Ana Podvršič
Proces komodifikacije delovne sile v slovenski tranziciji
Konstrukcija Romov in dekonstrukcija delavskega razreda
1 Naslov sem si neskromno sposodila pri prispevku Leonarda Piasera »Les Tsiganes sont-ils bons a penser anthropologique-
Ali lahko Rome mislimo na antropološki način?1 mC,	2^
d ■ 7	, i , ■ ■	, , -i- v	avtor osvetli raznolikost poimenovanj
»Romi«2 so v akademski in javni prostor vstopili sočasno z vse- „ ....	! . .
' r	»Romov« in njihovo medsebojno prekri-
sp|ošnim vznikom preučevanja razno|ikosti identitetnih skupin,	vanje skozi zgodovinsko perspektivo, kot
etničnosti in možnosti njihovega sobivanja v tako imenovanih	tudi na razlike med lastnimi denominaci-
multikultumih družbah. O »Romih« se tako po navadi govori kot jami in poimenovanji, ki so bile skupinam
0	družbeno izključenih, marginaliziranih pripadnikih manjšine,	pripisane v posamičnih zgodovinskih
'	'	O	JL J.	'	i . i ■ • i r-. •	. i	v
, . v , j. i .	, vi	i ■ ■	kontekstih. Piasere tako jasno ovrže vse
ki so žrtve diskriminatornih praks večinske populacije. Obenem . .. , . . . . , . .
teorije o obstoju enotne in zgodovinsko
se govor zreducira le na Evropo, kjer naj bi Romi predstavljali utemeljene etnične skupine, ki napolnju-največjo manjšino brez lastne države. A nedavna3 uveljavitev jejo sodobni arzenal kulturnih študij in omenjenih problematik, z njimi povezanih pojmov in interpreta- spodbujajo romski nad°nalizem. cij družbene realnosti se dejansko navezuje na posebne družbe- 2 do nadaljnega bomo pri zapisovanju no-zgodovinske okoliščine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. denominacije »Romi« ohranili narekovaje K njihovemu razširjanju sta močno prispevala tudi politika »mul- zaradi podobnih razlogov, kot smo jih tikulturalizma« iz ZDA in njen nekritičen sprejem v evropskih navedli v uvodniku. državnih (tudi znanstvenih) institucijah.	3 Mednarodna Encyclopedia of Social
Pojav razprav o rasizmu, spolu in seksualnosti je eden od Sciences iz leta 1968 identitete kot take j -i vi	,	i ■■ i , m^o i - • - i - i ne omenja, beremo lahko le o psihoso-
neposrednih učinkov svetovne revolucije leta IVoo, ki je izhajala	t ,
f.	it	■ i ii-i . .. , ., cialni identiteti adolescentov, obreme-
tudi iz nezadovoljstva množic nad obljubami protisistemskih njenih z identitetnimi krizami. Podobno
gibanj o egalitarnejši družbi. A če so ta gibanja4 vsaj načelno pou- Oxford English Dictionnary iz začetkov
darjala skupne interese in se ukvarjala z vprašanji (sprememb) sedemdesetih let etničnost iMnira kot
državne oblasti in ekonomskih struktur, si iz njih izhajajoča giba- redko besedo, ki se nanaša na poganstvo
. ,„	. in poganska vraževerja. (Hobsbawn,
nja po maju 68 večinoma prizadevajo za pravno-pohticno prizna- 1996. 37^0)
nje identitetnih/kulturnih razlik med skupinami, ki naj zmanjša	4
1	vi 1 t 1 i-i i- 1 .i vi -i -i	Sem lahko štejemo različna množična družbene neenakosti. la kvalitativni preobrat družbenih gibanj	... , ' ,.•,•,•
. . .	,r.	, ,	. .	11-	-i	gibanja. narodnoosvobodilna gibanja,
izvira iz specifičnega konteksta - p°v°jm napredek je omogočil gibanje za državljanske pravice v ZDA, rast srednjega razreda in uveljavitev političnih zahtev sredinskih tudi feministično gibanje.
liberalcev, ki so nasprotovali strukturnim spremembam kapitalističnega sistema, podpirali pa so družbeno-kulturne spremembe. Kolektivne boje proti (imperialni) državi in institucionalnim oblikam represije so nadomestili boji za priznanje partikularnih pravic črnske skupnosti, žensk, homoseksualcev ... in navsezadnje tudi »Romov«. Boj proti različnim oblikam diskriminacije in rasizma je postal osrednji fenomen družbenopolitičnega prostora, ki se manifestira bodisi v bojih različnih »manjšinskih« skupin bodisi s prevlado identitetnih tematik v svetu vednosti (prim. Wallerstein, 2006: 112-113).
»Rome« se je tako začelo obravnavati kot kulturno/identitetno in ekonomsko homogeno skupnost, za katero sta značilni splošna revščina in diskriminacija, ki naj bi izhajali iz nepoznavanja njihove kulture in nestrpne okolice. Zdi se, da sta se uveljavili dve, medsebojno dopolnjujoči se strategiji boja za izboljšanje njihovega položaja: na eni strani je treba poskrbeti za njihovo boljšo vključenost na trg delovne sile, na drugi pa opozarjati na škodljive učinke kulturnega nesprejemanja.
Prvo strategijo utemeljujejo predvsem akademske in politične razprave, ki »Rome« obravnavajo kot »družbeno izključene« člane »podrazreda«, drugo pa njeno sestrsko gibanje za sprejemanje/poznavanje identitetne in kulturne drugačnosti »Romov«, pogosto prek politike priznanja manjšin. A skupna predpostavka teorij »podrazreda« in »družbene izključenosti« je družba večnega napredka, ki pa je v resnici šele posledica specifičnega zgodovinskega razvoja in ne samoumevna danost: kot že omenjeno, je v povojnem obdobju prejšnjega stoletja nepredstavljiva gospodarska rast poskrbela za rast srednjega razreda. Vsi, ki se srednjemu razredu in tej družbi napredka oziroma postmoderni/potrošniški/multikulturni družbi, kot so družbene spremembe nereflektirano odzvanjale v socioloških razpravah, niso »priključili«, so postali družbeno ali razredno »izključeni«. Z druge perspektive - vsi, ki so brez formalne zaposlitve, ki je pred neoliberalnim pohodom večinoma temeljila na polnem delovnem času in zgodovinsko priborjenih delavskih pravicah, niso več obravnavani kot člani družbe: brezposelni mladi, dolgotrajno brezposelni, nezmožni za delo, starejši, brezdomci in nasploh tako imenovani marginalizirani odtlej predstavljajo substrat prebivalcev, ki je s pomočjo določenih znanstvenih inštitutov, vladnih think-thankov in bojda nevtralnih organizacij, kot sta denimo OECD in evropska komisija, postal tarča nacionalističnega hujskanja in demografskih politik, zavitih v moralističen diskurz preganjanja asocialnega vedenja in/ali odpravljanja družbene osame/ zavrženosti.
Vzrok družbenega izključevanja naj bi namreč izhajal iz dohodkovne neenakosti, se pravi neenakosti v zaposlovanju, ne pa tudi iz neenakosti v bogastvu. Nemara je to tudi razlog, zakaj različne sodobne zemljiške in delničarske rentnike ne obravnavamo kot iz družbe izključene, četudi prav tako ne prejemajo plačila od dela, ampak od fevdalnega prežitka lastninske pravice. Tako definirana izključenost pa se lahko premaga le z dvigom za delo primernih sposobnosti in integracijo na trg dela ne glede na delovne pogoje, ki so v tem primeru po navadi nižji od formalno priznanih oziroma uzakonjenih (Levitas, 1996: 7-19).
Pri tem je zanimivo, da raziskave, ki »Rome« in preostale družbeno skonstruirane manjšine umeščajo med neprivilegirano/zatirano manjšino, ne vidijo notranjih kontradikcij takega razmišljanja. Pojem manjšine naj bi namreč vseboval kvantitativno dimenzijo maloštevilne skupnosti, medtem ko se uveljavljeni diskurz o manjšinah opira na kvalitativni kriterij: ne govori se o dejanski družbeni manjšini, se pravi maloštevilni skupini privilegiranih, ki poseduje kapital, proizvajalna sredstva in nadzoruje proces proizvodnje, ampak o številni in raznoliki populaciji, ki je družbeno skonstruirana v različne etnične, religijske, spolne... skupine, katerih temeljni
5 Še nekaj podatkov za podkrepitev napisanega: če je bilo razmerje med
značilnosti sta ekonomska deprivilegiranost in mariginalen	najb°gatejšim in najrevnejšimi državami
j v, • i v • i • ■	j- i-	5	leta 1820 3:1, leta 1973 44:1, je leta
družbeni položaj, ki se ju ponavadi jemlje za samoumevna.5	.	•
r '	i	1992 naraslo na 72:1. Leta 2004 je pri-
Uveljavljeno razlikovanje med manjšino in večino tako predpos- bližno 0,13 odstotka svetovne populacije
tavlja obstoj neke fiksne meje, ki določajo družbene razlike, pri upravljalo s 25 odstotki vsega finančnega
tem pa ne problematizira točke opazovanja oziroma pozicijo, bogastva. Leta 2008 pa je 497 najb°ga-
iz katere se določeni družbeni položaj kaže kot naraven. Še	tejših (°,000008 odstotka vse populacije)
, ,	,	posedovalo 3,5 trilijona $ (več kot 7
več - posameznike tako imenovane manjšine se ne obravnava , .	. '	_ .
r	'	odstotkov svetovnega BDP). Dostopno
z njihovega individualnega poloZaja, eksistenčnih pogojev in na http://www.globalissues.org/arti-
ravnanj, ampak z vidika zadostitve kriterijem »članstva« v tej cle/26/poverty-facts-and-stats#src19, 20.
skupini, kateri sta posebna družbena vloga in položaj določeni december 2012.
»od zunaj«. Tako ostaja diskurz o večinski/manjšinski skupnosti
slep za politično-ekonomske hierarhije, ki obstajajo znotraj te
družbeno oblikovane manjšine. (Glass, 1962: 34-36)
Kar pa niti ni tako presenetljivo, saj je raison d'être različnih identitetnih teorij, na katere se opirata strategiji družbenega »vključevanja«, političnega priznanja in kulturnega sprejemanja Romov, ravno kritika, uperjena proti zgodovinskemu materializmu in njegovemu ekonomistič-nemu determinizmu (Breznik, 2009: 10). Poleg razrednega konflikta naj bi obstajali tudi drugi načini družbene dominacije, stratifikacije in bojev, ki omogočajo identitetno pluralnost. Tako naj bi koncept identitete za razliko od redukcionističnega koncepta razreda vključeval vse posameznikove dimenzije - spolno, medgeneracijsko, religiozno, kulturno, etnično itn. - in naj bi skupaj z identitetno politiko celoviteje zaobjemal kompleksnost človekovega obstoja ter predstavljal večji emancipatorni potencial.
A zdi se, da se je uveljavljeni kulturalizem ujel v zanko ideologije pravno-politične institucije kapitalističnega sistema, ki odnose med posamezniki prikazuje kot odnose enakosti in svobodnega delovanja. Ta pravna svoboda namreč bolj zasužnjuje kot pa osvobaja, in sicer zaradi strukturne pozicije, ki jo zasedata politika in pravo v kapitalizmu. Konstituiranje posameznika kot (pravno) svobodnega je namreč zgodovinski proizvod procesov industrijske revolucije in vsesplošne blagovne ekonomije. Pojem svobodnega delovanja posameznika tako uvede šele tržna ekonomija svobodne menjave, pravno veljavo mu priskrbita francoska revolucija in koncept abstraktnega državljana, legitimacijo pa črpa iz ideologije o avtonomnem delovanju družbenih sfer.
