SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XVIII, 3 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA Marec 1971 Oprostljiva je zmota, porojena iz nerazuma. Ni pa oprostljiva tista pokvarjenost, tista notranja gniloba, ki smrdi iz papirne učenosti in je poglavitno znamenje zaničevanja do umetnosti in umetnikov. Vsak ples v Ljubljani, vsaka veselica v zakotni vasi je papirnim učenjakom imenitnej-ši kulturni pojav nego vsa umetnost. 0 plesih in veselicah pišejo s spoštovanjem, z ljubeznijo, z navdušenjem; toalete narodnih dam opevajo z liričnim zanosom, napitnice rodoljubov hranijo stoletjem od prve do zadnje besede; človek občuduje toliko vestnost, resnicoljubnost in resnobo. Komaj izpregovore o umetnosti, je pti kraju, resnoba in resnicoljubnost in vestnost. Vse to sem že navsezgodaj spoznal ter na svojem telesu občutil. Ko je izšla prva moja knjiga, je neki mladenič izročil svoj referat uredniku. Bral sem tisti referat: precej hudo zmerjanje. Nato srečam mladeniča in se mu zasmejem: „Hud6 si me zdelal... skoraj sram me je, da sem na svetu!" On pa se ni smejal, temveč mi je razložil: „Saj nisem tako pisal, kakor si bral. Urednik te ne mara, pa me je prosil, naj črtam hvalo; črtal sem jo. Kar je ostalo, je zabelil s svojimi ocvirki!" - „Pa zakaj se nisi upiral?" - Začuden me je pogledal: „Čemu?" Res - čemu? Umetnik ni na-rodna dama in umetnost ni plesna toaleta. Kaj vestnost, kaj resnoba, kaj resnicoljubnost! Narodna dama bi bila popravila: zida) ril bila snež-nobela, temveč je za nijanso cikala v sinje. .. Nikakor pa ni potreba, da bi človek o umetnosti dvakrat govoril ter tratil papir, besede in čas. Ivan Caflkar Bela krizantema iz dnevnika \/ AS se je povzpel v intenzivni delovni popoldan, hipi so napeti, svetloba se zliva kot olje iz amfore, prinašajoč nova razsvetljenja živalim in nam. Najbolj se pozna visokost popoldneva v premembi pokrajine - kjer so bili še pred nekaj dnevi posejani domovi, vasi in mesta, je zdaj široka kontinentalna ravnina; pokrajina se je sprevrgla v nov svet, ki ima svoje realnosti in svoje zakone. Tu so nepregledni predeli neizkoriščenega: rodovitna zemlja, puščava in pragozd -bogastvo podobe in ideje; možnosti dejanja in vere. Sem so vrženi duhovi v širšo razgibanost, v večje perspektive,, v neizrekljive možnosti bivanja. V tem svetu ni počitka, ni mirnih voda in negovanih parkov, kjer se duh mirno vleže in zaspi. Smo v krajih, kjer se je potrebno vsak trenutek razgledati, preiskati pot, posekati goščavo, ki se bohoti izzivajoče in sovražno iz svojih temot. Nujno si je preskrbeti novo orodje in modernejše orožje. Vroči kontinentalni predeli se vsak dan odpirajo v bogate možnosti poselitve. Smo ekspedicija, ki se je morala napotiti v te kraje, sprejeti neznan teren, nova obzorja. Smo v času, ko ni mogoče vztrajati na tem, da bi potovali na vozovih, ki so služili drugim zemljam in drugemu času; da bi verovali v mite, ki so premagani; da bi govorili mrtev jezik, molili bogove, ki so odslužili. Zdaj se moramo zanesti na trdne milosti žive resnice, silne skrivnosti. Treba je navdušenega spoznanja zdanjosti, zanosnega sprejetja stvarnosti, trdega dela. Smo raziskovalci novih danosti, neizrekljivih možnosti, ki jih v starih zemljah ni bilo, ali pa so bile tako zakopane in nedostopne, da ni bilo misliti na njihovo odkritje. Z močjo in vdanostjo preiskujemo pravilno uporabo snovi,, ki vrejo izpod skalo-vitih pobočij visoke planote. Osvajamo in aktivistično preiskujemo pozlačena mesta prvotnih prebivalcev, apliciramo prve, apostolske besede modernemu duhu. To je središče zdanjosti, živ trenutek časa, najbližji svet... Ta zapis je nastal kot del ekspedicijskega dnevnika. Poetizacija in nepreciznost poročila utemeljujem iz teh dejstev: dnevi so vroči in vlažni - duha moreči -noči polne zased, strahov, nespoznatnih glasov in himeričnih klicanj; Ranjeni smo - prav za prav se bolj plazimo, kot hodimo. V zraku je nenehno zvenenje očitajočih in strašilnih glasov; v dolgih nočeh se režijo... Med potjo naletimo sem in tja na trupla tistih, ki so omagali pred našo ekspedicijo. Ne moremo spati, koža je ožgana od še enkrat večje površine sončne oble. Mnoge člane te ekspedicije napada nemalokrat malodušje: kakšne nove vednosti in dejstva bomo morali sprejeti, kaj verovati, katere navade in prepričanja opustiti? Kakšna dela bodo lahko storjena, katere ideje oblikovane? Ali bomo razvozlali skrivnosti starih kamnov? Ali bomo našli v sebi primerno obliko za sprejetje novih širin„ sonc, idej? Ali je sploh vredno nadaljevati pot? Kdo bo dosegel cilj? Pred nami je kontinentalna ravnina, v nas je čas, ki sili v nenehno raziskovanje in borbo. Raziskovanje pomeni spoznavo danega, korekcijo smeri, budnost duha. Teorija in praksa sta tesno povezani za pravilnejše sprejetje raziskanih možnosti. Spoznanje in vživetje v zgodovinsko razgibanost je vitalno, duhovno obnavljanje vzporedno. Nihče od nas ne bo dosegel cilja v tem strašnem, odprtem kontinentu, če ni sam široko odprt in če ni v njem notranje svobode in gibkosti. f rane e papež španski uvodnik v meddobju XI/4 RADOST VSTAJENJA \eli vsem Slovencem Slovenska Kulturna Akcija ivan dolenec je odšel NA svojem rodnem domu v Sopotnici pri Škofji Loki je 10. februarja 1971 za kapjo umrl šestinosemdesetletni upokojeni profesor in ravnatelj Ivan Dolenec. V slovenski kulturi se je Dolenec uveljavil zlasti kot kre-koslovec: izredna osebnost Janeza Ev. Kreka ga je že v mladih letih tako očarala, da je študiju njegovega življenja in dela posvetil vse svoje življenje. Uredil in izdal je več zvezkov Krekovih Izbranih spisov; napisal je o njem nešteto razprav in člankov; pazil je, da ni šla mimo kaka obletnica Krekova, ne da bi izšlo o njem kaj napisanega; pisal je največ sam, a znal je za pisanje pridobivati tudi druge, ki jim je pri tem pomagal z nasveti in s tvarino. Sam je pri tem vedno skromno ostajal v ozadju: trudil se je, da bi ljudje po njem spoznali in častili Kreka, ne njega. Ko je v Buenos Airesu nastala knjiga o Kreku Srce v sredini, pri kateri je pomagal, kolikor so mu še dopuščale moči in razmere, ni vedel, kaj bi od veselja napravil. Po srečnem naključju je dobil knjigo in jo prebral, preden je resnično izšla v Buenos Airesu. Navdušenje je izlil v pismo, v katerem je izrazil svoje prve misli o knjigi (h kateri se je vračal tudi v naslednjih pismih in o njej napisal oceno za Meddobje) ter je že končanemu delu dodal besede: Srečen sem, da sem doživel izid te knjige. Skromno je še izjavil: Jaz take knjige ne bi mogel napisati... In vendar je v knjigi mnogo takega, kar je prav on ugotovil ali je vsaj pisca k temu on napotil. Zadnji čas se je mnogo trudil, da bi za knjigo zvedeli in jo brali tudi doma. Nepremagljiv optimist, kakor je bil, je napisal že uvodno besedo za novo izdajo knjigi, ki naj bi izšla doma, obenem s ponatisi Krekovih Izbranih spisov. Malo pred smrtjo je poslal v Buenos Aires nekaj nove tvarine, ki jo je še mogel zbrati. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA, katere delo je Dolenec do konca življenja pazno in z odkrito naklonjenostjo spremljal in v njenih objavah sodeloval, se s tem poklanja njegovemu spominu. v b slovenska prisotnost v svetu Za sklep Tedna krščanske edinosti je na Dunaju v okviru Avstrijske družbe cerkvenega prava predaval rektor papeškega Vzhodnega inštituta v Rimu o. dr. JANEZ ŽUŽEK DJ o vprašanju sedanjih odnosov med katoličani in pravoslavnimi ter zastavil vprašanje, ali je katoliška Cerkev po zadnjem cerkvenem zboru priznala pravoslavnim Cerkvam jurisdikcijo (pravno oblast nad verniki). Kot poroča Družina (7. II. 1971, štv. 3, leto XX), je o. žužek nakazal razna odklanjajoča stališča katoliške Cerkve pred koncilom, potem pa pokazal nezadostnost prejšnjih izgovorov in nesprejemljivost trditev v luči zadnjega koncila. Zavzel se je za ponoven in temeljit pretres odnosov med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi Cerkvami, ki jih nikakor ne smemo imeti za razkolniške ali krivoverske. Prof. žužek meni, da katoliška Cerkev priznava pravoslavnim Cerkvam veljavnost in upravičenost jurisdikcije. V Dubuque, Iowa (Združene države) delujejo v delovni povezavi tri teološke šole: katoliška, luteranska in prezbi-terijanska. Na prezbiterijanski fakulteti predava starozavezne biblične vede JOSEPH L. MIHELIČ, v ZD rojen ribniški rojak. Njegovo teološko delo nam je bilo doslej neznano, poznajo ga pa bralci ameriških svetopisemskih teoloških revij, kjer redno objavlja svoje članke in razprave, posebej se pa zanima tudi za zgodovino slovenskega protestantizma. Skladba Slovenca DARIJANA BOŽIČA „Kriki“, napisana za pet trobil, recitatorja za verze Tomaža Šalamuna in magnetofonski trak, je pred leti doživela svoj krst na zagrebškem bienalu. Izvajalci so bili člani znanega newyorškega American Brass CJuintet. ki so pozneje skladbo izvajali tudi v New Torku. Zdaj so v ZD izšle štiri plošče omenjenega kvinteta, ki obsegajo skladbe štirih muzikalnih obdobij: barok, romantiko, klasike in avantgardo. Med skladbami na četrti plošči so tudi Božičevi „Kriki“. Izdaja je toliko popolnejša, ker so izdajatelji poskrbeli, da je za ploščo izvirni slovenski tekst verzov pesnika Šalamuna izvajan v slovenščini v mojstrski recitaciji Draga Ulage (ameriški poslušalci imajo ob plošči v posebni knjižici tudi angleški prevod in obširno oznako o slovenskem avtorju in njegovem delu). V pariški Galerie de France je januarja letos razstavljal slovenski slikar ZORAN MUŠIČ. Razstavljene slike predstavljajo najnovejši umetnikov slikarski opus zasnovan na temi agonije v medvojnem nacističnem taborišču Dachau. Razstava je pobudila izredna priznanja svetovnih umetnostnih kritikov in vsesplošen obisk teh slovenskih umetnin. Slikar, ki živi in ustvarja v Parizu, je priznan umetnik v francoskih in evropskih umetniških krogih. Decembra lani so nekateri SLOVENSKI LIKOVNIKI razstavljali v galeriji Watatu v Nairohiju, prestolnici Kenije. Razstava je pobudila takšno pozornost črnske kulturne javnosti, da so jo potem prenesli še v mesto Kisum, tudi v Keniji. Tamkajšnja radijska postaja je poročala, da si je razstavo ogledalo v prvih treh dneh čez tisoč ljudi. Zdaj so to slovensko umetniško prisotnost sredi črne Afrike prenesli še v Kampalo in Dar es Salam. editorial ; r TANTO como los objetivos cientificos que determinaron el viaje de la nave espacial Apolo 14, han de ser las cir-cunstancias de su travesia y las del alunizaje las que sir-van para mantener, durante largo tiempo, muy vivo el recuerdo de esta nueva y magnifica empresa acometida por la tecnica mas perfecta de que es capaz el genio humano en los dias actuales. Las dramaticas vicisitudes que acompanaron, en algunos momentos, la temeraria aventura de los astronautas, pero, sobre todo, la honda, la estreme-cida incertidumbre que se apodero de los hombres que en Houston dirigian las operaciones cuando advirtieron una falla en la computadora destinada a guiar los movimientos del descenso, compusieron un cuadro de fuerte acento emocional, dificilmente olvidable para los actores directos e indirectos del singular episodio. Tras unos minutos de zozobra que, sin embargo, parecieron interminables, el in-conveniente, que estuvo cerca de epilogar en tragedia, fue superado y otra vez la Luna se sometio al dominio de los viajeros terrestres para la investigacion de sus secretos, ya no tan hermeticos como hace un ano y medio. He aqui, pues, una proeza que, a fuerza de repetirse, va perdiendo el sentido de milagro con que pudo concebirsela inicialmente y cobra ahora cierto caracter rutinario, como si cubrir la distancia sideral que nos separa de la palida Selene solo representase un impulso frecuente de la volun- a la luna - časi una rutina tad del individuo por mucho que exiga preparativos com-plejos y un enorme equipo de tecnicos vele sin fatiga por la suerte de los exploradores lanzados intrepidamente a la conquista del satelite, al que Borges, en una metafora feliz, vio “atorrando por el frio del alba”. Desaparece, pues, el misterio que envolvia cerradamente a la alta y errante dama de la noche y en su reemplazo se instala la realidad menos alada aunque mas proxima a nuestro conocimiento concreto del mundo astral, de ese universo infinito acercado de pronto a la observacion inteligente de las criaturas que pueblan este planeta, un punto entre tantos del vasto, ilimi-tado mapa celeste. Los datos y testimonios que han recogido los tripulantes del vehiculo espacial permitiran perfeccionar la concepcion que el hombre de ciencia comenzo a forjarse despues de julio de 1969 sobre la naturaleza geologica -si es correcto aplicar la geologia fuera de la Tierra- de las rocas lunares y para establecer, asimismo, la posibilidad de que alli pros-pere la vida. Esta ha de entenderse, entonces, como finali-dad practica y trascendente de la mision que cumplieron airosa, valientemente, Alan B. Shepard, Edgard D. Mifčhell y Stuart S. Roosa, cuyos nombres pertenecen ya a la historia. “La Nacion” buenos aires, 9 de febrero de 1971 dr. srečko baraga - 70 let NAŠ REDNI ČLAN, vodja zgodovinskega odseka Slovenske kulturne akcije prof. dr. Srečko Baraga je 19. marca letos izpolnil sedemdeset let plodovitega in nadvse razgibanega življenja. Naš jubilant je izreden primer slovenskega izobraženca, ki je šel v šole šele potem, ko si je izbral že svoj poklic - trgovino. Z dvajsetimi leti je šel v gimnazijo, potem pa doštudiral in- diplomiral za profesorja v Beogradu. Med študijem ga je* pisatelj Stanko Majcen nastavil v socialnem ministrstvu. Kot profesor je začel v