem v prid komaj potolčenim pangerman-skim napadalcem ter je ravno to Slovencem sovražno stališče Angležev tudi v prav veliki meri pripomoglo k slovenskemu porazu ob Tržaške uolitve lftisi pisca, hi je bil nausof Prinašamo v celoti zanimiv članek o tržaških volitvah izpod peresa znanega angleškega novinarja Auberon-a Herberta, čeprav morasto poudariti, da se ne strinjamo popolnoma z njegovimi izsledki o naših političnih prilikah. — Op. uredn. Ni lahko pisati o Trstu, ne da bi se človek izgubil v zmešnjavi zgodovinskih in sedanjih zamotanih razmer, po katerih to mesto po pravici slovi. Zato je pozdraviti vsaj v interesu jasnosti, da je občinske volitve obvladoval le en preprost in razumljiv problem, namreč italijanski iredentizem. Volitve so se vršile v ozračju take čustvene napetosti, da so bile neke vrste plebiscita z vzklikom, in prav malo preudarka ali jasnih misli je bilo posvečeno samim posebnim problemom Trsta. Upravičen je dvom, da-li je bil ta položaj v prid pravim, na daljšo dobo preračunanim interesom tega o-zemlja, ki niso istovetni niti z interesi Italije niti z onimi Jugosla vije. Rešitev, ki so jo prvotno predložili Združeni narodi in po kateri bi to prav močno mešano prebivalstvo moglo v prijateljskem razmerju urejevati svoje zadeve v okviru svobodne države, italijanske stranke zavračajo kot »bolno donavsko domotožje«. Trst ni značilno italijansko mesto. Arhitektura mesta kaže značilnosti, ki so bile v navadi pri Avstrijcih po koncu devetnajstega stoletja, in njegove ulice bi mogli mirno prestaviti v Ljubljano ali Bratislavo. Zemljepisno Trst ne pripada italijanskemu polotoku. Goli in kamniti kraški grebeni, ki obdajajo mesto, so povsod značilnost dinarskih skalnatih gor, ki se raztezajo vzdolž dalmatinske obale. Tržaško zaledje je brez vsakega dvoma slovensko, dočim je slovanska in italijanska kri v žilah mestnih prebivalcev tako temeljito pomešana, da je ustvarila docela svojevrstne rasne poteze. Tudi gospodarski problemi me-1 sta nikakor ne govore za lahko izvedljivo iredentistično rešitev. Iz neznatnega dalmatinskega pristanišča je bil Trst čez noč in umetno spremenjen v glavno pristaniško in pomorsko bazo avstrijskega cesarstva. Na nesrečo Tržačanov Italija ni niti kopna dežela brez izho--da k morju niti slabo oblagodar-jena s pristanišči, o čemer priča žalosten in konstanten padec številk tržaškega prometa v medvojnem razdobju pod italijanskim go-spodstvom. Ustvaritev sekundarne industrije more pač omiliti, ne more pa rešiti problerna nazadujočega morskega pristanišča, čigar blagostanje je odvisno od vitaminskih injekcij od zunaj. Pod sedanjo naklonjeno zavezniško upravo prejema Trst gospodarske injekcije v lepem znesku kakih pet sto milijonov lir mesečno, ne glede na ne vidni prispevek, skrit v plačah zasedbenih čet: kljub temu je sedaj preko dvajset tisoč brezposelnih, prav vznemirljivo število na tako majhnem področju kot Svobodno ozemlje. Kolikor je mogel ugotoviti pisec tega članka, ni dala italijanska vlada nikake obvezne in trdne obljube v pogledu gospodarske bodočnosti Trsta. Ne vidim,, kako bi mogla Italija nuditi kak >-šno koli zadovoljivo nadomestilo za zgodovinsko funkcijo Trsta kot izhodišča za vse Podonavje. Ce so Italijani zavrnili rešitev na podlagi svobodne države,' ki bi mogla prav lahko ohraniti »italijanstvo« Pulja, in morda celo Reke, se bodo morda prepričali,. da so prodali svojo preteklost in bodočnost v Istri za skledo volivne leče. Na drugi strani je lahko razumeti in težko ne občutiti gotove simpatije za silno čustveno silo italijanskega nacionalizma v Trstu. Povsem prirodno Italija stremi za tem, da si pridobi prestiž na mednarodnem polju po preteklih desetih letih samih neuspehov in zato so bile italijanske politične stranke