Didakta 194 59
SODELOVANJE IN KOMUNIKACIJA MED VRTCEM IN STARŠI / Sabina Žavski, mag. managementa znanja, dipl. 
vzgojiteljica / Vrtec Tončke Čečeve, Celje
Kakovostno sodelovanje med vzgojitelji in starši je eno od temeljnih načel delovanja sodobnega vrtca. Skupaj si delimo 
odgovornost za vzgojo in izobraževanje otrok, zato kakovostno sodelovanje prispeva tudi k večjim vzgojnim učinkom. 
A vzpostavitev dobrega sodelovanja ni preprosta. Predvsem za vzgojitelje, kot strokovne delavce vrtca, predstavlja 
dobro sodelovanje vrsto izzivov. Predstavljam formalne in neformalne oblike sodelovanja in dobro komunikacijo med 
starši ter vzgojitelji. Zanimali so me tudi dejavniki, ki spodbujajo oz. zavirajo sodelovanje.
Koncepcija institucionalne predšol-
ske vzgoje poudarja sodelovanje za-
poslenih v vrtcu in družine kot nujen 
pogoj za dopolnjevanje družinske in 
institucionalne vzgoje, vendar pri od-
nosu med njimi Lipičnik Vodopivec 
(2007) poudarja pomembnost delitve 
odgovornosti in različnost pristojnosti. 
Vrtec naj družini nudi storitve ob spo-
štovanju zasebnosti, starši pa morajo 
upoštevati meje svojega odločanja in 
ne smejo posegati v strokovne odlo-
čitve ustanove. 
Raziskave so pokazale, da prevelika 
razdalja med vrtcem in starši nega-
tivno vpliva na socializacijo ter vzgoj-
no-izobraževalno učinkovitost otrok, 
nasprotno pa kakovostna sodelovanja 
podpirajo otrokov celovit razvoj in na-
predek. Kottler (2001) dokazuje, da 
dobro sodelovanje med zaposlenimi 
v vrtcu in domom zelo ugodno vpliva 
na otroke, starše in vzgojitelje. Ob tem 
pa se postavlja vprašanje, kakšne so na-
loge, odgovornost, pričakovanja in ne-
nazadnje pristojnosti enih in drugih?
Načelo sodelovanja s starši, ki je za-
pisano v Kurikulumu za vrtce (1999), 
predpisuje, da imajo starši pravico do:
- sodelovanja pri načrtovanju življe-
nja in dela v vrtcu in v oddelku ter 
po dogovoru z vzgojiteljico sodelo-
vanja pri vzgojnem delu, vendar 
ob upoštevanju strokovne avtono-
mnosti vrtca;
- postopnega uvajanja otroka v vrtec;
- javno dostopnih obvestil o različnih 
ponudbah programov v vrtcu;
- sprotne izmenjave informacij in 
poglobljenega razgovora o otroku 
z vzgojiteljico, pomočnico ter sve-
tovalnim delavcem;
- stalnega in pisnega informiranja 
ter seznanjanja z njihovimi pravi-
cami in odgovornostmi.
KOMUNIKACIJA MED VZGOJITELJEM 
IN STARŠI
Jensen in Jensen (2011) menita, da so 
za dobro sodelovanje in delo s starši 
bistvenega pomena kompetence peda-
goga. Ustvariti mora odnose, ki so ena-
kovredni, ter na zastavljena vprašanja 
odgovarjati jasno. Bistveno vlogo tu 
igra osebnost pedagoga, pripravljenost 
za profesionalni razvoj, splošne vre-
dnote ter način navezovanja odnosov. 
Pedagog mora biti sposoben delati z 
vsemi starši iz različnih ekonomskih, 
socialnih ter kulturnih skupin. Torej 
mora biti izjemno odprt in strpen. Na 
svet mora gledati široko, s čim manj 
predsodki.
Lepičnik Vodopivec 1996 trdi, da je 
komunikacija med vzgojitelji in starši 
pomembna, saj je predšolski otrok iz-
jemno povezan in odvisen od staršev. 
