LETO IX. ŠT. 2 (389) / TRST, GORICA ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GOR1ZIA ISSN 1124- 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA ■ ITALY CENA 1 € iv iv iv.no v igla s. i t NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 I BESEDE ZA ŽIVLJENJE Pogosto pravimo, da se časi spreminjajo in mi z njimi. To drži, kot drži tudi, da se je to vedno dogajalo in se tudi bo. In vendar nekateri družbeni dejavniki - lahko jim rečemo tudi vrednote - ostajajo živi. Ko v mesecu januarju razmišljamo o vlogi katoliškega tiska, ugotavljamo, da kljub spremembam še verjamemo v moč vsake dobre tiskane besede. Za našo narodnostno skupnost v Italiji je posebno dragocen prav vsak dober tisk v naši materinščini, svetinji, ki se ji nočemo odpovedati. Predvsem pa smo prepričani, da naš prostor še vedno potrebuje tudi dober verski tisk. Verjamemo namreč v vrednost katoliškega tiska, ki ima kaj povedati v korist človeku - tudi tu in zdaj. Pred 80 leti je bil za zavetnika katoliških časnikarjev in pisateljev ter sploh delavcev pri sredstvih množičnega obveščanja razglašen sv. Frančišek Šaleški. Čeprav je živel pred 400 leti, velja za očeta moderne duhovnosti. Bil je goreč in neutruden delavec, sicer plemiškega rodu, in vendar ljubeznivo pozoren do vseh, zlasti zadnjih. Po izobrazbi pravnik in na dvorih tako rekoč d....... 2004 mja na prvem televizijskem programu imela kar dve televizijski oddaji, pravzaprav dva dokumentarna filma, ki sta zaradi svoje sporočilnosti in predvsem pa zaradi tematike in kakovosti lahko v ponos slovenski nacionalni televiziji. Znana urednika informativnega programa Rosvita Pesek in Jože Možina, ki sta nas sicer že večkrat obdarila z dobrimi, korektnimi in predvsem pa objektivnimi oddajami in poročanji, sta za RTV Slovenijo pripravila vsak svoj dokumentarec, ki skuša v današnji tranzicijski slovenski družbi vnesti v javnost vsaj malo tistega čisto navadnega človeškega dostojanstva, ki ga v Sloveniji danes prevečkrat pogrešamo. V nedeljo, 11. t.m., smo tako lahko videli dokumentarni film avtorice Rosvite Pesek (režiral gaje Franci Slak) o očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku, medtem ko smo v torek, 13. t.m., lahko videli na prvem slovenskem televizijskem programu dokumentarec Jožeta Možine (scenarist in režiserje bil sam Možina) o povojnih pobojih med drugo svetovno vojno na Slovenskem, predvsem tistih, ki jih je komunistična partizanska vojska zagrešila nad Slovenci. Dr. Jože Pučnik - Korak pred drugimi je naslov dokumentarnega filma, v katerem je skušala avtorica Rosvita Pesek zajeti vso življenjsko pot nepozabnega velikega Slovenca, kateremu se moramo vsi slovenski ljudje zahvaliti, sicer ne samo njemu, a gotovo v prvi vrsti takim, kot je bil on, da imamo danes svojo državo in svojo domovino Slovenijo. / stran 7 Jurij Paljk V mesecu verskega tiska prirejajo slovenske zamejske založbe v četrtek, 29. januarja, ob 20.30 v Finž-garjevem domu na Opčinah srečanje na temo Prihodnost katoliškega tiska. msmssSE V torek, 20. januarja, je minilo dvajset let, odkar nas je zapustil Franc Jeza. Bil je velik idealist in neutruden borec za neodvisno Slovenijo, odličen časnikar in prodoren politični pisec ter pisatelj, dober človek! Ravnatelj goriške podružnice ZB Doberdob in Sovodnje Erik Bensa o banki. (Stranj) Alojz Tul OZADJE NEGODOVANJA ITALIJANSKE MANJŠINE... BALANTIČ ZA SODOBNEGA BRALCA__________________ Igor Gregori PSI JE POČASTILO SPOMIN NA PROF. JEVNIKARJA Jadranka Cergol "JEZIKOVNI BREVIR ZA BOLJŠO SLOVENŠČINO" Marjan Drobež "PRERIVANJE" MED POLITIKI ZA FUNKCIJE V EU ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 Dva odmeva na izvajanja ministra Giovanardija Irak / Atentati islamskih skrajnežev se nadaljujejo 500 padlih Američanov, toda ZDA vztrajajo v Iraku Deželni svetovalec SSk Mirko Spazzapan: Naravnost nezaslišano se mi zdi, da - medtem ko predstavniki slovenske manjšine v Italiji na široko naznanjajo svojo solidarnost Italijanom v Sloveniji za gesto parlamentarca Battellija, ki se meni zdi smešna v svojem zahtevku, da mora Slovenija skrbeti za številčno ohranitev italijansko govorečih prebivalcev se italijanska vlada prek svojega doslej nam najbolj naklonjenega člana, ministra Giovanardija, jasno izpostavlja s stališči, ki so nam znana iz ust neofašistov. Italijanski zakoni se spet kažejo kot elastika, kjer vsak po svoje interpretira, večkrat s pomočjo celo vodilnih slovenskih političnih predstav- nikov. Paritetni odbor lahko torej zaseda in se krega, Rim pa potem po svoje odloča. Odv. Radu Racetu, predsedniku tega nepotrebnega sveta, svetujem, naj manifesta-tivno predstavi svoje dimi-sije. Videli bomo, če ga bodo potem Ciampi, Berlusconi in Casini takoj sprejeli kot Battellija v Sloveniji, in če se bodo zanj zavzeli tovariški Italijani v Sloveniji! Svet slovenskih organizacij: Svet slovenskih organizacij ne more skrivati zaskrbljenosti spričo nove ovire, ki jih izjave ministra Giovanardija postavljajo na pot uresničevanja zaščitnega zakona. Določitev teritorija, na katerem bo veljal zaščitni zakon, je namreč ključnega pomena za njegovo izvajanje. Brez teritorija je zakon bistveno osiromašen. Mi smo prepričani, da mora zakon veljati ne celotnem manjšinskem prostoru, da ne bi ustvarjali drugorazrednih pripadnikov naše skupnosti. Prav zato | smo bili pripravljeni pristati na "okenca" v središčih Trsta, Gorice in Čedada, ker smo razumeli, da bi z dvojezičnostjo nikoli ne prodrli. Trditev, da bi vključitev mestnih središč pomenila uvajanje integralne dvojezičnosti, je neosnovana. Zato moramo vsi braniti načelno stališče paritetnega odbora, ki je samo izročil dokumentacijo, zbrano v skladu z zaščitnim zakonom samim. Če bi to spreminjali, bi kršili zakon. Vlada gotovo ni pristojna, da bi to počenjala. Po odstopu Roberta Battellija Ozadje negodovanja italijanske manjšine v Sloveniji Aprila lanskega leta so v Sloveniji objavili podatke o ljudskem štetju leta 2001. Za pripadnike italijanske narodne skupnosti se je izjavilo 2258 ljudi (702 ali 23,7% manj kot pri prejšnjem štetju italijanske manjšine v obalnem pasu. Ob sprejemanju državnega proračuna je poslanec Battelli zahteval večja finančna sredstva za potrebe italijanske manjšine. Ker njegove zahteve niso leta 1991). Ti podatki so vz- bile sprejete, je ob izteku lan- nemirili predstavnike italijan- skega leta odstopil od pred- ske manjšine, ki so s tem v zvezi sprožili alarm in glavno krivdo pripisali neugodnemu ozračju oziroma procesu asimilacije. Po njihovem mnenju se v ustavi in drugih zakonih zapisane manjšinske pravice nedosledno izvajajo, kar naj bi ustvarjalo malodušje med manjšinskimi pripadniki. Večinski slovenski skupnosti, vladi in parlamentu očitajo brezbrižen odnos do manjšine in od slovenskih oblasti zahtevajo, da z ustreznimi ukrepi zaustavijo omenjeni negativni trend. Polemično so se tudi oglasili ob ustanovitvi Primorske univerze v Kopru in očitali njenim pobudnikom, da pri določitvi njenih smotrov niso upoštevali sedniškega mesta komisije državnega zbora za vprašanja narodnih skupnosti v Sloveniji. S tem dejanjem je hotel, kot sam pravi, protestira-} ti zaradi neobčutljivosti vlade in parlamenta za reševanje manjšinskih problemov. Njegov odstop je imel precejšen odmev tako v osrednjih slovenskih medijih kot tudi v krogih slovenske manjšine v Italiji. Vendar še vedno ni povsem jasno, za kakšne konkretne probleme gre oziroma kakšne konkretne rešitve problemov predlagajo predstavniki italijanske manjšine. Ker tudi sami ne poznamo dovolj zadevne problematike, ne moremo meritorno o-cenjevati pritoževanja italijanske manjšine. Ne dvomimo, da manjšino zaskrblja osip pri zadnjem ljudskem štetju, zato je potrebno raziskati stvarne vzroke za omenjeni osip in predlagati potrebne ukrepe. Pojav asimilacije je prisoten j skoro pri vseh manjšinah v Evropi. To dobro vemo tudi Slovenci v Italiji, čeprav ne razpolagamo z uradnimi stati-j stičnimi podatki. Kot opazovalci "od zunaj" imamo vtis, da so predstavniki italijanske manjšine v Sloveniji želeli z omenjenim protestnim dejanjem izkoristiti skorajšnji vstop Slovenije v Evropsko unijo, da izboljšajo njen položaj, računajoč, da ! ima država Slovenija ves interes, da v očeh Evrope ohrani pozitivno podobo na področju ravnanja z manjšinami. Po novoletnem premoru | so najvišje slovenske oblasti vzpostavile stike s predstavniki italijanske in madžarske manjšine in napovedale poglobitev vprašanj v zvezi z reševanjem problemov omenjenih manjšin. Alojz Tul NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 550 330 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica^noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst#noviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 548 276 E-MAIL uprava^noviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDRE) BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURI) PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V CORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - EISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV, INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU Minuli teden je v Iraku padla 500. ameriška žrtev. Mediji so seveda zabeležili okroglo številko in jo opremili s statistikami in komentarji, ki nekako razlagajo, zakaj se ta pokol ne bo končal tako kmalu. Minulo nedeljo je v Bagdadu eksplodiral avtomobil bomba ob vhodu v poslopje, kjer se nahaja sedež ameriške uprave. Pravzaprav je šlo za kombi, ki je peljal iraške delavce v službo, vozil pa ga je samomorilski atentator. Po prvih podatkih je umrlo 24 ljudi, od teh večinoma iraških civilistov, le tri žrtve so bile a-meriške narodnosti. Šlo je za najhujši atentat po zajetju Sa-dama Huseina. Prav ta atentat jasno kaže, kako je od 13. decembra iraški odpor začel spreminjati svoj značaj. Uporniki niso več Sadamovi privrženci, pač pa islamski skrajneži, ki se ob svojih napadih naslanjajo na islamski jihad, sveto vojno proti nevernim. Po nekaterih virih prejemajo ukaze od krajevnih imamov v mošejah, ki ponekod postajajo pravi protiameriški centri. Ta novi značaj iraškega upora po eni strani otežkoča delo ameriškim silam, saj je V uporniške celice težje ugotoviti. Ameriški vojaki v mošeje namreč nimajo dostopa, in sicer po lastni izbiri, da bi si ne nakopali prevelikih antipatij med preprostim ljudstvom. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, koliko bo ta novi fundamentalistično o-barvani upor našel privržence prav med preprostim ljudstvom. To se manreč čuti o-groženo, saj so vedno pogo-( šteje žrtve napadov Iračani sami in to celo civilisti. Ameriški strokovnjaki tako ocenjujejo, da se upor ne bo razširil in da bo ostal omejen na relativno skromno število ekstremistov, ki so v največji meri privrženci neke sekte su- nitskih muslimanov. Drugi pomemben trenutek za razumevanje razvoja odnosov med Združenimi državami Amerike in Irakom je začetek volilne kampanje za ameriške predsedniške j volitve. Prav v trenutku, ko se začenjajo primarne volitve, se je Bush odločil za nove poteze tako na notranjepolitični sceni (npr. ureditev položaja priseljencev, podpora družinam, napoved odkrivanja in 1 zavzemanja vesolja...), kot na zunanjepolitični sceni. Tu bo skušal iskati in utrditi "pax-americano" na marsikaterem vročem predelu planeta. To se že kaže v primeru Irana, Libije, Severne Koreje... Irak pa bo v tej igri imel vodilno vlogo, zato se skuša Bush v teh dneh pobotati s Francijo in Nemčijo ter ponovno vključiti Organizacijo združenih narodov v obnovo Iraka. Za zdaj mu gre z načrti kot po olju, saj mu sondaže pripisujejo visoko prednost pred demokratskimi kandidati, ' obenem pa ankete javnega mnenja kažejo, da so Američani prepričani, da mora vojska še naprej ostati v Iraku - kljub že petstoti žrtvi! Breda Susič naciste, kut jo je naučil njen nekdanji gospodar. Čeprav je z leti njeno modro in zlato perje izgubilo svoj sijaj, pa je njen spomin še povsem na mestu. Z glasom, značilnim za Winstona Churchilla, izgovarja grde psovke, ki so na kriznih sestankih med drugo svetovno vojno vedno znova šokirale številne generale in admirale, ki so sicer bili znani po tem, da jim podobnega "besednjaka" zares ni manjkalo. Churchillova 104 leta stara papiga še vedno preklinja Hitlerja in naciste. Tako je minuli ponedeljek, 19. t.m., poročala Slovenska tiskovna agencija, ki se je sklicevala na pisanje angleškega časnika Daily Mirror. Charlie, ena najljubših papig nekdanjega britanskega premiera, kljub častitljivi starosti - je namreč najstarejša še živeča ptica na Otoku - še vedno preklinja Hitlerja in Za družbo brez posebnih pravic Nedavni sklep Ustavnega sodišča, da je zakon, ki zagotavlja imuniteto petih najvišjih predstavnikov Republike Italije, protiustaven, seveda daje misliti, kot tudi daje misliti, da je bil takšen zakon sploh izglasovan. Pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je šlo za poskus zaščititi vladnega predsednika Berlusconija, in pretehtajmo smisel politične imunitete nasploh, ki lahko zajema kar vse izvoljene parlamentarce ali zgolj najvišje vrhove oblasti. Kaj ni politična imuniteta že v osnovi lepotna napaka demokracije oziroma načelo, ki prav na to demokracijo meče senco ? V nekem smislu majhno in bledo senco, v vsakem primeru pa občutek, da gre za nedoslednost udejanjanja demokracije oziroma za njeno protislovje. Kdo poreče, da zadeva ne more biti problematična, saj so politične imunitete lahko deležni le maloštevilni posamezniki, toda dejstvo je, da gre za najvišje predstavnike države, izvoljene s strani državljanov, predstavnike, ki državo vodijo in sprejemajo odločitve pomenljive za vse. Podoba državnega političnega vrha je zato izjemno bistvena, saj daje ton celotni družbi oziroma priča o stopnji uresničene demokracije. In tu se postavlja vprašanje: za vse ljudi v družbi veljajo enaka in ista pravila, pred zakonom smo vsi enaki, vsi imamo enake temeljne pravice in dolžnosti? Ali pa je vrh družbe iz vsega tega izvzet in ima zaradi tega v tem primeru pravico do posebnih pravic oziroma do imunitete? In če nam je dovoljena opredeli- tev med tukaj navedenima podobama demokracije, potem se jasno in glasno izrečemo i za družbo, v kateri veljajo enaka in ista pravila za vse, v kateri smo pred zakonom vsi enaki in v kateri imamo vsi enake temeljne pravice in dolžnosti. Prepričani smo namreč, i da je pravica do imunitete oziroma do posebnih pravic načelo, ki v praksi onemogoča, da bi se demokracija kot takšna razvila do konca in se razpotegnila čez vse, tudi čez I predstavnike najvišjih oblasti. Vrednote demokracije so vsekakor zares enkratne, zagotavljajo prav vsakemu posamezniku njegovo enakovrednost in enakost v odnosu na vse ostale. To je izjemno dragocena pridobitev, ki je skozi zgodovino mukoma nastajala in za katero si je človek nenehno prizadeval in k njej stremel. Enakovred-I nost vsakega posameznika šele zagotavlja njegovo resnično dostojanstvo, je utelešenje njegovih človekovih pravic. Zaradi tega je popolnoma nepotrebno, da so ali bi bile komu priznane še posebne pravice, oziroma da bi bila na ta način določena skupina, čeprav izbrana s strani vseh državljanov, nad drugimi. Upravičeno je torej zato mogoče trditi, da je imuniteta zadnji ostanek tiste-I ga, kar je izven načel demokracije kot takšne. I Prav to dejstvo velja nemara v tem času dodatno in globlje osvetliti, imuniteto pa docela odpraviti in to v vsakršni možni obliki. Najlepše bi bilo, in to bi bilo resnično veliko dejanje, da bi jo vsi že vnaprej odklonili in se ji enkrat za vselej odpovedali. INTERVJU Intervju / Erik Bensa “Ljudje vedo, ‘kdo’ je naša banka” V času globalne, “nove ekonomije” ljudje vse bolj iščejo tudi v bančnih zavodih oseben stik s človekom; za okencem radi vidijo znan obraz, zanesljivega in strokovno pripravljenega človeka, ki bi znal odgovoriti njihovim željam in potrebam. Kdor stopi v prostore goriške podružnice Zadružne banke Doberdob in Sovodnje, kjer delajo ravnatelj Erik Bensa (na sredi posnetka) ter uslužbenca Marco Codermaz (na desni) in Ivo Cotič (na levi), takoj dobi občutek prijaznosti in domačnosti. Omenjena banka, katere zametki so bili postavljeni pred skoraj sto leti, posluje v Doberdobu, Sovodnjah, Ronkah, Štandrežu in od meseca maja lani tudi v Gorici. Dobro polovico leta po odprtju podružnice na Drevoredu 20. septembra v Gorici smo se pogovorili z njenim ravnateljem Erikom Benso, da bi nam kaj povedal o tej dobi poslovanja v našem mestu, pa tudi o novih izzivih časa. Kako to, da je prišlo do podružnice v Gorici, in kakšen obračun bi podali po tem obdobju? V Gorici smo odprli podružnico, da bi "krili" severni del mesta in briško področje. Za južni del mesta namreč skrbi podružnica v Štandrežu, ki je bila odprta že pred leti. Obračun prvega šestmesečja je zelo pozitiven, saj nismo pričakovali, da bo nova podružnica tako dobro uspela. Zadovoljni smo s številom pridobljenih klientov, saj smo dosegli, kar je od nas pričakovalo ravnateljstvo. Članstvo smo želeli razširiti posebno med Slovenci in tistimi, ki jim je pri srcu razvoj naše banke. Klientov je bilo precej verjetno tudi zato, ker doživlja bančni sistem nekak potres. Ne gre za to, da bi imele druge banke slab servis, ampak zdi se, da ljudje radi najdejo za okencem znanca, s katerim bi "zgradili" projekt. Vsakdo že ima svoj ekonomski načrt, finančnega zgradi z uslužbencem v banki. Z združevanjem večjih bank se osebje pogosto spreminja, sistem se razoseblja. Ljudje iščejo banko, na kateri bi imeli živ stik. Obstajajo torej večje banke, ki imajo svoje posle, in manjše banke, kot je naša, ki so ostale ti. železne blagajne družin. Tam najdeš vedno iste osebe, veš, "kdo je" banka, saj poznaš predsednika, ravnatelja in uslužbence. Večino naših strank sestavljajo naši člani, ki so prisotni na občnih zborih, vedo, kako poteka poslovanje. To je drugačen način bančništva. V čem ste specializirani oz. imate kakšno posebno ciljno skupino ? Ko smo se vselili sem, smo se usmerili v posebno poslovanje, in sicer na kmetijsko področje. V tem smo strokovno dobro pripravljeni, saj črpamo iz izkušenj zveze zadružnih bank. S tem servisom stopamo na tržišče in skušamo biti čimbolj prisotni zlasti med našimi ljudmi. Ker so danes ljudje zaposleni čez glavo, sami stopamo do možnih klientov, jim prikažemo svojo strokovno pripravljenost in bančne usluge, jim ponudimo svoj servis, ki ni samo gol bančni servis; skratka jim skušamo ponuditi nekaj več. Predvsem na začetku, ko smo pri podružnici komaj začeli odpirati račune in še nismo imeli močno razvitega poslovanja, smo posvetili veliko časa in energij delu na terenu. Sedaj delamo tako, da je eden od treh stalno na terenu; porazdelili smo si tržišče. Prednost naše banke je tudi ta, da ne prodajamo klientom tega, kar bi nekako potrebovala banka, ampak skušamo razumeti, kaj potrebuje klient. To je tudi smisel naše banke. Na podlagi tega tudi skušamo usmerjati našo profesionalnost v področja, ki so najbolj zanimiva in blizu našim strankam. Naš kolega Codermaz je npr. Bric in je posebno specializiran v kmetijskem sektorju, dobro pozna sistem kreditov po ugodnih pogojih, ima stike z organizacijami in ustanovami, ki delujejo na tem področju. Odprl nam je nov svet, saj se prej nismo zavedali, koliko škode Seveda imamo med strankami tudi Slovence. Servis, ki ga nudimo italijanskim ali slovenskim državljanom, je enak. Za nas je na neki način meja že padla. Že sedaj smo dali npr. na razpolago strankam iz Slovenije, ki želijo investirati in kupovati imovine v Sloveniji, možnost vpisa hipoteke; lahko tudi poskrbimo za notarski akt. Opazil pa sem, da se italijanske stranke kar zanimajo za slovensko stran. Naši kmetje iz Brd, ki imajo v Sloveniji terene ali druge interese, pozorno spremljajo pot Slovenije, saj bi morala EU dodeliti nekatere strukturalne fonde, ki dajejo možnost ugodnih investicij. Home banking: imate ta produkt? Ga ljudje uporabljajo!1 Cez nekaj mesecev se bomo kot banka elektronsko povezali z močnejšim in popolnejšim centrom v Lombardiji. Odtlej bomo lahko ponudili še kaj več. Že sedaj pa lahko imajo stranke prek naše spletne strani (www.bccdos.it) vpogled v svoj tekoči račun, lahko dobijo izvleček tekočega računa, lahko o-pravljajo nekatere operacije, kot npr. nakazila, lahko plačujejo elektronske bančne pobotnice itd. Servis, ki je brezplačen, je na razpolago vsem klientom. Zadeva se razvija tudi med