Problem identitetnih diskurzov namreč je, da ne tematizirajo zgodovinskih možnosti obstoja »svobodnega individuuma« in procesa vzpostavljanja družbenih sfer ekonomije, politike in kulture, zaradi česar niso sposobni misliti njihove medsebojne prepletenosti in določenosti, zlasti pa pogojenosti politične in kulturne sfere z obstojem specifičnega načina produkcije -kapitalizma.
[V] družbeni produkciji [...] stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose - v produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh produkcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo, ki se na njej dviga pravna in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določene oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. (Marx, 1979: 105)
Potemtakem ekonomska sfera družbe skupaj s politiko in pravom, ki legitimirata obstoječa produkcijska razmerja, določa, kako se bo organizirala družbena struktura in z njo vse druge družbene
6 V horizont ideologije (pravne) enakosti so se med drugim ujele študije, ki
obstoječe državne institucije opozarjajo	sfere.6 Zato identitetni diskurz pade na izpitu takoj, ko ga postavi-na (ne)korektno in (ne)diskriminator- i v	i tt t^	j	vi j i v •
, ... , . „ ' , .„ ., .	mo pred vprašanje razredne razlike. Ker razredno razliko določajo no (medijsko) poročanje o etničnih in r ^ '	,	,	;
deprivilegiranih manjšinah, stanje pa odnosi v sferi produkcije, ki pa so strukturni odnosi neenakosti, jo
želijo izboljšati s pozivi k novim pravnim težko enačimo s kulturnimi in preostalimi identitetnimi razlikami,
regu|acijam. Vendar se pravne določbe četudi je res, da različne identitete zavzamejo različne strukturne
oziroma členi kazenskega zakonika name- položaje in da so različno situirane v odnosu do vladajoče struktu-sto s spremembami realnih družbenih	, ., v ,.v	,	. , w	. ,., , . , ..
razmerij ukvarjajo s prepovedjo uporabe re, kapitalističnega svetovnega sistema. Vseeno pa identitetni boji specifičnega znaka, denimo »Cigan«, pri v ničemer ne ogrožajo obstoja kapitalizma, medtem ko bi odprava
čemer ostane njegova ideološka vsebina	razredne delitve pomenila ravno konec obstoječega družbenega
nedotaknjena. Četudi znak spremenimo	sistema. (Meiksins Wood, 2000: 238-255).
in predpišemo uporabo novega, politično To seveda ne pomeni, da civilne svoboščine niso pomembne -korektnega znaka, bo ideološka vsebina	,	,	, . ,	, , v , . ,v . .
prvotnega znaka nedvomno hitro našla seveda so, vendar ne v obliki, kot jo določata kapitalistični sistem
novo materialno eksistenco in po potrebi in njegova pravna ideologija priznanja pravic. V sferi menjave
tudi spremenila formo, saj njeni materi- oziroma cirkulacije se posamezniki sicer kažejo kot enakopravni
alni pogoji, ki izhajajo iz realnih razmerij subjekti, katerih odnose uravnavajo pravne določbe, a v sferi družbene neenakosti, ostajajo nespreme- produkcije ostajajo objekt izkoriščanja, katerih edina vrednost je
njeni. (Centrih, 2007: 38)	,	_	i vi -i i ■
uporabna vrednost, ki jo imajo kot edina družbena sila, ki proizvaja presežno vrednost. Kapital je namreč indiferenten do različnih kulturnih/religioznih/etničnih/kolektivnih//ife-s/y/e identitet ljudi, ki jih izkorišča - pravzaprav med njimi celo briše razlike in jih enači, ko nanje gleda kot na abstraktno delovno silo, ta nepotrebni strošek proizvodnje. Povedano drugače, če se različnim oblikam diskriminacije ne bomo uprli s sistemskega vidika, bomo prej kot za njihovo odpravo ravnali v prid njihovemu ohranjanju. Sulice v boju za (kulturne) pravice identitetnih skupin in priznavanje drugačnosti so namreč prav tiste, ki te skupine navidezno izključujejo, le da letijo v drugi smeri. Posamezne skupine sicer lahko dobijo pravice in mogoče večjo vključenost, zlasti na formalni trg delovne sile, a na isti ideološki osnovi in v istih produkcijskih pogojih, ki so jih sprva iz trga »izključili«.
Kar se kaže kot družbena izključenost, je dejansko družbena vključenost, le da ta vključenost poteka na podlagi nižjih mezd oziroma na nižjih ravneh. Kapitalizem namreč nenehno proizvaja rezervno armado delovne sile, ki bo pripravljena - beri prisiljena - pristati na ostrejše pogoje izkoriščanja, te pa se nadalje zamaskira v voluntaristična diskurza pomoči žrtvam diskriminacije oziroma delovne nesposobnosti/nezadostnosti/nemotiviranosti. Oba načina legitimiranja se opirata na psihologistično ideologijo in njeno metodo partikulariziranja, ki zamaskirata strukturne pogoje neenakosti in prelagata odgovornost za njen obstoj na pleča posameznikov: če so prvi žrtve ene, bojda prirojene, naravne in večne značilnosti skupine, ki naj bi ji pripadali, so drugi krivi osebne neodgovornosti in nesposobnosti priboriti si svoje mesto v kapitalistični bitki (prim. Amin, 2009: 71).
Učinek identitetnega/kulturalističnega diskurza se potemtakem ne kaže v možnosti sobiva-nja mnoštva identitet, temveč v tem, da se odmakne debata o kapitalizmu in njegovi totalnosti. Razredno razmerje namreč ni le stvar osebne identitete in odločitve, ampak je konstitutivno razmerje za določen družbeni proces, t.j. neprestano akumulacijo kapitala in njegovo ekspanzijo. Na eni strani je tako bojem za priznanje pravic različnih skupnosti, kamor lahko prištevamo tudi politični aktivizem za pravice »Romov«, uspelo premestiti, marginalizirati in zasenčiti vprašanja o egalitarni distribuciji družbenega bogastva v času nepredstavljivega večanja družbenih razlik, obenem pa v okolju naraščajočih migracij in komunikacijskih povezav nevede spodbujajo ideje separatizma, netolerantnosti, šovinizma, patriarhalnosti in avtoritarizma, saj poenostavljajo in reificirajo skupinske identitete. S premestitvijo osrednjega problema in njegovim
reificiranjem tako dejansko delujejo proti logiki, v prid katere se načeloma izjavljajo in na nek način promovirajo družbene neenakosti ter tvegajo kršitve posameznikovih pravic. Na drugi strani pa epistemična blokada, ki jo izvaja kulturalizem v družboslovju in humanistki, zagotovo ne bi bila tako plodovita, če si kulturne teorije ne bi prisvojile polja preučevanja družbenosti in sebe uspešno postavile kot model za teorijo družbe nasploh. Z »vsesplošno kulturalizacijo spoznavnih predmetov« (Močnik, 2009: 387) je univerza navsezadnje le izpolnila svojo vlogo ideološkega aparata (Althusser, 2000: 79) neoliberalne države in njenega novega upravljanja znanstvenih politik in državnih razpisov.
Ko smo tako pometli pred ideološkim pragom identitetnih diskurzov, da bi se prebili do konceptualnega aparata, je nemara naposled čas za konkretno analizo, ki pa bo za nazaj potrdila uporabno moč izbranih konceptov.
Etnične skupine in hierarhizacija gospodinjstev
Ko bomo v nadaljevanju govorili o Romih in romskih naseljih, pojem Romi razumemo kot označevalec določene etnične skupine oziroma kulturne kategorije skupine ljudi z določenim skupnim vedenjem, ki se prenaša iz generacije v generacijo in ki vsaj teoretično ni vezana na državne meje. (Balibar in Wallerstein, 1991: 76) Kultura neke identitetne skupine je potemtakem le niz pravil oziroma verovanjskih shem, ki služijo socializaciji pripadnikov te skupine in ki jo navsezadnje ločujejo od preostalih. Poleg etnij v kapitalizmu obstajata še dve kategorizaciji skupin ljudi oziroma tako imenovanih ljudstev, in sicer rasa ter nacija. Četudi se vse kategorije legitimirajo na neki preteklosti, ki naj bi utemeljevala njihovo časovno kontinuiranost in medsebojno povezanost priznanih članov, pa so te kategorije predvsem politični konstrukti, ki so odvisni od specifične zgodovinske situacije, kar je navsezadnje tudi razlog za njihovo nekonsistentnost in nestalnost. Etnija, rasa in nacija so dejansko iz istega testa, vzrok njihove pojmovne raznolikosti pa lahko pripišemo zgodovinski strukturi kapitalistične svetovne ekonomije: rasa ustreza osni delitvi dela na center - periferijo; nacija se nanaša na politično nadstrukturo, tj. rojstvo suverenih držav, ki tvorijo in izhajajo iz meddržavnega sistema; etnična skupina pa je vezana na pojav gospodinjstev, ki omogočajo ohranjanje elementov nemezdne delovne sile v akumulaciji kapitala. Obstoj posamezne kategorije je potemtakem odvisen predvsem od skupine z večjo družbeno močjo, ki tvori kvalitativno in ne nujno tudi kvantitativno večino. Ker pa se vladajoče skupine in njihovi interesi skozi zgodovino spreminjajo, je tudi to, kar je relevantno za aktualno politiko vladajočih, predmet nenehnih reartikulacij.
V nacijo, raso oziroma etnijo se povezujejo različna gospodinjstva skladno s pozicijo, ki jo zavzemajo v strukturi kapitalističnega sistema. Za razliko od Wallersteina bomo mi dejali, da niti delavci niti kapitalisti niso izolirani posamezniki, ampak so z drugimi osebami povezani v gospodinjstva, največkrat na podlagi družinskih vezi, dolžnost članov gospodinjstva pa je zlasti skrb za dohodek skupnosti in udeleženost pri njegovi porabi. Hierarhijo gospodinjstev po vrsti in višini prejetih dohodkov pa legitimirata ideološka dvojčka univerzalizma in partikularizma: če ideologija univerzalizma upravičuje predvsem privilegije skupine ljudi, ki imajo vodstvene in nadzorne položaje, rasizem in seksizem s pomočjo tako imenovanih naravnih, večnih resnic, ki so enkrat kulturnega, drugič pa biološkega izvora, ideološko podpirata neprestano večanje družbenih razlik. Tako rasizem in seksizem skupaj z univerzalizmom koristita kapitalskemu oplajanju, ko prikrivata strukturno realnost in ločujeta ter atomizirata razred razlaščenih in
Po Wallersteinovem mnenju se družbena moč meri le znotraj posamezne države in tako je edina razlika med nacijo in etnijo v tem, da ima država načeloma le eno nacijo, a več etničnih skupin. Wallerstein izhaja iz obstoječega produkcijskega načina in tako ne preseneča, da tudi obstoj različnih vrst »ljudstev« misli znotraj državnega okvira, saj ravno država zagotavlja družbeno reprodukcijo razrednih družb. Za širšo analizo, zlasti pa teoretizacijo nacije kot nacionalne ničte institucije, ki omogoča sporazumevanje članov modernih, razrednih družb, glej Močnik (1999).
Vsi empirični podatki o Občini Grosuplje se nahajajo na spletni strani občine, http://www.grosuplje.si/portal_obcina/ www/index.php, 15. november 2011.
izkoriščanih. Etnizacija skupin potemtakem rešuje eno osnovnih kontradikcij historičnega kapitalizma: pravno enakost, ki pa je vedno v službi vladajočih, in dejansko neenakost v produkcijski sferi. Statusno-identitetne skupine (nacije, rase, etnične skupine, verske skupnosti, Wallerstein dodaja še spolno pripadnost in usmerjenost) potemtakem niso arhaični prežitki, temveč so produkt modernega sveta, ki imajo poleg tega čedalje pomembnejšo vlogo znotraj svetovnega sistema (Balibar in Wallerstein, 1991: 71-83; Wallerstein, 2006: 46-56).7
Romi v Grosuplju
Strukturni razlogi priseljevanja in zlasti profit slovenskega gospodarstva na račun izkoriščanja tuje delovne sile glej spodaj.
