Ängelcek otrokom prijatelj, učitelj io votoli. Uredil Anton Kržič Q=Ä==£>. V Ljubljani, 1912. Izdalo društvo „Pripravniški dom". Natisnila Katoliška tiskarna. w/x * t jl 33382 KÄZÄLO. Pesmi. Stran Zvečer : 1. Prošnja..........1 2. Sursum corda ... 1 3. In zasanja vsa dolina 17 4. Temni mrak na zemlji 17 5. Ave Marija .... 33 6. Veliki četrtek ... 49 7. Solnčni zahod ... 65 8. Poletni večer ... 81 9. Delopust.....97 10. Na paši.....113 11. Tamburica .... 129 12. Večernica .... 145 13. Vernih duš večer . 161 14.—15. Sveti večer . . 177 Na zimo..............6 Himna veselih otrok . . 8 Zimsko solnce.....15 Mraz........21 Pa kupim si konjička . . 31 Pesem veselega dečka . . 37 Pesem........62 Kadar sami smo doma . . 63 Pot v cerkev.....76 Želja........84 Pet pedi.......87 Bolna hčerka materi . . 93 Slovo od njiv.....93 Sveto Telo......95 Lilije........100 Kdo bi ne pel.....102 Deklamovanke: 1. Zobozdravnik ... 109 2. Povest o kosu ... 109 3. Mati in sin . . . . 126 4. Osa in medica . . 127 5. Naša Mimica . . . 143 6. Nespametna ribica . 143 7. }akec kozla jahal . 159 8. Na barju.....174 Mamica, jaz moram v raj 111 Poletno jutro.....119 Stran Ranjenec.......141 Pred počitkom.....151 Na vernih duš dan ... 164 Ob zibeli.......174 Nagajivka......174 Povesti, pripovedke, popisi, basni itd. Srečni ljudje: 1. Prva dva srečna . . I 2. Marija, presv. Devica 4 3. Sladko kamenje . . 18 4. Sveti šaljivec ... 19 5. Sreča vdanosti . . 20 6. Prvi samotarciin menihi .......34 7. Sokrat.....35 8. Nikar se ne smili sam sebi......37 9. „Dober dan!" ... 50 10. Diogen.....51 11. Od trpinov se uči za-dovoljnosti .... 52 12. Vesel prijatelj vesele mladine.....66 13. Kateri je srečnejši? . 67 14 Vesel redovnik . . 82 15. Srečna redovnica . 82 16. Ali veš.....83 17. Najboljši vir moči in sreče......98 18. Kateri je najlepši dan življenja.....98 19. Kako si otroci izbirajo srečo .... 99 20. Nesrečna koza . . 114 21. Čudodelno zeljce . . 114 22. Svoj križ. (Legenda) 131 23. Kdo je najnesrečnejši 146 24. Duše v vicah ... 162 25. Vsi svetniki ... 163 Ljubljeni Tončki .... 7 Zopet prijatelja . . 10, 22 moji prija- Naše igre: 1. Železnice . . .. . 2. Se enkrat železnica 3. Iz naše trgovine 4. Crnrlji . Sirotica Änica Će ni kruha . Spomladi . . Kaj mi pišejo telji . . . Kol ... . Pes in petelin Jurčkova in Nacetova tatvina Gregec — Grbec . . 67 Pomlad prihaja V spomin svoji pridni učenki Kako je Martuiek opravil prvo sv. obhajilo . Kresna pravljica . . V gozdu ..... Ivanek in čarovnica. Koza in volk (Ruska basen Pojdimo se pogovarjat! Janezkova telička. . . Nove legende: 1. Plačilo ponižnosti 2. Plačilo dela . Volk in prešič . . . Klobasa in miška . . Gajželnik..... O, ko bi bila vedela! Gad in slepec. (Basen) Iz davnih dni . . . Korbarjev Jurca . . Zdaj gremo iz Milana Izgubili..... Nepokorne muhe. (Basen) Pečka. (Iz ruske čitanke) Sestrica Ljudmila . . Kapelica sred morja Miklavž prihaja . . Babična povest . . Prijateljica živali . . Igrokaz: „Pridi, sveti Miklavž" Stran 29 74 121 140 38 45 52 55 56 58 58 84 74 76 88 91 101 103 110 115 122 124 125 122 132 142 142 147 152 171. 172 173 173 175 178 185 187 189 166 Stran Pesmi z napevi. Himna veselih otrok . . 15 Zvečer........46' Pomladančica.....63 Na počitnicah.....95 V zabavo in kratek čas. Uganke ... 80, 112, 176 Naloge.....16, 48, 144 Šaljiva vprašanja 16, 48, 80, 112, 144, 176 Kratkočasnice: Kako se olajša izpraševanje vesti .... 16 Mucka in punčkB ... 