NEKAJ MISLI OB KNJIGI KAKO JE MOGOČE?
Ne nameravam napisati podrobne ocene, ker si posameznih misli, pritrjevalnih, celo navdušenih, in ugovorov, ki so se mi porajale ob branju, nisem sproti zapisoval; rad bi zabeležil le nekaj splošnih vtisov, ki so ostali v meni kot bistvena usedlina Javor-škove knjige.
Tehnika pisanja, nizanje neposrednih pomenkov z mrtvim sinom, vscbujočih razmišljanja in izpovedi, v glavnem razumsko, ponekod pa podzavestno pogojenih, docela ustreza obravnavani problematiki. Tudi slog, ki je svojevrsten v svoji domiselni metaforiki, melanholiji, ironiji in grotesknosti, ritmiki in paralelizmih (z grozljivo sugestivnostjo včasih spominja na Baudelaira), je nesporno kvaliteten. \
Sodim tudi, da problematika knjige ni ne tako tvegana in ne tako osamljena, da bi , morala ostati v avtorju človeško zaprta in ne bi smela priti pred širšo javnost. Podobnih ; mladostnih tragedij je bilo pri nas v zadnjih letih žal že preveč, in prav je, da se je ; Javoršek kot oče, mislec in poet lotil pisanja te svoje knjige. :
Zavzetost in vztrajnost, s katerima vrta za vzroki sinovega usodnega koraka, sta ra- : zum.ljivi in nas pretresata. Pisatelj so sooča in spopada z vsemi morebitnimi krivci, pogumno jih išče v rodovini, sinu in samem sebi, v izjemnih in težkih okoliščinah last- ; nega življenja, v zgodovini, leposlovju in duševnosti našega naroda, v posebni dušev- \ nosti slovenskega izobraženca ter končno v značilnostih naše dobe in mladega rodu.       ;
Za Javorškovo duhovno podobo, kakor jo spoznamo ob njegovem iskanju vzrokov za ¦ sinovo smrt, so zanimiva razna navidezna protislovja, zlasti, kako je ob vsem svojem precej samozavestnem svetovljanstvu krepko zakoreninjen v slovenstvu in kako kljub krivičnemu štiriletnemu zaporu ostaja zvest socializmu in partiji. Vendar se mi zdi, da i kot poznavalec in občudovalec tujih slovstev slovensko le prenizko vrednoti in da se ; tudi sodobno mladino da vneti za slovensko slovstvo, zlasti za njegove vrhove, ki se ' lahko mirno merijo s svetovnimi. Glede socializma pa menim, da bomo mladino zanj \ pridobili prej z njegovimi humanističnimi načeli in konkretnimi dosežki na raznih pod- j ročjih kakor pa s kultom posameznih osebnosti, čeprav bo še vedno imela odprte oči za ¦ nemajhne napake in nasprotja v naši družbi.
Med nadrobnostmi, ki so mi ostale v spominu in mi niso všeč, naj omenim delno zelo neokusen prikaz tistih treh starcev s podeželja in hudo neprimerno oznako sinovih | profesorjev na drugem mestu knjige. i
Ce smem izreči domnevo o vzrokih tragedije, slutim zanjo predvsem dva: avtorjev štiriletni zapor, ženina zgodnja smrt in pisateljeva pogostna bivanja v tujini, zlasti pa . ozračje naše dobe in miselnost dela mladega rodu. Iz zgodovine našega naroda in dušev- i nosti našega človeka v zvezi z obravnavano problematiko ne bi mogel izvajati kakih j posebnih posledic, kajti sicer bi bili Slovenci narod bolnikov in ne bi bili doslej ničesar ! ustvarili. Tudi mi ni jasno, kaj naj bi imel, čeprav le posredno, s tragedijo opraviti avtorjev nekdanji prijatelj Edvard Kocbek; precej aktivnih kulturnih delavcev je izšlo iz njegovega kroga, a med njimi ne poznam nikogar, ki bi se zaradi tega počutil duhovno Kzakompleksanega« ali »na periferiji«.
Med najboljša spadajo v Javorškovi knjigi prva in zadnja poglavja — v središču knjige ; avtor preveč govori o sebi, čeprav nikjer brez zveze s sinom — ki zadevajo v živo in i so vznemirljiv memento našemu času in družbi. Pozunanjena in zmaterializirana, neodgo- j vorno uživaška, zanikujoča in razkrajalna miselnost naše dobe je videti glavni krvnik ! znatnega dela mladega rodu. Tej miselnosti so prispevale in še prispevajo svoj usodni | delež tudi razmere v slovenski kulturi; prenekateri časopisi in filmi, razni ekscesi v leposlovju, dramski repertoar zadnjih let in modna filozofija absurda, ki so jo nekateri
166
ne le informativno razlagali, ampak tudi s sugestivno vnemo širili. To filozofijo pisec naše knjige že v začetnih poglavjih razboljen in ogorčen z vso pravico zavrača kot nenaravno in škodljivo, nenaravno zlasti za mladega, v življenje šele stopajočega človeka, pogubno pa posebej za male, ogrožene narode.
Čeprav se torej v marsičem z avtorjem ne strinjam, je njegova knjiga, ne glede na nedvomne estetske kvalitete in izjemno izpovedno pristnost, v bistvu pozitivno dejanje, saj pri vsej osebni bolečini razodeva globoko vero v življenje.
Joža   M a h n i č Gimnazija Ljubljana