Posledično ima vzgojiteljica največ mo-
žnosti, da z uspešno komunikacijo vpli-
va na stališča in prepričanja staršev. Z 
uspešnimi pogovori lažje usklajujemo 
različne poglede na vzgojne stile star-
šev in vzgojiteljic ter tako ne povzro-
čamo konfliktov v razvoju otroka. S 
tem gradimo in uravnavamo čustveno 
stabilnost osebnosti otroka, saj otrok 
odnose med vzgojitelji in starši začuti 
ter doživlja varnost, sprejetost in po-
trditve ter tako lažje premaguje ovire 
in težave. Tako vzgojitelji kot starši bi 
se morali zavedati, da je vrtec tisti, ki 
nadgrajuje otrokovo primarno socia-
lizacijo in to lahko uspešno naredi le, 
če je v interakciji z otrokovimi starši.
Komunikacija ima vedno dva nivoja: 
vsebinski (to, kar povemo) in odnosni 
(kako to povemo). Težave v komunikaci-
ji so običajno na odnosnem nivoju (»ni 
me razjezilo to, kar je povedal, ampak, 
kako mi je to rekel«). Komunikacijo 
delimo na besedno in nebesedno. V 
komunikaciji moramo uskladiti telo, 
govorico, izražanje in druge stvari. Be-
sedno komuniciranje je lahko govorje-
no in pisno ter predstavlja 7 odstotkov 
v procesu komuniciranja. Preostali del 
predstavlja nebesedno komunicira-
nje, ki zajema zvok, govorico telesa in 
stvari, kot so prostor in čas, otip, vonj 
in drugo. Uspešna komunikacija je, 
v kateri sogovornika spoštujeta drug 
drugega in je odvisna od skladnosti, 
jasnosti in načina izražanja, vsebine, 
odnosov med udeleženci, od njihove 
zavzetosti, sodelovanja in zaupanja 
(Wltavsky idr., 2007).
Vsekakor ne gre pozabiti, da so v ozad-
ju komuniciranja vedno potrebe in 
interesi – komuniciramo, ker želimo 
nekaj doseči. Pri tem naletimo na te-
žavo, ali lahko naše želje, zahteve in 
pričakovanja jasno izrazimo ali pa jih 
iz različnih razlogov želimo prikriti. 
Od tega je odvisno, kako jasni smo s 
sporočili. Tovrstne pristope je treba 
upoštevati še posebej v situacijah, ko 
poteka komunikacija med ljudmi z 
različnimi vlogami in položaji (npr. 
med otroki in starši, vzgojiteljem in 
starši, vodjo in delavci itd.). Praviloma 
osebe z »nižjim položajem« in manj 
moči težje sporočajo svoje potrebe in 
zastopajo sebe, bolj so tudi občutljive 
za sporočila drugih in način sporo-
čanja. Lahko se bojijo vprašati, lahko 
pričakujejo, da »bodo nadrejeni brali« 
njihove želje, pogosto pa se zgodi, da 
izrazijo svoje potrebe na »uporniški 
način« in seveda povzročijo odklanja-
nje (Wltavsky idr., 2007).
Med komunikacijskimi spretnostmi 
kaže posebej izpostaviti sposobnost 
poslušanja, kar pomeni, da se usmeri 
na drugega, na problem. Pri tem je 
60 Didakta 194
pomembno, da se jasno sporoča, da 
se razume in sprejme težavo ter da so 
udeleženci pripravljeni skupaj iskati 
rešitev. Enako pomembna je sposob-
nost zastopanja sebe, svojih potreb 
in težav, še posebej, če jih povzročajo 
drugi (Vrhovec, 2003). 
SODELOVANJE S STARŠI
Sodelovanje med starši in vrtcem te-
melji na skupnem cilju: omogočiti op-
timalno vzgojo in razvoj otroka ter 
srečno in zdravo otroštvo. Kakovostno 
sodelovanje staršev in vzgojiteljev lah-
ko omogoča (Kroflič, 2005):
- poenotenje vzgojnih vplivov, ki 
oblikujejo otrokovo osebnost in 
razvoj,
- sistematično informiranje in uspo-
sabljanje staršev za vzgojo otrok,
- vplivanje na vsebine, organizacijo 
in načine dela v vrtcu,
- prispevanje k humanizaciji in de-
mokratizaciji odnosov med starši 
ter vzgojitelji in odnosov do otrok 
ter
- odpiranje vrtca v neposredno 
okolje.
FORMALNE OBLIKE SODELOVANJA 
MED VRTCEM IN STARŠI
Formalne oblike sodelovanja (Lepič-
nik Vodopivec, 2012) so tiste, ki so 
predpisane s strani zakonodaje. Za 
izvajanje potrebujejo ustrezen čas in 
prostor. Organizirane in načrtovane 
so s strani strokovnih delavcev vrtca. 
