kronika.zzds.si/kronika 2021 Kronika 2021, letnik 69, številka 1 Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 1. februarja 2021 Naslednja številka izide/ Next issue: junij/ June 2021 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gašperšič - angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 320 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Heinrich Wettach: Deželni muzej za Kranjsko – Rudolfinum, okoli 1900, akvarel/ Heinrich Wettach: Carniolan Provincial Museum - Rudolfinum, abt. 1900, watercolour (NMS GK, inv. št. R–1692) Na zadnji strani/ Back cover: Risba neuresničenega spomenika Ljubljanskemu kongresu leta 1821/ Drawing of the unrealized monument to the Ljubljana Congress 1821 (SI ZAL LJU 511, t. e. 24, fol. 172) Razprave Tanja Gomiršek: Kmečka skupnost v luči družbeno-socialnih razlik: Šmartno in Imenje v drugi polovici 18. stoletja ...............5 Jernej Kotar: Ustanovitev Deželnega muzeja v Ljubljani ....................25 Boris Golec: K podobi Ljubljane po kongresu leta 1821. Stavbe in njihovi lastniki v franciscejskem katastru .......43 Matic Batič: »Paradies am Isonzo«. Delovanje Heinricha Moritza Penna (1838–1918) v Gorici ............................89 Marija Mojca Peternel: Baron Markus Jabornegg: (ne)znan koroški obraz .......105 Damjan Hančič: Vojaška bolnišnica v Kamniku in Mekinjah v času prve svetovne vojne ...........................................115 Ivan Vogrič: Anarhistični agitator Franc Vidmar .............................131 Vinko Oblak: Piranski konzorcij za pomorske prevoze Piran (1919–1950) ................................................................137 Jelka Piškurić: Ig od leta 1952 do ustanovitve Občine Ljubljana Vič-Rudnik ..................................................155 Po razstavah Čast in slava: odlikovanja, medalje, znaki in značke iz zbirk Pokrajinskega muzeja Celje (Damir Žerič) ......183 In memoriam In memoriam Slavica Pavlič 1929–2020 (Branko Šuštar) ..........................................187 V spomin: prof. dr. Jože Žontar (1932–2020) (Sonja Anžič-Kemper) .............................188 Gradivo Kongresni spomenik v Ljubljani (Barbara Žabota) ......181 Vinko Skitek: Popis arhivov župnij Dekanije Dravograd-Mežiška dolina (elektronska izdaja) Vinko Skitek: Guštanj in Kotlje skozi srednji in zgodnji novi vek (Martin Bele).................................191 Ocene in poro~ila 5 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.334.55(497.473)"17" Prejeto: 26. 11. 2020 Tanja Gomiršek dr., muzejska svetovalka, Goriški muzej, Grajska cesta 1, Kromberk, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: tanja.gomirsek@goriskimuzej.si Kmečka skupnost v luči družbeno-socialnih razlik: Šmartno in Imenje v drugi polovici 18. stoletja IZVLEČEK Prispevek na podlagi terezijanskega in jožefinskega katastra predstavlja majhno kmečko skupnost v Goriških br- dih. Utrjena vas Šmartno je v drugi polovici 18. stoletja izgubljala status privilegiranega naselja in postopoma dobi- vala ruralni značaj. Na podlagi popisov premoženja ter zapisov o vaških predstavnikih, večina katerih je sodelovala tudi pri izdelavi katastra, ugotavljamo, kakšen je bil njihov družbeni oziroma socialni položaj. Iz zemljiškoposestne strukture je razvidno, da je bilo poleg premožnih posestnikov vedno več zakupnikov. Obema skupinama je bila lastna tudi bivanjska kultura. KLJUČNE BESEDE Šmartno, Imenje, terezijanski kataster, jožefinski kataster, posestna struktura, zakup, kmečka hiša ABSTRACT RURAL COMMUNITY IN LIGHT OF SOCIO-ECONOMIC DIFFERENCES: ŠMARTNO AND IMENJE IN THE SECOND HALF OF THE EIGHTEENTH CENTURY Drawing on the Theresian and Josephian cadastres, the article presents a small rural community in the Goriška Brda. In the second half of the eighteenth century, the fortified village of Šmartno gradually lost the status of a privi- leged settlement and took on a rural character. Based on property inventories and records on village representatives, most of whom took part in compiling the cadastre, the article seeks to determine their social status. Apart from wealthy landowners, the land ownership structure also clearly points to a growing number of leaseholders. Both groups pursued distinct dwelling cultures. KEY WORDS Šmartno, Imenje, Theresian Cadastre, Josephian Cadastre, land ownership structure, leasehold, rural house 6 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 Uvod Šmartno je utrjeno naselje v Goriških brdih, ki je bilo leta 1985 razglašeno za kulturni spomenik. Kraj so z obzidjem in stolpi verjetno obdali v času turških vpadov in habsburško-beneških vojn.1 Prva serija teh spopadov je potekala med letoma 1508 in 1521, druga pa v začetku 17. stoletja, med letoma 1615 in 1617.2 V tem času je bil kraj pomembna strateška in obrambna točka.3 Za zdaj še ne poznamo doku- menta, ki bi pričal o točnem času gradnje obzidja ali statusu tega naselja. Pomemben podatek prinaša prispevek Neve Makuc, ki navaja pritožbo prebival- cev Šmartnega notranjeavstrijski dvorni komori pro- ti izkoriščanju nosilca jurisdikcije Turrismoda della Torreja. Izpostavili so, da so Šmartno – »cesarsko utrdbo« – vedno sami vzdrževali in da jo bodo tudi v prihodnje. Kraj je morda imel privilegiran značaj, saj so se ravno prebivalci Šmartnega skupaj s tistimi iz Kozane leta 1713 pridružili gosposki pri zatiranju velikega tolminskega kmečkega upora.4 1 Ščukovt, Obnova, str. 79. 2 Marušič, Šmartno, str. 2; Makuc, Brda in Brici, str. 72–75. 3 Sedej, Šmartno v Brdih, str. 80. 4 Stres, Oris kolonata, str. 175. V 18. stoletju je Šmartno izgubilo strateški pomen, s povečevanjem števila prebivalstva pa so začeli ob obstoječe obzidje prizidavati stanovanjska poslopja. Tako je kraj dobival poudarjeno ruralni značaj njego- vih prebivalcev. Zaradi pomanjkanja prostora znotraj obzidja so se stavbe širile v višino ter se stisnile druga k drugi, tako da so se oblikovale ozke ulice ali, kot jim rečejo Brici, »gase«. V tem času so grofje della Torre, lastniki vile v Vipolžah, ki je bila ena ključnih utrdb v času omenjenih vojn,5 izgubili interes za višje ležeče vasi v Brdih. Grad in njemu pripadajoča posestva v Kojskem so že leta 1630 prodali družini Coronini,6 leta 1783 pa so grofu Rudolfu Coroniniju, ki je takrat bival v Kojskem, prodali tudi sodno jurisdikcijo nad Šmartnim in Imenjem.7 Imenje in Šmartno obravna- vamo skupaj, saj sta bili vasi povezani tako v (samo)- -upravnem kot v cerkvenem pogledu. Tvorili sta vaško skupnost in spadali v kaplanijo sv. Martina. Proces spreminjanja lastniške strukture ter po- dobo agrarnih odnosov in bivanjske kulture v pre- hodnem času druge polovice 18. stoletja osvetljujeta 5 Gomiršek, Vila Vipolže, str. 6. 6 Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 63. 7 Kot je zapisal grof Coronini, je »sodno oblast nad Šmartnim in Imenjem kupil od sedaj pokojnega gospoda Raimonda della Torre in Valsassina s pogodbo z dne 12. julija 1783 za 1.013 goldinar- jev in 5 krajcarjev« (ASG, Archivio Coronini Cronbeg, busta 323). Stolp in vhod v Šmartno z zahodne strani (fototeka Goriškega muzeja, zbirka preslikav in fotografij št. 1429). 7 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 dva zgodovinska vira, in sicer terezijanski in jožefin- ski kataster,8 ki sta nastala v obravnavanem obdob- ju. Kljub temu, da jima raziskovalci očitajo številne pomanjkljivosti,9 ne smemo zanikati njunega po- mena kot historičnega vira.10 Pomembna nista samo zaradi možnosti ugotavljanja zemljiškoposestne strukture ter rekonstrukcije agrarne krajine,11 tem- več tudi zaradi številnih drugih drobnih podatkov, ki osvetljujejo zgodovino posamezne vasi oziroma ta- krat popisane katastrske občine. Terezijanski kataster Šmartnega, ki je nastal leta 1751, je ohranjen skoraj v celoti.12 Poškodovan je le naslovni list, ki na notranji strani vsebuje podatke o številu živine. Terezijanski kataster za Imenje je nastal leta 1752,13 torej leto za šmartenskim. Od celotnega registra so ohranjeni le naslovni in zgolj dva popisna lista. Manjkajoče po- datke lahko dopolnimo le še z evidenco lastništva hiš, ki je nastala ločeno v okviru zemljiške knjige.14 Jože- finska katastra iz leta 1785 sta ohranjena v celoti ter nudita podatke o lastništvu zemljišč in stavb.15 8 Gradivo hrani ASG – Archivio di stato di Gorizia – Državni arhiv v Gorici. 9 Natek, Pomen, str. 97–98. 10 Golec, Zemljiški katastri. 11 Barbina in Battigelli, Il pasesaggio agrario, str. 343. 12 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio (danes Šmartno), busta 104. 13 ASG, Catasto Teresiano, Imegna e Gaugnaz (danes Imenje in Gonjače), busta 48. 14 ASG, Tavolare Teresiano, Libri fondiari 1761–1891, Qua- derno delle case, busta 180. Podatke o lastništvu hiš po posa- meznih vaseh, sicer ne vedno, imamo za obdobje 1761–1891. Vpise so naredili slabih devet let po nastanku katastra. 15 ASG, Catasto Giuseppino, San Martino del Coglio, busta 132; Imegna, busta 81. Podrobna analiza velikosti posestev posameznih gospodinjskih enot nam omogoča razlago gospo- darskega konteksta družine in skupnosti. Raziskava lastništva zemlje pa je zgolj začetna stopnja anali- ze socialne strukture. Kataster je sicer zanesljiv vir v smislu statistične obdelave ter prikaza deležev in vrst obdelovalnega in drugega zemljišča, saj v namen davčne obremenitve zabeleži lastnike. Ne omogoča pa točne določitve socialnih skupin prebivalstva, saj iz popisov ni jasno,16 ali se je posameznik ukvarjal z dopolnilno dejavnostjo ali je imel dodatno zemljišče v zakupu ali se je preprosto preživljal z dninami. Prav tako je posameznik lahko imel nepremičnine v več katastrskih občinah, tako da je bilo njegovo premo- ženjsko stanje bistveno drugačno. Določimo lahko lastnike plemiškega, meščanskega in kmečkega pore- kla, ki niso prebivali tu, ter lastnike, ki so prebivali na obravnavanem območju. Previdnost velja pri obrav- navanju posamičnega deleža statusne17 skupine, zato to ne bo predmet pričujoče razprave. Upoštevati mo- ramo dejstvo, da so na območju živeli tudi prebivalci, ki so imeli zemljišča v lasti ali zakupu, morda taki, ki so se ukvarjali z neagrarno dejavnostjo, ter taki, ki so dohodke iz kmetijske dejavnosti dopolnjevali z neagrarnimi viri. Z analizo lastniške strukture nam- reč določimo osebni položaj kmečkega prebivalstva v splošnem pomenu besede. S tem18 razumemo eksi- 16 Dopolnilna dejavnost je na podlagi popisa v katastru razvi- dna le v primeru, da je bila stavba določena, na primer kot mlin. 17 Statusna skupina je po Laslettu skupina ljudi, ki »uživa enak socialni status« (Laslett, The world, str. 22–23). 18 V najožjem pomenu je termin osebni položaj uporabljen gle- Šmartno v obdobju med obema vojnama (fototeka Goriškega muzeja, zbirka preslikav in fotografij št. 7727). 8 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 stenčne pogoje, zlasti premoženjsko stanje, pravice in dolžnosti, ugled, socialno in politično vlogo ter mož- nosti za napredek posameznikov, skupin ali širših družbenih plasti.19 S komisijo so sodelovali izbrani predstavniki skupnosti; to so bili tisti posamezniki, ki jim je vas zaupala ter jih imela za najsposobnejše in najprimernejše za to opravilo. Družbeni in socialni položaj vaških predstavnikov Vasi v Goriških brdih so bile v skladu s srednje- veško tradicijo povezane v skupnosti, ki jih je vodil župan.20 Osnovni organ vaške skupnosti je bila srenja, zbor vaških družinskih poglavarjev. Srenja je iz svoje srede kot upravni odbor in hkrati kot zastopstvo skup- nosti izvolila svet. Sestavljali so ga dekan ali župan21 de »na vprašanje, ali in koliko je pridelovalcem pravno omejena osebna svoboda« (Vilfan, Kmečko prebivalstvo, str. 281), v naj- širšem pa pomeni njegov socialni in družbeni status. 19 Vilfan, Kmečko prebivalstvo, str. 280. 20 Nusdorfer-Vuksanović et al., Občinska središča, str. 4. 21 Medsebojni odnosi zastopstva so bili področje sodelovanja in trenj. Voditelj skupnosti, župan ali dekan, si je z izvolitvijo utrdil družbeno moč. Bil je »inkarnacija kolektivnih ciljev«, poosebljal je načelo »javne ekonomije v nasprotju z zasebnimi cilji«. Ostali nosilci oblasti in kandidati zanje so »spodkopavali ter zapriseženci,22 ki so z njim sodelovali pri tekočem poslovanju v zvezi s skupnimi23 interesi ter premože- njem.24 V Imenju se v terezijanskem katastru leta 1752 omenja dekan Janez Simčič,25 v jožefinskem katastru leta 1785 pa se tako v Šmartnem kot Imenju omenjajo dekan Anton Peršolja ter svetniki Blaž Gašparin, Ja- nez Simčič, Janez Krstnik Simčič in Mihael Gašparin. Od pomembnih oseb v obeh vaseh naj omenimo še Martina Peršoljo, vodilnega ključarja cerkve sv. Mar- tina, ki je bil hkrati ključar bratovščin sv. Martina in sv. Janeza Krstnika. Zanima nas, kakšen je bil premo- ženjski položaj omenjenih vodilnih mož v skupnosti, ki ga ugotavljamo na podlagi popisanega nepremič- nega premoženja ter s tem povezane pismenosti. To lahko sklepamo na podlagi zaključnega poročila v katastrskem popisu. Tu so s podpisom ali križcem ve- njegovo samostojnost, krotili njegovo anarhičnost in sproščali nje- govo produktivnost« (Sahlins, Ekonomika, str. 161). 22 V gradivu se pojavljajo termini delegato comunale, agente co- munale ter giurato. 23 Vsaka skupnost se je kot živ in prilagodljiv organizem sama odločala glede na lastne okoliščine in sestavljala lokalne pred- pise za regulacijo sistema, seveda v okviru predpisov, ki so veljali v Goriški grofiji. 24 Dorsi, Sodstvo, str. 112. 25 ASG, Catasto Teresiano, Imegna e Gaugnaz, busta 48. Ulica v Imenju leta 1958 (fototeka Goriškega muzeja, foto: Karel Plestenjak). 9 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 rodostojnost podatkov potrdili prisotni predstavniki skupnosti. V drugi polovici 18. stoletja je bilo v kmeč- kem okolju pismenih le malo posameznikov, saj še ni bil vzpostavljen sistem obveznih osnovnih šol. Šolanje otrok, ki niso bili namenjeni duhovniškemu ali uči- teljskemu poklicu, so si pri zasebnih učiteljih in šolah v Gorici privoščile le redke, najpremožnejše kmečke družine. Pismen ali vsaj podpisa vešč je bil Martin Peršolja. Podpisali so se tudi možje, ki so sodelovali pri sestavi katastra: Anton Gašparin, Filip de Reya, Martin Peršolja, Anton Rožič in Jožef Zupančič. Velikosti nepremičnin Janeza Simčiča, dekana v Imenju, ne moremo ugotoviti, saj je terezijanski ka- taster za Imenje uničen. Prav tako se določena imena in priimki podvajajo ali celo večkrat pojavljajo, saj so za kmečko družbo značilni omejen izbor osebnih imen in več družin z istimi priimki v vasi. Zato po- pisi pri posamezniku pogosto navajajo tudi očetovo ime, da ni prihajalo do zamenjave oseb. Nasprotno lahko na podlagi jožefinskega katastra izluščimo več podatkov o socialnem položaju Antona Peršolje. Ta je bival v Imenju in je pripadal eni najpremožnejših družin, saj je tu imel v lasti hišo ter 21 čampov,26 3 četrtine in 164 tavol veliko zemljišče, v šmartenski katastrski občini pa še 6 čampov in skoraj 2 četrtini zemljišč. Podobno je imel Mihael Gašparin v Imenju poleg hiše še 11 čampov, 1 četrtino in 42 tavol veliko posestvo.27 Kot je razvidno iz podatkov v prikazani tabeli (Tabela 1), so premožni člani skupnosti igrali pomembno vlogo28 v življenju skupnosti; bili so cer- kveni ključarji, vodje in udje cerkvenih bratovščin,29 župani ter predstavniki skupnosti pri zemljiških transakcijah in popisih premoženja. Lastniška struktura sredi 18. stoletja Iz podatkov (Tabela 1) je razvidno, da so v Šmart- nem večino zemljišč imeli v lasti bodisi vaščani ter 26 V Goriških brdih je bila površinska mera za zemljišča njiva oziroma čamp, ki je znašala 3.650 m2 (Zuljan, Leksemi, str. 240). Čamp se je delil na 4 četrtine – quarto –, četrtina pa na 210 tavol. V tekstu uporabljam lokalni briški izraz čamp, ki ga je v raziskavi o gospodarstvu Nadiških dolin uporabljala tudi Ines Beguš (Avtonomija in ekonomija). Za najmanjšo enoto prav tako ohranjam sloveniziran izraz tavola, saj v lokalni terminologiji nisem zasledila ustreznega izraza, kakršenkoli prevod pa bi bil nesmiseln. 27 Navedene so vrednosti za katastrski občini Imenje in Šmart- no, ni pa nujno, da ni imel zemljišč tudi v drugih katastrskih občinah. 28 V Angliji je bila taka plast malih posestnikov – yeomen (Overton, Agricultural revolution, str. 40). 29 Ugled so merili s članstvom v cerkvenih bratovščinah. »Re- ligija je uravnavala celotno življenje tako posameznikov kakor skupnosti. Bila je na čelu vseh družbenih dejavnosti, zasedala je celoten družbeni prostor in dajala ritem času. Družba se je pri delu in pri praznikih prilagodila njenemu koledarju« (Red- mond, Religija in družba, str. 42). Kojščanski župnik je konec 19. stoletja pridigal o tem, da je »bolje biti vpisan v eno bratov- ščino in izpolnjevati predpisane dolžnosti, kot pa menijo neka- teri, da so bolj ugledni, če so vpisani v veliko bratovščin« (ŽAK, Pridige I, str. 289). njihova cerkev in njene ustanove bodisi kmetje in cerkev iz sosednjih vasi. Izjema so bili Blaž Stergar iz Selišča pri Tolminu, arhidiakon iz Trsta Frances- co Brandolin, Giovanni Battista Bosizio in jezuitski kolegij iz Gorice. Njihov delež pa je bil zelo maj- hen v primerjavi z deležem domačinov in njihovih sosedov. Iz velikosti posameznih zemljišč v katastrih je razvidno, da so bila zemljišča majhna in razdrob- ljena. Razlike v vrednostih premičnin so povezane z vrstami zemljišč. Najnižje so bile ocenjene površine z grmičevjem poraslega sveta, ki je označen kot bivše srenjsko zemljišče – comunali e cespugli. Gre za trav- nato zemljišče z grmičevjem, namenjeno paši, ki je bilo ocenjeno nižje od urejenega pašnika. Najdražja zemljišča so bili vrtovi, njive s trtami in brajde prvega razreda. Njihova cena za 1 čamp je bila od 40 do 48 goldinarjev,30 za grmičevno zemljišče, gozd in pašnik pa od 6 do 8 goldinarjev za čamp. Bistvena razlika se kaže pri Imenju (Tabela 2), kjer pa imamo na voljo le parcialne podatke. Tukaj so bili pomembni lastniki dobrovski grofje Colloredo. Terezijanski kataster je pomemben vir tudi za raziskovanje zakupnih razmerij. Na območju Goriš- kih brd se je namreč31 od 16. stoletja dalje pojavljal t. i. kolonat kot oblika agrarno-premoženjskega raz- merja.32 Terezijanski kataster za razliko od jožefin- skega popiše tudi zakupnike zemljišč, saj upošteva obe obliki lastništva: dominium directum in domini- um utile,33 ki sta zabeleženi tudi v aktih inventarnih popisov. S pomočjo teh podatkov lahko ugotovimo, 30 Cenitve posameznega kosa zemljišča so navedene v t. i. last- niških knjigah – Libri fondiari. 31 Alvise Comel v študiji o goriškem kmetijstvu od srednjega veka do 18. stoletja ugotavlja, da so bili sicer po »Morellijevem poročilu pred letom 1500 vsi kmetje lastniki zemljišč. Zlasti po koncu dolge vojne med Maksimilijanom in Benečani pa so po- stali koloni. Vse je bilo opustošeno in najšibkejši so postali žrtve najmočnejših.« Na podlagi raznih dokumentov iz 14. stoletja pa ugotavlja, »da se kolonija ni razvila šele po 1500, temveč je v tem obdobju dobila močan poudarek« (Comel, L’evoluzione, str. 13). O pospešenem uvajanju zakupnih razmerij v 16. stoletju imamo kvalitetno študijo Vojka Pavlina (Pavlin, Primer uve- ljavljanja, str. 289–302). 32 Ob koncu srednjega veka je svobodna mala posest zaradi vojn in Turkov počasi prehajala v roke plemičev in meščanov, ki so oblikovali velika posestva in jih dajali v zakup. V vzhodni Evropi je ta oblika zakupa povsem prevladala, v srednji in zahodni Evropi pa so bile razmere bolj pestre. Ponekod so se ohranila še mala svobodna posestva (Perusini, Vita di popolo, str. XXVIII). 33 Terezijanski kataster loči dve obliki pravic do zemljišča, ki sta bili v praksi na ozemljih, kjer je bil razvit t. i. zakup ali kolonat. Oseba je bila lahko lastnik in obdelovalec zemljišča, to pomeni, da ga je imela v »polni lasti« – beni immobili di piena proprietà. Zakupnik je z zakupno pogodbo dobil ne- premičnino v obdelovanje; »nepremičnine, na katerih so bile pravice tako razdeljene in je nekomu pripadal lastninski de- lež, drugemu pa uporabniški delež« – beni immobili su qua- li i diritti sono in tal modo divisi, che all'uno spetta il dominio diretto, ed all'altro il dominio utile. Podobno dvojnost pravic do zemlje prikazujejo avtorji raziskav o lastniških oblikah v severni Franciji do 19. stoletja. Pri tem uporabljajo latinska pravna izraza dominium directum in dominium utile (Béaur in Chevet, Institutional changes, str. 113). 10 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 34 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio, busta 104. 35 Zaselek sosednje vasi Kozane. 36 Sosednja vas. Tabela 1: Lastniška struktura v Šmartnem na podlagi terezijanskega katastra34 Lastnik Velikost Vrednostčamp četrtina tavola Mihael Vendramin pok. Štefana 0 156 6 gold. 41 krajc. Mihael Vendramin pok. Lovrenca 0 1 144 13 gold. 30 krajc. Andrej Marinič pok. Gregorja iz Gonjač 0 2 12 gold. 30 krajc. Janez Simčič pok. Mihaela iz Imenja 0 3 10 21 gold. 20 krajc. Lovrenc Simčič pok. Štefana 1 35 37 gold. 30 krajc. Lovrenc Gašparin pok. Adama iz Imenja 1 50 31 gold. 48 krajc. Blaž Stergar iz vasi Selišče pri Tolminu 1 87 33 gold. 7 krajc. Cerkev iz Krasnega 1 200 37 gold. 9 krajc. Štefan Peršolja pok. Mohorja iz Imenja 1 1 146 37 gold. 1 krajc. Blaž Gašparin pok. Adama iz Imenja 1 2 18 22 gold. 50 krajc. Tomaž Peršolja pok. Štefana 1 3 45 50 gold. 53 krajc. Janez Krstnik Vendramin pok. Lovrenca 2 46 65 gold. 47 krajc. Cerkev iz Biljane 2 134 64 gold. 48 krajc. častitljivi Janez Mušič 2 1 140 72 gold. 30krajc. Andrej Simčič pok. Petra iz Imenja 2 2 80 77 gold. 52 krajc. Bratovščina sv. Janeza Krstnika iz Šmartnega 2 3 16 73 gold. 50 krajc. Mihael Pirih pok. Janeza iz Imenja 2 3 127 77 gold. 39 krajc. Anton Mušič pok. Andreja 3 15 79 gold. 53 krajc. Gregor Pirih pok. Janeza 3 55 79 gold. 32 krajc. Štefan Prinčič pok. Štefana iz Kozane 3 100 76 gold. 18 krajc. Francesco Brandolin, arhidiakon iz Trsta 3 1 36 107 gold. 54 krajc. častiti Jakob Prinčič pok. Gregorja iz Kozane 3 1 92 45 gold. 25 krajc. Štefan Reja pok. Lovrenca 3 2 198 69 gold. 36 krajc. Andrej Vendramin pok. Nikolaja 3 3 120 116 gold. 37 krajc. Blaž Peršolja pok. Antona iz Imenja 3 3 149 117 gold. 30 krajc. Martin Peršolja pok. Kristjana iz Imenja 3 3 196 108 gold. 36 krajc. Sebastijan Peršolja pok. Mohorja 4 5 114 gold. 10 krajc. Giovanni Battista Bosizio 4 82 110 gold. 26 krajc. Sebastijan Simčič pok. Mihaela 4 1 53 161 gold. 5 krajc. Sebastijan Zuljan pok. Nikolaja 5 80 157 gold. 45 krajc. Cerkev iz Vedrijana 5 93 143 gold. 6 krajc. Mihael Mušič pok. Andreja 5 2 6 147 gold. 42 krajc. Mihael Rožič pok. Antona 5 2 33 124 gold. 22 krajc. Luka Markočič pok. Janeza 5 2 56 141 gold. 28 krajc. Sebastijan Peršolja pok. Janeza iz Imenja 5 3 132 137 gold. 36 krajc. Matija Peršolja pok. Sebastijana 5 3 145 185 gold. 7 krajc. Peter Golob pok. Andreja 6 194 157 gold. 48 krajc. Mihael Mušič pok. Janeza 6 1 204 160 gold. 45 krajc. Cerkev iz Šmartnega 7 130 237 gold. 59 krajc. Gregor Golob pok. Sebastijana 7 1 34 205 gold. 20 krajc. Martin Gašparin pok. Štefana iz Martinjaka35 7 2 85 182 gold. 52 krajc. Bortolomej Simčič 7 2 101 199 gold. 29 krajc. Valentin Rožič pok. Ivana 7 2 191 161 gold. 43 krajc. Valentin Peršolja pok. Sebastijana 8 67 276 gold. 43 krajc. Anton Gašparin pok. Adama iz Imenja 8 119 114 gold. 59 krajc. de Reya dediči pok. Lovrenca 8 2 206 194 gold. 35 krajc. Vincenc Simčič pok. Andreja iz Imenja 9 72 295 gold. 20 krajc. Jezuitski kolegij iz Gorice 9 1 178 206 gold. 24 krajc. Anton Simčič pok. Jurija iz Zalega Brega36 10 1 101 309 gold. 39 krajc. Janez Mušič pok. Gregorja 11 1 133 300 gold. 41 krajc. 11 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 ali so imeli posamezni zakupniki v zakupu zemlji- šča pri enem ali pri različnih lastnikih. Iz prikazane preglednice (Preglednica 1) je razvidno, da je bilo v praksi oboje. Zakupnik je imel lahko zgolj enega go- spodarja, s katerim je sklenil zakupno pogodbo, ali pa več. Martin Rožič je na primer imel zgolj zemljišča Lovrenca Zuljana, Janez Mušič pa je imel v zakupu zemljišča bratovščine sv. Janeza Krstnika iz Šmartne- ga ter Jakoba Prinčiča iz Kozane. Iz preglednice (Preglednica 1) je razvidno, da je gospodar zemljišča, ki jih ni obdeloval, prepustil ene- mu oziroma več zakupnikom. Zakupnih pogodb je bilo več vrst, najbolj razširjena pa je bila t. i. affitto semplice.39 Naveden je primer, ki se veže na obravna- vano območje, saj so se pogodbe z enakim imenom v istem časovnem obdobju razlikovale ne samo glede na lastnika, temveč tudi glede na območje, na kate- rem so jih sklepali: »5. 