trdno odločene, da ne bodo čte-dile niti s trudom niti z denarjem, (Konec na tretji strani) koroškem plebiscitu. Cnurcmu v svojin spominih sam neovrgljivo uoKazuje, aa je povzročila Hitlerjev razman m s tem tudi evropsko katasuoio v tekti druge svetovne vojne v piwi vrsti vprav neverjetno kratkovruna angleška politika prav vsen let meu prvo in drugo svetovno vojno, toda ocividno jih tudi ta Danttroi njihove poiitike in katastrore, ki so jo zakrivili v Evropi, se malo ni izučil. Angleži so imeli in bodo imeli na kontinentu vedno dva večna nasprotnika, to so Nemci in Rusi. Popolnoma naravno bi bilo tedaj, da si pridobe kot zaveznike ravno vse male srednjeevropske narode, ki jih prav tako že od nekdaj življenjsko ogrožata nemški in ruski imperializem, zlasti se, ker vsi ti narodi naravnost žele naslonitve na Anglijo. Toda ne! Med drugo svetovno vojno' so v svoji konservativni omejenosti kratkovidno metali te narode drugega za drugim v žrelo panruske-ga imperializma in komunizma, a po vojni hočejo še tiste ostanke malega slovenskega naroda, ki ga ni pogoltnil komunistični val, za-vsako ceno izročiti pangermanske-mu in italijanskemu imperializmu ter pri tem še malo ne pomislijo, da L-o tudi ta kos slovenske zemlje, ki ga izročajo danes »Avstriji«, tvoril ze jutri vnovič del Velike Nemčije, a da menda zgodovina dovolj jasno dokazuje, koliko se je zanesti tudi na italijansko »zavezništvo« in »prijateljstvo«. ZDA in Francija to kratkovidno angleško politiko vsaj na slovenskih mejah dosledno podpirata, kkirt. so očiviuno prepustne vse vodstvo in usmerjevanje zapaa-njaske politike v tem predelu Evrope Angliji ter sieae slepo angleškim aireknvam, a irancosko zunanjo politiko je De Gaulle in za njim brezidejni diletant Bidault ta-ko zavozil, aa vsaj na tem področju tudi Schuman, edini povojni irancoski državnik, ne more ničesar več rešiti. Kremelj je politiko svojih jugoslovanskih pajdašev seveda na vsej črti podpiral, dokler je gledal v Jugoslaviji le podaljšek sovjetske Rusije, a ko je zra-stel Tito velikemu moskovitskemu »osvoboditelju in zaščitniku malih narodov«, rdečemu carju Stalinu cez glavo, in Rusi niso imeli več interesa na prevažanju svojih čet v Avstrijo zaradi Madžarske in Romunije, je uporabil koroške Slovence izredno spretno za to, da jih je kratko in malo — prodal (kar se utegne izvršiti že jutri tudi s Trstom) za 150 milijonov dolarjev in nekaj drugih mastnih kosov gospodarske pečenke. In za opisano splošno orientacijo angleške politike je prihajala in prihaja kakor nalašč katastrofalna politika Titovih razbojnikov. Ne moremo se čuditi, da so koroški (in tudi primorski) Slovenci med vojno in prvi čas po vojni tako slepo nasedali prevarantski komunistični demagogiji o narodnem osvobojenju, ker je bil pač njihov edini cilj, da se rešijo barbarskega nemškega (oziroma italijanskega) jarma, toda znak politične nezrelosti je, da na eni strani niso uvideli pravega cilja in značaja vse komunistične »narodno osvobodilne« demagogije tudi še dolgo potem, ko je bila ta jasna že vsemu svetu, a na drugi strani, da niso pravočasno uvideli, da zapadnjaki iz povsem razumljivih razlogov za nobeno ceno niso voljni prepustiti slovenske Koroške (in Trsta z o-kolico) komunistični hidri, temveč so še nadalje sledili katastrofalni demagogiji komunistične OF. Mali srednjeevropski narodi so naravni zavezniki Zapada Logična posledica takega spoznanja bi bila, da bi bili koroški Slovenci (in tudi primorski) takoj poiskali najtesnejšega sodelovanja z Angloamerikanci ter s tem preprečili njihovo popolno in enostransko naslonitev na Nemce (o-ziroma na Italijane), na drugi strani pa pravočasno osredotočili vsa svoja prizadevanja na dosego čim širše avtonomije koroških Slovencev (v Primorju pa