Za formalne oblike sodelovanja je zna-
čilno frontalno posredovanje informa-
cij, kar največkrat pomeni enosmerno 
komunikacijo.
Govorilne ure 
Govorilne oz. pogovorne ure so naj-
pogostejše oblike sodelovanja med 
vzgojiteljicami in starši. So oblika 
individualnega razgovora s starši o 
otrokovih dejavnostih ter morebitnih 
uspehih in težavah, otrokovem razvoju 
in počutju. Pomembna je priprava na 
pogovorno uro, vedeti moramo, ka-
terim ciljem sledimo in kakšni bosta 
struktura ter vsebina pogovora (Jensen 
in Jensen, 2011). Starše o tem prej tudi 
obvestimo in jim s tem omogočimo, da 
se tudi sami nanje pripravijo, s čimer 
omogočimo enakopravno sodelovanje.
Roditeljski sestanek
Roditeljski sestanek je oblika sodelova-
nja s starši, ki je namenjena obravnavi 
skupnih vprašanj in ga običajno upo-
rabljamo za posredovanje informacij. 
Prvi roditeljski sestanek se izvede na 
začetku leta. Takrat vzgojiteljice star-
šem posredujejo potrebne informacije 
o življenju in delu v oddelku, predsta-
vijo letni delovni načrt, dogovorijo se 
o oblikah sodelovanja.
Pisna gradiva in oglasne deske
Pisna sporočila so koristna, pred-
vsem kadar informirajo, nikakor pa 
ne morejo in ne smejo nadomestiti 
osebnega stika med vzgojiteljicami in 
starši. V vrtcu se pogosto uporabljajo 
obvestila, ki se navezujejo predvsem 
na organizacijsko, finančno in vzgoj-
no področje. Največkrat je poleg od-
delka oblikovana oglasna deska, kjer 
vzgojitelj staršem pušča pomembna 
obvestila, vabila, sporočila. Na ogla-
sni deski je viden tudi delovni načrt, 
glavne aktivnosti otrok, velikokrat tudi 
slike otrok pri dejavnostih (Lepičnik 
Vodopivec, 2012).
Svet staršev
Svet staršev sestavlja po en predstav-
nik oddelka, ki so ga starši izvolili na 
roditeljskem sestanku oddelka. Svet 
staršev lahko predlaga nadstandardne 
programe; daje soglasje k predlogu 
direktorja o nadstandardnih storitvah; 
sodeluje pri nastajanju predloga pro-
grama razvoja vrtca, vzgojnega načrta, 
pri pravilih vrtčevskega reda ter da 
mnenje o letnem delovnem načrtu; 
obravnava pritožbe staršev v zvezi z 
vzgojno-izobraževalnim delom; voli 
predstavnike v svet vrtca; ter opravlja 
druge naloge v skladu z zakonom in 
drugimi predpisi (ZOFVI 1996, 66. člen 
in Zakon o spremembah in dopolni-
tvah ZOFVI 2008, 22. člen).
NEFORMALNE OBLIKE SODELOVANJA 
MED VRTCEM IN STARŠI
V neformalnih oblikah sodelovanja je 
veliko možnosti za dobro in kakovo-
stno sodelovanje. Starši imajo možnost, 
da aktivno, neposredno doživijo raz-
lične dejavnosti in vzdušje v skupini, 
se med seboj spoznajo, povežejo, si 
nudijo medsebojno oporo in pomoč.
Neformalne oblike sodelovanja med 
vrtcem in starši so:
- pogovori s starši ob prihodih v vrtec 
in odhodih otrok iz vrtca,
- nenačrtovani razgovori, pikniki in 
izleti,
- delavnice za starše ali za starše in 
otroke,
- predstavitev poklicev,
- dnevi odprtih vrat,
- skupna praznovanja, izdelovanje 
igrač itd.
V takih primerih lahko starši opazu-
jejo otroke pri igri, delu, druženju z 
vrstniki, vidijo, kako reagirajo v kon-
fliktni situaciji, kaj zmorejo, kaj jim 
dela težave, prav tako spoznavajo tudi 
vzgojiteljico, njen odnos do otrok ter 
njen način dela in reagiranja. Naštete 
oblike sodelovanja zbližujejo otrokov 
dom in vrtec (Balič in Borucky 1990). 
