Iz turistovskega nahrbtnika. Piie Fort. Jelovšek. Dasiravno nas je prišlo nepričakovano mnogo obiskovalcev, vendar nam je vljudni hotelir postregel z okusnim obedom in izborno pijačo, in vsakemu kar najtopleje priporočam ta edini slovenski, izvrstni hotel. Po obedu se napotimo peš v večjih ali manjših skupinah k izviru Savice. Pot navzgor ni prav nič naporna, in čimdalje močnejše boBnenje te opominja, da prideš kmalu do smotra. Dospeli smo do lesene mizice in korak naprej na levo — nehote ostrmiš. Velikanski tempelj obdan od treh strani od divjih skladov silnih pečin ~- in iz omotične višine v ozadju drvi, hrumi, šumi in vrši kakor tisoč in tisoč razjarjenih kač, sikajoč razbeljeno peno po razritem skalovju v divjo, grozno globočino — liki hudourni oblaki pod jeznim nebom — dokler se ne prikaže milina vedrega neba — kot brušen diamant kristalno čista, zavedljivo-vabljiva kraljeva hči Triglava — Savica, ki se izliva v Bohinjsko jezero, a ga na nasprotni strani zopet zapušča, da se združi s Podkorensko Savico v mogočno slovansko Savo. Tu torej sta žrtvovala slavni, bojeviti črtomir in deviška Bogomila kipečo ljubezen, zemsko srečo — visokim, nedoumnim smotrom. — In kakor vsa ta nebrzdana moč in elementarna sila ni zdrobila v sto- in tisočletjih feh neomajnih čerij, tako tudi najljutejši Daval okrutih in oholih tujcev ni in ne bo uklonil čilega naroda, ki prebiva tod. In lepo je bilo tu; povsod, kamor si se ozrl, si gledal razvneta lica, četudi nas je rosila ledena Savica, vendar so kipela in gorela bratske ljubezni naša srca. — Objemali in grlili smo se Slovenci s Srbi in ko smo se vrnili k ^Zlatorogu", je prikipelo ob govornikovih besedah, navdušenje do vrhunca — in ginjeni do solz smo klicali odhajajočim milim bratom: rDo svidenja v slobodni srbski kraljevini; Bog živi Te, pobratim Jovanovic, Bog živi Tvoj junaški rod!" ¦ (Dalje.)