10 V popisu romskih naselij leta 2006 se je 158 prebivalcev opredelilo za Rome, 12 za »pol Slovenec, pol Rom«, 7 za Slovence in 6 kot ostalo. Popis je potekal v okviru terenske raziskave, ki sva jo opravila s kolegom Gregorjem Steklači-čem maja 2006. Celotna raziskava je bila sestavljena iz dveh vrst anket: ena je bila namenjena posameznikom, starejšim od
Mesto Grosuplje (6831 prebivalcev)8 je največje naselje Občine Grosuplje (18.808 stalno prijavljenih prebivalcev), ki leži nekaj kilometrov jugovzhodno od Ljubljane. Je sodobno mesto v različnih pogledih. Mestna krajina se spreminja v prid profitnih dejavnosti (zlasti z gradnjo različnih trgovskih središč, barov in blokovskih stanovanj visokega cenovnega razreda). Skladno s tržno usmerjeno mestno politiko je naraščanje prebivalstva obratno sorazmerno gradnji javnih vrtcev, šol in preostalih javnih površin. Glavno mestno razvedrilo tako predstavlja posedanje v premnogih barih, za katere bi lahko dejali, da imajo podobno vlogo kot vaške gostilne, cerkveni prostori ali gasilski domovi, ki so zaradi politik denacionalizacije in mestnega pridobitništva postali edini »skupen prostor« vaških 12. let, druga pa vsaki gospodinjski enoti. skupnosti po izgubi javnih prostorov. A nasprotno od skupnostnih
prostorov, ki so bili namenjeni vsem, so bari, Cerkve in gasilski domovi namenjeni le članom, pa naj se članstvo meri po dohodku, veroizpovedi ali pa izbiri prostočasne dejavnosti (prim. Dragoš in Leskošek, 2003: 48). Ne preseneča, da se Grosuplje po navadi prišteva k spalnim naseljem, za katere so značilni »skupnostna nedejavnost, odtujeni odnosi, odsotnost skupnostnih mrež ali odsotnost skupnostne produkcije« (Dragoš in Leskošek, 2003: 51).
Če skupnostna produkcija upada, pa podjetniška kar cveti. Občina je zgradila sedem obrtni-ško-podjetniških in industrijskih con, s svojimi različnimi programi in ustanovami (Medobčinski sklad za razvoj malega gospodarstva, Urad za finance, gospodarstvo in družbene dejavnosti, Družba za razvoj Grosuplja, Območna obrtna zbornica, Združenje podjetnikov) pa finančno spodbuja delovanje 1493 podjetnikov, samostojnih podjetnikov in zavodov. Mesto je relativno mlado, saj je šele industrializacija v šestdesetih letih sprožila pomembnejše priseljevanje, tudi iz bivših republik SFRJ.9 Pravzaprav je bila neposredna odvisnost industrijskega in gradbenega sektorja od dela priseljenih delavcev splošna značilnost tedanjega slovenskega gospodarstva (Zorn, 2010: 25). Danes bi lahko med pomembnejše industrijske obrate v Grosuplju uvrstili Black&Decker, ki izdeluje električne stroje, Mizarstvo Motvoz, Pekarno Grosuplje in Kogast, gostinsko-kovinsko galanterijo.
V Grosuplju in njegovi neposredni bližini je tudi pet naselij z večinskim romskim prebivalstvom10. Romi so v Grosuplje prišli s trebuhom za kruhom v začetku industrializacije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se v okolici mesta vsaka zase naselili dve romski družini. Približno dvajset let kasneje se je skupina Romov iz naselja Malo Mlačevo preselila na deponijo Stohan,
nekaj let zatem so se prve barake pojavile na polju za železnico, v neposredni bližini avtobusne in železniške postaje, v istem času pa so se tudi Romi, ki so prišli iz območja Krke, v prikolicah nastanili za mestnim pokopališčem. Družina, ki se je sprva ustalila v Oazi, ki leži približno dva kilometra zunaj centra Grosuplja v smeri Krka, se je v drugi polovici sedemdesetih let preselila kakih dvesto metrov nižje - naselje, ki ga tvorijo štiri, večinoma enosobne barake, se danes imenuje »Pri Nikotu«. V Oazo se je namreč tedaj preselila družina iz Ponove vasi. Če sta se ti družini selili zaradi lastnih potreb, so Romi iz naselij »Za železnico«, »Stohan« in »Za pokopališčem« morali zapustiti svoja bivališča zaradi zunanje prisile.
Občina Grosuplje se je namreč pred približno desetimi leti odločila za gradnjo stanovanjskih blokov na polju za železniškimi tiri, v neposredni bližini ozemlja, kjer so tedaj živele romske družine. Zato je približno kilometer nižje od območja novogradnje za industrijsko cono, na najbolj mokrotnem delu grosupeljskega kraškega polja postavila betonske plošče kot osnovo za bodoče barake, napeljala vodovod in tja prisilno preselila romske družine iz treh omenjenih naselij. Javnost seveda ni slišala toliko o predvideni profitni gradnji kolikor pa o neurejenih, nelegalizi-ranih in nemoralnih naseljih z nizkim higiensko-sanitarnim standardom11 ter o občinski politiki pozitivne diskriminacije in njeni pripravljenosti za izboljšanje življenjskih razmer Romov.
S prisilnim bratenjem družin se večina preseljenih prebivalcev ni strinjala. Smrekec, ki je bilo zasnovano kot enotno naselje, se je tako od samega začetka razdelilo na Smrekecl (52 prebivalcev) in Smrekec2 (53 prebivalcev), med katerima teče majhen potok, naselji pa sta si kmalu uredili tudi ločeni dovozni cesti. Ena izmed družin, ki je bivala za mestnim pokopališčem, se je raje odločila za nakup lastnega kmetijskega zemljišča na polju, ki leži ob cesti v Ponovo vas, smer Št. Jurij, naselje pa se danes imenuje Banat (27 prebivalcev). V nasprotju s Smrekcema, ki sta v občinski lasti, so zemljiške parcele, na katerih stojita Oaza (20 prebivalcev) in Pri Nikotu (28 prebivalcev), delno v občinski in delno v zasebni lasti.
Smrekec je od decembra 2009 tudi edino romsko naselje z električno napeljavo (tako imenovana »kamp« elektrika), a brez kanalizacije, tako da nobena baraka nima urejenih ne sanitarij ne kopalnice. Vse odplake potemtakem odtekajo po naselju in povzročajo neprijeten vonj, pojavljajo se tudi miši in podgane. Do naselja vodi zelo slaba oziroma praktično neprevozna makadamska cesta. Dvosobne lesene barake so v slabem stanju (namesto oken imajo nekateri polivinil) in brez vsakršne izolacije. Pozimi je v njih ledeno, poleti vročično. Okrog barak je nasut pesek, in kadar dežuje, je naselje poplavljeno, saj se lahko deževnica zbira le v luknjah. Barakarski naselji Pri Nikotu in Banat, kjer prebivata v vsaki po ena razširjena družina, sta podobno brez električne in vodovodne napeljave, brez urejene kanalizacije in sanitarij ter s slabim dovozom. V Oazi, ki se jo ima za zgled »urejenega romskega naselja«, so prav tako postavljene lesene, a ometene barake z več prostori. Prebivalci najmanj številčnega naselja še vedno nimajo elektrike, imajo pa urejeno kanalizacijo, vodovod, sanitarije in kopalnice.
Leta 2006 jih je med odraslimi prebivalci v petih romskih naselij enaindvajset imelo končano osnovno izobrazbo, trije so opravili poklicno, vajeniško ali industrijsko šolo, brez osnovne izobrazbe pa je bilo štiriintrideset odraslih. Večina prebivalcev romskih naselij v Grosuplju tako predstavlja nižje kvalificirano delovno silo.
V času naselitve v Grosuplje so Romi dohodke v gospodinjstvo prinašali iz različnih virov: nabiranje gob in zelišč (38 odstotkov); sezonska (32 odstotkov) (zlasti kot hlapci na kmetijah)
Naselje naj bi bilo »po besedah župana nevzdržno iz sanitarno zdravstvenega vidika, po videzu zanemarjeno, Romi pa so zaradi agresivnosti in neprilagodljivosti izrazito moteči za okoliško prebivalstvo, kar povzroča konfliktne situacije in napetosti, te pa rastejo iz dneva v dan,« dostopno na: http:// www.varuh-rs.si/index.php?id=1370&tx_ ttnews%5Bpointer%5D=52&tx_ ttnews%5Btt_news%5D=132&tx_ttne ws%5BbackPid%5D=48&cHash=daff9e aa30, 15. november 2011.
12 Več informacij o zavajanju javnosti na http://www.mddsz.gov.si/si/delov-
na_Podrocja/trg_de|a_in_zaPos|ovanje/ in redna zaposlitev (7 odstotkov) (še posebej v Komunalnem delo na crno/skupaj ustavimo delo in j. ,. ^ i. i t i ■ » i ■ ■ v	n 11
~ . r	.r ~ podjetju Grosuplje, v lokalni zelezarni in na žagi, v Gradbenem
zaposlovanje_na_crno_za_svetlo_priho-
dnost/, 15. november 2011.	podjetju Grosuplje, v proizvodnji podjetij Gorenje Tiko, v
Black&Deckerju, Motvozu in platno); zbiranje starega Železa (11 odstotkov) in barvnih kovin (11 odstotkov); prosjačenje (11 odstotkov); iz naslova socialne pomoči (22 odstotkov); glasbeni nastopi (1 odstotek) in drugo (3 odstotke). Leta 2006 pa so bili za določen čas zaposleni trije Romi, in sicer v avtopralnici, v šoli kot šolski pomočnik in na Deponiji za ravnanje z odpadki, od tega sta odtlej dva že izgubila službo. Veliko se jih je preživljalo z nabiranjem odpadlega železa, nekateri so še vedno opravljali sezonska dela (spravilo poljščin z njive, gradbena dela), le redki so še nabirali gobe in zelišča za prodajo in tako je bilo preživetje praktično celotnih naselij odvisno od socialne pomoči. Omenimo lahko, da je večina današnje romske populacije v Grosuplju v aktivno življenjsko obdobje stopila v posebnem zgodovinskem momentu, in sicer v času samostojne Slovenije.
Prihodki v gospodinjstva z večinskim romskim prebivalstvom danes torej izhajajo iz različnih virov, kar navsezadnje ni nič posebnega. Kot pravi Wallerstein, skoraj ni gospodinjstva, ki se ne bi preživljalo z različno kombinacijo petih virov dohodka (mezda, proizvodnja drobnega blaga, samooskrba, renta, transferna plačila), in dejansko je malo družinskih gospodinjstev, ki ne bi imela niti enega od njih. Lahko torej rečemo, da je večina romskih gospodinjstev polproletarnih, saj v večini od njih dohodki od plač znašajo manj od polovice celotnega dohodka gospodinjstva. Polproletarna gospodinjstva so kapitalistom ljubša od proletarnih - za preživetje polproletarnih gospodinjstev skrbi dodatni dohodek, ki ne prihaja iz mezde in ki ga povečini prispevajo člani gospodinjstva, ki niso v mezdnem razmerju. Iz tega izhaja razlog za strukturno tendenco zaposlovanja »polproletarnih« delavcev, ki so hkrati voljni in primorani, da se vključijo v mezdni stroj pod kakršnimi koli pogoji. Hkrati ko delodajalec premaga delavca v boju za ohranjanje minimalnega plačila in mu torej lahko nameni nižje plačilo za opravljeno mezdno delo, si poveča profit oziroma presežno vrednost. Tako so člani gospodinjstva, ki ne opravljajo mezdnega dela, posredno vpeti v kapitalistični proces (četudi navidezno niso vpeti v neposredni kapitalistični proces), saj s svojim dohodkom, ki je namenjen reprodukciji delovne sile oziroma posameznega gospodinjstva, vzdržujejo osnovo za obstoj kapitalizma - rezervno armado delovne sile.