16 „Zadnja beseda" ... 31 V lekarni. — Potujočemu prodajalcu. — Na glavo padel. — Ädam in Eva 48 Se tete je treba ... 64 Ali Bog vse ve? . . . 112 Varčnost......125 Sanie. — Nepazljiv učenec. — Ädamina . . 144 Pri zdravniku. — Pri sodniku. — Slab izgovor. — Šaljiv pregovor. . 160 Odhod lastovic. — Kaj je nič? — Avtomobil. — Učenci. — Nezadovoljna učenka . • . 176 Slike. Veseli otroci . . Ob veselem prizoru Naš Janko . . . Pozdrav pomladi . Veverica in škorčki t Zdenka Ärko . Babica uči vnuka. Mak..... Igrajmo se trgovino Vesela vožnja . . Mali ranocelnik . Ob robkanju koruze. . 8-9 . 24 40—41 57 72-73 77 . 89 . 94 04-105 . 117 . 120 136-137 Spomin s počitnic na deželi 153 „Sestrica Ljudmila" ... 175 Pst! Dedek spi .... 184 Tički o Božiču.....190 ANGELČEK! Priloga „Vrtcu". Štev. 1. Ljubljana, 1. januarja 1912. XX. tečaj. Zvečer. 1. Prošnja. Noč je zavila In angeli beli v plašč teman log in plan. Povsod je mir in vse počiva in sniva . . . iz svetih nebes na žemljico plavajo in zazibavajo deco v raj sanj . . . Ah, angeli čisti duhovi, ki ljubite čiste ljudi, dajte mi moč, da ostanem vedno tak čist kakor vi... Gnje voš. 2. Sursum corda. V tihi čas večernih ur, ko se polni zvezd azur, želje vroče iz srca nam kipijo do neba. Nam kipijo do neba, kjer gorje se vse konča in za tukajšnje bridkosti čakajo nas zgolj sladkosti. S aturnin. Srečni ljudje. '•(žšj^ansko leto sem vam pripovedoval o dobrih ip^ ljudeh, in sicer zato, da bi se od njih učili, kako morate tudi vi biti dobri, prav blagega in plemenitega srca. Letos pa vam bom pripovedoval o srečnih ljudeh, pa zopet zato, da bi jih posnemali ter se naučili, kaj morate tudi vi storiti, če hočete dospeti do sreče. Prepričali se boste zlasti te-le resnicc, da: kdor hoče biti srečen, si mora pridobiti in ohraniti zadovolj-nost srca. Zadovoljnost srca si pa morejo v popolni meri pridobiti le oni, ki zvesto izpolnjujejo voljo božjo.1 1. Prva dva srečna. Popolno srečo, kakor je ljubi Bog prvotno namenil vsem ljudem, sta uživala le samo Adam in Eva, dokler sta bila nedolžna. V raju je sijalo še solnce sreče v popolni žarnosti, po grehu pa so ga človeštvu jele zagrinjati mračne megle in temni oblaki bridkosti in težav. Popolnoma srečna sta bila Adam in Eva zato, ker jima ni nobena reč nasprotovala, nobena reč jima kalila jasne sreče; pač pa je^vse pospeševalo njuno zadovoljnost in radost. Le pomislite, kako srečni bi že mi bili, ko bi nam ne bilo treba trpeti nič hudega, četudi bi ne imeli nič posebno dobrega. Pa zdaj ni na svetu nikogar, ki ne bi moral trpeti nič žalega, nič neprijetnega. Vseh nadlog, ki zdaj stiskajo človeški rod, vam seveda ne morem našteti. Opozorim naj vas le na najhujše in najnavadnejše stiske in težave. Koliko nadležnosti ima človek že sam s seboj! Tlačijo ga mnogovrstne telesne in dušne bolezni in slabosti; nadlegujejo ga mučne skrbi, huda nagnjenja itd. Koliko bridkosti mu napravljajo nezgode v naravi, koliko grenkosti mu nakopavajo zlobni ljudje itd. 1 Kdor se hoče tega natančneje prepričati, naj pazno čita knjigo: „Osmero blagrov ali nauk srečnega življenja." Spisal Anton Kržič. Vseh takih in enakih težav nista poznala Adam in Eva. Vedno sta bila zdrava na duši in na telesu! Kolika sreča je povedana v teh kratkih besedah. Saj še zdaj, ko voščimo srečo prijateljem in znancem, ne vemo želeti nič boljšega, nego ljubo zdravje. In kako neprecenljivo je blaženstvo zdravega in nepopače-nega duha: nikoli nobene nepovoljnosti