Varaždinu, pozneje v Novem mestu, potem v Mariboru, Ptuju, nato pa na realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je v Idriji vodil učiteljski tečaj, po vojni se je čez Koroško umaknil s prvimi slovenskimi begunci v Treviso. Bil je ravnatelj slovenske begunske gimnazije v taborišču Mjnigo pri Trevisu, zavezniški kapitan Simoni pa ga je nastavil v Trstu za strokovnega svetovalca pri zavezniški vojaški upravi. Hkrati je bil tudi ravnatelj realne gimnazije v Trstu. Od tu je organiziral slovenske šole po Primorskem in Goriškem, sestavil statute, zbral učitelje in profesorje. Brez Barage bi slovenskega šolstva na Primorskem n* bilo, vsaj demokratičnega ne, kot so hoteli zapadni zavezniki. V Argentino je prišel 1948. Posvetil se je trgovini, zraven pa pridno kulturno delal, predvsem kot raziskovalec novejše politične zgodovine na Slovenskem. Je redni član Slovenske kulturne akcije, njen stalen, plodovit predavatelj. V Vrednotah je objavil svojo tehtno in zanimivo študijo o odnosih Slovencev do Jugoslavije. Piše tudi literarno znanstvene članke, med drugimi je objavil študijo o Janezu Trdini. Monografijo za svoj doktorat hrani še v rokopisu. SLOVENSKA kulturna akcija svojemu prizadevnemu članu in odborniku 70 letnemu mladeniču Srečku Baragi k jubileju iz srca čestita in mu kliče: še na mnoga leta! razgledi vinko beličič o solženicinu Odlično razpravljanje o A. I Solženicinu je ob podelitvi Nobelove nagrade pisatelju „Prvega kroga" napisal v tržaško-goriškem Novem listu v lanski božični številki (ištv. 823, 23. XII. 1970, let. XIX) pisatelj in redni član Slovenske kulturne akcije prof. VINKO BELIČIČ z naslovom „Solženicin, pričevalec ponižanih in razžaljenih". Izredno globoko dognani so naslednji odstavki, ki jih ponatisnemo v branje in razmislek vsem našim bravcem in občudovalcem Solženicinove umetnosti. ISTEGA 11. decembra 1918, ko je v Ljubljani izdihnil Ivan Cankar, se je v Kislovodsku na severnem podnožju Kavkaza rodil Aleksander Izajevič Solženicin... Trpljenje, ki ga je sam prestal ali pa videl, kako ga prestajajo drugi, ga je izčistilo — in postal je velik humanist, kot pisatelj vreden, da stoji ob strani Tolstoja, Dostojevskega in Čehova — a kot človek mogoče še dragocenejši od njih; ker ga je usoda postavila v krutejši čas nego je bil njihov. Poglavitna značilnost Solženicinovih del je boj med poštenim (in zato družbeno nepomembnim) posameznikom in tistimi, ki so v imenu svoje totalitarne socialne ideje in namišljenega poslanstva pozabili na ljubezen do sočloveka " ter postali orodje sistema. Prezirajo tiste, ki so ohranili zvestobo sami sebi in jih je neusmiljeno kolo režima povozilo... Solženicin, ki je leta in leta v taborišču prestajal vse hudo ter je šel skozi vsakovrstne bridkosti, pa je ostal človek, zato sočustvuje z vsemi ponižanimi in razžaljenimi... Resnično podobo življenja in razmer v Sovjetski zvezi nam je odkril šele Solženicin: ne kot maščevalec in še mnogo manj kot obrekovalec; odkril jo je svetu kot kritični realist, kot človek, ki ga bole nepotrebne krivice in se mu trpeči sočlovek smili. Svobode in kruha presiti Zahod se je v umetnosti vrgel na rušenje vseh tabujev, na brezobzirno razgaljanje človekovih intimnosti in brozganje po moralnih zablodah. Pornografija, pravica pesti, protinaravne čutne naslade - to so današnji maliki Zahoda. Novi tabuji pa so mu postali nesebičnost, usmiljenje, dobrota, srce, vest. In te vrline je spet povzdignil Solženicin. Za takšno odkrito pisanje, kot je Solženitinovo, je poleg umetniškega talenta predvsem potreben pogum. Pogum pa pride iz notranjega ukaza, moraš spoznano resnico — pa naj bodo sramotna dejanja ali plemenite vrline - razglašati, čeprav oblastnikom ne bo prijetna in te bodo preganjali, odrivali, ignorirali. Solženicin je bil pod obtožbo, da blati svojo državo, izključen iz Zveze sovjetskih pisateljev, njegova dela so v Sovjetski zvezi takorekoč na indeksu in ni tvegal iti 10. decembra, na vigilijo svojega 52. rojstnega dneva, v Stockholm po Nobelovo nagrado - v strahu, da se ne bi mogel več vrniti v domovino. z življenjsko in umetniško polnokrvnih spisov Aleksandra lolženicina, človeka močnega značaja in krščanskega gleda-ija na svet, govorita prepričevalna beseda tožnika in hkra-;i ljubezni do trpečega človeka. Kot stvaritev vsakega pranega pisatelja, ki se zaveda, da mora hoditi pred družbo ;er svojemu času, razmeram in ljudem držati zrcalo in iz-Draševati vest, prehajajo Solženicinove knjige v zakladnico ivetovne literature. Človek postane boljši, ko jih bere, crotkejši, življenju za vse, kar mu nudi, hvaležnejši. Brala laj bi jih ter se ob njih estetski lepoti in miselnem bogastvu plemenitila tudi doraščajoča mladina, ki iz mlakuže potroš-liško družbe hreneni no idealih in čisti vesti. Za Solženicina po vsej pravici veljajo besede, ki jih je Ivan Cankar v Beli krizantemi napisal o sebi: „Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Vsa glavna Solženicinova dela imamo Slovenci tudi v odličnih slovenskih prevodih. To so krajle povesti in novele: En dan Ivana Denisoviiča; Matrjonina hiša; Dogodek na postaji Krecetovka; pa romana Prvi krog in zdaj že tudi Rakov oddelek. Knjige so izšle pri slovenskih založbah v domovini. PODPRITE SVOBODNO SLOVENSKO USTVARJALNOST - BODITE PODPORNI ČLAN SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE ! podobe pri pisatelju finžgarju X Dl se mi, da je minilo komaj nekaj dni, odkar sem prebral tisti dve knjigi povesti davnih dedov Pod svobodnim soncem, ki jih danes spet nosim s seboj — druga knjižno izdaja iz leta 1931 — in vendar sedim v kavarni tega velikega, nadresničnega mesta skoraj štirideset let po onem literarnem doživetju; na mizici imam poleg drugega tudi Leta mojega popotovanja — za pisatelja FRANCA ŠALEŠKEGA FINŽGARJA se jih je pred nekaj dnevi, 9. februarja, izteklo sto. Blesk mesta ob sivem, plitvem morju mi ustvarja posebno protiobčutje, ki je morda potrebno za intimno približanje Finžgarjevemu svetu, tako narodno rodoljubnemu, kot kmečko patriarhalnemu; tako domačijskemu realizmu, kot narodnostno razpoloženjskemu zanosu. Vzamem prvo knjigo povesti davnih dedov - odpre se mi na tisti sloviti strani, kjer je povzet ves pisateljev rodoljubni zanos: Srečalo se je ponosno oko svobodnega Slovena z lokavim, ničemurnim bleskom Bizantinca. Nič ni odgovoril Iztok, govoril je pogled: „Naprodaj nismo Sloveni nikdar!" Roman, ki ga je Franc Šaleški Finžgar objavljal v Domu in svetu v letih 1906 in 1907, sodi med najbolj priljubljene in najbolj brane knjige pri Slovencih, celo dosti bolj kot Tavčarjeva Visoška kronika — čeprav bi naj bila ta naše najboljše zgodovinsko pripovedno delo, saj nudi proti Finžgarjev! patetični retoriki globljo življenjsko izkušenost in močnejšo psihološko podobo človeka. Spuščam