na čim večje teritorialno razširjenje STO), pri čemer bi nedvomno vsaj do neke mere uspeli ter rešili s tem svojo lastno eksistenco, na drugi strani pa rešili tudi za vse slovenstvo dva svobodna teritorija, na katerih bi se mogle slovenske tradicije še nadalje svobodno izživljati, dokler bi ne napočila ura osvobojenja izpod rdeče strahovlade še za ostali narod. Zal, da se do tega spoznanja niso prikopali ne koroški (in tudi ne primorski) Slovenci sami in še manj totalno nesposobno slovensko politično »vodstvo« v emigraciji, zaradi česar je bila potem seveda tudi popolna katastrofa neizogibna. Angleži, ki se tako licemersko zavzemajo za »svobodo« kolonialnih narodov v italijanski severni Afriki, a v srednji Evropi Slovencev niti poznati nočejo, navzlic temu, da so oni eden najkulturnejših narodov v Evropi sploh, so v svoji kratkovidni protislovanski politiki navijali za koroške pangermanske šoviniste (v Primorju pa za italijanske imperialiste),-ZDA in Francozi so jih iz odpora proti komunizmu podpirali, Titove razbojniške tolpe so naredile prav vse, da Slovence kot narod dokončno onemogočijo na prizadetih terenih, njegovi gozdni »diplomati« pa na mednarodnih forumih, moskovit-skim oligarhom sploh nikoli ni šlo za drugo, kot za lastno imperialistično požrešnost, a nesrečno prizadeto slovensko prebivalstvo s političnim »vodstvom« v emigraciji vred pa tretjega izhoda videlo ni, temveč so prizadeti Slovenci na terenu kratkovidno prepuščali vso iniciativo zgolj komunizmu, a emigrantsko politično »vodstvo« je o-stalo zaradi svoje popolne nesposobnosti komodno pasivno ob strani, ker zanj že petnajst let »ni prišel čas« sploh za nobeno narodno politično akcijo, temveč obstoja vse njegovo »delo« v emigraciji zgolj v medsebojnem klikarskem intrigantstvu. Tako se je zadnje dni nujno odigralo zopet eno izmed dejanj slovenske tragedije. Ali je to zadnje? Zaradi neodpustljivih grehov, ki smo jih zakrivili priv vsi, se zelo bojimo, da nas čakajo še nadaljnja huda razočaranja, a glede koroških Slovencev se zelo, zelo bojimo, da je to dejanje res zadnje in da nam je komunizem to davno zibelko slovenske državnosti ter zibelko našega kulturnega preporoda dokončno upropastil in za vedno zaigral, dočim ne bo Trst izgubljen nikoli, pa naj pride kar hoče, kajti on je po sami naravi pretesno povezan s svojim zaledjem, pač je pa seveda katastrofalna komunistična politika, opirajoča se na politično nezrelost vsega naroda, tudi v tem predelu povzročila nedogledno politično razdejanje ter nepopisno komplicirala in otežila obupni slovenski boj za gol narodni obstanek. - M. J. IVaša prosveta Spoštovani gospod urednik! V zadnji številki Vašega uglednega iisia »izoinoKracija« ste oo zaKijucKu letošnjega teta m istočasni izročitvi vrnovnega vodstva vse prosvete na Svobodnem trza-sitem ozeinijU v italijanske roke (Kaao tipko se ujema to dvoje zlasti v pogieuu komaj od mrtvin vstalega slovenskega šolstva!) napisan ciaiiek, piotcst proti temu komaj razumljivemu Ukrepu Zavezniške vojaške uprave, ki kaze popolno nerazumevanje slovenske preteklosti in sedanjosti na teni ozemlju. Nimam torej ničesar pripomnili k nacenn strani stvari, katero ste sprozin pod naslovom »Naša prosveta«. Priznati pa moram, da me je uo tega pisma pripravno nekaj povsem drugega. V omenjenem eiankU, protesta, je namreč tudi stavek, ki me je, čeprav nisem šolnik, trpko presenetil in zabolel. V razčlenjevanju postopnega demon-tiranja, ki'se je izvršilo v zadnjem času s slovenskim soistvom na tem ozemlju, pravite namreč med drugim, da so pri tem »odgovorno sodelovali kratkovidni slovenski šolniki nedomačini«. Kot nedomači-nu, begunau, ki pa ves čas, kar je tu menil, da zaradi tega, ker je moral zapustiti ožjo domačijo, ki jo je preplavil