8. 1819 v Imenju Martin Peršolja iz Imenja je 16. 12. 1813 dal Mar- tinu in Marijani Sirk iz Gonjač v kratkoročni zakup – affitto semplice – razne nepremičnine. Ker pa je slednji že star in jih ni zmožen obdelovati, dobro premišljeno od- stopa od te pogodbe v korist svojega posvojenega sina To- maža Rusjana prav tako iz Gonjač, in sicer: brajdo, ime- novano Vrh in Teja, v skupni površini 8 čampov in ¾, 37 Emfitevza je poznoantična oblika dednega zakupa. Zakupnik – emfiteuta – je bil vknjižen kot lastnik zemljišča, za katero je plačeval določeno najemnino (Gomiršek, Vrste zakupnih pogodb, str. 177). 38 Ohranjeni so zgolj prvi 4 popisni listi (ASG, Catasto Teresia- no, Imegna e Gaugnaz, busta 48). 39 Tipi zakupnih pogodb v Goriških brdih so prikazani v Go- miršek, Vrste zakupnih pogodb, str. 164–185. gozd, imenovan Lazno brdo, na planinah v velikosti približno 10 čampov, pod naslednjimi pogoji: - 2/3 vinskega cveta z obeh brajd za najemodajalca, najemniku pa bo ostala 1/3 vinskega cveta in preša- nina. Glede na navade v deželi mora zakupnik pri- peljati grozdje v klet najemodajalca na lastne stroške. - Da bo najemnik vsako leto dal najemodajalcu ob trgatvi 5 veder vinskega cveta na račun najema za gozd. - Da bo najemodajalcu prišel pomagat, ko ga bo ta pro- sil. - Da bo izboljševal in ne poslabševal zemljišč kot dober zakupnik. Pogodba traja 1 leto in se začenja 11. 11. tega leta ter se podaljšuje iz leta v leto, razen v primeru odpovedi z ene ali druge strani.«40 Za zakupne pogodbe v Goriških brdih pod ozna- ko affito semplice v 18. in 19. stoletju sta značilni oddaja deleža pridelka41 vina ter kratkoročnost po- godbe.42 Nekateri zakupniki so bili tudi bodisi mali kmetje, ki so imeli premajhno lastno zemljišče, bodisi premožni posestniki, ki so z zakupom zaokroževali svojo ekonomijo. To je razvidno tudi iz preglednice (Preglednica 2), ki povezuje zakupnike z lastništvom nepremičnin. 40 ASG, Giudizio distrettuale, Amichevoli convenzioni, busta 87. 41 Pogodbe navajajo dve tretjini celotnega pridelka vinskega cveta. 42 Gomiršek, Vrste zakupnih pogodb, str. 173. Jožef Peršolja pok. Andreja 11 3 97 270 gold. 11 krajc. Ana Golob, vdova po Lovrencu 13 23 326 gold. 20 krajc. Andrej Simčič pok. Štefana 14 1 199 412 gold. 28 krajc. Lovrenc Zuljan pok. Janeza emfitevt37 23 1 177 585 gold. 75 krajc. Gregor Gašparin pok. Mihaela iz Imenja 25 2 118 335 gold. 22 krajc. Anton Gašparin pok. Štefana 25 3 39 665 gold. 49 krajc. Filip de Reya pok. Sebastijana 27 1 166 620 gold. 6 krajc. Janez Vendramin pok. Andreja 30 1 169 493 gold. 57 krajc. Tabela 2: Delna38 lastniška struktura v Imenju na podlagi terezijanskega katastra Lastnik Velikost Vrednostčamp četrtina tavola Bratovščina sv. Martina iz Šmartnega 1 60 25 gold. 43 krajc. Baudaž Peter 1 3 119 46 gold. 4 krajc. Bratovščina sv. Janeza Krstnika iz Šmartnega 3 2 78 75 gold. 36 krajc. Jezuitski kolegij 4 3 74 131 gold. 33 krajc. Cerkev z Vrhovlja 5 2 55 91 gold. 8 krajc. Cerkev sv. Helene iz Gonjač 6 1 70 106 gold. 12 krajc. Cerkev sv. Martina 8 135 192 gold. 19 krajc. Klinec Martin pok. Jožefa 9 116 106 gold. 41 krajc. Gašparin Blaž pok. Adama 9 190 173 gold. 6 krajc. grof Carlo Colloredo 44 3 65 717 gold. 37 krajc. 12 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 Preglednica 1: Lastniki in zakupniki zemljišč ter hiš v Šmartnem43 Lastnik Ledinsko ime zemljišča Hiša Zakupnik Bratovščina sv. Janeza Krstnika iz Šmartnega Venogrič Sebastijan Simčič Bratovščina sv. Janeza Krstnika iz Šmartnega Velika Janez Mušič Cerkev iz Biljane Velika Anton Simčič Cerkev sv. Marije Magdalene iz Krasna Greieno kolonska hiša Andrej Simčič Cerkev sv. Martina iz Šmartnega Kofolavim Lovrenc Simčič Cerkev sv. Martina iz Šmartnega Vrtič Andrej Simčič častiti Franc Brandolin, arhidiakon iz Trsta Stara brajda Mihael Vendramin častiti Franc Brandolin, arhidiakon iz Trsta Opoka Mihael Vendramin častiti Jakob Prinčič pok. Gregorja iz Kozane Boškič Janez Mušič Anton Gašparin pok. Štefana Bregu Blaž Simčič Anton Gašparin pok. Štefana Draga Blaž Simčič Anton Gašparin pok. Štefana Velika Gašper Velišček Anton Gašparin pok. Štefana Mlaka Blaž Simčič Anton Gašparin pok. Štefana Mlaka Blaž Simčič Peter Golob pok. Andreja Brežič Martin Rožič Janez Krstnik Bosizio Kojnica Gregor Pirih Janez Krstnik Bosizio Kojnica Gregor Pirih Jezuitski kolegij Za vrt kolonska hiša Martin Peršolja Jezuitski kolegij Kojnica kolonska hiša Martin Peršolja Jezuitski kolegij Stara gora Martin Peršolja Jezuitski kolegij Velika Martin Peršolja Jezuitski kolegij Vinogradič Anton Mušič pok. Andreja Jezuitski kolegij Braidica Martin Peršolja de Reya dediči pok. Lovrenca U smulenca kmečka posestniška hiša Franc Figar de Reya dediči pok. Lovrenca Njiva Franc Figar de Reya dediči pok. Lovrenca Gabrovica kmečka posestniška hiša Janez Vendramin pok. Andreja de Reya dediči pok. Lovrenca Brce Franc Figar de Reya dediči pok. Lovrenca Pleh Franc Figar de Reya dediči pok. Lovrenca Mladica Franc Figar de Reya dediči pok. Lovrenca Musca Mihael Reja Filip de Reya Mladica kolonska hiša Franc Figar Filip de Reya U smulenca Štefan Rusjan Filip de Reya U smulenca Franc Figar Filip de Reya Njiva Franc Figar Filip de Reya pok. Sebastijana Polje Franc Figar Filip de Reya pok. Sebastijana Gorenje polje Franc Figar Filip de Reya pok. Sebastijana Braidici Franc Figar Filip de Reya pok. Sebastijana Brežič kolonska hiša Gregor Rožič Filip de Reya pok. Sebastijana Grejano Gregor Rožič Štefan Reja pok. Lovrenca Mladica Andrej Simčič Štefan Reja pok. Lovrenca Vrt Gregor Rožič Štefan Reja pok. Lovrenca Breg Janez Mušič Lovrenc Zuljan pok. Janeza Podlesje Martin Rožič Lovrenc Zuljan pok. Janeza Kojnica Martin Rožič Lovrenc Zuljan pok. Janeza Kojnica Martin Rožič Lovrenc Zuljan pok. Janeza Gnasi breg Martin Rožič Lovrenc Zuljan pok. Janeza Gnasi breg Martin Rožič Lovrenc Zuljan pok. Janeza Vrtič Martin Rožič 43 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio, busta 104. 13 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 Spremembe v lastniški strukturi na podlagi jožefinskega katastra Ob pregledu in analizi jožefinskega katastra, ki je nastal približno 30 let kasneje, v Šmartnem ugo- tavljamo nekaj bistvenih sprememb (Tabela 3). Zmanjšalo se je število lastnikov, in sicer z 58 na 48. V obeh vaseh se je povečalo število družin z manjšim posestvom ali zgolj s hišo in brez obdelovalne zemlje. To pomeni, da se je povečalo število zakupnikov. Za- kupne pogodbe samo za zemljišče in brez hiše so v tem obdobju poznali tudi v Furlaniji. Kmetje so imeli tako v lasti hišo, lahko tudi nekaj zemljišča, in so del najemali45 oziroma so prebivali v lastni ali najeti hiši ter se preživljali z dninami. Takim so v Brdih rekli šotani.46 Stabilizaciji razmer v habsburških dednih deželah, kamor je spadala tudi Goriška grofija, je sle- dil upad pomena utrjenih naselij, kot je bilo Šmartno. Spremenil se je tudi način vojskovanja, zato obzidja niso imela več obrambnih funkcij. Na šmartensko obzidje so prislanjali stavbe, saj v tem času opaža- mo povečano gradbeno dejavnost.47 To potrjuje tudi popis hiš v jožefinskem katastru, ki so stale znotraj obzidja, saj jih kar osem ni imelo hišnih številk. Nekaj najpremožnejših družin, vsaj kar se nepre- mičnin tiče, je povečalo svoje površine. Tu naj omeni- mo zlasti družino Antona Gašparina, ki je imela po popisu v terezijanskem katastru 25 čampov površin, v jožefinskem pa že 76. Najpremožnejša družina, kar se nepremičnin tiče, je bila dobrih 20 let prej družina Ja- 44 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio, busta 104. 45 Perusini, Vita di popolo, str. 164. 46 Vilfan, Izročilo o kolonatu, str. 142. 47 Ščukovt, Obnova, str. 85. neza Vendramina. V 30-letnem obdobju je zemljišča verjetno prodala sovaščanom, saj v tabeli (Tabela 3) s premožnimi posamezniki ne srečamo nove družine. Morda so svojih 30 čampov prodali Antonu Gašpari- nu, ki se mu je obseg obdelovalnih in neobdelovalnih površin povečal za 51 čampov. Približno enako veli- kost zemljišč je ohranila družina de Reya. Podatkov za Imenje (Tabela 4) žal ne moremo primerjati, saj manjka dobršen del popisa iz terezijanskega katastra, vendar lahko zgolj s primerjavo dobljenih podatkov ugotovimo, da so v tem času dobrovski gospodje Col- loredo svoja zemljišča prodali vaščanom in kmetom iz okoliških vasi. Edina družina iz Imenja, katere stanje lahko primerjamo v obeh katastrih, je družina Blaža Gašparina, ki je imel leta 1752 9 čampov in 190 tavol. Kmetijo je nasledil Blažev sin Jožef Gašparin, ki je imel po popisu v jožefinskem katastru v Imenju 2 hiši ter 10 čampov in 183 tavol zemljišč. Pomen srenjskega zemljišča in lastništva živine Za kmete je bilo najpomembnejše obdelovalno zemljišče, brajda, to je terasirano obdelano zemljišče z mešano kulturo trte, sadnega drevja in posevkov, ter seveda redke njive s podobnimi vrstami kultur, ven- dar drugačnim razmerjem med površinami. Brajde so se raztezale takoj ob vasi ali ob ločenih zaselkih in hišah, ki so stale na vrhu oziroma na nedrsečem delu griča. Poseben pomen je imelo tudi skupno srenjsko zemljišče, ki so ga uživali vsi prebivalci vasi. Tu so do prepovedi cesarice Marije Terezije48 pasli živino 48 Zaradi bolezni živine, ki se je skupaj pasla po srenjskih paš- nikih, je Marija Terezija leta 1769 prepovedala skupno pašo (Comel, L’evoluzione, str. 24). Preglednica 2: Velikost nepremičnin v lasti delnih zakupnikov44 Zakupnik Velikost zemljišča, ki ga ima v Šmartnem v lasti Vrednost zemljišča Čamp četrtina tavola Franc Figar 0 0 0 0 Mihael Reja 0 0 0 0 Gregor Rožič 0 0 0 0 Martin Rožič 0 0 0 0 Štefan Rusjan 0 0 0 0 Blaž Simčič 0 0 0 0 Gašper Velišček 0 0 0 0 Mihael Vendramin 0 156 6 gold. 41 krajc. Mihael Vendramin 0 1 144 13 gold. 30 krajc. Lovrenc Simčič 1 35 37 gold. 30 krajc. Andrej Simčič 2 2 80 77 gold. 52 krajc. Anton Mušič pok. Andreja 3 15 79 gold. 53 krajc. Gregor Pirih 3 55 79 gold. 32 krajc. Martin Peršolja 3 3 196 108 gold. 36 krajc. Sebastijan Simčič 4 1 53 161 gold. 5 krajc. Anton Simčič pok. Jurija iz Zalega Brega 10 1 101 309 gold. 39 krajc. Janez Mušič 11 1 133 300 gold. 41 krajc. Janez Vendramin pok. Andreja 30 1 169 493 gold. 57 krajc. 14 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 49 ASG, Catasto Giuseppino, San Martino del Coglio, busta 132. Tabela 3: Lastniška struktura v Šmartnem na podlagi jožefinskega katastra49 Lastnik Število hiš Velikost zemljišča čamp četrtina tavola Filip Golob pok. Petra 1 0 0 0 Anton Marinič 1 0 0 0 Simon Mikuš 1 0 0 0 Valentin Mušič pok. Janeza 1 0 0 0 Martin Peršolja iz Imenja 1 0 0 0 Mihael Simčič 1 0 0 0 Anton Toroš iz Medane 1 0 0 0 Anton Velišček 1 0 0 0 Sebastijan Velišček 1 0 0 0 Ivana Figar, vdova po Blažu 2 0 0 0 Jakob de Reya iz Biljane 2 0 0 0 Cerkev iz Krasnega 3 0 0 0 Mihael Peršolja, sin Mihaela 0 0 3 133 Gregor Mušič pok. Mihaela 1 0 3 151 brata Janez in Mihael Simčič 0 0 3 119 Janez Simčič, sin Matije 0 0 3 119 Gašper Mavrič 0 0 0 83 Blaž Obidič 0 0 0 84 Andrej Simčič pok. Antona 0 1 143 Jožef Peršolja 2 1 1 5 Janez Vendramin pok. Mihaela 2 1 1 169 Sebastijan Simčič 0 1 1 188 Matija Kristančič iz Višnjevika 0 1 2 185 gospod Anton Prividali 0 2 22 Sebastijan Peršolja 1 2 2 151 Bratovščina sv. Janeza Evangelista 1 2 3 157 Anton Rožič pok. Kristjana 0 3 1 100 Anton Rožič pok. Mihaela 0 3 1 100 Anton Simčič pok. Štefana 1 3 2 25 Mušič, dediči po Blažu 1 3 2 47 Gregor Golob pok. Lovrenca 1 3 2 108 častiti Anton Prinčič iz Kozane 0 3 3 29 Anton Simčič in bratje po pok. Gregorju 0 4 70 Anton Mušič pok. Mihaela 0 4 3 159 Bratovščina Sv. Martina 1 5 3 185 Anton Peršolja pok. Sebastijana 0 6 1 210 Tomaž Gašparin iz Martinjaka 2 10 1 7 Rok Simčič pok. Bortolomeja iz Zalega Brega 0 11 1 64 Valentin Peršolja pok. Sebastijana 4 11 2 185 Cerkev iz Šmartnega 4+cerkev 11 3 206 Anton Zuljan iz Vipave 1 12 1 6 Jožef Zupančič z Dobrovega 1 12 1 49 Martin Peršolja, sin Lovrenca 18 2 13 Martin Mušič 1 20 2 146 Filip de Reya pok. Filipa 8 23 2 178 Skupnost Šmartno 0 34 3 124 Anton Gašparin pok. Antona 7 76 66 15 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 pod nadzorom skupnega vaškega pastirja, nato pa naj bi pasel vsak na svojem kosu. Enako je izpričano za Furlanijo.51 Srenjsko zemljišče je bilo bolj oddaljeno in spremenjeno v pašnik, medtem ko so bila zem- ljišča v bližini hiš obdelana in v zasebni lasti.52 Po popisu v jožefinskem katastru je bilo srenjsko zem- ljišče v Šmartnem v enem kosu, veliko pa je bilo 34 čampov (Tabela 3). V Imenju je skupnost imela 24 čampov (Tabela 4). Živina je imela v Goriških br- dih v obravnavanem obdobju veliko vrednost. Zaradi usmeritve v prodajo vina je bilo površin, namenjenih krmi, malo. Tako je imelo srenjsko zemljišče ne gle- de na ocenjeno nizko vrednost dejansko velik pomen za posamezno družino in za skupnost. Zaradi težko 50 ASG, Catasto Giuseppino, Imegna, busta 81. 51 Perusini, Vita di popolo, str. XVIII. 52 Prav tam, str. XIX. prevoznih cest in za oranje manj ugodne prsti, ki je zahtevala vprego 6 volov, so imeli lastniki goveje živi- ne posebno mesto v skupnosti. Družine s 4 do 6 vo- lovi so navadno nudile tudi storitve za sosede, kot so prevozi in oranje, ki so imele visoko ceno. To kažejo podatki v preglednici goveje živine, ki so jo zapisa- li v terezijanskem katastru. Volov, ki so bili potrebni za vleko in oranje, je bilo bistveno več kot krav. Za ugotavljanje razmerja med številom goveje živine in družinami bi potrebovali število slednjih. Za drugo polovico 18. stoletja nimamo točnih podatkov o šte- vilu družin v Šmartnem in Imenju. Določimo lahko le njihovo okvirno število, in sicer s pomočjo regi- stra hiš in ob predpostavki,53 da v posamezni hiši živi 53 Opis posestniške hiše Antona Gašparina na strani 17 namreč kaže, da je ta imel v okviru kompleksa domačije tudi najem- nika. Tabela 4: Lastniška struktura v Imenju na podlagi jožefinskega katastra50 Lastnik Število hiš Velikost zemljišča čamp četrtina tavola Anton Peršolja pok. Sebastijana 1 0 0 0 Štefan Kumar, sin Jožefa 1 0 0 0 Valentin Mušič pok. Janeza 1 0 0 0 Anton Peršolja pok. Sebastijana 1 0 0 0 Martin Peršolja 1 0 0 0 Mihael Peršolja, sin Štefana 1 0 0 0 Martin Peršolja 1 0 0 0 Anton Simčič pok. Gregorja 1 0 0 0 Anton Šfiligoj pok. Lovrenca 1 0 0 142 Martin Urbančič iz Brestja 0 0 0 101 Janez Simčič pok. Antona 0 0 3 43 Jožef Gašparin pok. Antona 0 0 3 58 Mihael Simčič pok. Jurija 1 0 3 177 Andrej Simčič, sin Antona 0 1 1 20 Anton Prividali pok. Janeza 0 1 1 50 Mušič, dediči po pok. Blažu pok. Antona 0 1 2 85 Bratovščina sv. Martina 0 2 1 129 Filip de Reya pok. Filipa 1 2 2 87 Rok Simčič pok. Bortolomeja 0 3 0 21 Blaž Gašparin pok. Antona 1 3 1 24 Mihael Simčič pok. Bortolomeja 1 3 2 156 Jožef Peršolja pok. Sebastijana 0 3 3 15 Mihael Mušič pok. Janeza 1 4 1 88 Štefan Peršolja pok. Štefana 1 4 2 11 Anton Simčič pok. Bortolomeja 1 5 2 32 Martin Mušič pok. Mihaela 0 6 62 Janez Toroš pok. Gašperja iz Medane 0 7 2 99 Cerkev iz Šmartnega 0 9 0 42 Jožef Gašparin pok. Blaža 2 10 0 183 Mihael Gašparin pok. Gregorja 0 11 1 42 Anton Gašparin pok. Antona 0 14 1 184 Anton Simčič pok. Gregorja 4 14 3 175 Martin Peršolja, sin Lovrenca 6 19 1 190 Anton Peršolja pok. Sebastijana 1 21 3 164 Skupnost iz Imenja 0 24 3 19 16 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 ena družina. V Šmartnem je naštetih 48 hiš oziroma stavb, od tega je ena vaška cerkev. Tako lahko približ- no ocenimo, da je v vasi živelo okoli 47 družin. 25 hišnih poglavarjev je imelo 66 volov, 9 krav in okoli56 13 telet (Tabela 5). Iz tega lahko sklepamo, da mar- sikatera družina ni imela goveje živine. V povezavi z zemljiškoposestno strukturo lahko ugotavljamo, kdo so bili posamezniki z večjim številom volov. Navadno so to bile premožne družine: Andrej Simčič, lastnik 6 volov, je imel 14 čampov obdelovalne površine, Filip de Reya, lastnik 7 volov, krave in teleta, je imel v lasti 27 čampov, Janez Vendramin pa je bil v tem času, kar se tiče velikosti zemljišč, največji posestnik v vasi. Redil je 4 vole in tele. Podobno je bilo v Imenju (Tabela 6), kjer je imela družina Gregorja Gašparina 11 čampov zemljišč ter je redila 6 volov, Blaž Gašparin z 10 čampi zemljišč pa je imel v lasti 5 volov. Martin Peršolja, ki je redil 7 volov, je imel 19 čampov zemljišč, Sebastijan Peršo- lja pa je imel 7 volov ter 21 čampov obdelovalnih in neobdelovalnih površin. Gre za družine, ki so imele v lasti največje površine v skupnosti. 54 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio, busta 104. 55 Uničen del popisne strani. Podatki so neberljivi. 56 Register ima poškodovan del strani, kjer je navedeno število telet. Iz števila živine je, kot že omenjeno, razvidno, da so pomembno mesto imeli voli. Uporabljali so jih pri oranju ravnih delov v brajdah, in sicer je bila potrebna vprega 6 volov.57 Verjetno so si jih vaščani, ki so imeli po dva vola, posojali med sabo. Tisti pa, ki jih niso imeli, so morali najeti soseda, ki je zemljišče preoral. Par volov so vpregli v dvokolesni voziček, imenovan koš, s katerim so tam, kjer je bila speljana taka ce- sta, ki je dopuščala prevoz, prevažali grozdje in druge pridelke. Nekateri pa niso imeli v najemu le zemljišč, temveč tudi živino. Ta najem, ki ga v jugovzhodnem delu Goriških brd v sočasnih virih do sedaj še ni bilo mogoče zaslediti, se tu omenja kot socida/sozida. Na- vajam primer pogodbe iz 24. marca 1819: »Andrej, sin Mihaela Simčiča iz Imenja, daje v na- jem – in socida – Antonu pokojnega Valentina Mariniča iz Vedrijana 3 krave, in sicer: kravo rdečko, staro 8 let, kravo, staro 1 leto, in 7 tednov staro telico, pod nasle- dnjimi pogoji: - da bo dobro skrbel za krave in jih hranil, - da se bodo mladiči delili na pol med oba, - če bo zanje slabo skrbel in se jim bo kaj zgodilo po nje- govi nemarnosti, bo moral lastniku povrniti vred- nost živali v denarju. Ocenjeno je, da je stara krava vredna 30 goldinarjev, 1-letna krava 15 goldinar- jev in 7-tedenska telica 7 goldinarjev. 57 ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, busta 15. Tabela 5: Lastniki in število živine v Šmartnem54 Lastnik Voli Krave Teleta Martin pok. Janeza 4 0 1 Luka Markočič pok. Janeza 1 1 1 Mihael Rožič pok. Antona 2 1 2 Janez Vendramin pok. Andreja 4 0 1 Filip de Reya pok. Sebastijana 7 1 1 Gregor Golob pok. Sebastijana 2 0 0 Ana Golob, vdova po Lovrencu 2 0 0 Jožef Peršolja pok. Andreja 2 0 0 Tomaž Peršolja pok. Štefana 2 0 0 Matija Peršolja pok. Sebastijana 0 1 0 Mihael Mušič pok. Andreja 4 0 0 Gregor Pirih pok. Janeza 0 2 0 Mihael Mušič pok. Janeza 0 2 0 Anton Musig pok. Andreja 4 0 0 Sebastijan Peršolja pok. Mohorja 2 0 0 ??55 6 0 0 ?? 6 0 0 ?? 4 0 0 ?? ?? 0 0 ?? ?? 0 6 Andrej Simčič pok. Štefana 6 0 1 Sebastijan Simčič pok. Mihaela 2 0 ?? Janez Krstnik Vendramin pok. Lovrenca 2 0 ?? Andrej Vendramin pok. Nikolaja 0 1 ?? Lovrenc Simčič pok. Štefana 2 0 ?? Skupaj 66 9 ?? 17 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 Pogodba traja 1 leto ter se podaljšuje in začenja ob sv. Martinu. Ko se bo pogodba zaključila, bodo ponovno ocenili vrednost obeh mladih krav in se bo nova vred- nost razdelila med oba, staro kravo pa bo moral vr- niti brez ocenitve v stanju, v kakršnem bo ob predaji. Stare krave ne sme uporabiti za vleko oziroma prevo- ze (tiro), v nasprotnem primeru bo lahko lastnik vse živali vzel že pred pretekom letne pogodbe.«58 Pogodba je sestavljena podobno kot tiste, ki jih v Furlaniji analizira Perusini (gl. op. 60). Najemnik je skrbel za živino in jo hranil ter je ni smel prodati. V Furlaniji so take oblike najema zajemale tudi drobni- co. Najemali so lahko eno ali več živali. Socialne razlike v bivanjski kulturi Različen pravnolastniški položaj je posameznika razvrščal v različno statusno skupino, povezano s pre- moženjskim stanjem. Temu je ustrezal tudi različen bivanjski standard, saj so bile socialne razlike vidne že v stavbah.61 Oba katastra sta s podatki precej skopa. 58 ASG, Giudizio distrettuale, Amichevoli convenzioni, busta 87. 59 ASG, Catasto Teresiano, Imegna e Gaugnaz, busta 48. 60 Soccida je zakupna pogodba, ki so jo poznali tudi v Furlaniji. Zelo razširjena je bila v obdobju 1414–1786 (Perusini, Vita di popolo, str. 133). Gre za najem živine: lastnik je živino oddal najemniku, ki jo je hranil in skrbel zanjo. Glede na pogodbo sta si lastnik in zakupnik delila gnoj, mleko ter mladiče. Ne- katere pogodbe so vsebovale klavzulo, da žival ne sme vleči (tiro), kar pomeni vprego za oranje in vožnjo (Perusini, Vita di popolo, str. 135). 61 Keršič, Kolon in gospodar, str. 96. Terezijanski zapiše zgolj62 dve opredelitvi, ki ustre- zata premoženjsko družbenemu statusu stanovalcev, in sicer: casa dominicale in casa collonica, torej hiša, v kateri prebiva lastnik, in hiša, v kateri prebiva zaku- pnik – kolon. Jožefinski kataster tema opredelitvama doda kategorijo dvorišča. V Imenju se v jožefinskem katastru kar v 9 primerih omenja hiša s pripadajo- čim dvoriščem, kar pomeni ograjen večji prostor pred kmečko hišo, namenjen hranjenju orodja ter drugim kmečkim opravilom. Ostale hiše takega prostora, zla- sti v obzidanem Šmartnem, niso imele, saj je bil nji- hov vhod povezan neposredno s cesto oziroma ulico. Terezijanski kataster v Šmartnem hiše popiše posebej in jih opredeli kot: kmečka posestniška hiša, kolon- ska hiša in najemniška hiša. 27 hiš, ki jih je imelo v lasti 23 oseb, je nosilo oznako kmečka posestniška hiša – casa rustica dominicale. 5 hiš je bilo opredeljenih kot kolonska hiša – casa collonica –, za 5 pa ni zapi- sano, kdo v njih biva ali kdo je lastnik, le da se dajejo v najem za določeno najemnino. Kakšne pa so bile razlike v hišah, opredeljenih kot kmečka posestniška hiša in kolonska hiša? Navedimo dva opisa hiš v la- sti leta 1828 umrlega Štefana Antona Gašparina iz Šmartnega. Hiša pod št. 14, opredeljena kot kmečka posestniška hiša, je imela dvorišče in vrtiček. V celoti je bila zidana in pokrita z valovitimi strešniki nad de- skami »in v dobrem stanju. V pritličju jo sestav ljajo: ku- hinja, garderoba, vhod, mezad, razdeljen na 4 kleti, ter 62 Terezijanski kataster za Kojsko in Dolnje Cerovo na primer zapiše tudi vrsto kritine (ASG, Catasto teresiano, Cerou in- feriore, busta 17; Quisca, busta 30). Tabela 6: Lastniki in število živine v Imenju59 Lastnik Voli Krave Teleta Andrej Simčič pok. Petra 2 0 0 Vincenc in bratje Simčič 4 0 0 Gregor Simčič pok. Valentina 0 0 1 Anton Gašparin pok. Jožefa 2 0 0 Baltazar Simčič pok. Adama 3 0 0 Anton Gašparin pok. Adama 2 0 0 Janez Gašparin pok. Adama 3 0 0 Mihael Pirih pok. Janeza 2 0 0 Gregor Gašparin pok. Mihaela 6 0 0 Lovrenc Simčič pok. Štefana 2 0 0 Janez Simčič pok. Mihaela 3 0 0 Lovrenc Gašparin pok. Adama 0 1 1 Simon Simčič pok. Štefana 2 0 0 Blaž Gašparin pok. Adama 5 0 0 Štefan Peršolja pok. Mohorja 2 0 0 Martin Peršolja pok. Kristjana 7 0 0 Janez Simčič pok. Štefana 2 0 0 Sebastijan Peršolja, dedič po Janezu 7 0 0 Peter Bavdaž pok. Mateja a sozida60 0 1 1 Mihael Peršolja pok. Antona 2 0 0 Skupaj 56 2 3 18 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 stopnišče za 1. nadstropje. Prvi del stopnic je iz kamna, drugi del iz lesa. V prvo nadstropje vodi tudi zunanje stopnišče iz 16 kamnitih stopnic, ki ga podpira podporni zid z železno ograjo in podestom. Tu je 5 sob, dvoranica, 2 sobici, hodnik in stranišče. Vsi prostori imajo tudi strop – tutto soffitato, vključno s poleg priključeno kuhinjo in sobico, ki jo ima v najemu Anton Simčič. Podstrešje je urejeno kot žitna kašča s podom, razdeljenim v 5 delov. Folador63 s kletjo spodaj in shrambo ima na vseh 4 stra- neh kamnit zid, pokrit je s strešniki nad deskami. Pod je iz velikih desk iz trdega lesa. Zraven sta majhen hlev in kašča s stropom z zunanjimi kamnitimi stopnicami s podpornim zidom. Stopnice vodijo v zgoraj postavlje- ni senik. Vse je zgrajeno iz kamna in pokrito s strešniki nad deskami. Velik hlev sestavljajo dva prostora in dva senika zgoraj. Grajen je iz kamna in pokrit s streš- niki nad letvani. Hlevček je kamnit in pokrit s skrlami. Dvorišče s sedmimi murvinimi drevesi je obzidano in z dvema kamnitima portaloma, od katerih ima eden vrata. 63 Furl. foladôr – kraj ali posoda, kjer se tlači in stiska grozdje (Pirona, Il nuovo, str. 329). Na zraven ležečem vrtičku je 6 starih murvinih dreves. Vse skupaj je vredno 2.000 goldinarjev. Če vrednosti od- bijemo hišni davek in letna popravila v vrednosti 360 goldinarjev, je vse skupaj vredno 1.640 goldinarjev.