v mislih in željah, nobenega očitka glede na preteklost, nobene skrbi glede na prihodnost, nobenih dvomov in težkoč v spoznavanju, nobene zoprnosti v čuvstvih . . . Tudi narava jima ni prizadevala nikakršnih nadležnosti; rože za nju niso imele zbodičastega trnja, rastline ne škodljivega strupa, zverine nikakršne upornosti. .. Hudournih neviht ni bilo, da bi uničevale polje in nasade; ni jima bila nadležna in škodljiva vročina in mraz . . . Pa naši prvi starši niso bili le prosti vseh nadlog in bolečin, marveč so imeli tudi na razpolago vse prijetnosti, kakršnih so si le poželeli. »Vse, kar ima narava najprijetnejšega, kar imajo letni časi najmikav-nejšega, lepotije neba, bogastva zemlje, bistre vode, travniki, gozdovi, hribi, planjave in doline, milobno obzorje, čarobni razgledi ... vse, vse je bilo tu združeno in urejeno z božjo umetnostjo v zabavo človeku.« Družbe prijateljev in znancev sicer nista imela, a je tudi nista pogrešala, saj jima je bilo vse stvarstvo družabno in prijazno. Rekla sta tičku: zapoj, in tiček je pel. Poklicala sta leva, in mogočni lev se je približal kot jagnje krotak, dal se je božati, a je tudi točno izpolnil, kar sta mu velela ,.. Kaj naj pa šele rečem o njuni nadnaravni sreči, ki jo je čutilo njuno detinsko nedolžno srce, za vse dobro tako vneto in vzprejemljivo, ko je Bog sam po očetovsko z njima govoril in jima odpiral vedno nove zaklade svetega spoznanja in svetih radosti! Le za eno nesrečo vé zgodovina, ki ju je slednjič zadela, pa seveda za seboj pritegnila morje nesreč. Ta nesreča, ali pravzaprav: meja med srečo in nesrečo — se imenuje greh. Greh je ukončal raj na zemlji in ga nadomestil s tužno »puščavo«. Prav iste sreče, ki sta jo uživala Adam in Eva v raju pred grehom, seveda zdaj ne more doseči noben zemljan, pač pa se bliža tej rajski sreči vsakdo tembolj, čimbolj se ogiblje greha in skrbi za pošteno in nedolžno življenje, kakor zagotavlja pesnik v besedah: Zemlja cvetna je dolina njemu, ki živeti zna. In v resnem opominu: Nespametno ljudstvo, čemu je tvoj stok ? Na delo! Ne drži mi križema rok! Povrni se samo v prvotnost nazaj in našlo povsodi prvotni boš raj ! 2. Marija, presveta Devica. Še srečnejša kot Eva v prvotni nedolžnosti, je bila Marija, prečista Devica. Morda se vam bo čudna zdela ta moja trditev, ker veste, da je morala Marija silno veliko trpeti, da se časti tudi z bridkostnim naslovom »Žalostna Mati božja« in »Kraljica mučencev«. Toda ne smete misliti, da je človek le takrat srečen, kadar mu gre vse po volji, ko se obrača vse po njegovih željah. Taka sreča je bila v raju. Pa so jo zapravili naši prvi starši. Zdaj je stališče naše sreče tukaj na zemlji vse drugačno. Nekaj nam je še ostalo iz raja. Nekoliko veselih ur ima vsak človek na svetu, da ne pozabimo one rajske sreče, ki jo je bil predobrotni Oče nebeški prvotno namenil vsem ljudem, a nam jo je izpodrinil greh, pa da tembolj hrepenimo po oni sreči, ki nas po kratkem zemeljskem bivanju čaka v nebeški slavi. Nastala je pa zdaj še nova podlaga naši sreči: tolažba, junaška potrpežljivost in vdanost v voljo božjo, morda bi smeli reči: sreča v nesreči. In zarja te nove sreče je Marija, brezmadežna Devica. Po pravici se imenuje »začetek našega veselja«. Poudarjati bi tu smeli besedico našega«, namreč ne rajskega, ki zdaj ni več mogoče, marveč onega veselja, ki se more doseči tudi v našem času, v naših okoliščinah. Seveda se Marija imenuje začetek ali vzrok našega veselja