Četudi je rast polproletarnih gospodinjstev splošen učinek neoliberalne politike, se romska gospodinjstva v Grosuplju preživljajo zlasti s pomočjo transferjev v obliki državne socialne pomoči in pobiranjem železa, ki ga opravljajo na črno. Njihova situacija ni ne edinstvena ne nekaj novega, vseeno pa je v našem družbeno političnem prostoru izjemno rizična, saj neolibe-ralni pohod nenehno ogroža obstoj socialne države, ki deluje v javno dobro svojih državljanov, ne pa v prid privatnemu bogatenju lastnikov kapitala. Poleg tega je slovenska država v letošnjem letu z zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno12 napadla tudi neformalni sektor, pri tem pa je zanimivo, da jo upad priliva davkoplačevalskega denarja ne skrbi, denimo ko sprejema zakone o uvajanju prekarnega dela in agencij za posredovanje delavcev.
Obdobje prehoda
Konec osemdesetih smo bili priče burnemu dogajanju. Sprememba družbenopolitičnega sistema je namreč potekala na dveh nivojih: politično se je prehod iz večnacionalne v (eno)nacio-
nalno državo zgodil s pomočjo uvedbe parlamentarne demokracije; na gospodarski ravni pa je samoupravljanje, ki je temeljilo na družabni lastnini, zamenjal neoliberalni tržni kapitalizem.
Prva sprememba med drugim zadeva subjekt državne suverenosti in njegovo transformacijo. Ustava SFRJ iz leta 1974 za dejanski zgodovinski subjekt določi delovne ljudi (eksplicitno omenja delavce, kmete, delovno inteligenco in vse napredne ljudi Jugoslavije), ki jih vodi njihova Komunistična partija. Državljani SFRJ so tako vsi prebivajoči na njenem ozemlju, ne glede na statusno-identitetno skupino, ki ji pripadajo, saj je ustavnost jugoslovanskega naroda izhajala iz narodnoosvobodilnega boja ter socialne revolucije med in po 2. svetovni vojni. Jugoslovanski državljani in stalni prebivalci Slovenije so bili tako v pravicah in dolžnostih izenačeni z domačini, diskriminacija in zavračanje priseljencev pa nista bila ne sistemska ne samoumevna (Centrih v Zorn, 2010: 29).
Nasprotno pa je nacionalni projekt poenotenja kulturne in politične elite na koncu 20. stoletja temeljil na identitetni oziroma kulturni osnovi in tako je zgodovinski subjekt neodvisne Slovenije slovenski narod - slovenska ustava iz leta 1991 Republiko Slovenijo definira kot državo vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na večstoletnem boju za narodno osvoboditev -, suverenost pa postane suverenost večinskega naroda. Če je socializem prebivalce obravnaval v razrednih kategorijah - kot delavce, v osamosvojitveni evforiji v ospredje stopijo etnične dimenzije.
Nemara bi ravnali podcenjujoče, če bi verjeli, da lahko etnonacionalistično pranje možganov učinkuje kar čez noč in da lahko spremembe v ideološki nadstavbi določajo spremembe odnosov v produkcijski sferi. Ne smemo pozabiti, da sta razpad socialistične in oblikovanje nove države potekala brez večjih pretresov, saj so oblast obdržale vladajoče skupine nekdanjega enostrankarskega razreda zahvaljujoč ideološki »prožnosti«, ki jo je prejšnji sistem dosegel v
13 Naraščanje brezposelnosti v Sloveniji je potekalo nekako takole: 10.000 brezposelnih leta 1980, 29.000 (3 odstotki) svojih poslednjih izdihljajih in s podporo bivše kulturniške elite. leta 1989, 44.000 leta 1990, dve leti	\ .v. kl .	' . , r rT	, T v .
. .	... . .	Vladajočim oblastnikom je tako uspelo razredno ločnico prene-
kasneje 1992 pa je bila brezposelnost
že 12,6-odstotna (164.000 ljudi) (Zorn, sti v iluzorne kulturne ločnice, s čimer so si zagotovili ideološke 2010: 35).	pogoje za vzpostavljanje razmerij gospostva, vzpostavitev priva-
tne lastnine pa je ob sočasnem pojemanju institucij kolektivnega delovanja, solidarnostnih vezi in z večanjem družbenih neenakosti poskrbela za vznik ideologije individualizma. Lahko bi dejali, da se je baza skupnega pridobitniškega interesa dokončno izoblikovala s procesom denacionalizacije, ki je omogočila »prvotno akumulacijo kapitala«. Dragoš in Leskošek (2003: 37) denacionalizacijo imenujeta »največji 'socialni' transfer vseh časov«, saj je slovenska država edina na svetu, ki je denacionalizacijo uvedla v obsegu stoodstotnega vračanja v naravi, vključno s fevdalno lastnino. Denacionalizacijski dekret je namreč omogočil vračilo po vojni odvzetega premoženja, vključno s fevdalnim, ki je bilo odvzeto že v »meščanskem« režimu stare Jugoslavije. Četudi naj bi denacionalizacija služila popravljanju krivic z vzpostavljanjem pravičnega stanja, je dejansko občutno povečala neenakost na eksistenčno najpomembnejših področjih, in sicer v dohodku iz lastnega dela in premoženja. Leta 1998 je tako dohodek iz plače med najbogatejšimi predstavljal le 29,1 odstotka dohodka celotnega gospodinjstva (Hanžek in Gregorčič, 2001: 98). Z Wallersteinovim besediščem bi lahko dejali, da je v prvem obdobju slovenske tranzicije veliko gospodinjstev živelo od transferjev, le da so enim pomagali preživeti, drugim pa obogateti. Denacionalizacija ni namreč nič drugega kot vrsta državnih transferjev za redistribucijo bogastva (Wallerstein, 2006: 46).
Denacionalizacija pa za tukajšnjo razpravo ni pomembna le z vidika večanja družbenih neenakosti po osamosvojitvi, temveč tudi v zvezi s transformacijo družbene lastnine in njenih daljnosežnih posledic tako na ideološki kot materialni ravni, ki jo debate o legalizaciji, urejanju in kar je podobnih infrastrukturnih zagat v zvezi z romskimi/ilegalnimi naselji, praktično ne omenjajo. Proces denacionalizacije je namreč prej družbeno zemljo dal v roke privatnim lastnikom in veliko naselij, ki so bila dotlej povsem zakonito postavljena na zemlji v družbeni lasti, je s pravno uredbo postalo ilegalnih. Če je nov pravni sistem dal podlago zahtevam po preselitvah romskih naselij po letu 1991, pa je osamosvojitvena nacionalistična evforija določila politiko preseljevanj, navadno v segregirana in infrastrukturno slabo urejena območja in ne, denimo, v neprofitna stanovanja.
Obdobje prehoda [reload)
Izjemno sovražni nacionalistični javni diskurz, ki se je uveljavil v času vzpostavljanja novega politično-ekonomskega sistema, ima pravzaprav dva izvira, ki ju povezuje podtalnica kapitala: treba je bilo določiti kriterije za pridobitev državljanstva, državljanskih pravic in obseg iz njih izhajajočih socialnih pravic ter kriterije, komu se dodeli manjša košarica socialnih pravic oziroma se ga odpusti - praksa, ki je bila v prejšnjem sistemu ideološko in pravno nedopustna. Preprosteje, v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja - še posebej v času pred izvedbo prvih kolektivnih pogajanj socialnih partnerjev! - sta bila osrednja tema slovenske politične elite vprašanje novega slovenskega državljanstva v povezavi s »slovenskostjo« in politika zaposlovanja tujcev, ki si je politično pomembnost priborila zlasti zaradi naraščajoče brezposelnosti.13
Slovenske tovarne so namreč z osamosvojitvijo in odprtjem meja izgubile pomemben jugoslovanski trg in državno zaščito ter postale udeleženke mednarodnega trga konkurenčnosti.
14 V drugi polovici dvajsetega stoletja, v času tako imenovane informacijske
Tržni mehanizmi so vplivali tudi na organizacijske spremembe	revolucije, so kapitalistično produktivni
i j- ,■■ i ■ r j- .-v ■ ji v •	-i	postali zlasti finančne transakcije, razvoj
nemalo podjetij, ki so rordističm model počasi zamenjala s
informatike in tehnologij ter intelektualne postfordističnim (Stanojevič, 2008: 26-32). Zapiranje tovarn,	in nematerialne dejavnosti, medtem ko odpuščanje delavcev, neredno izplačevanje plač in stavke so	so se industrijski obrati materialne probile in so posledice strukturnih sprememb14 na svetovni ravni	izvodnje preselili na periferna območja
ter reorganizacije in revalorizacije dela v prid tako imenova- s cenejšo delovno sil° in »prožnejšo«
delovno zakonodajo.
ni kognitivni proizvodnji, ki jim v čedalje ostrejših razmerah tržne konkurence niso mogli ubežati niti grosupeljskih »tigri«.
Večanje splošne socialne ogroženosti in negotovosti pa lahko vodi le v rast družbenih napetosti, konfliktov ter diskurza nestrpnosti, ki slabijo delavsko solidarnost in moč delavskega gibanja.
Poleg tega je v času uvajanja novega gospodarskega sistema in prvih kolektivnih pogajanj (od 1987 do 1992) delavsko gibanje temeljilo zlasti na delavcih fordističnih tovarn, ki so imeli bolj ali manj zagotovljeno zaposlitev z vsemi zgodovinsko izborjenimi socialnimi pravicami. Sindikalno gibanje je v kolektivnih pogajanjih v času osamosvajanja sicer izbojevalo, bolje ubranilo, osnovne delavske pravice, ni pa se ukvarjalo s samim konceptom zaposlitve. Večino gibanja so namreč sestavljali delavci fordističnih tovarn, ki so bolj ali manj zaposlovale za poln delovni čas (Stanojevič, 2008: 26-32). Zaradi videza zagotovljenega dela združeni delavci tako niso artikulirali vprašanja zaščite v primeru brezposelnosti in prekarizacije dela. Vprašanji, kdo postane tehnološki presežek in koga se zaposli mimo ustaljene legitimne prakse, pa se vedno artikulirata na osi etničnega hierarhiziranja delavcev in delavk (prim. Zorn, 2010: 20).
Kot smo lahko videli, sodijo prebivalci v romskih naselij v Grosuplju predvsem v skupino nizkokvalificiranih delavcev, zato si bomo podrobneje pogledali zlasti dogajanje v sektorjih, ki se jih po navadi povezuje z nizkokvalificirano delovno silo - in ki predstavljajo steber slovenskega gospodarstva. Kljub zagotovljenim državnim naročilom (gradnje avtocestnega omrežja) in visokemu povpraševanju po storitvah - torej zagotovljenemu dobičku, ki bi načeloma lahko omogočil dostojno plačilo delavcev - je državna politika gradbeni, kmetijski in gozdarski sektor določila kot deficitarno področje, nizko zaposljivost pa je ohranjala z ideologijo »umazanega dela« in vzdrževanjem nizkih mezd, ki stalno prebivajočemu delavcu v Sloveniji ne bi omogočila (dostojnega) preživetja. Tako je v gradbeništvu, kmetijstvu in gozdarstvu primanjkovalo delovne sile, saj se domači delavci v teh dejavnostih predvsem zaradi slabih delovnih razmer in nizkih mezd niso želeli zaposlovati. Nasprotno pa tuji delavec kapitalistu predstavlja cenejšo delovno silo in torej večji profit: slednji mu lahko ponudi nižjo mezdo - pogosto pride imigrantski delavec v Slovenijo sam, brez družine in »dodatnih« bremen, saj njegov matični dom ni daleč, obenem pa nima zaščite lokalnih sindikalnih organizacij in sistema družbeno priborjenih pravic, zato ga lahko delodajalec izsiljuje tudi z daljšim delovnim časom in napornejšim delom. Ko pa ga ne potrebuje več, mu le prekine delovno dovoljenje, srboriteži pa slej ko prej pridejo v roke organom pregona, ki nato poskrbijo za njihov odhod (Breznik, 2005: 136-140). Izjemno nacionalistični in šovinistični diskurz proti vsem tujcem slovenskega naroda in njegove biti je tako nudil legitimacijo za fleksibilizacijo dela brez varnosti, danes vsesplošno prekarizacijo, ki so jo sindikati na pogajalsko mizo postavili šele nedavno.
