Planinske cvetke
Ob potih v gorskih letoviščih srečavaš revne otro-čiče, ki ponujajo za male denarce planinskih cvetic. Bogati počitničarji in vesele počitničarice kupujejo redke cvetke nekoliko iz usmiljenja, nekoliko pa iz samoljub-nega nagona in iz ponosa, da bi se prišedši domov pri znancih in prijateljih postavljali, češ: vidite nas, srečne letoviščarje in ljubiteljc planin! In znanci jih blagrujejo, misleči, da so jih počitničarji sami natrgali gori visoko v planinah.
Jaz se še nisem izpozabil med tiste ljudi, ki imajo v tem nekak izreden užitek, če se morejo ponesti, da so plezali v vratolomne višave, da so trgali planike na nevarnih strminah in ostrih pečinah ter postavljali svoje življenje v nevarnost. Nasprotno! Pomilujem vsakega, ki svoje življenje tako malo ceai in ga tvega samo zato, da se more v lahkoživi družbi hvaliti in ponašati s svojo grešno drznostjo. Še bolj žalosten vtis pa napravi name tak hribolazec, ki zanemarja sveto mašo in službo božjo in se ob nedeljah potika po nevarnih  slemenih  visokih
139
gora, in se zraven s svojo versko brezbrižnostjo še po-naša. Rad grem po varnih potih ob prostem času v gorski zrak, na lepe razgledne točke, v nevarnost, še celo v nedopustnem času, pa se ne podajam.
Kljub temu pa hočem postreči z malimi planinskimi cvetkami, ne da bi se okitil s pavjim perjem. — Peljal sem se po železnici skozi dolg predor v tujini. Nasproti meni sedi deček, čedno oblečen brez prtljage. Iz notra-njega žepa v jopiču mu je gledala lepa bela sveča. »Ali si bil pri pogrebu?« ga vprašam. — «Ne, domu grem; služil sem čez leto tam-le v bližini. Prtljago sem žc poslai naprej, svečo sem pa vzel s seboj; imam jo za spomin na prvo sveto obhajilo, ki sem ga prejel letos o veliki noči.«
—  Ob tem pogovoru so  se iskrile njegove nedolžne oči kot   kristalna  voda   gorskcga,   neskaljenega  jezera.   Ali more  biti  roža  planika  lepša,   nego  srce  tega  srečnega fantiča!?
Bilo je v jutro nekega poletnega dne. V cerkvi je bilo še malo pobožnih vernikov. Odspredaj v klopeh so klečale usmiljene sestre, ki so stregle v bolnišnici revnim in bolehnim letoviščarjem. Pripravljale so se za sveto obhajilo. V hotelih in gostilnah je še vse tiho; gostje si privoščijo dovolj mirnega in krepilnega spanja. Scstrc pa, ki tudi ponoči čuvajo pri bolnikih in izvršujejo dela ljubezni v službi revnih bolestnikov, iščejo veselja, tolažbe, miru in dušne utehe pri Jezusu. — Mnogo lepo-dehtečih rožic raste po planinah, pa te cvetke se mi zde še lepše.
Ob poti poleg žuborečega gorskega potočka srečam ženico; globoko je sklonjena, korak ji ni več prožen in lahak. Obremenjena je z zavojem obleke, robata palica ji je v pomoč ob težki hoji. »Odkod pa, mamica?« — »Bila sem na K. čez poletje; tam bolje plačajo kot pri nas. Zdaj grem pa počasi zopet nazaj čez hribe. Najbrž zadnjikrat. Veselim se že počitka. Toda dokler živim, bi se rada sama preživila,  da ne bom drugim v nadlego.«
—  Ali ni tudi ta gorska roža nekaj posebnega?
Gospod urednik! Dehtečih cvetk nimam, da bi jih Vam podaril; pošiljam Vam pa gori opisane rožice ter upam, da bodo Vam in Vašim ljubitn prijateljčkom, ki se tako vesele  »Zvončka Marijinega« -— v veselje.         č.