zato, ker je Mati Jezusa Kristusa, ki nam je s svojim božjim naukom in odrešenjem pokazal in omogočil pot do pravega veselja, do prave sreče; vendar pa tudi zato, ker je bila sama najsrečnejša izmed vseh ljudi na zemlji in nam je zvesta voditeljica do prave sreče. Najsrečnejša pa je, ker se je z vsem srcem veselila srečnih dogodkov in okoliščin, pa tudi v hudih dneh, v mračnih urah ni izgubila poguma, potrpežljivosti — tolažbe. Torej je bila srečna v veselju in žalosti. Veselih trenotkov pa ni bilo malo v Marijinem življenju. Ker je bila brez madeža izvirnega greha spočeta in tudi sama ni storila nikdar nobenega greha, marveč se odlikovala v vseh čednostih, zato je bilo v njenem presvetem srcu še premnogo radosti iz raja, kakršnih ni občutil noben drug človek. Kako rajsko cvetna so bila njena mladostna leta v templju; koliko nadzemeljskega veselja ji je podajala pobožna molitev, sveta pesem! Vse pa seveda presega sreča, da je bila Mati božja! Ako je bila že za Adama in Evo v raju to največja sreča, ker je Bog občeval z njima, kaj naj rečemo šele o Marijini sreči, ko je bila s Sinom božjim v tako tesni zvezi, da ga je smela imenovati svojega Sina, mu izkazovati vso materinsko ljubezen, pa tudi uživati vso srečo njegove sinovske hvaležnosti... v njegovi sladki družbi živeti tako dolgo vrsto let! Sicer imamo zapisano le enkrat v sv. pismu, da je vzkipelo njeno Srce v veselem spevu: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju!« Toda enaka hvaležnost za rajsko srečo svetih radosti je gotovo neštevilnokrat odmevala iz njenega brezmadežnega Srca. Marijine sreče pa, kakor smo že omenili, ni zmanjševalo njeno trpljenje, marveč jo je še neizmerno povekševalo. Seveda je čutila grenkobo trpljenja tudi Marija, pač še bolj kot vsakdo drugi; toda to grenkost je osladila junaška vdanost v voljo božjo. Njeno sveto geslo je bilo v veselju in žalosti; »Fiat — zgodi se mi po tvoji besedi!« Če ji je Bog poslal veselje, ga je zahvaljevala, če ji je pa odmeril trpljenje in bolečine, je bila tudi zadovoljna, saj je vedela, v koliko srečo bo vsemu svetu njeno in njenega Sina trpljenje. Zadovoljnost je pa le druga beseda za srečo. In ravno ta prevzvišena čednost: mučeniško-junaška potrpežljivost, sveta zadovoljnost v največjem trpljenju je višek Marijinega veličastva. Lepota zvezd se pokaže šele na nočnem nebu, vrlina človeškega značaja pa v noči trpljenja. Kajne, za koliko bi se tudi vam Marija zdela manj veličastna, ko bi ne bila Mati žalosti — Mater dolorosa —- ko bi bili njeni dnevi pretekli v sami radosti, brez trpljenja. V tem je še najbolj Marija podobna svojemu božjemu Sinu, ki si je — dasi kralj nebes in zemlje — na zemlji prostovoljno izbral življenje v najpreprostejših, najtežavnejših in najneprijetnejših okoliščinah ter slednjič radovoljno do dna izpraznil prebridki kelih trpljenja. In tako je postala blažena hišica v Naza-retu, kjer je živela najsvetejša, pa tudi najsrečnejša družina, šola srečnega življenja. Zapomnimo si tudi mi poglavitni nauk te rajske šole: Hvaležno spre-jemajmo vsako veselje, ki nam ga naklanja najboljši Oče nebeški; potrpimo pa tudi junaško, če nas zadene kaj hudega. »Zgodi se volja božja!