Boljša informiranost staršev in vzgoji-
teljic pripomore tudi k vsestranskemu 
spremljanju otrokovega razvoja.
Podatki kažejo, da so v vrtcih danes 
nekoliko v ospredju neformalne oblike 
sodelovanja s starši, kar je verjetno 
tudi posledica drugačnega načina 
vzgoje v vrtcih. To je z vidika razvi-
janja samozavesti staršev in njihove 
odgovornosti za vzgojo otrok ter za 
razvijanje medsebojnega zaupanja 
med starši in vzgojitelji oz. pomočniki 
vzgojiteljev izjemno pomembno. Ob 
tem pa ne smemo pozabiti na pravico 
staršev biti informiran, kar nam za-
gotavljajo predvsem formalne oblike 
sodelovanja med vrtcem in družino. 
Na obeh ravneh (formalni in neformal-
ni) obstaja še veliko možnosti tako pri 
že uveljavljenih oblikah sodelovanja 
kot tudi na področjih, ki so nekoliko 
manj zastopana, kot so npr. področje 
pisnega obveščanja, sodelovanje star-
šev pri načrtovanju življenja in dela v 
vrtcu in pri aktivnem vzgojnem delu 
ter sistematičnem seznanjanju z nji-
hovimi pravicami in odgovornostmi 
(Lepičnik Vodopivec, 2010).
DEJAVNIKI, KI SPODBUJAJO IN 
ZAVIRAJO SODELOVANJE
Med vzgojitelji in starši so razlike. Nji-
hova stališča, želje, interesi, pričakova-
nja in potrebe po sprejetosti, uspehu, 
Didakta 194 61
spoštovanju in podobnem se razlikuje-
jo. Nekateri dejavniki ovirajo, drugi pa 
spodbujajo dobro sodelovanje. Pomemb-
no je, da jih vzgojitelji poznajo, saj po-
tem lažje izbirajo ustrezne motivacijske 
strategije, ki jim pomagajo in olajšajo 
sodelovanje s starši (Batistič Zorec, 2006).
Temelj motivacije vsakega sodelovanja 
je skrb staršev za otrokovo napredova-
nje, rast in razvoj, njegovo kakovostno 
znanje in možnost za uspeh. Kot pravi 
Lepičnik Vodopivec (1996), se motivacija 
in pripravljenost za sodelovanje poveču-
jeta, če so predlogi staršev, ki izhajajo iz 
pričakovane vloge vrtca v razvoju njiho-
vega otroka in zamisli o podobi otroka, 
deležni odobravanj ter jih upoštevajo v 
vrtčevskem delu. Na drugi strani pride 
do upadanja motivacije za sodelovanje 
takrat, kadar starši nimajo možnosti, 
da bi prilagajali vrtec svojemu otroku 
oziroma je vse opredeljeno vnaprej. Vse 
to je podkrepila avtorica z empirično 
raziskavo, v kateri se je izkazalo, da je do-
minantni interes staršev ta, da je otrok 
v vrtcu uspešen in da dobi solidno izo-
brazbeno podlago za nadaljnje šolanje.
Vzrok za slabše sodelovanje Rutar in 
Pavlović (2004) predstavljata prepričanje 
udeležencev o tem, čigava je odgovor-
nost za vzgojo otrok. Rezultati kažejo, 
da so morebitne napetosti med obema 
skupinama, torej med starši in vzgoji-
telji, lahko rezultat nespoštovanja pri-
stojnosti in meja drugega kot izvorne 
različnosti v stališčih. Seveda pa je treba 
poudariti tudi objektivne vzroke, ki ne 
omogočajo kakovostnega sodelovanja. 
Nekateri starši preprosto nimajo časa ali 
volje, zato vrtčevsko vzgojo ter izobraže-
vanje prepustijo vrtcu in vzgojiteljem. 
Zmanjkuje jim časa za sodelovanje, ki 
je povezano z njihovim otrokom. Zato 
ne gre pričakovati, da bodo ti starši so-
delovali z vrtcem v širšem smislu. Neka-
teri, velikokrat manj izobraženi starši, 
se vnaprej postavijo v podrejen položaj. 
Menijo, da je vzgojitelj strokovnjak, da 
je bolj izobražen, zato se ne počutijo v 
enakovredni vlogi za sodelovanje.