A Slovenija je priseljevanje delavcev iz preostalih regij Jugoslavije poznala že pred razpadom Jugoslavije. Nemalo izmed teh delavcev, ki so navsezadnje na enak način kot vsi preostali, ideološko in zakonsko prepoznani državljani Slovenije, prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja, je bilo s transformacijo družbene lastnine v zasebno izključenih iz delitve tega premoženja v obliki certifikatov in možnosti odkupa stanovanja po nekomercialnih cenah, to prakso pa je še podkrepil
15 Registracijo prebivalstva v Sloveniji ureja zakon o prijavi bivališča, izhajajoč iz
pravice posameznika do svobode gibanja p0St0pek pridobitve državljanstva, za katerega so morali priseljenci in izbire prebivališča, skladno z 32.	vt j j v	■■■ i	i-w i5 ■ i-i j
„. , nr . . ... za razliko od domačinov zaprositi. Stalno bivališče15 je bil eden členom ustave RS. (Glej zakon o prijavi	.
prebivališča, uradni list RS, št. 59/06 - osrednjih kriterijev pridobivanja državljanstva za vse že prebivajo-uradno prečiščeno besedilo.)	če na ozemlju nastajajoče države. Prijava stalnega bivališča pa je
bila od začetka onemogočena tistim, ki so bivali v tako imenovanih začasnih bivališčih, se pravi v samskih domovih ali nelegalnih stanovanjskih objektih oziroma barakarskih naseljih, ki jih je bilo v okolici Ljubljane leta 1980 osemnajst (Zorn, 2010: 25-29).
Romi v Grosuplju imajo še danes pogosto prijavljeno stalno prebivališče na hišnih številkah, ki so še pogosto le fiktivne ali pa jih sploh ni. Seveda brez zapletov ne gre: Občina Grosuplje je tako marca 2003 na upravno enoto poslala dopis, v katerem jo je okarala za nevestno izpolnjevanje dolžnosti, saj naj bi se slednja preveč »liberalizirala« in prijavljala stalna bivališča Romov na podlagi fiktivnega in neobstoječega naslova, četudi naj Romi ne bi izpolnjevali pogojev za pridobitev stalnega prebivališča v občini (Škraba, 2007: 120). Nemalo Romov dejansko sodi v etnično heterogeno skupino 25.671 izbrisanih iz državnega registra, ki so bili izključno pripadniki drugih narodov nekdanje Jugoslavije z državljanstvom SFRJ (Bošnjaki, Srbi, Hrvatje, Črnogorci, Makedonci, Albanci, Romi in kakšen Slovenec iz etnično mešanega zakona oziroma rojen v eni od drugih republik bivše SFRJ), medtem ko tujcev nedržavljanov SFRJ izbris ni doletel. Pri tem je pomembno, da status državljanstva določa vse preostale pravice - etnično pestri skupini izbrisanih je bilo skupno to, da so formalno ostali brez pravic iz naslova vzgoje, izobraževanja, zdravja in socialnega zavarovanja. Brez države, ki bi »stala za njimi«, so »izbrisani« podobno kot imigrantski delavci postali najprikladnejša žrtev kapitalskega izkoriščanja.
Prebuditev v moro evropskega sna
Z vpeljavo tržnega modela, spremembo političnega sistema in pogajanji za vstop v zvezo Nato in EU se je Slovenija dokončno podredila neoliberalnemu odgovoru na krizo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Politično areno odtlej zavzemajo mednarodne institucije (Mednarodni denarni sklad, OECD, Svetovna banka, kasneje tudi evropska komisija itn.) in vladajoči izkori-ščevalski razredi vsake države, katerih skupni interes omogoča njihovo globalno konsolidacijo in vsiljevanje neoliberalne politike vsem državam (Močnik, 2006: 15-17). Deregulacija, privatizacija in odpiranje meja mednarodnemu kapitalu postanejo osnovne dolžnosti vlad na periferiji kapitalističnega centra, katerih edini instrument ostaja demografska politika, se pravi prilagajanje domačega trga delovne sile potrebam kapitalističnega izkoriščanja.
Gradualno podrejanje državnih politik in večanje stopnje izkoriščanosti delovne sile gre v primeru Slovenije razumeti dobesedno - tranzicijski »uspeh« v devetdesetih je namreč posledica začetne sorazmerne razvitosti države v SFRJ, ne poslušanja liberalnih nasvetov, ki ga je s pomočjo manifestacij proti privatizaciji a la Jeffrey Sachs izbojeval organiziran delavski razred, kot tudi privolitve delavskega razreda na nižje mezde. A ihta po pridružitvi v EU je pospešila čedalje večjo liberalizacijo trga delovne sile in demontažo institucij socialne zaščite, ki je svoj vrhunec dosegla z desno vlado (2004-2008) in njeno izrecno napovedjo napada na socialno državo. Takrat je ponovno močno sindikalno gibanje sicer ustavilo sprejemanje radikalnih neoliberalnih reform, zlasti uvajanje enotne davčne stopnje, žal pa ni uspelo ustaviti privatizacije javnih storitev, nižanja socialne varnosti zlasti ob izgubi zaposlitve, vsesplošnega uvajanja negotovih oblik zaposlitve ipd. (Močnik, 2008: 78)
16 Dostopno na http://www.vlada.si/ fileadmin/dokumenti/si/projekti/projek-Tako nacionalni akcijski program zaposlovanja (NAPZ) ti_do_2009/akcijski_nacrt_zaposlova-iz leta 2004,16 ki je v popolnem sozvočju z evropsko politiko nja_04.pdf, 15. november 2011. zaposlovanja in s cilji lizbonske strategije na področju dela in 17 V Slovenski ¿Piodni strategiji 2010-
zaposlovanja, določa politiko zaposlovanja za težje zaposljive 2013 lahko ponovno beremo, da je OECD , ,	v v i i i , • i	i ■ /	i- Sloveniji med drugim priporočila, da naj
osebe, kamor sodi)o: ženske, dolgotra,no brezposelni (sem sodi javni sektor - kjer je mogoče - uporablja tudi večina odraslih Romov), starejši od 55 let in mladi do 25. pravno-organizacijske oblike zasebnega leta. Poleg spodbujanja samozaposlovanja (str. 14), privatiziranja sektorja, za kar je potrebno »opraviti anali-solidarnostne vezi z nastajanjem socialnih podjetij in kooperativ zo možnosti preoblikovanja javnih zav°d°v
(str. 12) in menedžerizacije zavodov za zaposlovanje17 je vlada javnih skladov v pravne ^k*3, kot f -vTi m ■ -i i-	i-i določa Zakon o gospodarskih družbah«. Ce
p° priporočilih EU pripravila tudi program zaposlovan|a preko pomiki temu pravijo modernizacija javnega javnih del, s katerim se je v sedmih letih med drugim zapo- sektorja - beri pretakanja javnega denarja slilo 31 romskih pomočnikov in 30 romskih koordinatorjev. A v privatne žepe, diktiranje metod in ciljev
zaposlovanje prek javnih del ne poskrbi le za statistični padec delovanja s strani zasebnih industrij,
prelaganje tveganja privatnih investicij na
brezposelnosti, ampak tudi legitimira in posplošuje neoliberal-
javne institucije -, se zaposlenim podobna no deI°vn° p^bo ki ne °m°g°ča d°Ig°r°čne zap°sIitve z privatizacija javnih storitev kaže v načinu zgodovinsko izbojevanimi socialnimi pravicami ter daje zakon- upravljanja zavoda po načelih zasebnih sko podlago uveljavljanju nižjih mezd. Delavci brez pravic korporacij, katerih cilj je dobiček zavoda-
so prepuščeni izkoriščanju delodajalca, ki jih lahko kadarkoli	-podjetja in ne vračil° davkoplačevalskega
denarja ter ohranjanje zaupanja državlja-odpusti. NAPZ tako na podlagi lizbonske strategije institucio- '	' • ,, •
.	,	.? . „ , ..	nov v egalitarno politiko javne blagajne.
nalizira fleksibilnost delovne sile, s čimer Evropska unija breme
konkurenčnosti le prenaša na delavske razrede zlasti perifernih	18 Leta 2003 je bNo med brezposelnimi
, v „ ,	.	v1.. -,.	,	i -i	42,8 odstotka ljudi brez poklicne izobraz-
drzav. Poleg tega je vpra^va tudi sama struktura zap°slenih,	be. poleg tega je največji osip med tistimi,
saj se prek javnih del zaposluje predvsem moške za opravljanje	ki so vključeni v strokovno izobraževanje
enoličnega, fizičnega dela. Kar ideologija predstavi kot »umaza-	(NAPZ, 2004: 8). Ker je stopnja dosežene
na, nečastna dela«, so dejansko le podplačana dela, ki potekajo	izobrazbe najpomembnejši vir dostopa do
v izjemno dereguliranih delovnih pogojih, od katerih se morata trga dela in iz te participacije izhajajoče , i - i i • i i i v	• i v • v vi-	■ pravice, ki so steber socialne varnosti
slovenski delavec in delavka čim prej ba^ če ne želita pasti v	posameznika, se tako oblikuje rizična sku-
začarani krog revščine in družbene izključenosti (Urh, 2009:	pina prebivalstva, ki se vrti v začaranem
84-90, gl. tudi Breznik, 2005: 137-139). Za večje zaposlovanje	krogu revščine - nezadostne izobrazbe -
nižje kvalificiranih, ki v Sloveniji še vedno predstavljajo velik	naraščajoče marginaliziranosti.
delež,18 vlada tako spodbuja negotove oblike zaposlovanja, ki	19 Z vidika aktualnosti je zlasti zanimiva
ne omogočajo eksistenčne varnosti. Utemeljitev strategije samo-	strategija reševanja brezpose|nosti, ki
zaposlovanja pa tudi pokaže, kako (neo)liberalizem strukturne	jo Svetovna banka priporoča v poročilu
,	i ,■ i	-i	Roma Inclusion: An Economic Opportuni-
vzroke družbenih neenakosti prelaga na pleča posameznika s
r t> r r	ty for Bulgaria, Czech Republic, Romana
slavljenjem »individualne odgovornosti«: »[Samozaposlovanje] and Serbia. Program mikrofinanciranja
s širjenjem podjetniške miselnosti in kulture motivira presežne Kiut, ki ga že izvajajo na Madžarskem
delavce in brezposelne osebe za samoaktiviranje in reševanje od februarja 2010, pomaga pripadniku
lastne brezposelnosti.« (NAPZ, 2004: 14)19 Tako ne čudi, da se romske ^T^ odPret'malo podjetje
s pomočjo pridobitve kredita z 20-odsto-mn°g°teri sodobni programi, ki jih financira EU, izvajajo pa tno obrestno mero pod pogojem, da ima nevladne organizacije, pogosto na podlagi prostovoljnega - beri podjetje štiri do sedem zaposlenih, ki ne neplačanega - dela, »osredotočajo na krepitev in razvijanje moči smejo biti člani istega gospodinjstva, in
oziroma spretnosti posameznih Romov, trening socialnih veščin da odpre varčevalni račun pri Reiffei-
Mi	-i ■■ i	i i- ■ j \ ju ■ ■ v- v	i sen banki. Program se torej problema
so komunikacijske spretnosti ipd.), spodbujanje sirse romske . . &„ . .. Jr . ,	■ i v t i- i ■	i •	■	-i ■ zaposlovanja rešuje na izjemno haus-
skupnosti k čim bolj aktivnemu udejstvovanju na socialnem in smannovski način, kot bi dejal Engels,
političnem področju« (Urh, 2009: 99). Povedano drugače, posa-
mezniki, ki jih ni dosegla »šola kot vladajoči aparat neoliberalne države«, bodo interpelirani v vladajočo ideologijo »osebne odgovornosti« s pomočjo različnih nevladnih organizacij, zmagovalci indoktrinacije pa se bodo lahko pridružili političnim identitar-nim bojem in poskrbeli za nadaljnje tolmačenje novodobne planetarne vulgate.