« to bodi tudi nam vodilo vse dni našega življenja. Na zimo. Gora rumena, plan zapuščena, polje obrano sadov. Ptiček utihnil, ker je mraz dihnil skozi vejevje gozdov. Pečke dih topel kočo zasopel, zunaj mraz brije že zdaj. Prosim vas, da se v zimske vsaj čase spomnite ptičkov mi kaj! Mokriški. Ljubljeni Tončki. v » £j}ujte, otroci, o moji Tončki, moji najljubši in naj- pridnejši, ki jo krije že hladna zemljica. Bila je tako pridna, izmed vseh otrok najprid-nejša. Nikdar ni žalila staršev. Letos je vstopila v šolo in bila je že pri prvem sv. obhajilu. O, kako rada je hodila v šolo, dasi je imela črez uro daleč. V šoli je lepo glasno odgovarjala. Učiteljica, součenci in součenke, prav vsi smo ljubili Tončko. Nagloma je zbolela in ostala doma, a le tri dni. Četrti dan je bila boljša in je prišla v šolo. Tožila je, da jo boli glava in vrat. Rekla ji je učiteljica, naj ostane doma tako dolgo, da popolnoma ozdravi. A zasolzili sta se Tončki modri očesci: »Tako rada pridem v šolo!« Revica — prišla je zadnjikrat. Ko je po pouku odhajala domov, mi je podala ročico in me je milo pogledala, kakor bi bila slutila, da se poslavlja. Naslednji dan se je vlegla. Obolela je kakor mnogo drugih otrok za škrlatinko. Obiskala sem jo z zdravnikom. A revica ni mogla več govoriti. Tako proseče je zrla vame, in kakor mi je pravila njena mamica, me je večkrat šepetaje poklicala. A ko sem odhajala, je iztegnila ročico in zašepetala tako proseče: »Gospodična!« A povedati mi ni mogla ničesar več. Obljubila sem ji, da zopet pridem. Tončka, moja draga, a nisi me učakala! Kruta smrt te nam je ugrabila; tudi tebi, Tončka, ki smo te vsi ljubili, ni prizanesla. Tvoja dušica je splavala med krilatce, kamor spadaš, dete zlato. Fr z_č (Medvedje Brdo.) Himna veselih otrok. Tovarši, radujmo se ; pomlad življenja nam cvete! Saj kdor v mladosti ni vesel, kdaj neki lahko bo zapel? La, la, la ... Živimo zdaj še brez skrbi, gorjé sveta nas ne teži. Ej, rajski čas detinskih let ne zmeni se za pusti svet! La, la, la. . . Bogastva res da nimamo, pa ljubi starši ni m dajo, kar srce naše peželi, — saj z malim se zsdovolji! La, la, la . . . Bodimo blagega srca, prav čistega, nedolžnega : Nedolžnega ne straši nič, vesel prepeva kakor ptič! La, la, la ... Imejmo radi vsakega, tako kot brata ljubega: Le tam, kjer jeze, spora ni, veselja rajski glas doni : La, la, la ■ • • Oj, zdaj le veselimo se ; pomlad življenja nam cvete ! Saj kdor v mladosti ni vesel, kdaj neki sladko bo zapel ? La, la, la ... Internus. Zopet prijatelja. Spisal Julij Slapšak. I. 5|5|olnce je že zašlo, a še sta živela v sovraštvu; lp zasvetil je že drugi dan, a jezica se še ni ohladila; že se je žarilo v drugič večerno nebo, pa sta si bila še vedno navskriž. — Kdo pa? — I kdo: Trgovčeva Zinka — Zinkica in pa mladi psiček Murček. Kako sta si bila prijatelja! Marsikatero dobro kost je vrgla Zinka psičku; semintja si je celo od svojih ust pritrgala kak masten založek in tečen grižljaj ter ga skrivaj ponesla Murčku; in vsak dan je pa redno dobival iz njenih rok trikrat na dan ostanke od jedi v vedno čistem in pomitem koritcu pred vežo. — In kužek? Dobro je vedel, kdo mu donaša vse te dobrote sveta, in hvaležen je bil iz dna pasjega srca milosrčnemu in dobremu dekletcu. Kadar ga je Zinka poklicala: »Tä, tä, Murček!« in mu zalučila kamenček po dvorišču in rekla: »Holej, holej, kužek, skoči, steci ponj!