zasebniki, ki lahko kar doma prek interneta upravljajo svoj tekoči račun. Kaj nam za konec lahko poveste o svoji profesionalni poti? V bančnem sektorju delam že 14 let. Prej sem delal na Kmečki banki in vesel sem, da sem - kot sem želel -delal po raznih in različnih uradih. Ko je prišla grupacija Caer, smo imeli možnost novih tečajev in sistem dela se je nekoliko spremenil. Če smo do takrat čakali kliente v u-radih, so nam tedaj dopovedali, da je tržišče zunaj: iskati smo morali pot do klientov. Nekaj časa sem delal tudi v podružnici KB v Trstu, kjer sem bil ravnatelj pet let in pol. Nato sem zamenjal banko in vodil podružnico ZB v Štandrežu; sedaj pa vodim goriško. Zadružne banke so usmerjene v to, da zaposlujejo ljudi, ki poznajo teritorij; skratka so vezane na o-zemlje, kjer poslujejo, saj dobro poznavanje tega jamči tudi večjo profesionalnost. Zveza nam daje tudi možnost obiskovanja izpopolnjevalnih in drugih tečajev, ki bi nas seznanjali z novostmi v bančnem sektorju. Če kdo hoče, lahko tudi na manjših bankah nabere več kot dovolj znanja za ta poklic. In če se stalno tudi strokovno izpopolnjuje, lahko doseže kakovostno raven. Čim bolj napreduješ, bolj vzljubiš delo. Nikdar si nisem mislil, da bom kdaj videl v izložbi knjigo o analizi bilance in jo bom z navdušenjem kupil. Vesel sem tudi, da se z Ivom in Marcom dobro razumemo, da delujemo kot prava ekipa, se dopolnjujemo, si izmenjujemo podatke in informacije itd. "Klima" med nami je prav dobra, kar je lep rezultat in prvi pogoj za uspešno delo. Danijel Devetak npr. delajo kmetovalcem v zadnjem času merjasci, srne in jazbeci prav v naši okolici. So med vašimi strankami samo ljudje iz severnega predela Goriške 'i K nam prihajajo ljudje iz vse Gorice, saj je pred našo posojilnico -kar danes ni zanemarljivo dejstvo -vedno prostor za avto; poleg tega delamo povečini prek elektronskih zvez, t.j. interneta, tako da ni nikdar vrste pri blagajni, kjer je vedno prisotna ena oseba. Podjetja, ki delajo z nami, prihajajo v banko samo tedaj, ko moramo razpravljati o kakšnih problemih. Če morajo kaj vla-j gati oz. drugače poslovati, to delajo kar prek interneta, ker so stroški nižji in je zadeva hitra. Imamo tudi to prednost, da dobivamo vse potrebne informacije in vrednostne | papirje iz zavoda Iccrea banca, ki združuje na državni ravni vse zadružne banke. Ta nam daje zelo popoln servis in zanesljive informacije, saj je nekako ločena j od tržišča, ne prodaja kakih fondov in torej nima posebnih interesov. Iccrea analizira tržišče in na podlagi tega nudi informacije, ki so se v zadnjih treh letih izkazale za posebno primerne. Svetovne borze v glavnem ne doživljajo rožnatih trenutkov, življenjska zavarovanja nudijo, kar nudijo, med porabniki se vedno bolj širi nelagodje zaradi draginje. Kaj svetujete malim Zadružne banke so usmerjene v to, da zaposlujejo ljudi, ki poznajo teritorij; skratka so vezane na ozemlje, kjer poslujejo, saj dobro pozna vanje tega jamči tudi večjo strokovnost. varčevalcem, tistim, ki nimajo velikih kapitalov, kam naj vložijo svoje prihranke? Nihče na borzi nima čarobne kristalne krogle, iz katere bi razbral, kaj se bo zgodilo. Lahko pa se na podlagi dobre analize skuša predvidevati trend. Tržišče daje vedno kakšno dobro ponudbo, vedno se najde kakšna dobra priložnost za investicijo. Seveda je treba biti zelo pazljivi. V letih 2000-2003 se je npr. "spekel" tisti, ki je vse vložil v borzo in je skušal zaslužiti čimveč z novimi tehnološkimi delnicami. Skup- no z bančnim uslužbencem je treba dobro analizirati tržišče, se opredeliti za različne možnosti bodisi glede izbire skladov oz. delnic oz. obveznic bodisi glede roka trajanja i le-teh. Na podlagi pogovorov o željah in potrebah stranke skušamo oblikovati primeren načrt. Tu nudimo vse, kar si kdo želi: od delnic do obveznic, vse, kar se tiče zavarovanja, več vrst investicijskih skladov, tudi sklade avstrijske banke Raiffeissen, ki nam je sorodna, itd. Dr. Cappa z banke Iccrea pravi, da zna biti v tem letu zanimivo tržišče npr. ameriška ekonomija, saj bodo konec leta predsedniške volitve. Bush jr. seveda noče končati svoje kariere, kot jo je končal njegov oče. Oba sta imela opravka z vojno, obakrat je ekonomija doživela hud udarec. Zato namerava v tem letu predsednik ZDA z raznimi manevri spraviti gospodarstvo I spet na noge in veliko narediti za njegov razvoj, tako da bo lahko novembra spet izvoljen. Kot sem omenil, bi to tržišče lahko bilo zanimivo: vse je potem odvisno od kapitala vlagatelja in njegove pripravljenosti, da bi tudi kaj tvegal. Poleg ameriških delnic znajo biti zanimive tudi obveznice novih držav, ki bodo letos stopile v Evropsko unijo. Od nekdaj je bila značilnost Zadružne banke tudi mednarodno poslanstvo. Kako se pripravljate na zgodovinski dogodek vstopa Slovenije v EU? Imate stranke iz Slovenije? 3 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 4 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 KRISTJANI IN DRUŽBA Aktualno Judovsko-arabski konflikt v luči svetih knjig Z nekoliko nenavadnim hrupom so v Sloveniji predstavili knjigo Gerharda Kon-zelmanna Tvojemu potomstvu bom dal to deželo, s podnaslovom: Korenine tragedije na Bližnjem vzhodu. Avtor se je rodil leta 1932. Študiral jevTiibingenu in Be-sanconu. Važnejša njegova služba je bila na nemški televiziji od leta 1967, kjer je de lal enajst let. Nato je bil arabski dopisnik nemške državne televizije ARD. Velja za priznanega strokovnjaka na področju politike in religije za Bližnji vzhod. Med številnimi televizijskimi nagradami sta tudi dve nemški prestižni državni odlikovanji, saj so mu kar dvakrat podelili nemški Zvezni križ za državne zasluge. Med pomembnejšimi nje- govimi deli so: Čigava je Meka? Savdska Arabija - krizno žarišče, Deihad in korenine svetovnega konflikta. Avtor knjige nas seznanja z dejstvom, da vzrokov krize na Bližnjem vzhodu ne smemo iskati samo v sedanjem ali trenutnem tamkajšnjem stanju, ampak predvsem v svetih knjigah obeh tamkajšnjih glavnih religij, to sta judovstvo in muslimanstvo, češ da celotna tamkajšnja zakonodaja sloni na dveh svetih knjigah, to sta Stara zaveza pri Judih in Koran za Arabce. Ta ugotovitev je pomembna zlasti za nas Evropejce. Arabci kot Judje svete knjige interpretirajo zelo svobodno. S svobodno razlago prinašajo veliko dobrega kot tudi nekaj zla, zato si bralec po svobodni razlagi obeh svetih knjig in s tem tudi Konzelmannove knjige lahko privošči toliko slabega ali dobrega, saj le malo ljudi ve, da je treba svete knjige brati ali študirati in razlagati s kritično metodo, z določenim znanjem ali poznavanjem ne samo zgodovine, ampak tudi semitske miselnosti, ki sta ju obe sveti knjigi polni. Ne bi pa omenjal teologije, saj je to samo po sebi umevno. Zelo površna je misel, češ da je Stara zaveza za vernega Juda samo zemljiška knjiga Palestine. Res je, da se dobijo ekstremistični Judje, ki si upajo trditi, da je Bog za vse večne čase dal ozemlje med Jordanom in Sredozemskim morjem samo Judom. Res pa je tudi, da vsak veren Jud ve, daje to njihova dežela, na kateri so od pamtiveka živeli poleg Judov tudi drugi narodi. Prav tako je res, da nas Koran seznanja, da je bil preroku Mohamedu Jeruzalem tudi sveti kraj. Seveda nikjer ne omenja, da naj tam živijo samo Mohamedanci, kot to velja za Meko. V knjigi je kar nekaj mest, kjer se politizira z razlago Svetega pisma, kar dokazuje, da četudi neki tujec živi na tem ozemlju, potem še ni zagotovljeno, da tudi pozna semitsko miselnost, ki je zaobsežena v svetih knjigah, zato mimogrede posamezne tekste iz svetih knjig razlaga po svoje, jih tudi po svoje spolitizira in tako nastane knjiga, ki jo je napisal nekdo, ki ima veliko zaslug za takšne in drugačne oddaje, poročila itd., ni pa doma v kritičnem poznanju jedra problema, ki ga ti dve knjigi pomenita in tudi poklanjata ne samo bralcu, ampak predvsem ljudem, ki iz teh dveh svetih knjig dobivajo informacije ali celo življenjsko vodilo ... Tu je na žalost Konzelman-nova knjiga zatajila. Ambrož Kodelja Svetovna molitvena osmina Za edinost kristjanov Vsako leto v drugi polovici januarja poteka svetovna molitvena osmina za edinost kristjanov, znana tudi pod i-menom ekumenska osmina. Namen molitvene osmine je, da v sklopu ostalih ekumenskih prizadevanj posebej vabi k molitvi in delu za edinost vseh krščanskih Cerkva. Kristjani različnih Cerkva bomo med 18. in 25. januarjem 2004 povezani v molitveni osmini za edinost kristjanov z vodilno mislijo, ki se glasi: Svoj mir vam dajem (Jn 14, 27). Letos bomo posebej molili tudi za mir na Bližnjem vzhodu. Komisija za ekumenizem pri Slovenski škofovski konferenci je pripravila bogoslužni pripomoček za obhajanje osmine. Več informacij o njem dobite na spletni strani: http:/ /www.rkc.si/aktualno/. V nedeljo, 18. januarja 2004, je bila ob 18.30 uvodna sv. maša ob začetku molitvene osmine v stolni in župnijski SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI P. MIRKO PELICON IZ NAPAK SE LAHKO UČIMO Mama in oče sta se v pogovoru potožila, da sin dela, kar želi. Obenem je popolnoma nezadovoljen z vsem, saj mu nikoli nič ne zadošča. "Kupili smo mu nove smučke, niso bile ta prave in jih je že trikrat zamenjal, s tem da si je kupil tiste najboljše znamke." Rad ponočuje, nima urnikov, vsekakor mu ni mogoče reči prav nič. Ne posluša in konec! "Rad popiva s prijatelji, je pa dober fant, toda res ne veva, kaj in kako bi z njim." V pogovoru se je jasno pokazalo, da med možem in ženo ni največjega razumevanja. "Moja žena je preveč pobožna in zdi se mi, da želi mojim sinovom vsiliti nekaj, česar ne sme." - "Jaz in moj mož se v resnici prav glede vzgoje otrok nisva nikoli sporazumela in, veste, tudi moj mož rad popiva. Otrok pa je trpel ob vsem tem in jaz ga nisem želela izgubiti, sem ga pač v mnogočem zadovoljila. Mora mi biti hvaležen, ker sem ga imela rada." Napaka je bila prav v tem oz. je prav v tem, da mati želi otroka zadovoljiti v vsem, ker misli, da mu tako izraža vso ljubezen. V resnici ni tako. Otrok se resno razvaja in nikakor ne občuti maminega in očetovega žrtvovanja. Ljubezen enači / obvez nostjo, da morajo starši za- te doščati njegovim željam in zahtevam. Otrok pa raste v samoljubju in se kratkoročno vsega nasiti, tako da mora zmeraj nanovo iskati užitke, ki bi ga zadovoljevali. Mamino razmišljanje pa je nevarno. "Rada sem ga imela in sem mu zato v vsem ustregla." Bala se je, da bi ga izgubila, da bi izgubila njegovo ljubezen, ker jo je že izgubila v odnosu z možem. Podzavestno si pa je želela otroka prikupiti oz. prikupiti njegovo ljubezen z darili in materialno zadovoljitvijo. Iz življenjskih napak se lahko učimo. Nekoč otrok, danes fant bo v življenju "kilav", ker bo ob prvem pomanjkanju jamral in bo iskal potešitev zmeraj kje drugje, v novostih, ki so zgolj čutne in snovne narave; ne bo sposoben žrtvovanja, spoštovanja in sprejemanja, kar ljubezen zahteva za dobro rast posameznika in družine, ki bi si jo mladi v prihodnje lahko ustvaril. cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, ki jo je daroval ljubljanski nadškof dr. Franc Rode (na sliki). Prav tako so v nedeljo ob začetku ekumenske osmine v mariborski stolni in župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika pripravili evharistično bogoslužje, ki ga je vodil škof Franc Kramberger, ob 18.45 pa je bila ekumenska molitev ob sodelovanju pravoslavne, evangeličanske in binkoštne Cerkve na ki med osmino vabijo k bogo-Slovenskem. služju predstavnike drugih Vedno več je tudi župnij, Cerkva. Iz statistike župnij na območju Nove Gorice V Novi Gorici vsako nedeljo pri maši 744 vernikov Statistični podatki o cerkv enih obredih so objavljeni v novi številki Oznanil, glasilu župnij na širšem območju mesta V novi številki Oznanil, gla- jah v lanskem letu. Gre za po-silu župnij v Novi Gorici, na Ka- datke o številu krstov, porok, peli, v Solkanu, Kromberku in pogrebov, udeležbi vernikov Šempasu, so objavljeni tudi pri nedeljskih mašah in o raz-statistični podatki o cerkvenih deljenih svetih obhajilih. Iz obredih v omenjenih župni- objavljenih podatkov izhaja, da je bilo v župniji oz. cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici (na sliki) lansko leto ob nedeljah pri maši povprečno po 744 vernikov. To so t.i. "nedeljniki". Na Kapeli (v cerkvi na Kostanjevici) je bilo o-biskovalcev nedeljskih maš povprečno 527. V Solkanu se je nedeljskih maš udeleževalo povprečno 290 vernikov. V Kromberku se je omenjenega obreda udeleževalo po- vprečno 155 vernikov. V Šempasu pa je bilo v letu 2003 povprečno 274 "nedeljnikov". Za ponazoritev cerkvenega življenja in verske zavzetosti prebivalstva navajamo, da so v omenjenih župnijah lansko leto razdelili skupaj 107.761 obhajil, od tega največ v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, namreč 29.861 obhajil. M. SVETOPISEMSKA RAZ M I S L J A N J A OB BOGOSLUŽNIH BERIL V LITURGIČNEM LETU A__________________________ ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, I NEDELJO ZA NEDELJO 3. NAVADNA NEDELJA Sklep tedna edinosti Nedelja Sv. pisma ter katoliškega in verskega tiska Skrb za gobavce Sv. Tomaž Akvinski Neb 8,2-4a.5-6.8-10;Ps 19; 1 Kor 12,12-30;Lk l,l-4;4,14-21 Dva zgodovinska dogodka sta za vedno zaznamovala Izra-elce-Jude v Stari zavezi. To sta mogočna rešitev iz sužnosti v Egiptu, ki jo je Bog vodil po Mojzesu. Pravoverni Judje jo še danes proslavljajo. Velika noč ali Pasha jim je namreč odprla pot v svobodo, domov. To se je zgodilo okrog 1.1250 pr. Kr. Drug tak dogodek je po zavzetju in požigu ter razdejanju Jeruzalema s templjem vred, po pokolu cveta naroda in sužnosti, trdo delo za vračanje v domovino in obnovitev obzidja ter templja v Jeruzalemu, ki je srce duhovne obnove po postavi. To je sad vztrajnosti nekaterih gorečih mož, kot sta Ezra in Nehemija. To se dogaja od pribl. 538.1. do 424. Ezri in Nehemiji je uspelo premostiti vse hude ovire, in teh ni bilo malo. Spretno sta vztrajala v boju z včasih nepremagljivimi problemi. Čeprav sta bila zvesta Perzijcem, nista torej videla rešitve politično, pač pa versko, sta pa dokazala z dejanji ljubezen do domovine in templja ter postave. Organizirala sta vračanje internirancev v Babilonu po skupinah (sužnost pa je trajala od pribl. I. 598 do pribl. 538 pr. Kr.). Začela sta pozidavo mestnega obzidja in templja. Samarijani, od nekdaj hudi sovražniki Judov (gl. srečanje med Jezusom in Samarijanko: Jn 4,9), so radi nagajali Judom, pa tudi obratno se je dogajalo (Lk 9,53-54; 10,30-37: Usmiljeni Samarijan). Ponovno pozidavo templja in obzidja so morali prav zaradi tega večkrat prekiniti. Težave so se kopičile, a končno so se vremena zjasnila. Podobno je bilo v Jezusovem času. Nastajali so upori proti rimski oblasti (Lk 13,1). Proti Jezusu pa se je vse zaklelo. Hoteli so ga ujeti v politične dvoumnosti in v protislovja (Mt 22,15-17; 16,1 nss; Lk 11,54). Dejstvo pa je, da ga okupacijska oblast v osebi Poncija Pilata ni spoznala za krivega. A ga je kljub temu obsodila, četudi si je zvijačno umila roke (Jn 18,38; 19,4-12; Lk 23,4.14.15; Mt 27,24). Vsekakor imajo večjo krivdo tisti, ki so zahtevali njegovo smrt. Prvo današnje berilo nam zato poudarja pomen Božje besede. Ta vsebuje vso postavo. Verni Nehemija in z njim tudi Ezra neskončno zaupata v Boga. V njem najdeta moč za delo prenove. Ta je namreč najprej verska, duhovna, je spreobrnjenje, je priznanje krivde. Ljudje jo poslušajo, medtem ko jo Nehemija bere in razlaga vsemu zboru ljudi od jutra do večera. Tudi za časa sv. Avguština so ljudje v postnem času vztrajali po ves dan v poslušanju in razlagi verskih resnic. Premor je bil le za kosilo. Pri nas in po Evropi so kristjani, katoličani, imeli do nedavnega vsako nedeljo po- poldne ne le večernice z blagoslovom, ampak tudi verski pouk, razlago katekizma s katehezo. V današnjem berilu poroča Nehemija, da je vse ljudstvo jokalo ob poslušanju besed postave. Postava jih je namreč spomnila, da so Božji otroci. Danes se veselimo, da so nastale manjše skupine ljudi, ki berejo in premišljujejo Sv. pismo. Kajti v njem najdejo pravo duhovno bogastvo. Danes, na nedeljo Sv. pisma in našega slovenskega katoliškega in verskega tiska, se hvaležno oziramo na tiste, ki so nam lomili kruh Božje besede, kot so npr. sv. Solunska brata Ciril in Metod, sv. Pavlin, Trubar in vsi, ki so nam sporočili Božjo besedo odrešenja do današnjih dni. Hvaležni smo staršem, vzgojiteljem, duhovnikom, ki nam ohranjajo in posredujejo zaklad pristne Božje besede. Kajti ta je vedno silovita, "živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha... Njemu bomo dajali odgovor" (Heb 4,12-13). Hvaležni smo časnikarjem, pisateljem, radijskim in televizijskim delavcem. Hvaležnost pa pokažemo s tem, da naš slovenski katoliški in verski tisk poznamo, cenimo, zato ga beremo, podpiramo in širimo. Današnja nedelja nas spominja tudi na dolžnost pomoči gobavcem. Saj smo vsi eno telo v Kristusu (1 Kor 12,12). Sv. pismo naj nas nauči klicati k Jezusu, naj nam še prinaša blagovest ubogim, jetnikom prostost, slepim vid, zatiranim svobodo (Lk 1,18). Akvinec pa naj ostane sinteza znanosti in svetosti. Božični koncert in družabnost Orgle in pesem v Rupi Ker so stare orgle odpovedale in so zahtevale vedno več popravil, smo se odločili za nakup novih. Klasičnih ne bi zmogli. Zato smo se usmerili za elektronske. Predsednik prosvetnega društva Rupa-Peč Ivo Kovic je s pomočjo lepega števila mož pripravil vse potrebno za spust starih orgel s kora. Uredili so pod in ves kor, tudi z zidarskimi deli g. Jožkota. Prenos, daje lahko sprejel novo "kraljico glasbil", ki tehta kar 128 kg, je potekal brezhibno ob veščih rokah mož in fantov. Prav tako dvig iz cerkve na kor kljub tesnim prostorom. Žene so imele polne roke dela. Zlasti organistka, ki je kaj kmalu razvozlala novi mehanizem treh manualov orgel "Concerto III - VI-SCOUNT", s "pedaliero" vred. Da bi primerno počastili novo in priljubljeno glasbilo, je PD poskrbelo za prelep koncert božičnih pesmi. V nedeljo, 11. januarja, ob 15. uri so prosili župnika za blagoslovitev orgel. Takoj nato je mezzosopranistka Mirjam Pahor zapela tri pesmi ob spremljavi na orgle Tanje Kovic (na sliki). Vsem se je zdel njen glas še bolj očarljiv kot doslej. Vsekakor je daroval radost v srce slovesnosti, kar se je razode- lo v petju otroškega pevskega zbora, ki je sledilo. Tanja je izvabila iz otrok navdušenje in veselje. Tedaj je pri Predavanja v Gorici: Zdravljenje notranjih ran Danes človek bolj kot kdajkoli prej hrepeni po miru in sreči. Praznino v srcih smo napolnili z vsemi mogočimi navlakami, ki nas vse bolj obremenjujejo in pritiskajo k tlom. Zato je pomembno spoznati, kateri nagibi ali duhovi zavajajo človeka v slepo ulico. P. Marijan Sef bo o tej in drugih treh temah govoril v Močnikovem domu v Gorici: v petek, 30.1.2004, ob 20. uri na tema Razločevanje duhov; v soboto, 31.1.2004, ob 20. uri na temo Zgodovina osebnih notranjih ran; v petek, 6.2.2004, ob 20. uri na temo Zdravljenje notranjih ran; v soboto, 7.2.2004, ob 20. uri na temo Molitev za ozdravljanje notranjih ran. Vabljeni! 