se v kronike in zgodbe — z razumom obdarjeni plamen sonca se počasi zajeda v morje; kavarniški dim in polglasno, nerazumljivo govorjenje pri sosednih mizicah me s čudno lahkotnostjo prestavljata v slovenski svet. Listam po knjigah za duhom zemlje, za duhom časa, za močjo besede... Finžgar spada v skupino pisateljev dominsvetovcev, ki jo je zbral okoli nove, družini namenjene revije, dr. Frančišek Lampe (1888). Ti literati, prvi dominsvetovci, povečini duhovniki, so izhajali nazorsko iz katoliškega idealizma, literarno pa so ustvarjali v zdravem, več ali manj romantičnem realizmu. Njihova epska dela s poudarjenim vzgojnim nagnjenjem so se hranila, po eni strani iz simpatij do kmečkega življenja, po drugi pa jih prešinja navdušenje za narodnost in slovanstvo. Franc Šaleški Finžgar — domin-svetovec v obdobjih treh urednikov: Frančiška Lampeta, Evgena Lampeta in Izidorja Cankarja — je v Dom in svetu objavljal svoja najvažnejša dela; tu je izšel socialni roman iz modernega sveta, nato tista človeško pristna in pretresljiva zgodba o Dekli Ančki (1913), s katero je pisatelj postavil mejnik svoji ustvarjalni zrelosti. Romantični Divji lovec, domoljubna Naša kri, dramatična podoba kmečkega pravdarstva Veriga, realistično tragična Razvalina življenja - igre, ki jih nosim v sebi iz drugega sveta in drugega časa. Umetniški višek je bil dosežen v delih iz cikla Prerokovana, ki je kljub kompozicijski okrnjenosti Finžgarjev najmočnejši tekst, sličen Cankarjevim Podobam iz sanj. Pričevanje iz prve svetovne vojne, iz tiste usodne in prerokovane prve tragike našega naroda v navalu stoletja. Boji na fronti in boji v dušah ljudi, ki so v zaledju — fronta se bliža, mladostniki popivajo, ženske veseljačijo z vojaki, možje odhajajo, možje se vračajo, umirajo... Ali je mogoče? Sem na soški fronti, v Galiciji, pri Verdunu -v ustih in v srcu čutim najgrenkejši in najbolj žgoči pred-okus tiste bolj prerokovane tragike, ki je udarila v nas trideset let pozneje. Travniki so pomendrani, zemlja je podobna veliki, črni rani Iz kavarne, kjer sem popolnoma stisnjen med stenami in presvetlimi okni, razdivjan od trobentanja starih spominov in poskočnega veselja novih plesov, sem postavljen nenadoma nazaj — v tisto prekleto, starinsko, od bolečine in strasti drhteče leto 1944. še enkrat grem utrujen po cestah od enega konca do drugega, stopam previdno po grapah, ki vodijo do najnižjih celic ter se nato vrtoglavo zaženem po Emonski cesti čez Gradaščico. Sonce zahaja in nebo je vse rdeče... Prijatelj K. iz Trnovega me pripelje z kdove kakšnim izgovorom k pisatelju Finžgarju. Stojim pod visokimi stopnicami - v trenutku se spomnim na trikot Cankar-Župančič-Finžgar: vizija, poezija, življenje. Skoraj kričim: „Ti,_ ki si spoznal konkretnega slovenskega človeka v njegovi navezanosti na zemljo in domačijo — v njegovi usodni razklanosti med zemljo in seboj..." Pravzaprav sem hotel vprašati, kaj naj storim, kako naj se obrnem in dvignem za vedno iz teh neživih, protizemeljskih pravdanj. Skoraj večer je že, sonce se je skrilo za meglami. Ljudje hite po cestah - tudi jaz se odpravljam. Hitro nadaljujem: „Ti, ki veš, kaj je domačija..." Nisem končal - v sredo notranje borbe za ohranitev prave-besede mi odgovori pisatelj trdne postave in še vedno moškega lica: „Odkod naša narodna pesem s čudovitimi napevi? Odkod ljubezen do naše prelepe zemlje, vasi in doma? Odkod vseh teh mož zdrava slovenska beseda? Vse, vse nam je dal in ohranil kmečki dom. Da, kmečki dom, ki ga je bila kljub trdemu delu sama lepota, kljub bridkim uram večna pesem. Iz te lepote so pile otroške duše in dobivale moč...!“ Nemiren in prizadet ob zavesti skorajšnjega odhoda molčim. Mislim: tisti košček slovenske zemlje, ki je bil moj... Pri sebi zakričim: Prekleta pravda! Pisatelj me povabi v svojo delovno sobo — prijatelj K. iz Trnovega je medtem že odšel — sedeva in pogovor se razpleta o pisateljevem zgodnjem ustvarjanju. S široko kretnjo se spomni črtice Na petelina; s ponosom govori o triglavskem kraljestvu, ki ga je pokazal v idilični pesnitvi Triglav. Prek vsega pa ponavlja, kar je dejal nekoč Izidorju Cankarju: „Naloga pisatelja je odkrivati to, mimo česar gredo drugi z odprtimi očmi in ne vidijo." In še: „Danes se afirmira naša beseda in naš človek..." Poslušam in obračam besede v zdanjost. Ničesar ne morem odgovoriti — samozavestnega pisatelja razumem in obenem ne razumem. Tu je duh in tu je človek - oba zraščena v eno, oba polna nečesa neposrednega, prvinskega; oba se vključujeta, smiselno in paradoksno v neznansko zgodovino. Sem na enem tistih večerov, o katerih piše Finžgar: „Ne-kajkrat se je zgodilo, da so prijadrali že opolnoči... O, kakšne ostre debate so bile! Ob tem so obsedeli, kar v kuhinji, in debate so trajale do jutra..." Ali je res že jutro? Ne vem, kako preživim nato še nekaj dni v predragem mestu. Z bližnjih vrtov se že širi vonj po vrtnicah -pomlad je. Revolucija me trga, izgubim zemljo in padem po nekakem ozkem žlebu v zdanji svet. V knjigi, ki jo imam pred seboj, ko pijem spet črno, ognjeno kavo, berem, kaj je zapisal pisatelj Finžgar o tistih dneh in o sebi: „Nisem umrl... ob pogledu na razdejano hišo sem šele spoznal, kaj je življenje. Največje dobro je! Niti trohice grenkosti nisem občutil. Še živim in vse stvarstvo krog mene želeni in veselo vstaja v novo pomlad. Prijatelji so se spet zbirali pri meni. Vse delo in trpljenje, tudi grozote skoraj petih let pod kruto peto okupatorja so minile. Strašno preizkušeni narod je vnovič zadihal v svobodi, kupljeni s potoki krvi. Vsa ta sreča se da le s toplim srcem občutiti..." Ko je Franc Šaleški Finžgar pisal te misli, mu je bilo pet in sedemdeset let popotovanja po naši domačiji. Izhodišče Finžgarjeve umetnosti je, kot omenjeno, zemlja, gledana v tistem naprednem humanističnem realizmu, v katerem je ustvarjalni zanos umetnika-duhovnika odkrival nekaj idiličnega na tem božjem svetu. Obenem pa je bil v Finžgarju vedno na površju oster čut za socialne krivice - že Janez Ev. Krek je v njem vsejal seme smisla za aktualnost socialnega vprašanja. Franc Šaleški Finžgar je naš človek in naš umetnik, ustvarjajoč zdravega in konkretnega slovenskega človeka. Finžgarjev epski domačijski svet kontrastira s Cankarjevim liričnim vizijskim svetom - lahko bi dejal: s pravdami jn zadovoljstvi. Drži, da je pisatelja Finžgarja vodila vseskozi zvestoba do zemlje, do naroda in do človeka je v njem nekaj razkošno samobitnega in elementarnega... kot morda v tistih pravdarjih, ki hočejo priti na konec resnice za ped zemlje ob mejniku, za pol sežnja v gozdu. V knjigi Leta mojega popotovanja se mi odpre samo na strani, kjer berem: „Oj, zemlja, kako prevzameš človeka! Ali nisi kruta? Ali pa čutiš, da smo res iz tebe in si naša mati?" Da, Finžgarjevo ustvarjanje raste