« — prav nič se ni obotavljal Murček, kar poskočil je, se zaletel in stekel po kamen. V trenutku je bil že zopet nazaj in je prinesel v gobčku strmeči Zinki kamenček pred noge. Oj, kako je bila Zinka psička vesela! In ponosna je bila nanj, saj je bil že tako moder, čeprav še tako mlad. — No, do včeraj je trajalo to prijateljstvo med njima, do včeraj; včeraj pa se je razdrlo. Pomislite, ljudje božji, popolnoma razdrlo. — I kaj pa je bilo? — Takoj izveste. Veste, včeraj zjutraj so šli v šolo: Trgovčeva Zinka — spremljal in varoval jo je po poti seveda njen zvesti prijateljček Murček — potem sosedov Jožek in še več drugih otrok, cela truma. Sosedov Jožek, učenček I. razreda, je še po stari, častitljivi navadi nosil na hrbtu torbico, v torbici pa tablico, na tablici pa gobico, privezano na dolgi beli prejici, v tri gube zamotani. Pa se prigodi, da gobica, na tablico trdo privezana s prejico, v tri gube zamotana, pokuka nagajivo iz torbice na svetlo, potlej pa zdrsne navzdol in zabinglja svobodno po Jožkovem hrbtu. Murček pa kar obstane, ko zagleda gobico, ki je tako nemirno in čudovito odskakovala od torbice po hrbtu. Prav zares si zmisli, da je tudi to tak kamenček, kakor ga je treba zgrabiti in prinesti Zinki — Zinkici pred noge. Oj, kako vabljivo pada in se zopet dviga gobica — kamenček! Kužek zamaje z repkom in pogleda vprašujoče Zinko — Zinkico. In zazdelo se mu je, da mu je mignila deklica, da mu je velela: »Holej, holej, kužek, skoči, zgrabi in prinesi gobico — kamenček!« Psiček pa zabevska: »Hoj-hoj, boš že videla Zinka — Zinkica: še ta hip bo v mojem gobčku ta kamenček, ki skače po zraku kot kobilica v senu; ho-hoj, še ta hipec ti ga položim pred noge.« Tako zabevska kužek po svoje, Zinka ga pa seveda ne ume. Nato pa kužek poskoči in hlastne po gobici — kamenčku. Pa pomislite: prav izpred noska mu frkne v tistem hipu gobica na drugo plat, in tako se zgodi, da zasadi kužek, ki je dobro meril, a slabo zadel, svoje ostre zobke v Jožkovo hlačnico in še dlje — v Jožkovo kožo in v mesek, joj, joj! . . . Jožek je prestrašeno zacvilil, kakor bi ga pičilo naenkrat devet gadov in bi mu bilo najmanj pol noge odtrgane. Tudi Zinka je prestrašeno zavpila pa udarila kužka po gobčku, kolikor je mogla z mehko ročico. »Ti grduh ti nemarni, ti nemarnež grdi,« ga je pokarala in mu žugala. Psiček je pa debelo gledal in migal z repkom, kakor bi hotel reči: »Zakaj me karaš, Zinka — Zinkica? Glej, gobica — kamenček je kobilica, pa mi je odskočila izpred gobčka. V drugič bom bolje meril, krepkeje zadel« Jožek se je pa še vedno cmeril ter klical v strahu: »Ali sem še živ, ali sem še ži^j?« Pa ko se je prepričal, da je celo hlačnica še cela in da do kože in meska pravzaprav še prišli niso kužkovi zobki, ga je pa minil prvi strah, polagoma se je umiril, in šli so zopet lepo dalje. Pa so prišli šolarčki na novi most preko kalne reke, po dežju narastle. Prav takrat je tudi prignal debeli trški mesar bokajoče tele do mostu; otvezeno je imel mlado in neumno živalco na ohlapni vrvi. Pa se je prigodilo, da je zarenčal in zalajal ta nesrečni psiček, ko so se srečali na mostu, pa je popadel tele za čudno brkato kost, za zadnjo nogo. Neumno tele se je pa tako zelo prestrašilo, da je kar skočilo na stran in, kakor bi mignil, je štrbosnilo v kalno reko. Otroci so pa v strahu zbežali; šele daleč od mostu so se ustavili. To je rentačil mesar! Le z velikimi težavami je rešil tele. Kužka bi bil zvezal in vrgel v vodo, ko bi ga bil dobil. Zinka je slišala trde besede mesarjeve. Grdo je pogledovala kužka in mu žugala s palico. V srcu je pa sklenila, da mu ne prinese nobene kosti več, ne kakega dobrega založka, ki bi si ga sama pritrgala od ust. Ko bi ga ne imela tako rada, kar zapodila bi ga daleč od doma ali pa dala ciganom. Psiček je pa