Zato je zelo pomembno, da razmišlja-
mo, v kolikšni meri so prisotne ovire, ki 
lahko otežujejo odnos ter sodelovanje 
(Lepičnik Vodopivec, 1996):
–  neenakopravnost – različnost v 
čustvenem doživljanju komunika-
cijske situacije (strah in negotovost 
pri starših, pričakovanje slabega 
in kritičnega ter večja gotovost in 
moč na drugi strani);
–  preuradni pogovori in stiki s star-
ši (neosebni, formalna posplošena 
sporočila);
–  tendenca vzgojiteljic po analizi 
otroka in diagnosticiranja (je po-
časen, ne dohiteva, ne razume, je 
nagajiv …);
–  poučevanje staršev brez upoštevanja 
njihovih potreb, pa tudi neprizna-
vanja njihovih lastnih sposobnosti;
–  vztrajanje na normativnosti – otrok 
po meri vrtca (tu so pogosto proble-
mi in razhajanja med vzgojitelji in 
starši glede hrane, čistoče, spanja 
…);
–  vrtec po meri staršev – tendenca, 
da bi se vrtec popolnoma prilagodil 
individualnim potrebam in ambi-
cijam posameznih staršev;
–  serviranja rešenih težav namesto 
nudenja pomoči za kreativno is-
kanje rešitev pri starših;
–  obojestranski občutki, da mu drugi 
»soli pamet«;
–  večja vrednost se daje načrtovanim, 
formalnim kontaktom, kot sponta-
ni komunikaciji.
Marinšek (2006) pa meni, da je za sode-
lovanje potrebno skupno spoznanje, da 
obstajajo problemi in da jih lahko uspe-
šno rešujemo le s sodelovanjem. Pri 
tem pa seveda obstajajo vse možnosti, 
da eni in drugi problemov ne vidimo, 
ali jih nočemo videti ali pa se jih ne 
upamo lotiti, ker se bojimo konfliktov.
Naj še poudarim, da so v vrtcih različno 
postavljene meje o življenju v vrtcu. V 
nekaterih vrtcih lahko starši in vzgojitelji 
v večji oziroma na drugi strani v manjši 
meri vplivajo na življenje v vrtcu. Čim-
bolj so te meje zožene, manjši je interes 
za sodelovanje, več je nezadovoljstva ter 
pasivnosti na obeh straneh, kar vodi k 
neproduktivnosti in neuspehu.
PROBLEMATIKA ODNOSNIH 
RAZMERIJ V VRTCU 
Odnosi med vzgojitelji, otroki in starši 
so vse bolj težavni, kar je normalna 
posledica vse večje problematike v 
odnosih med ljudmi na splošno. Na 
spletu ali med pogovorom s starši po-
gosto lahko zasledimo pritožbe nad 
neprimernim odnosom vzgojiteljev do 
otrok. A tu navadno ne gre za kaprico 
posameznega vzgojitelja, temveč se to 
dogaja zaradi prikritega kurikuluma. 
Prikriti kurikulum je tisti del kurikulu-
ma, ki ni natančno določen, ampak se 
nanaša na dejavnosti, kot so hranjenje, 
počitek in higiena. Takrat v odnosu 
med vzgojiteljem in otrokom pridejo 
najbolj do izraza znanja zaposlenega 
o zakonitostih razvoja otroka, način 
vzgojiteljevega dela in njegov sistem 
vrednot. Metode in načini največkrat 
nakazujejo prenose vzorcev iz družine, 
v kateri je vzgojitelj živel. Ker otrok v 
vrtcu preživi veliko časa in je to po-
memben del otrokovega življenja, je 
pomembno, da so vzgojitelji ljudje, ki 
imajo otroke radi in ki poznajo svojo 
odgovornost za vzpostavitev kakovo-
stnega odnosa med njimi in otroki. 
Istočasno pa mora vzgojitelj prevzeti 
tudi odgovornost za kakovost odnosa s 
starši, saj ima v tem odnosu močnejšo 
vodstveno vlogo. Izkušeni vzgojitelji 
imajo pogosto tudi zakladnico znanj 
z veliko dragocenimi lastnostmi, ki jo 
je treba samo videti in jo pomagati 
odpreti (Bevčič, b. l.).