12. svetovni dan bolnikov v Lurdu Papeški svet za pastoralo zdravja in Francoska škofovska konferenca vabita v Lurd na srečanje ob 12. Svetovnem dnevu bolnikov 10. in 11. februarja 2004 z namenom, da bi posodobili bolniško pastoralo v svetu in v Evropi ob 150. obletnici proglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Prvi Svetovni dan bolnikov je bil v Lurdu leta 1993. V naslednjih letih so bila ta srečanja že na vseh celinah, nazadnje v ZDA (VVashington, 2003). Februarja 2004 bo spet v Lurdu. Ob tej priložnosti so vabljeni v Lurd bolniki in spremljevalci, laiki, redovniki in redovnice, duhovniki in vsi, ki se posvečajo bolnikom ali delujejo na področju pastorale zdravja. En Kerem, 6. avgusta 2003 - Prav hitro je prišel dan odhoda. Polet za Frankfurt, kamor sem namenjena, je ob petih zjutraj, zato naj bi St. Vincent zapustili ponoči ob dveh, že 7. avgusta. Kolega Samir bo delal v nočni izmeni in naj bi naju z nemško prostovoljko Lotti peljal na letališče v Tel-Aviv. Ona bo potovala domov v Dresden. Torej vse zmenjeno; v miru lahko delam do večera. Jemljem slovo od "Svete dežele": s pogledom pobožam te slabo poraščene griče (ki se vedno bolj belijo od novih strnjenih naselij in so ponoči razsvetljeni kot vasice na jaslicah), svetlo zelen gozd na pobočju pod Jad Vašemom pa kot orlovo gnezdo utrjena poslopja ob cerkvi sv. Janeza Krstnika in obzidano področje "Sionskih dam". Zadnji obisk v znanem svetišču sv. Janeza Krstnika: obširno tlakovano dvorišče, obzidano in zavarovano, stopnice in temačen zbran svet prostor. Kot nalašč za umirjeno meditacijo in prisotnost v objemu starodavnih zidov. Kakšna oseba ta Janez Krstnik: radikalno odločen sledi svojemu cilju do konca, brez ovinkarjenja! Kot nekak Frančišek Asiški tistega časa... Cerkev je ves čas prazna in tiha, ne diha pa osamljenosti, saj brli ob oltarju rdečkasta sveča. Ko odhajam, srečam v senci pod drevesi p. Vincenta s knjigo v roki. Usedem se k njemu za klepet. Poznava se od lani. Pripoveduje, kako je preteklo leto, kaj se je tu pri njih dogajalo. O-biskovalcev je bilo vseskozi malo. Zanimivo pa je, da so se pojavile skupine judov, ki prej niso prihajali. Svetišče kajpak obiskujejo kot kultur- ni spomenik. P. Vincent se mi zdi tipičen Azijec, spoštljiv, umirjen in globok. V rokah ima Avguštinove Izpovedi in jih prebira v italijanščini. V frančiškanskem redu je tale jezik kar splošno poznan in rabljen. "Vedno znova prebiram te strani", reče, "zmeraj me kaj novega v njih nagovori". Povem mu, da berem Fi-lotejo Frančiška Šaleškega. Seveda tudi to duhovno branje pozna in sodi, da je lahko v pomoč pri poglabljanju v veri. Čutim, da sva si s p. Vincentom blizu. Občudujem njegovo očetovsko ljubeznivost pa asketsko zadržanost in zdi se mi, da ga stežka kaj vznemiri. Blagor mu. Verjetno je to sad dolgoletne vaje, odpovedovanja in krotenja negativnih strasti. Ko zazvoni poldne, se pozdraviva in si obljubiva spomin v molitvi. Po kosilu imam še čas, da peljem "hišno" psico na sprehod. Njene gospodinje s. Suzan ni doma, ker je odpoto- orglah spremljala mlada Majda Klemše. Za njimi pa je Damijana Cevdek Jug brezhibno spremljala nastop mešanega pevskega zbora Rupa-Peč. Žborovodja Zdravko Klanjšček je suvereno izvabil iz grl, ki so številna zelo mlada, prelepe božične melodije. Eni so komentirali, da je zasluga akustične cerkve, drugi pa smo čutili in izkusili srce dirigenta. Presenečenje pa je nudil moški pevski zbor "Sraka". Mladi profesor glasbe Bogdan Kralj je tudi tokrat privabil iz mladih mož in fantov radost in strmenje nad čudežem učlovečenja Boga. Družabnost, kije sledila, je z veseljem kronala vso slovesnost. Pesem, tokrat ob spremljavi novih orgel, je združila vse številne prisotne v edi- vilci vse bolj pozabljajo. Položaj vernikov je slab tudi iz cele vrste drugih vzrokov. Petdesetletna nekdanja oblast je ljudi zastrašila in ohromila v samostojni dejavnosti in svobodnem razmišljanju. Boje se celo samostojne presoje ne le izražanja lastnih stališč. "Večina katoličanov sprejema mnenje njim nasprotnih, namreč da je Cerkev le kler. Dokler ne bodo slovenski verniki večinsko sprejeli Cerkve za svojo, kot so jo nekdaj, dokler bodo v tem pogledu na strani njenih nasprotnikov, ni pričakovati izboljšanja. Ob tem se velja zamisliti tudi nad dejstvom, da v slovenski družbi počasi prevzema vodilne pozicije generacija, ki ni o Cerkvi nikoli slišala kaj pozitivnega. V tem oziru je še slabša, kot je bila ona neposredno po vojni, ki je v mladosti še slišala temeljne verske nauke in poznala vsaj osnovna načela krščanstva. Pri njih je obstajalo vsaj upanje, da bo dobro v njih prevladalo!" Pisec članka oz. komentarja o položaju vernikov v Sloveniji je stvaren, pronicljivih misli in spoz- vala s prvo skupino otrok in spremljevalcev v Hajfo na teden dni počitnic. Zato je pač živalca v svojem prostoru zaprta. Le češki kolega-prosto-voljec Jan in jaz jo vodiva na sprehode. Rjavodlaka psica mi kot vedno skoči na hrbet, ko stopim v njeno ograjeno domovanje. Zatem teče nekajkrat gor in dol od veselja ter končno sede, da jo privežem. Že se podiva po prašnih stranskih poteh En Kerema. Sonce kar se da peče, a mi je res prav: ga bom že pozimi pogrešala. Ob vrnitvi me žival sama potegne do t.i. "Marijinega izvira" in sede v kamnit kanal poln vode. Že ve, kaj ji prija. Zatem me seveda pošteno oškropi, ko se stresa. Popoldne v službi lepo mine. Ruska učiteljica glasbe se prismeje s svojo torbo na kolescih, polno malih glasbil, in že steče živahno-zabavna glasbena urica. Rini se pozna, da je še slabotna od prestane bolezni, a zavzeto sodeluje in u- nost, kar je gotovo namen vsake take prireditve. Zaradi tega HVALA vsem, ki so kakorkoli pomagali pri uresničitvi zares lepega večera, tudi po zaslugi izkušene napovedovalke ge. Romane. VŽ nanj, zato so njegova razmišljanja uporabna in koristna za vse, ki se zanimajo za sedanje razmere in odnose v državi. "Raziskovalci našega družbenega življenja bi se morali predvsem vprašati, kakšna je oblast, ki se lahko brez strahu za svojo prihodnost "požvižga" na več kot polovico svojih državljanov. Nedvomno pa je temeljni problem v samih katoličanih, v njihovi premajhni samozavesti in usposobljenosti za javno delovanje." Zgodovinar dr. Stane Granda je v no- vi številki mednarodne katoliške revije Communio zapisal, "da se Sloveniji preteklost krvavo maščuje. Njeni državljani nimajo ne demokratičnih ne državljanskih izkušenj. Celo živeti ne znajo najbolje v svoji državi. Rojstvo njenega polnokrvnega državljana bo, kot vse kaže, trajalo veliko več let, kakor so pričakovali največji optimisti. Katoličani v tem pogledu niso nikakšna posebnost ali izjema, mogoče so zaradi težke zgodovine le še bolj nebogljeni." M. živa. Tudi mala Avior in Lior se iz sosednjih sob pridružita našemu veselju ob prijetnih ritmih. Po glasbeni uri peljemo otroke še na sprehod na gornje dvorišče, da se naužijejo sonca, neba in lahnega vetriča. Žeje čas za večerjo, ki s potrpljenjem normalno steče. Kot navadno me čaka hranjenje problematične Rahel, ki še vedno vztrajno odklanja vsako nesladko hrano. Moram ji odločno prisiliti odmerjen obrok, a jo tudi nagradim s čokoladnim pudingom. Ko so že vsi naši mali ljubljenci v posteljah, se od vsakega ljubeče poslovim. Pozdravim še kolege in ostale gojence, ki na hodniku sledijo risankam na TV. Musa se me tesno oklene krog vratu... Odidem pripravljat potovalko. Izrael mi je sedaj postal nekak drugi dom: ko se bom ponovno vrnila, ne bom več tujka. Zdelo se mi bo, da sem prišla domov. /konec Tereza Srebrnič Iz mednarodne katoliške revije Communio Verniki v Sloveniji niso deležni nekaterih temeljnih pravic demokratične družbe V novi številki mednarodne katoliške revije Communio, ki jo izdaja Svet omenjene publikacije pri Slovenski škofovski konferenci, je objavljen tudi zelo aktualen članek o položaju, težavah in neenakopravnosti vernikov v Sloveniji, ki gaje napisal zgodovinar dr. Stane Granda. Svojim razmišljanjem in ugotovitvam je dal naslov Soočenje z realnostjo. Za ponazoritev stanja duha v demokratični Sloveniji je avtor navedel vprašanje časnikarke ljubljanskega Dela Juriju Gorišku, direktorju A-gencije za zavarovalni nadzor, ali hodi k maši? "Zakaj pa ne bi hodil", je odgovoril intervjujanec. Opredelitev časnikarke, da je verska pripadnost pomembna karakteristika portretiranca, je nenavadna v času, ko se v javnih občilih formalno vsi zavzemajo za varstvo osebnih podatkov. Pisec ob tem opozarja, "da je dejstvo, da nekdo hodi v Besede Matere Terezije Zdi se mi, da vlada danes v svetu velika zmeda in da je v njem toliko trpljenja in bolečine, ker kraljuje v hišah in družinskem življenju premalo ljubezni. Nimamo več časa za svoje otroke, nimamo več časa ne zase ne za druge, ne najdemo več časa, da bi se družili v veselju. O, da bi vsaj zmogli napraviti naše življenje tako, kot so ga doživljali jezus, Marija in Jožef v Nazaretu, da bi vsaj zmogli spremeniti naše hiše v hišo iz Nazareta! Mislim, da bi tako zakraljevala mir in veselje po vsem svetu. Cerkev v sodobni Sloveniji vsekakor podatek, ki ga je treba posebej navesti. Za družbo, ki jo pisatelj Drago Jančar duhovito označuje kot demo-kraturo, ki naj bi po Niku Grafenauerju trpela za tranzicijsko depresijo, kjer prevladuje, po filozofu Tinetu Hribarju, pogubni duh etične neodgovornosti in moralne razpuščenosti, kaj drugega tudi ni mogoče pričakovati. Poseben odnos do katoličanov, sumljivost, včasih smo rekli drugorazrednost, ostaja dejstvo in mogočna skupina varuhov človekovih pravic, borcev za strpnost in podobnih združb, se vsekakor s tem strinja. Slovenci smo se očitno samo formalno otresli komunistične oblasti, njena mentaliteta pa je ostala. Pri tem ne mislim ideološko, glede na članstvo v nekdanji partiji, ampak na tiste ljudi, ki so v imenu nekdanje vladajoče ideologije kršili, po Hribarju, univerzalno zlato pravilo člo- veštva: ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi, ki so grešili zoper osnovne vsebinske vrednote in človeškosti." Slovenski katoličani so formalno enakopravni člani družbe, zakoni jim dajejo vse pravice, a realnost je drugačna. Za primer navaja prejšnjega in sedanjega varuha človekovih pravic, saj med njima ni razlik. "Zanju je slovenski katoličan človek, ki nosi na sebi neko krivdo preteklosti in mora zaradi nje vse potrpeti." Slovenski katoličan naj bi bil po stališču omenjenih varuh človekovih pravic "zadnji v tej državi, ki sme pričakovati, zahtevati pa že ne, enakopraven status v družbi." Dr. Stane Granda v nadaljevanju nekatere razsodbe ustavnega sodišča uvršča v okvir protiverskega ravnanja, ob tem pa poudarja, da Slovenija ni pravna država, "kar ve že cela Evropa." V dneh, ko smo priča golidam solza za izbrisane - ko bi le bilo tistim, ki se pulijo za njihove pravice dejansko kaj do njih kot ljudi, ne pa da kupujejo za bližnje volitve njihove glasove, -lahko najbolj neposredno o-pazujemo javno razkazovanje dvojnosti meril, ki vladajo v Sloveniji. "Najglasnejši zagovorniki oblasti dnevno žalijo in ponižujejo verne državljane na razne načine. Toda nobenemu med krivci niti na kraj pameti ne pade, da bi se bilo kdaj treba za taka dejanja opravičiti. Razpravljanje o položaju slovenskega katoličana v sodobni slovenski državi je vse poprej kot lahko, saj avtorja takoj označijo kot paranoika ali pa ga začenjajo izganjati v Argenitno." V Sloveniji so podcenjevali sedemdesetletno balkanizacijo in petdesetletno komunistično oblast, zaradi česar nekdanja revolucija vse bolj dobiva značaj boja proti Cerkvi, saj na protikapita-listično ost njeni glavni sla- Ponovno v Sveti deželi Pismo iz Izraela(i5) 5 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 6 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 0 spoštovanju materinščine Velik greh - nikoli spovedan Iz slovenskega verskega tednika Družina ponatiskujemo - v mesecu katoliškega tiska izredno zanimiv komentar dr. Zmage Kumer, doktorice literarnih znanosti in etnomuzikologinje, o odnosu današnjih Slovencev do slovenskega jezika. Ko se je bilo v starih časih treba v šoli veliko učiti na pamet, so si morali otroci tudi pri verouku vse mogoče zapomniti, celo razne vrste grehov za dobro spoved. Ne vem, kakšna je kateheza danes, zagotovo pa nihče ne opozarja na grehe zoper materni jezik, slovenščino. Po tem, kako ljudje danes govorijo, pišejo, se zdi, da slovenščino zaničujejo kot nekaj manjvrednega. Vsaj tisti, ki se imamo za kristja- ne, bi se morali zavedati, da četrta božja zapoved terja poleg ljubezni in spoštovanja do staršev tudi ljubezen do domovine in spoštovanje do maternega jezika. Saj smo vse to sprejeli od Boga, ne v last, ampak v posest, da skupaj s slovensko zemljo varujemo, ohranjamo in nepopačeno izročamo potomcem. Jezus nam je tudi v tem dal zgled. Rojen kot |ud je odraščal v Galileji, kjer so govorili aramejsko, jezik, ki se ga je naučil od matere Marije. Evangeliji poročajo, da je pri javnem delovanju govoril aramejsko, da so ga vsi razumeli, in ne morda učeno latovščino pismoukov. Celo pred smrtjo na križu je k nebeškemu Očetu vzkliknil v materinščini, torej aramejsko. Mi pa hočemo biti bolj učeni in dokazovati svojo izobrazbo s kar največjo uporabo tujih besed. In vendar je mogoče vse povedati po slovensko, le malo potruditi se je treba. Le zakaj nočemo poslušati Slomška, ki je tolikokrat opozarjal: "Ne rabi nepotrebnih tujih besed! Beseda je obraz naših misli. Mora biti svetla, umevna in razumljiva. Treba je tako jasno pisati, da bralci zlahka prav razumejo. Kadar pišeš, naj teče tvoje pero prav po domače, v čisti slovenščini. Vedno pomni, da si Slovenec, in piši kakor pošten, olikan Slovenec!" Mi pa? Slomšek se v grobu obrača! Saj je vsaka druga beseda tujka. Ne znamo več reči, da je nekaj prav, ampak samo še: "Okej!" Če se poslovimo, zagostolimo: "Čav!", ne zavedajoč se, da je to spakedra-no iz italijanskega schiavo=suženj; torej je bolj spodobno ponujati se za sužnja kakor reči po domače: Zbogom! Ali kakor v pesmi: Adijo, pa zdrav(a) ostani! Pa se zgodi, da je treba prevesti v tuj jezik povzetek slovenskega članka in mora prevajalec najprej vzeti v roke slovar tujk, da razume, kaj je hotel slovenski pisec povedati po slovensko! Da ne bo pomote: članek ne govori o visokih znanstvenih problemih, na katere se spoznajo samo izvedenci tiste stroke. Napisal ga je Slovenec, kristjan z visoko teološko izobrazbo, od katerega bi pričakoval (glede na četrto božjo zapoved) spoštovanje materinščine. Če smo kristjani, bodimo ne samo v cerkvi, ampak v vsakdanjem življenju, vedno in povsod. Tudi v tem je hoja za Kristusom, da smo pošteni ljudje, pošteni tudi kot državljani, da ljubimo našo Slovenijo in slovenski jezik, ta čudoviti božji dar. Mar bomo posnemali tistega služabnika, ki je prejeti talent brezbrižno zakopal in bil potem za kazen vržen v temo? (Mt 25,18-30)... Zmagu Kumer ■ Za deželne prispevke prošnje do konca meseca Služba za jezikovne in kulturne identitete ter za sodeželane v tujini sporoča, da na podlagi deželnega zakona št. 23/2001 zapade rok za predstavitev prošenj za kulturne dejavnosti in tisk 31. januarja 2004. Prošnje je treba nasloviti na omenjeno službo pri Deželnem ravnateljstvu za šolstvo, kulturo in solidarnost, Ul. S. Francesco 37Trst. ko Gorica ni bila več "avstrijska Nica", a se še ni spremenila v ruševine. Večina Kerteszovih vojnih fotografij je bilo uničenih leta 1918 med madžarsko revolucijo. Med tistimi, ki so se ohranile, je tudi teh 23, ki jih je avtor podaril francoskemu ministrstvu za kulturo. Razvili so jih iz originalnih negativov in so sedaj prvič objavljene ter razstavljene v mestu, kjer so nastale. Poleg njih pa visijo tudi fotografije iz bogatega arhiva Pokrajinskih muzejev in kot pandan razstavi kažejo iste kraje, tokrat pa že porušene in poškodovane od granat. Andor Kertesz se je po vojni vrnil v Budimpešto, leta 1925 pa je odšel v Pariz, kjer je postal Andre in sodeloval z različnimi evropskimi revijami. Nabavil si je prvo Leico 35 in se uveljavil kot fotograf. Portretiral je pomembne slikarje, postavil prvo samostojno razstavo, leta 1936 pa se je preselil v Nevv York. Zaradi druge svetovne vojne je ostal v Ameriki in delal za znane revije. Tam in v Evropi je prejel številne nagrade, umrl je v Nevv Yorku leta 1985. S svojo čisto in prodorno fotografijo je podajal bistvo stvari', z nekaj posnetki je znal povedati [ zgodbo, uveljavil seje kot časnikarski fotograf, ko so se začele v revijah pojavljati reportaže in so posnetki dobili prvovrstno vlogo. Doslej nepoznana goriška dela kažejo začetne korake velikega umetnika, ki mu je Henri Cartier-Bresson namenil tale stavek: "Vse, kar smo naredili, je Kertesz storil prej". Katarina Brešan Utrinek iz preteklosti Solkana Od stare pravde do mednarodnega prava "SALCANO - Sul paese passo la distruzione piu completa, di cui tut-tora rimangono visibilissime le ve-stigia": s tem skopim stavkom je An-drea Moschetti, ki je bil zadolžen za popis vojne škode na kulturni dediščini, 1931. leta zabeležil stanje Solkana po vihri prve svetovne vojne, med katero je bila povsem uničena pokopališka cerkvica svetega Roka. Andre Kertesz jo je še povsem nedotaknjeno ujel v fotografski objektiv 27. decembra 1914, le nekaj mesecev pred usodnim 24. majem 1915, ko je Kraljevina Italija napadla avstro-ogrsko cesarstvo. Slično podobo je moral imeti pred očmi tudi Ivan Pregelj, ko je pisal roman Tlačani, ki je ravno v letih 1915-16 izhajal v reviji Dom in svet, pod naslovom Tolminci pa je bil samostojno objavljen desetletje kasneje. Cerkev in pot sta se pisatelju najbrž vtisnila v spomin še v mladosti, ko je z rodnega Mosta na Soči hodil obiskovat šole v Gorico. V Pregljevi pripovedi se je v Solkanu, "na bregu pri cerkvi svetega Roka", zbralo tristo puntarjev, namenjenih v Gorico za staro pravdo. Na istem prizorišču je prišlo tudi do streljanja med puntarji in mušketirji, v katerem je na pokopališkem zidu omahnil Vrban Koščer. Edinca je zaman ob slovesu rotila mati, naj se v Kanalu ali Solkanu le ozre na podobo svetega Krištofa: "Sveti Krištof ima to moč, da te bo varoval smrti ves tisti dan, ko ga boš videl in počastil". Kerteszov objektiv je poleg cerkve ujel še izsek vasi s hišami in cesto, na kateri se je v pogovoru z možem in ženo, ki v rokah pestuje dete, zaustavil popotnik v črnem plašču in beretko na glavi, v kate- rem bo morda kdo prepoznal postavo takratnega Kromberškega župnika. In končno: v prvi hiši na levi seje 28. avgusta 1891. leta rodil pravnik in krščanski socialec Jože Bitežnik. Skupno z Engelber-tom Besednjakom je v fašistični Italiji zagovarjal enakopravnost manj- šinskih jezikov kot "neodtujljivo naravnopravno kategorijo". Na Kongresih evropskih narodnosti v medvojni Evropi je ta zahteva doživela svoj mednarodni krst, danes pa je postala sestavni del mednarodnega prava nove Evrope. SQ Posvet 28. t.m. v Gorici Sabotin, zaklad, ki ga je treba odkriti, ovrednotiti in spoštovati Slovensko planinsko društvo v Gorici in goriška sekcija CAI vabita v sredo, 28. januarja, na posvet z naslovom Sabotin, zaklad, ki ga je treba odkriti, ovrednotiti in spoštovati. Srečanje, ki se bo odvijalo pod pokroviteljstvom občine Gorica in pokrajine Gorica s finančno podporo Fundacije Goriške hranilnice in na katerem sodelujejo pa še druge ustanove - med temi Krajevni svet za Pevmo in občina Nova Gorica - bo potekalo od 16. ure dalje v pokrajinski sejni dvorani. Italijanski in slovenski strokovnjaki bodo predstavili floristične, zgodovinske in geološke zanimivosti gore ter načrt za ohranitev in ovrednotenje. Na posvetovanju bodo sodelovali prof. Li-vio Poldini, dr. Igor Dakskobler, dr. Pierpaolo Merluzzi, dr. BeatriceTrk-man, dr. Fulvio ladarola, dr. Andrej Figel, dr. Pieriuigi Lodi in dr. Drago Sedmak ter Mario Muto iz goriškega Centra za zgodovinske in arheološke raziskave. Poročila bodo v slovenščini in italijanščini; organizatorja sta poskrbela za simultano prevajanje. Društvi sta želeli s pobudo opozoriti pristojne ustanove na nujnost primernih ukrepov in dogovarjanja, da se to vsestransko zanimivo območje ovrednoti in zavaruje. Posvet je obenem prispevek k pobudam ob skorajšnji širitvi Evropske zveze 1. maja letos. Gorica / Galerija pokrajinskih muzejev v grajskem naselju do 15. februarja 2004 Andre Kertesz. Neobjavljena goriška dela. December 1914 - Marec 1915 Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 je bil Andor Kertesz odpoklican v vojsko. Zapustil je Budimpešto, kjer se je rodil leta 1894, in bil poslan v Gorico. Tu je ostal do začetka naslednjega leta. V tem obdobju je s svojim fotografskim aparatom Goerz tenax posnel življenje mesta in njene okolice, ki je bila še daleč od fronte, saj je Italija kasneje stopila v vojno. Nastanjen je bil v takrat moderni in udobni vojašnici Franca Jožefa, kjer je fotografiral še mirno življenje avstroogrskih vojakov. Tu se odvija njihova vsakdanjost, ki se kaže v pisanju pisma, v mladih ljudeh, ki se v uniformah sprehajajo pred konjušnicami. Kaže se v samem Kerteszovem avtoportretu, ko komaj dvajsetleten stoji v sivi uniformi, s puško na rami, na dvorišču goriške vojašnice, ki danes služi istemu namenu. Vojaki preživljajo dneve na vojaških vajah, med drevesi Panovca ali na velikem odprtem prostoru današnjega letališča "Duca d'Aosta". Ležijo na okopu, s puškami, napirjenimi proti nevidnemu sovražniku, posedajo ali stojijo v prosti vrsti med počitkom in se nasmihajo fotografu. Dva izmed njih mu tudi pozirata, z resnim, zamišljenim obrazom. Mogoče se sprašujeta, kaj se jima bo pripetilo, to, kar si je takrat najverjetneje želel vedeti vsak izmed njih. Njihove uniforme so še nove, čiste in elegantne, tu je še vse v pripravi, medtem ko se drugje vojaki že skrivajo v strelskih jarkih in napadajo. Kertesz