ter jo še danes zasužnjuje neslovenski komunizem, vendarle ni prišel na »tuje«, ampak na slovenski zemlji le med brate, se mi zdi, da s to Vašo ugotovitvi-, jo ne more biti nekaj v redu. Ko je pred štirimi leti na teh tleh po dobi mraka spet vzklilo slovensko šolstvo, ki je pretekli mesec z zavidljivim uspehom zaključilo eno šolsko leto več, so odkritega srca in polni narodne zavesti ter dolžnosti priskočili temu delu na pomoč ravno šolniki domačini nedomačini. Nihče ni vprašal kako in kaj, nihče se ni oziral niti na nevarnost, kateri se je s tistim tre-notkom izpostavil. Smrtna obsodba gospoda Barage v Ljubljani, bombni atentat na slovenske šolnike v Trstu, da navedem samo dva primera, so stvari, ki so znane gotovo tudi Vam. Z bistveno pomočjo ne-domačinov je v letih nesodelovanja večine domačega prebivalstva z Zavezniško vojaško upravo uspelo postaviti na teh tleh visoko stavbo našega šolstva. Današnje razmere nam kažejo, kaj bi bilo, a-ko bi takratne trenutke zamudili. Teh šolnikov, ki so se izpostavili vsem mogočim nevarnostim in o-čitkom ni pri njihovem delu vodilo ničesar drugega kot čisti idealizem ter visoki čut narodne dolžnosti, ki so jo vestno izpolnjevali. Trpko je zato, če takšen človek, po vsem tem, kar je naredil v teh letih, čita obsodbo, da je sodeloval pri rušenju tega, kar je pofnagal ustvarjati. Ponavljam: sam nisem eden izmed tistih šolnikov nedoma-činov, toda prav dobro si predstavljam občutke, ki so jih lahko imeli ob čitanju Vašega kratkega protesta. Kako je torej s tistim Vašim »odgovornim sodelovanjem kratkovidnih slovenskih šolnikov nedomači- nov«? Ne bom trdil, da med čredo belih ovac ne more zaiti tudi črna ovca, da se med mnogim opravljenim delom niso mogle dogoditi tudi nekatere napake? Vse to je popolnoma človeško. Ne bom trdil, da je takšen človek ali več ljudi lahko tudi nedomačin ali nedomačini. Toda Vi ste v svojem članku vse slovenske šolnike nedomačine posplošili, jih vrgli vse v en koš ter jih prikazali take, kakor da med njimi sploh ni poštenega človeka. Posploševanje, ki se tiče vseh slovenskih šolnikov nedomačinov je premočno, je žaljivo in jemlje šolnikom ne samo njihov strokovni u-gled, temveč tudi njihovo čast. Zaradi tega smatram, da Vaš posplošeni očitek ni bil na mestu. Ako j-mate konkretne dokaze, potem bi jih morali navesti, v nobenem ori-'meru pa niso dovoljeni tako splošni očitki napram osebam, katerim dolguje slovensko šolstvo na tržaškem svoj nastanek, razvoj in obstoj. Dovolite mi ob koncu še eno kratko besedo. Ne mislim, da je posploševanje, na kakršnega sem naletel v primeru šolnikov nedomačinov (verjetno se Vam je ali pa se bo k tej stvari oglasil tudi kakšen šolnik nedomačin) izraz, rekel bi, nekake splošne nejevolje, ki se zadnje čase pojavlja v precej otipljivi meri na Tržaškem proti nedomačinom, ki so morali zapustiti svoje domovje ter iščejo gostoljubja na Primorskem. Hotel bi Vas samo opozoriti, da je v posploševanju takšen pojav ne samo nerazumljiv, ampak po mojem globokem prepričanju tudi škodljiv. Vseh skupaj — domačinov in nedomačinov — nas je namreč še vedno premalo, da bi zacelili vse tiste rane, ki so bile prizadete Slovencem v preteklih 30. letih. Ce domačini morda od primera do primera naletavajo na ljudi, ki ne razumejo primorskega življenja, ki ne poznajo tukajšnjih prilik, ali vnašajo v tukajšnje razmere nekaj, kar ni v skladu z ravnovesjem prilik na tem ozemlju, potem je treba tega otroka imenovati s pravim imenom, ne pa -—■ kar je gotovo zelo lahko, a nedopustljivo — posploševati in zaradi tega metati kamenje na vse nedomačine brez izjeme. Prepričan sem namreč, da ste tudi Vi, gospod urednik, imeli priliko ugotoviti, da je tudi med nedomačini mnogo takih, ki razumejo Primorsko in niso nikdar