 
Znani družinski terapevt Jesper Juul v 
svoji knjigi, namenjeni vzgojiteljem in 
učiteljem, govori o treh kompetencah, 
ki bi jih moral imeti vsak strokovni 
delavec: 
- sposobnost vzpostavljanja odnosov 
z otroki (odnose gradimo, ker otrok 
nima izbire, ali bo vstopil vanje ali 
ne – avtomatično vstopa),
- sposobnost, da v otrokovem življe-
nju zavzame pomembno mesto – 
tudi če ni njegov roditelj,
- sposobnost sprejemanja dejstva, 
da je pedagoška resničnost enaka 
življenju.
Zato pa morajo strokovni delavci dobi-
ti pravilno izobrazbo. Fakulteta nudi 
zelo malo takega znanja in dobra re-
šitev bi bila, da bi vzgojitelji ta znanja 
lahko pridobili pozneje v ustanovah, 
kjer so zaposleni (Bevčič, b. l.).
62 Didakta 194
Literatura
Bahovec, E. D. idr. (1999). Kurikulum 
za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za 
šolstvo in šport, Zavod republike 
Slovenije za šolstvo.
Balič, F. in Boruck, V. (1990). Oblike so-
delovanja s starši – utrjevanje vezi 
med otrokovim domom in vrtcem. 
V: Blažič, M., Vzgojitelj - kreator 
predšolske vzgoje. 
Batistič Zorec, M. (2006). Ugotavljanje 
in spodbujanje kakovosti vrtca - dile-
me in možnosti. Ljubljana: Supra.
Bevčič, L. (b. l.). Pridobljeno s http://
www.uje.si/vzgoja/problematika-
-odnosnih-razmerij-v-vrtcih-in-solah.
Jensen, E., Jensen, H. (2011). Dialog s 
starši. Ljubljana: Inštitut za sodobno 
družino Manami.
Kroflič, R. (2005). Vzgojiteljica - izho-
dišče prikritega kurikuluma v vrtcu. 
Ljubljana: Supra.
Lepičnik Vodopivec, J. (1996). Med starši 
in vzgojitelji ni mogoče ne komuni-
cirati. Ljubljana: Misch, Oblak in 
Schwarz.
Lepičnik Vodopivec, J. (2007). Kako star-
ši doživljajo vzgojo v družini - vzgojni 
stili v družini danes. Sodobne peda-
gogika 58 (124): 182–195.
Lepičnik Vodopivec, J. (2010). Sodelo-
vanje staršev z vrtcem kot dejavnik 
kakovosti vrtca. Univerza v Maribo-
ru, Pedagoška fakulteta.
Lepičnik Vodopivec, J. (2012). Teorija in 
praksa sodelovanja s starši. Ljublja-
na: Pedagoška fakulteta Univerze 
v Ljubljani.
Marinšek, S. (2006). Komuniciranje s 
starši. Ljubljana: Šola za ravnatelje.
Rutar, T. in Pavlović, Z. (2004). Družina 
in šola: Razlike v pogledu staršev 
in učiteljev na otrokove pravice. 
Sodobna pedagogika 55(3): 42–59.
Vrhovec, S. (2003). Poslovno sporazume-
vanje in vodenje. Interno gradivo za 
višje strokovne šole. Šolski center 
Celje.
ZOFVI. 2007. Zakon o organizaciji in 
financiranju vzgoje in izobraževanja. 
Uradni list RS, t. 16/2007.
Wltavsky, Z., Hočevar, F., Kitek, A. in 
Vidmar, J. (2007). Priročnik za men-
torje pri usposabljanju za delo. Lju-
bljana: Inštitut Republike Slovenije 
za rehabilitacijo.
KNJIŽNIČNA DEJAVNOST ŠOLSKIH KNJIŽNIC / Nataša Gerbec, univ. dipl. bibl., šolska knjižničarka / OŠ Milojke Štrukelj Nova 
Gorica, Podružnična šola Ledine
V obdobju pred uporabo osebnih računalnikov je bila, poleg ljudi, televizije ali radia, edini vir informacij – knjiga, in 
z njo povezane knjižnice. Obisk knjižnice, hoja vzdolž knjižnih polic, opazovanje hrbtišč knjig in iskanje knjige, za 
katero si upal, da ti bo dala odgovor na vprašanja, povezana z domačo nalogo, ali pa listanje in izbiranje leposlovne 
knjige z branjem povzetkov na hrbtni strani knjige, je bilo nekaj otipljivega, resničnega in domačega. V zadnjih letih se 
je slika spremenila. S širjenjem in uporabo informacijske tehnologije ter osebnih elektronskih naprav so informacije 
skoraj povsod dostopne in takoj na voljo. Tiskana beseda je v zatonu in knjižnice, kot smo jih poznali, se spreminjajo. 