obstal ter par hipov začudeno bulil v Zinko, nato pa je zmajal z repkom, poskočil ter skakal in norel po stari navadi dalje, kakor da bi se mu ne bilo prav nič zgodilo. Murček je imel pa ta dan res smolo. Še eno neumnost je naredil to pot. Saj v tretje gre rado. Prišli so šolarčki do šole. Gospodična učiteljica je krmila na vrtu svojega ljubega kanarčka. Oj, to je bil ljubek ptiček, ta kanarček! Zobčkal je z roke, letal je prosto po vrtu, a se vselej zopet povrnil v kletko. Kadar je pa odprl svoj kljunček, je pa že drobil tako sladke pesmice, da je vsakdo obstal in strmeč poslušal čudovitega pevčka. Oj, koliko veselih uric je že napravil kanarček gospodični učiteljici! Zato ji je bil pa tudi drag in mil, da nič tako. A takega denarja bi ne mogel pokazati zlepa kdo, da bi se mogla gospodična odločiti in mu zanj odstopiti ljubkega pevčka. Toda kaj se zgodi? — Ko pridejo otroci do šole, je zletel ptiček uprav z učiteljičine roke na belo stezico na vrtu, skakljal je tamkaj in zobčkal peščene drobljančke. Murček ga je pa zagledal. Prav zares je menil, da teka rumena miška po beli stezici, ali pa, da je vrgla Zinka — Zinkica rumen kamenček, ki ga je treba pobrati ter ga ji prinesti pred noge. Pa poskoči psiček in lopne na ptička. Gospodična učiteljica zakrili z rokami, da odvrne nesrečo; Zinka hoče zavpiti, a glas ji zastane na jeziku; srca otrok zatrepetajo v bojazni. Pes pa krepko pomeri, čvrsto zadene, bolje kot na Jožkovi hlačnici; samo en hip — in zgodilo se je: le klop! je reklo, in že se je zvijal ubogi pevček v pasjem gobcu. Ko ga je v drugem hipu položil Zinki pred noge, je razprostrl kanarček strte peruti, iz zlatega kljunčka mu je zacurljala rdeča kri, in zaprl je svetli očesci in obležal je na beli stezici — mrtev . . . Usmiljena gospodična učiteljica je bridko zajokala, Zinka pa je zacepetala nad nesrečnim kužetom ter ga brez usmiljenja zapodila. In če bi bili hodili takrat cigani okrog, ne pomišljala bi bila prav nič, kar rekla bi jim bila: »Slišite, vlovite ga, oderite ga na meh in specite ga kar živega,« tako je bila huda na kužka. In karano kuže? Migalo je z repkom in gledalo debelo in bevskalo vprašujoče: »Ho-hoj, zakaj me pa karaš, Zinka — Zinkica? Mar nisem dobro zgrabil rumene miške na beli stezici? Ali ga nisem prinesel pred noge kamenčka?« Tako je za-bevskalo nesrečno kuže. A ko je uvidelo, da ne mara več zanj dobrosrčna in usmiljena Zinka — Zinkica, da ga podi stran brez usmiljenja, je zacvililo, podvilo repek ter pobegnilo žalostno domov. Doma pa se je skrivalo in potikalo po hlevu — v hišo se ni upalo. Pa cvililo in bevskalo je tako čudno, kakor da je obsojeno na smrt. Vse dopoldne ni bila Zinka prav nič več vesela. Kako neki? Težak kamen ji je ležal na drobnem srčecu, težak, pretežak. Oj, in ta je težil, preveč srčecu. Čutila je uboga Zinka — Zinkica, da je nesrečna, nesrečna kot takrat, ko se je mudila pri pastircih na paši, pa je pridirjal zbesneli vol in jo pobodel, toliko, da so jo rešili. Žalostna je bila Zinkica še bolj kot tisti dan, ko ji je pohodila krava najlepšega zajčka. Zdelo se ji je, da jo je zadela danes še večja nesreča kakor tedaj, ko se je peljala z očetom na novem vozu in je prišel naenkrat kamen pod kolo; voz se je bil zazibal in zaguncal sunkoma in s tako silo, da je ona kot žoga odfrčala z voza in je butnila z vso močjo kraj ceste: vso krvavo so pobrali in jo naglo odnesli k zdravniku. Menila je uboga Zinka — Zinkica, da je topot še