iz tega, da bi razložil in da bi si usvojil njene moči. franče papež iz še neobjavljene zbirke „srečanja“ razmišljanja k boju z zlom I. o uničevanju zla C POSOBNOST čistega mišljenja, ki skuša uzreti, raz-O členiti in pretehtati samo bistvo stvari, pustiti ob strani vse postransko, drugotno, slučajno, ter se oprostiti vsake udinjanosti, obzirom in predsodkom, je v naši dobi toliko poveličevanega človeškega napredka zelo šibka. Mnogi ljudje ne le ne znajo več sami čisto misliti, tudi poslušati in brati ne znajo, ne umejo zlasti, če se jim skuša kaj povedati v manj prijemljivih pojmih: slišijo, kar ni bilo rečeno, in berejo, kar ni napisano. Ne sme tedaj čuditi, če je marsikomu težko doumeti, kako je v zlu, ki ga vendar tako zelo čutijo, mogoče videti le nekak nič, le neki vdor niča v stvarnost. Ali je mar, npr. bolezen, pravijo, ki nekoga drži v postelji in more spraviti v grob, res le nič? Ali ni nekaj zelo stvarnega in, mogli bi reči, prijemijivega ? Lahko je govoriti o luknji na rokavu, pravijo, ki da je ni mogoče iztrgati ali kako drugače uničiti, ker da je nič rokava, toda ali je bolezen res le taka „luk-nja“, ali je res ni mogoče odstraniti in uničiti? Kaj tedaj delajo zdravniki? Umljivo je, da mnogi tako mislijo, a tako razglabljanje ne razveljavlja in ne onesmislja „metafizičnega“ pojmova-vanja zla kot niča (če je sicer pravilno), ki da velja le, dokler ostaja na svojem področju, v metafiziki, ni pa da ga mogoče naobrniti na življenjsko, izkustveno stvarnost, kjer da je tudi zlo nekaj zelo stvarnega. Potrebno je najprej razjasniti dvoje: Zadosti jasno sem opozoril na napačnost takega postopka že v Iskanjih. Tudi v sedanjih razmišljanjih se ravno proti temu borim. Kdor jih bo pazljivo in s čisto dušo bral, bo lahko uvidel, da v njih izhajam iz stvarnosti, iz življenja, da tega opazujem, razčlenjujem in presojam, in da šele nato, kadar grem tako daleč, pokličem na pomoč tudi teorije, ne le „metafizične“, temveč še zlasti rad psihološke in sociološke. Z njihovo pomočjo skušam prej spoznano tudi razložiti, morda kdaj utemeljiti. To ni naobračanje apriorno prevzetih „metafi-zičnih“ ali kakršnihkoli drugih teorij in načel na živo stvarnost. To je iskanje iz neposrednje stvarnosti k njenim koreninam, k vzrokom ali počelom stvari in pojavov. Torej nasprotna pot tisti, ki bi jo nekateri hoteli najti in je lastna nekemu idealizmu. Drugič pa — ker se je tudi to že bralo iz mojih spisov, ali bolje vanje — ne trdim in še manj učim, da se proti zlu ne moremo in morda niti ne smemo boriti. Iz opazovanja, kako smo se borili proti raznim resničnim ali domnevnim zlom mi sami v preteklosti in se borimo tudi sedaj, in sploh iz opazovanja in presojanja bojev in uspehov v zgodovini in sedanjosti sem prišel do spoznatka, da je neki način boja proti zlu že po svoji naravi neuspešen in celo škodljiv. Kajti to se mi bo pač priznalo, da ima boj proti zlu za cilj dosego nekega dobrega, saj sicer ne bi imel smisla. Če tak boj dobrega ne doseže, marveč dano zlo še poveča ali celo povzroči še večje zlo, tedaj pač ne moremo reči, da je tak boj pravilen. In tako obliko boja proti zlu odkrivam, kadar in kjer se hoče „uničiti“ neko zlo ali kar se ima za zlo, kadar in kjer je boj bolj naperjen v to zlo kakor pa v dobro, ki naj bi se upostavilo ali doseglo. V takih primerih vidim, da se boj rad izpridi ali v prazno velikobesedje in donkihotsko podiranje mlinov na veter, ali pa v uničevanje dobrega, ki je v kaki zvezi z zlom ali se vsaj tako sodi. Kajti vsako zlo je zvezano s kakim dobrim, ker je ravno neko „svoj-stvo“, neka nepopolnost dobrega, „luknja na rokavu", zmanjšanje njegove dobrosti. Pa dajmo povedano ponazoriti na bolezni, ki se mi omenja kot primer, za katerega da prispodoba „luknje na rokavu" ne velja! Ali je res tako? Kaj je bolezen, če ne okvara, ne-polnost življenja živega bitja? V tem ni igre z besedami: resnično stvarno, resnično bivajoče je živo bitje in polnost njegovega bivanja je zdravje; kadar je to bivanje okrnjeno, okvarjeno, torej ne popolno, kakor bi moralo biti, tedaj govorimo o hibah, ranah, boleznih. Te torej niso nikakšna stvarnost, temveč res le (delno) pomanjkanje stvarnosti. To izpričuje tudi dejstvo, da more obstajati povsem ne-bolno bitje, torej povsem uresničeno, povsem zdravo bitje, ki ne trpi nobene okvare ali bolezni, dočim je katerakoli bolezen možna le, če biva bitje, ki jo trpi, ki je torej neko dobro, a ne-popolno dobro, dobro, ki je zmanjšano po bolezni, razjedeno po zlu. Povsem zdravo bitje je mogoče, tudi delno zdravo ali bolno bitje je mogoče, ni pa mogoče povsem bolno bitje, brez vsake trohice zdravja, ker bi to več ne bilo. Marsikdaj se sliši, da ni bolezni, da so le bolniki. Ta izrek, če mu gremo do dna, potrjuje gornje. Bolezni kot nekega bitja ni; je bitje, zmanjšano bitje, ki ne živi polnosti svojega bivanja, ki je bolno. Zdravnikova naloga tedaj ni, da uniči bolezen, kar je nemogoče, ker ne more uničiti nečesa, kar ne biva, kar je nič. Njegova naloga je, da ozdravi bolnega, da popravi, izpopolni njegovo bivanje v polnost, ki je zdravje. Težko mi je uvideti, kje bi tu šepala primera „luknje na rokavu". Kakor luknja ni stvarnost in je ne morem uničiti, kakor ne obstaja luknja, marveč le rokav, ki je preluknjan, in kakor moremo to luknjo „odstraniti“ le tako, da jo zamašimo, to je, da izpopolnimo rokav do njegove celotne resničnosti: tako je tudi z boleznijo in z njenim „odstranjenjem“, izpopolniti skušamo bolnikovo bivanje do polnosti, to je do zdravja. Na primeru bolezni bi mogli tudi pokazati, kako se boj, ki se naperja izključno proti zlu, katerega hoče uničiti, ne pa dobro, ki naj bi ga upostavil, zmaliči ali v prazno ~be-sedje in gestikuliranje ali v razdejanje dobrega, ki je z njim v zvezi. Ne moremo misli razviti v vseh potankostih. A kot primer prvega moremo imenovati razne vrste mazaštva, čaranja in praznoverja, ki hoče s čarom besede ali z magijo odpoditi bolezen. Kot primer drugega pa moremo navesti „zdravljenje“, v katerem se tako napade bolezen, z zdravili ali nožem, da se uniči bolnik, ker se mu poškoduje še kak organ ali onemogoči kaka življenjska funkcija. Kakor da zdravniška praksa ne pozna takih primerov! Teorija o zlu kot vdoru niča v bitje seveda ni moja; uživa že prav častitljivo starost. Lahko je pravilna, bolj ali manj pravilna, lahko tudi nepravilna. Ni naloga pričujočega razmišljanja to raziskovati. Saj se ne zatekam k nji, da bi kaj dokazal, marveč le da to, kar mislim, da mi je opazovanje življenja pokazalo, ponazorim, ilustriram, napravim umlj.ivejše. Zato je res nerodno, če ravno to moti, če nekdo ravno zato ne more videti stvarnosti, ker ne zna videti v ilustraciji tega, kar se ilustrira, v ponazoritvi in prek nje tega, kar se ponazarja. vinko brumen prva knjiga XI. lefriika