SINHRONIZIRANJE ALI PODNASLAVLJANJE? V začetku januarja sem pri prijatelju po naključju gledal popularno televizijsko oddajo Ekran na ekranu; to pot je posvetila dobršen del svojega časa »problemu«, ki se je v zadnjem času nenadoma pojavil pri naših filmskih distributerjih. Gre za to, da so le-ti kar na lepem prišli na imenitnoi idejo, da tujih filmov ne bodo več podnaslav-ljali s prevodi dialoga, ampak da bodo ves film zvočno sinhronizirali v našem jeziku (v katerem: srbohrvaščini, slovenščini, makedonščini, še ni popolnoma jasno). Udeleženci pogovora so bili na videz izbrani v še kar sprejemljivem razmerju: trije filmski kritiki (Vladimir Petrič, Miča Miloševič in Dragoslav Abramovič) in dva direktorja distribucijskih podjetij (morda bi bil lahko povabljen še kak zastopnik kritikov in distributerjev iz Makedonije in Slovenije). Vendar je bil to res samo videz, kajti med pogovorom smo opazili, da so bili kar štirje izmed petih udeležencev za sinhronizacijo (v tem grmu torej tiči zajec), en sam pa zoper. In z Abramovičevega stališča (ta je bil tisti osamljeni nesrečnež)  to gotovo ni bil fair play.
Vendar pa ne gre niti za to niti za argumente, s katerimi so se drugi štirje zavzemali za sinhroniziranje — med drugim so ugotavljali (naštevam samo najbolj narodnospodbudne dokaze), da bo postala tako filmska umetnost mnogo bolj dostopna širšim ljudskim množicam, tudi tistim, ki zavoljo nepismenosti doslej še niso mogli v kino (namesto da bi raje zahtevali večja sredstva in bolj aktivno odstranjevanje analfabetizma), da bodo tako gledalci mnogo laže sledili dramaturški strukturi filmskega scenarija in mnogo bolje spoznavali njegovo umetniško pomembnost (ali pa nepomembnost), da bodo ljudje, ker bodo popolnoma razumeli besedilo, v mnogo večjem številu gledali tudi težje, avantgardistične filme (npr. Resnaisov Lani v Marienbadu, ki je prvi sinhro-nizacijski poskusni kunec), da je bilo lahko pri podnaslavljanju upoštevana samo polovica oziroma šestdeset odstotkov dialoga itn. itn. — če pri tem balkanskega manjvrednostnega kompleksa, pogojenega v usodi malih narodov, ki
251
se morajo zgledovati pri velikih, sploh ne omenjamo. Skratka: sinhroniziranje filmov naj bi torej rabilo še večjemu »pokulturjevanju« naših občanov.
V resnici pa gre za nekaj popolnoma drugega. Če imamo že toliko denarja, da si lahko omislimo vse naprave, ki so potrebne za sinhroniziranje, in gotovo niso ravno najbolj poceni, ali ne bi lahko tega denarja vložili kam drugam, kjer je bolj potreben in bi se tudi bolje obrestoval, pri tem pa ostali še naprej pri starem sistemu, ki nima samo te prednosti, da je mnogo cenejši, ampak tudi še nekatere druge, ki pa se dotikajo filmske umetnosti?
Kajti v oddaji so nam demonstrirali tudi dva inserta, dva prizora iz že omenjenega Resnaisovega filma Lani v Marienbadu. Bila sta izbrana zelo tehtno: videli smo lahko obe varianti, originalno in sinhronizirano, poleg tega pa je bil en odlomek v glavnem posnet v daljnjem planu, drugi pa v bližnjem. Tako smo se lahko na svoje oči prepričali, da je sinhronizacija nekaj, za kar je bolje, da se ne »zgledujemo pri naših velikih sosedih«. Ni namreč prijetno gledati igralko Delphine Sevrige, ki izgovarja v svoji zanimivi francoščini ;>Qui etes-vous?« in »Comment vous appelez-vous?«, poslušati pa neki čisto drug glas, ki govori »Ko ste vi?« in »Kako so zovete?«
Pa tudi to bi šlo, ko ne bi sinhronizacija tako močno posegala v samo bistvo filmske umetnosti, ko ne bi bila s tem prizadeta njena integralnost, njena celovitost. Brez dvoma zahteva vsak režiser od igralca tako interpretacijo teksta, ki ustreza njegovi umetniški zamisli. In četudi bi pri sinhronizaciji sodelovali naši najvidnejši odrski umetniki in tega ne bi počeli samo mimogrede, ob svojem odrskem ustvarjanju (kar pa je popolnoma izključeno) — kdo bi lahko jamčil, da bo zvočna podoba sinhroniziranega filma v skladu z režiserjevimi ustvarjalnimi intencijami? In kje so igralci, ki lahko ekvivalentno nadomestijo glas Orsona Wellesa, Laurencea Oliviera, Jeanne Moreau, Lucine Winnicke itn. (če že gremo v zadajo skrajnost) ?
Jasno je torej: najnovejša muha naših distributerjev je tako zelo škodljiva bistvu filmske umetnine (in ne samo finančno težko sprejemljiva), da bo resnično bolje, če jo opustimo in se ji velikodušno odrečemo že koj v začetku in ostanemo (pa čeprav nas bodo kompleksarji dolžili reakcionarnosti in staro-kopitnosti) pri podnaslavljanju. Upajmo, da je še čas za to odločitev in da bomo tudi v prihodnje lahko ne samo gledali, ampak tudi poslušali v naših kinematografih vse velike igralske osebnosti našega časa.
Borut Trekman
252