Poročilo predsednika
(Poroča dr. Pavle Blaznik)
Ko podajam obračun za zadnji dve leti
trajajočo poslovno dobo, morem ugotoviti,
da je ostalo Muzejsko društvo zvesto
svojemu programu, ki sem ga nakazal na
zadnjem občnem zboru. V zadnji točki
sem tedaj ponovno izrazil naš »ceterum
censeo« — preselitev našega muzeja na
loški grad, kjer bi šele našli široke možnosti
za vsestranski razvoj te ustanove:
Tedaj si nisem predstavljal, da je uresničitev
te zamisli tako blizu. Zahvaljujoč
pristojnim činiteljem, zlasti loški občini,
smo mogli začeti s selitvijo že prve dni
januarja preteklega leta, nekaj dni potem,
ko je notranja uprava odstopila grad
občini. V rekordnem času nekaj mesecev
so bili prostori preurejeni, zbirke pa preseljene
in na novo razmeščene. Tako smo
mogli 16. avgusta preteklega leta muzej
v novih prostorih slovesno odpreti, in sicer
prav za dvajsetletni jubilej obstoja
naše ustanove in ob prisotnosti uglednih
političnih, znanstvenih in kulturnih delavcev
ter velike množice ljudi. Po zaključeni
slovesnosti so si navzoči s prav
velikim zanimanjem in neprikritim priznanjem
ogledali zbirke v novih prostorih.
Po ogledu muzeja pa je odbor povabil
navzoče predstavnike slovenskih znanstvenih
in kulturnih ustanov na strokovni
razgovor, ki je poleg vsestranske pohvale
dal še razne napotke in priporočila, v
želji za čim uspešnejši razvoj naše muzejske
ustanove.
Odveč je poudarjati, da je selitev na
loški grad v zadnji poslovni dobi zahtevala
mnogo napora in nesebičnosti, tako
od odbora Muzejskega društva kot od
uprave muzeja. Zavedajoč se, da bi brez
te prizadevnosti in zagrizenosti v delo
selitev v tako kratkem času ne uspela, se
iskreno zahvaljujem vsem sodelujočim,
zlasti pa društvenemu gospodarju profesorju
Francetu Planini, ki je žrtvoval ves
prosti čas ter z besedo in dejanjem stal
muzeju ves čas krepko ob strani.
S selitvijo je naš muzej združil pod eno
streho zbirke, ki so bile dotlej razmeščene
v dveh med seboj dokaj oddaljenih poslopjih,
v puštalskem gradu in v Domu
Zveze borcev. S samo selitvijo je bilo
opravljeno seveda le najbolj nujno delo.
Sicer so posamezne zbirke, upoštevajoč
prostore, drugače razmeščene, kot so bile
v puštalskem gradu, vendar pa v bistvu
glede razmestitve in opreme ni bilo mogoče
napraviti kaj posebno novega. Zato
232
nas čaka glede tega še mnogo odprtih
nalog. Zavedamo se. da so nekatere zbirke
še dokaj pomanjkljive (n. pr. loški rojaki),
deloma bolj ali manj samo nakazane (na
primer doba med obema vojnama) oziroma
vse premalo opremljene s ponazorili
(kartami, grafikoni itd.). Sicer pa je odbor,
skupno z upravo, navzlic ogromnim
nalogam, ki jih je narekovala selitev,
polagal tudi v zadnji poslovni dobi mnogo
pozornosti zbiranju muzejskih predmetov
— deloma tudi s pomočjo izkopavanj —
dopolnjevanju arhivskih zbirk, prirejanju
razstav, kot bodo to podrobneje pokazala
posebna poročila, vendar bo treba še
mnogo dopolnjevati, preurejati, opremljati,
da bo mogel muzej nuditi čim jasnejšo
sliko celotnega loškega ozemlja,
tako glede pokrajine kot zlasti glede življenja
in dela njegovih prebivalcev skozi
vsa pretekla stoletja.
Tudi v zadnji poslovni dobi se naše
društvo ni zapiralo med stene muzej.ske
ustanove. Veliko skrb smo posvečali urbanistični
ureditvi našega mesta, pri čemer
nam je bilo vodilo, da mora staro
jedro ohraniti staro podobo, ki je tako
značilna za Loko. Zavedajoč se velike
odgovornosti, smo se še bolj oprli na
sosvet, ki je imel doslej le posvetovalno
pravico, a naj bi se odslej brez njegovega
pristanka ne mogla izvršiti nobena preureditev
v starinskem delu mesta. Hkrati
smo pritegnili v sosvet upravnika Mestnega
arhiva v Ljubljani dr. Sergeja Vilfana
in kustosa Mestnega muzeja v Ljubljani
dr. Načeta Sumija, ki sta oba kot
strokovnjaka močno angažirana pri podobnih
delih v Ljubljani in budno pazita,
da se upoštevajo načela spomeniškega
varstva.
