NOVE PRIDOBITVE
NEW ACQUISITIONS
URARSKA DELAVNICA
MOJSTRA JOŽETA PRAZNIKA
Ob novih izzivih, ki jih pred kustose Slovenskega etnografskega muzeja
postavlja stalna razstava etnologije Slovencev (ali vsaj njegovega večinskega,
kmečkega prebivalstva), se poleg predstavitve obrti v ruralnih okoljih postavlja
tudi vprašanje prezentacije mestnih ali pretežno mestnih obrti. Za te sicer ne moremo
trditi, da so bile v slovenskem etnološkem muzealstvu prezrte, gotovo pa so bile
glede na tradicijo zbiranja predmetov premalo upoštevane. Te vrzeU se ne bo dalo
hitro zapolniti, saj so tudi druge obrtne in hišne dejavnosti, ki naj bi bile "bolj
kmečke" in s tem bolj domena tradicionalnega kolekcioniranja, nepopolne.
Pomembno je, da se tega dejstva zavedamo in da se poleg stare prakse zbiranja
predmetov zavestno odločamo tudi za zbiranje gradiva, ki kaže na izjemne in
splošne pojave, značilne za urbano okolje. Povezanost urbanega in rurakiega je
vsaj v obrtriih dejavnostih včasih mnogo bolj evidentna, kot bi si sprva mislili.
Pogled v urarsko delavnico Jožeta Praznika v Črnučah (feto A. Dular, 1998).
469
Nove pridobitve
Pomočnik Jože Praznik pri delu
v Kajfeževi delavnici v Ljubljani okoli
leta 1947 (fototeka SEM).
Poročna fotografija urarja Jožeta Praznika
in Marije Mrak iz leta 1947
(fototeka SEM).
Čedalje redkeje se muzealcem zgodi, da na terenu poleg paberkovanja za
posameznimi muzejskimi predmeti naletijo na zaključeno "muzejsko celoto" in
jo uspešno in v celoti pridobijo za muzej. Januarja 1996 nam je to uspelo s
svečarsko medičarsko delavnico Jakoba Krbavčiča iz Ljubljane. V aprilu 1998 pa
je Slovenski etnografski muzej z donacijo Marije Praznik pridobil urarsko
delavnico njenega moža, urarskega mojstra Jožeta Praznika iz Črnuč pri Ljubljarü.
Jože Praznik je bil rojen leta 1919 v Vrhovem pri Žužemberku v kmečki družini,
kjer je büo osem otrok. S trinajstimi leti je odšel od doma, kot pravijo "s trebuhom za
kruhom", v Ljubljano, kjer se je 1. maja 1934 začel učiti urarske obrti pri urarskem
mojstru Antonu Kajfežu. Med letoma 1934 in 1937 je obiskoval trirazredno strokovno
nadaljevalno šolo za mehansko-tehnične obrti v Ljubljani in jo 28. aprila 1937 tudi
uspešno končal. Pred izpitno komisijo Združenja urarjev, zlatarjev, optikov, graverjev
in pasarjev v Ljubljani je 8. jimija 1938 opravil pomočniški izpit iz urarske obrti in se
takoj zaposlil pri svojem učnem mojstru kot urarski pomočnik.
Pred drugo svetovno vojno je odšel Praznik na odsluženje vojaške
obveznosti v Novi Sad in nato v Sarajevo, kjer je dočakal začetek vojne. Nemška
vojska ga je kot vojnega ujetnika poslala v nemško taborišče blizu Berlina. Tam
je moral z drugimi vojnimi ujetniki delati na poljih in na žagi, nato pa je kot
pomočnik delal pri nekem nemškem urarskem mojstru, ki je imel veliko in
moderno opremljeno urarsko delavnico. V tej delavnici sije tudi izpopolnil svoje
v domovini pridobljeno urarsko znanje.
Nove pridobitve
Ura - izdelek Jožeta Praznika za pridobitev naziva urarski n^ojster iz leta 1951;
zasebna last (foto A. Dular, 1998).
Po vojni se je vrrul v Ljubljano in se spet zaposHl pri Antonu Kajfežu, ki je
imel svojo delavnico na sedanji Miklošičevi cesti. Pred okrožno izpitno komisijo
za mojstrske izpite v Ljubljani je Praznik 4. aprila 1951 opravil urarski mojstrski
izpit. Za praktični preizkus urarskega znanja je izdelal kronometer, natančno uro,
ki je poleg ur kazala tudi dneve in mesece v letu. Kljub mojstrskemu nazivu pa ni
odprl svoje lastne urarske delavnice in je ostal pri Kajfežu do upokojitve 1979. leta.
Jože Praznik si je po vrnitvi iz nemškega taborišča ustvaril družino in si v
Črnučah zgradil manjšo hišo. Kot odličen urar, ki je znal svoje znanje prenesti
tudi na mlajšega brata, si je v podstrašni sobici uredil majhno urarsko delavnico,
v kateri je v svojih prostih urah popravljal ure, marsikatero uro pa je izdelal tudi
sam. V svoje notese si je vestno zapisoval ugotovitve o svojem strokovnem delu,
mnenja o različnih urarskih izdelkih, ki jih je popravil, in o materialu, ki ga je pri
popravilu uporabil. Med temi zapiski se je tu in tam znašla njegova pesem, ki jo
je zložil sebi in svojim najbližnjim v veselje in zabavo. Življenjska pot se je mojstru
Prazniku iztekla januarja 1998.
Praznikova urarska delavnica, ki je zdaj shranjena v Slovenskem
etnografskem muzeju, zajema številna urarska orodja in priprave - izvijače,
kladivca, klešče različnih oblik in velikosti, svedre, stružnico za osi in kolesca,
za stekla, pripravo za čiščenje urnih mehanizmov, merilne naprave in vrsto
urarskega materiala - od osi, kolesc, vzmeti, kazalcev do ročnih, namiznih in
stenskih ur. Muzej je pridobil tudi njegovo delovno mizo, stol, predalnik, stensko
poHco in drugo manjšo opremo; kopije njegovih osebnih listin, spričeval in nekaj
fotografskega materiala ter strokovne literature, ki jo je mojster uporabljal pri svojem
Nove pridobitve
Pogled v urarsko delavnico Jožeta Praznika v Črnučah (foto A. Dular, 1998).
delu. Ovrednotenje Prazrükove urarske delavnice bo zahtevalo določen čas, že
zdaj pa je jasno, da jo sestavljajo orodja in izdelki, ki so del zgodovine urarske
tehnike in določenega tehničnega urarskega znanja. Oboje se v današnjem času s
tehnološkim napredkom vse bolj spreminja, posodablja in odriva stara znanja in
naprave v pozabo. Pomen novopridobljene donacije pa ne bo zanemarljiv tudi z
etnološkega vidika, saj so v zbirki različni izdelki, ki so nekdaj, nekateri med njimi
pa tudi do nedavna, kazali in merili naš vsakdanji in praznični čas.
Andrej Dular