knjižnih publikacij slovenske kulturne akcije 360 strani bogatega branja broširana 15 pesov, 4 dolarje; vezana 20 pesov in 5 dolarjev karel mauser na ozarah crtice zbral in uredil prof. janez sever oprema arh. marjan eiletz £ dogajanja letošnji prešernovci UPRAVNI ODBOR, ki vsako leto za slovenski kulturni praznik 8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna podeli zaslužnim slovenskim umetnikom, znanstvenikom, ustvarjalcem in drugim kulturnim delavcem najvišje priznanje za slovensko kulturno zmogljivost Prešernovo nagrado, je sklenil, da to odliko za leto 1971 prejmejo: Igralka VIDA JUVANOVA za življenjsko delo na področju dramske umetnosti. Duhovnik slikar STANE KREGAR za življenjsko delo in slikarski opus v zadnjih letih. Esejist in prevajalec dr. JANKO LAVRIN za življenjsko delo in za posredovanje slovenskega slovstva tujini. Arhitekt SAVIN SEVER za desetletni opus pomembnih stvaritev na področju arhitekture; in Skladatelj LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC za življenjsko delo na področju glasbene kompozicije. Vida Juvanova dela v slovenski Drami nepretrgoma že skoraj petdeset let. Njene prve stvaritve segajo prav v pionirske dni naše gledališke kulture. Igralsko umetnost nagrajenke odlikuje dognana profesionalnost in umetniška izvirnost. Oblikovala je nepregledno število likov različnih avtorjev in različnih slogov. Še je v spominu njena kreacija Julije v Shakespearjevi tragediji „Romeo in Julija" (Ebmea je igral njen mož režiser, igralec in gledališčnik Slavko Jan). Trdna je tudi v slovenski gledališki klasiki, posebno v Cankarju. Pomembno pa je tudi njeno pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Slikar Stane Kregar je v svojem obsežnem in kvalitetnem opusu utiral slovenski umetnosti nova pota in tako prispeval velik delež k njeni afirmaciji v svetu. Tako kot v tridesetih letih je tudi kmalu po letu 1950 nastopil z drznimi kompozicijami, kjer se je odpovedal upodabljanju predmetov in človeške figure. Kljub abstraktni govorici pa je njegova umetnost tesno povezana z življenjem. Kregar je prvi duhovnik, ki je prejel Prešernovo nagrado. V zadnjih letih je nagrajenec opravil velikansko delo za lepšanje slovenskih cerkva, za opremo verskih knjig in drugih cerkvenih izdaj. Kritiki menijo, da je to delo tako obsežno, da bo naša umetnostna zgodovina nekoč govorila o ,Bregarjevi dobi" slovenske cerkvene umetnosti. Njegove zamisli barvnih oken krase cerkve po vsej Sloveniji. Posebej pomembna so njegova dela v zadnjem času v novih cerkvah v Idriji, Poljanah nad Škofjo Loko in v Dražgošah. Dr. Janko Lavrin je opravil pomembno, v marsičem pionirsko delo kot posrednik slovenskih slovstvenih umetnin v tuje jezike, v ruščino in angleščino. Začel je že pred šestdesetimi leti z ruskim prevodom Cankarjeve „Hiše Marije Pomočnice". V angleščini je objavil eseje o Cankarjevem ,,Hlapcu Jerneju", pozneje pa je v samostojnih izdajah oskrbel antologijo jugoslov. poezije, kjer je vredno predstavljen tudi slovenski delež; antologijo slovenske lirike; Prešernove, Župančičeve in Gradnikove poezije. Uveljavil se je tudi kot bleščeč esejist in razgledan pisec literarno-zgodovinskih monografij. Arhitekt Savin Sever je pomemben v svojem odnosu do poslanstva ustvarjalca vizualno-materialne kulture okolja; svojo nalogo arhitekta pojmuje v smislu plemenitenja detajla ob celoti. Vrsta arhitektonskih realizacij ob Titovi (prej Dunajski) cesti v Ljubljani predstavlja izredno domišljeno arhitektonsko rešitev. V arhitektonskem strukturalizmu, tako značilnem za našo dobo, dobi arhitektura Savina Severja izraz prave humanistične razsežnosti, kot je zapisal sodobni umetnostni kritik. Komponist Lucijan Marija Škerjanc, ki je decembra lani slavil 70-letnico rojstva, stoji v vrsti slovenske pozne glasbene romantike kot nadaljevalec Lajovičeve šole in izročila, čeprav je že zgodaj ubral docela samostojno glasbeno pot. Najpomembnejši del njegove glasbene tvornosti je kompozicija. Kot mlad skladatelj se je javnosti predstavil z zbirko samospevov za glas in klavir: zvezek je pobudil takrat vso pozornost naše glasbene kritike. V pol stoletja svojega dela pa je slovensko glasbo povedel s svojimi instrumentalnimi kompozicijami, vokalističnimi stvaritvami, komornimi skladbami z raznovrstnostjo svojih snovanj in dosežkov v vrhove svetovnosti. Slovi njegova simfonična kantata „So-netni venec", na istoimensko pesnitev Franceta Prešerna, za tenor solista, polifoni zbor in veliki orkester. Škerjančeve kompozicije imajo danes že tudi stalen delež na svetovnih koncertnih repertoarjih po Evropi in Ameriki. Nagrajenec je tudi odličen glasbeni pedagog za kompozicijo na Akademiji za glasbeno umetnost. Iz PREŠERNOVEGA SKLADA so pa nagrade prejeli Lojze Filipič za dramaturško delo; igralec Pavle Jeršin; Oskar Kogoj e sodelavci za fotelje-počivalnike; skladatelj Lojze Lebič za kompoziciji „Korant“ in ,,Kons a"; esejist Mitja Mejak za umetniške radijske in televizijske dramatizacije pomembnih del slovenske proze; arhitekt Borut Pečenko za realizacijo trgovske hiše v Mariboru; pisateljica Ela Peroci za otroške črtice in pripovedi; slikar France Peršin za slikarska dela; skladatelj Ivo Petrič za kompozicijo ,,Intarzije"; Franci Rotar za varjeno plastiko v Ravnah na Koroškem, plod Forme vive 1970; pa igralec Jože Zupan za naslovno vlogo v TV dramatizaciji Bevkovega Kaplana Martina čedrmaca. Prešernove nagrade pa so prejeli tudi najboljši študentje na slovenski univerzi in umetniških akademijah. Med njimi tudi Gregor Tozon, slušatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, za svoja kratkometražna filma „Drobno življenje" in „Smrt pijancev" kot najbolj nadarjeni in najbolj obetajoči mladi slovenski filmski režiser. (Nagrajenec je nečak gledališčnika Nikolaja Jeločnika.) dotiskana je 2. knjiga XI. letnika naših publikacij LOJZE ILIJA POVEST IZ DNI DOMOBRANSKEGA BOJA ZA SVOBODO SLOVENCEV Ovitek arh. JURE VOMBERGAR 352 strani o nas pišejo Tržaško-goriški tednik Novi list je It. januarja letos v svoji štv. 825 na 6. strani pod stalnim zaglavjem Iz kulturnega življenja objavil dvostolpno kritično poročilo o Narteja Velikonje novelistični zbirki „Zanke“, ki je lani izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Glavne odstavke iz objave, ki jo je podpisal fj, ponatiskujemo Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je izdala novo knjigo novel pisatelja Narteja Velikonja, pod naslovom „Zanke“. Knjiga je bila izdana za petindvajsetletnico pisateljeve smrti. Pri branju teh novel ima človek občutek, da so nekatere vsebinsko že močno odmaknjene od današnjega časa in od sodobnih problemov duhovnega in materialnega značaja. Tako vplivajo delno zato, ker so nekatere teh novel še preveč pod vplivom cankarjanske mode simbolizma in svetobolja v