si lahko še vedno privošči fotografiranje sončnega zahoda v Tržiču in vožnjo z motornim čolnom v Trstu, za Božič leta 1914. Poleg uniformirancev je na fotografijah malo drugih ljudi. Mestne ulice so prazne, čutiti je neko predvojno vzdušje. Le nekaj otrok se igra pri kapelici Svetega Duha pod Goriškim gradom, njihove majhne postave so med hišami komaj opazne. Posnetki pa imajo veliko dokumentarno vrednost, saj so na njih stavbe, ki so bile med vojno uničene in jih danes ni več. Cerkvica pod gradom stoji sama, prej pa jo je obkrožala skupina poslopij, najverjetneje zadnjič ujetih na teh fotografijah. Občutek zapuščenosti dajejo tudi hiše in dvorišča okoliških krajev, domačija v Vrtojbi, Solkanu. Dokumentiral je tudi bolnišnico, kjer seje zdravil za tifusom, in portretiral medicinske sestre, ki so mu stale ob strani. Vsa ta dela preprosto in neposredno, skozi pogled enega najpomembnejših začetnikov fotografije, kažejo droben izsek življenja, ki je že tako oddaljeno in pozabljeno. Obujajo vmesni čas, Dragocen projekt Nove revije Balantič za sodobnega bralca Proti koncu lanskega leta so pri Novi reviji v Ljubljani izdali bogato - razkošno - knjigo, posvečeno Francetu Balantiču. Pravzaprav ne eno samo, ampak paket z več knjigami: v izredno elegantno, črno opremo etuija (delo Matjaža Vipotnika) so vloženi ponatis Balantičeve zbirke V ognju groze plapolam, kakor jo je leta 1944 pripravil in izdal literarni kritik, pesnik in prevajalec Tine Debeljak (1903-1989), esejistična knjiga Pot brez konca, ki jo je napisal France Pibernik, in pa faksimile Balantičeve nikoli natisnjene zbirke Muževna (sem) steblika in sonetnega Venca. Gre za izdajo, s katero so se založba, avtorji projekta in kulturna javnost spomnili obletnice smrti tega velikega pesnika, ki je kot domobranski vojak 24. novembra 1943 zgorel v hiši, ki so jo v Grahovem napadli in uničili partizani. Balantič je strašna legenda slovenske poezije - in slovenske zgodovine. Še ne 22-leten je umrl v plamenih, žrtev znanega spopada med Slovenci, napisal je vsega 92 pesmi, v času življenja ni dočakal izida svoje zbirke, čeprav jo je pripravil za tisk, po njegovi smrti pa je njegova poezija doživela izjemno priznanje na eni ter dolga leta prekletstvo na drugi strani. Med somišljeniki doma, neobremenjenimi ljubitelji poezije in med emigranti v tujini je bila simbol vrhunske lirike in slovenske duhovnosti, nov režim v Sloveniji pa jo je po prihodu na oblast hotel zatreti ali vsaj povsem razvrednotiti. Njegova poezija z naslovom Muževna steblika je tu smela iziti - v izboru in s spremno besedo literarnega kritika Mitje Mejaka - šele leta 1984, njegove zbrane pesmi pa šele v samostojni Sloveniji leta 1991 v uredništvu France- ta Pibernika, pesnika in literarnega zgodovinarja. Vse dotlej smo jo v Sloveniji skrivaj spoznavali iz izdaj, ki so prihajale v glavnem iz tujine. Šele zdaj je čas, ko je Balantiče- ve pesmi moč brati brez vnanjih pritiskov in ovir. To pa je spet nenavaden čas, na poseben način tesnoben; občutja v njem marsikdaj korespondirajo z motiviko te poezije - osamljenosti, erotične čutnosti, smrti in transcendence in kar je i še vzgibov, ki jih zaznava hipersen-l zibilna pesniška nrav. Na nekaj od tega bralca navaja že omenjena odlična oprema: črna barva etuija z načetim rdečim kvadratom, črnina pa je pretkana s svetlimi kvadratki, ki so kot zvezde v noči, ki obdaja pesnika in znova morda tudi njegove bralce. Z obeh knjig v etuiju je tema sicer odstopila malo prostora svetlobi, toda tudi v njej je med "zvezdami" rdeč, načet kvadrat, menda znak umirajoče ideologije, ki je pesnika uničila. S tem pa se že spuščamo v vsebino knjig. Branje teh knjig je vedno novo doživetje, najprej, če ima človek pred očmi Balantičeve rokopise, ki so zdaj tehnično odlično reproducirani in zbujajo vtis, da jih je ta rosno mladi pesnik pravkar, "še tople", s svoje mize preložil v naše roke. In dalje, ker sta preostali knjigi informativno zelo izčrpni in prispevata k razumevanju poezije pomembno razsežnost. Že Debeljak je k zbirki V ognju groze plapolam dodal veliko podatkov, ki se nana-! šajo tako na posamezne pesmi in celotno zbirko kot tudi na grozljive okoliščine, v katerih je Balantič umrl. Pibernikova razprava Balantičeva pot brez konca pa osvetljuje tako pesnika kot njegovo poezijo z biografskega in novega literarnozgodovinskega vidika, posebej zanimivo pa je tudi krajše poglavje, v katerem govori o tem, kako so Balantiča in njegove pesmi sprejemali v letih po vojni. V celoti je projekt izredno dragocena, dobrodošla zamisel, ki - realizirana v založbini zbirki Feniks - prinaša enega vrhov i slovenskega pesništva - in ob tem i avtentičen vpogled v tragično doga- —j janje med Slovenci v nekem času. / JH ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 V dveh ljubljanskih razstaviščih Celovita predstavitev opusa Nikolaja Pirnata Ob stoletnici rojstva Nikolaja Pirnata (1903 - 1948) je od lanskega decembra v dveh ljubljanskih razstaviščih - v galeriji Cankarjevega doma in Muzeju novejše zgodovine Slovenije - na ogled doslej najobsežnejša in najbolj celovita predstavitev izjemno vsestranskega likovnega umetnika - risarja, karikaturista, slikarja, kiparja in grafika... Pirnat je bil pred vojno tudi pisec časnikarskih feljtonov in likovnih kritik, organizator (vodja skupine Neodvisnih, predsednik Društva likovnih umetnikov), amaterski igralec, predvsem pa sila družaben človek in umetnik, ki je rad upodabljal svoje sodobnike -naj bo to v risbi, karikaturi ali skulpturi. Zadnja leta pred prezgodnjo smrtjo je bil ob Kalinu, Kosu, Miheliču in Pengovu redni profesor za risbo na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Spoznavamo ga kot še enega od slovenskih umetnikov, ki je stopil v svet (leta 1927, študijsko potovanje v Pariz) in se vrnil s spoznanjem ogromnih možnosti in perspektiv, a hkrati z nič manjšim občutkom groze pred "brez-izglednostjo", kot je zapisal v enem svojih pisem. Ko Pirnat ugotavlja, da je minil grški fatum, propadel krščanski bog, pa tudi ničejanski individualizem, se sprašuje, kje smo in kaj smo. Odkrito prizna, da je vse skupaj majhno, nemočno, anahronistično, breziz- gledno, daje komunistični ideal edino, kar ga navdušuje; v isti sapi pa doda, da ta ni ostvarjen, niti v Rusiji ne. Kaj mu preostane? Vreči vse skupaj proč in postati cinik, ali - delati. Ker je prvo nemočno, bolno-značilnost "matere buržoazije" - se je odločil za drugo. Na razstavah spoznavamo tudi usodo človeka umetnika, ki mu je bila - ob kopici drugega dela, pisanja in ilustriranja za časnik jutro - likov- na umetnost vsakdanji kruh. Zato do svoje u-metnosti ni mogel - in z vso svojo življenjsko silo usmerjen v delo-tudi ni hotel imeti odnosa kot do posvečene muze, ob kateri bi se lahko osredotočil na pedantno razvijanje svojega sloga. Tega se je dobro zavedal, najbrž kdaj tudi obžaloval, kako sicer razumeti uganko o samem sebi, ki jo je prelil v verze: "Slikar; kipar, pisatelj, feljtonist, poklicni risar, pesnik, humorist - oblek sedmero moje garderobe -zdaj pa izberi, da ne bo narobe!" Težnji po iskanju novega, samoniklega, ne zgolj eklektičnega, se nikoli ni odrekel v prepričanju, da je umetnik v pravem pomenu izraz svoje epohe in miljeja. Ob tem pa je, kot kaže, skozi vse življenje zadeval ob vprašanja. V mladosti: kako se prilagoditi svetu povprečnežev in razmeram, v katerih ti uspevajo? A, kdo ti bo dal kruha, se sprašuje. V odraslih letih, ko ga je služba pri ostati zvest svojim mladostnim visokim idealom v umetnosti. S pariške perspektive je bil še prepričan, da mu bo vendarle ostalo časa za stva-i ri "nesporne vrednote". "V njih hočem izživeti vso ljubezen in oboževanje ideala, ki ga še ni, ki ga mi poskušamo in pomagamo graditi..." Zato ni nenavadno, daje Pirnat-slikar nekatera svoja najbolj prefinjena in umetniško pomembna dela ustvaril v za umetnika najbolj nemogočih razmerah - v taborišču, v Gonarsu. Poleg cikla risb oz. ilustracij Dekla Ančka tudi cikel akvarelov ljubezenskih motivov. Med le-temi je tudi znameniti avtoportret z modelom - slika ležeče eterične ženske, ki je položila roko na umetnikovo glavo. Ta podoba je na tokratni celoviti predstavitvi dela Nikolaja Pirnata tudi posebej izpostavljena. Razstava, ki sta jo zasnovala dr. Jure Mikuž in umetnikova vnukinja Nina Pirnat Spahič, je na ogled do 8. februarja (v Galeriji Cankarjevega doma) oziroma do 31. marca (v Muzeju novejše zgodovine Slovenije). V razstavni dvorani NUK je do 21. januarja odprta tudi spominska razstava časnikov in knjig z ilustracijami Nikolaja Pirnata. Dušan Rogelj Jutru odvračala od slikanja, pa, kako Podobe sedanjosti v galeriji Spazzapan v Gradišču FOTOJMP V galeriji sodobne umetnosti Spazzapan v Gradišču so minulo soboto, 17. t.m., odprli 4. izvedbo razstave Podobe sedanjosti, na kateri se predstavljajo Goričan Alfred de Locatelli, Ljubljančan Marko Modic in Massimo Poldelmengo iz Pordenona. Več prihodnjič. S 1. STRANI Čestitamo! Branje življenjske poti dr. Pučnika se v filmu odvija skozi kratka, a izčrpna pričevanja, slog je klen, poln dokumentarnega gradiva in pričevanj, iz katerih zraste slika velikana, ki je doživel vse, predvsem pa ponižanja namesto zahvale, saj je bil v slovenski javnosti nesramno in krivično šikaniran vse do smrti. Ogorčene besede dr. Pučnika, ki so vzete iz nekega televizijskega intervjuja: "Meni, meni, ki so mi vzeli sedem let življenja, ki so me pretepali in.., meni, meni govorijo, da sem revanšist, isti ljudje, ki so me noter spravili, meni govorijo, da sem revanšist!" se morajo dotakniti vsakogar. Mirno lahko zapišemo, da je še kako res, kar so nas preproste stare mame in mame učile: "Hvaležnost ni od tega sveta!" Jože Možina je dal svojemu dokumentarcu naslov Zamolčani - moč preživetja. Na človeški, a dosleden | in pošten način je Možina posnel dokumentarec, ki mora pomembno prispevati k normalizaciji slovenske družbe, saj je le-ta zares še ujeta v kr-| ču sovraštva, ki so ga med vojno zasejali na eni strani nacisti in na drugi komunisti s svojimi grozodejstvi. Žrtve govorijo, seveda ne pobite, a tiste ! edine preživele žrtve, ki so kot otroci doživeli strahoto, da so jim ubili mater, očeta, a še danes kot stari očetje in stare mame nimajo možnosti izvedeti, kdo jim jih je ubil, zakaj, čemu, ' predvsem pa zvečine ne vedo, kje so njihovi pobiti starši pokopani, največkrat zverinsko ubiti brez sodnega procesa, brez vsakršne resnične krivde, samo zato, ker se niso strinjali s komunizmom, včasih pa zaradi nevoščljivosti. Jože Možina je našel nove dokumente, od katerih zavestno navajamo samo dokumentirani, totalitarni in uničevalni cinizem revolucionarja Edvarda Kardelja, ki si ne zasluži, da se ga danes na Slovenskem drugače spo-minjamo kot le revolucionarnega boljševiškega klavca, človeka, ki gotovo ni vreden, da se mu še posvečajo spomeniki, trgi in ulice. Človek, ki s takim cinizmom govori o tem, 1 kako naj koljejo brate in sestre, kakor je to počel Kardelj, ko je ukazoval podrejenim, kako naj sejejo smrt, gotovo ni vreden častnega zgodovinskega spomina. Njegovi napotki, dokumentirani v filmu, kako naj pobijajo slovenske sestre in brate, so dovolj zgovorni, so strašni. Dokumentarec govori z dejstvi, ki so pretresljiva in še enkrat strašna. Več kot 4100 slovenskih ljudi so komunisti pobili med vojno, številka, ki pove več, kot je bilo doslej znano, predvsem pa govori o tem, kako je komunistična partija narodnoosvobodilni boj izkoristila za kr-' vavo revolucijo in je že med bojem proti okupatorju začela obračun z vsemi tistimi, ki se z njenim totalitarizmom niso strinjali. Oba dokumentarca odlikuje pre-| prosta pripoved, klen slog, nobene ! cenene patetike ni in tudi nepotrebne zajedljivosti ne kot tudi ne pristranskosti. Gre za čisto navaden pri-| spevek dostojanstva v nedostojanstven slovenski svet, ki je razklan in nespravljen tudi zato, ker mu zako- nodaja omogoča, da je tak. Filozof Tine Hribar upravičeno v Možino-vem dokumentarcu postavlja vprašanje, kakšen narod smo, če vemo, da so žrtve bile, a storilcev nikjer ni, če se sprašuje tudi v našem imenu, kako bomo lahko šli naprej, ne da bi prej za svoje mrtve poskrbeli. Za dostojanstvo namreč gre! Za dostojanstvo, ki je dobilo epsko razsežnost v pretresljivi podobi stare gospe, ki je v Možinovem doku-! mentarcu končno le lahko nesla svo-; ja ubita starša, mamo in očeta, na pokopališče k večnemu počitku, v majhnem lesenem kovčku, a ju je nesla. Kakšno dostojanstvo, kakšna epika, kakšna človečnost! Avtorjema iskreno čestitamo v imenu vseh tistih, o katerih sta spregovorila in jima sami ne morejo! 8 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 MOSP in SKK / Delovanje v januarju Razpis likovnega, fotografskega in literarnega natečaja - ter vrsta drugih pobud za mlade Kot so Mladi v odkrivanju skupnih poti in člani Slovenskega kulturnega kluba obljubili na začetku sezone, so minulo nedeljo zopet odprli vrata svojega sedeža v ulici Donizetti 3, da so se lahko mladi tam zbrali in se zabavali ob gledanju filma in prijetnem klepetu. "Dan odprtih vrat" bosta MOSP in SKK priredila zopet 1. februarja, torej pred začetkom proslav ob dnevu slovenske kulture. Takrat bosta organizaciji, ki sta namenjeni višješolski in univerzitetni mladini, namenili večer mladim likovnim ustvarjalcem, ki bodo postavili skupno razstavo v Peterlinovi dvorani. Obenem Mosp in SKK razpisujeta likovni, fotografski in literarni natečaj za mlade do 30. leta starosti. Tema in tehnika sta prosti za vse tri natečaje, rok za oddajo del pa je nedelja, 7. marca 2004. Razglasitev zmagovalcev in nagrajevanje bosta v nedeljo, 14. marca. Poleg teh pobud, ki so namenjene vsem mladim in odprte najširši publiki, delujeta MOSP in SKK tudi v obliki krožkov. Časnikarski krožek, ki ga vodi Breda Susič, je imel svoje januarsko srečanje 13. t.m.. Potem ko so mladi že dvakrat na različne načine obravnavali temo intervjuja, je tokrat o tem govoril ča- snikar slovenske redakcije RAI Marko Tavčar. Gost je poudaril, kako važno je, da se časnikar najprej pozanima in zbere vse možne informacije o osebi, ki jo mora intervju-vati, nato pa si pripravi vprašanja ali vsaj shemo pogovora, ki ga bo speljal. Člani krožka so zelo pozorno poslušali, najbolj pa sojih pritegnili primeri iz vsakdanjega dela poklicnega časnikarja. Naslednje srečanje časnikarskega krožka, kateremu se lahko sproti pridružijo vsi, ki jih zanima svet javnih občil, bo v torek, 3 februarja, ob 18. uri. Tudi gledališki krožek SKK je na začetku januarja obnovil svoja redna srečanja, ki potekajo vsak ponedeljek popoldne. Potem ko je gledališka skupina, ki jo letos sestavljajo dijaki prvih razredov višjih šol, še do 12. decembra ponavljal Petanovo Enciklopedijo humorja, se je sedaj pod vodstvom Lučke Peterlin lotila načrtovanja novega projekta. Tudi tej skupini se lahko še pridružijo no- vi člani. Vsi, ki bi jih zanimala dejavnost teh dveh - ali pa mednarodnega in rock krožka, se lahko oglasijo na tel. št. 040 370846 (Nadia). Sicer pa bo naslednje srečanje za vse mlade, kot rečeno, v nedeljo, 1. februarja zvečer, v ulici Donizetti 3. IN MEMORIAM Niko Kosmina Kot strela z jasnega se je v ponedeljek pod noč razširila žalostna novica, da je v Dolomitih, med smučanjem umrl Niko Kosmina. Nabrežinec, sin stare, u-gledne družine, čigar oče, trgovec, ki je bil bolj znan po svojem narodnoobrambnem delu tako na kulturnem kot ekonomskem področju. Niko se je po končani slovenski realni gimnaziji kmalu zaposlil v trgovini kot trgovski potnik, najprej na medkrajevni in nato na mednarodni ravni. Kmalu se je osamosvojil in si s svojo podjetnostjo ustvaril trdne ekonomske temelje. Ustvaril si je družino, nov dom na Opčinah in vzgojil dve, danes že odrasli in samostojni, hčerki. Delo in skrb za družino pa ga ni oddaljila od zanimanja in dela za našo zamejsko stvarnost. Deloval je pri slovenskih društvih, bil tudi predsednik nabrežin-skega Sokola, ko je ta nastopal v prvi italijanski namiznoteniški ligi. Njegova narava pa ga je vlekla k obali, k morju, dokler mu ni, s skupino zanesenjakov, uspelo ustanoviti J.K.Cupa, kateri je dolgo let predsedoval, ji našel sedež prav v osrčju Sesljanskega zaliva, ki naj bi bil le začasen in kjer se naši čuparji še danes borijo za obstanek, tam, kjer je še do pred kratkim bilo naše morje in od koder bi nas radi izgnali. Niko je bolehal na srcu, zadnja leta je v glavnem izpregel vse obveznosti in se posvetil bolj samemu sebi in obiskom prijateljev, zlasti če, so bili privezani na domačo ali bolniško posteljo. To sem še sam občutil, ko me je večkrat obiskal tako v bolnišnici kot doma. Na sam dan pred odhodom na smučarski oddih se je oglasil pri nas doma, in ker se še nisem vrnil, naročil ženi, naj mi sporoči pozdrave in želje po čimprejšnjem okrevanju. Dragi Niko, sam sem se držal tvojega priporočila, Ti pa si mene in vse nas presenetil na najbolj žalosten način, ko si nas iznenada, ko Ti še ni bilo 66 let, zapustil v žalosti in predvsem pustil veliko praznino v družini, pri prijateljih in znancih ter v naši skupnosti, ki si jo tako ljubil. Počivaj v miru. Ženi Saški, hčerkama Martini in Maji ter ostalim sorodnikom iskreno sožalje. Antek Žalna seja / Peterlinova dvorana DSI je počastilo spomin profesorja Mar tina Jevnikar j a Peterlinova dvorana v Trstu je bila v torek, 13. t.m., premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so želeli prisostvovati žalni seji, ki jo je Društvo slovenskih izobražencev priredilo, da bi počastilo spomin pokojnega profesorja Martina Jev-nikarja. Težko je bilo tudi stoje poslušati govornike, ki so si sledili za mikrofonom, toliko je bilo namreč FOTO KROMA profesorjevih bivših študentov, prijateljev in znancev, pa tudi ostalih Slovencev, ki so s svojo prisotnostjo želeli izkazati profesorjevim svojcem svojo ganjenost ob izgubi tako pomembnega stebra našega zamejskega kulturnega življenja. Prisotne je najprej nagovoril predsednik DSI Sergij Pahor, ki je takoj prekinil svoj poseg, da bi v dvorani preko magnetofonskega posnetka zazvenel glas samega pokojnega profesorja... Sergij Pahor je nato v svojem nadaljevanju začrtal Jev-nikarjevo življenjsko in intelektualno pot, ki ga je kot begunca iz takratne Jugoslavije popeljala v naše kraje leta 1945. Takoj seje profesor začel zavzemati z drugimi pionirji za uresničitev velikega in ambicioznega načrta, s katerim smo tržaški Slovenci dobili svojo, slovensko višjo šolo. "Martin Jevnikar je bil torej med tistimi, ki so se bojevali proti posledicam več kot 20-letnega preganjanja ter z njimi delil napore in skrbi ter sodeloval pri nastajanju potrebnih učbenikov, ki so bili pogoj za samostojno delovanje, rast in razvoj naših šol", je povedal predsednik DSI. Skupaj z drugimi šolniki je ustanovil Literarne vaje iz prepričanja, da je gojitev slovenske besede predpogoj za u-trjevanje identitete. Mnoge mlade književnike, ki so iz Literarnih vaj izhajali, je nato spremljal tudi kot literarni kritik preko tržaškega radia in na straneh Mladike. Vestno je sledil tudi pišočemu svetu v manjšini in zdomstvu in s tem prehitel sam pojem enotnega kulturnega prostora. Sergij Pahor se je spomnil tudi Jev-nikarjevega izrednega doprinosa za slovenski jezik na univerzah v Padovi in Vidmu, kjer je vzgojil več slovenistov in prevajalcev. Pahor se je prof. Jevnikarja spomnil ne le kot šolnika, a tudi kot vsestranskega kulturnega delavca: bil je namreč med pobudniki Slovenske prosvete in med ustanovitelji Društva slovenskih izobražencev. Dokler so mu dopuščale moči, je bil tudi v ožjem odboru DSI, ki si je zamišljal in organiziral Drago, ter med ustanovitelji nagrade Vstajenje. Tako Sergij Pahor kot tudi msgr. Oskar Simčič, ki je stopil nato pred mikrofon v imenu Goriške Mohorjeve, sta laskavo ocenila Jevnikarjev trud, ki je obrodil izreden založni ški podvig, Primorski biografski leksikon. "To ni bilo lahko delo", je dodal msgr. Simčič, "pokazal je vendar slovenskemu svetu vsebino našega delovanja". Svoj poseg je Msgr. Simčič sklenil s Kocbekovo Molitvijo. Profesor Jevnikar je bil tudi član Slavističnega društva Trst-Gorica - Videm. Prisotnim je prizadetost društva ob izgubi dragega člana prinesla prof. Lojzka Bratuž. Kot je prof. Bratuževa spomnila, je bil prof. Martin Jevnikar med soustanovitelji Slavističnega društva leta 1971. Na predlog društvenega odbora je bil nato prof. Jevnikar leta 1994 sprejet med častne člane Slavističnega