BIRIČI.
TONE SELIŠKAR.
Pesem lahkokrilko bi rad zapel Vam: nežno ko deklica o zlatih zarjah, o ptičicah drobnih, letečih skozi meglene
preproge v nebo.
Himno radosti bi vrgel pod solnce rad Vam:
veselo ko pesem žarečega polja,
čisto in srčno ko spev ljubezni tajnih noči.
Himno radosti!  V žaromet črnih dni bi
zagorel rad, mogočno ko edinih resnic plamenica — ah — in ne morem! Izza obzorja biriči v v mojo dušo gredo. —
*
Edeči so dimniki in pokrajina je žalostna, črna ko misel krvavega greha, težka, ko užaljena srca, bedeča v dolini
gorja.
Lica vseh bratov v dolini so sajasta, črne stopinje. Sloki so od teže trpljenja in divji so v hrepenenju po pesmi, ki spi še v daljavi nevidnih vrhov.
Ni solnca v dolino in pesem je mrtva še, zaman človek-klicar vabi duše v zbore: ni obraza k obrazu, ne srca pri srcu, ne svetijo zvezdice iz črnih oči.
Pesem bodočih rodov! V iskanju globočine
skrivnosti padamo, v dviganju bremen so ranjene naše roke,
pretrgane misli. Biriči,   biriči!   Noži   že  segajo   do   samih
kosti.
MUKA GOSPE VERE.
FRANCE BEVK. 34.
Gospa Vera se je splašila iz svojih sanj. Zakrilila je z rokama, kakor da se pod ruši in se strop podira nad njo. »Tega mora biti konec,« je dejala. »Nocoj se mora dovršiti.« Ni vedela kako, ni znala, kaj naj stori. Komaj podzavestno se je zavedala, da se z veliko naglico oblači in odpravlja in da trepeta slednja žilica v njenem telesu.
265
Jedva na ulici se je napol zavedela same sebe. Bežala je ob hišah, kakor da gori za njo. Iskala je nekoga neutrudno, v gručah ljudi, pred kavarnami in na trotoarjih, ni ga mogla najti. . .
»Nocoj se mora dovršiti.«
Kaj? . . .
Naenkrat je stala pred cerkvijo. Ko se je odpočila na vrhu stopnic pod ogromnimi stebri panteonskega poslopja, ji je šinila v glavo čudna misel.
Kakor da ne pozna več tega poslopja in ne ve njegovega pomena, je zrla v stene. Nizka vrata so bila zaprta, ob stebrih in ob vhodu se je zgrinjal mističen mrak.
Bada bi bila stopila v svetišče. Pred-očila si je živo globoki mrak pod visoko kupolo in je v duhu razločevala predmete. V velikem oltarju luč. Eedki ljudje so v klopeh, zdelo se ji je, da glasovi duhovnikov v noči prodirajo iz neznane globine za velikim oltarjem. Kakor da so glasovi izprašujoče vesti.
Nehote je klecnila. Pretreslo jo je. Kot da je padel zastor in ločil dušo od ostalega sveta. Jeknila je v svoji notranjosti. Sklenila je roki, oči je uprla v relief nad vhodom, moliti ni mogla. Šepetala je nezmi-selno molitvi podobne besede. Nekaj je lilo v srce, življenje ulice je bilo premočno v nji, stika z Bogom ni mogla najti.
Čudno, prečudno se je pretakalo, čista duševnost se ji je izmikala. Bila je razkosana, borila se je s spomini. To je bilo davno, kaj je danes? In kakor da so prišli spomini iz sobe za njo, se je borila z njimi.
Spomnila se je svojega detinstva in prvih odnošajev z Bogom; materine molitve in prvega obhajila. Vseh prebelih nedelj, petja in dišečega kadila. Njihova cerkev je bila svetla, petje veselo, pogovor z Bogom tistih dni je bil radosten, le lahek dih strahu božjega je plaval nad vsem.
Potem pa se je naenkrat vse spremenilo. Mati je umrla, ona je stopila v zakon. Mislila, da je s svojo notranjostjo obračunala, da ne potrebuje nikogar več. Stokrat je dejala svojemu možu: Ti si moj Bog! Pri tej besedi je bilo malo razuma, a resnice mnogo. Hotela je reči: Moje brezskrbno, sito življenje je moj Bog.