slovenski literaturi... Veliko bolj aktualni sta noveli „Zanka“ in „B(java sled", zlasti prva, v kateri obravnava motiv medvojnih atentatov in sicer s psihološkega stališča. Druga ima bolj humoristi- čen prizvok. Novela ,,Zanka", ki je nedvomno najboljša, je bila sploh zadnje pripovedno delo, ki ga je napisal Velikonja pred smrtjo. Na splošno se lahko reče, da se te Velikonjeve novele močno razlikujejo med seboj. Nekatere so nekoliko predol-govezne, druge pa so napisane živahno in napeto, da jih bravec resnično uživa. Knjigo je lepo opremil arhitekt Jure Vombergar. Izšla pa je po zaslugi mecenskega daru, ki ga je poklonil založbi v ta namen Herman Zupan mlajši in s tem dal vzgled, ki naj bi ga denarni ljudje med Slovenci posnemali, v svojo čast in v prid slovenski kulturi. knjige knjige knjige GORIŠKE MOHORJEVKE Letošnji knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe obsega naslednje knjige: Koledar, ki ga je uredil Maks Komac; v njem sodeluje s prispevki z najrazličnejših področij dolga in bogata vrsta zamejskih piscev. - Hubert Močnik „Spomini in izkustva"; je knjiga zaslužnega slovenskega šolnika na Goriškem, ki ob svoji lastni življenjski poti odkriva težko usodo slovenskega šolstva, kot tudi bridkosti slovenskega učiteljstva na Goriškem in Primorskem pod fašistično Italijo. Vinko Beličič „Božji mejniki". To je zbirka črtic, ki jih je naš redni član in sodelavec Med-dobja zbral, nekatere objavljene, druge povsem nove. črtice so odvsev slovenskega življenja ob laško-jugoslovanski meji po zadnji vojni. O zbirki bomo posebej pisali v Meddobju. P. H. Acher-man „Gobavi lord", nekakšna večerniš-ka povest v prevodu Nade Konjedic. Knjige stanejo 2000 lir, kar je za 674 strani lepega branja izredno nizka cena. • Letna knjižna zbirka Prešernove družbe v Ljubljani je dala naročnikom in kupcem: Prešernov koledar 1971; F. S. Finžgarja povest ,,Prerokovana"; mladinsko povest Pavleta Zidarja „Pi-šem knjigo"; D. H. Lawrenceja roman »Izgubljenka"; pa Metoda Mikuža knjigo „Zgodovina NOB", zraven pa še priročnik za družabne igre. • Tehtno razpravljanje z naslovom ,,Kralj Samo je vladal v Karantaniji" je v lanski božični številki tržaško -goriškega Novega lista objavil Vili Hajdnik. Spis, ki zasluži vso pozornost, je pobudilo pisanje Avstrijca dr. Ericha Kornerja v lanski 10. številki mariborske revije Dialogi, ki je posvečena slovenski Koroški v zvezi s 50-letnico plebiscita. • V mojstrskem prevodu pesnika Mile Klopčiča so izšle pri Državni založbi v Ljubljani „Pesmi“ A. S. Puškina. V seriji izbranih Puškinovih del pri isti založbi nosi ta knjiga številko 1. Na slovenskem knjižnem trgu so že štiri knjige velikega ruskega romantika: pesnitve, pisma, pravljice, proza in drame. S poezijo smo zdaj Slovenci dobili celotna izbrana Puškinova dela. • • V založbi Penguin v Londonu je pod naslovom “New Writing in Vugoslavia” izšel bogat izbor jugoslovanske proze in poezije. V knjigi, ki jo je pripravil Bernard Johnson, je zastopanih 37 avtorjev. Slovensko književnost predstavljajo s prozo Lojze Kavčič, s poezijo pa Tomaž Šalamun, Veno Taufer, Kajetan Kovič, Dane Zajc in Gregor Strniša. • V Novi Gorici je lansko jesen izšla v samozaložbi zbirka pesmi kraške pesnice Ludovike Kalan pod naslovom „V pozni jeseni". • Bibliografski inštitut v Mannheimu v ZR Nemčiji je lani'izdal 2., predelano izdajo Meyerjevega literarnega priročnika (Meyers Handbuch iiber die Literatur). Knjiga obsega 388 dvokolon-skih strani na odličnem papirju. Priročnik je namenjen predvsem ljubiteljem literature, ki bi se radi nahitro informirali o kakem književniku, sodobnem ali pa v prejšnjih stoletjih. Vseh avtorjev je v priročniku okoli sedem tisoč. Prinaša tudi petdset slik naglavnih svetovnih piscev. Od slovenskih pisateljev je v knjigi 31 imen: Trubar, Dalmatin, Bohorič, Val. Vodnik, Prešeren, Vraz, Levstik, Jenko, Stritar, Jurčič, Gregorčič, Kersnik, Tavčar, Aškerc, Cankar, Kette, Murn, Župančič, Govekar, Finžgar, Meško, Gradnik, Bevk, Ferdo in Juš Kozak, Kosovel, Prežihov Voranc, Kreft, Kranjec, Ingolič in Matej Bor. Profesor Vinko Beličič, ki je o tej pomembni nemški publikaciji napisal dva tehtna članka v Kat. glasu (29. okt. in 5. nov. 1970), ugotavlja, da bi ,,morala biti v Meyerjevem priročniku navzoča vsaj še dva slovenska književnika, ki ju zdaj, žal, zaman iščemo: namreč dramatik Anton Tomaž Linhart in pisatelj Ivan Pregelj. La kako sta mogla izostati?" Vprašanju iz srca pritrdimo! • Pri Državni založbi je izšel slovenski prevod grškega romana „Z“, ki ga je napisal mladi grški pripovednik in pesnik Vasilij Vasilikos. Po romanu je režiser Costa Gavras posnel tudi film s spremno glasbo M. Teodorakisa. • Revija Modem Poetry in Traslation (Prevedena moderna poezija), ki izhaja v Londonu, je celotno lansko septembrsko številko posvetila najnovejšemu slovenskemu pesništvu. Publikacijo urejata Ted Hughes in Daniel Weissborn. Večino besedil je v angleščino prevedel Veno Taufer, nekaj tudi pisatelj Michael Seammell, ki je bil lektor v Ljubljani. Zastopani so Edvard Kocbek, Jože Udovič, Kajetan Kovič, Gregor Strniša, Dane Zajc, Veno Taufer, Saša Vegri, Franci Zagoričnik, Svetlana Ma- karovič, Tomaž Šalamun, Aleš Kunaver, I. G. Plamen in Andrej Brvar. Posebej vredne so tudi duhovite informacije o Slovencih in naši deželi, ki jih je napisal Michael Seammell. • Na avstrijskem knjižnem trgu je izšlo za konec lanskega leta pomembno delo za razreševanje odprtih narodnostnih vprašanj v Avstriji živečih narodnostnih skupin "Das Recht der Volks-gruppen und Schprachminderheiten in Čsterreich”, ki ga je napisal avstrijski izvedenec za mednarodno pravo prof. dr. Theodor Velter. Dunajski založnik je ob izidu pripravil pogovor za okroglo mizo, na katerem sta poleg avtorja in izvedenca za avstrijsko ustavno pravo dr. Ermacora, gradiščanskih Hrvatov ter časnikarjev in televizičarjev govorila tudi predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter in bivši predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev prof. dr. Valentin Inzko. • V zbirki Naša beseda so pri Mladinski založbi v Ljubljani izšla Izbrana dela Iva Bmčiča (uredil dr. France Zadravec), Cirila Kosmača, in Josipa Vidmarja (uredil Jože Javoršek). • Monumentalno delo je knjiga prof. Marijana Mušiča ..Arhitektura slovenskega kozolca", ki je izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Knjiga je bogato okrašena z barvnimi in čmo-belimi fotografijami, ki skladno dopolnjujejo to tehtno monografijo o slovenskem kozolcu, arhitekturni umetnini preprostega, brezimnega slovenskega človeka. Okusno je knjigo opremil ing. arh. Jože Brumen. • Pri Cankarjevi založbi so izšle Trdinove „Bajke in povesti o Gorjancih", ki jih je slikarsko duhovito pospremil akad. slikar arh. Boris Kobe. Isti slikar pripravlja zdaj tudi