društva Slovenije. Prof. Lojzka Bratuž se je želela spomniti predvsem na eno pokojnikovo lastnost: prof. Jevnikar je na vseh področjih svojega delovanja vseskozi upošteval vse tri pokrajine - tržaško, goriško in videmsko - ter z enako pozornostjo govoril in pisal o značilnostih in dosežkih na področju jezika, književnosti in kulture nasploh, saj se je zavedal pomena enotnega kulturnega prostora tudi v samem zamejstvu. Krajšo misel je ob priložnosti želel izreči še pisatelj Boris Pahor, ki seje pokojnega profesorja Jevnikarja spomnil kot neprecenljivega literarnega kritika, ki je sledil vsakemu novemu knjižnemu delu, ki je pri nas izšlo. Igor Gregori Knjigarna Minerva / Knjižna novost Pregarčeve samote in Parksov brodolom Menda si tržaški slovenski pesnik, igralec in komediograf Aleksij Pregare ne bi nikoli mislil, da si bodo lahko njegove poezije po naključju videna denarna nagrada, ampak možnost, da se zmagovalcu ponudi knjižna izdaja njegovih poezij. Med številnimi konkurenti so izvedenci delile skupno knjižno izdajo s tistimi, ki jih je spesnil njegov prijatelj ameriški pesnik Gerald Parks. Oziroma, to bi se dalo seveda lažje dogoditi, ko bi se prijatelja načrtno domenila za skupno pesniško zbirko. Zgodilo se pa je, da sta se pesnika leta 2002 udeležila literarnega natečaja "Trieste Scritture di Frontiera -Trst, ob meji zapisana beseda" v sekciji za še ne objavljeno poezijo. Za prvo mesto ni bila pred- odločili, da so Pregarčeve in Parksove pesmi najboljše; avtorja sta torej zmagala prvo nagrado ex aequo. Kot je na predstavitvi knjige dveh pesnikov, ki nosi na-{ slov Solitudini - Samote / II naufragio - Brodolom v dvorani knjigarne Minerva v Trstu v četrtek prejšnjega tedna povedala predsednica združenja Altamarea Rina Anna Rusconi, ki literarni natečaj prireja že vrsto let, gre za to priložnost izredna zahvala za- ložbi Ibiskos iz Empolija, ki je dragoceno knjigo tiskala. Dve knjigi v eni torej. Dve pesniški poti, ki pa - kot je na predstavitvi dejala tržaška kulturna delavka Marina Moretti, ki je poskrbela tudi za predgovor zbirkama- ju veže to, kar je Saba zahteval od pesnikov, in sicer poštenost. Parksove in Pregarčeve pesmi niso gola larpurlartistična ek-sperimentacija. Oba pesnika čutita namreč nujo, da ponovno predasta stvarem nek globlji smisel; njuna beseda goji v sebi nek višji odrešit-veni naboj. Tako Pregare kot Parks sta samotna popotnika, vendar vsak po poti, ki jo nakazuje njun osebni pesniški simbolni kozmos. Aleksij Pregare je vezan na zemeljski agrarni svet domačega kraja, ki se v njegovih verzih simbolizira v krutem mikrokoz-mosu človeških in živalskih izkušenj. Parks pa nas vkrca na 'sončno ladjo', ki nas popelje do neskončnega morskega horizonta; spremljajo nas vodni krščanski in biblični simboli, a tudi podobe, kot sta mavrica in most. Pregare pa v svojih pesnitvah uporablja zemeljske simbole popotnika, železniške vagone, lokostrelca, mravelje. Zahtevne eksistencialne tematike se bralcu predočijo preko večplastnega dojemanja verzov. Kako pa se je prijateljstvo med pesnikoma sploh porodilo pred dvajsetimi leti? Kaj je to, ki našega pesnika veže na ameriškega književnika, ki deluje že vrsto let kot profesor na tržaški univerzi? "Predvsem njegova nenavadna etična drža, velika želja po resnici, njegova velika izobrazba, njegova planetarnost", nam je povedal Aleksij Pregare. "Zelo dostopen človek je, tako da že ob prvem srečanju sva imela občutek, da smeva prijateljevati." Na natečaju pa nista "vedela" eden za drugega. "Šele potem sva se oba zasmejala". Pregarcu pa je vsekakor žal, da nismo Slovenci ameriškega pesnika veliko več uporabljali. "On sicer je tak bolj vase zaprt človek, ko pa ga sprovociraš, zna tudi na dolgo govoriti. Imeniten esejist je, tako ni bi- lo zame težko vzpostaviti zelo lep stik", je zaključil pesnik, ki ima v rojstnih Ric-manjih pri Trstu vedno bogato navdihovalno zakladnico. Igor Gregori Kljub slabemu vremenu veliko ljudi na božičnem koncertu v tržaški stolnici Harejeve in Danevove pesmi na koncertu ZCPZ Dež, mraz in burja niso bili ovira za mnoge, ki so v nedeljo, 18. t.m., prišli v tržaško stolnico na tradicionalni koncert božičnih pesmi v priredbi Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, kar potrjuje, da je ta pobuda, ki je nastala pred 40 in več leti, še vedno priljubljena med ljudmi. Letošnji koncert pesmi božičnega časa je bil razdeljen na dva dela. V prvem so štirje zbori predstavili izbor iz zadnje zbirke Zorka Hareja z naslovom Čuj, o preljubi sosed moj in podnaslovom Pesmi božičnega časa. Sama pesmarica, ki šteje 22 skladb za mešane, ženske in moške zbore, pa je izšla kot skupna izdaja ZCPZ in dornberškega kulturnega društva Zapisi. Nedeljski koncert se je začel z dornberško ljudsko, po kateri nosi zbirka ime, v izvedbi Vokalne skupine Dorn-berški fantje, ki jih vodi Janko Harej. Sledili sta nato še pesmi Božični zaton, na besedilo Saše Martelanca, in ljudska Kar je že dolgo želel svet. V sami pesmarici so ob 9 novih pesmih objavljene tudi nekatere skladbe starejšega datuma. Tri že klasične Harejeve božične pesmi, znano Lespa-vaj, sladko Detece, Božično noč na besedilo Ljubke Šorli in Marija Maverja Ves svet se raduje je zapel zbor Jacobus Gallus pod vodstvom Janka Bana. Pri zadnji pesmi je solo vlogo zapela Irene Obreza, na orgle pa je zbor spremljal ni utrinek na besedilo Ljubke Šorli in končalo z dornberško ljudsko Vesele praznike, ki pa jo Zorko Harej v zbirki predstavlja v priredbi za moško zasedbo. Skrb, ki jo je skladatelj po- FOTO KROMA Štefan Bembi. Sklop pesmi za mladinske in ženske zbore je predstavil Dekliški zbor Zveze kulturnih društev Nova Gorica, ki ga vodi Matjaž Šček. Zapele so pesem Tiho je v gozdu na besedilo Zore Saksida in na Sardenkovo besedilo Nocoj, nocoj ter še ljudsko Tiho, silni vi vetrovi. Ta del koncerta je zaključilo pevsko društvo Odmev, ki je pod vodstvom Jožka Hareja podalo priredbo znane Vodopivčeve pesmi Blažena noč, s polno občutka obdarjeni Svetonoč- svečal izbiri besedil, je prišla do izraza ob dovršenih recitacijah Aleksija Pregarca, kije med nastopom vsakega posameznega zbora podal po eno pesem, ki smo jo nato lahko poslušali v uglasbitvi. Z recitacijo pesmi Sveta noč Stanka Janežiča pa se je začel drugi del koncerta, ki ga je oblikoval MePZ Igo Gruden iz Nabrežine pod vodstvom Adija Daneva. Zbor je predstavil sedem pesmi, ki jih je vse, razen Berliozove O mon ame, uglasbil ali priredil proseški mednarodno uveljavljeni dirigent in skladatelj Adi Danev, ki je nekatere sicer podpisal s psevdonimom Ivan Kranjčev. Tako so nabre-žinski pevci zapeli še V sveti noči na besedilo Anice Cer-nejeve, pesem Ljubke Šorli Vhlevcu pastirskem, zanimivo priredbo Belarjeve Glej, zvezdice božje, Svetonočno radost Danila Gorinška, ki jo je Aleksij Pregare tudi recitiral in še na koncu Bachovo Alelujo, ki jo je Adi Danev ustrezno priredil za nabrežinski zbor. Zbor je na orgle spremljala Bea-trice Zonta. Tudi letošnja izvedba koncerta pesmi božičnega časa v priredbi ZCPZ je občinstvu predstavila zanimiv spored in prispevala, da so ob poslušanju sporeda, ki ga je povezoval Marko Tavčar, lahko podoživljali sporočilo izvajanih pesmi. Sama pesmarica Zorka Hareja Čuj, o preljubi sosed moj pa bo doživela svojo uradno predstavitev v cerkvi v Dornberku v soboto, 24. t.m., ob 19.30, na koncertu, ki ga bodo oblikovali zbori, ki so nastopili v prvem delu koncerta v tržaški stolnici. VJ OBVESTILA DAROVI Okrogla miza v torek, 13. t.m. Da bi spoznali še drugi jezik Srečanje je potekalo v italijanščini in je bilo namenjeno v prvi vrsti vsem tistim staršem italijanske narodnosti, ki nameravajo vpisati svoje otroke v šole s slovenskim učnim jezikom Prejšnji teden, v torek, 13. januarja, je na sedežu didaktičnega ravnateljstva pri Sv. Jakobu potekala okrogla miza z naslovom Vpisati otroka v šolo s slovenskim učnim je- roke v slovensko šolo, obenem pa so zaskrbljeni zaradi prikrajšane morebitne pomoči, ki bi jo svojim otrokom lahko nudili. "Kako jim bomo pomagali pri pisanju doma- * foto kroma zikom - perspektive in težave, namenjena staršem italijanske narodnosti, pa tudi staršem, katerih eden izmed članov ne pripada slovenski narodnostni skupnosti. Srečanje, ki spada v okvir projekta medkulturne vzgoje, je nastalo na pobudo didaktičnega ravnatelja Marijana Kravosa, kot pojasnjevalni trenutek za vse tiste pripadnike večinskega naroda, ki so pripravljeni vpisati svoje ot- čih nalog? Ali bo kompetenca italijanskega jezika naših otrok manjša? Ali bodo naši otroci sploh sposobni nadaljevati brez težav študij v slovenskem učnem jeziku na nižjih in višjih srednjih šolah, če doma govorimo izključno italijanščino?" To so bila nekatera ključna vprašanja, ki so jih prisotni zastavili izvedencem, ki so stali za preda-valniško mizo oziroma katedrom. Dvome so takoj razblinili sam Marijan Kravos, psihologinja dr. Suzana Pertot, učiteljica Barbara Kosmina in živa pričevanja mladega Gerar-da Tarantina, ki so ga njegovi starši italijanske narodnosti pred leti vpisali na slovensko šolo, ter zakoncev Solinas, kjer je oče Francesco (iz Sardinije) povsem prepričan v izbiro, ki sta jo z ženo Antonello (Slovenko) pred leti storila, "čeprav je nestrpnost nekaterih še začutiti". Kot je pojasnila psihologinja dr. Perto-tova, je pri dojemanju drugega jezika, ki ni materinščina, potrebno vložiti določen kognitivni trud. Otrok se drugega jezika (v tem primeru seveda slovenšine) nauči polagoma in v razdobju, ki ni kratko. Vsekakor pa je otrok po sedmih, osmih letih sposoben ta jezik govoriti brez težav; to, če vzamemo v poštev poprečne kognitivne zmožnosti otrok. To raz- dobje sovpada v Italiji z obdobjem obveznega šolanja, tako da otrok italijanskih staršev ni prikrajšan v primerjavi z ostalimi sovrstniki, ki izhajajo iz slovenskih družin. Dr. Pertotova je še dodala, da je otrokovo dojemanje drugega jezika odvisno tudi, ali so njegovi starši soglašali pri izbiri njegove šolske usmeritve: to je, če sta se oba strinjala, da bo šolska izobrazba malčka potekala v jeziku, ki ga ne govorijo med domačimi zidovi. Otroci, ki izhajajo iz italijanskih družin imajo večkrat prednost v primerjavi s tistimi, ki imajo le enega od staršev Italijana, saj je izbira v mešanih družinah večkrat bolj problematična: zgodi se namreč, da otrok začuti trenje med starši, ko vsak izmed njiju želi usmeriti sina ali hčer v svoj materin jezik. V tem primieru bo otrok občutil, da si življenjsko šolsko pot gradi v nasprotju z željo enega izmed staršev; dojemanje slovenščine mu bo tako otežkočeno. Kar se tiče pomoči pri izpolnjevanju domačih nalog, je didaktični ravnatelj Kravos dodal, da lahko v tem slučaju priskoči na pomoč staršem šolska avtonomna ureditev, ki, kljub še nejasni ureditvi, lahko nudi otrokom daljše bivanje v šolskih prostorih v obliki celodnevnega ali podaljšanega popoldanskega pouka. Igor Gregori KRUT OPOZARJA na začetek tečajev in predavanj v letu 2004: Preventivni tečaj za ohranitev zdravja, ki bo ob torkih od 17. ure do 19.30, z začetkom 27. t.m.; Tečaj masaže dojenčka bo 28. in 29. t.m. ter 4. in 5. februarja; Predavanje na temo novosti pri vadbi za bolečine v hrbtenici, ki bo v četrtek, 22. t.m., ob 17. uri; Osteoporoza -vadba glede na stopnjo obolelosti bo v četrtek, 12. 2., ob 17. uri. Vpisovanje in informacije na sedežu krožka Krut, ul. Ci-cerone 8. telefonska številka 040 360072. OTROŠKA URICA v Narodni in študijski knjižnici bo v torek, 27. t.m., ob 16.30 v Gregorčičevi dvorani v Ul. sv. Frančiška 20. Pravljico Ti je toplo, Ule bosta pripovedovali dijakinji pedagoškega liceja. V SPOMIN na pokojnega prof. Martina Jevnikarja darujeta za cerkev na Katinari Ondina in Mirko Opelt 50,00 €. Ostali darovi prihodnjič. Mali Marko je osrečil Valentino, Maura, pa tudi Ano, Ivana, Eriko in vse druge sorodnike in prijatelje. Z njimi se veseli tudi Rojanski Marijin dom. DAMIR se je pridr užil Matiji in osrečil vse sorodnike. Sari in Aljoši čestitajo PRESREČNI NONOTI. V sredo, 28. januarja 2004, bo ob 20. uri v župnijski dvorani v Nabrežini MESEČNA KONFERENCA POSVEČENA KATOLIŠKEMU TISKU Prof. Marija Češčut bo predavala o bogastvu mohorjevih knjig. Sledijo petje, recitacije in družabnost. Vabljeni! Vlado Kreslin v gledališču Miela Vlado Kreslin bo v soboto, 24. t.m., ponovno v Trstu, tokrat v središču mesta v gledališču Miela ob 20.30. Na koncertu, ki ga prirejata Slovensko pevsko društvo Primorec-Tabor in Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji, bo Kreslin z Malimi bogovi predstavil vsebino nove zgoščenke Generacija. Na odru bodo z njim glasbeniki iz Trsta, in sicer otroški zbor (otroci raznih naših zborov), ženska pevska skupina Primorec-Tabor in pa glasbeniki Aleksander Ipavec, Marko Feri, Iztok Cergol, Martina Feri in Paolo Bembi. Pobudo je finančno podprla Zadružna kraška banka, pokroviteljstvo večera pa je prevzelo Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije preko Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu. Info in rezervacije: Zveza slovenskih kulturnih društev v Trstu (tel. 040 635626-ob delavnikih od 11. do 13. ure). Lepo doživetje v Mačkoljah Božična noč, kako skrivnostna... zbor. Namesto tradicionalnega božičnega koncerta smo se odločili, da bomo uresničili pobudo. Zgodbo smo prikazali v župnijski cerkvi. Pripovedovala jo je gospa Clara Stur-man, nekateri mladi (Robert, Boris in Svetlana) so poskrbeli za oblikovanje prizorov, glasbeno spremljavo pa sta vodila Niko in Martin Tul ob kitarah ter domači zbor pod taktirko prizadevne prof. Andreje Štucin. Samuela Bandi je praznične melodije dopolnila z zvokom svoje prečne flavte. Cerkev je privabila veliko ljudi, ki so želeli v enkratnem vzdušju doživeti Odrešenikov prihod. G. Ropret je pred polnočnico blagoslovil nove jaslice. Svoj pozdrav je prinesel tudi župan Boris Pangerc. ML Kaplan Joseph Mohr je na sveti večer vse pripravil za polnočnico, le orgle se niso hotele oglasiti. Pomislil je na prijatelja Franza Gruberja iz Arn-sdorfa. Joseph je prijatelju zaupal težave v cerkvi. Joseph je v svojih mislih zbral pesem, ki jo je že nekaj časa nosil v srcu: "Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč..." in pomislil, da bi ji lahko Franz dodal še preprosto zaporedje tonov, ki bi se zlili v čarobno melodijo. Joseph in Franz sta pohitela in se odpravila do vasice Oberndorf. Pri polnočnici sta vernikom prvič zapela verze nove pesmi. To je pripoved o nastanku pesmi Sveta noč. Med mačkoljanske vernike je pobudo za uprizoritev prinesla prof. Andreja Štucin, ki požrtvovalno vodi domači SLAVISTIČNO DRUŠTVO TRST - GORICA - VIDEM IN SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE se klanjata spominu slovenista, univerzitetnega profesorja in literarnega zgodovinarja MARTINA JEVNIKARJA svojega častnega člana in soustanovitelja tržaškega društva. Družini in sorodnikom iskreno sožalje. 9 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2003 Slovenska konzulta pri goriški občini Okvirni program delovanja 10 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 Ob prisotnosti odbornika Damijana Terpina in pod predsedstvom Igorja Komela seje v torek, 13. t.m., v palači gori-ške občine sestala slovenska konzulta in izdelala okvirni program delovanja v naslednjih letih. Konzulta si bo prizadevala za uveljavitev slovenske prisotnosti in jezika v odnosu do javnih uprav in za enakovredno prisotnost slovenske kulture v mestu. Za dosego teh ciljev je pomembno sodelovanje med konzulto, občinsko upravo, slovenskimi občinskimi svetovalci, predstavniki rajonskih svetov in slovenske konzulte pri pokrajinski upravi. V ta okvir sodi tudi sodelovanje z novogoriškim prostorom in s furlansko skupnostjo. Med prioritete uvršča konzulta redno delovanje urada za Slovence pri goriški občini, razne pobude ob vstopu Slovenije v EU, pri katerih morajo priti do izraza naša prisotnost in delovanje, dokončni sedež za nižno srednjo šolo Ivan Trinko, vrnitev Trgovskega doma slovenskim organizacijam, sprememba pravil- nika konzulte, toponomasti-ka, urbanistični posegi in Jere-mitišče, vprašanje jasli in vključevanje programov slovenskih ustanov v občinske projekte na kulturnem, športnem, šolskem in drugih področjih. Terpin je v svojem posegu seznanil konzulto, da je urad za Slovence že operativen, čeprav za zdaj še v eksperimentalni fazi. Politična obveza občinske uprave je, da v okviru reorganizacije šolskega sistema čimprej in dokončno določi sedež srednji šoli Ivan Trinko, za katero naj bi bila najprimernejša stavba v ul. Cappuccini, kjer je šola pred leti že delovala. Stavba seveda potrebuje temeljita obnovitvena dela. Glede pravilnika slovenske konzulte ga je treba uskladiti z občinskim statutom. Za Trgovski dom pa je problem predvsem finančne narave. Seje konzulte so se poleg predsednika in podpredsednice Nadje Gru-zovin udeležili še člani Milan Jarc, Kristina Knez, Damjan Paulin, Aldo Rupel, Silvan Škorjanc in Ivan Žerjal. Odmev na pestro praznično dogajanje Božični čas v Š te ver jami Božični čas nam vedno ponuja občutke, ki so vsakokrat novi, polni pričakovanja in želja po toplem, lepem in skrivnostnem. Vsako leto postavljajo števerjan-ski fantje na Sedejev dom mogočno zvezdo repatico, ki je vidna od zelo daleč. Nekaj dni pred svetim večerom pa se fantje in dekleta Mladinskega krožka F. B. Sedej in druga mladina zberejo v cerkvi in postavijo lepe jaslice ter božično smreko. nja in zagona. Na Jazbinah tudi nova, božična številka KONCERTI Gorski okoliš Ter-Nadiža-Brda je organiziral v decembru sklop štirih božičnih koncertov, ki so potekali v Trč-munu, Sv. Lenartu, Steverja-nu in Tipani. Koncert v Tipa-ni je z božičnimi pesmimi sooblikoval tudi mešani zbor iz Števerjana. Pevci so pod vodstvom Vladimirja Čadeža zapeli Vrabčevo Bila je noč, priljubljeno Božji nam je rojen Sin, zatem pa so lahko prisotni poslušali še Mesto Betlehem počiva, Harejevo Božično noč in Riharjevo Poglejte, čudo se godi. Pevci so kot zadnjo zapeli še Raduj, človek moj, ki jo je uglasbil Leopold Cvek. POLNOČNICA Najlepši dogodek je gotovo polnočnica, ki vliva v vsakega od nas novega zaupa- jo je na sv. večer ob 21. uri daroval domači župnik Anton Lazar. Domači cerkveni pevski zbor je pod vodstvom Zdravka Klanjščka ubrano oblikoval slovesnost. Mladi in tudi manj mladi občani so se nato zbrali pri Marijini kapelici na Bukovju, kjer so se udeležili baklade, ki jo je priredil Mladinski krožek F. B. Sedej. Tako so številni prisotni ob molitvi in petju prišli "na plac" v Števerjan, kjer se je opolnoči pričela slovesnost Jezusovega rojstva. Pevci so pod vodstvom Vladimirja Čadeža zapeli latinsko sv. mašo ter nekaj novih božičnih poznanih slovenskih ljudskih pesmi. Po končanem obredu je vse čakal topel čaj v Sedejevem domu. V božičnem času je izšla Števerjanskega vestnika, ki ga izdaja društvo F. B. Sedej. KOLEDOVANJE Pred nekaj leti seje v naši vasi zopet obnovij stari običaj koledovanja. Že v ponedeljek popoldne, 5. januarja, in na dan Gospodovega raz-glašenja, 6. januarja, so šte-verjanske domove obiskali modri z Vzhoda: Gašper, Miha in Boltežar. Na vrata so s tremi križi zaznamovali začetnice imen treh svetih in letnice novega leta: 20 + G + M + B + 04. Modri so pri vsaki hiši zapeli znano kolednico in hišno poslopje pokadi- li s kadilom. Nabirka je bila tokrat namenjena otrokom iz Konga. Na praznik Svetih treh kraljev se je v popoldanskih urah v župnijskem domu F. B. Sedej odvijal kulturni program, ki ga je oblikoval Mladinski krožek. Na sporedu je bil ogled posnetka in nagrajevanje Športnega tedna 2003, ki ga vsako leta prireja MK v poletnem času. Nato je sledilo nagrajevanje natečaja Moje jaslice. Na sporedu je bil filmski ogled vseh obiskovanih jaslic, mlajših in starejših mojstrov. Žirija je nagradila najlepše oz. najbolj izvirne jaslice, ki sta jih tokrat napravila Luca in Tamara Fiorelli, drugo mesto so zasedli Lucia, Teresa in Silva-no Culot, tretje Matija Cor-si. Zatem je še stopil na oder Pihalni orkester Goriška Brda, ki je temeljito izpeljal svoj nastop. Števerjanci so nedvomno veseli tega sodelovanja med sosedi. Sledilo je izžrebanje bogate novoletne loterije, katere najvišja nagrada je bil pršut. Božični čas je šel h koncu, z njim tudi občutki, pričakovanja in želje vseh nas. Vstopamo v novo, upajmo boljše leto. Marjan Drufovka Dimitrij Rupel in Robert« Antonione v Gorici V petek, 23. t.m., bo ob 18. uri v Kulturnem domu v Gorici posvet o vstopu Slovenije v EU, na katerem bosta prisotna minister za zunanje zadeve RS Dimitrij Rupel in italijanski podsekretar za zunanje zadeve Roberto Antonione. Zimsko razvedrilo MePZ Lojze Bratuž na Sv. Višarjah Člani pevskega zbora L. Bratuž so se v prazničnih dneh na pobudo nekaterih dobrovoljnih pevcev podali na Sv. Višarje. Praznično vzdušje je še povečala zimska idila z debelo snežno odejo, ki v človeku vedno vzbuja prijetna čustva. Člani so se zbrali v soboto, 2. januarja. Vsakdo je imel možnost preživeti čudovit sončen dan, kakor mu je bilo bolj po godu. Po smučanju, sprehajanju, kepanju in sončenju pa so se vsi zbrali pod gostoljubno streho Jureta Prešerna. Po izvrstni večerji in večernem praznovanju je vse pomirila gorska tišina. Naslednjega dne so se pevci zbrali pri nedeljski maši. Ob org-lanju zveste pevke in organistke Mirjam Furlan je zbor spremljal mašni obred s pe- l tjem slovenske pastoralne maše na božične napeve Lojzeta Mava. Ob tem niso zmanjkali niti napevi, na katere smo Slovenci najbolj navezani v božičnem času, kot so na primer: Glej zvezdice božje, Raduj, človek moj, Hitite kristjani, Ta dan je vsega veselja. Po toplem napitku se je vsak napotil proti domu z lepo sliko Sv. Višarij v srcu in upanju, daje tudi pesem mešanega pevskega zbora doprinesla kanček božične topline vsem, ki so se tu u-stavili. MČ Iskrivi smeh na ustih vseh v KC Lojze Bratuž Humorne bodice v zdravniški čakalnici Soj vedrih sončnih žarkov je v deževno nedeljsko popoldne, 18. t.m., vneslo Gledališče smeha Koper, ki je v Kulturnem centru Lojze Bratuž nastopilo kot drugi gost niza petih veseloiger ljubiteljskih odrov Iskri- vi smeh na ustih vseh, ki ga prirejata omenjeni Center in Zveza slovenske katoliške prosvete že šesto leto po vrsti v predpustnem času, ko si gledalci zaželimo vsaj kanček zdravega smeha. Gospa Rozi, elegantna, nekdanja blesteča gledališka igralka, in gospod Franci, v socialistični družbi uspešen, sedaj že pozabljen slikar, sta protagonista komedije Pacienti v čakalnici, ki jo je v prepoznavnem humorističnem slogu napisal Andrej Jelačin in jo tudi odigral v družbi svoje žene Marije Pa-ravan Jelačin (in v konceptu nepotrebnih ali slabo izkoriščenih lutk moškega in ženske) pod | režijsko roko Adrijana Rustje, ki ravno v teh dneh proslavlja svojo več kot štiridesetletno zvestobo gledališču z delom Furia Bordona Zadnje lune. Uveljavljena igralska dvojica Jelačin-Paravan je v mlajših letih nastopala v Goriškem gledališču, kjer je bil Jelačin tu-| di režiser in celo direktor, nato pa, tudi kot članica Gledališča brez tretjega, osvajala občin-■ stvo na Koprskem, kamor sta se igralca preselila 1.1969. An-! dreja Jelačina občinstvo naj- bolje pozna kot humorista s psevdonimom Toni Karjola, gosta osrednje humoristične oddaje na Radiu Koper. Poleg gledaliških tekstov (Ljubezen nad prepadi, Piknik s tvojo ženo...) je za Radio Trst in Radio Koper sestavil mnogo humoresk - nekatere so zbrane v knjigi Vesele in debele iz "Karjole" (1996) -, v katerih se šaljivo, tudi satirično zbadljivo ubada s križi in težavami našega časa. Takih žgočih tem o stanju današnjih zdravstvenih ustanov v Sloveniji, ki obravnavajo na različen način samoplačnike in paciente s socialno zdravstveno knjižico, o odnosih med zdravniki in pacienti in še o marsičem drugem, kar vznemirja našo kaotično življenjsko stvarnost, se je lotil tudi s karikaturo namočenim in ošiljenim peresom v enodejanki I Pacienti v čakalnici. Eno uro trajajoča predstava aktivno priklepa nase gledalce, saj jih protagonista že v začetku, pa še potem večkrat vključujeta v odrsko dogajanje, da tako še sami postanejo čakajoči pacienti. Humoristično satirične strelice, komični namigi in situacije, ki bi jih režija mestoma lahko krepkeje osvetlila, in nepredviden končni zasuk so osvojili številno goriško publiko, ki se je oglašala s prisrčnim smehom ob posrečenih replikah in iskreno zaploskala igralcema v zahvalo za živahno nedeljsko sprostitev. Naslednjič se bodo ujedlji-ve, zabavne iskrice zakresale v nedeljo, 1. februarja, ob 17. uri, ob komediji Marca Camoletti-ja Pižama za šest v izvedbi mlajših igralcev Dramskega odseka PD Štandrež in režiji Emila Aberška. Iva Koršič V nedeljo, 18. t.m. Božični koncert v Podgori FOTOJMP Mati poje Jezusu je bil naslov lepega božičnega koncerta, ki ga je prosvetno društvo iz Podgore priredilo v nedeljo, 18. t.m., v domači cerkvi sv. Justa. Po krajši duhovni misli o miru in pomenu Božiča, ki jo je povedal domači župnik Janko Hajšek, je nastopil domači mešani pevski zbor Pod-gora, ki je pod vodstvom dr. Mirka Špacapana zapel niz božičnih pesmi evropskih narodov v priredbi Franceta Gačnika. Lepa akustika domače cerkve, pozorni številni obiskovalci in usklajenost pevcev so ustvarili čudovit večer, na katerem so otroci otroškega zbora Podgora, ki ga vodi Katja Bandelli, zapeli božično Bim bam bom in z lučkami v sprevodu nesli svečke pred kip Matere Božje. Prav tako so prepričali mladi pevci mladinskega zbora iz Podgore, ki so prepevali pod vodstvom dr. Špacapana in tudi skupaj z domačim pevskim zborom zares pokazali, da slovenska pesem v Podgori ne bo kmalu utihnila. Domača učiteljica Lidija Jarc je s skupino osnovno- šolskih in srednješolskih o-trok, ki že dalj časa sodelujejo z njo, pripravila recital, pravzaprav dobro zrežirano prepletanje misli in pesmi, odlomkov iz bogate slovenske književnosti, kar je dalo večeru slovesen, a tudi duhovni pomen, saj je bil izbor božično uglašen. Mešani pevski zbor F.B. Sedej iz Števerjana, ki je na božičnem koncertu v podgorski cerkvi nastopil kot gostje pod vodstvom Vladimirja Čadeža zapel niz slovenskih pesmi in s svojim ubranim petjem prepričal obiskovalce. Da je to res, priča podatek, da poslušalci zborov niso prekinjali z aplavzom med eno pesmijo in drugo, ampak so vse skupaj ob koncu nagradili z dolgim ploskanjem. Kratek zaključni nagovor dr. Mirka Špacapana, ki je podčrtal predvsem pomen podobnih prireditev, podelitev šopkov cvetja dirigentom in režiserki večera Lidiji Jarc ter zaključna božična pesem, ki so jo zapeli pevci vseh zborov, so nas uvedli v družabnost v bližnji prenovljeni dvorani društva. SCGV Emil Komel / Sedmo Srečanje z glasbo 2003-04 Brez temperamenta Po praznični evforiji, ko je bilo koncertov za vsakim vogalom kot listja in trave in se je dozdevalo, da so vsi glasbeniki "uglašeni" za nastopanje ravno v tem čarobno lenobnem trenutku leta, seje nekajdnevno zatišje prav prileglo. Koristilo je predvsem obnavljanju poslušalskih a-kumulatorjev in brušenju zbranosti za spremljanje manj veličastnih del. Le-to nam je prišlo prav ob nastopu Tria Silene, kjer se združujejo flavta (Daniela Brus-solo), angleški rog (Angela Cavallo) in kitara (Paola Sel-va). Trio terja od poslušalca predvsem veliko mero pozornosti in prijazne tolerantnosti za drobne spodrsljaje ter neizrazito glasbeno produkcijo. Ja, bil je tudi zaspan ponedeljek, 12. januarja, in koncertni termin kakšne vrhunske izvedbe zagotovo ni mogel generirati. Tri mlade glasbenice so se dela vseeno lotile pogumno. Ljubezen do muziciranja jih je združila že pred desetimi leti, dobra izobrazba pa jim je ponudila veliko možnosti za uresničitev ambiciozno zastavljenega načrta. Ker so tudi v svojih FOTO BUMBACA okoljih dokaj aktivne, je bilo pričakovati mladostno vihrav, odločen in izrazit koncertni večer. No, zvočni portret Tria Silene tej podobi ni v celoti zadostil. Večerje namreč minil v znamenju dokaj povprečnih izvedb in do izraza niso prišli niti mladost niti nesporna tehnična podkovanost niti solidna uigranost. Umanjkal je tudi temperament, tista ustvarjalna komponenta, ki glasbi daje živost in umetniško verodostojnost. Repertoar Tria Silene obsega glasbena dela treh sto- letij, zaradi posebnosti instrumentalnega tria - flavta in angleški rog se preveč "podvajata", kitara pa jima nudi prenežno harmonsko oporo - pa so največkrat odvisne le od priredb ali prav zanje napisanih skladb. Le-to je vsekakor zelo zanimivo, saj smo prav po zaslugi te nekonvencionalne zasedbe lahko spoznali dve izvirni deli. Prvo, Granada olorosa, je napisal Videmčan Valter Sivilotti (roj. 1963), drugo, Aria, Ava-nera e Fandango, pa je za mlade glasbenice napisal Tr- žačan Daniele Zanettovich (roj. 1950). Sivilottijeva skladba je oblikovno preprosta in polna ljudske melodike. Konceptualno nekako sodi v postmodernistično navdušenje nad starimi vzori. V resnici nič posebnega, je pa kot celota odprla veliko dilem. Ključno se zdi predvsem vprašanje, čemu in za koga skladatelj piše. Odgovor je le navidezno preprost. Na eni strani je milozvočja željno poslušalstvo (ponavadi večina), na drugi pa skladateljev ustvarjalni etos, ki je zavezan ustvarjanju novih in samobitnih "podob". Veliki preobrati v komponistovem delu, denimo od ultramodernih postopkov do zavestno poenostavljenih poljudnosti, so navadno znamenje ustvarjalne krize. Seveda ne vedno. Pri Zanettovichu, ki seje tudi naslonil na starejše vzore, se zdi tak postopek skladanja precej bolj avtentičen, prepričljiv. Verjetno je tudi tu vzrok, da so ga glasbenice zaigrale z večjim žarom in bolj doživeto. Poleg omenjenih dveh skladateljev smo v rednem delu prisluhnili še skladbam Antona Diabellija, Hansa Miiller-Talamona, Gabriela Foureja in Manuela de Falle. Jože Štucin Nova premiera Dramskega odseka PD Štandrež Komedija Pižama za šest na domačem odru V svoji, letošnji, devetintrideseti sezoni neprekinjenega gledališkega ustvarjanja na ljubiteljskih deskah je Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež zasnoval dve celovečerni predstavi, od katerih bodo prvo (druga je Stara garda Alda Nicolaia v režiji Janeza Starine), komedijo Marca Camolettija Pižama za šest (1985) v prevodu Mateta Dolenca, obsijale odrske luči prihodnjo soboto, 24. t. m., ob 20.30 v domači župnijski dvorani A. Gregorčič. Ponovitev bo v nedeljo, 25. t. m., popoldne ob 17. uri kot četrta predstava abonmajske ponudbe Štandrež 2003. Delo bodo u-prizorili mladi štandreški igralci v režiji Emila Aberška, ki smo ga pri nas že povsem "posvo- jili", saj je od sezone 1978/79 zvesti spremljevalec štandre-škega Dramskega odseka, brez dvoma najboljše dramske skupine v zamejstvu. Kot asistent režije mu spet stoji ob strani Božidar Tabaj. Po lanskoletnem, spodbudnem samostojnem nastopu, brez pomoči znanih, priljubljenih komedijantov, je tudi letos mlajša skupina igralcev ubrala svojo pot in se z zagrizenostjo in razigranostjo lotila dela. Med šestimi mladimi nastopajočimi je debitant Peter Povšič, ki se po priložnostnih izkušnjah iz otroških let znova sooča z gledališko muzo. Za kulisami bo tokrat, zraven nepogrešljivih odrskih mojstrov, Joška in Franka Kogoja, tonskih in lučnih teh- nikov, Danjela Nanuta in Martina Tonsiga, ter Snežiče Černič, natančne odbiralke primernih kostumov, tudi mlada še-petalka Erika Lavrenčič, ki je svojo vlogo sprejela zelo resno, z vestnim beleženjem vseh režiserjevih pripomb. Med izvajalci sešteva največ odrskih nastopov Danjela Puia s svojimi 17 zaporednimi igralskimi leti; Cristian Benedetti, David Vižintin, Vanja Bastiani in Ve-rena Brajnik pa so igralske pridobitve zadnjih let, vendar so I se že uglajeno udomačili v ljubiteljskem odrskem svetu. Navedeni izvajalski sekstet se v teh dneh z zadnjimi vajami pripravlja na premierni iz- pit in brusi humorne detajle izbrane, vrtoglave, bulvarne komedije sodobnega francoskega avtorja, ki žanje veliko uspehov po vsem svetu (v 55 državah in 17 jezikih!). Zgodba se dogaja v sodobni družbi; v njej je glavni protagonist mož, ki si želi preživeti konec tedna s svojo ljubico, v odsotnosti žene, seveda. Kako se komedija v dveh dejanjih z zabavnimi humornimi situacijami, zamenjavo oseb, s skoki čez plot, z učinkovitimi besednimi igrami in s hitrimi preobrati spleta, zapleta in razplete, pa naj ostane skrivnost... do premiere! IK Mladi Slovenci iz Argentine na Goriškem V teh dneh so na obisku v Sloveniji mladi člani slovenske gledališke skupine iz Buenos Airesa, ki delujejo v okviru društva Slovenska vas. Na programu imajo več nastopov, na katerih se bodo predstavili z igro španskega avtorja Alejandra Casoneja Barka brez ribiča. Skupina bo gostovala tudi na Goriškem, in sicer v soboto, 31. januarja, ko bo zvečer nastopila v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Gledališka tradicija slovenske skupnosti v Buenos Airesu je dolgoletna in zelo uspešna. V 50. letih so v okviru društva Slovenska vas uprizorili nad 100 gledaliških predstav slovenskih in tujih avtorjev, klasične in sodobne vsebine. Radi nastopajo tako odrasli kot mladi. Z gledališkim delovanjem in drugimi pobudami Slovenci v Argentini odločilno prispevajo k ohranjevanju slovenskega jezika ter kulturni in umetniški rasti. Vabljeni jubitelji gledališča, člani naših dramskih skupin in vsi, ki vam je pri srcu usoda naših rojakov iz Argentine! Dr. Lucija Čok gostja Foruma za kulturo Študijsko raziskovalni forum za kulturo nadaljuje predavanja na temo "1. maj 2004: evropska obzorja in naš prostor". V prvem sklopu predavanj je bil še posebno zanimiv poseg inž. Fornasirja o goriški univerzi. Tokrat bo v Gorici o slovenskem visokem šolstvu govorila rektorica Univerze na Primorskem in nekdanja ministrica R Slovenije prof. Lucija Čok. Predavanje bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v torek, 27. januarja, ob 20.30. PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ ABONMA LJUBITELJSKIH GLEDALIŠKIH SKUPIN ŠTANDREŽ 2003 Marc Camoletti PIŽAMA 2A ŠEST KOMEDIJA PREMIERA: sobota, 24. januarja 2004, ob 20.30 ABONMAJSKA PREDSTAVA: nedelja, 25. januarja 2004, ob 17. uri Župnijska dvorana Anton Gregorčič v Štandrežu REZERVACIJE IN INFORMACIJE: tel. 0481 20678 od 12. do 14. ure POD POKROVITELjSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL in ARSATELIER - MEDNARODNI CENTER ZA GLASBO IN UMETNOST vabita na KONCERT Sanja Repše, violončelo Aleksandra Pavlovič, klavir S. Prokofijev, ]. Brahms, B. Martinu Glasbenici zaključujeta študij na Državnem konservatoriju P.l. Čajkovskij v Moskvi. Dvorana pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu torek, 27. januarja 2004, ob 20. uri OB 20. OBLETNICI smrti predragega očeta dr. Antona Kacina darujejo Marija, Janez in Metka 300,00 € za Kulturni center Lojze Bratuž. ZANOVIglas: Marija Klanjšček 5,00 €. ZA CERKEV v Rupi: N.N. za orgle 50,00 €. ZACERKEVna Peči:N.N.za cvetje 10,00 €. ZACERKEVna Vrhu: N.N. za zvonove 150,00 €. DAROVI OBVESTILA SKRDJADRO vabi na predstavitev knjige Slovenske mlekarice v Tržiču, ki bo v petek, 23. t.m., ob 20.30 v občinski sejni dvorani v Ronkah. Knjigo in avtorja bo predstavil prof. Karlo Černič. V PONEDELJEK, 26. t.m., bo ob 17. uri v Feiglovi knjižnici o-troška urica. Gledališče Zapik: Miška kaško kuhala. KRIT OPOZARJa člane in prijatelje, da bo tečaj prve pomoči, v sodelovanju z Rdečim križem, od 17. do 19.30 ob petkih v Kulturnem domu v Gori- ci z začetkom 23. januarja. Vpisovanja in informacije na sedežu krožka: Korzo Verdi 51, tel. 0481 531644. MePZLOJZE Bratuž sporoča, da bo v ponedeljek, 26. t.m., ob 19.30 ob prvem in ob 20. uri ob drugem sklicanju v pev-j ski sobi na Drevoredu 20. septembra 85 redni občni zbor. DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško vabi člane i in prijatelje na 8-dnevno krožno potovanje po Tuniziji od 19. do 26. aprila. Prijave samo v sredo, 4., in v soboto, 7. februarja, od 10. do 12. ure na sedežu v Križni ulici 3. Za veljavni vpis predujem 200,00 evrov na osebo, ostali znesek bo treba poravnati na sedežu v sredo, 17. marca, od 10. do 12. ure. Potrebna je veljavna osebna izkaznica ali potni list. Informacije na tel. št. 0481 882024. DRVA ZA KURJAVO po 10,00 evrov za stot Vam pripelje na dom s prikolico Aleš Komjanc (tel. 0481 390238) ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI FORUM ZA KULTURO Gorica, 1. maj2004 - Evropska obzorja in naš prostor Dr. Lucija Čok NOVE PARADIGME UNIVERZE. SLOVENSKO VISOKO ŠOLSTVO MED PLURALIZMOM IN GLOBALIZACIJO (v slovenščini) Torek, TJ. januarja 2004, ob 20.30 Kulturni center Lojze Bratuž, komorna dvorana Drevored 20. septembra 85 - Gorica ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE vabi na ogled predstave španskega avtorja Alejandra Casoneja BARIČA BREZ RIBIČA v izvedbi mladinske gledališke skupine društva Slovenska vas iz Buenos Airesa Župnijska dvorana Anton Gregorčič v Štandrežu Sobota, 31. januarja 2004, ob 20.30 SOORGANIZATOR PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE jSkRi^i smem na ustih vseh NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV Marc Camoletti PIŽAMA ZA ŠEST REŽIJA Emil Aberšek DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ ■ Nedelja, 1. februarja 2004, ob 17. uri Natečaj Mladi oder - nagrajevanje ČAU, ČAU, REX! REŽIJA Janez Starina |SKRlV| SMEM, DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ NA USTIH VSEH ■ Torek, 3. februarja 2004, ob 20. uri Aldo Nicolai STARA GARDA REŽIJA Janez Starina DRAMSKI ODSEK PD ŠTANDREŽ ■ Četrtek, 12. februarja 2004, ob 20.30 11 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 N>z VeSeLoIgEr LJUB|TeLjSkI|4 OdRoV PREDSTAVE bodo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž 12 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 Priročnik koroškega rojaka “Jezikovni brevir za boljšo slovenščino” m France Vrbinc v 2 jezikovnimi kotički skozi leto Še vedno je med nami veliko slovensko čutečih ljudi, ki jim je skrb za dvig in rast slovenskega jezika zelo pri srcu. In to predvsem v našem prostoru, ki je vse bolj izpostavljen vplivom tujega okolja, tako da se sami večkrat sploh ne zavedamo, koliko kalkov iz italijanščine smo že vnesli v slovenski jezik in jih popolnoma prevzeli za svoje. Naj seveda tu ne pozabim na jezikovna priročnika prof. Diomire Fabjan - Bajc Lažni prijatelji in Dve muhi na en mah, ki sta nam vedno v veliko oporo in obenem v opozorilo na številne napake, ki jih že podzavestno vnašamo v naš jezik. Prav tako naj nas vedno spremlja priročnik pokojne prof. Nade Pertot Pomagajmo si sami, ki nas bo gotovo marsikdaj rešil iz kake jezikovne zagate. Tokrat pa bi vam rada predstavila jezikovni priročnik, za katerega je poskrbel koroški rojak dr. France Vrbinc, izdala pa ga je celovška Mohorjeva družba. Avtor France Vrbinc se namreč s posebno občutljivostjo in izostrenim jezikovnim čutom veliko let zavzema za lepoto in rast maternega jezika in v ta namen že 13 let ureja Jezikovni kotiček v koroškem verskem tedniku Nedelja. Iz predgovora k priročniku, ki ga je napisal Hanzi Tomažič, izvemo, da se je v vseh teh letih nabralo že okrog 650 Vrbinčevih Jezikovnih kotičkov in da je avtorjev 80. življenjski jubilej, ki ga bo obhajal 21. januarja 2004, najprimernejši trenutek za izdajo teh jezikovnih nasvetov v knjižni obliki. Le tako bi ti jezikovni biseri lahko segli do širšega kroga tistih ljudi, ki bi radi obogatili svoje jezikovno znanje slovenščine. Pred nami pa je tudi pomemben zgodovinski trenutek: vključitev Slovenije v Evropsko unijo, ko bo slovenščina pridobila novo mesto v mozaiku uradnih jezikov združene Evrope. Od nas bo torej odvisno, koliko truda bomo vložili v rabo in izboljšanje jezika, da bo postal enakovreden ostalim evropskim jezikom. Dr. Vrbinc nas v svojem delu opozarja na nepotrebno rabo tujk, ki le siromašijo naš jezik. Naj navedem le primer: če bi vsi neki predlog soglasno sprejeli ali ga zavrnili namesto akceptirali oziroma demantirali, bi gotovo veliko pripomogli k širjenju in utrjevanju domačih izrazov. Prav tako ne bomo nič prikrajšani, če bomo raje spregovorili o kaki novosti ali miselnosti in se tako izognili nepotrebni noviteti oziroma mentaliteti. Tako pravi dr. Vrbinc: "Kadar j vam sili kaka -teta na jezik, naj kar na njem obtiči in ne pride na dan". Pa tudi če bo afirmacija našega jezika v združeni Evropi zahtevala od nas veliko napora, nam ne bo prav nič več otežkočeno, če se bomo potrudili za njegovo uveljavitev in utrditev in bomo tako kratko malo rabili izraze, kijih hrani naša bogata jezikovna zakladnica. V priročniku 365 x slovensko pa ne gre samo za širjenje in uporabo domačih slikovitih izrazov, ampak tudi za slovnična navodila, ki jih marsikdaj v naglici prezremo. Bi se vi morda npr. brez dileme posluževali materinega ali maternega jezika? Kaj pa kraj, v katerem ste se rodili: ali je to rojstni ali rodni kraj? Na take podobne in še mnoge druge izrazne odtenke nas opozarja dr. France Vrbinc s svojim jezikovnim priročnikom. V njem sem sama naletela na marsikatero koristno, morda celo doslej prezrto, jezikovno navodilo, zato priporočam ta mali "jezikovni brevir" vsem tistim, ki svoje misli radi zaupajo pisani besedi. Jadranka Cergol GLOSA JURIJ PALJK Pred dnevi sem videl črno-belo fotografijo, ki me je dobesedno očarala, saj je prikazovala svet, ki ga danes ni več, a sem sam imel srečo, da sem v njem še živel, ga videl, spoznal. Gre za mojstrsko narejeno fotografijo, ki jo je med prvo svetovno vojno veliki fotograf Kertesz posnel v bližnji Vrtojbi, kjer je posnel enega tistih borjačev, ki jih danes ni več. Na fotografiji je zajet ves moj svet, pravzaprav ves svet mojega otroštva, saj je mojster v objektiv ujel hišo tipične male vipavsko-goriške kmetije, ki jih tudi ni več. Preprosta hiša zajema vse, od hleva do ganka in stanovanjske hiše, pod napuščem, nad katerim kraljujejo korci, visijo spletene kite koruznih storžev, hiša je tipično naša, primorska, pred njo je košata murva, borjač pa je tako poveden, kot je lahko bil bogat in poveden le primorski borjač, ujet v navidezni kaos primorske kmetije. Preprosta, črno-bela tehnika fotografije primorski hiši ne dela nobene krivice, niti borjač u, na katerem je kup posekanih akacij. Skratka: gre za mojstrovino, ki ima umetniško in seveda neprecenljivo dokumentarno vrednost. Ob tisti fotografiji, ki se mi je tako vtisnila v spomin, da jo bom vedno nosil v sebi, kot nosim svoje otroštvo in ljudi na vaških borjačih, ki jih danes ni več, a so bili, še kako so bili!, sem pomislil, kako velik izum je pravzaprav bila klasična fotografija, ki se danes počasi, a nezadržno umika digitalni fotografiji. Sam spadam še v tisto generacijo ljudi, ki imajo iz otroštva še zelo malo fotografij, 0 fotografiji ker je bil pač pred štirimi desetletji fotografski aparat še vedno dragocenost, ki si je niso mogli vsi privoščiti. Prvo fotografijo, na kateri sem kot dveletni otrok upodobljen z dve leti starejšo sestro Jožico in mamo pri vratih naše "šta-le", je posnel stric Oskar, ki je takrat živel in delal v Avstriji in je prišel na obisk; še danes jo hranim na knjižni polici: je majhna, navidez nepomembna, kot so bile takrat vse čr-nobele fotografije majhne. Kasneje so nas slikali, kot smo rekli fotografiranju, v šoli, morda kdaj v cerkvi, a družinskih fotografij nismo imeli veliko, včasih je kako posnel stric Silvan, ki je prišel na obisk iz Ljubljane, včasih kdo drug, vedno ljudje, ki so prihajali od zunaj na vas, ponavadi iz mesta. Na vasi ni imel takrat nihče ali skoraj nihče fotografskega aparata, če pa ga je imel, gotovo ni slikal nas, mulcev, številnih otrok, ki smo polnili vas z vikom in krikom, z veseljem in jokom. Vsaj polnili smo jo. Danes polni ali prazni naše vasi, kakor vam je bolj ljubo, lahko izbirate!, televizija; otrok skorajda ni več na spregled, gotovo jih ni ne na dvoriščih in ne na tistih maloštevilnih borjačih, ki še priča jo o na ši boga t i preteklosti, ki so jo v naših otroških letih najbolj označevali vsestransko pomanjkanje in topla solidarnost, vzajemnost med sosedi. Tudi ta izginja. Tako izginja tudi fotografija. Spominjam se, da sem kot dijak dolgo časa hranil denar, da sem kupil preposti ruski fotoaparat, s katerim sem pričel fotografirati ljudi, predvsem svojce, in dovolj sem danes že star, da mi je pol sorodstva iskreno hvaležno, da sem fotografski aparat takrat kupil, sicer danes niti oni ne bi imeli nobene fotografije, ki bi jim govorila, kako čas nezadržno teče, kako mladi smo bili. Začeli smo fotografirati v ' barvah, neverjetno se nam je ; zdelo, kaj vse lahko fotografiramo! Potem ko smo ugotovili, da se barvne fotografije hitro pokvarijo, smo fotografirali tudi z "dia filmi", misleč, da bodo ti dlje trajali; končno smo le ugotovili, da so najboljše črnobele fotografije, ker le-te najbolj "čas zdržijo", saj se ne pokvarijo tako hitro, še posebej ne, če jih hranite na temnem. Takrat, ko smo to ugotovili, nam jih [ niso nikjer več hoteli razvijati! Vmes smo pokupili nemogoče veliko japonskih fotografskih aparatov vseh vrst, ' nekateri so nabavili tudi foto-kamere, so snemali filmčke in filme. Nekateri smo vztrajali pri klasični barvni fotografiji, \ sam sem se odločil, da bom fotografiral samo ljudi. Že leta tako ne fotografiram niče- i sar drugega kot samo ljudi. Zdi se mi, da smo ljudje edina stvar na svetu, ki je vedno | znova različna. Vsak človek je vedno znova drugačen, drugemu podoben, a samosvoj, edinstven. Vse ostalo je bilo že posneto, preslikano, prefo-tografirano in še enkrat fotografirano. Fotoalbume nekateri radi kažejo prijateljem in sorodstvu, drugi jih nimamo, ker imamo tudi slovite poročne fotografije, ki so nam jih bili posneli prijatelji, še vedno v kartonastih škatlah za srajce, spravljene pod stopniščem, od koder jih včasih privlečejo na dan otroci, da se nam potem vsi veseli smejijo, kako smo bili oblečeni in bili suhi, mladi, imeli več las... Potem se mi je pred leti nekaj zgodilo, kar je spremenilo ves svet fotografije, in to pod Prešernovim spomenikom v Ljubljani, na Tromo-stovju je bilo, kjer je nam Primorcem Ljubljana najlepša in se nam zdi, da smo tam tudi mi doma. Prešeren je bil nad mano in mojo družino, nad Erikino družino in nad Vilkovo družino. Erikin mož Marko, ki je inženir in se na sodobne vragolije spozna, saj jih je študiral nekaj let, ne?, je potegnil na dan majhen digitalni fotografski aparat in nas večkrat vse poslikal, končno sem tudi jaz njega, vedno pod slovitim Prešernom, ki nam je Primorcem tako blazno všeč, da je Erika vzkliknila: "Ma, ne vedno pod Prešernom, a? Kaj se bomo v Ljubljani vedno slikali pod Prešernom ?" In smo se slikali pod Prešernom in mi je na kavi na Čopovi ulici Marko rekel: "Ti pošljem slike po mailu!", kar je pomenilo, da mi jih bo poslal po elektronski pošti. "Ne!" sem prosil. "Da!" je rekel in mi jih res poslal. Nekje morajo biti, v računalniku ali na kaki zgoščenki, ki ji sam rečem CD. Enkrat sem jih videl. Potem nikoli več. Tem, fotografijam, ki jih ni, rečemo digitalna fotografija! paljk@noviglas. it SLOVENIJA Izjava predstavnika Foruma za Goriško na TV Primorka Zoran Mušič si je ob otvoritvi razstave svojih del v Gorici zelo želel tudi pozdrava v slovenščini N a Goriškem naj bi bila kriza skoraj na vseh področjih Nekdanji predsednik ob činske skupščine (župan) v Novi Gorici, Joško Štrukelj, ki sedaj zavzeto deluje kot podpredsednik civilno družbene organizacije Forum za Goriško, je 13. t.m. sodeloval v dobro uro trajajočem intervjuju na TV Primorka. Razložil je svoja stališča in poglede o družbenopolitičnih razmerah in stanju na Goriškem, pri čemer je menil, da to območje preživlja krizo domala na vseh področjih. Ponovno je opozoril na nujnost oblikovanja Goriške pokrajine, s katero bi naglasili pomen tega območja v Sloveniji in tudi upoštevali naloge, ki izhajajo iz zemljepisne lege Goriške ob meji z Italijo. Zavzel se je za ustanovitev univerze in škofije v Novi Gorici ter podprl oblikovanje t.i. čezmejne evrore- gije, ki bi vključevala celotno območje nekdanje Goriške pokrajine, kot je obstajala do konca prve svetovne vojne. Joško Štrukelj je kritiziral dejstvo, da velikega slikarja evropskega pomena in razsežnosti Zorana Mušiča ob otvoritvi razstave njegovih umetniških del v palači Attems v Gorici nihče ni pozdravil v slovenskem jeziku. V pogovoru s časnikarjem Marjanom Drobežem na TV Primorka je Joško Štrukelj dejal, da je ob otvoritvi razstave govoril s slikarjem, ki je bil rojen v Bukovici na spodnjem Vipavskem in ne v Gorici, kot uradno navajajo. Zoran Mušič naj bi mu dejal, da si je zelo želel, da bi ga ob otvoritvi razstave v Gorici kdo pozdravil tudi v slovenskem jeziku. M. Grad Lanthieri v Vipavi Med sto najbolj ogroženimi kulturnimi spomeniki na svetu - ■ ■ v-- - J ■T Ustanova VVorld Monu-ments Fund v Nevv Yorku, ki ugotavlja materialno stanje kulturnih spomenikov in drugih objektov svetovnega pomena in opozarja na njihovo morebitno ogroženost, je objavila nov seznam ogroženih kulturnih spomenikov. Na njem je sto takih objektov. Med ogrožene spomenike svetovne kulturne dediščine je uvrščen tudi dvorec oz. grad Lanthieri v Vipavi (na sliki). Sočasno z objavo omenjenega seznama ogroženih kulturnih spomenikov svetovnega pomena v časniku Vipavski glas sta vipavski župan mag. Ivan Princes in predsednik Politehnike, visokošolske izobraževalne in znanstvenoraziskovalne ustanove, prof. dr. Danilo Zavrtanik, dosegla sporazum o sodelovanju pri obnovi dvorca oz. gradu Lanthieri. Obnova bo potekala v več fazah, od projektiranja del pa do obnove celotnega gradu in usposobitve zemljišč. V obnovljenem kompleksu bo Politehnika izvajala svoj program visokošolskih in raziskovalnih dejavnosti. Obnovili bodo tudi nekdanjo kapelo, katero pa bo tudi v prihodnje upravljala občina Vipava. Obnova omenjenega zelo pomembnega dvorca oz. gradu bo trajala več let in bo terjala velika denarna sredstva. Oba pogodbenika bosta za reden potek obnove zagotovo potrebovala sredstva iz posojil pri bankah ali drugih denarnih ustanovah. Navajamo, da dvorec stoji na glavnem trgu v Vipavi. Pred glavno fasado, okrašeno z bogato štukaturo, se nahaja park, za gradom pa izvira reka Vipava. Lanthierijev dvorec je bil zgrajen leta 1662 kot tretji del vipavskega gradu, ime pa je dobil po grofu Lanthieri. Je značilen primer beneške arhitekture. V gradu je nazadnje, do leta 1910, živel grof Karel Friderik Lanthieri. Od leta 1918 in do oktobra 1991 sta v gradu bivali najprej italijanska in pozneje jugoslovanska vojska. M. Morda vendarle sporazum med političnimi strankami o t.i. izbrisanih “Prerivanje” med politiki za funkcije v EU Strah pred nevarnostjo islama v Sloveniji naj ne bi bil utemeljen V politiki je včasih težko določiti pomembnost in razsežnosti posameznih dogodkov, ker o tem se upoštevajo različna merila. Zagotovo pa velja, da je zaplet s t.i. izbrisanimi že dalj časa osrednja politična tema v Sloveniji, ki je povezana predvsem z letošnjimi dvojnimi volitvami (v evropski parlament in Državni zbor), postala pa je tudi predmet ocen in komentarjev v tujini. Pri nas je nastala popolna polarizacija duhov in stališč, ki se odraža tako, da zlasti LDS in ZLSD zahtevata, da se t.i. izbrisanim takoj in brez preverjanja posamičnih primerov prizna pravica do stalnega prebivališča za nazaj, kot je odločilo Ustavno sodišče, medtem ko opozicijske stranke, pri tem je najbolj dejaven predsednik SDS Janez )anša, dokazujejo, da je treba vsak primer izbrisanega preveriti, s čimer bi iz spiska upravičencev do odškodnine zaradi morebitne škode in težav izločili vse, ki so delovali, mnogi tudi z orožjem, zoper samostojno slovensko državo. Kaže, da se strasti umirjajo in nemara se bodo stranke, zastopane v parlamentu, v tem tednu sporazumele, da bi Državni zbor sprejel ustavni zakon, v katerem bi preklicale že sprejeti referendum o izbrisanih, in celotno problematiko o omenjeni kategoriji tujcev iz območij nekdanje SFRJ dokončno rešile. Pri tem velja poudariti, da Ustavno sodišče ni pristojno za presojo ustavnih zakonov. Seveda pa se stranke, tako iz vladne koalicije kot tudi iz opozicije, ne strinjajo s stališčem Zmaga Jelinčiča, predsednika SNS, "da bi morali vse tujce, ki so se pregrešili zoper naš pravni red, poslati v njihove matične države." Politične stranke nadaljujejo mrzlično iskanje kandidatov za volitve v evropski parlament in kasnejše volitve v naš Državni zbor. Omenjajo se znana imena iz vrst poslancev ali politikov, ki naj bi prevzeli funkcije ali visoka uradniška mesta v ustanovah in službah EU. Vodja liberalne skupine v evropskem parlamentu Grahama VVatson je celo sporočil, da je slovenski premier Anton Rop eden izmed liberalnih kandidatov za novega predsednika evropske komisije (vlade). O-menjajo, da bi med kandidati za evropske poslance, v Sloveniji jih bomo izvolili sedem, utegnili biti tudi predsednik parlamenta Borut Pahor, Lojze Peterle iz Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke, dr. Miha Brejc iz SDS, pa sedanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Franci But, in še nekateri. Za funkcijo evropske tožilke kandidira tudi vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Pričakovati je bilo, da se bo potegovala za izvo-litev v slovenski oz. evropski parlament, kamor bi bila, zaradi velikega ugleda, ki ga uživa, najbrž brez težav izvoljena. Toda Brezigarjeva je v izjavi državni TV dejala, da razmere v Sloveniji še niso dovolj primerne, da bi lahko brez ovir delovala v domači politiki. Za delo v kakšni pravosodni ustanovi EU kandidira tudi okrožna državna tožilka v Novi Gorici Malči Gabrijelčič. Med strankami potekajo tudi tiha, a ogorčena soočanja za položaj novega evropskega komisarja iz Slovenije. Najprej so kot najbolj primerno in zaslužno osebnost za to funkcijo omenjali dr. Janeza Potočnika, ki je vodil celotni pogajalski proces za vključitev Slovenije v EU, zdaj pa je prevladalo mnenje, da naj premier Anton Rop določi vsaj tri kandidate za evropskega komisarja iz Slovenije. Z OBJEMOM ZUNANJIH MINISTROV NAPOVED NOVIH ODNOSOV MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO V Ljubljani uspešno poteka zbiranje podpisov za razpis referenduma zoper gradnjo džamije. Slovenski mufti (najvišji predstavnik muslimanske verske oblasti in ver- sko-pravni izvedenec v Sloveniji), se je o gradnji omenjenega objekta pogovarjal tudi z državnim poglavarjem dr. Janezom Drnovškom. Dejal je, da bo v primeru, da bi pobudniki referenduma zanj zbrali dovolj glasov, islamska skupnost na ustavno sodišče vložila zahtevo za presojo ustavnosti takega odločanja. Dodal je, "da strah pred nevarnostjo islama v Sloveniji, ki ga je sicer mogoče razumeti, ni utemeljen." Slovenski katoliški tednik Družina pa je na celi strani objavil prevod članka iz italijanske revije La civilta' cattolica, z naslovom Kaj je džamija po islamskem izročilu. Zapisano je tudi, "da se nasprotovanje gradnji džamije rojeva iz zaskrbljenosti, da gre za politično uveljavljanje posebnosti, ki je z vseh zornih kotov drugačna, preveč tuja zahodni kulturi in civilizaciji. Glede na večrazsežnostno (in pogosto politično) naravo džamije v islamskem izročilu zna biti njena gradnja - v nasprotju z gradnjo cerkva, - politično dvoumno dejanje." V Zagrebu sta se v petek, 16. t.m., prvič sestala slovenski in novi hrvaški zunanji minister, dr. Dimitrij Rupel (na sliki) in Miomir Žužul. Z objemom sta hotela simbolično potrditi začetek novih prijateljskih odnosov med državama. O konkretnih zadevah in možnem reševanju sporov pa bosta razpravljala predsednika vlad Slovenije in Hrvaške na bližnjem srečanju v Ljubljani. Marjan Drobež V Sloveniji med pogoji za zaposlitev znanje vsaj enega tujega jezika Pomanjkanje delavcev za poklice v moderni družbi Nekateri lahko tudi brazbo prejemajo celo Ob natečajih za službo oz. zaposlitev v organih in ustanovah Evropske zveze v Sloveniji poteka tudi poglobljena razprava o poklicih, ki jih zahtevata sedanji čas in razvitost družbe. Za mesta uradnikov raznih stopenj in druga administrativna mesta v uradih evropske povezave je veliko več kandidatov, kot pa jih bo lahko sprejetih. Upoštevati je namreč treba, da ima vsaka država članica EU določeno najvišje število (kvoto) možnih novih zaposlitev. Med poklici, vabljenimi v EU, so v Sloveniji najbolj iskani prevajalci in tolmači iz našega jezika v druge jezike, saj bodo, denimo, poslanci novega sklica evropskega parlamenta govorili kar dvajset jezikov. Zelo zaželjeni so poznavalci francoskega jezika, ki pa v Sloveniji ni zelo razširjen, v evropski povezavi oz. v njenih službah pa jim zagotavljajo visoke plače in dobre delovne pogoje. Nasploh pa tudi na trgu delovne sile deluje z določeno specialistično srednješolsko izo-do dvakrat višjo plačo kot tisti z univerzitetno izključno zakon ponudbe in veda ni vljudno in korektno." povpraševanja. Zaradi tega ni nujno, da boste dobili zaposlitev v poklicu, stroki ali dejavnosti, za katero ste se šolali in ste zanjo strokovno usposobljeni. Tisti, ki si nemara niso izbrali pravega poklica, se morajo pogosto prekvalificirati, da bi lahko dobili delo. V vodilni slovenski reviji za naložbo denarja, Kapital, je Primož Inkret zapisal, "da sedaj lahko nekateri tudi z določeno specialistično srednješolsko izobrazbo prejemajo do dvakrat višja plačila kot tisti z univerzitetno. Nekateri odgovarjajo, da ni vse v denarju. To je sicer res, vendar če imaš za zaposlitev pet ponudb in si lahko izbereš kraj zaposlitve, postaviš določene pogoje, obenem pa se to pozna še na plačilnem listu, verjetno ni zanemarljiva prednost glede na tiste, ki spremljajo ponudbe za delovna mesta in se čudijo, da 80% podjetij njihovim prošnjam sploh ne odgovori, kar pa se- V Sloveniji specializirane kadrovske agencije poudarjajo, da tisti, ki so usposobljeni za poklice, ki jih je preveč, morajo razmisliti o dodatni izobrazbi, specializaciji oz. preusmeritvi na katerega od poklicev, ki jih lahko označimo za poklice prihodnosti. Gre za poklice, po katerih je že sedaj veliko povpraševanje, ali za poklice, ki so še v "zametkih", a po njih lahko že kmalu pričakujemo veliko povpraševanje. Sedanje razmere na trgu delovne sile so take, da za nižja delovna mesta (zanje se zahteva V. stopnja izobrazbe) iščejo več elektrotehnikov, programerjev, orodjarjev, tehnologov, konstruktorjev, tiskarjev, strojnikov, torej poklicev s tehničnega področja. Temu povpraševanju je ustrezna tudi plača. Le-ta znaša do 200 tisoč tolarjev neto na mesec, pa tudi več, saj je višina ponujene plače zelo odvisna od kandidata, od delodajalca, pa tudi od tega, v katerem kraju je razpisano delovno mesto. Pri kadrih z višjo oz. visoko izobrazbo najbolj primanjkuje strokovnjakov s področja informatike, kakovostnih izvršnih direktorjev, računovodij z izkušnjami, farmacevtov oz. strokovnjakov biomedicinske smeri študija, biologov ter kadrov, ki so potrebni v trženju, marketingu, vodenju poslovnih procesov in v prodaji. Za gibanja na trgu delovne sile je značilno, da je med pogoji za zaposlitev celo na nižjih delovnih mestih obvezno znanje vsaj enega tujega jezika. Pri tem angleščina skoraj ni več pogoj, saj je v Sloveniji tak jezik močno razširjen, tako da se zdi samoumeven. Najteže dobe zaposlitev tisti z visoko izobrazbo družboslovnih smeri. Vendar je ob vsem tem potrebno opozoriti, da v državi tudi izobraževanje ni več brezplačno. Tudi preusmerjanje z enega poklica, ki ne nudi dobrih možnosti za zaposlitev, na drugega, kjer take možnosti so, je treba plačati. Tisti, ki žive v slabih socialnih ramerah in si torej ne morejo plačati izobraževanja, se žal nahajajo v položaju, ki je videti brez izhoda. M. Kljub nasprotovanju in pridržkom ajdovskega župana Marjana Poljšaka Občinski svetniki podprli odprtje igralnega salona Občinski svet v Ajdovščini je na zadnjem zasedanju v letu 2003 dal soglasje za odprtje igralnega salona v hotelu Pigal-Planika, v središču zgornje Vipavske doline. Predlog je dala gospodarska družba Pigal iz Nove Gorice, lastnica omenjenega hotela, in sicer zato, "da bi povečali obisk in promet ter raznolikost ponudbe v njem." Pobudniki optimistično menijo, da bi igralni salon z do dvesto igralnimi avtomati lahko uspešno posloval. V njem bi zaposlili 35 novih gostinskih in igralniških delavcev, honorarnih zaposlitev pa bi bilo 25. Največ obiskovalcev naj bi prihajalo iz Italije, pa tudi iz Avstrije in drugih tujih držav. V igralnem salonu bi ustvarili okoli 100 milijonov prometa mesečno, od tega pa bi občini Ajdovščina iz naslova koncesije pripadlo okrog 9 milijonov 600 tisoč tolarjev na mesec. V prošnji občinskemu svetu za izdajo soglasja za odprtje igralnega salona je direktor gospodarske družbe Pigal Marjan Pin- tar zapisal, da bodo v primeru, da bi omenjenega soglasja občina ne dala, hotelske zmogljivosti uporabili tako, da bi v njih uredili prostore za nastanitev starejših oseb, za stanovanja, ali pa bi v njih razvili poslovne dejavnosti. Svetnice oz. svetniki občine Ajdovščina so sicer dali soglasje za odprtje igralnega salona, toda so lastnikom hotela Pigal-Planika postavili nekaj pogojev. Predvsem bodo morali zagotoviti vsaj petdeset parkirnih mest za vozila obiskovalcev iger na srečo. Župan občine Ajdovščina Marjan Poljšak je soglasju odločno nasprotoval, saj, kot je dejal, "igre na sreče vodijo v zasvojenost, ta pa v družinske tragedije." A njegova opozorila niso zalegla. Igralni salon v Ajdovščini naj bi odprli proti koncu tega leta, stroški za nakup igralnih avtomatov in za druge izdatke,, brez ureditve parkirnih mest ob hotelu Pigal-Planika, pa naj bi znašali okrog 2 milijona 220 tisoč evrov. M. Odprl ga je poslovnež Viktor Trojer Zasebni medicinski center v Arčonih pri Renčah V zaselku Arčoni pri Renčah je oktobra minulo leto pričel delovati diagnostični rehabilitacijski center Medic Ftotel. To je gospodarska družba v lasti poslovneža Viktorja Trojerja, ki je svojo poslovno usmeritev in dejavnost razširil tudi na nekatera področja zdravstva, o katerih pa se še pogovarja oz. posvetuje z zdravniki in raznimi izvedenci. Celotna ponudba je na voljo v dveh funkcionalno ločenih prostorih, ki pa sta tehnološko povezana. Bolnišnični del obsega približno 720 m2 površine, medtem ko je hotelski in gostinski dejavnosti namenjenih 4.180 kvadratnih metrov površine. Viktor Trojer si prizadeva, OBVESTILA V ŽUPNI cerkvi v Rodiku bo v nedeljo, 25. t.m., ob 15. uri obletna maša za Ubalda Vrabca. V ŠTANJELU je v Belvederu in Kvadratnem stolpu Gradu Štanjel na ogled razstava fotografij Mirana Makovca. Avtor je svoje fotografije, na katerih prikazuje naravo, opremil z verzi. POPRAVEK Prejšnji teden je na tej strani v prispevku z naslovom Politehnika naj bi čimprej postala univerza prišlo do napake: namesto stavka "Vsekakor bomo poskušali čimprej postati univerza, ki pa naj bi ostala razmeroma majhna - predvidoma naj ne bi 13 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 da bi v njegovi gospodarski družbi nudili zdravstvene storitve na visoki strokovni ravni, torej preglede in diagnostiko, v prvem obdobju delovanja pa izvajali tudi operacije s področij estetske, splošne in vaskularne kirurgije ter rehabilitacijo. Morebitni pacienti bodo morali preglede in druge storitve v omenjenem mini medicinskem centru seveda plačati sami, na to pa je pripravljen le manjši krog interesentov, tistih, ki žive v ugodnih socialnih razmerah. Lastnik je v zgraditev objektov in za pokritje drugih stroškov nove gospodarske družbe vložil okoli milijardo 200 milijonov tolarjev, za začetek pa so v njej zaposlili deset delavcev in uslužbencev. Pričakuje uspešno poslovanje, s čimer bi število zaposlenih postopno lahko naraslo na štirideset visoko strokovno usposobljenih ljudi. Viktor Trojer je za naš časnik povedal, da razmišlja tudi o izkoriščanju termalne vode, ki se menda nahaja od 600 do 800 metrov globoko pod zemeljsko površino v zaselku Arčoni pri Renčah. M. presegli števila 200 študentov," bi moral biti objavljen naslednji pravilni stavek: "Vsekakor bomo poskušali čimprej postati univerza, ki pa naj bi ostala razmeroma majhna -predvidoma naj ne bi presegli števila 2.000 študentov". Za napako se opravičujemo. 14 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 NASVETI VARČEVALCEM . _____Stojan Pahor Na spletni strani Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Dokončne novosti in navodila finančnega zakona na internetu Padec dolarja (i) Minulo leto in prvi dnevi novega leta so minili v znamenju padanja vrednosti dolarja v primerjavi z evrom. V tem časovnem razmahu je ameriška valuta zaostala za evropsko skupno denarno enoto za več kot 21 %. Razloge za tako nazadovanje je potrebno poiskati v sklopu gibanja ponudbe in povpraševanja po dolarju. 1) Večkrat analitiki omenjajo proračunski primanjkljaj v ZDA, ki se financira z množično izdajo državnih obveznic. Velika ponudba teh papirjev praktično pomeni poplavo dolarjev na finančnih trgih in posledično na nižanje tečaja. 2) Drugi faktor, ki govori proti dolarju, so rekordno nizke obrestne mere v ZDA (ključna obrestna mera je 1 %), ki so nižje kot v Evropi (2%). Ameriške obveznice v primerjavi z evropskimi so zaradi nižjih donosnosti manj privlačne. Posledica te razlike je manjše povpraševanje po ameriškem dolarju in seveda padanje tečaja le-tega do evra. 3) Morda najpomembnejši razlog padanja dolarja pa je proces spreminjanja strukture deviznih rezerv v nekaterih državah. Predvsem azijske države so doslej večino svojih rezerv držale v dolarjih (do 90% celotne rezervne mase). Po uvedbi evra se evropska valuta vse bolj ponuja kot nova rezervna valuta, kar avtomatično pomeni prodajanje dolarjev in kupovanje evrov na svetovnih finančnih trgih. Izguba vrednosti ameriške denarne enote do evra v preteklem letu se je negativno odražala na donos port-feljev investitorjev s pretežno prisotnostjo ameriških obveznic. Nizka obrestna mera slednjih ni namreč nadoknadila drsenja navzdol razmerja $/€. Obratno se je vlagateljem v ameriške delnice oziroma v delniške investicijske sklade še kar dobro obneslo. Nižanje razmerja $/€ v preteklem letu je namreč krepko kompenziralo pozitvno poslovanje ameriških borznih tečajev (Dovv Jones + 24,98%; Nasdaq + 50,50%). Na začetku tekočega leta razni analitiki širijo ocene, da lahko dolar pada še naprej v možnem tempu, celo na vrednost 1,40 za en euro ali več. Večina finančnih operaterjev meni, da tempo padanja ameriške valute vseeno ne bo tako hiter, kot sedaj nekateri sklepajo. Oslabitev dolarja bi pomenilo oviro za gospodarsko rast Evrope in ostalih pomembnih gospodarskih sistemov, kot sta Japonska in Kitajska. Zaradi tega je pričakovati intervencijo o-menjenih držav na trgih v korist okrepitve ameriške valute. Morebitno zvišanje ključne obrestne mere v Združenih državah Amerike zaradi visoke gospodarske rasti v tej drža- vi je dodaten razlog, da se tempo padanja ameriške valute upočasni. O tem, kaj pomenijo te napovedi za vlagatelje v delnice in v obveznice, v prihodnjem prispevku. Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it. Slovensko deželno gospodarsko združenje obvešča, da sta bila ob koncu leta dokončno odobrena finančni zakon 2004 in t.i. Maksi odlok. Omenjena nova zakonodaja predvideva v novem letu številne novosti za podjetja, obrtnike in profesionalne delavce. Za bienij 2003 in 2004 lahko fizične osebe, ki opravljajo podjetniško, umetniško in profesionalno dejavnost in ki v letu 2001 niso imele na osnovi parametrov zadostnih prihodkov, sklenejo preventivni konkordat. Tako imajo več možnosti, da sanirajo vse nepravilnosti, hkrati pa morajo spoštovati določene pogoje, tako da se ne splača vsem izkoristiti te možnosti. Za vse podrobnosti in informacije lahko pogledate na spletno stran SDGZ -SERVIS, in sicerwww.servis.it. Prav tako so že na isti spletni strani tudi vse ostale novosti Mak-siodloka in Finančnega zakona za leto 2004. Nove olajšave so na pri- mer predvidene za podjetja, ki v letu 2004 investirajo v raziskave, razvoj, izvoz, kotiranje na borzi in v "stage" za študente. Druga novost je ta, da za prekrške, povečini davčne narave, ki se kaznujejo z denarno kaznijo, odgovarjajo po novem družbe s svojim premoženjem, in ne več upravitelji oziroma menedžerji, ki so prekrške zakrivili. Na ta način je vzpostavljeno prejšnje stanje. Maksi odlok se ukvarja tudi s podjetji, ki opravljajo mednarodno dejavnost (ta podjetja lahko zaradi težav pri pregledih sklenejo predhodni sporazum z davčno upravo), o poroštvih za povračilo davka IVA, o olajšavah za avtoprevoznike za gorivo in cestnine ter o olajšavah za nepridobitne ustanove pri nakupu prevoznih sredstev. Pozornosti pa je v novi zakonodaji deležno ovrednotenje dobrin in vpis novih dobrin, ki so last podjetij, a tudi fizičnih oseb in nekomercialnih ustanov. Največja novost pa je zagotovo davčna reforma za družbe kapita-lov (s.r.l. - s.p.a. in zadruge). Od 1. januarja letos se davek na dohodke teh družb ne imenuje več IRPEC, ampak IRES. Poleg novega imena, zakon uvaja še druge pomembne novosti za obdavčenje družb kapi-talov. Gre za nova pravila o plusva-lencah pri prodaji udeležb v drugih družbah, o obdavčitvi na osnovi prozornosti, o konsolidirani obdavčitvi ter o neodbitnosti pasivnih obresti. Na koncu pa še par besed o potrebi po spremembah statutov družb z omejeno odgovornostjo in delniških družb. Podjetja morajo statute spremeniti najkasneje do 30.9.2004. Kakšne spremembe pa bodo potrebne, lahko preberete na omenjeni spletni strani SDGZ v rubriki aktualnih vesti "News".Za dodatna pojasnila je na razpolago tajništvo SDGZ v Trstu. SB Uveden seznam vinarjev, ki stekleničijo vina Vsi vinogradniki in vinarji, ki stekleničijo vina s kontroliranim poreklom (DOC) in s tipično geografsko oznako (IGT) se morajo do prihodnjega 5. marca vpisati v poseben seznam ustekleničevalcev pri Trgovinski zbornici. V poštev pridejo tudi proizvajalci, ki prodajajo svoja vina v posodah izpod 60 litrov (npr. pletenke). Seznam je bil uveden na osnovi odloka kme- tijskega ministrstva izdanega, ob koncu julija lanskega leta. Kdor namerava stekleničiti svoja vina (pri tem pridejo v poštev tudi večje steklene posode), se mora vpisati v omenjeni seznam, ki ga vodijo Trgovinske zbornice po teritorialni pristojnosti oziroma po določilu ministrskega odloka. Ministrski odlok predvideva, da bodo morali interesenti voditi register za ustekleničevanje, ki mora biti predhodno vidimiran. V register morajo vpisovati podatke o dejavnosti za posebej označene količine vina in v sklopu njih za posamezne sorte. Mednarodno trženje Novi izzivi in priložnosti za podjetnike in obrtnike Bliža se prvi maj 2004, ko bo Slovenija polnopravna članica EU. To bo zgodovinski dan, ne samo za Slovence, ampak tudi za sedanje članice EU. Na novem velikem razširjenem evropskem trgu bodo obstali le sposobni podjetniki, obrtniki in seveda konkurenčni izdelki. Srečujemo se z liberalizacijo in globalizacijo poslovanja. V tem času se pojavljajo nova globalna podjetja kot posledica izjemno hitre rasti in razvoja znanosti, tehnologije in komunikacij. Prav zaradi tega je potrebno, da poznamo sodobne prijeme mednarodnega trženja. S tovrstno problematiko se dolga leta ukvarja prof. dr. Tone Hrastelj, ki je uveljavljen strokovnjak in znanstvenik za mednarodno trženje. Skupaj z doc. dr. Majo Makovec Brenčič sta pred kratkim izdala obsežno praktično knjigo o mednarodnem trženju, ki jo je založila Založba Gospodarski vestnik v Ljubljani in obsega 484 strani. Ta knjiga je dejansko obogatitev slovenske strokovne literature na omenjenem področju in bo izredno koristna za gospodarstvenike, kakor tudi študente na visokih šolah, univerzah in podobno. Avtorja sta v enajstih poglavjih celovito prikazala pristop k mednarodnemu trženju. V uvodnih poglavjih sta pojasnila pomen mednarodnega trženja, analizo okolij, v katerih delujejo mednarodno rastoča podjetja, ter vprašanje trženjskih raziskav, informacijskih orodij in sodobnih metod v mednarodnem trženju. Osrednja poglavja obravnavajo izbor trgov, strateške odločitve o vstopu na trge, vstopne strategije in strategije razvoja trženjskega spleta na tem področju. Seveda pa nista zanemarila obravnave kulturoloških in etičnih razsežnosti mednarodnega trženja, pogajanj na tem področju in odgovornega načrtovanja. V zaključnih poglavjih nam predstavita omenjena avtorja posebnosti medorganizacij-skega trženja in številne podrobnosti trženja storitev, nakupnega vedenja podjetij ob navajanju regulative EU, tipov zakonodaje in številnih trženjskih sprememb za vsakdanjo prakso. V zaključnem, to je dvanajstem poglavju pa bomo spoznali prihodnje izzive mednarodnega trženja, nova okolja, nove tehnologije, dejavnike, ki vplivajo na mednarodno trženje, zlasti pa na nova finančna ter politična okolja. Vse to je podkrepljeno s praktičnimi primeri, trendi, izzivi, veščinami in potrebnimi sposobnostmi, da bi izpolnili pričakovane želje oziroma rezultate pri mednarodnem trženju. Knjiga je ilustrirana s številnimi praktičnimi slikami, tabelami in koristnimi prikazi za mednarodno trženje, kar bo koristilo Slovencem v domovini in tujini za hitrejše vključevanje na mednarodne trge. Gabrijel Devetak SLOVENIJA Prvič doslej v samostojni državi Inflacija v Sloveniji začela upadati Z zniževanjem inflacije odstranjena velika ovira za prevzem evra, predvidoma v letu 2006 Sloveniji je lani prvič v celotnem obdobju nove samostojne države uspelo doseči enega od najvažnejših ciljev gospodarske politike, namreč znižanje inflacije. Ta je znašala 4,6 odstotkov, letos pa naj bi se nadalje zniževala, tako da bi inflacija dosegla stopnjo med 3,5 in štirimi odstotki. Začetek procesa zniževanja inflacije (le-ta pomeni zni- ževanje vrednosti denarja in naraščanje cen na tržišču) naj bi bil sad skupne politike in prizadevanj vlade, Banke Slovenije, Gospodarske zbornice in seveda tudi prispevka podjetij oz. celotnega gospodarstva. Zniževanje stopnje inflacije bo za letos in naslednji dve leti ključnega pomena za Slovenijo, ker bo s tem lahko izpolnila pogoje in me- rila za uvedbo evropske valute, evra. Po sedanjih predvidevanjih vlade in nacionalne banke bi evro kot zakonito denarno enoto v naši državi u-vedli v letu 2006. Srečko Pirtovšek, glavni in odgovorni urednik revije za naložbo denarja, Kapital, v novi številki te publikacije meni, "da zniževanja inflacije mnogi v Sloveniji ne bodo veseli. Gre predvsem za tiste, ki so bili vajeni na usklajevanje plač in pokojnin z rastjo cen, takšnih pa je v Sloveniji ogromno. Tako se bo treba počasi navaditi, da tudi dvo-ali triodstotna rast plač ali pokojnin nekaj pomeni in da so časi "velikih" odstotkov dokončno mimo. To velja seveda tudi za bančne obresti, tako aktivne kot pasivne, ki imajo v zadnjem času podobne tokove in težnje kot inflacija, torej so u-smerjene k padanju. Zaradi tega se bodo morali v Sloveniji šele navaditi, da bodo znova znali ceniti in preračunavati ne le odstotke, temveč tudi desetinke odstotkov." Ob zadovoljstvu zaradi u-padanja inflacije, ki v Sloveniji še nikoli ni bila tako nizka, kot je sedaj, pa je vendar treba o-pozoriti, da imajo razvite evropske države, to so predvsem članice EU, že dolgo časa še vsaj enkrat nižjo inflacijo. K temu naj bi težila tudi Slovenija, saj tudi v njej čedalje bolj veljajo zgolj evropska meril a. M. Ob 600-letnici delovanja Term Dobrna Nov vrhunski center lepote Grade tudi zunanje bazene in savne Lansko leto je bilo v Termah Dobrna zelo uspešno. Po obnovi hotela Vita so zabeležili tako porast števila gostov kot tudi števila nočitev. Vseh gostov je bilo nad 15 tisoč, ki so ustvarili 97 tisoč nočitev. V sestavi gostov je bilo približno 30% tujih in 70% domačih. Terme so dosegle približno 1,7 milijarde tolarjev prihodkov, kar je nekaj več kot v letu 2002. Terme Dobrna so eden izmed vodilnih zdravstvenih centrov za zdravljenje ženskih in tudi moških bolezni. Vizija te gospodarske družbe je omogočiti gostom pristno doživetje Dobrne in nje- nih zgodb, ki so zdravilne termalne vode, lepote kraja, blažilni sredogorski zrak, bogata turistična tradicija in zelo gostoljubni in prisrčni ljudje. Poslanstvo Term Dobrna bo zato čedalje bolj ustvarjanje doživetij, ne le preživljanje dopusta oz. zdravljenja. Za izvajanje takšne vloge izvajajo nov investicijski program, vreden 500 milijonov tolarjev. Občudovanje in zanimanje vzbuja nov vrhunski center lepote, imenovan Hiša na travniku. Odprli so ga pred kratkim. Delujejo z najsodobnejšo opremo za nego obraza in telesa v Sloveniji. Cilj Hiše na travniku je, da prebudi lepoto in energijo obiskovalcev, tako da se le-ti prerojeni in obogateni z novo energijo in zgodbo vračajo v vsakdanje življenje. V okviru investicijskega programa v Termah Dobrna zdaj intenzivno grade tudi nove zunanje bazene in savne. M. Utrinki z dveh šolskih božičnic Sporočilo ljubezni, miru in moči življenja Praznično decembrsko vzdušje je žal že za nami in šolarji spet pridno sedijo v šolskih klopeh. Toda odmevi na njihove božičnice, prežete z iskrenimi sporočili, se še oglašajo v spominu poslušalcev. Naj izmed božičnih prireditev, ki so se pred zimskim oddihom zvrstile na šolah, omenimo dve, ki so jih otroci prikazali v dvoranah. vodna bitja, in v družbi veli- dalce na ogled božičnice v kih, pisanih lutk spletali zgod- goriški Kulturni dom. V to-bico o kapljicah, ki iščejo rek, 24. decembra, dopoldne Malčki iz sovodenjskega vrtca in učenci OŠ Peter But-kovič Domen so v ponedeljek, 23. decembra 2003, zvečer na odru prepolnega domačega Kulturnega doma s skupnimi močmi prikazali, kako pomemben vir življenja je voda, in seveda doživeli burno, dolgotrajno ploskanje zadovoljno presenečenih gledalcev. Odrski prikaz se je pod zanesljivo roko in z ustvarjalno iznajdljivostjo mentorice in ljubiteljske režiserke Vesne Tomšič, ki zna scenske podobe iz poklicnih predstav spretno prikrojiti za svoje domače potrebe, navezoval na celoletni šolski projekt Voda je vir življenja. Radostno, svetlo sporočilo življenja, ki ga prinaša rojstvo Božjega deteca, je združila z drugim nenadomestljivim virom življenja: vsem ljudem predragoceno vodo. Na odru so otroci v domiselno sešitih kostumih, lepo in duhovito ponazarjajočih oblake, vodne kapljice, rakce, raznolike ribe, hobotnice in druga Božič v vodi, a tam je pretem-no. Zavejo se, da morajo spet v vesolje, v oblake, v bližino luči, da ga bodo našle. Igrico je Vesna stkala z besedo, s pesmijo, plesom, su-gestivnimi svetlobnimi u-činki in scenskimi slikami ob pomoči projekcij. Tudi tokrat je znala iz otrok iztržiti kar največ in z njimi ustvariti dovršeno predstavo, ki se je vila v sproščeno hitrem ritmu. Livio Pahor se je v imenu učiteljev zahvalil Vesni za zelo dobro opravljeno delo, staršem za vsestransko podporo, Slavku Tomšiču za tehnično pomoč in sovodenj-skemu društvu za dvorano. Občinski odbornik Leopold Devetak pa je predstavil knjižico, ki jo je izdala občina in vsebuje zapiske osnovnošolcev o nekdanjem življenju v domači vasi. Osnovnošolci OŠ O. Zupančič iz Gorice in mali obiskovalci vrtca iz ulice Brolo pa so letos prvič povabili gle- so pred polno zasedeno dvorano pričarali radostno praznično vzdušje in sooblikova- li prireditev, ki so jo med projekcijami božičnih podob s petjem, rajanjem, recitacijo in voščili uvedli malčki iz vrtca. Za njimi pa so na oder prihajali posamezni razredi in recitirali različne vsebine na božično tematiko s ključno mislijo, željo po miru in ljubezni med ljudmi in narodi. Petje pod taktirko Ketty Tabaj je bogatilo posamezne točke in doseglo višek z izvedbo vselej idilične melodije Sveta noč. Po besedah ravnateljice Mirke Brajnik, ki je voščila vsem in se zahvalila požrtvovalnim učiteljicam za celoletni trud, staršem za sodelovanje in upravi Kulturnega doma za dvorano, so spet zadonele pesmice in voščilo v pravem duhu sožitja: v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku. Iva Koršič Skupnost družin Sončnica in Slovensko pastoralno središče Veselo praznovanje Gospodovega razglašenj a v Gorici V domu F. Močnika ob cerkvi sv. Ivana, v katerem ima sedež Skupnost družin Sončnica, je bilo v torek, 6. t. m., na praznik Sv. treh kraljev vse živo. Po dopoldanski praznični maši, ki je bila tokrat še posebej posvečena otrokom, so se prav ti in njihovi odrasli spremljevalci zbrali v omenjeni dvoranici, kjer sta jim Skupnost družin Sončnica in Pastoralno središče priredila gostovanje Gledališkega Cicikluba iz Sovodenj. Mali sovodenjski igralci so prišli v goste s svojim zadnjim odrskim delom, zabavno glasbeno pravljico Salon Ekspon (z njo so lani uspešno gostovali na 5. zamejskem festivalu amaterskih gledališč v Mav-hinjah), ki jo je po besedilu Jane Kolarič priredila in zrežirala neustavljiva gledališka navdušenka Vesna Tomšič, glasbeno pa opremil Patrick 91 FOTO BUMBACA Quaggiato. Čeprav je gripa okrnila igralsko skupinico in je Vesna morala igrico nekoliko prikrojiti zaradi omejenega odrskega prostora (bolje bi bilo, da bi organizatorji take pobude izvajali v dvoranah, ki so za to primernejše), so se mladi izvajalci prav dobro izmazali in pokazali, kako je vsak najlepši tak, kakršnega je Bog ustvaril, z napakami vred! Živahni izvajalci so prejeli plaz odobravajočega ploskanja. Lepo vzdušje je žal skvarilo neljubo presečenje: starši, ki so i-meli avtomobile parkirane na Svetoivan-ski ulici oziroma ul. As-coli, so na njih našli lističe z zelo slano denarno kaznijo zaradi parkiranja na prepovedanem mestu. Očitno so vozila motila katerega izmed tamkajšnjih stanovalcev, ki je poklical mestne redarje. Pred časom je bilo sicer rečeno, da je ob prazničnih dneh za udeležence mašnih daritev izjemoma dovoljeno parkiranje. Prizadetim želimo, da bi jim bil na kakšen način prizanesen ta grenki zalogaj. IK 15 ČETRTEK, 22. JANUARJA 2004 Razstava v Novi Gorici do konca januarja uintiiiiAi i/i i\iiiii