Urejanje Grabna je stopilo v drugo
fazo, t. j . na urejanje odseka med Placom
in gradom, kjer je ohranjenih še mnogo
elementov srednjeveške Loke. Preurejanje
tega prostora zahteva prav posebno previdnost,
obenem pa je zvezano z mnogimi
tehničnimi težkočami, kajti tod je treba
odstraniti vse, kar je bilo zgrajenega v
polpretekli dobi. Tako je padla Martinova
garaža, ki je bila naslonjena na srednjeveški
mestni zid, porušiti pa bo treba še
pravokotno na Martinovo hišo postavljeno
poslopje in šupo za njim. S tem bo
dana možnost, v celoti odkriti mestno obzidje
na jnžni strani, odkriti pri Martinovi
hiši temelje starega stolpa in mostiček
preko Grabna ter povezati Plač po najkrajši
poti z gradom v smeri Železnih
vrat. Tako bo tod odkrit zgodovinsko
zelo pomemben del srednjeveške Loke, ki
bo v ponos našemu mestu, saj kaj podobnega
zlepa ne premore kak kraj na slovenskih
tleh.
V zadnji poslovni dobi smo se predstavili
javnosti z nadaljnjima letnikoma Loških
razgledov, ki sta oba izšla v določenem
terminu za občinska praznika v
letih 1958 in 1959 in v skoraj enakem
obsegu (260 in 272 strani). Gradivo je
zbral in pregledal petčlanski uredniški
odbor, uredil pa Branko Berčič po že
ustaljenem redu (NOB. razgledi, leposlovje,
poročila in problematika). S tujejezičnimi
povzetki, s katerimi je opremljenih
vedno več člankov, in z dvojezičnim
oziroma celo trojezičnim kazalom skušamo
Loške razglede čimbolj približati
tudi inozemstvu. S ponosom lahko ugotovim,
da Loške razglede že citirajo tudi
v nekaterih inozemskih znanstvenih publikacijah,
zlasti pa zbujajo pozornost
naših domačih strokovnih revij (Zgodovinskega
časopisa za Slovenijo, Geografskega
vestnika. Kronike), ki vse soglasno
postavljajo Loške razglede med najbolj
kvalitetno tovrstno literaturo na slovenskih
tleh. Izdajanje zbornika je omogočeno
spričo razumevanja najrazličnejših
loških delovnih kolektivov in loške občine,
ki krijejo v veliki meri dokaj visoke
stroške, za kar vsekakor zaslužijo javno
zahvalo. Nič manjše priznanje pa naj
velja sotrudnikom, ki nam leto za letom
stoje ob strani, navzlic zelo skromnim
honorarjem.
Okvirni pregled našega delovanja dokazuje,
da je društvo tudi v zadnji poslovni
dobi ostalo zvesto svojim preizkušenim
načelom: razvijati muzej do take
mere, da bo njegov sloves daleč presegel
loške meje; s pravilno urbanistično politiko
skrbno bdeti nad spomeniškimi
znamenitostmi našega mesta, ki mu glede
tega pripada malone prvenstvo na slovenskem
ozemlju; preko Loških razgledov
dopolnjevati poslanstvo naše muzejske
ustanove; izobraževati široke ljudske
plasti in jim poglabljati ljubezen do domovine.
Nakazana načela naj še nadalje
vodijo tudi novi odbor.
V prijetno dolžnost mi je, da se končno
zahvalim vsem, ki so bili društvu kakorkoli
v pomoč. Posebej se zahvaljujem
sotrudnikom Loških razgledov ter delovnim
kolektivom, ki leto za letom omogočajo
izdajanje naše publikacije. Prav
posebno pa se želim tudi ob tej priliki
zahvaliti ljudski oblasti, in to predvsem
ObLO Skofja Loka, njegovemu predsedniku
tov. Jožetu Nastranu in podpredsedniku
OLO Kranj tov. Svetku Kobalu. Saj
se zavedam, da bi bili brez teh podpor
naši uspehi, navzlic naporom, dokaj
233
skromni. Želim samo, da bi naši podporniki
tudi v prihodnje s takim razumevanjem
spremljali naše delo.
234