Splošne knjižnice zagotavljajo dostop do spleta, zbirk DVD-jev, e-knjig in drugih e-virov. Tudi številne šolske knjižnice 
so sledile tehnološkemu napredku in se preimenovale v »informacijske centre« oziroma v »learning resource centres« 
(Bradley, 2016).
Vendar, pravi Bradley (prav tam), da ne 
gre zgolj za spremembo poimenova-
nja. Nov naziv je spremenil tudi fokus 
šolskih knjižnic. Knjige niso več tako 
priljubljene; nekateri, večinoma starej-
ši učitelji, opažajo, da njihovi učenci 
niso več zainteresirani za knjige in so 
jih nadomestili z elektronskimi ekviva-
lenti. Bradley (prav tam) opozarja na 
raziskavo združenja The Association 
of Teachers and Lecturers (ATL) glede 
stanja šolskih knjižnic. 22 odstotkov 
anketiranih šolskih knjižničarjev na 
485 šolah, ki so sodelovale v raziskavi, 
je dejalo, da je njihova šolska knjižnica 
utrpela vsaj 40-odstotno zmanjšanje 
sredstev od leta 2010, 21 odstotkov 
anketiranih pa je dejalo, da njihov 
proračun ne zadostuje za nakup knjig, 
namenjenih spodbujanju učencev za 
branje iz užitka1. To pa ne vodi do 
izboljšanja bralne pismenosti učencev: 
zmanjševanje števila knjig, do katerih 
imajo učenci reden dostop, pomeni še 
manj možnosti za njihovo srečevanje 
s stvarno literaturo in leposlovjem, ki 
»požene« in bogati domišljijo veliko 
bolj, kot jo vnaprej izdelan svet raču-
nalniške igre. 
Torej, kakšna naj bo idealna šolska 
knjižnica2 (po Bradleyju, 2016)? Smo 
1 “Branje ni samo delo, vzgoja čustev, raz-
voj domišljije in celo osebnosti, predvsem 
je velikanski užitek,” je v svoji poslanici ob 
letošnjem mednarodnem dnevu knjig za 
otroke zapisal ruski pisatelj Sergej Mahotin. 
Dostopno na spletni strani: http://www.ibby.si/
index.php/int-ibby/ibby-2-april/278-poslanica-
ob-mednarodnem-dnevu-knjig-za-otroke-2017
2 IFLA/UNESCO–v Manifest o šolskih knjižnicah 
(2001) poudarja, da šolska knjižnica nudi sto-
ritve za učenje, knjige in vire, ki omogočajo 
vsem pripadnikom šolske skupnosti, da razvi-
jejo kritično mišljenje in postanejo učinkoviti 
uporabniki informacij v različnih oblikah in 
formatih ter nosilcih. Knjižnično osebje podpi-
ra uporabo knjig in drugih informacijskih vi-
rov, tako leposlovnih kot poučnih, tiskanih in 
elektronskih, v knjižnici in od doma. Gradivo 
dopolnjuje in bogati učbenike, učno gradivo 
in metode dela. Storitve šolske knjižnice se 
morajo zagotavljati vsem članom šolske skup-
nosti ne glede na starost, raso, spol, veroiz-
poved, narodnost, jezik, profesionalni ali 
socialni status. Za uporabnike, ki ne morejo 
uporabljati gradiva in storitev, namenjenih 
večini, mora knjižnica zagotoviti posebne sto-
ritve in gradivo. Dostop do storitev in zbirk ne 
sme omejevati nobena ideološka, politična ali 
verska cenzura. Šolska knjižnica je vključena v 
vzgojno-izobraževalni proces. Njeno delovanje 
usmerjajo naslednji cilji:
– podpora in bogatitev vzgojno-
izobraževalnih ciljev, kakor jih opredelju-
je poslanstvo šole in kurikulum;
– razvoj in vzdrževanje bralnih in učnih 
navad otrok ter osebnega zadovoljstva