ilustrirano izdajo Desetega brata. • Pri isti založbi so izšli tudi eseji Josipa Vidmarja „Slovenske razprave". • Za konec novembra je v Ljubljani izšel prvi zvezek 6. letnika Časopisa za zgodovino in narodopisje, ki ga je izdalo združenje visokošolskih zavodov v Mariboru v sodelovanju s podružnico Zgodovinskega društva, v založbi Obzorij. Med mnogimi pomembnimi prispevki v reviji je zanimiva razprava zgodovinarja Franjo Baša „Pisma dr. Antona Korošca". izšla je izredna publikacija kot bibliofilsko izdajo v 500 izvodih s številkami darovalcem jubilejnega prispevka ob 15-letnici glasa poklanja slovenska kulturna akcija Žcdtovt poljska vojna in emigracijska lirika med drugo svetovno vojno prepesnitve TINE DEBELJAK lesorezi BARA REMEC prodajna cena je 15 in 20 pesov, broširana in vezana (4 in 5 dolarjev) • Ob desetletnici Pedagoške akademije v Maribora je pri Obzorjih v redakciji uredniškega odbora (Mavricij Zgornik) izšel čez 460 strani obsegajoči Zbornik omenjene akademije. V knjigi sodeluje 30 avtorjev. 9 Pomembni slovenski znanstveni knjigi sta dr. Jovana Hadžija „Razvojna pota živalstva" in Ivana Mohoriča „Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem" (v 2 knjigah). Obe sta izšli pri Mladinski knjigi. • Pri Državni založbi je v odličnem prepesnjenju Janeza Menarta izšla pesnitev Frangois Villona „Veliki testament". Poleg slovite „Balade o obešen-cih" šteje literarna zgodovina to pesnitev za najpomembnejše delo tega francoskega klasika. — V zbirki likovnih monografij pa so pri isti založbi z naslovom „Mojstri 20. stoletja" izšle knjige o Joan Miroju, Pablu Picassu in francoskem arhitektu Le Corbussie-ru. Vse knjige bogate tudi številne reprodukcije poglavitnih del teh mojstrov. • Revija Zaliv v Trstu je decembra lani izdala v Kosovelovi knjižnici (tako se zbirka imenuje) knjižico „Srečko Kosovel v Trstu". Vsebuje sestavke pesnika samega, njegovega brata Staneta, Borisa Pahorja in Milka Bambiča. • Ob začetku novega leta je izšel prvi zvezek koncilskih aktov 2. vatikanuma. To uradno izdajo pripravlja arhiv koncila. Imela bo 18. zvezkov. • UNESCO poroča iz Pariza, da je sv. pismo še vedno najbolj prevajano knjižno delo na svetu: doslej ie poznanih 1875 prevodov! • Pri Cankarjevi založbi je izšla nova knjiga pisatelja Pavleta Zidarja „,Nova stanja", ki prinaša pet najznačilnejših pisateljevih proz. Božidar Borko je o knjigi zapisal, da „je v vrsti dosedanjih spisov Pavleta Zidarja pričevanje o pisateljevem iskanju novega in globljega ponekod pa tudi življenjsko brezobzirnega odnosa do pripovedne snovi". • • Na mednarodnem festivalu baleta v Parizu je več baletnih skupin iz raznih delov sveta dobilo nagrade za svoje uprizoritve. Veliko mestno pariško nagrado je prejel kubanski narodni balet in njegova koreografinja, plesalka Alicia Alonso, dobro znana Slovencem v Buenos Airesu tudi po svojih nastopih v tukajšnjem Teatro Colon. Za najboljšo moderno skupino in koreografijo je bil nagrajen ansambel ameriškega koreografa Alivina Ayleya. • V miinchenskem časopisu Zeitschrift fiir europaische Begegnung je izšel prispevek malo znanega prijatelja slovenske književnosti, v Wenheimu živečega Joachima Krausea z naslovom “Nicht nur Romulus Augustulus stammte aus SJowenien”. Pisanje obseže bežen pregled slovenske kulturne zgodovine, posebej še naše književnosti, pri tem pa navaja vrsto velikih mož, ki jih je slovenski narod dal evropski zgodovini, zlasti znanosti in književnosti. Posebej se ustavi pri Žigi Herbersteinu, slovečem po spisu “Rerum Moscovitarum Comentar.ii” in pri Valvazorju. O Prešernu piše kot o največjem „slovenskem pesniku in najboljšem liriku slovanskega juga sploh". Pogrešamo v sestavku omembo naše Modeme. O Sloveniji sodi pisec, da je ena najlepših evropskih dežel. Svoj sestavek sklepa s sodbo, da slovenski primer kaže, „da tudi majhnemu narodu ni potrebno obtičati v provincializmu, marveč si lahko v slikoviti igri silnic ohrani lastno kulturo in literaturo ter se tako postavi v večji evropski okvir". • Pri založbi Sudamericana v Buenos Airesu bo v pesniškem prevodu izšel Goethejev Faust. Prevod je oskrbel N. Silvetti Paz. Knjigi botruje Državni fond za umetnost (Fondo Nacional de las Artes). • Pri Emece v Buenos Airesu je v prevodu, ki ga je oskrbel Enrigue Gain-za, izšel eden najpomembnejših romanov francoskega akademika pisatelja in dramatika Henrya de Montherlanta “Les gargons”, v španskem prevodu “Adolescentes”, ki hkrati z “Les besti-aires” in “Le songe” stvar ja slovito trilogijo “La jeunesse d’Alban de Bricou-le”. Za razumevanje Montherlantovega genija je roman pomemben ključ. okno v svet LJUBLJANSKI TEOLOGI SLAVE PREŠERNA IN FINŽGARJA Ljubljanski teologi so se spomnili obletnice Prešernove smrti in 100-letnice Finžgarjevega rojstva s posebno proslavo na fakulteti 7. februarja letos. O temi „Prešeren in krščanstvo" jim je govoril pisatelj Alojz Rebula. Poročajo, da je Rebula odkril drugega Prešerna, kot pa smo ga poznali doslej. Odkril je večjega, neprimerno bogatejšega in do globin bitja človeškega Prešerna — zato pa tudi kristjana. Prav nič ni tvegal, ko ga je smelo primerjal in postavil celo nad Goetheja, Danteja in Leopardija. (Predavanje bo izšlo v tisku, verjetno v reviji Znamenje, ki bo nasledila Novo pot). Drugi del proslave je bil posvečen 100-letnici rojstva Fr. Sal. Finžgarja. Po uvodu so bogoslovcem predvajali magnetofonski trak s Finžgarjevo duhovno oporoko slovenskim bogoslovcem ob 90-letnici pisateljevi, kjer je tudi sloviti vzklik: „Ni to igrača, to je žrtev, ki ste si jo naložili." • Francetu Vebru, slovitemu slovenskemu filozofu in bivšemu profesorju ljubljanske univerze, je univerza v Gradcu decembra lani podelila zlati doktorat za 50-letnico njegovega doktorata in 80-letnico rojstva. Slavje je bilo izredno slovesno. Dekan graške filozofske fakultete je obširno popisal Vebrodo delo za znanost in posebej za slovensko filozofijo. Za sklep so jubilantu fanfare zaigrale Gaudeamus. • V Parizu je slovenski režiser Jože Pogačnik posnel televizijski serijski film „Vodnik po Ljubljani", po istoimenski knjigi pisatelja Jožeta Javorška. Film so posneli v francosko-sloven-ski koprodukciji. Sodeloval je tudi fran-coski filmski režiser Christian Jacque. S O “ TARIFA REDUCIDA Sp'" CONCESION 6228 S 5 * 8 S o “ u R. P, 1. 953701 to GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije in izhaja mesečno. Ureja ga Nikolaj Jeločnik v imenu odbora. Tiska ga Editorial Baraga SRl., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. — Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramčn L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina. Editor responsable: Slovenska kulturna akcija (Accičn Cultural Eslovena) — Valentin Debeljak, Ram6n L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina.