dekorativna
glasilo delovne skupnosti dekorativne ljubljana
maj 1975
Skupna vaja naših enot CZ in enot CZ KS Dravlje
V ponedeljek, 26. maja ob 17. uri, je bil v naši tovarni dan alarm za nevarnost zračnega napada in čez 3 minute je že sledil letalski napad na Dekorativno in ostale večje objekte na področju draveljske krajevne skupnosti. Naši imitatorji so ob naletu letala imitirali eksplozije in zanetili dva velika požara tako, da je bil prikaz napada zelo veren. Ob končanem alarmu »konec nevarnosti« (ta je trajal 10 minut), so se reševale ekipe zbrale na svojih zbornih mestih. Štab CZ Dekorativne je hitro ocenil nastali položaj in dal takoj posameznim vodjem ekip operativne naloge. Gasilska enota je v rekordnem času prispela s svojim vozilom v bližino požara v dveh minutah, napeljala cevi in pričela z gašenjem — to se je zgodilo v rekordnem času — treh minut! Tudi ekipe PP so bile izredno hitro na mestu nesreče. Prva ekipa je reševala opečene pri prvem pogorišču, druga pa je takoj odšla na mesto ruševin, ki so bile imitirane pri lopi ob športnem igrišču.
je imel označeno vrsto poškodbe. Poleg teh je bilo še šest »psihično prizadetih« oseb. Med tem dogajanjem se je na robu jame zbralo že lepo število opazovalcev in gostov
Naporno, a uspešno!
»Ponesrečencev« z različnimi poškodbami je bilo 21. Vsak od teh
Gori!
z draveljskega terena, ki so imeli z roba lep pregled nad dogajanjem.
Zaradi obsežnih posledic zračnega napada se je štab CZ »D« odločil in dal nalogo ekipi za obveščanje, da vzpostavi zvezo s štabom CZ KS Dravlje in prosi za hitro pomoč njihove gasilske ekipe, ter ekipe za prvo pomoč in socialno delo.
Draveljčani so prišli v Dekorativno z vso gasilsko opremo in cisterno. Ekipa prve pomoči je pripeljala s seboj tudi šotor, ga postavila v treh minutah in organizirala zbirno mesto za ranjence. Povezava med štaboma CZ »D« in CZ Dravlje je bila takoj vzpostavljena. Naš vodja enote PP, ki je že čakal na prihod pomoči Draveljča-nov, ki so prišli že v štirih minutah, je takoj odpeljal dve draveljski ekipi na mesti nesreče.
Gasilska enota pa je bila usmerjena dalje za tovarno k drugemu požarišču in je pričela z gašenjem že po treh minutah.
Reševanje ranjencev je potekalo izredno strokovno in hitro; v zbir-
Pravilno in hitro, to je bila odlika enot PP
nem šotoru so zunanji strokovnjaki pregledovali pravilnost oskrbljenih poškodb in še med potekom vaje same pohvalili našo ekipo PP kot odlično pripravljeno.
Medtem so gasilske enote s pomočjo draveljskih tovarišev nadaljevale z gašenjem.
Tehnične ekipe s priključeno ekipo REK so bile na pogorišču in ruševinah istočasno z ekipami PP. Iz ruševin in nevarnega območja pogorišča so reševali ranjence ter pomagali pri prenosu oskrbljenih poškodovancev do zbirališča. Ker je štab CZ Dravlje dobil poziv na pomoč iz tovarne Iskra, so hitro odpoklicali eno svojo ekipo PP, ki je krenila z našim kombijem Iskri na pomoč.
Vse ekipe skupno so zelo skladno sodelovale, kar je še pripomoglo v hitrem reševanju in celotnemu uspehu vaje.
Z vsemi gasilskimi enotami, tehničnimi z REK, PP enotami je trajala reševalna akcija pol ure. V tem času je bil ogenj pogašen, vsi po-
Nadaljevanje na 2. strani
škodovanci rešeni in oskrbljeni ter preneseni ali napoteni na zbirno mesto.
Ekipa reda in varnosti, ki je tudi od vsega začetka varovala in stražila dohode v tovarno ter usmerjala ljudi, da bi ne prišlo do zmede, je končala svoje delo.
Vse dogajanje je preko mikrofona nazorno in tekoče pojasnjeval tov. Iztok Kavčič, kar je vaji dalo še poseben poudarek in jo gledalcu približalo, — da je lažje spremljal celotno dogajanje in usmerjal svojo pozornost tja, kamor ga je usmerjal napovedovalec — tako, da je vaja uspela kot zelo poučna.
Takoj ko so ekipe končale z delom, so njihovi vodje poročali o tem načelniku štaba, ki je nato sklical zbor vseh ekip. Istočasno so končali z delom tudi Dravelj ča-ni in se razvrstili v zboru poleg nas. Na zboru je našemu načelniku štaba raportiral vsak vodja naših enot CZ posebej. Na podlagi tega je nato načelnik štaba podal kratko oceno o zelo uspeli vaji in se zahvalil tako našim, kakor tudi draveljskim tovarišem, ki so v vaji sodelovali.
Prav na koncu je vse navzoče pozdravil še naš generalni direktor tov. Rode, ki je izrazil upanje, da
Tekoče delo in
Poroča: tovariš Koleša
Kot vemo, se obratovodski sestanki v »Dekorativni« vodijo že peto leto dvakrat tedensko.
V času, ko smo imeli še obrata A in B, so obratovodje lahko obravnavali tekočo proizvodno problematiko zelo neposredno. Sedaj pa, odkar delujemo vsi na enem mestu v zelo monolitnem proizvodnem procesu.
Uvodna in prva tema na vsakem od teh sestankov je — kot vemo že iz dnevnih informacij — produktivnost na posameznih fazah proizvodnje.
Bodisi na predlog neke strokovne skupine, ali pa na predlog študijske skupine priprave dela, se predloge pregleda, zadolži strokovne osebe za realizacijo in roke.
Na vseh teh sestankih dajemo velik poudarek kvaliteti, kjer ne gre le za kakovost končnega izdelka, ampak se analizira vsako posamezno fazo dela, ki je bila potrebna za izdelavo končnega proizvoda. Pri tem analitičnem delu je velik pomen kontrolne službe, ki ne poroča le o artiklih in proizvodih, ki so bili ocenjeni kot nizko kakovostni, temveč na sestanku že tudi poda oceno — kje so napake nastale in tudi, kako jih lahko odstranimo. To delo kontrolne službe močno olajša delo vsej delovni skupini na sestanku.
Glede na operativni plan razporeditve artiklov po strojih se tudi sproti obravnavajo prioritetni nalogi; ker pa tudi po večkrat v mesecu menjamo artikle na strojih,
bo naše sodelovanje s krajevno skupnostjo Dravlje še naprej uspešno. Predstavnik draveljske mladine je povedal še nekaj besed ob draveljskem krajevnem prazniku,
za njim pa je predsednica OOZSMS tov. Sonja Koščeva prebrala še pozdravno pismo tov. Titu, ki smo mu ga poslali ob tej priložnosti.
Poročalje: Bernat Bernard
Po končani vaji poroča vodja enot PP »D« načelniku štaba za CZ o opravljenem delu
problemi tehničnega sektorja
iščemo najboljše rešitve pri zastoj-nih urah, kar se pa spet odraža v produktivnosti.
Pri operativnih planih se obravnava tudi izdelava vzorca za vsak naslednji mesec, prioriteta izdelave vzorcev pa se že predhodno pripravi ob zasedanju komisije za vzorce.
Občasno, po potrebi, pregledamo norme po oddelkih in posameznih fazah — glede na problematiko v zvezi s tem, ki jo sprožijo posamezni obratovodje.
Ob posamezni problematiki norm zavzame zbor obratovodij določena stališča, ki so v duhu usklajevanja norm med oddelki. Zadolžena služba pa v okviru razvojnega oddelka izdela izračune, ki jih nadalje obravnavajo in sprejemajo sveti delovnih enot.
Kljub temu, da so v osnovnem letnem planu predvidena vsa remontna dela po oddelkih, le le-te na teh sestankih usklajuje časovno, spremlja se njihovo realizacijo. Poudarek pa je vedno na tem, da morajo biti vsa remontna dela dokončana v času, ko stroji ne obratujejo tako, da imamo tudi pri tem delež za večjo produktivnost.
Na vseh četrtkovih sestankih se poda izčrpno pripravljena problematika surovin. Pri tem pregledamo zaloge, kakovost surovin in tudi vprašanje pravočasnih (nepravočasnih) prejemkov surovin, ki pogosto vplivajo na zastoje v sami proizvodnji.
To delo rešujemo skupaj z vodjo nabavne službe. Ravno taka povezava med vodji različnih stro-
kovnih služb in njihova koordinacija omogoča preglednost in hitro reševanje problemov v vseh fazah proizvodnje.
Dnevne informacije nam večkrat poročajo o t. i. »ozkih grlih« v proizvodnji. Ta »ozka grla« so pri posameznih fazah pogosta težava, pri drugih pa le občasna.
Vzroki temu pojavu so lahko: premajhne strojne kapacitete na določenih fazah, občasno pomanjkanje surovin...
Premajhne strojne kapacitete rešujemo z novimi investicijskimi načrti tako, da za mesta v proizvodnji, kjer prihaja do »ozkih grl«, organiziramo dodatno delo ob sobotah, pri čemer upoštevamo kapaciteto tkalnice.
Po potrebi — občasno — obravnavamo tudi:	problematiko var-
stva pri delu — skupno s strokovno službo VD, prav tako obravnavamo tudi vprašanja kadrovskega značaja (zasedbo delovnih mest, potrebe po delavcih ...) — pomoč naši gasilski ekipi, nenazadnje pa obravnavamo in podpiramo vse družbenopolitične organizacije v naši tovarni pri njihovem delu in sprovajanju najrazličnejših akcij.
V petletni tradiciji naših obra-tovodskih sestankov smo lahko s takim načinom dela zadovoljni, ker smo se vsi podrobno seznaniti z delovno problematiko slehernega oddelka. To pa se odraža v medsebojni pomoči in skupnem in medsebojnim reševanjem tekočih nalog in tudi težav. Tako smo dosegli tudi višjo stopnjo kakovostnega odločanja.
Tudi naša tovarna v Dravlje
Ob priložnosti, ko smo proslavili krajevni praznik KS Dravlje in Podutik, je razmišljal in povedal o nekaterih nalogah, problemih in dilemah, ki jih obravnava zbor delegatov KS Dravlje — tov. Bogo Reisp, delegat naše tovarne v tej krajevni skupnosti.
Ozemlje, ki spada pod krajevno skupnost Dravlje, je razen starega — vaškega urbanega naselja šele v zadnjih letih dobilo cele novo sezidane stanovanjske komplekse, mnogo se še gradi, s tem pa se poraja tudi vrsta novih potreb, zahtev, nalog, vzporedno s tem pa se pojavljajo tudi pomankljivosti.
Nova naselja, kot je Draveljska imajo ob svoji hitri rasti zasprem-ljajoč pojav, dostikrat neurejeno komunalno ureditev, otroško varstvo, zdravstvo, trgovine ...
Na sestankih delegatov v krajevni skupnosti Dravlje obravnavajo številna tekoča vprašanja, ki se dnevno porajajo ob tako hitri rasti novih stanovanj in prebivalstva. Tov. Reisp nam je nanizal le nekaj točk iz razprav oziroma sej delegatov.
1.	Problem razvitosti trgovske mreže je v Dravljah še nerešen.
2.	Prav tako se dogaja z otroškim varstvom, saj je dotok prebivalstva (s tem tudi otrok) nekajkrat večji kot pa so zmogljivosti vzgojno-varstvenih ustanov.
3.	V razpravi so imeli načrt o rekonstrukciji Celovške ceste (rušenja?), razširitev Vodnikove ceste od zadnje postaje avtobusa št. 7 v Stegnah. Ob problemu Vodnikove ceste so tudi že govorili o načrtovanju ljubljanske obvoznice za Gorenjsko — skozi Draveljsko gmajno. Zaradi predvidene rekonstrukcije Vodnikove ceste so že dvakrat poizkušali organizirati pogovore z neposredno prizadetimi in zainteresiranimi, vendar se mnenja ob teh priložnostih niso ne izkristalizirala ne poenotila.
4.	Problem talne vode je na tem območju precej resen (že od Podutika, Pržana ...), gre za ureditev sistema kanalov za iztekanje talne vode.
krajevni skupnosti
To je le nekaj točk vprašanj, ki jih delegati v KS Dravlje obravnavajo in poskušajo s svojimi predlogi doprinesti k njihovi čimboljši rešitvi.
Tov. Reisp je posebej poudaril izredno aktivno sodelovanje draveljske mladine, brez katere prisotnosti in sodelovanja ne gre sklepanje nobenih važnejših dogodkov ali tem na sejah in sestankih. Mladinci tudi v svojem ožjem področju pridno delujejo. V domu DPO na Draveljski cesti je odprt majhen disco klub, delujejo lutkarji v lutkovnem gledališču Dravlje, živa je športna dejavnost (posebno še košarkarski klub Dravlje, strelci, šahisti...). Vključeni so v tekmovanja mladih šiškarjev.
Na tem terenu lepo uspeva tudi društvo za olepševanje okolja; ta tudi organizira strokovna predavanja za vrtičkarje, gojilce sadnega drevja, organizira ekskurzijo in tek, movanja za najboljše urejene vrtove in celotne podobe stanovanjskih enot.
Rdeči križ je v zbiranju materiala izredno aktiven, enako tudi odbor za SLO.
V okviru zbora delegatov KS Dravlje deluje komisija za otroško varstvo, potrošniški svet... Zbor delegatov se s svojimi komisijami ukvarja s posameznimi konkretnimi problemi, ki jih preko svojih izvoljenih delegatov posreduje v občinski skupščini.
Na območju draveljske KS deluje 18 OZD oziroma TOZD, vendar se od vseh zgoraj naštetih po aktivnem sodelovanju s KS Dravlje odlikuje prav Dekorativna, medtem ko so ostale organizacije združenega dela do sedaj le malo (ali tudi nič) sodelovale. Eden od glavnih vzrokov premajhnega sodelovanja je prav gotovo finančni faktor, kajti, ko pride do vprašanja konkretnih denarnih prispevkov, kaj hitro nastopijo težave. Na koncu je tov. Reisp omenil še osnovno šolo Valentina Vodnika, kot primer zglednega sodelovanja s svojo krajevno skupnostjo in jo dajem za vzgled ostalim.
Bogo Reisp
BILI SMO NA GR
Letos proslavljamo 30 let svobode; naša delovna organizacija pa 55 let svojega obstoja.
V čast teh dveh jubilejev smo 26. aprila organizirali zabavno prireditev na Gospodarskem razstavišču. Povabljeni smo bili vsi člani delovnega kolektiva in naši svojci.
Zaradi velikega števila povabljencev so imeli organizatorji tež-
ko nalogo, vendar uspeh kljub temu ni izostal. Prisrčen sprejem nas je že takoj v začetku spravil v dobro voljo. Po pozdravnem govoru našega tovariša direktorja in dobrem prigrizku nas je vesela glasba zvabila na plešišče. Veselo razpoloženje se je še stopnjevalo vse do ranih jutranjih ur.
Marinka Klančar
TOV. MODIC, PREDSEDNIK DELEGACIJE ZA ZZD V SKUPŠČINO OBČINE LJUBLJANA-ŠIŠKA POROČA
BOGO MODIC: »Dekorativna« tvorno sodeluje v ZZD
Od novega leta se je sestal zbor delegatov združenega dela skupščine šiška že petkrat:
Pred vsakim zasedanjem zbora združenega dela na občinski skupščini, se sestane petnajstčlanska delegacija »Dekorativne« —- v sami tovarni. Na teh sejah pregledamo občinsko gradivo, zavzamemo do le-tega svoja stališča in določimo enega delegata, ki na zasedanju celotnega ZZD na obč. skupščini zagovarja oz. razlaga naša stališča o določenih problemih.
Važnejše razprave v letošnjem letu so obravnavale:
—	predlog samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev temeljnih organizacij združenega dela s področja gospodarstva za izgradnjo cestnega omrežja na območju mesta Ljubljane v 10-letnem obdobju,
—	predlog programa gospodarskega in družbenega razvoja občine Ljubljana-šiška za leto 1975,
—	osnutek proračunske (splošne) porabe občine Ljubljana-šiška za leto 1975,
—	predlog družbenega dogovora o organizaciji kmetijske pospeše-ševalne službe ter o zagotovitvi sredstev za njeno financiranje na območju ljubljanske regije.
—	predlog družbenega dogovora o družbeni samozaščiti v občini L j ubl j ana-š iška,
—	problematika nadaljnje izgradnje vzgojnovarstvenih in osnovnošolskih objektov na območju občine Ljubljana-šiška, ki se financirajo iz sredstev samoprispevka,
—	informacije o gospodarskih gibanjih v letu 1974,
—	predlog dogovora o politiki stanarin v letu 1975,
—	predlog zaključnega računa sklada za gradnjo osnovnih šol in VVZ za leto 1974,
—	osnutek programa gospodarskega in družbenega razvoja občine Ljubljana-šiška za leto 1975.
Delegacija ZZD »Dekorativne« se redno sestaja in tudi redno pošiljamo naše delegate na zasedanja zbora združenega dela.
FINANČNO POSLOVANJE
Poroča: tovariš Kragelj
Celotna poslovna dejavnost se je v letošnjih prvih mesecih uspešno odvijala. Kljub temu, da so se na celotnem gospodarskem področju pokazale težave in problemi, predvsem problemi pri prodaji proizvodov in pa problemi v zvezi z pomanjkanjem obratnega kapitala ter naraščanjem nelikvidnosti, je realizacija naših izdelkov zelo dobro tekla. V prvih treh mesecih letošnjega leta smo prodali izdelkov v vrednosti 106 milijonov, kar je za 40% več kot v istem obdobju lanskega leta in za 11 % več kot smo predvideli s temeljnim letnim planom. Tudi celotni dohodek se je povečal v primerjavi na lansko enako obodbje za 43%, dohodek pa kar za 57 %, kar istočasno pomeni tudi večjo ekonomičnost poslovanja, saj smo v lanskem letu na 1 dinar porabljenih sredstev ustvarili 0,43 din dohodka, v letošnjem enakem obdobju pa 0,49 din.
Po teh rezultatih sodeč bi lahko sklepali, da so v tem obdobju vladali zelo ugodni tržni pogoji in da je bilo zaradi uspešne prodaje možno doseči zelo ugoden poslovni rezultat. Vendar gledano realno na situacijo lahko ugotovimo, da je bil to rezultat, ki je bil dosežen v nenormalni situaciji, to je v obdobju, ko so se v tovarnah pohištva kopičile zaloge neprodanih izdelkov. Proizvajalci pohištva so želeli rešiti problem prodaje tako, da so ob neprodani zalogi z vsemi zmogljivostmi izdelovali nove modele, za katere so smatrali, da jih bodo lahko prodali. Deloma so v tem uspeli in vsled tega je bila potrošnja in iskanje pohištvenih tkanin povsem normalno. Seveda se je tu pojavljal nov problem, problem denarnih sredstev, ki so ostala v neprodanih zalogah in zmanjševala likvidnost pohištvene industrije, to je naših kupcev. Zato so se tudi naše terjatve do kupcev izredno povečale iz 75 milijonov v začetku leta na 100 milijonov do konca marca. Seveda so istočasno narasle naše obveznosti do dobaviteljev iz 45 milijonov na 55 milijonov ob koncu marca. Taka situacija je zelo otežkočala predvsem normalno nabavo surovin, ker so jasno tudi naši dobavitelji, to je predilnice v zelo težkem položaju in imajo velike obveznosti do uvoznikov in dobaviteljev osnovnih vlaknin.
V veliki meri smo se morali posluževati gospodarskih sodišč in preko njih izterjevati zapadle zneske tako, da smo v prvih 4 mesecih tega leta tožili preko 60 naših kupcev v skupni vrednosti 14 milijonov dinarjev. Pri tem pa ugotavljamo, da so sodišča pri reševanju teh terjatev izredno počasna, tako,da tudi na ta način uspeh ni zadovoljiv. Tako smo od skupno
toženega zneska dobili samo 80 % plačano po rednem plačilnem nalogu sodišča, ostalo je potrebno izterjati z izvršilnimi nalogami in po dolgotrajnih postopkih in dokazovanjih, ker naši kupci ugovarjajo na vsako tožbo in s tem zavlačujejo obveznost plačila.
V prihodnjem obdobju pričakujemo bistveno zmanjšanje prodaje naših izdelkov vsled nenehnega naraščanja zalog, ki so nastale deloma zaradi manjšega izvoza pohištva ter deloma zaradi zaostrenih kreditnih pogojev pri nakupu pohištva. Zaradi tega bo potrebno še večje spremljanje potreb kupcev, prilagajanje njihovim zahtevam, še večje spremembe v asortimanu, hitrejša in solidnejša dobava, boljša kvaliteta, skratka v celovitem kompleksu poslovanja podjetja bo potrebno še večjih naporov, da bi premositili težave, za katere smatramo, da so prehodne in, da se bo situacija na tem področju ob koncu leta normalizirala.
TRŽNA SITUACIJA
Splošna tržna situacija s pohištvom je posebno v zadnjem času izredno slaba. Vsi naši kupci se pritožujejo, da imajo precej zalog, tako, da je že prišlo tudi pri nas do večjih odpovedi naročil. Vzrok za vsa ta dogajanja je vsekakor padec kupne moči in pa kreditni pogoji, ki zahtevajo namesto dosedanjih 10 % pologa, 30 % polog kupca. Tako mora kupljen komad pohištva na kredit presegati vrednost 1000 din. Potrošniki so s tem precej prizadeti, kar bo vsekakor vplivalo tudi na našo prodajo. Če pogledamo dosedanjo realizacijo, smo lahko še zadovoljni, vendar lahko pričakujemo, da se bo situacija poslabšala. Nekoliko ublažen problem je s tem, ko smo prejeli naročilo od Centrotekstila za izdelavo tkanin za SSSR za ca. 600.000 klinriških dolarjev. Ravno tako nam bo prišel prav kolektivni let-
PROGRAM VARČEVANJA V
S programom varčevanja se v naši delovni organizaciji želimo vključiti v splošno jugoslovansko akcijo za znižanje stroškov.
Na nekatere stroške imamo neposreden vpliv, na druge pa nekoliko bolj posreden, vendar lahko vsak posameznik z osebno zavzetostjo in prizadevnostjo pripomore k znižanju stroškov obeh vrst.
Komisija, ki jo je imenoval KPO, je zbrala ideje in predloge varčevanja, ki so jih pripravili vodje sektorjev, služb in oddelkov in ocenila, da bi v poprečju lahko znižali stroške za ca. 1 % letno glede na planirane. Zato naj bodo delavci, ki so pripravili ta program, zadolženi, da vsak na svojem delovnem področju — skupno s sodelavci — prispevajo k realizaciji tega programa.
Če bomo realizirali predvideni
Po informacijah, s katerimi razpolagamo, tudi drugod v svetu, zlasti v zapadnih državah, krizna situacija na tem področju ni nič boljša. V zahodni Nemčiji je že nekaj tekstilnih tovarn, proizvajalk pohištvenih tkanin, ki so morale ustaviti proizvodno zaradi prevelikih zalog. Ravno tako Belgijci, ki so zelo močni v proizvodnji pohištvenih tkanin, nudijo le-te po znatno znižanih cenah. Iz tega vzroka sledi tudi to, da pri izvozu naših tkanin na konvertibilna področja ne dosegamo zadovoljivih cen. Tudi s količinskim izvozom nismo preveč zadovoljni. V kolikor se vsa situacija ne bo spremenila, lahko pričakujemo, da bodo morala nekatera podjetja, ki proizvajajo blazinjeno pohištvo za dalj časa ustaviti proizvodnjo, naravno pa je, da bomo rezultat tega občutili tudi v naši OZD.
ni dopust. Upamo pa, da se bo situacija konec avgusta le toliko popravila, da bomo prebrodili težave. Kot drugi problem se pojavlja vsesplošna nelikvidnost. Naši kupci nam precej z zamudo plačujejo račune, mnoge pa smo morali tudi tožiti. Iz tega razloga si prizadevamo, da spravimo skupaj vsaj toliko efektivnih sredstev, da poravnamo naše obveznosti do dobaviteljev, čeprav je tudi ta rok že precej daljši. Sredstva moramo imeti tudi za osebne dohodke, poleg tega pa smo bili obvezani pokriti obveze dobavljenih investicijskih naprav (širinsko razpenjalni stroj, barvni aparat). Naše potrebe odnosno načrti, ki so bili že sprejeti za zidavo skladišča pa bomo morali nekoliko prestaviti za kasnejši čas, da ne bi prišli v težjo situacijo.
Nebec Janez
DEKORATIVNI V LETU 1975
program, bomo letos prihranili ca. 400 starih milijonov dinarjev pri planiranem obsegu poslovanja. To bomo dosegli z naslednjimi ukrepi:
1.	Stalno bomo gojili vzdušje varčevanja pri vseh zaposlenih delavcih.
2.	Mesečno bomo spremljali višino vseh stroškov v delovni organizaciji.
3.	Sprotno bomo ugotavljali možnosti znižanja stroškov.
4.	Dajali bomo konkretne zadolžitve za znižanje stroškov na vseh področjih.
5.	Spremljali bomo dosežene rezultate.
6.	Primerno bomo stimulirali najuspešnejše izvajalce programa.
Skratka, na področju varčevanja nas čaka še mnogo nalog!
Vladimir Kočevar
Drobci pripovedi o začetku vojne
Bil je lep spomladanski dan mi ja 1942. Hodil sem v zadnji letnik Bežigrajske gimnazije, ko smo čakali na uro Italijanskega jezika. Profesor Morelli, zagrizen fašist, mi je od vsega začetka in potem, vedno bolj postajal sovražen. Vedno sem imel občutek, da bo med nama prišlo do močnejšega konflikta. Kadarkoli sva se srečala je prišlo do manjšega incidenta. Sovražnosti med nama so se stopnjevale. Med šolskimi urami sem bil vedno pred tablo, čeprav me je vpraševal stvari, katere sem znal, sem ga vedno samo nemo strmel in vedno sem bil z najhujšimi žalitvami poslan v klop. Tako je napočil dan odločitve. Profesor Morelli je vstopil v razred. Obvezno so morali dijaki v pozdrav dvigniti roko, kar je bil uraden fašistični pozdrav (saluti Romano). Kakor nikdar prej, tako tudi tokrat nisem dvignil roke. Zarjovel je nad menoj: »Per che non saluti Romano« (zakaj ne pozdravljaš Rimsko). V istem tonu sem mu vrnil odgovor: »Non voglio« (nočem). Ves besen se je usedel za kateder, sklonil in nekaj pisal. V razredu je nastala grobna tišina. Moji sotovariši so me poznali in sklepali po zaključku. Kmalu nato me pokliče k tabli. Šel sem in gledala sva se. Vem, da me je nekaj vprašal. Samo gledal sem ga, toda odgovora ni dobil. V tem hipu mu je zavrelo. Primazal mi je tako zaušnico, da sem videl same zvezde. Pred njim sem raztrgal italijanski zvezek ter mu ga vrgel pred noge. Sledila je še ena zaušnica. Za hip sem obstal, prijel za prvi stol in sem mu ga razbil na glavi. V razredu je vrelo kot v kotlu. Vedel sem za posledice, ki me čakajo, če ostanem v razredu. Z najhitrejšo naglico sem zbežal iz šole in ker sem bil član SKOJ, sem že drugi dan nosil puško v partizanih.
In še drugačna zgodba o prvih dneh vojne:
Maja 1941 so mi že Italijani aretirali očeta in to je prineslo v našo družino prva spoznanja o vojni. Oče je bil zaprt tri mesece...
Doma smo bili s tolminskega pri Mostu na Soči. Moji starši so še iz predvojnega časa dobro poznali fašistične metode. Zaradi svoje zavednosti in njihovega divjanja nad Primorskim prebivalstvom so se tudi oni umaknili na ljubljansko. Na Toškem čelu je kupil oče majhno kmetijo, kjer smo poslej vsi živeli.
Že od majhnega sem se od staršev navzela mržnje do fašistov in zatiralcev. Takoj v prvih dneh vojne smo dobro vedeli, katera je naša prava stran in, zakaj se moramo bojevati.
Po nekaj mesecih zapora so mojega očeta izpustili na prosto, kajti bil je zelo iznajdljiv, še od prej je poznal njihove metode in svoje-
ga zagovora ni od prvega dne pa do konca zapora niti za besedico spreminjal. To ga je prav gotovo rešilo. Sedaj, ko je bil oče doma, so hodili k nam aktivisti; spominjam se Tončka Katarinčanovega (Kovača), Pa j a Zibelnika ... Sprva so ti tovariši govorili predvsem z očetom. Moja prva naloga pa se je začela nekje okrog 5. maja 1942, ko je prišel k nam Pajo z nalogo, da bi zbral čimveč municije za partizane in, da bi pridobil še čimveč ljudi k sodelovanju. To je bilo namreč malo pred znano hajko na Ključu.
Skupaj s Pajotom sva odšla do Krašca (kmeta na Toškem čelu), kjer je Pajo svojega bratranca »prijel v roke« češ, da je že čas da se tudi on priključi vaški straži. Nadaljnja pot nas je peljala do »Prevnka« (Dobnikarja), kjer je bil tudi doma še en sin, ki se ga je Pajo »lotil«.
Takrat prvič, sem hodila s Pajotom bolj za kamuflažo, če bi naju dobili Italijani, sva imela s seboj kravjo verigo, kot da greva h Krašcu po teleta.
Takoj za tem dogodkom je prišlo do hajke na Ključu; na cesti, ki je vodila skozi Žirovnikov graben, so imeli fantje iz vaške straže zasedo. Ob tisti priložnosti so pobili poln kamion italijanskih vojakov. Obenem je bil ranjen tudi eden od fantov — Zorčev France. Takrat sem dobila nalogo, da poiščem v bližini zanesljivega zdravnika, ki bi ranjenca pod kakršnokoli pretvezo spravil v bolnico. Preko svojega sorodnika — aktivista sem izvedela za zdravnika, ki je stanoval pri Adamu v šiški. Stopila sem do njega in ga pregovorila, da je uredil za sprejem v bolnico. Še danes ne vem kako, vendar so Italijani izvedeli, na kakšen način je bil France ranjen. Sicer je fant zaradi hudih poškodb umrl, ko pa bi bil ostal živ, bi ga gotovo mučili in internirali, če že ne ubili.
Italijani so kasneje spraševali po Dravljah, če bi kdo poznal tisto dekle, ki je šlo po zdravnika, vendar niso ničesar izvedeli...
Vse do aretacije 21. septembra 1944 sem bila aktivistka. Takrat so me aretirali domobranci; prišli so v civilu, zunaj so pa stražili oboroženi in uniformirani domobranci — sami znani obrazi.
Po šestnajstih dneh zapora v šentjakobski šoli, so me s še ostalimi zaporniki odpeljali v internacijo v Wurzen na Saksonsko.
Iz let aktivističnega dela in iz časa internacije je ostalo še mnogo spominov, vendar o tem še kdaj drugič.
Pripovedovala sta tov. Nebec in tov. Ida Štrukljeva.
Za dan mladosti
Ob dnevu mladosti in rojstnem dnevu tov. Tita je bilo 24. maja — v soboto —- tovariško srečanje mladincev »Dekorativne« in vojakov iz vojašnice »Boris Kidrič« iz Šentvida.
Dopoldne so bila športna tekmovanja v šahu, namiznem tenisu, kegljanju in streljanju. Popoldne ob 18. uri so mladinci »Dekorativne« pripravili v jedilnici prostor za program in zakusko. Med tem časom pa so že prišli vojaki in njihov ansambel, ter se takoj pripravili za nastop. Pred začetkom programa je predsednica Mladine »Dekorativne« prav lepo pozdravila vse prisotne. Nato pa je besedo predala voditelju, ki je naprej vodil spored.
Vojaki so pripravili zelo lep enourni program z recitacijami, pesmimi, humoreskami in skeči. Program je obsegal 9 točk, vmes pa je zaigral iz vojakov sestavljeni ansambel.
Nato je bila podelitev pohval za športna tekmovanja, ki so se vršila dopoldne. Moramo priznati, da so bili vojaki kasarne »Boris Kidrič« bolje pripravljeni kot pa mi, saj so zmagali v treh disciplinah — in to v šahu, strelstvu in kegljanju. Nam je prvo mesto pripadlo v namiznem tenisu. No, pa vseeno, saj je bilo bistveno, da se spoznamo med seboj in skupaj proslavimo dan mladosti in ob enem Titov rojstni dan.
Po kulturnem programu je bil ples in vmes tudi srčkov ples. Pravila: imeli smo modre in rdeče srčke, ki smo jih razdelili (med fante modre, rdeče pa med dekleta). Oboji so imeli enake številke. Ko je bil odprt ples, smo poklicali pare z enakimi števili na srčkih — in ples se je začel.
Zakusko je zelo dobro organiziral tov. Kočevar, saj je bilo na razpolago dovolj cigaret in sendvičev pa tudi dobre kapljice ni manjkalo.
Cas je mineval zelo hitro in že je bila ura polnoč, s tem pa tudi konec našega lepega srečanja z vojaki.
Vili Mokorel
FOTOAMATERJI SODELUJTE S SVOJIMI PRISPEVKI V VAŠEM GLASILU
Samoupravne interesne skupnosti
Na področju občine Ljubljana-šiška pa tudi na področju mesta Ljubljane in republike sedaj obstojajo naslednje samoupravne interesne skupnosti:
—	za izobraževanje in vzgojo,
—	za kulturo,
—	za zdravstvo,
—	za raziskovanje,
—	za telesno kulturo,
—	za otroško varstvo,
—	za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
—	za zaposlovanje,
—	stanovanjska skupnost,
—	za socialno skrbstvo.
Zadnjih pet skupnosti tvori še
posebno samoupravno interesno skupnost za socialno varstvo, ki je bila ustanovljena pred kratkim in kjer naj bi se usklajevali programi in interesi občanov na zelo občutljivem področju socialne varnosti.
O dosedanjem delu samoupravne interesne skupnosti lahko na kratko rečemo, da so se komaj rodili in da delo, čeprav ga je bilo že precej opravljenega, poteka pogosto prehitro, pri tem pa se zatika in škriplje.
Skupščine posameznih samoupravnih interesnih skupnosti so v začetku letošnjega leta sprejele programe dela za leto 1975 in prispevne stopnje, ki jih plačujejo občani od svojega bruto osebnega dohodka, da zadovoljujejo svoje skupne potrebe. Pregled prispevnih stopenj je prejel vsak član našega kolektiva pri majskem izplačilu osebnega dohodka. Prispevne stopnje izhajajo iz dogovora, da skupno ne smejo presegati 29,6 % bruto osebnega dohodka in da mora rast teh stopenj za 10% zaostajati za stopnjo rasti družbenega proizvoda. Večina samoupravnih interesnih skupnosti toži, da so ta sredstva premajhna, zato so iz svojih programov za leto 1975 morala izbrisati ali zmanjšati nekatere de-
javnosti, ki so jih že opravljali. To zlasti velja za vzgojo in izobraževanje pa tudi za zdravstveno varstvo in otroško varstvo velja, da bodo zbrana sredstva premajhna, da bi v letošnjem letu oz. prihodnjem zadovoljili potrebe občanov.
Sedaj pripravljajo izvršni odbori posameznih skupnosti programe za prihodnje leto ali tudi za daljša obdobja. Pri tem imajo veliko težav že pri zbiranju podatkov o potrebah občanov. Težave pa so tudi zaradi tega, ker se SIS organizacij sko-tehnično še niso oblikovale tako, da bi delo tekoče potekalo. Programi bodo pripravljeni do jeseni, tako, da bo dovolj časa za široko javno razpravo.
Delegacija naše delovne organizacije šteje 17 delegatov. Delo smo si razdelili tako, da po dva delegata delata na eni samoupravni interesni skupnosti. Naši delegati so se udeležili vseh skupščin in nekaterim so bile zaupane tudi pomembne dolžnosti. Pomanjkljivost dela naše delegacije je, da premalo sodeluje s samoupravnimi organi in družbeno političnimi organizacijami v podjetju tako, da naši delegati nimajo dovolj trdno oblikovanih stališč, ki bi jih zastopali na skupščinah. V opravičilo je treba tu povedati, da gradivo za seje skupščin SIS prihaja pozno in neorganizirano. Če bi se naš delegat hotel o pomembnejših zadevah posvetovati s kolektivom, bi bilo potrebno zelo pogosto sklicevati zbore delavcev, delavski svet, politični aktiv itd., kar bi povzročilo zastoje v proizvodnji, pa tudi ljudje bi se utrudili ob neprestanem sestankovanju. Upati je, da se bodo SIS čim prej tehnično izpopolnile in organizirale tako, dabo omogočeno racionalno delo delegatov pa tudi izpolnjena ustavna načela.
Janez Mlakar
Seznanjamo se z delom naših delavcev
na posameznih delovnih mestih
Barvarna preje: tovariš Leon Uhan
V barvarni preje delamo v treh izmenah, zaradi česar delamo tudi v glavnem moški (med nami delata le dve delavki). V Dekorativno sem prišel leta 1970. Nastopil sem delo na mestu pomočnika barvar-ja. V začetku se mi je zdelo delo na tem delovnem mestu zelo zahtevno, ker nisem bil vajen takega dela in višje temperature — vlaž-
nega zraka. Moje prvo delo je bilo nabiranje na vitko v na vložke in pobiranje suhih in mokrih že pobarvanih navitkov.
Približno po letu dni sem bil dodeljen za delo pri barvarskem aparatu, kot barvar na žiger aparatu. To delovno mesto je dosti bolj zahtevno, saj je potrebno nenehno paziti na temperaturo, poznati recepte in postopek barvanja.
V barvarni tkanin delajo delavke in delavci v dveh izmenah, le na aparatu »JET« delajo v treh izmenah. Delo ni lahko. Pripraviti in zašiti morajo kose blaga skupaj, tako, da ga pripravijo za barvanje »partije«. Med samim barvanjem morajo ravnati vroče blago, da ne pride do gub, pravtako morajo paziti, da se vzdržuje stalna potrebna temperatura, da ne pride do lis.
Nočno delo ni lahko, posebno tisti, ki imajo družino in zakonce zaposlene, morajo usklajevati delo tako, da »šihtajo« izmenično in si posebno natančno odmerijo trenutke počitka.
Zaslužen
počitek
Zofka Verbič: »Pa prav lepo vse pozdravite«
Prve dni maja je odšla v pokoj naša tkalka — preddelavka Zofka Verbič.
»Pri hiši« je bila celih 27 let, že prej pa je bila 7 let zaposlena pri nekaj privatnikih.
Rojena je bila na Ježici leta 1924. V družini očeta — elektro-monterja in mame — gospodinje je bilo 12 otrok. Težko so se preživljali in otroci so si sem in tja prislužili dinar z nabiranjem drv in jagod.
Pri šestnajstih se je Zofka prvič zaposlila pri neki branjevki in je leto in pol prodajala zelenjavo na trgu.
Po vojni je tovarišica Verbiče-va po kratkotrajni zaposlitvi pri neki učiteljici — prišla v našo tovarno in je delala v obratu »B« na Titovi do združitve. V vseh teh letih je prešla skupaj s sodelavkami vso pot od začetnih težav in starih strojev do danes, ko je vse delo že za nekajkrat bolj moderno in tudi lažje. Tudi ona je tega napredka zelo vesela in — ob odhodu nam je naročila, naj vse prav lepo pozdravimo in, da želi kolektivu veliko uspeha pri delu in ustvarjanju.
Kaj dela organizacijski (industrijski) inženir?
Ne le pri nas, temveč tudi v industrijsko razvitem zahodnem svetu si poizkušajo odgovoriti na to vprašanje. Zato sem iz biltena za produktivnost dela povzel članek, ki poizkuša na šaljiv in preprost način odgovoriti na to resno vprašanje. Originalni članek pa je bil objavljen v reviji »Production et Gestion« marca 1974.
Nekateri mislijo, da je poklic organizacijskega inženirja izhod v sili: »če ne morete postati pravi inženir, lahko postanete vedno vsaj organizacijski inženir.«
Drugi bolj odkriti menijo: »To so tisti zelenci, ki se upajo trditi potem, ko že 30 let delam v podjetju, da uporabljam slabe metode dela in da delam počasi.«
Omenjeni ljudje imajo že svoje mnenje o tem, kaj je organizacijski inženir. Drugim, ki še niso slišali za tak poklic (takšnih je 90%) pa bomo poskušali opisati kakšen poklic je to.
Organizacijski inženir lahko s svojim znanjem in podatki postavi druge inženirje (strokovnjake) na trda tla. To je tisti človek, ki sporoči tekstilnemu inženirju, da bo njegov artikel, sestavljen iz posebne česane in v olju sukane moher volne in sintetike izdelan iz navadne stanične preje. Njegova vloga je v povezavi med vodstvom in proizvodnjo.
Organizacijski inženir je človek, ki išče rešitev v izhodišču problemov in ima predstavo o celotnem problemu. Medtem ko se desinater ne more odločiti ali naj bo v artiklu volna ali stanična preja, organizacijski inženir ugotovi, da npr. po temu artiklu sploh ni popraše-vanja.
Organizacijski inženir je včasih »pomirjevalni član« v odnosih med
sodelavci. Sodeluje celo z »robatimi« delavci. Določa čas za delo, ocenjuje kriterije za zahtevnost dela, sodeluje pri skrbi za pravilno rešitev stimulativnega nagrajevanja in izboljšanju delovnih metod in opreme na delovnih mestih.
Organizacijski inženir sodeluje pri organizaciji podjetja in rešuje probleme na zelo različnih področjih. Zanj je problem, kako zaščititi šiviljo pred prepihom v delavnici enako važen, kot rešiti vprašanje, kako preprečiti, da se v proizvodnjo marmelade ne vmešajo miši. Njegova izobrazba mora temeljiti na poznavnju družbenih in tehničnih zakonitosti. Tehnik bi pobarval radiatorje centralne kurjave s črno barvo, da bi oddajali čim več toplote. Organizacijski inženir jih pobarva z živo barvo, da se ljudje med delom bolje počutijo.
Organizacijski inženir obvlada statistiko. Določiti zna število na-vitkov, ki jih je potrebno pregledati med 1000 navitki, da bo s 95 % verjetnostjo trdil, da je 90 % na-vitkov dobrih. On ta postopek obvlada, medtem ko so drugi »pravi« inženirji med študijem deležni le nekajurne informacije o tem problemu.
Organizacijski inženir išče boljše metode dela. To je njegovo tipično področje dela, ki ga med drugim najmanj vidimo in opazimo. Vsak človek si prizadeva najti boljše metode dela, toda organizacijski inženir lahko prenese idejo o racionalizaciji iz kovinske industrije v tekstilno. Išče optimalne rešitve. Če želite prepeljati blago do naročnikov, pri čemer ena pot traja 3 ure in stane 4 din za eno balo, druga pot pa traja 4 ure in stane 2,50 din, tretja pot pa traja 4 ure in stane 3din za eno balo in
če za vsako balo izgubite 1 dinar na uro transporta, lahko najde najcenejšo rešitev. Ta problem zna rešiti po analitični poti, ker ni navajen rezultatov stresati iz rokava.
Usposobljen je, da preživi poklicne nestanovitnosti in je podoben mačku, ki se vedno ujamč na noge; svoje znanje lahko uporabi skoraj na vseh področjih človekovega udejstvovanja. Njegov poklic je nedoločljiv. Meje udejstvovanja niso določene, ker je področje delovanja široko. Ne moremo mu natančno določiti naslova, toda kljub temu kaže, da svet potrebuje tak poklic.
Omenjenih primerov in idej ne gre preveč dobesedno prevajati, ker izhajajo iz zahodnega organizacijskega modela in veljajo za večja in razvita podjetja. Toda kljub temu se mi je zdelo umestno, da vam približam ta članek, saj je iz njega moč videti, da povsod obstaja potreba po poklicu, ki koordinira in usklaja delovanje na različnih področjih. Poklic organizatorja presega področje ozke specializiranosti in povezuje delovanje vseh v smeri skupnega cilja. Problem uspešnosti naše industrije ni tehnični, saj sodobne stroje in tehnologijo lahko kupimo prav tako hitro kot zahodna podjetja. Drugi problem pa je v organizaciji. Imamo prav tako dobre strokovnjake kot vzhodni ali zahodni svet, kar potrjuje zgodovina in izkušnje. Vendar se ne znamo povezati, ne znamo dovolj koordinirati, morda zato ker smo trmasti, vase zagledani, rezultat pa so organizacijske pomanjkljivosti, ki povzročajo težave in višje stroške.
Anton Sirnik
ODLIČEN START NAŠIH NOGOMETAŠEV NA SINDIKALNEM PRVENSTVU V LJUBLJANI
Tako kot vrsto let nazaj, poteka tudi letos sindikalno prvenstvo Ljubljane v malem nogometu. Najprej se zvrstijo predtekmovanja po vseh občinah, nato pa še finalni del prvouvrščenih ekip iz predtekmovanja.
Po dolgem času se je v ligo spet vključila naša ekipa, čeprav do sedaj — ali bolje — vsa pretekla leta, nismo imeli priložnosti poročati o kakšnih večjih uspehih naših nogometašev, se je sedaj stanje precej izboljšalo. Na predtekmova-
Nadaljevanje na 8. strani
Nadaljevanje z 8. strani
nju za področje občine šiška naši nogometaši še niso doživeli poraza! To je vsekakor presenečenje, če upoštevamo, da je naša ekipa tako po stažu kot po letih daleč najmlajša. Poleg tega smo imeli pred samim prvenstvom en sam skupni trening. Po nekoliko težjem začetku je igra krenila na bolje. Fantje so se začeli redno zbirati na treningih vsako sredo, tj. dan pred tekmo.
Naši nogometaši niso varčevali ne s prostim časom ne z močmi, da bi dokazali svoje sposobnosti, ki pa do sedaj — kot smo se lahko prepričali — niso majhne.
Do konca predtekmovanja so ostale le še tri tekme, naša ekipa ima velike možnosti, da se uvrsti v finalni del tekmovanja. V primeru, ko ne bi izgubili nobene od preostalih tekem, bi osvojili prvo mesto na področju občine šiška.
Vse tekme predtekmovanja v malem nogometu se igrajo na pomožnem igrišču »Ilirija« v Zg. šiški in to vsak četrtek s pričetkom ob 16.30.
Ker so preostale tekme pomembne za naše nadaljnje tekmovanje, vabimo vse ljubitelje nogometa, da s svojo prisotnostjo vspodbudijo naše fante, ki se nam bodo za to oddolžili z dobro in borbeno igro.
Katič Milan
Izlet na Kofce
Pod vodstvom OOS in OOZSMS je bil v nedeljo 25. maja organiziran izlet na Kofce in Veliki vrh (2088 m).
Na Kofce je odrinilo 30 od 43 prijavljenih. Zborno mesto je bilo ob 6.30 pred vhodom v tovarno. Kompasov avtobus nas je nato popeljal do Podljubelja od koder smo krenili peš po ozki dolini in nato mimo Matizovca na Kofce. Dom je bil sicer zaprt, vendar smo iz lastnih »zalog« hitro pristavili »kofe-tek« in se izdatno podprli. Po jedi smo se razdelili v dve skupini; prva je odrinila na vrh Velikega Vrha, druga skupina pa se je obrnila nazaj proti dolini in po drugi, grebenski poti odšla do Koče na Kalu kjer so počakali prvo skupino.
Tistim, ki so bili na Velikem Vrhu, se je odprl pogled na morje megle, iz katere se je na trenutke zjasnil pogled na avstrijsko stran in pa na prehojeno pot vse do Podljubelja.
Na Kaku, kjer sta se obe skupini zbrali, smo se zopet podprli, tudi glasba je bila in veselo smo se zavrteli.
Nazaj smo hodili v treh skupinah in sestopili v Tržiču, kjer nas je zopet čakal avtobus in nas približno ob pol osmih odpeljal nazaj proti Ljubljani.
Dom na Kofcah zaprt, megleno jutro, vsi lačneži pa po lastnih rezervah jedače in pijače
Vsi udeleženci izleta so bili na koncu zadovoljni, kljub temu, da so nekateri malo teže premagovali pot.
Take in podobne ture bomo še prirejali in upamo, da se bo število udeležencev še povečalo.
Iztok Kavčič
Štefka: »Pot je strma, nasmeh za fotografijo pa še spravim skupaj«
Kronika
VSTOPI:
Lukman Ljudmila — tkalnica Stražišar Anica — šivalnica Tomič Karolina — pripravljal. Urbančič Vili — sklad, gotovega blaga
Balent Vjekoslava — plemenitil.
Janičijevič Zoran — sklad. got. blaga
Jevšjak Antonija — pripravljal. Tančič Dragica — plemenitil. Ristič Zorica — pripravljalnica Mušič Ismeta — plemenitilnica Lipič Rade — plemenitilnica Grozdanič Mirsad — plemenitil. Muminhodžič Ismet — plemenit. Majstrovič Radenko — priprav. Zebec Branko — šivalnica
IZSTOPI:
Čakš Tedej — izjava delavca Živič Ratko — izjava delavca Gašpič Terezija — izjava delavca Verbič Zofija — upokojitev Alija Amurlah — izjava delavca Mesojedec Marija — izjava del. čučun Marija — izjava delavca Šemovič Midhat — v preiz. dobi Celarec Mihael — izjava delavca Strašek Frančiška — izjava del. Radenovič Biljana — v preizkusni dobi
Lekič Dragica — izjava delavca Pirc Frančiška — smrt
POROKE:
Horvat Marija, poročena Jurečič Černejšek Stane
Prijanovič Antonija, poročena Cvitkovič
Pusto vrh Terezija, poročena Setnikar
Vahčič Draga, poročena Zamida Zamida Janez
Rome Anica, poročena Valjavec Valjavec Janez Kačanski Boris
Kosi Angelca, poročena Novak Novak Roman ROJSTVA:
Rajič Doka — hči Jerman Oton — hči Podgornik Mitja — hči Gornik Tončka — hči Jerebič Štefka — hči Sivec Milena — hči Arhar Tončka, Janez — sin Plemenič Branko — hči Jukič Marjanca — hči
Ob draveljskem in podutiškem prazniku
Ob tej priložnosti nas je na povabilo obiskal tovariš Pavle Zibel-nik, sekretar OOZK KS Podutik, dolgoletni družbenopolitični delavec, aktivist in partizan s tega kraja.
Krajevni skupnosti Dravlje in Podutik sta se odločili za skupno praznovanje krajevnega praznika
—	28. maja, ki naj bi od letos dalje postal tradicija. Do takega sklepa so prišli borci in aktivisti tega kraja zato, ker je bilo to področje pred in v začetku vojne enovito tako po aktivistični dejavnosti kot po naravni teritorialni povezanosti. Iz vsega tega okoliša je odšlo v hribe okrog 50 borcev, medtem ko je bilo aktivistov in simpatizerjev OP gotovo 2/3 prebivalstva.
S tovarišem Zibelnikom sva se
—	na mojo pobudo — vrnila v leto 1939, ko je delal v množični organizaciji »Vzjamenosti«. Tov. Zi-belnik se spominja te organizacije in pravi, da je bila to osnova, da so lahko sploh zbrali množico naprednih ljudi in jih usmerjali in informirali. Za obstoj »Vzajemnosti«, katere dejavnost je bila izrazito napredna in katere vodje in pobudniki so bili stari, prekaljeni komunisti, je bila potrebna »kamuflaža«. Zato sta se ustanovila v okviru te organizacije pevski in tam-buraški zbor. Množičnost je bila največja odlika »Vzajemnosti«. Seveda so oblasti hitro ugotovile pravo dejavnost te organizacije in so jo prepovedale. Da je »Vzajemnost« tako hitro nehala delovati, so imeli precejšnjo zaslugo tudi »državi zvesti fantje« — prav tisti, ki so kasneje, med vojno, terorizirali prebivalstvo v belogardističnih vrstah.
V zadnjem letu pred vojno so nekega dne pobrali s terena vse napredne moške — med njimi tudi tov. Zibelnika — in jih pod pretvezo, da gredo na orožne vaje, odpeljali v Medurečje pri Ivanjici v Srbiji. Izkazalo se je, da so pripeljali ljudi iz vse Jugoslavije in jih enostavno zaprli v barake, kjer so prebili 3 mesece kot pravi zaporniki. Seveda o orožnih vajah ni bilo ne duha ne sluha. Tam so se kovala prijateljstva, bratstvo in enotnost kot tudi revolucionarne ideje. Oblasti so si s tem dejanjem naredile le medvedjo uslugo.
Po vrnitvi z »orožnih vaj« je živel tov. Zibelnik kot tudi večina komunistov in napredno usmerjenih ljudi (kompromitiranih) v ilegali, saj je bila policijska oblast
spričo grozeče vojne še posebno razdražljiva.
Na podutiškem in draveljskem terenu je bila zunanja podoba življenja zelo mirna. Znotraj, med prebivalstvom pa je vrelo kot v panju. Ilegalni časopisi so šli iz rok v roke. Skrivališča propagandnega materiala in literature so bila po hišah čisto vsakdanja stvar.
Že prvi dnevi vojne so zahtevali od ljudi na tem območju odločnost in resnost. Vse se je organiziralo naenkrat — NOO, vaške straže, ilegalne tiskarne, konspirativni sestanki, zbiranje materiala, orožja. Pravzaprav so v začetku vsi delali vse.
Razpad stare jugoslovanske vojske je do neke mere omogočil zbiranje prvih, skromnih zalog muni-cije in orožja. Po vseh kotih so rasla »skladišča« za orožje — od Španovih jelš do Babnikovega »poda«.
Kaj kmalu po sredi leta 1941 so se pa tudi »razcveteli« skrajno klerikalno napihnjeni belogardisti, na-pitani z vsem mogočim proti komunistom.
Junija 1941 je odrinil tov. Zibelnik v partizane, ker mu je bilo delo na terenu onemogočeno in, ker je dobil navodila od KP.
V zimi leta 1943 je tov. Pavle hudo zbolel; zajeli so ga Italijani in ga vlekli skozi številne zapore v Italiji — vse do kapitulacije. 73di-na dobra plat tega ujetništva je bila ta, da so ga italijanski zdravniki temeljito pozdravili in je prišel med partizane v južnoprimorski odred popolnoma zdrav. Do konca vojne je ostal v partizanih, sam konec pa je doživel na tečaju VOS v Srednji Tribuši na Primorskem. Pot funkcionarja ga je vodila preko Trsta v Gorico in preko Ajdovščine v osvobojeno Ljubljano.
Prvo leto osvoboditve je prebil tov. Zibelnik zdaj tu, zdaj tam — vse je bilo še bolj zasilno — dokončno pa se je naselil v bližini svojega rojstnega kraja (Zapuž) na Glinicah, kjer živi še danes.
Tov. Pajo-Pavle Zibelnik je danes, kot že rečeno, sekretar OOZK KP Podutik. Partijska celica te KS šteje 10 članov, medtem ko je na celotnem terenu KS Podutik 35 komunistov. Tudi ti so domala vsi aktivni na različnih odgovornih mestih. Naloge, ki stoje pred podutiškimi komunisti, so osredotočene na zaktiviranje vseh ti-
stih, katerih delovanje do sedaj še ni prav zaživelo in pa na vključevanje novih, mladih ljudi v vrste komunistov.
Mladine je na podutiškem terenu precej. Pripravljena je delati in sodelovati, potrebuje le vzpodbudo. Trenutno obstaja na terenu problem mladinskega prostora kot tudi prostora v ostalem družbenopolitičnem življenju. Sedaj namreč delajo družbenopolitične organizacije v majhnem prostoru hiše, kjer žive stanovalci, zaradi česar prihaja nemalokrat do konfliktov.
Občani in krajani podutiške krajevne skupnosti redno na sestankih razpravljajo o potrebah prebivalcev svoje KS. Trenutno so največ obravnavali in se odločali o organiziranju otroškega varstva, ki je v tem trenutku izredno pomanjkljivo oziroma — ga skoraj ni. Na tem terenu ni večjih delovnih organizacij in zato živi krajevna skupnost od občinskega proračuna.
Tov. Zibelnik se je bežno dotaknil tudi problema odliva denarnih sredstev delavcev, ki sicer žive na terenu, delajo pa po podjetjih ali urtanovah na področjih drugih KS, kamor prispevajo tudi različne prispevke ... To vprašanje je izredno zanimivo in bi si ga veljalo zapomniti za eno od naših bodočih tem.
BŽJ
DELOVNI JUBILEJI
Po 15 let: Kavšek Marija, Auer Anica, Butala Rezka, Hušič Milka, Štern Ana, Strok Štefka.
Po 20 let: Okorn Jože, Osredkar Jožica, Reisp Bogo.
Po 25 let: Suhadolc Tončka.
Po 30 let: Ferjan Justi.
ZAHVALA
Naj lepše se zahvaljujem delovnemu kolektivu »Dekorativne« za izkazano pozornost in izrečeno sožalje ob smrti mojega očeta.
Marija Jereb
ZAHVALA
Ob nenadni smrti mojega dragega očeta, se toplo zahvaljujem upravi in sindikalni podružnici delovne skupnosti za izrečeno sožalje in poklonjeno cvetje.
Še enkrat hvala!
Marija Murn
Prvi koraki samoupravljanja
Na naše vabilo se je ljubeznivo odzvala tov. Mihela GOSTIŠA in pristala na kratek razgovor. Od ene najaktivnejših članic našega kolektiva smo skušali izvedeti (sedaj upokojene) o prvih korakih samoupravljanja v naši tovarni.
V »Dekorativni« se je zaposlila tov. Gostiševa po vojni in sicer 1. 2. 1951, v takratnem obratu »B« na Titovi cesti.
Takoj na začetku smo želeli pogovor usmeriti tako, da bi spomnili tov. Gostiševo, kakšne so bile razmere in pogoji v tovarni in kako so delavci razumeli prve poizkuse v samoupravljanju.
»V prvih letih, ko sem prišla v .Tovarno dekorativnih tkanin’, je bilo v primerjavi z današnjim številom delavcev — zaposlenih še zelo malo ljudi. Pravzaprav so se vsi med seboj poznali. Zakonska ureditev je bila še nedorečena in ni bilo za vsako malenkost predpisov, zakonov in navodil kot danes. Vse družbenopolitično delo in tudi prva uvajanje v samoupravljanje — je baziralo na aktivističnem delu.«
»Tisti, ki se niso prav nikjer udejstvovali, so tudi začetke samoupravljanja spremljali bolj pasivno. Prvi delavski sveti so še bolj .tipali’ v svojem delu.«
»Prvi čas, ko sem prišla v tovarno, je bilo tudi pri nas še t. i. administrativno upravljanje. Takrat sem delala kot navijalka v navijal-
...tako pa danes
benopolitične naloge v organizaciji AFŽ, občinskem komiteju sindikatov in v osnovni organizaciji KP. Norme mi niso bile prav nič priza-nešene, vse zamujene ure s sestankov sem morala pri delu nadoknaditi.«
»Naši prvi koraki v samoupravljanju so bili usmerjeni k izboljšanju proizvodnje, k novim strojem, izboljšanju kakovosti. Sredstev je bilo malo, stanovanjska stiska je bila velika — k manjšim družinam smo dodelili podnajemnike — drugače ni šlo. Na nova stanovanja za delavce še misliti nismo mogli; kakor smo obračali, vedno je bilo premalo denarja.«
Tovarišica Mihela Gostiša je kmalu po prihodu v tovarno sprejela funkcijo sekretarke partijske celice. Bila je ena tistih borcev, ki se je hitro po vojni vrnila v tovarno, k proizvodnji, saj je čutila, da je to njena prava sredina, med delavci se je počutila ,doma’. Saj to tudi ni bilo naključje. Že pred vojno je bila zaposlena kot tekstilna delavka v Kranju —- pri ,Sinc’, med vojno je bila aktivistka v Stražišču, leta 1943 pa je odšla v škofjeloške hribe — kot partizanka.
»V tovarni dekorativnih tkanin sem delala tako do leta 1956, ko so me odpoklicali po službeni dolžnosti na republiški odbor zveze sindikatov Slovenije. Tam sem delala kot aktivistka dve leti. Nato pa sem se zopet vrnila v svoje staro okolje — v .Dekorativno’.«
»Socialna dejavnost —• skrb za ljudi, stanovanjska problematika — so se ravno takrat, v tistih letih, začele urejati. Takrat so se začele prve akcije za namensko varčevanje delavcev za stanovanja. V začetnih povojih je bilo tudi urejanje
družbene prehrane (tudi za nočno izmeno).«
»V sindikalnem delu smo se nenehno konfrontirali s stališči naših strokovnjakov in vodilnih. Mnogokrat so se kresala mnenja, mnogokrat smo burno in glasno komenti-
rali in debatirali po sestankih — nazadnje pa vedno, ali skoraj vedno — usklajevali skupna stališča.«
»Tovariši, ki so bdeli nad dobrim gospodarjenjem, so nenehno opozarjali na varčnost, delavnost, čim več ji izkoristek materialov, ob tem pa smo vedno, pa če je bilo še tako težko, našli skupno besedo in poti za izboljševanje socialnih razmer delavcev in vseh delovnih ljudi v naši tovarni«.
»Tiste čase je bilo potrebno dajati širši družbeni skupnosti številne in najrazličnejše prispevke — kar se je dokaj majhnemu kolektivu, kakršna je bila .Dekorativna’ takrat, krepko poznalo. Vendar smo dajali in vedno sproti poravnavali vse obveznosti do družbe.«
»Posebej bi rada poudarila, da smo tako družbenopolitični delavci, kot tudi prvi organi samoupravljanja skrbeli, da so vse pomembne odločitve in sklepi res prešle pot preko delavca in, da je vsakdo vsak hip lahko izvedel in vedel, kam se vlaga prisluženi denar in v čem je korist in nuja številnih dajatev.«
Pri sindikalnem delu je bila tovarišica Gostiševa še posebno aktivna. Vprašali smo jo, na katerem področju so tista leta največ delovali?
»S tovariši, ki smo takrat skupaj delali v sindikatih, smo se mnogo posvečali vprašanju zdravljenja naših delavcev. Prav na predlog naše socialne komisije se je v statut zdravstvenega zavarovanja vnesla postavka, da poravna zdravstvene usluge v zdraviliščih socialno zavarovanje (po pregledu zdravstvene komisije), medtem, ko smo začeli hotelske usluge participirati iz tovarniških sredstev, delno pašo poravnali te stroške delavci iz svojih sredstev — v višini — odmerjeni na osnovi višine OD. Prav uvedba načina zdravljenja in poravnavanja stroškov po tem sistemu, je občutno znižala število ljudi v bolniškem staležu.«
»Na pobudo tov. Rodeta smo organizirali obiske bolnikov na dom, kar se je ohranilo vse do danes.«
»Spominjam se še kratkega obdobja pred leti, ko je vzniknila tendenca, naj se partija drži le strogo političnega dela, vendar se je — na srečo — kaj kmalu pokazalo, da partijskega dela v proizvodni organizaciji ni mogoče ločiti od proizvodnih problemov in nalog.«
»Pri nas je bila ena od srečnih okoliščin ta, da je bil ves strokovni in vodstveni kader že od vsega začetka politično osveščen in, da so vse pobude družbenopolitičnih organizacij kar v najkrajšem času
Nadaljevanje na 11. strani
Nadaljevanje z 10. strani
osvojili in pri svojem delu iz njih tudi izhajali.«
Tovarišica Mihela je v pogovoru tudi nekajkrat poudarila, da so se Prav s prihodom tovariša Rodeta — v tovarni vzpostavili pristnejši in odprti odnosi med ljudmi.
»Velik delež pri tem so imele izkušene, dobre delavke-brigadir-ke.«
»Že več kot deset let nazaj so se spontano formirali t. i. diskusijski sestanki, ki so nam odprli nove možnosti za bolj neposredno, konstruktivno izmenjavo konfrotacij in usklajevanje mnenj ob različnih vprašanjih, ki se porajajo ta-
svojem delu, posredovane, obravnavane, kritično ocenjene in tudi re-ševane.«
»Odkrita beseda in tudi samokritika sta se kalili od vsega začetka. Zelo malo je bilo anonimnega rovarjenja, ker je bilo to zadušeno sproti — v kali.«
Spet smo vprašali tovarišico Mihelo, kakšno pa je bilo gospodarjenje v tistih letih?
»Res, moram reči, tisti čas smo bili mnogo skromnejši, tako v načrtih kot v potrebah. Veselili smo se vsakega, že majhnega uspeha. Neprimerno težje kot danes je bilo za stroje, materiale, preje, čolničke ...«
Samoupravljamo — z vsakim dnem nami
ko ob delu v proizvodnji, kot v samoupravljanju in tudi pri družbenopolitičnem delovanju.«
»Delo delavskegas veta je bilo sicer neprimerljivo ožje od današnjega — sicer pa, kot že rečeno, nas je bilo tudi — vseh skupaj — mnogo manj, vendar smo vsi jemali delo v DS resno in odgovorno in tudi — če hočete — nekako svečano. Hitro smo prebijali led neobveščenosti. Vsak posamezni član DS j6 prenašal vse dogajanje, sklepe in načrtovanje DS v svoje neposredno delovno okolje in mnogi med nami (čeravno ne vsi) smo se Ze takrat ravnali po načelu povratnega informiranja, da so bile tudi skoraj vse pripombe in nepravilnosti, ki so jih delavci ugotavljali ob
bolje, izkušnje so za
»Pomanjkanje osnovnih dobrin je nekje pogojevalo tudi varčen odnos do družbene imovine, varčevanje z osnovnimi sredstvi — orodij, materialom, stroji in, tudi odnos do dela se je vidno stopnjeval. Vsak odpadek smo v mislih večkrat pretehtali, preden smo ga dokončno zavrgli.«
Tako nam je pripovedovala tov. Mihela Gostiša, upokojenka, dolgoletna članica našega delovnega kolektiva, aktivna in predana družbenopolitična delavka, aktivistka, partizanka, članica ZKJ od leta 1944 in tekstilna delavka od leta 1938. Za njen obisk in pogovor se ji naj lepše zahvaljujemo in želimo, da nas še obišče in posreduje mladim izkušnje svojega dolgoletnega dela.
4. junij — dan krvodajalcev
četrtega junija je bil dan krvodajalcev, zato smo govorili z nekaj krvodajalci iz naše tovarne, ki so največkrat dali kri. žal vseh nismo mogli dobiti skupaj pa vseeno upamo, da bo ta kratek pogovor dober prikaz požrtvovalnih in nesebičnih ljudi, ki so vsak dan Pripravljeni pomagati ljudem v bitki za življenje.
Tov. Vidmar Marija je dala kri 17-krat!
Vprašali smo jo, kdaj je prvič dala kri:
»To je bilo leta 1958, ko smo se v tovarni množično zvali na odvzem krvi.
Jaz imam zelo redko krvno skupino —- AB, pravijo da ima tako krvno skupino od deset do tisoč
Iz zbora delavcev
Dne 3. 6. 1975 je bil v dvorani nad jedilnico zbor delavcev, na katerem smo slišali poročilo tovariša Rodeta o perspektivnem planu razvoja naše delovne organizacije. Ta je bil soglasno sprejet. Poročilo tovariša Kraglja o poslovanju v prvem tromesečju letošnjega leta je bilo prav tako soglasno sprejeto.
Sprejeli smo družbeni dogovor o družbeni samozaščiti v občini Ljubljana-šiška, z dvigom rok smo potrdili, da se strinjamo s planom varčevanja v okviru naše OZD.
Sprejeli smo samoupravni sporazum o delitvi dohodka v slovenski tekstilni industriji in samoupravni sporazum o osnovah in merilih za razdelitev dela dohodka za osebno porabo.
Delovni predsednik zbora delavcev je bil tovariš Peter Peklaj, za-pisnikarca pa tovarišica Milka Klobučar.
Dve delavki sta stavili vprašanja o dopustih, ki sicer niso sovpadala v temo, ki smo jo obravnavali, vendar sta dobili ustrezne odgovore.
Odprta
vprašanja
V tej rubriki bmo odslej objavljali vprašanja, ki jih postavlja večje število naših zaposlenih in obenem strokovne odgovore nanje.
Danes objavljamo vprašanje:
Kako je s koriščenjem letnega dopusta pri porodnicah, kadar se porodniška doba nadaljuje v naslednje leto in redni letni dopust še ni bil izkoriščen?
Vprašanje puščamo tokrat namenoma odprto — v premislek, v naslednji številki pa bomo objavili odgovor pravne službe.
prebivalcev le eden. Ni torej naključje, da so me doslej vedno klicali. Nikdar se pozivu ne odrečem. Zavedam se, da je nujno in vem, da bi tudi meni pomagali, če bi kri potrebovala. Za ponesrečence in bolnike sem dala preko pet litrov krvi. Prejela sem že dve zlati znački krvodajalcev, kljub temu pa
Nadaljevanje na 12. strani
4. junij — dan krvodajalcev
Nadaljevanje z 11. strani menim, da priznanja in pa evidence večkratnih krvodajalcev niso urejene. Če ljudje dajejo kri in to delajo prostovoljno iz čistih humanih nagibov, jim je treba dati tudi ustrezno priznanje, lepo besedo in pa — vsaj voditi korektno evidenco o njih, kar pa žal ne velja povsod. Mnoge prireditve za krvodajalce in pa izleti gredo — žal — mimo nas «
Tovarišica Cergoljeva je dala kri že štirinajstkrat. Vprašali smo jo, tako kot že prej tovarišico Vidmarjevo, kdaj je dala prvič kri in, kako se je za tako humano pomoč odločila?
»Za dajanje krvi sem se odločila takrat, ko so mojemu sinu dvakrat zamenjali kri. Takrat sem se zavzela, da bom tudi sama prispevala po svojih močeh k tako človečni stvari. Bilo je to leta 1956, takrat sem dala kri prvič... in nato še trinajstkrat. Kri bi dala vsako leto, enkrat sem jo že dala tudi dvakrat v enem letu, žal pa sem bila vmes tudi bolna in se krvodajalski akciji nisem mogla odzvati.«
Kako pa zdravje, ali vas odvzem krvi izčrpa, ali kako drugače ogroža zdravje?
»Po odvzemu krvi se počutim odlično, nič mi ni, le žejna sem ob takih priložnostih, ampak to hitro mine in vse je spet po starem.«
Ali boste še dajali kri?
»še vedno, dokler jo bodo od mene potrebovali. Veste, nisem več tako mlada ...«
Dodala je še: »Včasih so po končani akciji krvodajalcem ponudili poleg malice tudi žgane pijače. Zdaj tega ni več in tako je prav!«
Kako pa priznanja?
»Prejela sem že srebrno in zlato značko. Na kakšen izlet ali prireditev sicer do sedaj še nisem bila povabljena. Lepo pa se mi je zdelo zadnjič, ko sem dala kri v tovarni in sem dobila za pohvalo kose ostankov našega blaga, ki sem jih lahko s pridom uporabila.«
Ali imate kakšno sporočilo tudi za mlajše ljudi?
»Da, kri bi lahko dal vsakdo, ki je zdrav in dovolj odporen za to,
saj krvi ni nikoli dovolj.«
Tovarišica Brandstetter je previ-jalka v pripravi. Kri je dala trinajstkrat.
Vedno, kadar je bila zdrava, se je krvodajalski akciji odzvala in je vedno dala po tri deci krvi.
»Kdaj sem dala prvič kri — ne vem. Bilo pa je to v tovarni, no, saj sem tukaj že 18 let. V knjižici natančno piše, jaz pa se ne spominjam več.«
Boste še dajali kri?
»O, še, še, dokler jo bodo potrebovali. Veste, potem, ko dam kri se nekako bolje počutim; bolj lahka sem.«
Kaj pravite za tiste, ki sc bojijo dati kri?
»To ni nič hudega, po odvzemu krvi se majčkeno spočiješ, poješ, popiješ kavico in je spet vse v redu. Zadnje akcije se nisem mogla udeležiti, ker sem imela gripo. Zato mi je zelo žal. Večkrat prepričujem tudi svoje sodelavke naj dajo kri in nekaj sem jih tudi že vzpodbudila.«
BŽJ
ALI VEMO VSI?
Kako
se
imenuje
ta stari
tkalski
stroj?
(odg. v
prihodnji
številki)
POPRAVEK
V prejšnji številki sta se nam na prvi in drugi strani vrinili dve neljubi napaki, za kar se bralcem opravičujemo.
1.	Tov. Dimnik je predsednik izvršnega sveta skupščine Ljubij ana-šiška in ne predsednik republiške skupščine...
2.	Šola, o kateri je govora na drugi strani ni šola Jana Levca ampak šola Janeza Levca.
PISMO VOJAKA
Danes se vam prvič oglašam iz Kruševca, kjer sem pri vojakih. Moram reči, da sem se že kar navadil na vojaško življenje. Tu sem v šoli za desetarje in večina pouka se odvija v učilnici. Življenjski pogoji so zelo dobri, poleg tega pa se tudi vojaki medseboj zelo dobro razumemo in tako dnevi kar hitro minevajo.
Moram se opravičiti, ker tako dolgo nisem pisal, saj sem imel bolj malo časa in sem se veliko učil; zato vam pišem šele sedaj.
Imam prošnjo, da bi mi pošiljali tovarniško glasilo, saj bi mi to veliko pomenilo. Bil bi seznanjen z dogajanji v podjetju in bi imel čtivo v slovenskem jeziku. Zato se vam že vnaprej zahvaljujem.
Naj lepše pozdravljam vse sodelavce in vam želim veliko delovnih uspehov.
MARKO BRICELJ V. P. 2270/12C 37002 KRUŠEVAC
V prejšnji številki glasila je bil na fotografiji Dubrovnik.
»Glasnik« glasilo delovne skupnosti Dekorativna Ljubljana. Odgovorni urednik Vladimir Kočevar. — Tisk: Tiskarna Ljubljana.
Po zakonu o javnem obveščanju Ur. I. SRS (121-1/72) oproščeni davka na promet.