kalili tukajšnjega življenja, ampak so z vsemi silami pomagali in pomagajo k zopetnemu vzponu našega naroda na tem edinem še svobodnem koščku Slovenije. Take ljudi so Vaši očitki dvojno prizadeli. Op. urednika: Z zadovoljstvom objavljamo pismo, ker je s tem podana prilika, da se razčistijo razna vprašanja, ki so zaradi politične načelnosti, s katero so najtesneje povezana, potrebna temeljitejšega razpravljanja nego je to bil primer s kratkim člankom, ki smo ga objavili v pretekli številki. Zaradi kratko odmerjenega prostora se pa na našo prosveto, ki je ponos tržaških Slovencev, povrnemo prihodnjič. tedni občni zbor Slovenske demokratske zveze v Trstu Odbor SDZ vabi člane na izredni občni zbor, ki bo t v nedeljo 10. julija 1.1. ob 10.h v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11 Dnevni red: Politične aktualnosti Zaradi važnosti predmeta prosimo člane, da se polnoštevilno udeležijo izrednega občnega zbora. Narodno romanje h Gospe Sveti Od 11. do 21. julija nepreklicno se vsakdo lahko vpiše v seznam izletnikov v tajništvu SDZ v ul. Machiavelli 22-11. od 9-12 in 4-7 ure. Opozarjamo vse tiste, ki bi se hoteli udeležiti izleta, da je malo mest na razpolago. Program in pogoji so sledeči: ODHOD iz Trsta v soboto 13. avgusta ob 14.50 z vlakom do Trbiža. Od Trbiža do Vrbskega jezera (ali kje v bližini) s' pulmanom; večerja, prenočitev. V nedeljo zjutraj zajtrk, nato s pulmanom po slovenski Koroški. Kosilo. Nadaljevanje izleta po Koroški. Večerja na Vrbskem jezeru. V ponedeljek zajtrk, nato romanje h Gospe Sveti s pulmanom. Kosilo. Popoldne ogled Celovca. Večerja. Nato povratek v Trst. V teku so prošnje na finančno ministrstvo v Rimu in na Dunaju, da bi lahko vživali popust na taksi za skupni' potni list, ki znaša okoli 900 lir. Upamo, da nam bedo takso znižali v znatni meri. Ce računamo v najslabšem primeru, da bomo morali plačati celo takso, bo znašala cena potovanja skupno približno 6.800 lir. Upamo pa da bomo že v teku julija sporočili, da je cena znatno nižja. Ob vpisnini mora vsak izletnik položiti 4.000.— lir in se obvezati, da ostali znesek plača do 6. avgusta 1949. V pisarni SDZ bo vsak dobil točna navodila v pogledu potnega lista. Samo italijanski državljani dobijo potni list. Izletniki iz nabrežinske občine naj se zglasijo pri g. prof. Flori-danu Egonu, kateri je pooblaščen, da sprejme vpisnine in denar in daje tudi vsa potrebna navodila. Leto sini spora med Titom in Sovjeta 28. junija je preteklo leto dni, kar je Kominform na pobudo sovjetske komunistične partije Tita in njegovo državo izobčil iz rdečega ljudskodemokratičnega tabora. Ta dogodek je svetu razodel, da sovjetski podložniški blok kljub ideološki enotnosti in zunanji disciplini, izvirajoči iz strahu pred sovjetsko vojsko, le ni tako strnjen, kakor je to dopovedovala komunistična propaganda. Pokazalo se je, da so vse podložniške komunistične partije v sebi razdvojene in da vlada v njih hudo nasprotstvo med zvestimi hlapci Moskve, pa med tistimi, ki ima:o sovjetskega gospodarskega ter političnega izkoriščanja dovolj. Titovo izobčenje pomeni začetek javnega obračunavanja med tako imenovanim »nacionalnim« komunizmom in med onim, ki hoče ter mora biti le poslušno orodje sovjetskega imperializma; skratka, pomeni začetek razkroja v tisti ideološki in politični skupnosti, o kateri je bil svet prepričan, da je ne more niti načeti, kaj šele razbiti, nobena sila. V luči te resnice je Titov upor proti Moskvi najhujši udarec, ki ga je sovjetski imperializem in z njim ves svetovni komunizem doživel od svoje zmage v Rusiji dalje. Ze samo dejstvo, da sl je Tito upal kljubovati obsodbi Komin-forma in volji Sovjetov, je prineslo silno škodo sovjetskemu ugledu in vplivu. Nič manj kakor to je Sovjetom škodovalo, da so se pri presojanju svoje ideološke in politične moči uračunali, ko so mislili, da bodo s papirnatim izobčenjem in z nič manj papirnatimi pozivi zanetili v Jugoslaviji vstajo proti Titu ter po ljudskem uporu zamenjali njegov režim s kominformi-stičnim, sebi poslušnim. Preden so se te zmote zavedli, se je Tito z brezobzirno likvidacijo svojih, Moskvi vdanih nasprotnikov, in pa z moralno ter tvarno pomočjo Zahoda 'utrdil tako, da mu Sovjetska zveza brez vojne ne more več do živega. Vojne proti Titu pa danes ne more tvegati, ker bi z njo nujno sprožila evropski ter najbrž svetovni spopad, na katerega ni pripravljena. Vsi ti dogodki so privedli do rojstva »titovstva«, kakor svet danes označuje odpor raznih komunističnih režimov in komunističnih posameznikov proti Moskvi in njeni izkoriščevalski imperialistični politiki. Do dna so pretresli ves politični in gospodarski sestav sovjetskega bloka ter zanj in za bodočnost Evrope povzročili posledice, katerih daljnosežni pomen bomo lahko pravilno ocenjevali šele čez čas. Tržaške uolifue (Nadaljevanje z druge strani) da pridejo do tega triumfa. Razen tega je italijanski narod kot celota globoko potrt radi usode italijanskih obrežnih mest v Istri in zato odločen, uveljaviti- se v Trstu. Prav tako je Tržačanov še sedaj groza njihovih izkušenj za časa Titove okupacije v letu 1945 in nikoli ne bodo pozabili prihoda barbarskih partizanskih krdel. Dobro vedo, da Titovi »politruki« prežijo na Krasu v dogledu mesta in čakajo na priložnost, da udarijo nanj. Zato se čutijo Tržačani prednjo stražo krščanske in latinske civilizacije in to je razlog, da proglašajo svojo precej dvomljivo »italijanstvo« z vso silo svojih mogočnih pljuč. Drugi omembe vreden činitelj v režiji igre, kjer manjka le še DAn-nunzio, je v tragični zapuščini rasne mržnje, ki sta jo zapustila fašizem in vojna. Slovenci se sklicujejo na 19 let preganjanja, na deportacije in na kulturni boj, ki jih je zanje pomenil Mussolinijev režim. Italijani menijo, da je bil ta račun več kakor izravnan v 40. dneh Titove okupacije, ko je bilo odvedenih več kot 3000 Tržačanov z rokami, zvezanimi z žico, o katerih se ni več slišalo. O mnogih se ve, da so bili pometani v »fojbe« — globoke kraške jame. Zelo čudno je, da so zavezniki pustili na svobodi mnogo oseb, o katerih se ve, da so imeli prste pri tem krutem dejanju in ki sedaj vodijo komunistično partijo na Svobodnem ozemlju. Iz lahko razumljivih čustvenih razlogov mnogi Italijani ne znajo več razlikovati med komunističnimi in protikomunističnimi Slovenci, dočim drugi, tega namenoma nočejo iz prav tako razumljivih političnih razlogov. Tako obstoja dejansko resnična nevarnost, da bi na škodo tako Slovanov kakor Latincev prenehalo miroljubno medsebojno življenje, ki je traja- lo 13 stoletij, čeprav je ta nevarnost sedaj znatno znižana zaradi velike premoči krščanske demo-* kracije nad manj človečanskimi italijanskimi skupinami. Velika zmaga krščanske demokracije nad njenimi najbližnjimi konkurenti kominformisti v razmerju 65.000 proti 35.000 glasov je bil zelo pomemben uspeh. 2e od avstrijskih časov sem je Trst znan po svojem socialističnem in republikanskem mišljenju in verski brezbrižnosti; zato je čudna značilnost, da je izrazito krščanska stranka dobila 40 odstotkov jrseh glasov. To si moremo najbolje razlagati, če upoštevamo štiri ločene vzroke: veliko osebno dobroto gospoda Bartoli, predsednika krščanske demokracije v Trstu, in pomembno socialno delo, ki ga je izvršila stranka in »Comitato Civico«; u-gled tržaškega škofa, ki je velik zaradi njegovega poguma, s katerim je branil koristi mesta med nemško okupacijo, in zaradi njegovega italijanskega patriotizma, ki ga somišljeniki zelo cenijo; gospodovalni položaj krščanske demokracije v Italiji; in končno odkrita in jasna podpora, ki jo daje Zavezniška vojaška uprava italijanski stvari. Vendar je bil morda enako dragocen visoki moralni ton, po katerem se je odlikovala volivna kam-panija krščanske demokracije pred nizko demagogijo večine ostalih italijanskih strank. Govor gospoda De Gasperija se je posebno odlikoval po državniški modrosti in po velikem osebnem pogumu. Pred množico razlaščenih istrskih emigrantov je zagovarjal zmernost do Jugoslavije in odkrito prijateljstvo s Slovenci. Tena izjavam je sledil vihar žvižgov in obdolžitev. Upati je, da bo prevladala ta modra in dalekovidna politika in da bo Trst, čigar neodvisnost sedaj ni več kot formalna, užival upravo na regionalni podlagi, ki je že uvedena v Italiji, s čim širšo krajevno avtonomijo. Čeprav moramo zelo obžalovati, vendar moramo zabeležiti, da je devetdeset odstotkov slovenskih glasov šlo za kominformiste. Poloma »italijansko - slovenske ljudske fronte« maršala Tita gotovo ni pripisati pomanjkanju finančnih sredstev. Ta stranka, ki je dobila le sramotno peščico glasov, je razpolagala z drugim največjim skladom za volivno kampanijo. Slabost »titinov« je pripisati neposredni bližini jugoslovanske meje, kar je onemogočilo prakazati v privlačni luči pretresljivo bedo in preganja- nje, ki tam vlada. Res je tudi, da imajo komunisti nagonsko sposobnost presoje, kje je prava sila; le malo jih je med njimi, ki imajo dovolj športnega nagona ali blazne nepremišljenosti, da bi tvegali svoje življenje za uspeh Tita v njegovi borbi s Stalinovo močjo. Obžalovati moramo, da niso niti zavezniki posvetili več časa ali premišljevanja politični vzgoji Slovencev. Trst je skoraj edino preostalo področje v Evropi, kjer živi slovansko prebivalstvo v pogojih politične svobode, in bi lahko bil postal žarišče, da celo odskočna deska, v gibanju za osvoboditev vzhodne Evrope. Namesto tega so dogodki, ki so večji kakor njihovi lastni problemi in tuji tem problemom, nepreklicno prisilili Tržačane v frontno črto bitke, ki divja med obema nacionalizmoma. Koncem koncev nihče, niti Italijani, niti Jugoslovani ali Tržačani, nimajo koristi od tega položaja. Kdor želi Trstu dobro, mora upati, da se bo mesto izognilo nevarnosti, ki tiči v njegovem sedanjem položaju, namreč da bi bilo zdrobljeno med zgornjim in spodnjim mlinskim kamnom italijanskih in slovanskih ozemeljskih teženj. Članek uglednega časnikarja Auberon-a Herberta v angleški katoliški reviji »The Ti-bletn od 25. junija 1949. ER P tovor za Avstrijo v tržaški luki Pristaniški urad ameriških sil v Avstriji poroča, da je v zadnjih 10. dneh prispelo v tržaško luko 8 ladij s skupno 26.400 tonami El?P tovora. Ta tovor je obsegal 18.748 ton pšenice, 2.965 ton riža, 1.018 suhega graha, 1.963 ton rži, 737 ton volne, 616 ton sojnega olja, 353 ton olja iz bombaževega semena. O vzrokih nastanka tržaškega bogastva Nekaj besed o gospodarskem razvoju Trsta v teku stoletij. Trst kot svetovno pristanišče in kot vrata v srednjo in vzhodno Evropo m. * Iz statističnih podatkov tržaške trgovinske zbornice vidimo, da je blagovni promet v tržaški luki v dobi med obema svetovnima vojnama v povprečju zaostajal za prometom iz leta 1913. Sele v letu 1938 je dosegel predvojno višino (približno 3,400.000 ton). Vsi pa vemo, da se je med letom 1913 in letom 1938 število tržaškega prebivalstva znatno zvišalo. (Leta 1913 je Trst štel približno 210.000 prebivalcev, leta 1938 pa približno 260.000). Ena izmed posledic tega zvišanja prebivalstva je bila ta, da je na glavo tržaškega prebivalstva odpadel manjši odstotek dobička iz trgovskega prometa. Delež povprečnega Tržačana pri dohodku iz tržaškega blagovnega prometa se je zmanjšal namreč približno za 20 odstotkov. (Leta 1913 je odpadlo na posameznega Tržačana 16.2 ton blagovnega prometa, leta 1938 pa le 13.1 ton). Očividno je torej med 1920 in 1940 nastala potreba poskrbeti še za drug vir dohodkov za Tržačane, kajti sicer bi se življenjska raven v Trstu preobčutno znižala. Tako vidimo, da je skušala italijanska vlada v dobi med obema svetovnima vojnama odpomoči tržaškim težavam na ta način, da je podpirala INDUSTRIJSKO delavnost našega mesta in tako poskrbela za zaslužek znatnemu številu prebivalstva. Kljub temu pa moramo ugotoviti, da realni zaslužek povprečnega Tržačana v letu 1938. ni dosegel višine iz leta 1913. Prišla je druga svetovna vojna in z njo velike spremembe ter velika razdejanja v tržaškem industrijskem predelu. Tržaška luka, ki je še vedno glavni vir dohodka za tržaško prebivalstvo, je bila po vojni paralizirana zaradi silnega zmanjšanja prometa med tržaškim zaledjem in velikim svetom. Tudi ladjevja ni bilo dovolj in kopne prometne zveze so bile deloma porušene. Velik del tržaške industrije ie bil v razvalinah in Tržačanom je grozila prava pravcata katastrofa, kot jo doživljajo naši bratje in sosedje onkraj Ferneti-čev. Ce bi v teh ■povojnih letih ne bi- lo pomoči od zunaj (»Začasna a-meriška pomoč« je razdelila za 12 milijonov dolarjev, t. j. 7 milijard lir blaga med Tržačane), bi Trst doživel po drugi svetovni vojni svoje najbolj črne dni. Ta začasna pomoč je ohranila Tržačane in njihovo gospodarstvo sicer pri življenju, ni pa jim dala možnosti, da bi spet sami začeli služiti svoj kruh. Res, da so bile v prvih treh letih po vojni zaceljene nekatere najbolj skeleče rane v tržaškem gospodarstvu, (luški promet je začel oživljati, industrijska podjetja so pričeli obnavljati), vendar se osnova tržaškega gospodarstva ni mnogo učvrstila. Promet z zaledjem, ki je tržaškemu mestu omogočil gospodarsko blaginjo, še vedno ni oživljen v toliki meri, da bi ga bilo mogoče primerjati s predvojnim. Čeprav je n. pr. blagovni promet z Avstrijo dosegel v zadnjih mesecih nesluteno višino, je treba pripomniti, da vsebuje ta promet v pretežni meri blago, ki ga pošiljajo Združeni države preko Trsta v Avstrijo, promet torej, ki bo deloma ponehal, ko bo prenehal delovati Evropski obnovitveni načrt in ko zasedbene čete zapuste Avstrijo. Tudi tržaška industrija še ne stoji trdno na nogah, kljub temu da mmsm Evropski obnovitveni načrt je stopnjeval promet iz Trsta v Avstrijo v izredni meri. V prvih 6. mesečih leta 1949. je namreč Avstrija prejela preko tržaške luke 550.000 ton blaga v okviru Marshallovega načrta. Ze samo te dobave za Avstrijo so omogočile zaslu'žek 2000. nakladalcem in razkladalcerh v tržaškem pristanišču. Na sliki vidimo pošiljko industrijskih surovin, ki jih pošilja Evropski obnovitveni načrt za Avstrijo preko tržaške luke. tovarne deloma obratujejo in'marsikdo celo resno dvomi o tem, da ima večji del tržaške industrije sploh resne izglede na trajen uspeh. Z nastopom Evropskega obnovitvenega načrta pred približno letom dni, so se odprle tudi Trstu nove možnosti gospodarskega procvita. Kot vsi vemo, je Evropski obnovitveni načrt omogočil Tržačanom dobavo pomembnih količin poceni živil. Evropski obnovitveni načrt je razen tega dobavil tržaški industriji nekatere dragocene surovine, ki so omogočile številnim obratom nadaljevati delo in v nekaterih primerih (kot n. pr. rafineriji jedilnega olja in tržaškim plavžem) na novo začeti z delom. Vendar Trst pričakuje od Evropskega -obnovitvenega načrta še nadaljnjih prednosti. Vsi vemo, da gre gospodarska politika Evropskega obnovitvenega načrta za tem, da poživi gospodarsko sodelovanje med evropskimi državami. 0 kooe, mačet snooe in lr> dih le so o, trame, oeza> ne ploSče, furnir, parkete in droa nudi najugodneje CALEA TEL. -90441 T R S T Vlalo Sonntno, 2 4 m