Poleg služenja mednarodnemu kapitalu z izpolnjevanjem zahtev njegovih institucionalnih zastopnikov (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovska organizacija, Evropska unija, OECD) morajo sodobne nacionalne vlade tudi izpolnjevati določbe univerzalnega prava o varstvu človekovih pravic, ki jih predpisujejo njegove samozvane mesije (Svet Evrope, ZDA, EU) (Močnik, 2006: 54-59). S tem periferijo ohranjajo v njeni večni »zaostalosti«, lokalnim politikom pa priskrbijo opravičilo za njihovo hlapčevanje mednarodnemu kapitalu in nenehnim austerity measures, ki ga je deležen delavski razred. Zlasti Svet Evrope postsocialističnim državam vzhodne in jugovzhodne Evrope redno maha z moralističnimi in pokroviteljskimi poročili, ki jih pogosto izvajajo mednarodne in baje nevtralne finančne institucije (Svetovna banka, OECD), ki naj dokazujejo (ne)izpolnjevanje in nespoštovanje človekovih pravic v analiziranih državah ter kvalitativni manko obravnavanih regij na poti do »civiliziranega in demokratičnega Zahoda« ali pa »prežitke komunizma«. A »tranzicija« je le posebna ideološka forma, ki se kaže prebivalcem tukajšnjega območja in služi za legitimacijo družbenih procesov po razpadu socializma in uveljavljanju neoliberalnih politik kot edinega načina za izhod iz »balkanskega barbarstva«, njeno hegemonijo pa uveljavljajo institucije tako imenovane mednarodne skupnosti, predstavniki Zahodne Evrope, ameriške visoke politike in mednarodnega gospodarstva (Močnik, 2003: 88-89).
Nadalje množičnost raziskav in poročil, ki preštevajo žrtve nasilnega in diskriminatornega ravnanja z Romi v današnjih postsocialističnih državah kot tudi v njihovih predhodnicah, prispevajo k revizionizmu polpretekle zgodovine, s čimer se pridružujejo poskusom prikazovanja komunizma in fašizma kot obliki totalitarizma, ki želita izničiti dosežke socializma.20 »V novi fazi globalizacije so se sistemske spremembe združile z ideološkimi interesi; razvile so se težnje po 'linearni' obnovi zgodovine, ki naj bi izključevala kritiko zahodnih politik« (Samary, 2008: 189). Poleg tega, da je bila Jugoslavija edina socialistična država, ki ni izvajala sistemskih asimilacijskih kampanj, ljubih voditeljem na Češkem, Poljskem, v Sovjetski zvezi, Romuniji in na Madžarskem (Urh, 2009: 79), so bili Romi v balkanskih državah zaradi drugačne povezanosti družbenih sfer dejansko bolje zastopani na vseh treh družbenih področjih, na pravno-politič-nem, kulturnem in ekonomskem.
Jugoslovanska ustava je namreč Romom priznala status uradno priznane etnične manjšine, s čimer so dobili pravico do političnega organiziranja in predstavnosti v političnih telesih - denimo v skopski svet leta 1948 - v osemdesetih pa tudi naroda, četudi so slednjega Romom priznali le v BiH in Črni gori (Crowe, 1994: 222-228). Slovenska ustava pa Romom ne prizna statusa narodne manjšine, saj jih v svoji esencialistični koncepciji naroda obravnava kot »neavtohtone« prebivalce, podobno kot imigrante,21 to razumevanje pa med drugim utrjujejo in legitimirajo študije Inštituta
saj sta ravno financializacija in najemanja kreditov generatorja aktualne krize. Poleg tega je pomemben tudi pretok javnega denarja za privatne namene in osebne dobičke, saj program sofinancirajo evropski strukturni fondi in evropska komisija.
20	Junija 2008 je s Praško deklaracijo češki senat pozval parlament EU, naj komunizem in nacizem prepoznata kot del evropske totalitarne dediščine. Evropski parlament je tako 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je 23. avgust postal dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
21	V enem izmed prispevkov zbornika s posveta Romi, Slovenija, Evropa, ki je potekal 15. februarja 2002 v organizaciji INV, zvemo, da »[r]omska skupnost v Sloveniji nima položaja nacionalne manjšine. Gre za posebno etnično skupnost, manjšino, ki ima posebne etnične značilnosti (lastni jezik, kulturo in druge etnične posebnosti).« (Obreza, 2003: 51) Naš poudarek.
22 Po mnenju Šumi raziskave INV sledijo ideji o nujnosti vzgoje in korekture ustav-
za narodnostna vprašanja (INV).22 Romi danes potemtakem lahko nih manjšin, ki naj bi zaradi oddaljenosti j i ■ ■ i-.-v -i j i , i i j ■ j ■	(fizične za narodne manjšine, kulturne za
sodelujejo v političnih debatah, a le pod pogojem, da sprejmejo „ ... , • ,
' ......	i	... Rome) imele premalo nacionalne zavesti/
esencialistično-biologistične podmene o skupnem izvoru, jezi- kulture/karakterja (Šumi 2000: 121)
ku in kulturi, se pravi postavke, ki jih distancirajo od
pripadnikov naroda, to etnično ločevanje pa nadalje legitimira drugih pravnih aktov temeljijo zlasti na
družbene neenakosti. Pravzaprav sodobna politična participacija preučevanju »romskih etničnih značilnosti«, n	-l-T	j j- ■ njihove etnične posebnosti pa gre razumeti
Romov, naj se ta odvija na nacionalni ali pa na mednarodni ravni,
' '	'	r	'kot izraz drugačnosti. Tako se ukrepi za
kljub svoji kvantiteti v ničemer ne spremeni realnega družbenega reševanje »socialne problematičnosti
položaja nemajhnega števila ljudi, ki živijo v bolj ali manj prekar- Romov« skozi prizmo sistemskih ukrepov
nih življenjskih razmerah in ki se sami ali pa jih drugi opredelijo in zaščitne zaton^e ki naj mtegrirap
za Rome. To navsezadnje le potrjuje že napisano23 o razmerju »izključene Rome«, v svojem kulturno , , .	,v . ,	, r , .	relativističnem diskurzu vendarle bistveno
in delovanju pravno-politične in ekonomske sfere v kapitalizmu.	ne razlikujejo od reformistično orientiranih
Njuna navidezna avtonomija nudi podlago nastanku (buržoazne-	raziskav slovenske romologije iz šestdese-
ga) prava, ki ljudi in njihova razmerja razume kot tržna razmerja	tih let (Janko Spreizer, 2002: 233).
enakosti med različnimi blagi v cirkulaciji ter tako ostaja slepo za	23 ^ p^ del prispevka
konstitutivno ločitev, ki se odvija na ravni družbene produkcije. 24
m j i- •	1	1	j v	1 i ■ v j i ■■ Po popisu prebivalstva je v povojni
Nadalje je na ekonomskem področju prevladujoči produkcij' '	r	...	.. Jugoslaviji živelo 72.651 Romov, od tega
ski način v samoupravnem socializmu - fordistična industrija s 52.115 v Srbiji, 19.500 v Makedoniji, 405
pomembnim deležem kmečkega prebivalstva - nudil zaposlitev na Hrvaškem, 46 v Sloveniji, 422 v BiH
in boljši življenjski standard neprimerno večjemu številu nižje in 163 v Črni gori. Več kot 42 odstotkov
kvalificiranih delavcev kot danes. V sredini prejšnjega stoletja je vse romske populacije je imel° manj kot
14 let, ostali pa so bili stari večinoma
namreč v ^gosfcvj več kot 50 odstotkov odraslih, ki so se v popi- od 15 do 59 let. Ker pa si je v Jugoslaviji su prebivalstva leta 1948 opredelili za Rome, delalo kot delavcev vsak državljan lahko sam izbral svojo v tovarni oziroma vajencev, več kot 18 odstotkov pa je bilo kmetov nacionalno pripadnost, vsi narodi pa so ali ribičev, 273 jih je tvorilo tako imenovano romsko intelektualno imeli enake p1^«3, so nekateri mnenja elito, 9728 pa se jih je opredelilo za umetniške delavce24 (Crowe, ^^ ^ dejansko veliko več 1998: 222-223). Poleg tega je socialistično urejenim državam,
najsi bo v socialdemokratskih različicah kapitalističnega centra 25 Od tod tudi bogato kulturno institucionalizirano delovanje državljanov romske
ali pod komunističnimi vladami v perifernih deželah sistema, s
pripadnosti: leta 1978 je denimo izšla bi-pravičnejšo distribucijo bogastva in družbeno lastnino dejansko ografija o Titu v romskem jeziku, dve leti
uspelo vpeljati enakost med prebivalstvom, kakršne ne pred njimi kasneje v Skopju pa prva romska slovnica
ne brez njih ne bi bilo (Močnik, 2006: 12).	v 3000 izvodih, ki je bila hitro razproda-
Podobno bi lahko dejali tudi za kulturo: če je slednja v na. Leta 1981 je bila v Beogradu izdana T 1 ■■■ i 1 1 ,	■	i.i-i 1	največja antologija romske poezije, radij-
Jugoslaviji delovala avtonomno in je predstavljala nekakšen	T,D' .. . , ....
° . .	..	ska postaja Tetovo v Makedoniji in radio
državni prestiž,25 danes številne finančne spodbude za kulturne Beograd pa sta oddajala vsakodnevne dejavnosti »etničnih« manjšin služijo bodisi spodbujanju kultur- polurne oddaje v romskem jeziku.
ne industrije bodisi utrjevanju etnonacionalizma26 - skrbijo torej 26 Denimo javni razpis za izbor kulturnih za ohranjanje obstoječih odnosov dominacije in izkoriščanja z projektov na področju romske skupnosti uničevanjem enotnosti ter solidarnosti delavskega razreda - pa v RS, ki jih bo v letu 2011 financira-
naj bo to na ravni delovnih pogojev, s katerimi se soočajo ume- la Republika Slovenija iz proračuna, , -vi ■ 1 1 - v	■	vi .-11. -i 1 1 ■ namenjeneqa za kulturo, je med drugim
tniški delavci, ali pa na ravni sporočilnosti kulturnih del, saj se „ ,•,,•• • .
še posebej podprl izvirna in prevodna
družbeno kritično produkcijo preprosto onemogoča s pomočjo dela iz humanističnih in družboslovnih zbirokratiziranih postopkov državnih in mednarodnih razpisov, ved, ki se nanašajo na jezik, umetnost ki postajajo poglavitni del financiranja različnih projektov, kot in kulturo romske skupnosti, prav tako tudi z njihovimi ideološkimi premisami.	pa bo podpHo tudi dejavnosti, ki so
pomembne za ohranjanje in razvoj kulture romske skupnosti. (dostopno na http://www.mk.gov.si/si/javne_objave/ razpisi_pozivi_in_javna_narocila/javni_ razpisi/?tx_t3javnirazpis_pi1%5Bshow_ single%5D=987, 15. november 2011) Če tokrat pustimo ob strani analizo terminologije, ki odzvanja vso romantično zanesenjaštvo 18. stoletja, kot tudi prednost narodotvornih čtiv pred kritičnimi obravnavami družbene realnosti, pa želimo opozoriti na sam postopek izbire projektov. Prijavitelji morajo namreč dokazati »romskost« prijavljenih dejavnosti, kjer je kriterij popolnoma arbitrarne narave, odločitev pa tako pada na pleča spontane ideologije ocenjevalca. Stvar bo nemara lažje razumljiva, če vprašanje malce preformuliramo in se vprašamo, kakšen kulturni projekt bi zadostil pogoju »slo-venskosti« ... Leta 2008 me je zaposlena na MZK poučila, da plesna koreografija na glasbo zvezde srbskega turbo-folka Cece kot tudi izvajanje narodno-zabavne skladbe niso del »romske« kulture in posledično lahko kulturna prireditev, ki jo je prijavilo romsko društvo Roma džan angle iz Grosuplja, ostane brez finančne podpore ministrstva.
Pri tem pa velja poudariti, da je ravno kulturna sfera odigrala pomembno vlogo v času družbeno-ekonomske krize, ki je Jugoslavijo začela pestiti v šestdesetih, ogrožati pa v osemdesetih, njen razplet pa je vodil v oblikovanje neodvisnih republik na podlagi etničnih obračunov, državnih vojn in genocidov - poseben primer slednjega je ravno tako imenovani izbris prebivalcev iz državnega registra. Posamezni narodi znotraj Federativne republike Jugoslavije so kljub strogo centraliziranemu državnemu aparatu gojili narodna čustva in predvsem s kulturnim delovanjem širili nacionalistične ideje v posameznih republikah. Tudi romske kulturniške vodje so sledili valu kulturalizacije prebivalstva, njihovo uspešnost pa dokazujeta popis prebivalstva v letu 1981, ko se je za Rome opredelilo neprimerno več državljanov kot v popisu leta 1971, kot tudi njihovo angažiranje na političnem področju.27 Kulturniške nacionalne elite so tako skrbele za duhovno dobrobit lastnega naroda, okrepljene narodne zavesti pa so do svojega izraza oziroma ideološke prevlade prišle ravno v procesih razpadanja Jugoslavije in osamosvajanja njenih narodov na podlagi etničnih ločnic. Stranke antikomunistične in nacionalistične koalicije so lahko razdrle tedanjo politično kulturo in kulturo solidarnosti med etnično izjemno hetero-genim prebivalstvom ravno zaradi opore v ideoloških aparatih države prejšnjega sistema, s pomočjo katerih so lahko vpeljale hegemonijo in uveljavile novo vladajočo politično kulturo z etno-nacionalistično zasnovo.
Kot v enem izmed intervjujev pravi Miklos Tamas (Szeman, 2009), je obnova kapitalizma v bivših socialističnih državah namesto družbe dobrin vsilila družbo rezov (v javnem sektorju), hkrati pa je bila ideja svobode zavržena in dokončno odpravljena, ko se je odpravo egalitarne državne redistribucije začelo enačiti s (kapitalistično/pravno) svobodo. Nasprotno pa je bila legitimnost socialističnega režima odvisna ravno od zagotavljanja vsaj minimalne blaginje in njene čim egalitarnejše distribucije med prebivalstvom. Navsezadnje je »tehnološka razvitost«, se pravi razvitost tehnološke infrastrukture in izobražena delovna sila, ki je predstavljala eno glavnih prednosti Slovenije pred preostalimi tranzicijskimi državami, ravno dediščina politike socializma.
Tranzicija je za delovno ljudstvo v vseh socialističnih državah pomenila predvsem padec ekonomske aktivnosti, naraščanje brezposelnosti, zlasti med mladimi in tistimi, ki izpadejo iz izobraževalnega sistema, slabšanje življenjskega standarda, naraščanje revščine, vznik ogroženih družbenih skupin (mladi, brezposelni, revni), spreminjanje vrednostnega sistema v prid individualizma, razpad tradicionalnih mrež in skupnostnih vezi, ki so omogočale skrb za tiste, ki so bili izključeni iz sfere »produktivnega dela« (Močnik, 2003: 83-85).28 Vsakršna produkcija in družbena vez se morata podrediti imperativu nenehne aku-
V tem obdobju je delovalo osemdeset romskih organizacij, Slobodan Berbeski pa je bil kot predstavnik jugoslovanskih aktivistov izvoljen za predsednika prvega Svetovnega romskega kongresa leta 1971 v Londonu. Več o politični participaciji Romov v Evropi glej: Janko Spreizer, Alenka (2005): »Etničnost in aktivno državljanstvo : primer Romov v Sloveniji«, v: A. Ivančič in P. Javrh (ur.), Z vseživljenjskim učenjem do aktivnega državljanstva, Ljubljana: Andragoški center Slovenije, dostopno na http://llw. acs.si/ac/09/cd/full_papers_plenary/ Janko_si.pdf, 15. november 2011.
28 Naj tu omenimo le, da je odločitev, kaj je produktivno in kaj neproduktivno delo ter kaj je visoka in kaj nizka mezda, posledica določenega zgodovinskega trenutka.
mulacije kapitala, ki dejansko vzpostavlja neenakopravnost in odsotnost resnične demokratične udeleženosti pri kolektivnem odločanju ter povečuje razredne razlike, ki se kažejo v neenakem dostopu do izobraževanja, do zdravstvenih storitev in do spodobnega, doživljenjsko zagotovljenega dohodka (Wallerstein, 1999: 59-66). Četudi postaja prekarizacija oziroma polproleta-rizacija gospodinjstev vsakdan čedalje večjega števila slovenskih gospodinjstev, nas njena vseprisotnost ne sme zavesti. Vzrok porasta ne-varnih delovnih razmerij ne gre iskati v novem razvoju kapitalizma, ampak zgolj v širitvi že obstoječih načinov podrejanja delovne sile na nova področja.29
Rast družbenih neenakosti z razpadom »tradicionalne« socialne države pogojuje spontane reakcije »navadnih« ljudi, kot pravi Wallerstein (1999: 45), katerih simbolna točka strahov so zlasti priseljenci s slabše razvitih območij in vsi tako imenovani nepravi državljani. Vzrok bojazni te ekonomsko in ideološko heterogene skupine, katere skupna značilnost je, da nihče od njih nima moči kot posameznik, tiči v upadanju legitimnosti držav, njeni militarizaciji in privatizaciji javnih politik ter v naraščajoči prekarizaciji in fleksibilizaciji dela, ki zmanjšujeta eksistenčno varnost. Naraščajoči kriminal in etnični konflikti so tako le posledica družbene negotovosti. »Rasizem in netolerantnost, čeprav sta nedostojna slehernega človeka, sta spontani odgovor ljudstva, ki je zamenjal razredni boj z rasnim bojem« (Breznik, 2005: 140).
Aktualna kriza je jasno pokazala, da se bitka bije na strukturni in ne na ideološki ravni, saj smo vsi les juifs allemands. Odprto pa ostaja vprašanje, ali bo delavskemu gibanju tudi tokrat uspelo odpraviti sektaške ideološke ločnice in se združiti v razred v boju zoper odnose dominacije in izkoriščanja. Delavski razred, ki ga povezuje strukturna ločitev od proizvodnih sredstev, se pravi ločitev, ki določa vsakega delavca, ne glede na barvo, spol, starost, etnično, narodno ali kar je drugih pripadnosti »zamišljenim skupnostim«, je bil in je nosilec družbenih sprememb.30 Uspešnost delavskega boja je tako odvisna od politične volje in sposobnosti delavskega razreda, da kritično reflektira dano zgodovinsko situacijo in svojo trenutno politično sestavo ter da zasnuje novo, alternativno politično sestavo, ki bo delovno silo ponovno vzpostavila v razred. Prihodnost je torej odvisna od politične odločitve in kolektivnega upora.
Literatura
ALTHUSSER, L. et al. (1980): Ideologija in estetski učinek (ur. Zoja Skušek). Prev. Mladen Dolar et al.,
Ljubljana: Cankarjeva Založba. AMIN, S. (2009): Evrocentrizem: kritika neke ideologije. Prev. Katja Kraigher. Ljubljana: Sophia. BALIBAR, E. in I. WALLERSTEIN (1991): Race, Nation, Class: Ambigious Identities, London: Verso, str. 71-85 in 107-112.
BOURDIEU, P. IN L. WACQUANT (1996): »On the Cunning of Imperialist Reason, Theory, Culture, Society«, 16(1), str. 41-58, dostopno na http://www.loicwacquant.net/assets/Papers/ CUNNINGIMPERIALISTREASON.pdf, 15. november 2011. BREZNIK, M. (2005): »Umazano delo, umazano ljudstvo«, v: V. Leskošek (ur.), Mi in oni: nestrpnost
na Slovenskem, Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 131-148. BREZNIK, M. (2009): Kultura danajskih darov: od mecenstva do avtorstva. Ljubljana: Sophia, str. 9-29.
Več o institucionalizaciji atomizacije slovenskega delavskega razreda na podlagi direktiv mednarodnih organizacij in EU glej zbornik Goran Lukič in Rastko Močnik (ur.), Sindikalno gibanje odpira nove poglede, ZSSS, Ljubljana, 2008; za širšo analizo glej Bologna S., »Nove oblike dela in srednji razredi v postfordistični družbi«, v: Gal Kirn, Postfordizem: razprave o sodobnem kapitalizmu, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2010, str. 133-147; Močnik Rastko, Spisi iz humanistike, Založba /*cf., Ljubljana, 2009, str. 383-438.
30 Za teoretizacijo revolucionarnega elementa proletarskega gibanje glej Močnik, 2009, str. 394-403.
CENTRIH, L. (2007): »Cigo iz Ambrusa«, Medijska preža: bilten za opazovanje medijev, št. 28 (maj 2007), str. 38.
DRAGOŠ, S. IN V. LESKOŠEK (2003): Družbena neenakost in socialni kapital. Ljubljana: Mirovni Inštitut.
GLASS, R. (1962): »Outsiders-Insiders: The position of Minorities«, New Left Review, letn. 17, str. 34-45.
HANŽEK, M. in M. GREGORČIČ (ur.) (2001): Poročilo o človekovem razvoju: Slovenija 2000-2001, Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj.
HOBSBAWM, E. (1996): »Identity politics and the Left«, New Left Review, letn. 217, str. 38-47.
JANKO SPREIZER, A. (2002): Vedel sem, da sem Cigan - rodil sem se kot Rom : znanstveni rasizem v raziskovanju Romov. Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis - Fakulteta za podiplomski humanistični študij.
JANKO SPREIZER, A. (2005): »Etničnost in aktivno državljanstvo : primer Romov v Sloveniji«, v: A. IVANČIČ in P. JAVRH (ur.), Z vseživljenjskim učenjem do aktivnega državljanstva, Ljubljana: Andragoški center Slovenije, dostopno na http://llw.acs.si/ac/09/cd/full_papers_plenary/Janko_si.pdf, 15. november 2011.
LEVITAS, R. (1996): »The concept of social exclusion and the new Durkheimian hegemony«, Critical Social Policy, letn. 16 (1996), št. 46, str. 5-20.
MARX, K. (1979): »Prispevek h kritiki politične ekonomije«, v: MARX, K. in F. ENGELS, Izbrana dela IV, prev. Mirko Rupel, Ljubljana: Cankarjeva založba.
MEIKSINS WOOD, E. (1998): Democracy against Capitalism: Renewing Historical Materialism, Cambridge: University Press.
MOČNIK, R. (1999): 3 teorije: Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba /*cf.
MOČNIK, R. (2003): Teorija za politiko. Ljubljana: Založba /*cf.
MOČNIK, R. (2006): Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika. Ljubljana: Založba /*cf.
MOČNIK, R. (2008): »Mezda, cena in profit«, v: G. LUKIČ in R. MOČNIK (ur.), Sindikalno gibanje odpira nove poglede, ZSSS, str. 34-83.
MOČNIK, R. (2009): Spisi iz humanistike. Ljubljana: Založba /*cf.
OBREZA, J. (2003): »Romi v slovenskem pravnem redu in njihova politična participacija na lokalni ravni v luči predvidenih zakonskih sprememb«, v: V. KLOPČIČ in M. POLZER, Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferenci v Ljubljani, 15. februarja 2002, Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 47-89.
PIASERE, L. (1994): »Les Tsiganes sont ils 'bon à penser' anthropologiquement?«, Études tsiganes, št. 2, Pariz: FSNAT, str. 19-38.
SAMARY, C. (2008): »'Polpretekla zgodovina' v družbeno-ekonomskih analizah Jugoslavije v obdobju hladnih vojn«, Borec, št. 648-651, Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, literature in antropologije, str. 181-197.
STANOJEVIČ, M. (2008): »Slovenski postfordizem v kontekstu evropeizacije: konkurenčno (samo)izčrpavanje dela«, v: G. LUKIČ in R. MOČNIK (ur.), Sindikalno gibanje odpira nove poglede, ZSSS, str. 23-33.
SVETOVNA BANKA (2010): Roma Inclusion: An Economic Opportunity for Bulgaria, Czech Republic, Romania and Serbia. Svetovna Banka.
SZEMAN, I. (2009): »The Left and Marxism in Eastern Europe: An Interview with Gâspâr Miklos Tamas«, Mediations: Journal of the Marxist Literary Group, letn. 24, št. 2, dostopno na http://www. mediationsjournal.org/articles/the-left-and-marxism-in-eastern-europe, 15. november 2011.
ŠKRABA, U. (2007): Integracija Romov v Občini Grosuplje, magistrsko delo, Ljubljana: [U. Škraba], dostopno na http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_Skraba-Urska.PDF, 15. november 2011.
ŠUMI, I. (2000): Kultura, etničnost, mejnost: konstrukcije različnosti v antropološki presoji, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
URH, Š. (2009): Etnično občutljivo socialno delo z Romi, doktorska dizertacija, Ljubljana: [Š. Urh], dostopno na http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-VMTQFKSS, 15. november 2011.
WALLERSTEIN, I. (1999): Utopistike ali Izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja/ Dediščina sociologije:
obljuba družbenih ved. Prev. Polona Mesec. Ljubljana: Založba /*cf. WALLERSTEIN, I. (2006): Uvod v analizo svetovnih-sistemov. Prev. Tanja Rener. Ljubljana: Založba /*cf. ZORN, J. (2010): »Vpisani kot delavci, izbrisani kot Neslovenci: pogled izbrisanih na obdobje tranzicije«, v: N. KOGOVŠEK et al. (ur.), Brazgotine izbrisa: prispevek h kritičnemu razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, Ljubljana: Mirovni Inštitut, str. 19-47.
Internetni viri
Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Sloveniji (Dopolnilo k Strategiji 2004), dostopno na http://
www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/projekti/Strategija_Romi_ dopolnitev_2011.pdf, 15. november 2011. http://www.errc.org/cms/upload/file/attacks-list-in-hungary.pdf, 15. november 2011. http://www.errc.org/cms/upload/file/ecprogress-serbia-2011.pdf, 15. november 2011. http://www.independent.c°.uk/news/w°rld/eur°pe/f°ur-jailed-f°r-r°ma-attack-in-czech-republic-2112027.
html, 15. november 2011. http://www.grosuplje.si/portal_obcina/www/index.php, 15. november 2011. http://www.zakonodaja.com, 15. november 2011.
http://www.varuh-rs.si/index.php?id=1370&tx_ttnews%5Bpointer%5D=52&tx_ttnews%5Btt_ news%5D=132&tx_ttnews%5BbackPid%5D=48&cHash=daff9eaa30, 15. november 2011. http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/projekti_do_2009/akcijski_nacrt_zaposlovanja_04.pdf, 15. november 2011.
http://www.mk.gov.si/si/javne_objave/razpisi_pozivi_in_javna_narocila/javni_razpisi/?tx_t3javnirazpis_
pi1%5Bshow_single%5D=987, 15. november 2011. http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/trg_dela_in_zaposlovanje/delo_na_crno/skupaj_ustavimo_
delo_in_zaposlovanje_na_crno_za_svetlo_prihodnost/, 15. november 2011. http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/kako-so-izcrpavali-gradbeno-podjetje-grosuplje-financne-akrobacije-prek-ciprskih-druzb.html, zadnjič pregledano, 15. november 2011.
67-82 Mira Muršič
Mariborski Romi - od priseljevanja do sodobnih praks
Prvi romski priseljenci so se v Maribor s Kosova in balkanskih držav začeli naseljevati leta 1961. Takrat so družine lažje poskrbele za ugoden socialni status zaradi ekonomskih potreb po zaposlovanju delavcev v regiji, manj zapletenih birokratskih postopkov in strpnejšega okolja. Po osamosvojitvi Republike Slovenije so bili tudi Romi med izbrisanimi iz registra stalnih prebivalcev, obenem pa so mnogi ostali brez dela zaradi padca industrijske proizvodnje. Danes romska skupnost formalno deluje prek dveh društev, Romskega društva Romano Pralipe in Romskega društva Romano Anglunipe, ki pa med seboj nista povezani. Skupini na različen način ohranjata kulturno identiteto in tradicionalne vzorce, povezane z versko opredelitvijo, ohranitvijo romskih kulturnih identitet in oblačenjem, četudi obe skupini deloma ohranjata običaj dogovorjenih porok. Združenje ustvarjalnih ljudi na področju kulture (ZULK) je prepoznalo nekaj ključnih omejitev za uspešno skupno sodelovanje obeh društev. Skupina za romska in etnična vprašanja pri Urbanih brazdah, ki poteka v sklopu Zavoda Maribor 2012 - EPK, identificira problematike mariborske romske skupnosti, preučuje možnosti izvajanja eman-cipacijskih praks in oblikuje projekte za avtonomno in suvereno zastopanje posameznikovih interesov. S tem bodo vse dosedanje aktivnosti, povezane z romskimi vprašanji, nadgrajene znotraj mariborske lokalne skupnosti in širše.
Ključne besede: Romi, Maribor, segregacija, strategije polnomočenja.
Mira Muršič, mentorica/svetovalka za kulturno-ume-tniške programe, pretežno se ukvarja z romskimi in etničnimi vprašanji ter zagovarja enake možnosti.
83-101 Ana Podvršič
Proces komodifikacije delovne sile v slovenski tranziciji: konstrukcija Romov in dekonstrukcija delavskega razreda
Prispevek reflektira položaj prebivalcev romskih naselij v Grosuplju skozi procese uničevanja delavske solidarnosti in socialne države v času slovenske tranzicije ter po priključitvi slovenske države v EU. Pri tem se opira zlasti na Wallersteinov koncept gospodinjstva kot ene izmed institucij kapitalističnega sistema. V začetku spremembe politično-ekonomskega sistema je bilo treba določiti kriterije za pridobitev državljanstva in socialnih pravic ter kriterije odpuščanja delavcev. Nacionalistični diskurz tako ni le legitimiral etničnega hierarhiziranja gospodinjstev glede na prejeti dohodek in izbrisa državljanov iz državnega registra, ampak je tudi prispeval k prekarizaciji vseh nizkokvalificiranih delavcev, kamor sodi tudi večina grosupeljskih Romov. Nove razmere profitabilnosti in konkurence silijo podjetja v nenehno nižanje stroškov delovne sile, njihovo početje pa nadalje legitimira država. Prilagoditev zakonodaje manjšinskemu pravu EU nadalje vzdržuje obstoječi položaj romskih prebivalcev: država naraščajočo formalno brezposelnost in družbene neenakosti odpravlja z uzakonjenjem negotovih oblik zaposlitve (program javnih del), svoje početje pa uspešno prikriva s podpiranjem političnih bojev za pravice romske skupnosti, s čimer navsezadnje le priskrbi pravno podlago etničnemu hierarhiziranju delovne sile. Etni-zacija in prekarizacija delovne sile pa slabita moč in solidarnost delavskega razreda.
Ključne besede: delavski razred, gospodinjstva, etnič-nost, Romi, prekarizacija, slovenska tranzicija.
Ana Poduršič je diplomirala iz sociologije kulture na Filozofski fakulteti u Ljubljani. Trenutno študira na École des Hautes Études en Sciences Sociales u Parizu, kjer se ukuarja z uprašanjem lastnine med spremembo slovenskega družbeno-ekonomskega sistema.
Key words: Roma, Maribor, segregation, powerment strategies.
Mira Mursic is mentor/adviser of cultural-artistics programms. She engages in Gypsy and ethnic questions mostly and advocates equal possibilities.
83-101 Ana Podvrsic
Process of Labour Power Commodification during the Slovenian Transition: Construction of the Roma and the Deconstruction of the Working Class
The article examines the situation faced by the inhabitants of Roma settlements in Grosuplje through the process of disintegration of workers' solidarity and the welfare state during the Slovenian transition and in the aftermath of the country's accession to the EU. In so doing, the paper draws mostly upon Wallerstein's concept of the household as one of the institutions of the capitalist system. When the political and economic system began to change, the criteria for acquiring citizenship and social rights - along with the criteria for laying-off workers - needed to be established. The nationalistic discourse thus not only legitimised the ethnical hierarchy of households according to income and the erasing of citizens from the state register, but also contributed to the precarisation of all low-qualified workers, including the greater part of the Grosuplje Roma population. New conditions demanding profitability and competition force companies into constantly lowering labour costs. These actions are further legitimised by the state. The harmonisation of the legislation with EU legal framework for the protection of minority rights encourages the existing conditions faced by the Roma population: the state is eliminating ever-increasing formal unemployment and social inequalities by enforcing precarious forms of employment (the public works programme). This behaviour is successfully covered up by encouraging political battles for the rights of the Roma community, thus giving way to a legal basis for the ethnic hierarchisation of the workforce. The ethnicisation and precarisation of the workforce in turn lessen the power and solidarity of the working class.
Keywords: working class, households, ethnicity, Roma, precarisation, slovenian transition.
Ana Podursic graduated from the sociology of culture on the Faculty of Arts in Ljubljana. She is currently studying at the School for Aduanced Studies in the Social Sciences (EHESS) in Paris where she is researching the question of property during the change of Slouenian socio-economic system.
103-112 Vesna Leskosek
The Impact of the Social State on the (Non) dependency of Workers from the Market Condition of Employment
The Social state was a result of the labour movement fights in times of industrialisation and was based on the universal principles of social justice, equality and solidarity. Those principles are also fundamental for the post-war European democracies. Labour and trade-union battles gained their power from social inequalities that were produced by capitalism. The Welfare state was therefore a political consensus that was a result of those battles. It is important to know what conceptual shifts in regards to labour and, consequently, in the status of workers have been made in current reforms. The vocabulary in regards to the welfare state influenced the change in meanings and consequently in social rights. Words like capitalism, class, exploitation, domination, inequalities are replaced with flexibility, management, employability, underclass, exclusion, new economy, tin state etc. In social policy neo-liberalism is reflected in lowering the level of social rights and abandoning welfare principles, in privatisation of public services and in individualisation of the relation between the workers and owners of capital. Such politics are supported with the individualisation of blame for failure, with the criminalisation of the welfare recipients and with the pathologisation of their personalities. The main aim of such politics is to abandon the concept of the welfare state.
Keywords: capitalism, social state, work, equality, social justice, social rights.