bolj žalostna in potrta kot tisto uro, ko je šla na vrh pogledat po gnezdih, če je kaj jajček. Poln predpasnik jih je dobila. Vsa vesela je hitela -dol po stopnjicah; prav takrat pa se je usui dež in neznansko čudno in skrivnostno so zašumele in zaškrabljale obile kapljice po strehi; prav nič drugega ni mislila Zinka, kakor da lezejo tatovi skozi streho, da oropajo bogato blagajno v prodajalni. Vsa prestrašena je pogledala kvišku, toda ne žive duše ni opazila gori pod streho. Takrat pa ji je zaplesalo pred očmi, stopnjice so se ji zazibale, naglo je prestopila in ni vedela ne kdaj, ne kako — v neki omotici je kar butnila kot snop po stopnjicah ter liki plaz drčala in se kotalila navzdol. Na grozen vik in krik je prihitela dobra mama — vse rumeno je bilo od pobitih jajc. Naglo je pobrala na spodnji stopnjici hčerko, jo nesla v kuhinjo, jo pre-oblekla in tolažila. Dekla je šla pa stopnjice pomivat. Slišite, mladi prijateljčki, tako zelo je bila torej žalostna in potrta in nesrečna ta uboga Zinka — Zinkica že vse dopoldne. In kdo je vse to zakrivil? Ali ne psiček Murček, ki mu je ona redno dannadan nosila jedi in mu je vrgla marsikako mastno kost in marsikateri košček mesa, da so jo morali še kregati zato? Hoj, ta, ta neumni psiček Murček, ki je lovil gobico — kamenček, pa zgrabil za Jožkovo hlačnico; ta, ta predrznež, ki je popadel tele na mostu in na beli stezici rumenega kanarčka, malo miško ali ptička — kamenček, kakor je mislil v svoji neumni butici. Da, psiček Murček je kriv, da je Zinka tako zelo žalostna in nesrečna že vse dopoldne. Oj, da bi vsaj mili ptiček ne bil poginil! Tako je pa nezgoda nenadomestljiva in prepad med mladim psičkom Murčkom in drobno Zinkico nepremostljiv. In zato je bilo tako . . . Solnce je že zašlo, a še sta živela v nemilem sovraštvu; napočil je že drugi dan, a jezica se še ni ohladila; že je žarilo v drugič večerno nebo, pa sta si bila še vedno navzkriž. (Dalje.) Himna veselih otrok. Internus. Zmerno, m i St. Premrl. ^ r r » i \> To - va - ri - ši, ra - duj-mo se; po- I i i mlad živ-lje-nja nam cve - te! Saj kdor v mla-do-sti > S'==r— —( , /' Živahno. v * ' • \> ni ve - sel, kdaj ne - ki lah-ko bo za-pel? La, la, la. la, la, la, la, la, la, la Nadaljevanje na strani 8. in 9. la, la, la, la, la, la. Zimsko solnce. Izza belih gor solnce mlado vstalo in je obsijalo biserov nebroj. jVsa plan se leskeče kakor diamant . . ■ Solnce pa, to solnce, vendar greti neče. G n j e v o š. Kako se olajša izpraševanje vesti. Pri nauku o izpovedi je gospod katehet vprašal dečka, kako si lahko olajšamo izpraševanje vesti. Učenček odgovori : „Če ne grešimo !" Povejte, ali mar ni res to najboljša olajšava pri izpraševanju vesti ? Kratkočasnica. Mucka in punčka. Teta je vprašala šestletno Pavlico, kaj ima rajši : ali mucko ali punčko. Pavlica premišljuje več časa, kaj naj odgovori. Slednjič zašepeče teti na uho: „Mucko imam pač rajši, pa nikar ne pravite tega punčki." Naloga. (Priobčila Meri.) Zapišite pet besedi tako, da pride v vsak predalček ena črka in da črke srednje v ste značijo znani mladinski časopis. Pomen besedam po vrsti bodi tak-le: 1. Trg na Primorskem. 2. Priprava, s katero se zajema. 3. Dolžinska mera. 4. Dan v tednu. 5. Prijazna živalca. Šaljivo vprašanje. (Priobčil internus.) Kako najlaže ubraniš, da miši ne bodo jedle tvoje slanine? (ReSitev in imena rešilcev v prihodnji Številki ) * Odgovorni urednik Anton Kriif. Tiska Katoi. Tiskarna v Ljuoljanl.