«64 V primerjavi z zgornjim opisom bivanjskega in gospodarskega kompleksa premožne družine so opisi hiš in hlevov, ki so jih imeli manj premožni vaščani, nekaj povsem drugega. Stavba, ki služi za hlev Ga- šparinovemu zakupniku Antonu Simčiču, je imela »zidovje v slabem stanju. Pokrita je s strešniki, ki so postavljeni delno nad planetami,65 delno nad deskami, in ima en prostor. Vredna je 90 goldinarjev, z odbitim davkom pa 80 goldinarjev.«66 Hiša, v kateri je bival zakupnik Janez Simčič, je imela zidovje v slabem sta- nju. »Pokrita je s korci, ki so postavljeni nad planetami. V pritličju sta kuhinja in hlev, v prvem nadstropju pa 64 ASG, Giudizio distrettuale, del circondario di Gorizia, Ven- tilazioni ereditarie, busta 83, inv. 92. 65 Opečnate plošče. 66 ASG, Giudizio distrettuale, del circondario di Gorizia, Ven- tilazioni ereditarie, busta 83, inv. 92. Kolonska hiša z gospodarskim poslopjem in gnojiščem v Imenju leta 1958 (fototeka Goriškega muzeja, foto: Karel Plestenjak). 19 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 dve sobi. Vredna je 100 goldinarjev.«69 Hiša, v kateri je bival Jožef Bastjančič, je imela zidovje v zmerno do- brem stanju. Pokrita je bila s strešniki, ki so ležali nad planetami. V pritličju sta bila dva hleva in majhna so- bica. V prvo nadstropje je vodilo kamnito stopnišče, ki so ga izklesali v Kozani, s podpornim zidom in ograjo iz desk v slabem stanju. Tu so bili kuhinja, dve sobi in žitna kašča pod streho. Hiša je bila vredna 170 goldinarjev. Opis hiše, v kateri je bival Jožef Ko- 67 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio, busta 104. 68 ASG, Catasto Teresiano, San Martino del Coglio, busta 104. 69 ASG, Giudizio distrettuale, del circondario di Gorizia, Ven- tilazioni ereditarie, busta 83, inv. 92. renjak, nas pouči, da je imela kuhinja v pritličju tudi krušno peč – forno.70 To pomeni, da je bil standard v večini hiš zgolj nizkoležeče ali talno ognjišče. Peč je torej pomenila, če lahko temu tako rečemo, nadstan- dard, saj se v popisih omenja posebej in je tudi pose- bej ocenjena, popisana pa je redko. Osnovni prostori v hišah so bili klet, v kateri so lahko hranili marsikaj, od pridelkov do vina, orodja in manjših živali, kot je perutnina, kuhinja z ognjiščem, soba in, če streha ni bila preslaba, na vrhu kašča. Zidovje in stopnice, ki so bile navadno zunanje, so bili pogosto slabo vezani 70 ASG, Giudizio distrettuale, del circondario di Gorizia, Ven- tilazioni ereditarie, busta 83, inv. 92. Tabela 7: Lastniki hiš v Šmartnem, ki niso bile dane v najem67 Lastnik Ledinsko ime Opredelitev hiše Valentin Rožič Nadgonjače kmečka posestniška hiša Luka Markočič pok. Janeza Sanza kmečka posestniška hiša Mihael Rožič pok. Antona Sanza kmečka posestniška hiša Peter Golob pok. Andreja Sanza kmečka posestniška hiša de Reya, dediči pok. Lovrenca U smulenca kmečka posestniška hiša de Reya, dediči pok. Lovrenca Gabrovica kmečka posestniška hiša Filip de Reya pok. Sebastijana Runk kmečka posestniška hiša Andrej Vendramin pok. Nikolaja Polje kmečka posestniška hiša Gregor Golob pok. Sebastijana Breg kmečka posestniška hiša Ana Golob, vdova po pok. Lovrencu Breg kmečka posestniška hiša Jožef Peršolja pok. Andreja U bošku kmečka posestniška hiša Tomaž Peršolja pok. Štefana U bošku kmečka posestniška hiša Matija Peršolja pok. Sebastijana U bošku kmečka posestniška hiša Mihael Mušič pok. Andreja Na njivi kmečka posestniška hiša Gregor Pirih pok. Janeza Kojnica kmečka posestniška hiša Mihael Mušič pok. Janeza U seunik kmečka posestniška hiša Mihael Mušič pok. Janeza Covagevica–Kovačevica kmečka posestniška hiša Anton Gašparin pok. Štefana Raunica kmečka posestniška hiša Valentin Peršolja pok. Sebastijana Raunica kmečka posestniška hiša Janez Mušič pok. Gregorja Polja kmečka posestniška hiša Sebastijan Zuljan pok. Nikolaja Mala brajda kmečka posestniška hiša Lovrenc Zuljan pok. Janeza Dražica–Drasica kmečka posestniška hiša Lovrenc Zuljan pok. Janeza Breg kmečka posestniška hiša Lovrenc Simčič pok. Štefana Braidica kmečka posestniška hiša Janez Krstnik Vendramin pok. Lovrenca Mladica kmečka posestniška hiša Franc Anton Zupančič pok. Antona Vrtič kmečka posestniška hiša Tabela 8: Lastniki hiš in njihovi zakupniki v Šmartnem68 Lastnik Opredelitev hiš Zakupnik Jezuitski kolegij kolonska hiša Martin Peršolja Filip de Reya kolonska hiša Franc Figar Filip de Reya pok. Sebastijana kolonska hiša Gregor Rožič Jezuitski kolegij kolonska hiša Martin Peršolja Cerkev sv. Marije Magdalene iz Krasna kolonska hiša Andrej Simčič Neznan kmečka najemniška hiša za 8 dukatov neznan Neznan kmečka najemniška hiša za 15 lir neznan Neznan kmečka najemniška hiša za 21 lir neznan Neznan kmečka najemniška hiša za 6 dukatov neznan Neznan kmečka najemniška hiša za 4 dukate neznan 20 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 z malto. Bivališča z več prostori, ločenimi stavbami, kot sta hlev in klet, in obzidanim dvoriščem so kazala na povečano gospodarsko dejavnost in s tem na so- cialno višji položaj njihovih lastnikov. Vstop skozi obzidan vhod na dvorišče je imel velik socialni po- men; kot tak je simboliziral socialno interakcijo med hišo in ulico. Obzidje je varovalo hišo v fizičnem smislu in ustvarjalo notranjo domeno, v okviru ka- tere se odprti prostor simulira kot zasebno zemljišče. Obzidanih dvorišč so se premožni, seveda če je bila za to prostorska možnost, raje posluževali v strnjenih jedrih naselij. Prav tako so z obzidjem obdali dvorišče premožni kmetje z bivališčem na samotnejšem kraju. V tem primeru je imelo obzidje tudi funkcijo varo- vanja pred krajo. V Šmartnem je bilo 48 hiš, vendar je bilo lastni- kov manj (Tabeli 4 in 7). Anton Gašparin je bil la- stnik desetih hiš, Filip de Reya je imel šest hiš in eno stavbo, ki je bila opredeljena kot skedenj, dediči de Reya pa dve hiši. Martin Mušič je imel dve hiši, od katerih je ena opredeljena kot gostilna v Šmartnem, in eno v Imenju. Prav tako je imel hiše v obeh va- seh Martin Peršolja, ki je očitno živel v Imenju. Tu je imel sedem stavb, od katerih je ena opredeljena kot klet in druga kot hlev, ter še osmo hišo v Šmartnem. Posebna omemba hleva ter kleti z lastno hišno števil- ko kaže, da je šlo za, za tedanje razmere, večje zidane stavbe na ločenih parcelah. To kaže na velik obseg kmetijske dejavnosti in premožnost lastnika. Ena iz- med možnih razlag je, da je Martin Peršolja – ali že njegovi predniki – obogatel ter s tem povečal kmetij- sko dejavnost in seveda pridelke, ki jih je moral skla- diščiti. V ta namen je zgradil oziroma uredil primer- ne prostore, ki jih ni mogel urediti v sklopu domačije, kjer je živel. Omemba, da je posamezna stavba hlev oziroma klet, kaže, da so imeli nekateri že posebna poslopja, namenjena gospodarski dejavnosti. Večina hiš je imela pod eno streho tako bivalne prostore kot hlev in klet. Premožni kmetje so hiše dajali v najem, druge pa so uporabljali sami in njihovi že poročeni otroci. Tako je imel posameznik več kot eno hišo, ki je bila opredeljena kot casa rustica dominicale. Otro- kom so premoženje oziroma nepremičnine predajali bodisi z darilno ali poročno pogodbo bodisi so jih podedovali na podlagi oporoke. Po eno hišo v Imenju in Šmartnem je imel tudi Mihael Peršolja. Premožnejši v Imenju je bil še An- ton Simčič, ki je imel v lasti tri hiše, skupaj z brati pa še dve.71 Posebno vprašanje se sproža ob omem- 71 ASG, Tavolare teresiano, Libri fondiari 1761–1891, Quader- no delle case, busta 180. Zapuščena kolonska hiša v Imenju leta 1958 (fototeka Goriškega muzeja, foto: Karel Plestenjak). 21 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 bah petih hiš, katerih lastnik ni zapisan (Tabela 8). V katastrskem popisu je zgolj zabeleženo, da so to najemniške hiše. Zanimivo je, da je bil za kataster pomembnejši podatek, da gre za najemniške hiše ter višina najemnine kot pa njihov lastnik. Na vprašanje, ali je bila lastnica teh stavb skupnost in so bile name- njene reševanju socialnih problemov oziroma zakaj prav v katastru srečamo tak nepopoln zapis, ne mo- remo odgovoriti. Kmečka hiša, »grajen in pokrit pro- stor, namenjen za stalno prebivanje kmečke družine«,72 se nam v luči teh ugotovitev kaže kot bivanjska enota, tesno povezana s socialnim položajem družine, ki je v njej bivala. Lastniki večjih in dražjih hiš so bili pre- možni posestniki, ki pa so bili lastniki tudi manjših, ki so jih dajali v najem. Med obema skupinama so bili manjši kmetje, ki so se po bivanjski kulturi glede na večje ali manjše premoženje približali bodisi pre- možnim posestnikom bodisi revnejšim zakupnikom. Zaključek Domovi, njihovi prebivalci in pripadajoča zemlja v Šmartnem in Imenju so v drugi polovici 18. stoletja sestavljali agrarno skupnost. Kraja sta bila povezana v cerkveno in samoupravno enoto. Ta mala kmečka skupnost se v luči primerjave stanja obeh katastrov kaže kot dinamična stvarnost, ki se je prilagajala šir- šim tržnim in političnim razmeram. Zemljišča so v razmaku 35 let zamenjala lastnike; nekatere družine so povečale svoja zemljišča, druge pa jih prodale. Na primeru terezijanskega in jožefinskega katastra za Šmartno lahko ugotavljamo, da se je proti koncu 18. stoletja povečalo število zakupnikov. Ti so zemljišča najemali pri enem ali več lastnikih. Zemljiška posest je bila razdrobljena na terasirane parcele z mešano kulturo vzdolž pobočij. Ta na videz arhaična zmes parcel v katastrskem popisu je pogosto rezultat pre- mišljene in preizkušane prilagoditve brajd gričevna- temu svetu, zložnim policam, pregibom, robovom, kopam in slemenom.73 Terase vzdolž pobočja so bile pogosto edina pot, ki je zavarovala prst pred od- plavljanjem in omogočila uspešno kmetovanje. Za obravnavano obdobje intenzivno obdelane površine so nastale na račun zmanjšanja pašnikov in travnikov, torej površin, namenjenih krmi živine. Tako je bila zmožnost gojenja večjega števila za kmečko gospo- darstvo potrebnih volov in drugega goveda eden od statusnih simbolov gospodarja in njegove domačije. Posestniki so bili tako lastniki večjega števila za ta- kratni kmečki obrat potrebnega goveda. Ugotavlja- mo pa tudi primer najema goveda, imenovan sozida, ki po obliki in imenu spominja na najeme v bližnji Furlaniji. Večje število hiš brez hišnih številk v Šmartnem kaže na naraščanje števila prebivalstva ter povečan 72 Vilfan, Kmečka hiša, str. 560. 73 Ilešič, Kmečka naselja, str. 28. obseg gradbene dejavnosti. Gradnja novih stano- vanjskih objektov, vezanih na šmartensko obzidje, odraža upad strateškega pomena Goriških brd v 18. stoletju. Gradnje utrdbenega značaja, kot je bilo ob- zidano Šmartno, so bile vezane na napete odnose ter vojne med Habsburžani in Beneško republiko v 16. in 17. stoletju. Gospodarska moč posestnikov je vi- dna tudi v vrednosti hiš in velikosti celotnega sklopa domačije. Število in diverzifikacija posameznih pro- storov kažeta na večji obseg gospodarske dejavnosti. Voditelji skupnosti so bili gospodarsko najmočnej- ši posamezniki, ki so jim bili prav zaradi njihovega ekonomskega stanja zaupani pomembni položaji pri njenem vodenju. S tem si je skupnost zagotovila naj- sposobnejše posameznike, ki so delali tudi v skupno dobro. Iz podatkov v obeh katastrih je razvidno, da so v Šmartnem večino zemljišč imeli v lasti bodisi vaščani ter njihova cerkev in njene ustanove bodisi posamezniki iz sosednjih vasi. Na primeru parcialnih podatkov za Imenje pa ugotavljamo, da je plemiška družina Colloredo, katere središče agrarne posesti v Goriških brdih je bilo Dobrovo, prodala svoja zem- ljišča. Večino so verjetno kupile gospodarsko močne družine iz Imenja, Šmartnega in sosednjih krajev. Zemljišča so obdelovali v lastni režiji ali jih dajali v zakup. Kljub temu, da je večino dela v gospodinjstvu še vedno opravljala družina, so člani skupnosti pri delovnih konicah pogosto pomagali drug drugemu. Družine z večjimi površinami so najemale dninarje in zaposlovale hlapce, pri čemer so imele prednost z njimi povezane družine zakupnikov in sorodnikov. To je verjetno imelo posledice za delovne odnose in odnose moči znotraj vsakega gospodinjstva in agro- sistema celotne lokalne skupnosti, ki je bila organi- zirana iz mreže socialnih odnosov. Članstvo v vaških skupnostih je pomenilo tudi ekonomsko varnost v okvirih, ki jih je lahko zagotavljala skupnost. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ASG – Archivio di stato di Gorizia Archivio Coronini Cronbeg Catasti sec. XIX–XX, Elaborati Catasto Giuseppino Catasto Teresiano Giudizio distrettuale del circondario di Gorizia, Anteatti del Giudizio distrettuale di Quisca (tran- ne le localita di Visnovico, Vipulzano, Cosana, Vedrignano). Ceduti nel 1846 al Giudizio Distre- tuale del Circondario, Contratti degl'instromenti ut amichevoli convenzioni dell'anno 1819. Ufficio tavolare, Libri fondiari 1761–1891 ŽAK – Župnijski arhiv Kojsko Pridige I, 1. 7. 1894–28. 12. 1895. 22 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 LITERATURA Barbina, Guido in Battigelli, Franca: Il paesaggio agrario friulano dalla fine dell'amministrazione veneta all'annessione al regno d'Italia. Contributi per la storia del paesaggio rurale nel Friuli-Venezia Giulia: ricerche svolte per conto della regione Auto- noma Friuli-Venezia Giulia. Pordenone: Grafi- che Editoriali Artistiche Pordenonesi, 1980, str. 339–369. Béaur, Gérard in Chevet, Jean Michel: Institutional changes and agricultural growth. Property rights, land market and economic growth in the european countryside (ur. Gérard Béaur, Phillipp Scho- field, Jean Michel Chevet in Maria Teresa Perez Picazo). Turnhout: Brepols publishers, 2013, str. 19–68. Beguš, Ines: Avtonomija in ekonomija Nadiških dolin v Beneški republiki. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015. Comel, Alvise: L'evoluzione storica dell'agricoltura go- riziana dal 1300 al 1765. Gorizia: Stab tip. Gori- ziano, 1928. Dorsi, Pierpaolo: Sodstvo prve stopnje v grofijah Gorica in Gradišče 1740–1848. Pravo-zgodovi- na-arhivi (ur. Jože Žontar). Ljubljana: Arhiv Re- publike Slovenije, 2000, str. 97–123. Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovi- no slovenskega ozemlja – 1. del. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 283–338. Gomiršek, Tanja: Brestje in Kojsko: upravni in kultur- ni center Brd do 1945. Nova Gorica: Goriški mu- zej, 2009. Gomiršek, Tanja: Vila Vipolže od prve omembe do da- nes. Nova Gorica: Goriški muzej, 2015. Gomiršek, Tanja: Vrste zakupnih pogodb v Goriških brdih v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski ča- sopis 71, 2017, št. 1–2, str. 164–185. Ilešič, Svetozar: Kmečka naselja na Primorskem. Ljub- ljana: DZS, 1949. Keršič, Irena: Kolon in gospodar – dva načina življe- nja in dve stanovanjski kulturi. Etnolog 2, 1992, št. 1, str. 95–136. Laslett, Peter: The world we have lost. London: Rout- ledge, 2005. Makuc, Neva: Brda in Brici v habsburško-beneških vojnah. Poznogotski krilni oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem (1515) in življenje v Brdih v 16. stoletju (ur. Neva Makuc in Petra Kolenc). Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 67–77. Marušič, Branko: Šmartno: avstrijsko-beneški vojni (1508–1521 in 1615–1617). Deskle: Salonit An- hovo, 2005. Natek, Milan: Pomen franciscejskega katastra za agrarno-geografska proučevanja. Geografski vest- nik 51, 1979, str. 97–107. Nusdorfer-Vuksanović, Metka in Rosa, Jurij in Vi- drih-Lavrenčič, Lilijana: Občinska središča v ob- dobju 1814–1961 na območju sedanjih občin Aj- dovščina, Nova Gorica in Tolmin. Nova Gorica: Pokrajinski arhivski muzej, 1991. Overton, Mark: Agricultural revolution in England: the transformation of the agrarian economy 1500– 1850. Cambridge: Cambridge University Press, 1996. Pavlin, Vojko: Primer uveljavljanja kupnega prava in kolonata na Goriškem 16. stoletja. Goriški letnik 28, 2001, str. 289–302. Perusini, Gaetano: Vita di popolo in Friuli: patti agrari e consuetudini tradizionali. Firenze: Leo S. Olsch- ki editore, 1961. Pirona, Giulio Andrea in Carletti, Ercole in Corgna- li, Giovanni Battista: Il nuovo Pirona. Vocabolario friulano. Udine: Società filologica friulana, 2004. Redmond, René: Religija in družba v Evropi. Ljub- ljana: *cf, 2005. Sahlins, Marshall: Ekonomika kamene dobe. Ljublja- na: *cf, 1999. Sedej, Ivan: Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto (problematika ljudske umetnosti in turiz- ma). Etnolog 2, 1992, št. 1, str. 79–94. Stres, Peter: Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško-Gradiščanske do konca prve svetovne vojne. Goriški letnik, 1987, št. 12–14, str. 175–203. Ščukovt, Andrejka: Obnova naselbinskega spomeni- ka Šmartno v Brdih. Poznogotski krilni oltar v cer- kvi sv. Križa v Kojskem (1515) in življenje v Brdih v 16. stoletju (ur. Neva Makuc in Petra Kolenc). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 79–94. Vilfan, Sergij: Agrarna premoženjska razmerja. Go- spodarska in družbena zgodovina Slovencev (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan), 2. zvezek. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980, str. 279–353. Vilfan, Sergij: Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih. Etnolog 2, 1992, št. 1, str. 137‒150. Zuljan Kumar, Danila: Leksemi romanskega izvora v briški vinogradniško-vinarski terminologiji. Izve- stje raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 2008, št. 5, str. 12‒16. 23 2021 TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 S U M M A R Y Rural community in light of socio-economic differences: Šmartno and Imenje in the se- cond half of the eighteenth century The settlement of Šmartno in the Goriška Brda, declared a cultural monument in 1985, was fortified with a wall and towers during the Habsburg-Vene- tian Wars in the sixteenth and seventeenth centuries. The place lost its strategic importance in the eight- eenth century, when it gradually began to reflect a “pronouncedly rural character of its inhabitants”. In accordance with the medieval tradition, villages in the Goriška Brda formed communities headed by a mayor, with the assistance of village elders. Mayors, elders, community representatives in land transac- tions and property inventories, church caretakers, as well as leaders and members of church brotherhoods were wealthy and respectable members of the com- munity. Unlike the rest of the population, they were often well-versed in writing. Most landed property in Šmartno was in the hands of villagers and the vil- lage church and its institutions or in the hands of farmers and churches from the neighbouring vil- lages. The owners cultivated their land by themselves or they gave it in lease. The lease payment was speci- fied by reference to the commercially most valuable produce, that is, grapes and wine, respectively. The most important area under cultivation for farmers was brajda (terraced land with mixed culture) and it was used for the production of vines, fruit trees, and crops. The prioritised cultivation of vine created a shortage of land needed to produce fodder for live- stock, which was indispensable for ploughing and transports on the farm. As is evident from the list of livestock owners, less than half of families owned one or more livestock units. These were also considered the wealthiest families in terms of real estate owner- ship, and like land plots, they could also lease out their livestock. The third factor distinguishing the two status groups was the size of dwellings and their equipment. Leaseholders usually represented the poor social stratum and resided in modest dwellings. Even though the dwellings were owned by wealthy members of the community, they were small, had a limited number of rooms, and were poorly main- tained. Another aspect of the wealthy landowners’ social status was their large dwellings with walled- in courtyards. The yields from extensive estates were stored in a number of separate designated buildings. The entire community functioned as a coherent and interdependent system in which all inhabitants were considered its crucial elements. 24 2021TANJA GOMIRŠEK: KMEČKA SKUPNOST V LUČI DRUŽBENO-SOCIALNIH RAZLIK: ŠMARTNO IN IMENJE ..., 5–24 Pogled na Šmartno znotraj obzidja (fototeka ZTKMŠ Brda, foto: Damijan Simčič – Zoso Photography). Vzhodni obrambni stolp v sklopu naselja Šmartno (fototeka ZTKMŠ Brda, foto: Damijan Simčič – Zoso Photography). 25 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 069(497.4-4) Prejeto: 1. 12. 2020 Jernej Kotar dr., kustos, Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI–1000 Ljubljana E-pošta: Jernej.Kotar@nms.si Ustanovitev Deželnega muzeja v Ljubljani IZVLEČEK Narodni muzej Slovenije je druga najstarejša slovenska znanstvena ustanova in bo 15. oktobra 2021 kot nepo- sredni naslednik kranjskega Deželnega muzeja praznoval dvestoletnico obstoja. Kot datum nastanka je obveljal dan, ko so deželni stanovi sprejeli sklep o njegovi ustanovitvi, čeprav je zares zaživel šele s postavitvijo prvih razstav in odprtjem za javnost okroglo desetletje pozneje. Oblikovanje muzeja v Ljubljani se tako v marsičem razlikuje od sorodnih institucij, ki so v tem času nastajale v deželnih prestolnicah Avstrijskega cesarstva. Prispevek obravnava ustanovitveno obdobje (1821–1831), v katerem so bili kljub mnogim težavam osnovani trdni temelji za prihodnji razvoj ustanove. KLJUČNE BESEDE Deželni muzej, Narodni muzej Slovenije, Kranjska, Ljubljana, deželni stanovi, Franc Hohenwart, Jožef Kamilo Schmidburg ABSTRACT ESTABLISHMENT OF THE PROVINCIAL MUSEUM IN LJUBLJANA The National Museum of Slovenia is the second oldest scientific institution in Slovenia and will celebrate its two-hundredth anniversary on 15 October 2021 as the direct successor of the Carniolan Provincial Museum. The officially recognised date of its creation was the day when the provincial estates passed the conclusion on its establish- ment, even though the museum only commenced its operations by organising the first exhibitions and opening its doors to the public about a decade later. The formation of the museum in Ljubljana therefore differs in many ways from similar institutions that were emerging in other provincial capitals across the Austrian Empire. The article discusses the founding period of the museum (1821–1831), during which, in spite of many difficulties, solid foundations were laid for its future development. KEY WORDS Provincial Museum, National Museum of Slovenia, Carniola, Ljubljana, provincial estates, Franz von Hohenwart, Joseph Camillo von Schmidburg 26 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 Uvod Dolgo 19. stoletje, ki je trajalo od izbruha franco- ske revolucije leta 1789 do konca prve svetovne voj- ne leta 1918, je prelomna doba v človeški zgodovini. Nikdar prej ni v tako kratkem času prišlo do tako velikih sprememb. Napoleonske vojne, industrijska revolucija, ukinitev fevdalizma, razmah nacional- nih gibanj, razvoj parlamentarizma, pojav političnih strank in izjemen napredek znanosti so samo nekate- ri temeljni procesi tega obdobja. Začeli so se v Zaho- dni Evropi in se nato postopno razširili po vsej celini, tudi v slovenski prostor. Kranjska, ki je bila dolga stoletja na politični pe- riferiji, se je v prvi četrtini 19. stoletja za kratek čas znašla v žarišču evropskega dogajanja. Napoleonske vojne ji niso prinesle le štiriletne francoske okupacije in vključitve v Ilirske province, temveč tudi trajnej- še posledice. Osvoboditev leta 1813 jo je vrnila pod oblast avstrijskega cesarja ter med velikim delom prebivalstva okrepila domoljubje in pripadnost dina- stiji, ki je tu vladala že skoraj pol tisočletja. Dežela se je v središču evropske politike znašla leta 1821, ko je gostila več mesecev trajajoči ljubljanski kongres, na katerem so ukrepali zoper revolucionarna gibanja na ozemlju današnje Italije. Udeležili so se ga predstav- niki domače in tuje elite, Ljubljana pa je postala pri- zorišče živahnega družbenega dogajanja. Verjetno ni naključje, da je ravno v omenjenem letu nastala pobuda za ustanovitev muzeja, ki bi zbi- ral, hranil, preučeval in javnosti predstavljal pretekle in sodobne dosežke dežele in njenih prebivalcev. Zgled so lahko našli v deželnih prestolnicah Avstrij- skega cesarstva, kjer so v desetletju pred tem nastale takšne ustanove. Prva je vzniknila leta 1811 v Grad- cu, druga leta 1817 v Brnu in tretja leta 1818 v Pragi.1 Čeprav naj bi graški Joanneum v skladu s svojim sta- tutom pokrival vse notranjeavstrijske dežele, je v pra- ksi ostal omejen le na Štajersko.2 Kranjski domoljubi so se torej leta 1821 med prvimi v monarhiji podali na pot ustanovitve lastnega muzeja. Nastajanje Deželnega muzeja v Ljubljani (1821–1831) Narodni muzej Slovenije je kot naslednik kranj- skega Deželnega muzeja za Botaničnim vrtom, usta- novljenim leta 1810, druga najstarejša znanstvena ustanova z neprekinjenim delovanjem na slovenskih tleh. Že od samega začetka se je ukvarjal z zbiranjem, preučevanjem in nekoliko pozneje še razstavljanjem bogatega naravoslovnega, kulturnozgodovinskega in arheološkega gradiva, ki se je skozi stoletja nabralo 1 Muzej v Budimpešti je bil ustanovljen že leta 1802, vendar na oblikovanje muzeja v Ljubljani ni imel večjega vpliva. 2 Erzherzog Johann, Gründungsstatuten des Joanneums, str. 8–11. na Kranjskem, ter bil hkrati namenjen promociji do- sežkov domače industrije in obrti. Doslej je izšlo ne- kaj kratkih preglednih člankov o njegovi zgodovini, vendar še vedno manjka bolj poglobljena in obširnej- ša študija. Obeležitev 200-letnice obstoja je dala nov zagon za preučevanje te tematike in temeljito analizo dokaj nepoznanega muzejskega arhiva. V nadaljeva- nju bo predstavljeno prvo desetletje delovanja usta- nove, ki velja za ključno obdobje v njeni zgodovini. Ustanovitev muzeja v Ljubljani ni bila enkraten dogodek, temveč desetletje dolg proces. Začel se je v času ljubljanskega kongresa in končal z odprtjem prve razstave oktobra 1831. Potrebo po muzeju je prepoznal že vsestransko izobraženi podjetnik in mecen baron Žiga Zois pl. Edelstein (1747–1819), ki je na potovanjih po Evropi videl kabinete za hrambo naravoslovnega, kulturnozgodovinskega in arheolo- škega gradiva. Temelje zanj je nameraval položiti s predajo bogate mineraloške zbirke in obsežne knjiž- nice deželi Kranjski, vendar so napoleonske vojne in rekvizicije močno načele njegovo blagostanje, zato je moral načrte opustiti. Zadnja leta življenja ga je naj- bolj skrbela usoda dragocene mineraloške zbirke, ki je nastajala petinštirideset let in je bila izjemna tudi v evropskem merilu. Zapustiti jo je želel domovini, a se je zavedal, da jo bodo njegovi dediči zaradi vse večjih finančnih težav prisiljeni prodati. Najbolj se je bal, da bi bila za Kranjsko izgubljena, če bi jo kupil in odpeljal kak tujec.3 Kot bo pokazano v nadalje- vanju, se črnoglede misli priletnega barona na srečo niso uresničile. V letih po koncu francoske okupacije je ideja o ustanovitvi muzeja, dodatno motivirana z zgledom štajerskega Joanneuma, zagotovo krožila med dolo- čenim krogom kranjskih izobražencev, četudi zna- ni viri tega neposredno ne potrjujejo.4 Razmere za takšen podvig so bile tedaj zelo neugodne, saj se je morala dežela najprej resno spoprijeti s političnimi, družbenimi in gospodarskimi posledicami vojne.5 Nadvse ugodne pa so postale leta 1821, ko je Ljub- ljana gostila kongres Svete alianse, ki se ga je poleg štirih evropskih vladarjev udeležilo še več sto diplo- matov in drugih visokih gostov. Ob tej priložnosti je prestolnica z okrog 20.000 prebivalci dobila poso- dobljeno javno infrastrukturo, a še vedno ni premogla ustanove, v kateri bi udeležencem predstavila narav- ne in kulturne znamenitosti dežele ter dosežke do- mače industrije. Tega so se nekateri zavedali, zato so za uresničitev zamisli izkoristili navzočnost Franca I. in drugih avstrijskih vplivnežev. V ospredje je stopil takratni ilirski guverner Joseph grof Swéerts-Sporck, 3 Hochenwart, Rede des Herrn Grafen, str. 7–8. 4 Alfons Müllner je prepričljivo dokazal, da Hitzingerjeva na- vedba, da naj bi francoska zasedba stanovom preprečila že leta 1809 načrtovano ustanovitev muzeja, nima opore v virih (Müllner, Die Geschichte V/1, str. 7–8; prim. Hitzinger, Ein früherer Versuch, str. 87). 5 Prim. Illyrisches Blatt, št. 6, 9. 2. 1827, str. 21. 27 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 ki je zgodaj spomladi 1821 željo po ustanovitvi do- movinskega muzeja, kakršnega je imelo že več dežel v monarhiji, izrazil cesarju in dobil od njega načelno soglasje. Čeprav je ostalo le pri ustni privolitvi, so se pobudniki nemudoma lotili dela.6 Kot dokazuje pismo Jožefa pl. Dietricha z dne 1. marca 1823, so resne priprave potekale že aprila 1821. Znani podjetnik je bil med prvimi podporniki nastajajočega muzeja, saj mu je s seznamom, datira- nim s 1. majem 1821, namenil 488 vzorčnih proizvo- dov iz svojih tržiških železarskih delavnic.7 V pripra- ve se je dejavno vključil tudi ljubljanski gubernij, ki 6 Müllner, Die Geschichte V/1, str. 8. 7 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 6. Podarjeni predmeti so bili v času nastanka pisma (1. marca 1823) še vedno skladiščeni v Tržiču in so čakali na prevoz v muzej. Donacija ni bila naključna, saj je bil Jožef pl. Dietrich (1780–1855), od leta 1824 baron, strasten zbiratelj vsakovrstnih starin. Lastnik tržiškega go- spostva in tamkajšnjih železarskih obratov je bil od leta 1819 do smrti. O Dietrichu, njegovih tržiških delavnicah in daro- vani zbirki predmetov gl. Oitzl, Zapuščina tržiških kovačev, str. 559–577; Oitzl, Med »fužinarstvom« in industrializacijo, str. 144. je dobra dva tedna po koncu kongresa v Prago, Brno in Gradec poslal prošnjo, naj mu posredujejo statu- te in drugo pomembno dokumentacijo tamkajšnjih muzejev.8 Na osnovi prejetih odgovorov je ljubljanski škof Avguštin Gruber9 na seji stanovskega poverje- niškega urada 4. julija predlagal ustanovitev muzeja v Ljubljani. V obsežnem referatu je poudaril, da se to lahko uresniči le s pomočjo deželnih stanov, in hkrati opozoril, da Kranjski ne primanjkuje gradiva za zbir- ke, saj se lahko pohvali s pestro geološko sestavo tal, rimskimi naselbinami in bogato zgodovino. Spomnil je tudi, da mnoge dežele prekaša v daljši tradiciji so- delovanja v znanstvene in splošno koristne namene, ki ga poosebljata leta 1693 ustanovljena Academia operosorum Labacensium ter leta 1767 osnovano Dru- štvo za poljedelstvo in koristne umetnosti na Kranj- 8 Mal, Vodnik po zbirkah, str. 6. 9 Avguštin Gruber (1763–1835) je bil ljubljanski škof v letih 1816–1823. V tem kratkem obdobju se je naučil slovenske- ga jezika in odigral eno ključnih vlog pri ustanovitvi muze- ja v Ljubljani (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi217754/ [8. 12. 2020]). Andrej Janez Herrlein: Baron Žiga Zois pl. Edelstein, prvi pobudnik ustanovitve muzeja za Kranjsko (hrani NMS). 28 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 skem. Nikoli pa ni bilo pravega središča za znanstve- no delo, zato bi to vlogo lahko prevzel muzej.10 Gruber je bil najbolj naklonjen zgledovanju po Joanneumu, zlasti kar se tiče zbiralne politike. S po- dročja zgodovinopisja bi zbirali vsakovrstne listine v izvirniku ali diplomatično točnem prepisu, rokopise in vse starejše spisovno gradivo, grbe, rodovnike, pe- čatnike, zgodovinske napise, nagrobnike in vse arheo- loško gradivo. V galeriji bi shranjevali slike za deželo zaslužnih mož, o katerih bi nabirali tudi biografske podatke, v poseben etnografski oddelek pa bi se ste- kali opisi in slike narodnih noš in stavb, ljudske pri- povedke, pravljice, ženitovanjske ter družabne šege in navade ter narodne pesmi in napevi.11 Škof je vlogo muzeja razumel precej širše od zbiranja predmetov. Pridobival bi statistične opise posameznih okrajev ter geodetske in geografske elaborate (astronomske določitve krajev, višinska merjenja, razmejitve itd.), poleg naravoslovnih zbirk pa bi razstavljal naravne surovine in njihovo predelavo v industriji ne glede na ožje deželne meje. Vseboval bi torej industrijsko- -obrtni in trgovinski oddelek, kjer bi bili na ogled poljedelski in obrtni stroji ter aparati in instrumenti, 10 Illyrisches Blatt, št. 6, 9. 2. 1827, str. 21. 11 Mal, Vodnik po zbirkah, str. 6–7. ki bi služili pri pouku fizike in mehanike. Poleg zbi- ranja in urejanja gradiva bi bil eden glavnih namenov ustanove prav izobraževanje. Po vzoru Joanneuma je bila v prihodnosti predvidena združitev muzeja s po- sebno šolo, do takrat pa naj bi skrbel vsaj za izdajanje letnih poslovnih poročil in strokovnih člankov o mu- zejski tematiki in razstavljenih predmetih.12 Referent se je nadalje osredotočil tudi na sredstva, potrebna za ustanovitev muzeja. Šlo je predvsem za vprašanja osebja, financ in prostorov za zbirke. Po moravskem zgledu, kjer je pri nastanku ustanove so- delovalo c. k. Moravsko-šlezijsko društvo za pospe- ševanje poljedelstva, naravoslovja in domoznanstva (k. k. Mährisch-Schlesische Gesellschaft zur Beförderung des Ackerbaues, der Natur- und Landeskunde), je bila za vodjo predlagana Kranjska kmetijska družba, ka- tere kurator, direktor in sekretar bi skrbeli za zadeve muzeja.13 Ta bi moral za začetek dobiti le lastnega kustosa, ki bi shranjeval in urejal predmete, dokler ne bi bilo mogoče povečanje s pomočniki nižjih ka- tegorij. Denarna sredstva bi po eni strani zagotovili z 12 Prav tam, str. 7. 13 Zgledovanje po moravskem muzeju v Brnu je vidno tudi iz nekoliko mlajših dokumentov (na primer Arhiv NMS, šk. 1822, št. 2 [29. 6. 1822]). Od 488 darovanih predmetov iz Dietrichovih tržiških železarskih delavnic se jih je ohranilo le nekaj, med njimi zgornji dve kosi na fotografiji (inv. št. N 32655, N 32657 in N 32656) (foto: Tomaž Lazar). 29 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 letnimi prispevki plemstva, duhovščine, posestnikov, učenjakov, trgovcev idr., po drugi strani pa bi stano- vi pri cesarju posredovali za 1.000 goldinarjev letne subvencije iz provincialnega fonda. Nazadnje je bilo sklenjeno, da bodo predlog o ustanovitvi predložili v obravnavo na jesenskem zasedanju deželnih stanov.14 Oktobra, le nekaj dni pred težko pričakovanim deželnim zborom, je gubernij pisal Gruberju in mu pojasnil, da ustanovitev muzeja sodi v delokrog sta- nov in da bi moralo zbiranje denarnih prispevkov potekati prek stanovskega poverjeniškega urada in ne prek okrožnih uradov, kot je bilo sprva predvideno. Glede zaprošene finančne pomoči iz provincialnega fonda ali stanovske podpore pa bi bilo treba počaka- ti do cesarjeve odločitve, ali bo stanovom prepustil upravljanje omenjenega fonda ali jim za delovanje dodelil samo določena sredstva.15 Pomemben mejnik na poti nastajanja muzeja je zasedanje deželnega zbora 15. oktobra 1821. Pred- log in načrt ustanovitve je zbranim pod predsed- 14 Müllner, Die Geschichte V/1, str. 8–9. 15 Prav tam, str. 9. stvom guvernerja in stanovskega predsednika grofa Swéerts-Sporcka podal škof Gruber, ki je bil gonilna sila priprav ter je zaradi svoje funkcije med deželani užival velik ugled in avtoriteto.16 Navzoči so ju sogla- sno potrdili in sklenili, da je treba od cesarja dobiti dovoljenje in vprašati Kranjsko kmetijsko družbo, ali je pripravljena prevzeti upravljanje muzeja, katerega vodenje so si pridržali stanovi. Gubernij je novembra na Dunaj poslal poročilo, študijska dvorna komisija pa mu je decembra v odgovoru svetovala, da ni pri- merno že na tej točki o namerah stanov obvestiti ce- sarja in ga prositi za odobritev, temveč bi bilo treba najprej predložiti podroben načrt o zbirkah, osebju, vodstvu, denarnih sredstvih in prostorih.17 Po nekajmesečnem zatišju so ustanovitvene pri- prave s polno paro znova stekle zgodaj poleti 1822. Zastoj je bil posledica čakanja na cesarjevo potrditev na novembrskem občnem zboru izvoljenih kandida- tov za predsednika in sekretarja Kranjske kmetijske 16 Seznam udeležencev deželnega zbora je objavljen v Müllner, Die Geschichte V/1, str. 9. 17 Müllner, Die Geschichte V/1, str. 10. Ljubljanski škof Avguštin Gruber (1816–1823) (hrani Nadškofija Ljubljana). 30 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 družbe, ki je bila izdana šele 7. aprila 1822.18 Gu- verner je pripravo podrobnega načrta, ki ga je zahte- vala študijska dvorna komisija, kmalu zatem zaupal družbinemu predsedniku Janezu Nepomuku baronu Busetu (1753–1837)19 in mu predal potrebno doku- mentacijo, med drugim statut Joanneuma in šema- tizem Moravsko-šlezijskega društva za pospeševanje poljedelstva, naravoslovja in domoznanstva iz leta 1815. Naročil mu je še, naj se o vsem posvetuje s ško- fom Gruberjem. Čez približno dva meseca je vod- stvo družbe izvedlo posvet in 29. junija stanovskemu poverjeniškemu uradu sporočilo, da je pripravljeno po moravskem vzoru prevzeti začasno upravljanje muzeja pod navedenimi pogoji, stanovi pa naj za muzejske zadeve izvolijo enega sekretarja. Zavedalo se je, da bo eden največjih izzivov iskanje primernih prostorov, zato je svetovalo uporabo praznega dru- gega nadstropja stanovske hiše v neposredni bližini Lontovža, v kateri je bil shranjen stanovski arhiv. Za začasnega kustosa je direkcija družbe predlagala gu- 18 Arhiv NMS, šk. 1822, št. 1. Za predsednika je bil izvoljen Janez Nepomuk baron Buset, za sekretarja pa Janez Nepo- muk Gandin pl. Lilienstein (Annalen der kaiserl. königl. Land- wirthschafts-Gesellschaft in Laibach, let. 1822 in 1823, 1830, str. 33–34). 19 O Janezu Nepomuku baronu Busetu gl. https://www.sloven- ska-biografija.si/rodbina/sbi1019530/ (8. 12. 2020). bernialnega sekretarja Benedikta Mansueta pl. Fra- deneka, ki je stanoval v prvem nadstropju omenjene hiše. Z zbiranjem predmetov bi lahko začeli takoj, ko bodo na voljo ustrezni prostori, pri ureditvi in vzdr- ževanju katerih je bila družba pripravljena sodelovati v okviru svojih zmožnosti.20 Ravno v tem času, 27. junija 1822, je prišlo do zamenjave na mestu ilirskega guvernerja, in sicer je grofa Swéerts-Sporcka nasledil Jožef Kamilo baron Schmidburg.21 V Ljubljano je prišel šele v začetku oktobra, vendar so bila poleti prizadevanja za reši- tev prostorskega vprašanja kljub temu v polnem teku. Stanovi so bili naklonjeni predlogu Kranjske kmetij- ske družbe, zato so se začeli postopki za pridobitev drugega nadstropja Pogačnikove hiše na Salendrovi ulici št. 195. Družba je 26. julija gubernij prosila ne le za predajo zgornje etaže, temveč tudi za prosti del pritličja ter za odobritev in kritje predvidenih stro- škov obnove.22 V odgovoru, prejetem dober mesec 20 Arhiv NMS, šk. 1822, št. 2. 21 https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi544124/ (28. 10. 2020). Schmidburg je kot predsednik koroških deželnih sta- nov leta 1820 izdelal podroben načrt za ustanovitev muzeja v Celovcu, do katere je prišlo šele leta 1844 (Mal, Vodnik po zbirkah, str. 9). 22 Arhiv NMS, šk. 1822, št. 9/1 (stara sig. Nr. 73). Pritlični pro- stori so bili predvideni za stanovanje pisarniškega pomočnika. Rušenje ob potresu poškodovane stavbe na križišču Salendrove in Gosposke ulice. Tik za njo je še stala Pogačnikova hiša, v kateri je imel muzej svoje prve prostore (SI ZAL LJU 342, Zbirka fotografij, E16-019; avtor: Wilhelm Helfer, Ljubljana, 1895). 31 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 dni pozneje, je bilo prošnji ugodeno in določeno, da se lahko od prihodnjega mihaelovega (29. septem- ber) sklene najemna pogodba za najemnino v višini 150 goldinarjev letno. Odprto je ostalo le vprašanje pritličja, za katero je bilo odrejeno, da mora v njem bivati družbin pisarniški pomočnik, ki bo opravljal tudi naloge hišnika, sicer ne bo oddano in bo najem znašal 130 goldinarjev.23 Prav to določilo je privedlo do leto dni dolgih zapletov. Okrožni urad Ljubljana v imenu provincialnega fonda kot najemodajalec in Kranjska kmetijska družba kot najemojemalka sta 28. septembra podpisala pogodbo, s katero je najem- nik dobil drugo nadstropje, del pritličja in pravico do uporabe podstrešja, za kar bi plačeval 130 goldi- narjev.24 Gubernij, ki bi moral dogovor potrditi, tega ni želel storiti, ker je vztrajal pri najemnini 150 gol- dinarjev.25 Nova pogodba je bila sklenjena 8. aprila 1823, ratificirana pa 2. avgusta.26 V drugi polovici leta 1822 so v nastajajoči muzej začeli postopno prihajati prvi predmeti. Baron Bu- set je na občnem zboru Kranjske kmetijske družbe 20. novembra predstavil seznam darov, ki so se na- brali od 1. julija, njeno vodstvo pa je osem dni pozne- je stanovskemu poverjeniškemu uradu poslalo dopis, v katerem ga je zanimalo, na kolikšen denarni pri- spevek lahko računa, saj so pri vodenju muzejskih za- dev nastajali stroški, težava je bilo tudi pomanjkanje osebja. Dejalo je, da bi bil nujno potreben vsaj nek- do, ki bi skrbel za protokoliranje, opisovanje, hrambo, varnost, nadzor in redno vodenje evidenc predme- tov.27 V ustanavljanje muzeja se je kmalu po prihodu v Ljubljano dejavno vključil tudi novi ilirski guverner Schmidburg. V začetku decembra mu je daroval ne- kaj predmetov,28 7. februarja 1823 pa je Karlu baro- nu Zoisu, nečaku in dediču Žige Zoisa, sporočil, da je cesar odobril odkup mineraloške zbirke za 6.000 goldinarjev iz provincialnega fonda. Določeno je bilo, da naj se izvede njen prevzem, a da naj ostane v hrambi prodajalca, dokler ne bo znana še odloči- tev o nakupu knjižnice.29 V dekretu ni bilo navede- 23 Arhiv NMS, šk. 1822, št. 9/2 in 3. 24 Arhiv NMS, šk. 1822, št. 6. 25 Arhiv NMS, šk. 1822, št. 6: Dopis gubernija št. 13499 z dne 9. novembra 1822 ljubljanskemu okrožnemu uradu; prim. Arhiv NMS, šk. 1822, št. 7 in 8; šk. 1823, št. 10, 11, 16, 22 in 32. Za začasnega pisarniškega pomočnika in hišnika je bil izbran gubernialni sluga Johann Schwitz (Arhiv NMS, šk. 1822, št. 10 in 12). 26 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 24. Najemna pogodba je bila skle- njena za eno leto, od 29. septembra 1822 do 29. septembra 1823. Prostore je Kranjska kmetijska družba najela predvsem za lastne potrebe in ne samo zaradi muzeja (Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1824), št. 6). 27 Arhiv NMS, šk. 1822, stara sig. Nr. 163. Med prvimi prejeti- mi predmeti so bili stroji, novci, listine, knjige, načrti, zemlje- vidi, grbi, skice in družinske diplome. Na občnem zboru je bilo sklenjeno, da se bodo darovalcem javno zahvalili z objavo v tiskanem letaku. 28 Arhiv NMS, šk. 1822, stara sig. Nr. 189. 29 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 1. Karel baron Zois je zbirki ponudil v odkup 13. julija 1821 (Müllner, Die Geschichte V/2, str. no, kaj naj se z njo zgodi, zato je gubernij stanovski poverjeniški urad pozval, naj cesarja prosi za predajo muzeju. Knjige so bile kmalu zatem za 7.000 goldi- narjev odkupljene iz kranjskega študijskega fonda in vključene v licejsko knjižnico.30 Za nakup obeh zbirk je pri cesarju posredoval knez Metternich, ki je v času ljubljanskega kongresa stanoval v Zoisovi hiši in se je zavedal njune vrednosti za Kranjsko.31 V imenu stanovskega poverjeniškega urada je Schmidburg 15. februarja 1823 izdal poziv domačim podpornikom znanosti, v katerem je kratko orisal predzgodovino nastanka muzeja in se nato posvetil podrobni predstavitvi zbiralne politike. Vsebinsko se je zgledoval po razglasu Franza grofa Kolowrata iz 15. aprila 1818, ki je izšel ob ustanovitvi praške- ga muzeja in ima enak naslov: An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften.32 Domovinski muzej naj bi pridobival vse predmete s področja domače lite- rature in proizvodnje ter ustvaril pregled nad vsem, kar sta ustvarila narava in človeška marljivost, s čimer bi prispeval k ohranjanju spomina na usodo dežele in zasluge njenih prebivalcev. Po vzoru Joanneuma sta bili določeni dve glavni točki, in sicer zbirati in urejati gradivo ter ga narediti splošno koristno. Po- dročja, s katerih naj bi predmete pridobivali, so bila zgodovina, statistika, naravoslovje, tehnologija ter fizika in matematika.33 V sklopu zgodovine naj bi zbirali vse za deželo zanimive listine v izvirniku ali diplomatično točnem prepisu, vse spomenike pre- teklosti, nagrobnike, napise in kipe, torej predmete v fizični obliki oziroma v pravilnih upodobitvah in opisih, domače in tuje novce, grbe, pečatnike, rodov- nike domačih plemenitih rodbin, prepise plemiških diplom in fevdnih pisem, rokopise učenjakov, ki so se ukvarjali z zgodovino, in tiskana zgodovinska dela o deželi, upodobitve in biografije deželnih knezov, zaslužnih deželnih velikašev, učenjakov, umetnikov in drugih ljudi, pomembnih za Kranjsko, pod zadnjo točko pa še ljudske pripovedke in pravljice, ljudske pesmi in opise za Kranjce značilnih družabnih na- vad (poročnih idr.). Za statistiko naj bi nabirali karte in razne podatke. Poseben poudarek je bil namenjen naravoslovju, kajti veliko bogastvo najrazličnejših, tudi deželi povsem lastnih proizvodov narave naj bi obetalo prave zaklade, in to še toliko bolj, ker je bilo na voljo kar nekaj mož z odličnim znanjem s tega področja. Pri tehnologiji bi morala zbirka najprej vsebovati vse v umetnosti in industriji uveljavljene izdelke in naravne proizvode, nato pa bi se morala po 34). Prevzem mineralov je bil opravljen 27. februarja 1823 (Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 54). 30 Müllner, Die Geschichte V/2, str. 34. 31 Mal, Vodnik po zbirkah, str. 8, op. 2; Hochenwart, Rede des Herrn Grafen, str. 8. 32 Kolowrat, An die vaterländischen Freunde, str. 31–35. Za opozorilo se zahvaljujem dr. Mateji Kos. 33 Sprva so nameravali tem petim področjem dodati še šesto, in sicer praktično poljedelstvo (Arhiv NMS, šk. 1822, št. 2). 32 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 zgledu Joanneuma razširiti s proizvodi iz sosednjih pokrajin in tujine, predvsem s tistimi, ki so jih proi- zvajali tudi na Kranjskem oziroma so bile zanje tu na voljo naravne surovine. V sklop fizike in matematike naj bi se prvenstveno stekalo vse, kar bi služilo stati- stiki, torej razne določitve in izmere ter medsebojno primerjanje domačih in tujih, sodobnih in nekdanjih dolžinskih in utežnih mer. V nadaljevanju je baron Schmidburg poudaril, da je glavno poslanstvo mu- zeja širitev za praktično življenje koristnega znanja ter pomoč pri napredku vseh industrijskih panog in smiselni porabi deželnih virov. Opozoril je, da lahko pri njegovi ustanovitvi sodeluje vsakdo, in sicer z de- narnimi prispevki ali darovanjem predmetov.34 Obja- vljeni program skoraj v ničemer ne odstopa od smer- nic, ki jih je leto in pol pred tem začrtal škof Gruber. Težišče je bilo zasnovano na področju zgodovine, to pa se je, kot bomo pokazali v nadaljevanju, kmalu za več desetletij premaknilo v korist naravoslovja. Tega dne, 15. februarja, je stanovski poverjeniški urad pod Schmidburgovim vodstvom stalnemu od- boru Kranjske kmetijske družbe poslal dopis, v kate- rem je odgovoril na odprta vprašanja. Najprej se mu je ponovno zahvalil za vodenje muzejskih zadev, nato pa pojasnil, da zaradi nedorečene usode premoženja 34 Schmidburg, An die vaterländischen Freunde. stanovi ne morejo zagotoviti financiranja. V nadalje- vanju je podprl predlog imenovanja gubernialnega sekretarja in člana Kranjske kmetijske družbe Bene- dikta Mansueta pl. Fradeneka za začasnega kusto- sa in za pokritje najnujnejših stroškov namenil 100 goldinarjev, ki jih je muzeju novembra 1822 donirala trgovska hiša Moyses Haimann iz Ljubljane.35 Po- stopek imenovanja prvega kustosa je hitro stekel in Fradenek je že 21. marca sporočil, da je pripravljen zasesti ponujeno mesto, uradno pa je bil umeščen 30. maja.36 Jeseni je sekretar pri stanovskem poverje- niškem uradu Edvard grof Lichtenberg za Kranjsko kmetijsko družbo prevzel pripravo konceptov za po- trebe muzeja, tamkajšnji praktikant baron Marenzi pa opravljanje pisarniških zadev.37 Poziv ljubiteljem znanosti, natisnjen v 600 izvo- dih,38 je tako doma kot v tujini naletel na dober odziv, kar dokazujejo številni denarni in materialni darovi 35 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 19: Dopis stanovskega poverjeni- škega urada št. 107 z dne 15. februarja 1823 stalnemu odboru Kranjske kmetijske družbe; Arhiv NMS, šk. 1822, št. 15. 36 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 8, 9 in 19; Arhiv NMS, šk. 1824– 1830 (1829), št. 2. 37 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 34. V praksi se to ni uresničilo, saj je za te zadeve še do leta 1830 skrbela Kranjska kmetijska družba (Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 3). 38 Müllner, Die Geschichte V/1, str. 12. Naslovna stran Schmidburgovega poziva podpornikom znanosti iz februarja 1823 (arhiv NMS; foto: Tomaž Lauko). 33 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 v naslednjih mesecih.39 Oglasili so se ljudje iz vseh stanov in koncev dežele, ki so po svojih željah in zmožnostih obdarovali nastajajočo ustanovo. Med prvimi je bil ponovno Jožef pl. Dietrich, ki ji je že leta 1821 namenil vzorčne izdelke iz svojih tržiških delavnic, marca 1823 pa je poklonil še zbirko školjk s Haitija in 200 goldinarjev gotovine.40 Najbolj pereča težava so bile finance, zato je guverner z donacijo 500 goldinarjev, ki naj bi jo porabili za plačilo najemnine ali kustosa, želel dati zgled ostalim.41 Kmalu so mu 39 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 9: Schmidburgovo pismo z dne 30. maja 1823 baronu Busetu na Dunaj (prim. Arhiv NMS, šk. 1823, št. 18); Illyrisches Blatt, št. 10, 9. 3. 1827, str. 37. 40 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 6 in 9 1/2. 41 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 17. Schmidburg je znesek obljubil izplačati v petih enakih letnih obrokih, in sicer od trenutka, ko bo muzej s cesarjevim dekretom uradno ustanovljen (Il- lyrisches Blatt, št. 10, 9. 3. 1827, str. 37). Kranjska kmetijska družba je stanovskemu poverjeniškemu uradu 2. julija sporo- čila, da je do tedaj prejela le 300 goldinarjev (100 goldinarjev od trgovske hiše Haimann in 200 goldinarjev od Dietricha), kar je že skoraj v celoti porabila (Arhiv NMS, šk. 1823, št. 20; gl. odgovor Arhiv NMS, šk. 1823, št. 33). sledili številni posamezniki, zlasti iz vrst plemstva, katerih skupni prispevki v višini 3.050 goldinarjev so zagotovili najnujnejšo osnovo za delovanje muzeja. Kar 1.115 goldinarjev od tega zneska je bilo zbranih že za postavitev spomenika ljubljanskemu kongresu, a ker je bila namera opuščena, so ta sredstva preu- smerili v muzejski fond.42 Že od začetka je bilo jasno, da je namestitev v Pogačnikovi hiši samo začasna ter da bo zaradi na- raščanja števila predmetov in posledične prostorske stiske kmalu treba najti trajnejšo rešitev. Kranjska kmetijska družba je zato preučila možne nove lo- kacije za ureditev svojih prostorov in muzeja ter jih 1. julija 1823 posredovala stanovskemu poverjeniške- mu uradu. Najbolj si je želela posestva dvorca Pod- turn, današnjega Tivolija, na katerem si je že nekaj let prizadevala urediti vzorno kmetijo. V poštev bi prišli 42 Müllner, Die Geschichte V/2, str. 35–36 (objavljen seznam donatorjev in višina njihovih prispevkov). Eni so se odločili za enkratni, drugi pa za večkratni znesek (Arhiv NMS, šk. 1823, št. 36, 37, 43 in stara sig. Nr. 1 in 430). Gl. tudi Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1824), št. 7. Katastrski načrt mesta Ljubljana iz leta 1841 (© dLib). 34 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 tudi štirje prostori pod reduto,43 skupaj s sosednjima hišama, ki sta bili v lasti gledališkega fonda, a so bili preveč vlažni. Predlagala je še Gallenberško hišo,44 Knežji dvorec45 in možnost gradnje novega poslop- ja na Kongresnem ali Licejskem trgu.46 V vodstvu družbe so se zavedali, da je uresničitev teh predlogov pogojena s številnimi dejavniki, zato so kot najbolj smiselno in najlažjo pot svetovali zakup večine stano- vanj in prostorov v Knežjem dvorcu, dokler ne bi bil odobren njihov odkup.47 Stanovski poverjeniški urad je v odgovoru ponudil še eno možnost, in sicer se mu je zdelo najbolje pozornost usmeriti v najem stavbe ljubljanske komende Nemškega viteškega reda.48 Ustanavljanje muzeja se je z letom 1824 vidno upočasnilo, saj je pobudnike pestila vrsta težav. Uspe- lo jim ni rešiti niti prostorskega vprašanja niti zago- toviti trdne dolgoročne finančne osnove, poleg tega še vedno niso imeli uradne cesarjeve odobritve. Ne- dvomno je negativno vplivala tudi premestitev škofa Avguština Gruberja v Salzburg. Ljubljano je zapu- stil sredi januarja, muzejski referat pri stanovskem poverjeniškem uradu pa je prevzel njegov naslednik Anton Alojzij Wolf.49 Muzejski fond se je do konca leta 1824 s prostovoljnimi prispevki vendarle konso- lidiral do te mere, da je letno razpolagal s 1.384 gol- dinarji 30 krajcarji, kar je sicer komajda omogočalo kritje najnujnejših stroškov. S tem je bil vsaj za silo izpolnjen eden od pogojev, ki jih je decembra 1821 postavila študijska dvorna komisija.50 Kljub odprtim vprašanjem so na božični dan leta 1824 poslali pro- šnjo cesarju za odobritev ustanovitve muzeja. Sta- novski poverjeniški urad je o tem 14. februarja 1825 obvestil stalni odbor Kranjske kmetijske družbe in mu v pričakovanju skorajšnje ugoditve zatrdil, da mu bo povrnil vse izdatke, ki so jih za potrebe nastajajo- če ustanove krili iz družbine blagajne.51 V obračun- skih letih 1823 in 1824 je namreč založila skupno 537 goldinarjev 1 krajcar, zato je vodstvo opozorilo, da takšnih stroškov v prihodnje ne bo več zmogla, in predlagalo, naj se z obračunskim letom 1825 računi muzeja vodijo ločeno.52 V družbi so si prizadevali, da 43 Na njenem mestu danes stoji stavba Zavoda Janeza Levca (Levstikov trg 1). 44 V 19. stoletju porušena stavba je stala na Novem trgu (Müll- ner, Die Geschichte V/2, str. 36). 45 Stal je na mestu današnje Narodne in univerzitetne knjižnice in je bil zaradi poškodb ob potresu odstranjen leta 1937. 46 Licejski trg je identičen s Šolskim trgom, ki je del današnjega Vodnikovega trga. 47 Arhiv NMS, šk. 1823, št. 27 (zlasti dokument s staro sig. Nr. 256). 48 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1824), št. 2. 49 Müllner, Die Geschichte V/2, str. 37; https://www.sloven- ska-biografija.si/oseba/sbi217754/ (11. 11. 2020). 50 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1824), št. 17; Müllner, Die Ge- schichte V/2, str. 36; prim. Illyrisches Blatt, št. 10, 9. 3. 1827, str. 37–38; št. 11, 16. 3. 1827, str. 42–43; št. 12, 23. 3. 1827, str. 46–47; št. 14, 6. 4. 1827, str. 53–54; št. 17, 27. 4. 1827, str. 67–68; št. 24, 15. 6. 1827, str. 94–95. 51 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1825), št. 4. 52 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1825), št. 1. Leta 1823 so izdat- bi muzejski fond izločili in prenesli v upravljanje ka- meralnemu plačnemu mojstru Jožefu Schreyju, saj ji je predstavljal vse težje breme.53 Nevzdržnosti polo- žaja so se zavedali tudi stanovski poverjeniki, zato so v načrtu, predloženem cesarju Francu I. v potrditev, zagotovili, da se bo muzej v prihodnje vzdrževal z lastnimi sredstvi.54 Po Schmidburgovem okvirnem finančnem načrtu bi skupni letni izdatki znašali 1.182 goldinarjev; kustos bi prejemal plačo v višini 500 goldinarjev, njegov pomočnik 120 goldinarjev, za najemnino bi odšteli 400 goldinarjev, za stroške kon- serviranja, ogrevanja, pisarne idr. pa 162 goldinarjev. K temu je stanovski poverjeniški urad 29. januarja 1825 dodal načrt ljubljanskega župana Janeza Nepo- muka Hradeckega za ustanovitev muzeja.55 Študijska dvorna komisija s predlaganim ni bila povsem zado- voljna, zato je marca 1825 predlagala določene spre- membe.56 Stanovski poverjeniški urad je v odgovoru 12. maja obljubil, da bo upošteval nasvete in popravil načrt.57 Kot kaže, so na Dunaju kljub temu na name- re Kranjcev gledali precej zadržano, saj je nato prete- klo še več kot leto dni, preden je bila znana končna odločitev o usodi ustanove. Nerešeni problemi in mučno čakanje na cesarjevo potrditev so ustanovitveni proces sredi dvajsetih let 19. stoletja privedli do zelo nizke točke. Na negotove in vse prej kot optimistične razmere opozarja dopis stanovskega poverjeniškega urada stalnemu odboru Kranjske kmetijske družbe z 8. aprila 1826, v kate- rem pošiljatelj sporoča, da če kmalu ne bodo prejeli cesarjevega dovoljenja, bodo morali zbrane denar- ne prispevke vrniti donatorjem ali jih preusmeriti v drug splošno koristen namen. Zato je bilo prejemni- ku naročeno, naj izdatke za muzej omeji na najnuj- nejše.58 V drugem dopisu s tega dne se je stanovski poverjeniški urad izrekel proti najemu prostorov ljubljanske komende Nemškega viteškega reda in, da bi se izognili visokim stroškom selitev, svetoval, naj ustanova do končne odločitve o usodi muzeja in lastništva dvorca Podturn ostane v Pogačnikovi hi- ši.59 Upad zanimanja javnosti za nastajajočo institu- cijo dokazuje popis darov za obdobje od 2. maja do 20. novembra 1826, ko so predmete darovali samo trije posamezniki.60 ki za muzej znašali 420 goldinarjev 53 krajcarjev, leta 1824 pa 116 goldinarjev 8 krajcarjev. Znatno manjši stroški leta 1824 bi lahko kazali na upad aktivnosti nastajajoče ustanove. 53 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1825), št. 10. Upravljanje mu- zejskega fonda je naposled prevzel Jožef Schrey, vendar se Kranjska kmetijska družba s tem ni popolnoma rešila finanč- nih zadev muzeja (Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 6). 54 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1825), št. 4. 55 Müllner, Die Geschichte V/2, str. 37. 56 Načrt ustanovitve muzeja, ki je bil poslan na Dunaj, je teme- ljil na programu, objavljenem v pozivu ljubiteljem znanosti s 15. februarja 1823. 57 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 4. 58 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 6. 59 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 7. 60 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 5. 35 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 Po vseh zapletih je cesar 8. junija 1826 vendar- le potrdil ustanovitev muzeja v Ljubljani. Določil je, da se mora imenovati Deželni muzej (Landes- -Museum)61 in se financirati izključno s prostovoljni- mi prispevki ter da ne sme biti v breme državnemu proračunu ali deželnemu prebivalstvu. Podaril mu je že leta 1823 odkupljeno Zoisovo mineraloško zbirko ter tako uresničil veliko željo pokojnega barona in de- želnih stanov, a je zahteval njeno dostopnost za šolski pouk, ustrezno varovanost in razstavitev v Ljublja- ni. V nadaljevanju dopisa je stanovski poverjeniški urad stalnemu odboru Kranjske kmetijske druž- be sporočil, da je naslednji korak iskanje primernih prostorov. Zaradi načina financiranja se je zavedal, da bo treba s sredstvi skrbno ravnati, zato je, da bi se izognil nenehnim selitvam in z njimi povezanim stroškom, želel takojšnjo nastanitev na trajno lokacijo. Na zasedanju 10. oktobra so stanovski poverjeniki kot najboljšo rešitev znova izpostavili dvorec Podturn, ka- terega usoda še vedno ni bila znana.62 Cesarjeva po- trditev je pomenila velik uspeh, a ne brez grenkega priokusa. Pobudnike je namreč globoko razočarala določba o vzdrževanju institucije, saj so že od same- ga začetka računali na vsakoletna sredstva iz provin- cialnega fonda. Vsekakor je zanimivo, da je bil prošnji za ustanovitev priložen samo program dela oziroma predstavitev zbiralne politike, ne pa osnutek statuta. Ta je nastal šele za potrebe vzpostavitve muzejskega društva in bil s strani cesarja potrjen 25. junija 1839.63 V nasprotju s pričakovanji cesarjeva odločba ni dala potrebnega zagona za hitro dokončanje ustano- vitvenega procesa. Muzeju je sicer prinesla formalno podlago, ni pa mu zagotovila stabilnega financiranja in ustreznih prostorov. Kljub temu je moralo vodstvo Kranjske kmetijske družbe poleti 1826 po sili razmer prevzeti Dietrichovo donacijo 488 proizvodov, po- darjeno maja 1821, saj je zaradi načrtovane menjave lastništva tržiškega gospostva grozilo, da bodo uniče- ni ali izgubljeni.64 V naslednjih letih so bila v ospred- ju prizadevanja za rešitev prostorskih težav, kajti to je bil predpogoj za postavitev razstav in s tem dejansko ustanovitev oziroma odprtje muzeja. Stanovi so bili najbolj naklonjeni njegovi nastanitvi v dvorcu Pod- turn, ki so ga že od konca napoleonskih vojn neu- spešno poskušali dobiti nazaj od države. Stanovski poverjeniški urad je 30. decembra 1825 gubernij pro- sil, naj se prodaja posestva ne izvede in naj se grajski objekt preda stanovom za potrebe institucije. Julija 1826 je prejel odgovor, da bodo s postopkom odpro- daje počakali, dokler ne bo znana cesarjeva odločitev o upravljanju provincialnega fonda. Stanovski po- 61 Pred junijem 1826 se ustanova v virih pogosto imenuje do- movinski muzej (vaterländisches Museum), stanovski muzej (ständisches Museum) in celo nacionalni muzej (National Mu- seum). Vsa poimenovanja se občasno pojavljajo tudi pozneje. 62 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 15. 63 Müllner, Die Geschichte VI/1, str. 8. 64 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 11. verjeniki so sklenili gubernij ponovno prositi, naj pri nadrejenih posreduje za pridobitev objekta, iz kate- rega pa bi se morala najprej izseliti vojska.65 Na Du- naju so imeli svoje načrte in so posestvo z dvorcem konec leta 1826 podredili neposredno dvorni komo- ri. Schmidburg je zato stanovskemu poverjeniškemu uradu svetoval, naj se za uresničitev zastavljenih ci- ljev obrne na omenjeni državni organ. Na jesenskem zasedanju leta 1827 so stanovi sklenili nasloviti pro- šnjo na cesarja, a se zadeve kljub temu niso bistveno premaknile. Gubernij, ki je prizadevanja podpiral, je junija 1828 stanovske poverjenike obvestil, da je voj- ska izpraznila Podturn, ti pa so avgusta znova prosili, naj se posestvo pridrži za muzej.66 Do prepotrebnega odločilnega premika je pri- šlo leta 1827, ko je predsednik Kranjske kmetijske družbe postal Franc grof Hohenwart (1771–1844), priznani naravoslovec in zbiratelj različnih predme- tov.67 Kot pripadnik starodavne plemiške rodbine je užival velik ugled, po zaslugi neizmerne zagnanosti pa je najbolj zaslužen, da je muzej jeseni 1831 po desetletni, na trenutke zelo negotovi poti vendarle odprl vrata za obiskovalce. V njegovo nastajanje je bil kot eden večjih finančnih podpornikov vključen že od samega začetka.68 Z nastopom funkcije pred- sednika je prevzel tudi upravljanje muzeja, ki je bil v vse prej kot dobrem stanju. Med drugim so ga zaradi nerednega plačevanja obljubljenih prostovoljnih pri- spevkov pestile precejšnje finančne težave. Zgovoren je seznam donatorjev z 9. maja 1827, po katerem se je od načrtovanih 3.714 goldinarjev nabralo le 1.585.69 V težavah se je znašel tudi začasni kustos Fradenek, ki je stanoval v prvem nadstropju Pogačnikove hiše. Stanovanje je imel od 1. aprila 1820 v najemu za 150 goldinarjev letno, in ker je kot edina stranka v stavbi opravljal oskrbniška dela in bil hkrati muzej- ski uslužbenec, je računal na znižanje najemnine za 100 goldinarjev. Zato je do leta 1829 plačal le 200 goldinarjev in nakopičil kar 1.150 goldinarjev dolga, zaradi katerega mu je grozila deložacija. Stanovski poverjeniški urad je od Kranjske kmetijske družbe zahteval pojasnilo, v katerem pa je ta Fradeneka vzela v bran in prosila, naj se pri reševanju zapleta upošte- vajo njegove zasluge za hišo in muzej.70 Pod Hohenwartovo taktirko so se močno okre- pila prizadevanja za dokončanje ustanovitve muzeja. Med februarjem in junijem 1827 je v Illyrisches Blat- tu v več delih izšel članek Annalen des krainerischen Landes-Museums, v katerem je bil ponovno objavljen 65 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1826), št. 15. 66 Mal, Vodnik po zbirkah, str. 9; Müllner, Die Geschichte V/2, str. 37–38. 67 Müllner, Die Geschichte V/2, str. 38. O Francu grofu Ho- henwartu gl. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi2- 35415/ (8. 12. 2020). 68 Illyrisches Blatt, št. 11, 16. 3. 1827, str. 43. 69 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1827), brez sig. (na prvi strani z rdečo barvo zapisano 1827). 70 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1829), št. 2. 36 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 poziv ljubiteljem znanosti s 15. februarja 1823.71 V dopisu s 3. marca 1830 je grof Hohenwart stanov- ski poverjeniški urad opozoril, da so na Štajerskem s podporo nadvojvode Janeza vzpostavili vzorno ustanovo, na Kranjskem pa je njena usoda še v glo- boki temi. Poudaril je, da zaradi tega nastaja velika škoda za deželo, zato je stanove prosil, naj poskrbijo za njeno čimprejšnjo oživitev.72 Hohenwartova kri- tika je stanovski poverjeniški urad spodbudila, da je 23. marca poslal precej obsežen dokument stalnemu odboru Kranjske kmetijske družbe. V njem je najprej kratko orisal dogajanje zadnjih petih let in v priča- kovanju skorajšnjega vračila Podturna vztrajal pri predlogu, naj muzej do takrat ostane na dotedanji lo- kaciji. V nadaljevanju je podrobno predstavil njegov program, ki je v osnovi temeljil na pozivu iz februarja 1823, a je v vmesnem času na zahtevo študijske dvor- ne komisije prišlo do določenih sprememb. Zadevale so predvsem zbiralno politiko, saj so bili po novem 71 Illyrisches Blatt, št. 6, 9. 2. 1827, str. 21–22; št. 7, 16. 2. 1827, str. 25–26; št. 8, 23. 2. 1827, str. 29–31; št. 10, 9. 3. 1827, str. 37–38; št. 11, 16. 3. 1827, str. 42–43; št. 12, 23. 3. 1827, str. 46–47; št. 14, 6. 4. 1827, str. 53–54; št. 17, 27. 4. 1827, str. 67–68; št. 24, 15. 6. 1827, str. 94–95. 72 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 16. opredeljeni le še štirje sklopi: zgodovina, geografija in statistika, naravoslovje in tehnologija. Stanovski po- verjeniki so izrazili željo, da bi muzej še naprej uprav- ljala Kranjska kmetijska družba, pri čemer bi dva od štirih članov njenega stalnega odbora izmenično skrbela za muzejske predmete in njihovo pomnoži- tev ter podajanje predlogov za izboljšanje delovanja, druga dva pa za ekonomske in druge zadeve. Vodstvo bi ostalo v rokah stanov, ki bi prek stanovskega po- verjeniškega urada nadzorovali družbino upravljanje muzeja. Za pisanje konceptov bo še vedno na voljo stanovski sekretar, za prepise pa stanovska pisarna. Muzej naj bi dobil znanstveno izobraženega in pla- čanega kustosa (500 goldinarjev), ki naj bi mu pri vzdrževanju reda in čistoče ter fizičnem delu poma- gal pomočnik (120 goldinarjev). Finančni presežek naj bi porabili za povečanje zbirk ter nakup boljše in uporabnejše opreme. Stalni odbor Kranjske kmetij- ske družbe naj bi v sodelovanju s kustosom vsako leto pripravil finančni načrt in ga predložil stanovskemu poverjeniškemu uradu, potrdili pa naj bi ga na dežel- nem zboru.73 73 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 4. Franc grof Hohenwart, dejanski ustanovitelj muzeja v Ljubljani (© dLib). 37 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 Dogodki v naslednjih mesecih niso potekali pov- sem v skladu z željami stanov. Kranjska kmetijska družba je namreč 18. maja 1830 stanovski poverjeni- ški urad obvestila, da je bilo na njenem občnem zbo- ru v začetku maja sklenjeno, da ne želi več upravljati muzeja. Odločitev je utemeljila s tem, da po prido- bitvi ustreznih prostorov in imenovanju kustosa ne bo več potrebna, stalni odbor pa naj bi bil že tako ali tako preobremenjen. Kljub temu je predsednik Hohenwart izrazil polno pripravljenost, da s svojim znanjem in izkušnjami po najboljših močeh poma- ga pri postavitvi prve razstave in pripravah na njeno odprtje. Skrbelo ga je, da so bili darovani predmeti raztreseni po vsej deželi in bi se sčasoma lahko iz- gubili ali uničili, zato se je zavedal, da je nujno čim hitreje rešiti prostorsko vprašanje. Družba je selitev v Podturn označila kot ne najbolj primerno zaradi nje- gove oddaljenosti od mesta in s tem povezanih težav z vključevanjem mineraloške zbirke v šolski pouk. Mnogo boljša se ji je zdela nastanitev v pritličju li- ceja, saj bi bili stroški obnove bistveno nižji, poleg tega pa je bila v središču Ljubljane stoječa stavba v stanovski lasti. V zaključku dopisa je podala še nekaj predlogov o ureditvi zbirk in razstavne opreme.74 74 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 5 in 6. Franc grof Hohenwart se je nemudoma lotil dela in je 28. junija naslovil poziv prebivalcem Kranjske, ki je 17. julija izšel v Illyrisches Blattu. Dejal je, da se bliža trenutek odprtja muzeja, zato jih je povabil k sodelovanju pri njegovi dokončni vzpostavitvi in jim podrobneje predstavil zbiralno politiko. Jasno je opa- zen odmik od dotedanje razvrstitve sklopov, saj je av- tor predvsem zaradi osebnih interesov sedaj na prvo mesto postavil naravoslovje, na drugo obrt oziroma industrijo, zgodovino pa šele na tretje mesto. Lastni- ke rudnikov, posestnike in duhovščino je pozval, naj pripravijo zbirke vzorčnih kamnin in mineralov v predpisani velikosti, jih opremijo z lističi, na kate- rih morajo zabeležiti kraj in način najdbe, nato pa naj vse skupaj zavijejo v papir. V zvezi z oddajanjem predmetov za področje živalstva in rastlinstva je de- jal, da bo treba s tem še nekoliko počakati. V drugem sklopu bodo razstavljeni industrijski proizvodi, zato je tovarnarje in obrtnike prosil, naj zberejo vzorčne primerke svojih izdelkov ter jih označijo s ceno in krajem proizvodnje. Poudaril je, da v muzeju ne sme manjkati nič, kar je proizvedeno na Kranjskem. Tretji sklop bo namenjen deželni zgodovini, pri tem pa je opozoril, da bodo zaradi velikosti, teže in stroškov sprejemali samo najpomembnejše kamnite spomeni- ke. Zato je njihove lastnike pozval, naj pošljejo pre- Pogled na ljubljanski licej leta 1870, kjer je do izgradnje nove stavbe domoval tudi Deželni muzej. Poslopje je bilo zaradi poškodb ob potresu podrto leta 1901 (arhiv NMS; foto: Tomaž Lauko). 38 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 pise napisov oziroma opise podob ter podatke o veli- kosti, približni teži in nahajališču, na podlagi katerih se bo vodstvo odločilo, ali jih bo prevzelo ali le shra- nilo dokumentacijo v muzejski arhiv. Pozval je tudi k darovanju vseh drugih zgodovinskih predmetov (orožja, listin, novcev itd.). Na koncu je sporočil, da si stanovi prizadevajo zagotoviti ustrezne prostore, in podpornike muzeja prosil, naj do obvestila počakajo s pošiljanjem gradiva.75 Zamisel o selitvi v licej je takoj padla na plodna tla, morda tudi zato, ker so stanovi obupali nad vr- nitvijo Podturna. Gubernij je avgusta določil, da bo ogled prostorov potekal 11. septembra, konec ok- tobra pa je že bilo pripravljeno poročilo komisije.76 Ugotovila je, da so pritlična dvorana, trije prostori in pred njimi ležeči hodnik povsem primerni za muzej in da mu bodo lahko dolga leta služili. Večino tega je uporabljala gimnazija, a je bilo ocenjeno, da se lah- ko zlahka in brez škode umakne iz njih. Gubernij je soglasje podal 15. oktobra in gradbeni direkciji naročil, naj v sodelovanju s stanovi v treh tednih pri- pravi oceno stroškov obnove. Guverner Schmidburg je določil, naj stanovska poverjenika, ljubljanski žu- pan in c. k. svétnik Janez Nepomuk Hradecky ter stanovski sekretar Edvard grof Lichtenberg, skupaj s Hohenwartom izdelata načrt za ureditev vsega potrebnega za odprtje muzeja in oceno stroškov ter ju predložita gradbeni direkciji in nato še sta- novskemu poverjeniškemu uradu, ki bo presodil, ali je na razpolago dovolj sredstev.77 Naročil jim je še, naj sporočijo, ali podpirajo predlog, da se počaka z imenovanjem kustosa in se za ta čas zaposli enega od manj obremenjenih gimnazijskih profesorjev. V dopisu guverner še sporoča, da bodo stroške obnove krili iz študijskega fonda. Gonilna sila prizadevanj je bil Franc grof Ho- henwart, ki je v začetku decembra 1830 pisal vod- stvu graškega Joanneuma in ga prosil za izris raz- stavnih vitrin iz tamkajšnje mineraloške razstave.78 Še pred koncem leta je gradbena direkcija pripravila popis del in oceno stroškov, nato je bila na vrsti ko- misija v sestavi Hohenwart, Hradecky in Lichten- berg. Prostore si je ogledala 25. januarja 1831 ter jih kljub njihovi temnosti, vlažnosti in skoraj podkletni legi označila kot povsem ustrezne. V želji, da bi bila dvorana čim bolj funkcionalna, je predlagala dolo- čene spremembe pri gradbenih posegih in hkrati ugotovila, da so za razstavo Zoisove mineraloške zbirke mnogo primernejše obstoječe vitrine kot tiste iz Joanneuma. Nazadnje se je izrekla še glede vpra- šanja o zaposlitvi kustosa, in sicer je menila, da bi ga v tej fazi potrebovali le eno leto za postavitev zbir- 75 Illyrisches Blatt, št. 29, 17. 7. 1830, str. 113–115. 76 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 11 in 14. 77 Prim. Müllner, Die Geschichte V/3, str. 55. 78 Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1830), št. 15. ke mineralov, zato bi moral biti strokovnjak s tega področja.79 O Fradeneku sploh ni bilo več govora, saj ni bil usposobljen za to nalogo.80 Čez dva dni je Hohenwart v dopisu stanovskemu poverjeniškemu uradu predstavil načrt in stroške adaptacije dvora- ne ocenil na 609 goldinarjev 57 krajcarjev, preno- sa mineraloške zbirke in obnove vitrin pa na 192 goldinarjev 7 krajcarjev. V nadaljevanju je opozoril, da je glavna potreba muzeja takojšnje imenovanje kustosa. Glede na to, da v deželi ni bilo primerne- ga strokovnjaka za mineralogijo, je predlagal prak- tikanta pri graškem kriminalnem sodišču Johanna Nepomuka pl. Schildenfelda, ki se je ponudil, da bi delo opravil za 300 goldinarjev. V skladu z načrtom je bila najprej predvidena razstavitev mineralov, za kar bi poskrbel kustos, pri ureditvi drugih zbirk pa bi pomagali zunanji sodelavci. Upokojeni bankalni inšpektor in priznani numizmatik Jožef Repežič bi se posvetil novcem, gimnazijski prefekt Franc Hla- dnik rastlinam, Hohenwart pa kapnikom, školjkam in okamninam. Potrebni so bili tudi poznavalci in- dustrije, živalstva in starin, a za ta področja še ni bilo primernih kandidatov. Kustos bi moral ob nastopu službe priseči, nato pa delati pod grofovim vod- stvom. Na koncu dopisa je pošiljatelj izrazil namero, da bi muzej odprli 4. oktobra 1831.81 Stanovski poverjeniški urad mu je odgovoril 19. marca in pokazal veliko naklonjenost podanim predlogom. Sporočil je, da je deželno državno knji- govodstvo znižalo oceno stroškov, in sicer skupno na 644 goldinarjev 7 krajcarjev, ki jih bo pokril muzejski fond. Obvestil ga je tudi, da je gubernij pred tednom dni gimnazijski in filozofski študijski direkciji ter upravi licejske knjižnice naročil, naj čim prej izpraz- nijo dvorano. Stanovski poverjeniki so Schilden- felda za eno leto imenovali za kustosa s plačo 300 goldinarjev in povračilom potnih stroškov ter izrazili upanje, da bodo lahko nanj računali tudi v prihodnje. Podredili so ga neposredno Hohenwartu, ta pa naj bi mu pripravil potrebna navodila za delo in sprejel njegovo prisego. Sporočili so mu še, da ima za razne male izdatke na voljo le malo sredstev in da bo mo- ral muzej na preostale prostore v liceju še nekoliko počakati.82 79 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 58. 80 Hohenwart se je Fradeneku za opravljeno delo uradno za- hvalil 10. avgusta 1831 (Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 31). 81 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 4 in 59; Mal, Vodnik po zbirkah, str. 10. Hohenwart Schildenfelda, sicer rojenega Ljubljančana, osebno ni poznal, a so zanj jamčili njegovi ugledni prijatelji, med njimi ljubljanski župan Hradecky (gl. osnutek besedila prisege, v kateri so navedene dolžnosti ku- stosa: Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 1). 82 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 3 in 4. Schildenfeld je plačo prejemal v mesečnih obrokih iz muzejskega fonda, ki ga je upravljal Jožef Schrey, od leta 1829 pl. Redlwerth (Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 18 in 19; Preinfalk, Vpliv francoskih vojn, str. 80). 39 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 Grof je bil z odgovorom očitno zadovoljen, zato je 2. aprila znova pisal stanovskemu poverjeniške- mu uradu. V prepričanju, da bo muzej zares zaživel, se mu je odločil podariti svoje bogate zbirke školjk, okamnin in kapnikov iz Postojnske jame ter nekaj pripadajoče opreme, knjig, risb in bakrorezov, obve- zal pa se je izdelati še ustrezne kataloge. Donirati jih je bil pripravljen pod natančno določenimi pogoji. Med drugim si je pridržal pravico do njihove razsta- vitve in katalogizacije ter prihodnjega povečevanja z novimi predmeti. Določil je tudi, da če muzej ne bo več pod vodstvom stanov in bo podrejen šolstvu ozi- roma združen z licejem ali če se bo delno ali v celoti izselil iz Ljubljane, naj zbirke predajo ljubljanskim mestnim oblastem. Stanovske poverjenike je prosil, naj mu čim prej sporočijo odločitev o ponudbi, saj je bilo do predvidenega odprtja ustanove le pol leta.83 Ti so jo z veseljem sprejeli in mu obljubili javno za- hvalo za vse, kar je storil za muzej.84 Hohenwart je tega dne, 2. aprila, spisal še poziv kranjskim domoljubom, ki je bil objavljen dva te- dna pozneje v Illyrisches Blattu. Obvestil jih je, da bo muzej prostore dobil v liceju in da ga je stanovski poverjeniški urad pooblastil za izvedbo vsega po- trebnega za njegovo odprtje. Najprej bo razstavljena Zoisova mineraloška zbirka, ki ji bodo sledile raz- stave kranjskih mineralov, kamnin in prsti ter veliki zbirki školjk in okamnin. Podpornike je prosil, naj pošljejo zbrane predmete za te zbirke, in jih opozoril, naj pri tem upoštevajo navodila iz prejšnjega pozi- va.85 Numizmatično gradivo bo začel urejati Repežič, zato bodo darovalci kmalu obveščeni o začetku spre- jemanja vsakovrstnih novcev. Glede na to, da je bila ustanovitev muzeja dolgo vprašljiva, so imeli vsi, ki so v preteklosti podarili predmete, pravico do njihovega vračila. Zahtevek so morali vložiti do 15. maja, zatem pa je vse postalo last ustanove. Grof se je obvezal, da bo po pretečenem roku v Illyrisches Blattu objavil seznam vseh podpornikov.86 Poziv je naletel na dober odziv, saj so kmalu začeli prihajati novi darovi.87 Za zbirke in predmete, ki so bili podarjeni v pre- teklih letih, je še vedno skrbela Kranjska kmetijska družba, zato se je Hohenwart zavzel za njihov pre- nos na muzej in preselitev iz Pogačnikove hiše na novo lokacijo. K temu je sredi julija pozval stanovski poverjeniški urad ter mu hkrati predočil potrebo po zagotovitvi in adaptaciji dodatnih prostorov v liceju, saj se je zavedal, da v dvorani vsega ne bo mogoče razstaviti. S Schildenfeldom, ki je službo uradno na- stopil 19. marca, sta nameravala v kratkem poskrbeti za postavitev zbirk mineralov in školjk, za izdelavo katalogov pa bi bila potrebna pomoč dveh pisarjev.88 83 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 10. 84 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 12. 85 Prim. Illyrisches Blatt, št. 29, 17. 7. 1830, str. 113–115. 86 Illyrisches Blatt, št. 16, 16. 4. 1831, str. 61–62. 87 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 16 in 17. 88 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 26. Kustos je 20. julija grofu že poročal o opravljenem delu pri popisovanju mineralov in ga prosil za na- daljnja navodila.89 Čez nekaj dni je prispel odgovor stanovskega poverjeniškega urada na dopis z 12. juli- ja, v katerem je ta izrazil pripravljenost prevzeti zbir- ke in podporo širitvi muzeja v nove prostore, ki jih je uporabljala glasbena šola, a je v odločanje o tej zadevi pritegnil gubernij in ga prosil, naj gradbeni direkci- ji naroči pripravo ocene stroškov obnove. Stanovski poverjeniki so odobrili zaposlitev dveh pisarjev za izdelavo katalogov, vendar le v obsegu, ki so ga dopu- ščala skromna sredstva v muzejskem fondu.90 Do predvidenega odprtja muzeja sta bila le še dobra dva meseca, zato so priprave tekle zelo hitro. 9. avgusta sta Hohenwart in Schildenfeld od licejske- ga bibliotekarja Matije Čopa uradno prevzela Zoi- sovo mineraloško zbirko, ki je bila sicer že nekaj let razstavljena v dvorani pred licejsko knjižnico.91 Grof je le tri dni pred slovesnim dogodkom urejal še neka- tere pomembne zadeve. Stanovskemu poverjeniške- mu uradu je sporočil, da je dvorana povsem polna in da bi samo za preselitev predmetov iz Pogačnikove hiše takoj potreboval še dva prostora. Opozoril je, da bo muzej utrpel škodo, če se to ne bo kmalu uredilo.92 V drugem dopisu je hvalil kustosa in prosil, naj mu stanovi s 1. novembrom dvignejo plačo na 400 gol- dinarjev, čeprav njegovo poznavanje drugih področij naravoslovja še ni bilo zadovoljivo.93 Najpomemb- nejši je tretji dokument, v katerem je stanovskim poverjenikom predstavil svojo vizijo vodenja muzeja in jih prosil, naj o tem razpravljajo na bližajočem se deželnem zboru. Predlagal je, da bi vodstvo sestavljali trije kuratorji, kustos in pomočnik, v nadaljevanju pa je natančno opisal vsako od funkcij. Kuratorji bi iz svojih vrst izbrali direktorja, ki bi moral imeti stalno prebivališče v Ljubljani. Sprejemal bi ugledne goste, vodil korespondenco, podpisoval dokumente, vodil muzej in imel odločilen glas, druga dva pa bi mu sve- tovala in pomagala. Vsi skupaj bi morali skrbeti za nadaljnji obstoj in rast ustanove, nadzorovati kustosa ter o vseh pomembnih stvareh obveščati stanovski poverjeniški urad in ravnati v skladu z njegovimi na- vodili. Izvolil bi jih deželni zbor, izbrani kandidati pa bi morali biti Kranjci z visokim ugledom in pri- ljubljenostjo v družbi ter širokim znanjem. Mandat bi trajal šest let, a bi po štirih letih z žrebom izstopil en kurator, po petih drugi in po šestih še direktor. Lahko bi bili ponovno izvoljeni, delo pa bi opravljali brezplačno. Kustos bi bil plačan in zaprisežen, med 89 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 28 in 29. 90 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 31. Izpostavljena je bila numizmatična zbirka, ki sta jo do določene mere uredila Gandin in Fradenek, delo pa je dokončal Repežič. 91 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 54, gl. tudi št. 13. Zoi- sovi zbirki mineralov in knjig si je novembra 1828 ogledal dunajski topograf in potopisec Adalbert Joseph Krickel (Mal, Vodnik po zbirkah, str. 10). 92 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 39. 93 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 40. 40 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 drugim bi imel ključe vseh vitrin, odgovoren bi bil za predmete, vodil bi obiskovalce in bil popolnoma predan službi. Muzej bi bil za javnost odprt ob četrt- kih od 9. do 12. ure in ob nedeljah od 10. do 12. ure. Pomočnik bi opravljal razna dela in bi ga zaposlili, ko bi to omogočalo stanje muzejskega fonda.94 Datum odprtja muzeja je bil premišljeno izbran, kajti 4. oktobra je godoval cesar Franc I. Slovesni do- godek se je začel ob 10. uri po opravljeni sveti maši v ljubljanski stolnici, zanj pa je bilo razdeljenih 600 vstopnic. Posebno mesto med gosti je bilo namenje- no guvernerju Schmidburgu, a se slavnosti ni mogel udeležiti.95 Glavni govornik je bil seveda Franc grof Hohenwart, ki je zbranim na kratko orisal nastajanje ustanove in se zahvalil vsem zaslužnim možem, zla- sti svojemu predhodniku baronu Busetu, guvernerju baronu Schmidburgu, stanovskim poverjenikom in ljubljanskemu knezoškofu. Posebej je izpostavil za- sluge c. k. svétnika, stanovskega poverjenika in lju- bljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega, ki je pomagal pri pridobitvi prostorov v liceju in izdela- 94 Arhiv NMS, šk. 1831–1832 (1831), št. 37. 95 Vorwort, str. 4–5. vi razstavne opreme. Opozoril je, da jih čaka še veliko dela, saj so bili v dvorani na dan odprtja sistematič- no urejeni le Zoisova mineraloška zbirka, del njego- ve zbirke školjk in predmeti, najdeni ob poglobitvi Ljubljanice.96 V nadaljevanju je izpostavil potrebo po zagotovitvi dodatnih prostorov in denarnih sredstev ter zbranim še enkrat podrobno predstavil zbiralno politiko. Dodal je, da bo ustanova za javnost odprta ob četrtkih od 9. do 12. ure in ob nedeljah od 10. do 12. ure, ter izrazil željo, da bi jo v čim večjem številu obiskovali tudi otroci, obrtniki in okoliški kmetje. Na koncu je izrekel še globoko zahvalo cesarju Francu I. za vse, kar je storil za Kranjsko, in ga označil za ustanovitelja muzeja.97 Za njim bi moral govoriti Jožef Kamilo baron Schmidburg, a ga je zaradi od- sotnosti zamenjal škof Anton Alojzij Wolf. V krat- kem nagovoru je v guvernerjevem imenu zagotovil, da bodo stanovi še naprej dejavno podpirali razvoj institucije, in se zahvalil Hohenwartu za neizmeren trud.98 Muzej je po desetletju prizadevanj vendarle 96 Najdbe iz Ljubljanice je muzeju podaril župan Hradecky (Hochenwart, Leitfaden, str. 13–14). 97 Govor je v celoti objavljen v Hochenwart, Rede des Herrn Grafen, str. 7–18. 98 Wolf, Gegenrede Sr. fürstlichen Gnaden, str. 19–20. Bakrorezna upodobitev muzejske dvorane iz leta 1831 (Marcus Charl). 41 2021 JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 zaživel in odprl vrata za obiskovalce, zato je v tem dogodku marsikdo videl trenutek njegove dejanske ustanovitve.99 Zaključek Nastanek muzeja v Ljubljani se precej razliku- je od nastanka sorodnih ustanov v drugih deželnih prestolnicah Avstrijskega cesarstva, ki so vzniknile v tem času. Do njega namreč ni prišlo z izstavitvi- jo dokumenta, temveč po desetletje dolgem proce- su, zaznamovanem z velikimi težavami. Zamisel o njegovi vzpostavitvi se ni porodila iz nič, saj so posamezni izobraženci že stoletja zbirali predmete in ustvarjali dragocene zbirke, zgled pa so bile tudi muzejske ustanove v tujini in drugih delih monar- hije. Porajati se je začela že proti koncu 18. stoletja v glavi vsestransko izobraženega barona Žige Zoisa, vendar so bile razmere za ustanovitev dovolj ugodne šele nekaj let po koncu francoske okupacije, v času ljubljanskega kongresa. Kranjska je bila komaj peta provinca v Avstrijskem cesarstvu, ki se je odločila za vzpostavitev takšne ustanove, a se je bistveno razliko- vala od prvih štirih. V primerjavi z Ogrsko, Štajersko, Moravsko in Češko je bila manjša in slabše razvita, imela je precej šibkejše institucije, povrhu vsega pa še pomanjkanje državne tradicije. Vse to je pripomoglo, da se je proces vlekel toliko let, saj ustanovitelji dolgo niso zmogli zagotoviti niti ustreznih prostorov niti zadostnega financiranja. Zaradi nezmožnosti odprave ključnih težav je za- nesenjaškemu začetku sledil skorajšen zastoj. Četudi si Kranjci od cesarjeve potrditve ustanovitve muzeja niso obetali rešitve prostorskega vprašanja, so upali vsaj na odobritev državnega sofinanciranja, vendar so ostali praznih rok. Ravno v tem času je na čelo prizadevanj stopil Franc grof Hohenwart, ki je z ne- izmerno voljo in trudom pridobil prostor ter v njem postavil prve razstave. Po njegovi zaslugi se je muzej odprl oktobra 1831, neposredno odgovoren pa je tudi za njegovo skoraj polstoletno izrazito naravoslovno usmeritev. Ustanovitev muzeja je nedvomno eden pomemb- nejših dogodkov v sicer zelo pestri zgodovini Kranj- ske v dolgem 19. stoletju. Z njim je ob odsotnosti univerze dobila osrednjo znanstveno, kulturno in do določene mere tudi izobraževalno središče, ki ima velike zasluge za to, da večina dragocenega naravo- slovnega, arheološkega, kulturnozgodovinskega in arhivskega gradiva ni odšla v tujino. V desetletjih po prvi svetovni vojni so se iz njega postopno izločili 99 Med sodobniki ni bilo popolnega soglasja, kdaj je bil muzej dejansko ustanovljen. Za nekatere se je to zgodilo 15. oktobra 1821, za druge 1. maja 1822, za tretje 8. junija 1826 in za če- trte 4. oktobra 1831 (na primer Arhiv NMS, šk. 1824–1830 (1825), št. 14. Leopold Makuc, uslužbenec Kranjske kmetij- ske družbe, je oktobra 1825 zapisal: ... seit der Entstehung des ständischen Museums d. i. seit 1. May 1822 ...). in osamosvojili posamezni oddelki, ki danes tvorijo osnovo mreže slovenskih nacionalnih muzejev. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NMS – Narodni muzej Slovenije, Ljubljana Arhiv ČASOPISI Annalen der kaiserl. königl. Landwirthschafts-Gesell- schaft in Laibach, 1822 in 1823, 1830. Illyrisches Blatt, 1827, 1830, 1831. LITERATURA Erzherzog Johann: Gründungsstatuten des Joanne- ums vom 1. Dezember 1811. 200 Jahre Univer- salmuseum Joanneum 1811–2011. Graz: Univer- salmuseum Joanneum, 2011, str. 8–11. Hitzinger, Peter: Ein früherer Versuch, einen histor. Verein für Krain zu bilden. Mittheilungen des hi- storischen Vereines für Krain 13, 1858, št. 11, str. 87–89. Hochenwart, Franz Joseph Graf von: Leitfaden für die das Landes-Museum in Laibach Besuchenden. Lai- bach: Mit Ignaz Aloys Edlen v. Kleinmayr'schen Schriften, 1836. Hochenwart, Franz Graf von: Rede des Herrn Gra- fen v. Hochenwart. Die Eröffnung des Landes-Mu- seums in Laibach, wie selbe den 4. October 1831, zur Feier des allerhöchsten Namensfestes Sr. Majestät unsers allgeliebten Kaisers abgehalten wurde. Lai- bach: Auf Kosten des Herrn Grafen v. Hochen- wart herausgegeben, 1832, str. 7–18. Kolowrat, Franz Graf von: An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften (Beilage A). Das vaterländische Museum in Böhmen im Jahre 1842. Prag: Im Selbstverlag des Museums, 1842, str. 31–35. Mal, Josip: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodovinski del. Ljubljana: Narodni muzej, 1931. Müllner, Alfons: Die Geschichte des krainischen Landes-Museums. Argo. Zeitschrift für krainische Landeskunde 5, 1897, št. 1, str. 7–12; št. 2, str. 34– 40; št. 3, str. 54–56; 6, 1898, št. 1, str. 7–12. Oitzl, Gašper: Med »fužinarstvom« in industriali- zacijo. Temeljni poudarki metalurgije na Sloven- skem v dolgem 19. stoletju / Between Traditional Ironworking and Industrialisation. Key As- pects of Metallurgy in Slovenian Territory in the »Long Nineteenth Century«. Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem / The Song of Metal. Millennia of Metallurgy in Slovenia (ur. Jer- 42 2021JERNEJ KOTAR: USTANOVITEV DEŽELNEGA MUZEJA V LJUBLJANI, 25–42 nej Kotar et al.). Ljubljana: Narodni muzej Slove- nije, 2019, str. 118–165. Oitzl, Gašper: Zapuščina tržiških kovačev v Narod- nem muzeju Slovenije. Kronika 68, 2020, št. 3 (Iz zgodovine Tržiča), str. 553–580. Preinfalk, Miha: Vpliv francoskih vojn na plemstvo v habsburški monarhiji. Zgodovinske dimenzije Ilirskih provinc (ur. Barbara Šterbenc Svetina in Matija Godeša). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 75–86. Schmidburg, Joseph Camillo Freiherr von: An die vaterländischen Freunde der Wissenschaften. Lai- bach, 1823. Vorwort. Die Eröffnung des Landes-Museums in Lai- bach, wie selbe den 4. October 1831, zur Feier des allerhöchsten Namensfestes Sr. Majestät unsers all- geliebten Kaisers abgehalten wurde. Laibach: Auf Kosten des Herrn Grafen v. Hochenwart heraus- gegeben, 1832, str. 4–5. Wolf, Anton Alois: Gegenrede Sr. fürstlichen Gna- den des hochwürdigsten Herrn Fürst-Bischofs von Laibach Anton Alois Wolf. Die Eröffnung des Landes-Museums in Laibach, wie selbe den 4. Octo- ber 1831, zur Feier des allerhöchsten Namensfestes Sr. Majestät unsers allgeliebten Kaisers abgehalten wurde. Laibach: Auf Kosten des Herrn Grafen v. Hochenwart herausgegeben, 1832, str. 19–20. SPLETNI VIRI https://www.dlib.si/ https://www.slovenska-biografija.si/ S U M M A R Y Establishment of the Provincial Museum in Ljubljana The long nineteenth century was a time of gene- ral progress, which was also reflected in the develop- ment of all scientific disciplines. Intellectuals showed a growing interest in the natural and social features of their environment. Many of them, including Sig- mund Zois, for example, built collections of various objects, and ideas emerged about establishing central public institutions that would collect, study, and ex- hibit these precious materials. The first such institu- tion in the Austrian Empire was founded in 1802 in Budapest, followed by those in Graz (1811), Brno (1817) and Prague (1818). After the end of the French occupation and the return under the rule of the Austrian emperor, Car- niolan intellectuals enhanced their patriotic senti- ments and felt especially proud of the Congress of Laibach (Ljubljana), which moved a minor provin- cial capital to the centre stage of European politics for a few months. It is not by chance that the de- sire to establish a museum in Carniola was publicly voiced for the first time precisely during this period. At the provincial assembly session on 15 October 1821, the estates passed the conclusion to turn this desire into reality, but what followed was a long peri- od of endeavours and uncertainties until the institu- tion finally opened its doors on 4 October 1831. The major obstacles on this path were securing appropri- ate premises and stable funding. Although on 8 June 1826, Emperor Francis I confirmed the founding of the museum, he provided that it should be funded strictly from voluntary contributions, and thus pro- longed the serious financial difficulties for years to come. The greatest credit for the successful com- pletion of the founding process belonged to Count Franz von Hohenwart (1771–1844), from 1827 the President of the Carniolan Agricultural Society, un- der which the museum operated between 1822 and 1830. Until the disintegration of Austria-Hungary, the Provincial Museum in Ljubljana remained Carniola’s central scientific, cultural and to some degree also educational institution, which, at least in part, com- pensated for the non-existence of a university centre. It ensured that most of the abundant natural histori- cal, archaeological, cultural-historical, and archival materials remained in Carniola rather than being seized by foreign institutions. In the decades fol- lowing the First World War, individual departments gradually separated from the museum into inde- pendent units which now form the backbone of the Slovenian national museum network. 43 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 528.44(497.451.1) Prejeto: 30. 11. 2020 Boris Golec dr., izr. prof., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si K podobi Ljubljane po kongresu leta 1821* Stavbe in njihovi lastniki v franciscejskem katastru IZVLEČEK Ljubljana je dobila prvo natančno kartografsko upodobitev s franciscejskim katastrom leta 1825, štiri leta po znamenitem kongresu Svete alianse. Franciscejski kataster je zanesljiv referenčni vir, ki omogoča raznovrstne pro- storske in druge raziskave, vključno z retrospektivnim vpogledom v daljno preteklost. Prispevek se omejuje na stavbni fond mesta in njegovih sedmih predmestij s posebnim poudarkom na lastništvu stanovanjskih stavb in na javnih zgradbah. V ospredju je uporabna vrednost grafičnega in spisovnega dela katastra, pri čemer bo objava katastrskih zapisnikov stavbnih parcel služila kot pripomoček za nadaljnje raziskave preteklosti današnje slovenske prestolnice, nekoč glavnega mesta vojvodine Kranjske. KLJUČNE BESEDE Ljubljana, franciscejski kataster, stavbni fond, stanovanjska poslopja, gospodarska poslopja, javne zgradbe ABSTRACT TOWARDS THE IMAGE OF LJUBLJANA AFTER THE CONGRESS OF 1821. BUILDINGS AND THEIR OWNERS IN THE FRANCISCEAN CADASTRE Ljubljana obtained its first accurate cartographic depiction with the Franciscean Cadastre in 1825, four years after the famous Congress of the Holy Alliance. The Franciscean Cadastre provides a reliable reference framework for an array of spatial and other studies, including a retrospective insight into the distant past. The article focuses on the building stock of the city and its seven suburbs, with an emphasis on ownership of residential buildings and on public buildings. Special attention is paid to the utilitarian value of the graphic and textual segments of the cadastre, and the publication of cadastre records for building parcels will serve as a tool for further research on the history of the capital of present-day Slovenia and once the capital of the Duchy of Carniola. KEY WORDS Ljubljana, Franciscean Cadastre, building stock, residential buildings, agricultural buildings, public buildings * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-9358 (Zgodovinski atlas slovenskih mest) in raziskovalnega programa P6-0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna. 44 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Neposredno po ljubljanskem kongresu Svete alianse leta 1821, katerega dvestoletnice se letos spo- minjamo, je Ljubljana, prestolnica vojvodine Kranj- ske in neformalno tudi sedež papirnatega Ilirskega kraljestva, začela dobivati prvo natančno kartograf- sko upodobitev.1 Zemljemerci so leta 1825 dokončali izdelavo talnih načrtov, t. i. katastrskih map francis- cejskega katastra, tretjega katastrskega operata in pr- vega, ki je poleg opisnega, spisovnega dela premogel tudi grafični prikaz površin.2 Franciscejski kataster je že dolgo ne samo nepogrešljiv sestavni del kra- jevnozgodovinskih obravnav, ampak tudi zanesljiv referenčni vir, ki omogoča raznovrstne prostorske in druge raziskave, vključno z retrospektivnim vpo- gledom v daljno preteklost. Glede na njegov pomen in uporabnost preseneča, da Ljubljana v luči kata- stra doslej še ni bila deležna sistematičnega prikaza. Temu se je še najbolj približala razprava Angelosa Baša, objavljena leta 1952 v Slovenskem etnografu, ki – tudi zaradi takratnih skromnih tehničnih možno- sti – praktično ne upošteva grafičnega dela katastra. Baševa obravnava je naravnana izrazito statistično in se posveča predvsem številčnemu razmerju med sta- novanjskimi in gospodarskimi poslopji, tudi glede na stavbno gradivo (lesene in zidane zgradbe). V njej, nasprotno, niti kot eksemplarični primeri ne nasto- pajo posamezni objekti, zemljišča in njihovi lastni- ki.3 Podobno je s stanjem obravnav grafičnega dela katastra. Izseki iz katastrskih map mestnega središča se v literaturi najpogosteje pojavljajo kot ilustrativne priloge k obravnavam podobe mesta v različnih ča- sovnih obdobjih4 oziroma v prikazih razvoja mesta v luči načrtov in kartografije, med katerimi gre izpo- staviti monografijo Branka Korošca Ljubljana skozi stoletja iz leta 1991.5 Pričujoči prispevek do določene mere povezuje oba dela katastra, spisovnega in grafičnega, vendar ne stremi po celostnem prikazu podobe mesta ali analizi katastra kot vira. Že v izhodišču je namreč omejen s predmetom preučevanja – stavbnim fondom kot te- meljno komponento urbanih naselij – in tako v celoti pušča ob strani nestavbna zemljišča. Njegov osnovni namen je opozoriti na uporabnost katastra za na- daljnje raziskave in s komentirano objavo zapisnikov stavbnih parcel olajšati delo prihodnjim raziskoval- 1 O načrtih mesta in njegovih delov pred nastankom francis- cejskega katastra gl. zlasti: Korošec, Ljubljana skozi stoletja, str. 27–88. 2 O katastrih prim. Ribnikar, Zemljiški kataster. 3 Baš, K stavbnemu in zemljiškemu značaju. – Neuporabni so Baševi izsledki o kmečkih in nekmečkih lastnikih stanovanj- skih in gospodarskih stavb. Zgrešeno je namreč že izhodi- šče, zlasti dejstvo, da je med kmečke lastnike štel tudi vse, pri katerih je v rubriki stan navedeno Wirth (prav tam, str. 81). Pri tej poklicni oziroma stanovski kategoriji gre v resnici za krčmarje, kar je mogoče potrditi s celo vrsto konkretnih primerov (prim. Staroslav, Gostilne v stari Ljubljani). 4 Na primer za srednjeveško Ljubljano Stopar, Ljubljana, str. 166. 5 Korošec, Ljubljana skozi stoletja. cem različnih strok. Objava zapisnikov premaguje razmeroma težko berljivost izvirnikov, še posebej v digitalizirani obliki, v kateri so danes dostopni upo- rabnikom v Arhivu Republike Slovenije in na sple- tišču arhiva.6 Na drugi strani je neprimerno manj tovrstnih težav pri grafičnem delu katastra.7 Preden se posvetimo franciscejskemu katastru za Ljubljano, se bomo ustavili ob njegovih splošnih značilnostih in uporabnosti za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovino.8 Uporabnost katastra za raziskovanje stavbnega fonda O katastru na splošno S franciscejskim katastrom (1817–1828) je v av- strijskih deželah zaživel zemljiški kataster v polnem pomenu besede, t. i. stabilni kataster. Zaradi nove prvine – grafičnega narisa površin – je v primerjavi s starejšima terezijanskim in jožefinskim katastrom neprimerno uporabnejši, zato je že zgodaj pritegnil pozornost zelo različnih ved. Tretjemu avstrijskemu katastru, tako kot predhodna dva poimenovanemu po vladarju, je položil temelje patent cesarja Fran- ca I. z dne 23. decembra 1817.9 Izčrpna navodila, t. i. instrukcijo za izdelavo katastra, so izdali spomla- di 1818, jih čez dve leti dopolnili in jim dali končno obliko v začetku leta 1824.10 Katastrski operat je v slovenskem prostoru nastajal eno desetletje, od leta 1818 do 1828, v veljavo pa stopil z zamikom, leta 1843 oziroma leto pozneje na Štajerskem.11 Njegova poglavitna prvina je natančen grafični naris zemljišč, delo šolanih geometrov, oprto na obsežne pripra- ve in nove dosežke zemljemerstva. Razen ogrskega Prekmurja in območij v okviru kratkotrajnega Itali- janskega kraljestva (ta je nekaj let prej zajel franco- ski kataster) je ta kataster pokril celotno slovensko 6 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko. 7 Na svetovnem spletu je na voljo tudi grafični del katastra za celotni avstrijski del Habsburške monarhije, shranjen v Av- strijskem državnem arhivu na Dunaju: https://mapire.eu/ en/map/cadastral/?layers=3%2C4&bbox=1810692.876476 3605%2C6137154.620884456%2C1830098.3270322597 %2C6143842.860859409 (Hungarica, Habsburg Empire – Cadastral maps (XIX. century)) (15. 11. 2020). 8 O franciscejskem katastru kot viru za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovino slovenskega ozemlja gl. natančneje: Golec, Zemljiški katastri, str. 366–378. 9 SI AS 1079, Zbirka normalij, šk. 7, Patenti 1810–1855. 10 Lego, Geschichte des Österreichischen Grundkatasters, str. 29; prim. Ulbrich, Die Entwicklung des Zeichenschlüssels, str. 159. 11 Lego, Geschichte des Österreichischen Grundkatasters, str. 42. – Hrambo in upravljanje operatov zemljiškega katastra so leta 1822 naložili novoustanovljenim deželnim mapnim arhivom (Provinzialmappenarchiv) in dobro desetletje zatem, leta 1833, ustanovili še centralni mapni arhiv na Dunaju (Zen- tralmappenarchiv), namenjen hrambi operatov trigonome- trične triangulacije in litografskih odtisov katastrskih map iz vseh dežel (prav tam, str. 40). 45 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 etnično ozemlje in služil kot osnova vseh poznejših katastrov, saj ni bilo nikoli več izvedeno tako celovi- to zemljemersko delo na terenu.12 Potem ko je naš prostor z jožefinskimi vojaškimi merjenji dobil prvo celostno kartografsko upodobitev,13 se je njegova sli- ka s franciscejskimi katastrskimi mapami močno izo- strila. Mnoge stvari, do tega časa brez vizualne opore in predstavljive le na podlagi morebitnih opisov, so postale tako rekoč otipljive. V prispodobi bi lahko rekli, da pomeni čas pred franciscejskim katastrom za spoznavanje in preučevanje prostora dobo tipanja v (pol)temi. Teritorialno podlago za novo katastrsko izme- ro – davčne oziroma katastrske občine – so vzeli iz jožefinskega katastra. Osnovna merska enota je bil tudi zdaj oral (Joch) z izmero približno 0,57 hektarja, razdeljen na 1600 kvadratnih sežnjev ali klafter s po- vršino 3,595 kvadratnega metra. Katastrske mape so izdelane v merilu 1 : 2.880, a srečamo tudi drugačna merila: v težko dostopnih krajih 1 : 5.760 in v neka- terih mestih 1 : 1.440 ali celo 1 : 720.14 Triangulacija je pogojevala natančnost, ki z najnovejšimi program- skimi orodji omogoča pretvarjanje v sodobni koor- dinatni sistem,15 ta pa precizno lokalizacijo objektov iz katastra, kar obravnavanemu viru daje še dodatno vrednost. Oba dela katastra, spisovni in grafični, sta za uporabnika neločljivo povezana celota, najsi gre za uporabo katastra v praktične namene ali kot zgodo- vinskega vira. Posamezna površina in objekt lahko namreč v polni izpovednosti zaživita šele, ko opisne podatke vizualiziramo s pomočjo katastrske mape. Za raziskovalce sta pomembni prednosti dobra ohra- njenost gradiva ter močno olajšana dostopnost, ki jo je v zadnjem času omogočila digitalizacija katastr- skih map in dobršnega dela spisovnega gradiva.16 Nepogrešljivost franciscejskega katastra za re- trospektivne raziskave se je pokazala zlasti pri pre- učevanju meščanskih naselij, pa tudi naselij nasploh. Katastrska mapa je namreč izhodišče za ugotavljanje preteklih stanj in dotedanjega razvoja naselja vse do njegovih začetkov. Zlasti mestna naselja in deloma trgi so bili v našem prostoru deležni temeljitih in manj temeljitih obravnav v luči prostorskih ambien- tov, morfoloških zasnov, oblikovanja mestnih prosto- rov in podobnih problemskih sklopov.17 12 Prim. Lego, Geschichte des Österreichischen Grundkatasters, str. 25–44; Allmer, Der stabile Kataster; Ribnikar, Zemljiški ka- taster, str. 327–332. 13 Objava jožefinskih vojaških merjenj za slovensko ozemlje: Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu. 14 Lego, Geschichte des Österreichischen Grundkatasters, str. 25–43; Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 327–332. 15 Prim. Petek in Fridl, Pretvarjanje listov. 16 Katastrske mape vseh katastrskih občin v Sloveniji, ki jih hra- ni Arhiv Republike Slovenije, in glavnine spisovnega gradiva so v skenirani obliki dostopne na spletišču arhiva. 17 Prim. zlasti seznama literature v: Batič (ur.), Srednjeveška me- sta, str. 175–181; Curk, Trgi in mesta, str. 162–172. Stavbe v obeh sestavnih delih katastra Stavba kot taka v franciscejskem katastru nikoli ne nastopa kot samostojna enota, ampak vedno le v okviru parcele kot najmanjše katastrske enote. Parce- le so se delile na zemljiške (Grundparzelle) in stavb- ne (Bauparzelle), ne da bi bila oba tipa med seboj po vsebini povsem natanko razmejena. Stavbne parcele so namreč lahko vključevale tudi majhna obdeloval- na zemljišča tik ob zgradbah, zemljiške pa v določe- nih primerih nekatere vrste stavbnih objektov.18 Po končni instrukciji za izvedbo katastra (1824) naj bi vse zgradbe istega gospodarstva, ki so imele skupno dvorišče, sestavljale eno stavbno parcelo, posebno parcelo pa le tiste gospodarske zgradbe, ki so stale ločeno. V stavbno parcelo so vključili tudi hišni vrt, če ni meril več kot 25 kvadratnih sežnjev (89,9 m2). Hiše v strnjeni pozidavi so bile, kakor hitro so imele različne hišne številke in ločene strehe, vsaka svo- ja parcela, četudi so bile v lasti istega lastnika. Prav tako je štelo za samostojno parcelo zemljišče z javno zgradbo (cerkvijo, samostanom, bolnišnico). Objekti, ki naj jih ne bi obravnavali kot stavbne parcele, so bili majhne, po svoji naravi spremenljive stavbe: vrtne ute, planinski stanovi, vinske stiskalnice in podobno; na mapi so jih sicer narisali, njihovo površino pa pri- šteli k zemljiški parceli, na kateri so stale.19 Tudi po- vršin stanovanjskih zgradb niso izračunavali posebej, ampak so jih preprosto všteli k skupni površini stavb- ne parcele.20 Tako je natančna velikost stavbe znana samo v primerih, ko se površini stavbe in parcele na- tanko ujemata. Na mapah se stavbne parcele že na prvi pogled ločijo od zemljiških, in sicer ne le zaradi na njih upodobljenih tlorisov objektov, temveč tudi po barvi parcelne številke: na zemljiških parcelah so številke svetlo rdeče (karmin, pomešan s cinobrom), na stavb- nih pa črne.21 Stranice tlorisov hiš in zgradb vseh vrst so enotno narisane s črnim tušem in le pri kamnitih križih s karminsko barvo (kardinalsko rdeča barva z vijoličastim odtenkom).22 Pomemben element stavb- ne parcele je različna obarvanost površin objektov. Notranjost vseh zidanih stavb ter kamniti mostovi so v bledi karminski barvi, javne zgradbe v močni karminski, lesene zgradbe pa so pobarvane bledo ru- meno. Posebej so označena pročelja stavb, in sicer z odebeljeno črto vzdolž stranice stavbe na njeni no- tranji strani, po instrukciji nekoliko drugače pri zida- nih stavbah kot pri lesenih: črta za pročelje naj bi bila pri zidanih v močnejši karminski barvi, pri lesenih pa je govor samo o črti, potegnjeni s tušem, in to le za stanovanjske zgradbe, kar implicitno pomeni iz- 18 Golec, Zemljiški katastri, str. 367 in 371. 19 Instruction zur Ausführung, str. 49–50, & 274–281. 20 Prav tam, str. 66, & 407. 21 Prav tam, str. 61, & 374, str. 81, & 483. 22 Prav tam, str. 78, & 460. 46 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 ključitev vseh drugih lesenih objektov.23 V primerih, ko so dosledno upoštevali instrukcijo, je tako za po- samezno zgradbo mogoče z mape razbrati naslednje parametre: lokacijo, dve vrsti namembnosti (javno in zasebno), dve vrsti gradbenega materiala (zidana, le- sena stavba), pročelja vseh zidanih zgradb in pročelja lesenih stanovanjskih zgradb. Za same stavbe so predvideli zelo omejen nabor topografskih znakov. Končna različica instrukcije iz leta 1824 jih ima v skupini Gebäude samo pet: cer- kve (Kirchen), javne zgradbe (Oeffentliche Gebæude), kamnite zgradbe (Steinerne Gebæude), gospodarska poslopja (Wirtschafts Gebæude) in razvaline (Ruine).24 Za druge objekte, med njimi tudi nekaj specifičnih stavbnih, jih najdemo v posebni skupini 63 t. i. kon- vencionalnih oznak (Konventionelle Bezeichnungen). K slednjim so šteli predvsem takšne, ki ponazarjajo objekte, upodobljene zgolj na mapah in neupošteva- ne v spisovnem delu katastra. Tako niso predvideli posebnega znaka za obrate na vodni pogon, ker naj bi ti sodili v spisovni – opisni del. Določeni objekti in površine se sicer pojavljajo tako na mapah kot v zapisnikih, denimo pokopališča, nekatere poštne in lovske hiše ter gostilne, medtem ko za parcele ali dele parcel niso šteli mostovi in jih v zapisnikih ni. Drugi sklop podatkov o zgradbah posamezne katastrske občine ponuja zapisnik stavbnih parcel (Bauparzellen-Protokoll) na tiskanem obrazcu.25 Pra- viloma sta nastala dva izvoda zapisnika. V prvem so izpolnili le prvi, levi del: parcelno številko, ime, priimek, stan in bivališče lastnika, hišno številko, vr- sto stavb ter površino parcele, izraženo v oralih in kvadratnih sežnjih. Prazen je ostal drugi, desni del, namenjen izenačbi (parifikaciji) zemljišč s sosednji- mi ali podobnimi zemljišči, vnosu letnega donosa v denarju in opombam; rubrike tega dela so izpolnili (nekoliko pozneje) samo v drugem izvodu zapisni- ka.26 Zelo podoben je zapisnik zemljiških parcel (Grundparzellen-Protokoll), ki zajema celoto zemlji- ških parcel v katastrski občini: njivskih, travniških, pašniških, gozdnih, poti, ceste idr. V primerjavi z natančnostjo navodil o risanju stavbnih parcel je instrukcija glede vsebine zapisnika precej skromna, še posebej v zvezi z vrsto stavb (Gat- tung). Jasna je pri podatkih o lastnikih: poleg imena in priimka je treba vpisati morebitno domače ime (Vulgo=Nahme) ter vse predikate in plemiške naslove, v rubriko stan sodijo lastnikova obrt, dejavnost ozi- 23 Prav tam, str. 79, & 466 in 468. 24 Prav tam, str. Litt. A.a, Vorschrift zur Zeichnung der Kata- stral Plæne. 25 Prav tam, Lit. U. 26 Ker pri stavbah niso ugotavljali donosa, ki so ga prinašale najemnine in drugo, so kot osnovo za obdavčitev stavbnih parcel vzeli davčni razred sosednjega ali podobnega zemljišča (Tafeln zur Statistik, str. XXII). Praviloma naj bi bil to dru- gi njivski razred domače katastrske občine oziroma sosednje občine, če takega razreda ni bilo v domači (Lego, Geschichte des Österreichischen Grundkatasters, str. 41). roma službena nastavitev (Anstellung), v rubriki biva- lišče pa je treba tam, kjer bi lahko nastal kakršen koli dvom, pripisati še deželo.27 Preseneča, da je ostal tako nedorečen člen o izpolnjevanju za našo problemati- ko ključne rubrike o vrsti stavb (Gattung), saj pravi zgolj: »V rubriki se opiše posebnost (Eigenthümlich- keit) stavbne parcele, ali ima stanovanjska stavba eno ali več nadstropij itd. Posebni primeri se obravnavajo v rubriki opombe (Anmerkung).«28 Izvajalci so s tem dobili tako rekoč proste roke pri presoji, kaj v rubriko sodi in kaj ne. Zelo pogosto so si delo olajšali tako, da so se omejili na najosnovnejše razlikovanje med dvema tipoma zgradb, stanovanjskimi in gospodar- skimi. Vse kaže, da različna intenzivnost opisovanja ni bila vezana niti na kakšna interna navodila, deni- mo v okviru istega davčnega okraja.29 Višina zgradb je podana le ponekod in opisno, ne da bi bila izražena v merskih enotah. Iz katastrskih map jo lahko zgolj slutimo glede na površino in obliko objekta, pa tudi zapisniki o njej praviloma molčijo. Predvidevanje, da so bili pri navajanju nadstropij doslednejši v urbanih in polurbanih okoljih, kjer je stalo največ nadstrop- nih stavb, se ni potrdilo. Zgovorna je ugotovitev, da imamo od 21 mest – kolikor jih je bilo tedaj, brez obalnih, v mejah današnje Slovenije – podatke o nad- stropjih le za tri, in sicer za Škofjo Loko, Kočevje in zelo nepopolne za Kranj. Tako jih v celoti pogrešamo za štajerska mesta in za več kot tri četrtine kranjskih, vključno z Ljubljano in njenimi predmestji.30 Prednosti franciscejskega katastra so drugje, pred- vsem v izpovednosti katastrskih map, ki omogočajo natančno lokalizacijo objektov in v vizualni obliki ponujajo vpogled v dva tipa stavb glede na gradbeni material – zidane in lesene. Vendar je tudi ob podat- kovni podpori zapisnika marsikdaj težko razlikovati med stanovanjskim in nestanovanjskim objektom. Razlikovalni element bi pri lesenih stavbah sicer morala biti odebeljena črta na pročelni stranici, ker jo instrukcija predvideva le za stanovanjske objekte, a so jo pogosto narisali pri vseh lesenih zgradbah.31 Postavlja se vprašanje, koliko je bilo še drugih grafičnih in opisnih poenostavitev, ki jih ni mogo- če zaznati. Vprašljiva je že upravičenost izključujoče delitve zgradb zgolj na lesene in zidane. Ta ne more odražati dejanskega stanja tam, kjer je šlo za stav- be, zgrajene tako iz lesa kakor iz drugih materialov (opeka, kamen), na katastrski mapi in v zapisniku stavbnih parcel pa so lahko izbrali le eno od obeh možnosti. Kaj je v konkretnih primerih prevladalo pri opredeljevanju za eno ali drugo kategorijo, ostaja neznanka. Ni denimo izključeno, da so podkleteno, v glavnem leseno hišo ponekod šteli že za zidano. Takšne kombinirane zgradbe na katastrskih mapah 27 Instruktion, str. 61, & 375–377. 28 Prav tam, str. 61, & 378. 29 Golec, Zemljiški katastri, str. 369–372. 30 Prav tam, str. 372. 31 Prav tam, str. 374. 47 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 niso prepoznavne. Srečamo pa na primer stanovanj- ska poslopja, obarvana tako z rdečo kot rumeno, pri katerih je rumeni del manjši in torej ponazarja lese- no pritiklino zidanemu poslopju.32 Problem je tudi opisna delitev na stanovanjska in gospodarska poslo- pja, saj zakrije vmesne tipe stavb, ki so jih uporablja- li tako za stanovanje kot za gospodarsko dejavnost (hlev, delavnica, trgovina). Da je določena stavba služila obema namenoma, je nedvoumno izpriča- no le v primerih, ko je stavbna parcela v zapisniku opredeljena kot stanovanjska in gospodarska zgradba (Wohn- und Wirtschaftsgebäude), mapa pa prikazuje en sam objekt. V hišah so zlasti v meščanskih nase- ljih potekale različne neagrarne dejavnosti, a kataster o tem praviloma molči. Obrtne delavnice in trgovski lokali so sicer posredno izpričani v primerih, ko je v rubriki Stan naveden lastnikov poklic, zelo malo pa je neposrednih omemb gospodarskih delov hiš. V zvezi z namembnostjo stavb se torej poraja cela vrsta vprašanj, največkrat seveda, ko želimo od katastra iz- vedeti konkretna dejstva o posameznem objektu. Kot smo videli, so nekateri manj pomembni objekti vri- sani samo na mapah, bodisi na zemljiških bodisi na stavbnih parcelah, ničesar pa ni o njih mogoče najti v zapisnikih.33 Iz katastrskih map in zlasti iz zapisnikov stavbnih parcel so vidne tudi posebne funkcije stavb, na splo- 32 O takih primerih v Ljubljani gl. Baš, K stavbnemu in zemlji- škemu značaju Ljubljane, str. 79. 33 Golec, Zemljiški katastri, str. 374. šno manj razširjene, a nekatere med njimi v svojem okolju dominantne. Take in drugačne stavbe s spe- cifičnimi funkcijami najdemo ponekod v zapisnikih samo v rubriki, namenjeni podatkom o lastniku, ru- brika o vrsti stavb pa govori na primer le o stanovanj- ski ali gospodarski zgradbi. Spet drugje se podatki obeh rubrik lepo dopolnjujejo. V nadaljevanju bomo v popisu stavbnih parcel mesta Ljubljana med takimi zgradbami, denimo, srečali mestni magistrat, grajski kompleks – kaznilnico, deželno hišo, ruševine stol- pov na Grajskem griču idr. Takšne ugotovitve veljajo tudi za druge objekte, izstopajoče v svoji okolici po namembnosti, velikosti, pomenu ali čem drugem. Razen gradbenega materia- la, lokacije in površine – natančne le, če se objekt po površini ujema s stavbno parcelo – bo franciscejski kataster redko razkril kaj več, včasih pa bo kakšno ne nepomembno stvar celo zakril. Tako o industrij- skih objektih sicer na splošno ne pove manj kot o drugih, a zaradi večjih pričakovanj morda daje tak vtis. Zgradbe so na mapah umeščene v prostor in obarvane glede na gradbeni material, v zapisnikih pa največkrat poimenovane po namembnosti in v rubriki o vrsti stavb opisane kvečjemu še s kakšnim podatkom.34 34 Prav tam, str. 375. Izsek iz katastrske mape Šentpetrsko in Kapucinsko predmestje (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 193, mapni list III, 1825). 48 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Stavbni fond Ljubljane in njenih predmestij v franciscejskem katastru Splošna podoba Ljubljane Predmarčna mestna občina Ljubljana je poleg mesta obsegala sedem predmestij. Po podatkih ljud- skega štetja iz leta 1817 je sámo mesto štelo 308 hiš in 4379 duš, skupaj s predmestji pa je bilo na me- stnem območju skoraj trikrat toliko domov (866) in več kot dvakrat toliko prebivalcev (9885).35 Po upravno-politični razdelitvi se je ravnal tudi fran- ciscejski kataster. Ožje mesto, ki ga je do konca 18. stoletja obdajalo obzidje,36 je zajela katastrska občina Ljubljana mesto. Ozemlje je imela večidel na desnem bregu Ljubljanice – Mestni in Stari trg s približno tretjino Grajskega griča, vključno z grajskim kom- pleksom –, na levem bregu pa je vključevala le nekoč obzidano območje Novega trga. Na severni strani je mestna katastrska občina mejila na Kapucinsko in Šentpetrsko predmestje, na vzhodni na Poljansko, na jugu na Karlovško, na zahodu pa na Krakovsko in predmestje Gradišče. Sedmega, Trnovskega pred- mestja se je samo dotikala na skrajnem jugozahodu na Ljubljanici, nasproti izliva Gradaščice, kjer je bilo stičišče treh katastrskih občin.37 Katastrske občine (k. o.) tako zamejenega ljub- ljanskega območja so se močno razlikovale po veli- kosti. Občina Ljubljana mesto in štiri predmestne – Krakovsko, Poljansko, Kapucinsko predmestje in Gradišče – so namreč obsegale le ožji areal, medtem ko so imele tri predmestne občine – Šentpetrsko, Karlovško in Trnovsko predmestje – obsežno za- ledje, še posebej zadnji dve, ki sta segali globoko na 35 Haupt-Ausweis 1817, fol. A. 36 O odstranitvi obzidja Valenčič, Oblikovanje Ljubljane, str. 144. 37 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 74, k. o. Gra- dišče; L 100, k. o. Kapucinsko predmestje; L 101, k. o. Kar- lovško predmestje; L 122, k. o. Krakovsko predmestje; L 133, k. o. Ljubljana mesto; L 193, k. o. Predmestje Sv. Petra; L 211, k. o. Poljansko predmestje; L 303, k. o. Trnovsko predmestje. Ljubljansko barje. Površina največje, k. o. Trnovsko predmestje, je bila tako kar 57-krat večja od najmanj- še, k. o. Krakovsko predmestje, in 50-krat večja od k. o. Ljubljana mesto. Še neprimerno večji razpon je izkazoval delež površine stavbnih parcel glede na celotno površino posamezne katastrske občine. Medtem ko je v k. o. Ljubljana mesto znašal skoraj dve petini celotne po- vršine (39,57 %), ni bil v dveh, po površini največjih predmestnih občinah merljiv niti v promilih: stavbne parcele so namreč v Trnovskem in Karlovškem pred- mestju pokrivale manj kot 0,003 %. Pri drugih obči- nah se je delež vrtel med 2,62 in 9,81 %, pri čemer je s skoraj dvakratnim naskokom pred ostalimi šesti- mi predmestnimi občinami prednjačilo Kapucinsko predmestje. Štirikrat višji delež površine s stavbnimi parcelami v mestu kakor v Kapucinskem predmestju z najvišjim deležem stavbnih parcel med predmestji sicer priča o veliko večji gostoti in številu stavb v samem mestu, a je treba pri tovrstnem vrednotenju upoštevati še druge elemente. Katastrske občine so bile med seboj veliko bolj uravnotežene po številu stavbnih parcel. Razpon med k. o. Ljubljana mesto s 342 parcelami in Karlovškim predmestjem s 55 je znašal 6,2 : 1. V skupnem številu 993 je mesto odtehtalo dobro tretjino (34,45 %), se- dem predmestij skupaj pa s 651 stavbnimi parcelami nekaj manj kakor dve tretjini (65,55 %). V povprečni velikosti stavbne parcele se zrcalijo predvsem trije elementi: razpoložljiva površina, pri- sotnost velikih kompleksov javnih zgradb in socialna struktura lastnikov. Tako je povprečje v mestni obči- ni znašalo nekaj manj kot 110 kv. sežnjev ali slabih 400 m2 (393,61), v Kapucinskem predmestju, ki je 38 Prve štiri kategorije v razpredelnici so povzete po izkazih površine zemljišč po katastrskih kulturah (Ausweis über die Benützungsart des Bodens), število stavbnih parcel pa po za- pisnikih stavbnih parcel (Protocoll der Bau Parcellen). Izkazi in zapisniki posameznih katastrskih občin imajo naslednje datacije: Kapucinsko predmestje 15. 10. 1825, Gradišče in Krakovsko predmestje 30. 11. 1825, Šentpetrsko predmestje 15. 12. 1825, Karlovško predmestje 20. 12. 1825, Trnovsko predmestje 23. 12. 1825, Ljubljana mesto in Poljansko pred- mestje 30. 5. 1827. Tabela 1: Razvrstitev katastrskih občin glede na delež površine stavbnih parcel v celotni površini katastrske občine ter število in povprečna velikost stavbnih parcel38 Katastrska občina Skupna površina v oralih in kvadr. sežnjih Stavbne parcele v oralih in kvadr. sežnjih Delež stavbnih parcel v skupni površini Število stavbnih parcel Povprečna velikost stavbne parcele v kvadr. sežnjih Ljubljana mesto 59, 342 23, 697 39,57 % 342 109,64 Kapucinsko predmestje 197, 828 19, 616 9,81 % 77 402,81 Poljansko predmestje 156, 253 2, 965 4,87 % 105 39,67 predmestje Gradišče 178, 1526 9, 1127 5,42 % 72 215,65 Šentpetrsko predmestje 545, 880 14, 517 2,62 % 172 127,23 Krakovsko predmestje 52, 379 2, 1592 5,72 % 77 62,23 Trnovsko predmestje 2977, 293 7, 48 0,0024 % 93 120,94 Karlovško predmestje 1739, 401 3, 1333.5 0,0022 % 55 111,55 49 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 imelo med predmestji najbolj mestno podobo, pa skoraj štirikrat toliko – nekaj manj kot 403 kv. sežnje ali 1446,09 m2. Od mestnega povprečja je bilo za več kot dvakrat višje tudi povprečje v Gradišču – do- brih 215 kv. sežnjev ali 745,15 m2. Povprečno velika stavbna parcela v štirih predmestjih – Karlovškem, Šentpetrskem in Trnovskem – je le malo presegala povprečje v mestni katastrski občini, medtem ko sta za mestom občutno zaostajali Krakovsko in Poljan- sko predmestje, za kateri so bili značilni domovi niž- jih socialnih slojev, zlasti za Krakovo. Kot smo videli že v uvodu, je lahko velikost stavb- ne parcele zavajajoča in sama po sebi pove malo o velikosti stavb na njej, saj so bile v obseg parcele vštete tudi dvoriščne površine. Parcela, na kateri sto- ji Ljubljanski grad – v zapisniku stavbnih parcel je označen kot kaznilnica (parc. 57) –, je, denimo, meri- la 1030 kv. sežnjev (3808 m2), a je pozidana površina (2 stavbi) pokrivala le okrog 40 % celotne. Stavbe, ki so imele identično velikost kot parcele, so bile v veliki manjšini, še največ pa jih najdemo v samem mestu na območju Starega trga. Od javnih zgradb so bile takšne samo tri cerkve – stolnica sv. Nikolaja (parc. 309) s površino 309 kv. sežnjev (1109 m2), župnijska cerkev sv. Jakoba (parc. 1242, 452 kv. sež.) in njena podružnica sv. Florijana (parc. 68, 180 kv. sež.) –, ka- nonikatna hiša ob stolnici (parc. 311, 170 kv. sež.), glavna stražnica na Šolskem trgu (parc. 313, 64 kv. sež.), skladišče glavnega carinskega urada na Bregu (parc. 188, 80 kv. sežnjev), stavba stanovske redute na Starem trgu (parc. 155, 185 kv. sež.) ter pet objektov na Grajskem griču: cisterna (parc. 59, 64 kv. sež.) in štirje stolpi, od tega trije že v ruševinah (parc. 60–63 z velikostjo 25–100 kv. sež.). Katere stavbe so po ugotovitvah sestavljavcev ka- tastra veljale za zidane, katere za lesene in katere so bile deloma iz lesa in deloma iz trdega materiala, je za Ljubljano in njena predmestja ugotovljivo le iz katastrske mape. Raziskavo deleža obeh osnovnih gradbenih materialov je opravil že Angelos Baš,39 čigar ugotovitev se bomo le dotaknili. Lesenih sta- novanjskih objektov je bilo pičlih 1,41 % (vsi v pred- mestjih), gospodarskih pa dobra petina (22,12 %). Predmestja so skupaj izkazovala 2,18 % lesenih sta- novanjskih zgradb, med njimi daleč največ Karlovško (17,17 %), ki je vključevalo tudi kmečko naselje Kur- ja vas. Približno tolikšen je bil v ožjem mestu delež lesenih med vsemi gospodarskimi objekti (17,95 %). Zanimiva je slika razpona v deležih lesenih gospo- darskih objektov: manjši delež kakor v mestu je Baš ugotovil za Kapucinsko predmestje (5,88 %), Krako- vo (6,25 %) in Gradišče (13,55 %), drugje pa se je gi- bal od dobre petine do natanko polovice (Trnovo).40 39 Baš, K stavbnemu in zemljiškemu značaju. 40 Prav tam, str. 82–83. – Baš je za k. o. Ljubljana mesto in Poljansko predmestje uporabil katastrski mapi v tedanjem Mapnem arhivu v Ljubljani (prav tam, str. 77). V fondu Franciscejski kataster za Kranjsko v takratnem Osrednjem Podatke o stavbnem fondu iz spisovnega in gra- fičnega dela franciscejskega katastra je deloma mo- goče nadgraditi s pomočjo vira, ki je kot sestavni del katastra nastal nekaj let pozneje. Gre za t. i. cenil- ne operate, izdelane v prvi polovici tridesetih let 19. stoletja.41 Zaradi dolgotrajne neurejenosti in dostop- nosti so cenilni operati pozornost raziskovalcev pri- tegnili šele v zadnjih desetletjih, Ljubljana pa tudi v luči tega vira še ni doživela celostne obravnave.42 Med uvodnimi paragrafi v cenilni elaborat, glavni sestavni del operatov, se & 13 z nekoliko zavajajočim naslo- vom Hiše (Häuser) v strnjeni narativni obliki ukvarja s celotnim stavbnim fondom. Za našo problematiko so uporabni zlasti podatki o višini stavb (nadstropne, pritlične), čeprav se ne nanašajo na posamezno stav- bo, ampak gre zgolj za splošen oris.43 Nekoliko preseneča, da je pri orisu stavb tako skop cenilni elaborat katastrske občine Ljubljana me- sto. Izvemo le, da so hiše zgrajene izključno (durch- gehends) iz trdega materiala, nadstropne in pokrite z opeko. Kljub temu, da je notranja razdelitev »pri velikem delu hiš po novem slogu (im neuen Style) udobna in smotrna (zweckmässig)«, je opisovalec skle- pal, da pri večini vendarle zelo manjka udobnosti. Stopnišča (Aufgänge) so bila običajno ozka, temačna in zatohla, večinoma nizke sobe pa naj bi omogočale »veliko vpogleda« (lassen viel zu einsehen übrig), kar je bodisi mišljeno figurativno bodisi manjka beseda »nicht«. Od enega do drugega ljubljanskega predmestja se je stavbni fond zelo razlikoval. Za Kapucinsko pred- mestje, ki je imelo od vseh predmestij najbolj mestni značaj, je prvi del opisa skoraj identičen kot za mesto: hiše so grajene izključno iz trdega materiala, nad- stropne, večinoma v »novem slogu« in na splošno pokrite z opeko. O hlevih in gospodarskih poslopjih – teh cenilni elaborat za mesto sploh ne omenja – iz- vemo, da so tako kot hiše zgrajeni smotrno (zweck- mässig), da pa prebivalcem nudijo komajda dovolj prostora za potrebe kmetovanja. Podobno sliko srečamo v predmestju Gradišče. Hiše so v celoti (durchgehends) zgrajene iz trdega ma- teriala, povečini (meistens) imajo nadstropja in so na splošno pokrite z opeko. Veliko jih je v »plemenitej- šem slogu« (im edlern Stÿle). Gospodarska poslopja večjih posestnikov so prav tako iz kamna, le vstran od državnem arhivu Slovenije, danes Arhivu Republike Sloveni- je, je bila mapa za Poljansko predmestje pogrešana že takrat, mapa za k. o. Ljubljana mesto pa je nepopolna in mlajša; na njej manjkajo določene parcelne številke in barve. 41 O uporabnosti cenilnih operatov za obravnavano problema- tiko gl. Golec, Zemljiški katastri, str. 378–383. 42 Cenilni operati za ljubljansko območje: SI AS 176, Francis- cejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, L 74, k. o. Gra- dišče; L 100, k. o. Kapucinsko predmestje; L 101, k. o. Kar- lovško predmestje; L 122, k. o. Krakovsko predmestje; L 133, k. o. Ljubljana mesto; L 193, k. o. Predmestje Sv. Petra; L 211, k. o. Poljansko predmestje; L 303, k. o. Trnovsko predmestje. 43 Cenilni elaborati za posamezne katastrske občine v nadalje- vanju niso posebej citirani. Za vse gl. op. 42. 50 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 hiš (außerhalb der Häuser) postavljeni kozolci (Har- fen) so leseni. Sicer pa so gospodarska poslopja pov- sod zgrajena sorazmerno (im richtigen Verhältnisse) z velikostjo posesti. Manj imenitni od Kapucinskega predmestja in Gradišča sta bili Šentpetrsko in Poljansko predme- stje, za kateri je opis hiš v cenilnih elaboratih iden- tičen. Hiše so bile v obeh prav tako zgrajene izključno iz trdega materiala, v veliki večini nadstropne in na splošno pokrite z opeko, medtem ko so se le tu in tam (mitunter) pojavljale hiše v novem slogu. Med gospo- darskimi poslopji, večinoma zgrajenimi iz kamna, je bilo mogoče najti tudi lesena, ustrezna majhni posesti in potrebam. Stavbe kot celota so za spoznanje slabšo podobo kazale v Karlovškem predmestju. V samem pred- mestju so bile razen redkih izjem zgrajene iz trdega materiala, večinoma nadstropne in pokrite z opeko. Nasprotno so tiste ob Golovcu in Grajskem griču – vključeno je primestno vaško naselje Kurja vas – Stran zapisnika stavbnih parcel k. o. Poljansko predmestje s poznejšimi popravki z rdečim tušem (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 211, 30. 5. 1827). 51 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 označene kot povečini lesene, brez nadstropja in s slamnato kritino. Tudi večina gospodarskih poslopij je bila zgrajena iz lesa. Najslabši stavbni fond sta izkazovali sosednji Krakovsko in Trnovsko predmestje. V obeh so bile hiše zgrajene iz trdega materiala – v Krakovskem iz- ključno in v Trnovskem z redkimi izjemami; večino- ma so bile pritlične in z opečnato kritino. V obsežni k. o. Trnovsko predmestje je zunaj samega predme- stja stalo tudi nekaj lesenih hiš s slamnatimi streha- mi. V Krakovskem predmestju cenilni elaborat sploh ne omenja gospodarskih poslopij, ampak navaja le, da hiše prebivalcem nudijo dovolj udobja (Bequmlich- keit) glede na zelo omejeno zemljiško posest. V Trnovskem predmestju so bili hlevi odvisno od gmot- nih razmer posestnikov zgrajeni deloma iz trdega in deloma iz mehkega materiala, druga gospodarska po- slopja pa so bila izključno lesena in dovolj prostorna. Gledano v celoti daje kataster s cenilnimi operati precej skope podatke tako o posamezni stavbi kakor o stavbnem fondu kot celoti. Kar zadeva zadnjega, je za Ljubljano veliko zgovornejši in nazornejši opis Frana Viljema Lipiča v njegovi topografiji Ljubljane iz leta 1834, ki ga bomo tu pustili ob strani.44 Stanovanjska, gospodarska in javna poslopja Iz katastrske mape je razvidna delitev stavb na stanovanjska, gospodarska in javna poslopja, stavb- ni zapisniki pri ljubljanskih katastrskih občinah kot tudi sicer pa praviloma opisno razlikujejo med stano- vanjsko in gospodarsko stavbo, pri čemer lahko ima posamezna stavba tudi obe namembnosti. Nikoli ne bomo naleteli na izrecno oznako javna zgradba, ampak so te označene kot uradno poslopje, cerkev, šolsko poslopje idr. Javne zgradbe so imele pogosto tudi stanovanjsko funkcijo, o čemer priča lastna hišna številka. Stanovanjske stavbe so kot takšne (Wohngebäu- de) praviloma izrecno navedene v zapisnikih stavb- nih parcel, razen če je šlo za posebno namembnost stavbe. V takih primerih je zanesljiv kriterij, da je objekt tudi stanovanjski, dodeljena hišna številka. Ob prvem oštevilčenju hiš v avstrijskih deželah leta 1770 je bilo namreč treba oštevilčiti vse hiše, v ka- terih so ali bi lahko stanovali ljudje.45 Tako je, kar je največje presenečenje, v času nastanka franciscej- skega katastra imela hišno številko tudi ljubljanska stolnica (parc. 309, h. št. 284), in sicer edina med vsemi cerkvami v mestu in predmestjih. Do tega je očitno prišlo zato, ker so bili v njej tudi bivalni pro- stori, verjetno stanovanje za cerkovnika. V zapisniku stavbnih parcel so hišne številke navedene tudi pri parcelah brez stanovanjskih objektov; v takem pri- meru se številka nanaša na stanovanje lastnika, ki je 44 Lipič, Topografija, str. 113–118. 45 Studen, Oštevilčenje hiš, str. 444. bilo na drugi parceli in včasih tudi v drugi katastrski občini. Glavni carinski urad je imel denimo h. št. 196; ta se je izvorno nanašala na sámo poslopje urada na Bregu, na vogalu Salendrove ulice (parc. 213), isto številko pa najdemo še pri carinskem skladišču (parc. 188) v neposredni bližini ob Ljubljanici. Če bi imelo skladišče tudi stanovanjsko namembnost, bi dobilo lastno hišno številko. Po tem, ali ima objekt lastno ali preneseno hišno številko, spoznamo tudi, katere stavbe v lasti mestnega magistrata (h. št. 1, parc. 1) so bile stanovanjske in katere ne. V mestu sta imeli isto hišno številko 1 dve skladišči (parc. 95 in 96), hiša poleg magistrata pa samostojno št. 314 (parc. 342). V sosednjem Poljanskem predmestju prav tako zasledimo tri stavbne parcele mestnega magistrata: stanovanjski objekt je stal samo na parceli 98 z lastno hišno številko Poljansko predmestje 78, medtem ko sta bili parceli z mesnico (parc. 1) in s sejemskimi lopami (parc. 77) vodeni pod h. št. magistrata (Ljub- ljana h. št. 1). Hišno numeracijo, ki jo srečujemo v franciscej- skem katastru, je kranjska prestolnica dobila ob pre- številčenju leta 1805.46 V skladu z novimi pravili, da se številčenje začne pri najpomembnejši stavbi, v mestih pa pri mestni hiši, so hišne številke tekle po bolj ali manj sklenjeni krožni poti od mestnega ma- gistrata, ki je dobil h. št. 1, čez Mestni, Stari in Novi trg, oštevilčenje se je nato preko Šuštarskega mostu vrnilo čez Ljubljanico, zajelo še drugo stran območ- ja Mestni trg in se končalo pri hiši poleg magistrata z najvišjo h. št. 314. Vsako od sedmih predmestij je imelo lastno hišno oštevilčenje, pri čemer sta bili v Karlovškem predmestju dve naselji in temu ustrezno dve numeraciji: prva v samem predmestju in druga v Kurji vasi onstran Gruberjevega prekopa. Ker sta med oštevilčenjem hiš v začetku 19. sto- letja (1805) in nastankom franciscejskega katastra za Ljubljano (1825–27) pretekli dve desetletji, se je številčno stanje stanovanjskih zgradb medtem že nekoliko spremenilo. Nekatere hiše so se izpraznile in postale gospodarska poslopja sosednjih hiš, zato je hišna številka ugasnila. Drugje je prišlo do fizične združitve dveh hiš v eno, pri čemer sta se obe številki obdržali. Poznamo tudi primere, ko je na parceli zra- sla še ena stanovanjska stavba, ne da bi dobila lastno hišno številko. Kot prikazuje Tabela 2, bi skupno šte- vilo stanovanjskih stavb glede na najvišjo hišno šte- vilko v posamezni katastrski občini moralo znašati 891, od tega 314 ali dobro tretjino (35,2 %) v sa- mem mestu, a je v katastru dejansko 38 številk manj (4,3 %), skupaj 853, od tega v ožjem mestu 304 (10 ali 3,2 % manj). Nekaj več (858) je bilo vseh stano- vanjskih objektov, pri čemer smo k njim prišteli tudi peščico takih, za katere je mogoče upravičeno trditi, da so v stavbnem zapisniku pomotoma označeni le kot gospodarski. 46 Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 66. 52 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Za socialno sliko Ljubljane in njenih predmestij v dvajsetih letih 19. stoletja je zgovorna preglednica lastnikov stanovanjskih stavb glede na stan oziroma poklic (Tabela 3). V prikazu so dosledno upoštevani 47 Manjkajo h. št. 29, 32, 57, 59, 88, 143, 229 in 246. – Nekdanji hiši št. 29 in 32 sta med preštevilčenjem leta 1805 in na- stankom katastra postali gospodarsko poslopje oziroma hlev lastnika sosednje hiše (h. št. 28 in 31). Na mestu nekdanje h. št. 88 je nastala pustota v lasti soseda (h. št. 87). Pomo- toma sta v zapisniku podvojeni h. št. 164 (prav: 164 in 165) in 174 (prav: 173 in 174). V obeh primerih sta bili sosednji hiši z isto številko last istega gospodarja. Podvojena je tudi h. št. 78, last iste lastnice, gre pa za novogradnjo na dvoriščni strani hiše. 48 Manjka 8 hišnih številk: 3, 4, 13, 34–36, 67 in 77. Pod h. št. 44 je navedeno samo gospodarsko poslopje, last lastnika h. št. 43. 49 Št. 57 in 64 sta podvojeni, v obeh primerih sta hiši v lasti istega lastnika. Štirikrat sta dve h. št. združeni v eno hišo: 25 in 26, 38 in 39, 40 in 41, 42 in 53. 50 Manjkajo h. št. 28, 46, 59 in 70. 51 V petih primerih ena stanovanjska zgradba združuje dve h. št.: 18 in 19, 21 in 22, 26 in 27, 31 in 32 ter 47 in 48. 52 Manjkajo h. št. 1, 58 in 64. 53 H. št. 72 in 73 pripadata isti stanovanjski zgradbi. 54 Manjkajo h. št. 76, 78 in 79. 55 Dve stanovanjski stavbi sta brez h. št. (parc. 89 v lasti ljubljan- skega magistrata in parc. 93 v lasti zasebnika s Studenca), pri eni (parc. 91) pa je navedena h. št. lastnika iz Šentpetrskega predmestja. 56 Pri h. št. 1 pomotoma ni navedeno stanovanjsko poslopje, h. št. 21 v rokah istega lastnika pa je podvojena. 57 Pri h. št. 7 je pomotoma namesto Kurje vasi navedeno Ljub- ljana (Laibach). Manjkata h. št. 4 in 16, h. št. 17 pa je podvo- jena (dve stanovanjski stavbi v rokah istega lastnika). 58 H. št. 2 in 3 (kompleks gradu Rakovnik) sta na isti parceli (parc. 49). 59 Manjkajo h. št. 15, 24, 33, 34, 44, 65 in 71. 60 Podvojeni sta h. št. 5 in 55, v obeh primerih sta hiši v rokah istega lastnika. Podvojena je tudi h. št. 77, vendar gre drugič za ruševino stanovanjske zgradbe, glede na lego za nekdanjo h. št. 71. 61 Manjkata h. št. 19 in 69. 62 Pod h. št. 130 je navedeno samo gospodarsko poslopje v lasti lastnice hiše št. 131. Pod h. št. 87 sta navedeni dve parceli istega lastnika z gospodarskima poslopjema, vendar je ena zgradba nedvomno stanovanjska. Pod h. št. 118 je navedeno samo gospodarsko poslopje, kar je zagotovo pomota. podatki iz razdelka Stan (Stand),63 ki se lahko nana- šajo tudi na ženske (vdove in samske) in sumarno na- vedene dediče (Erben) – tako tudi, ko je, denimo, grof Auersperg naveden kot hišni posestnik (k. o. Ljublja- na mesto, parc. 219) ali ko zapisnik zemljiških parcel ali abecedni seznam zemljiških posestnikov navaja drugačen poklic.64 V rubriko Drugo smo uvrstili dejavnosti, ki se – razen ranocelniške – pojavljajo v manj kakor polo- vici katastrskih občin, neredko v samo eni ali dveh. Tako bomo med hišnimi lastniki le v Trnovskem predmestju našli čolnarje, nakladalce in prevoznike lesa, samo v Šentpetrskem pa kočijaže. Simptoma- tično je, da se meščani ne pojavljajo v mestu, ampak v dveh predmestjih, Kapucinskem in Šentpetrskem, kjer so bili manj običajni. Še večja posebnost je edini kmečki gospodar v samem mestu. Kategorija kmet (Bauer) je izpričana samo še v Šentpetrskem in Kra- kovskem predmestju, v obeh pa je bila v rokah kme- tov kar okoli petina hiš. Na drugi strani so plemiči posedovali hiše izključno v ožjem mestu, če izvza- memo grofa Blagaja, lastnika graščine Rakovnik v Karlovškem predmestju. Prav tako je bila na sámo 63 Zelo redko sta navedena dva lastnika in samo enkrat (k. o. Ljubljana mesto, parc. 314) poklic za vsakega posebej: gim- nazijski profesor in uradnik; ker sta oba poklica spadala med uradniške, sta v tabeli šteta kot eden. Prav tako sta za lastnika hiše enkrat samkrat navedena dva poklica: hišni posestnik in čolnar (k. o. Ljubljana mesto, parc. 76); v tem primeru je v tabeli upoštevan prvi poklic, ki je bil očitno glavni. 64 Tak primer je Frančiška Samassa v Karlovškem predmestju št. 1 (parc. 1). V stavbnem zapisniku je navedena kot zemlji- ška posestnica (Gutsbesitzerin), v zemljiškem zapisniku pa kot ulivalka zvonov (Glockengiesserin). Jakob Novak iz mesta je v stavbnem zapisniku zaveden kot krčmar (Wirth), v za- pisniku zemljiških parcel v Kapucinskem predmestju pa kot pek (Schwarzbäcker). Za Maksa Sinna, pri katerem je rubrika Stan v zapisniku stavbnih parcel ostala prazna, iz abecednega seznama zemljiških posestnikov izvemo, da je bil adjunkt pri gradbeni direkciji (Bau Direction Adjunct). V Krakovskem predmestju, kjer so razen enega vsi lastniki označeni kot hiš- ni posestniki, abecedni seznam zemljiških posestnikov raz- kriva, da je bil Janez Komar v resnici čolnar, Anton Jerina pa mizar. Tabela 2: Število hišnih številk in stanovanjskih objektov Katastrska občina Število hišnih številk (glede na najvišjo) Dejansko število hišnih številk Število vseh stanovanjskih objektov Ljubljana mesto 314 30447 310 Predmestja skupaj 577 549 548 Skupaj 891 853 858 Posamezna predmestja Kapucinsko predmestje 78 7048 7049 Predmestje Gradišče 75 7150 6751 Krakovsko predmestje 75 7252 7153 Trnovsko predmestje 80 7754 8055 Karlovško predmestje 21 2156 22 Kurja vas (del Karl. predm.) 17 1657 1658 Poljansko predmestje 85 7859 7960 Šentpetrsko predmestje 146 14461 14362 53 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Tabela 3: Število stanovanjskih stavb glede na dejavnost lastnikov (v oklepaju število lastnikov) Katastrska občina Obrt Trgovina Gostinstvo Uradništvo Hišni posest. Ustanove in stavbe v lasti ustanov (civilne in cerkvene) Drugo Skupaj stanovanjskih stavb Mesto 92(85) 42 (42) 19 (19) 15 (14) 76 (74) 17 + 14 (15 + 14) 35 (32) 310 (295) Kapucinsko predmestje 18 (17) 15 (11) 15 (14) 4 (4) 1 (1) 3 + 3 (3 + 3) 11 (11) 70 (64) Predmestje Gradišče 7 (7) 5 (5) 11 (10) 0 38 (36) 3 + 1 (3 + 1) 2 (2) 67 (64) Trnovsko predmestje 1 (1) 1 (1) 3 (3) 1 (1) 37 (37) 2 + 1 (2 + 1) 34 (34) 80 (80) Krakovsko predmestje 0 0 1 (1) 0 70 (70) 0 0 71 (71) Karlovško predmestje 9 (9) 0 1 (1) 3 (2) 11 (11) 1 + 0 13 (10) 38 (34) Poljansko predmestje 30 (30) 8 (7) 6 (5) 7 (6) 22 (22) 3 + 0 (3 + 0) 3 (3) 79 (76) Šentpetrsko predmestje 52 (48) 13 (12) 12 (12) 4 (4) 0 2 + 3 (2 + 3) 57 (56) 143 (137) Predmestja skupaj 117 (112) 42 (36) 49 (46) 19 (17) 179 (177) 14 + 8 (14 + 8) 120 (116) 548 (526) SKUPAJ 209 (197) 84 (78) 68 (65) 34 (31) 255 (251) 31 + 22 (29 + 22) 155 (148) 858 (821) Tabela 4: Število stanovanjskih stavb glede na dejavnost lastnikov – kategorija Drugo (v oklepaju število lastnikov) Mesto Kapuc. predm. Predm. Gradišče Trnovsko predm. Karlovško predm. Poljan. predm. Šentp. predm. Drugo Skupaj knez 1 (1) 1 (1) grof 5 (5) 2 (1) 7 (6) baron/-ica 7 (6) 7 (6) zdravnik 1 (1) 1 (1) 2 (2) odvetnik 4 (4) 4 (4) zemljiški gospod/gospa (neplemiški) 2 (2) 2 (2) lekarnar 2 (2) 1 (1) 3 (3) ranocelnik 3 (3) 1 (1) 1 (1) 1 (1) 6 (6) pisarniški sluga 1 (1) 1 (1) upokojenec 1 (1) 1 (1) meščan 9 (9) 8 (8) 17 (17) čolnar 18 (18) 18 (18) nakladalec 7 (7) 7 (7) prevoznik lesa 5 (5) 5 (5) 54 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 mesto omejena hišna posest odvetnikov. Zgolj v me- stu in enem od predmestij bomo med hišarji našli poklica zdravnika in lekarnarja, medtem ko so bili ranocelniki razporejeni po več katastrskih občinah, a s težiščem v samem mestu. Še jasnejša socialna slika se pokaže po prelitju ab- solutnih številk v odstotke (Tabela 5). Če pustimo ob strani zelo heterogeno, umetno ustvarjeno rubriko Drugo, se med ožjim mestom in predmestji pokažejo največje razlike v deležu, ki so ga med lastniki stano- vanjskih stavb imele ustanove (svetne in cerkvene). Medtem ko je v nekoč obzidanem mestu nanje od- padla vsaka deseta stanovanjska zgradba (10 %), je bil ta odstotek v predmestjih kot celoti občutno nižji – 4 % ali vsaka petindvajseta zgradba –, pri čemer sta opazno odstopali obe najbolj »mestni« predmestji – Kapucinsko z 8,6 % in Gradišče s 6 %. Krakovsko predmestje, nasprotno, ni premoglo sploh nobene tovrstne stavbe. Med mestom na eni in predmestji kot celoto na drugi strani ni mogoče zaznati večje razlike v številu in deležu uradništva (4,8 oziroma 3,5 %). V samem mestu je bilo v uradniških rokah 15 hiš, v predme- stjih pa 19, vendar od tega velika večina (15) v treh – Poljanskem, Šentpetrskem in Kapucinskem. Pri drugih dejavnostih se deleži kažejo kot bolj uravnoteženi, če odmislimo dve sosednji predmestji na zahodni strani Ljubljane, ki sta bili najbolj spe- cifični, Trnovo z zelo visokim deležem transportnih dejavnosti (čolnarji, vozniki, nakladalci) in Krakovo, kjer so vsi lastniki hiš razen enega označeni zgolj kot hišni posestniki. Kategorija hišnih posestnikov se pri več kot polovici stanovanjskih stavb pojavlja tudi v Gradišču. Odsotna je le v Šentpetrskem predmestju, kjer so tovrstne gospodarje označili kot kmete. V ož- jem mestu se pojavlja pri slabi četrtini, v predmestjih pa pri malo manj kakor tretjini hiš. Obrti v ožjem pomenu besede so v povprečju odtehtale slabo četrtino, od tega največ, več kakor tretjino, v Poljanskem in Šentpetrskem predmestju, slabo tretjino v ožjem mestu, medtem ko naj bi bile, nasprotno, povsem ali skoraj v celoti odsotne v Trno- vem in Krakovem. Zanimiva, po svoje pričakovana podoba se kaže pri trgovini in gostinstvu. Število hiš v rokah lastnikov, dejavnih v trgovini, je bilo enako v mestu (42) kakor v predmestjih, pri čemer so večino predmestnih (28) odtehtale tiste v Kapucinskem in Šentpetrskem predmestju, v to kategorijo pa so šte- te tudi hiše kramarjev in branjevcev. Notranje zelo heterogena je tudi skupina hišnih lastnikov, ki so se ukvarjali z gostinstvom. Skoraj tri četrtine vseh hiš v njihovih rokah (49 ali 72 %) najdemo v predme- stjih, največ zopet v Kapucinskem in Šentpetrskem, ki jima sledi Gradišče. O namembnosti gospodarskih poslopij, tako sa- mostojnih kakor združenih s stanovanjskimi, lahko največkrat sklepamo le iz poklicne dejavnosti lastni- ka. Za daleč najpogostejšo oznako »Wirtschaftsge- bäude« se za razliko od podeželskih okolij, kjer je šlo za kmetijstvu namenjena poslopja, skriva vrsta delavnic ter tedaj še redki manufakturni in indu- strijski obrati. Obstoj slednjih dokumentirajo cenilni operati iz zgodnjih tridesetih let, in sicer v uvodu v cenilni elaborat, ne da bi precizirali, za katero stavbo oziroma čigavo last gre. Če se omejimo samo na tri katastrske občine, & 14 Industrijska obrt (Industrial- kočijaž (več vrst) 18 (17) 18 (17) kmet 1 (1) 8 (7) 25 (25) 34 (33) zemljiški posestnik 1 (1) 1 (1) 2 (2) tržni sodnik 1 (1) 1 (1) vrtnar 1 (1) 1 (1) vdova 4 (3) 2 (2) 2 (2) 8 (7) konjederec 1 1 (1) voznik 1 (1) 1 (1) cerkovnik 1 (1) 1 (1) invalid 1 1 (1) brez navedbe 2 (2) 2 (2) 4 (4) SKUPAJ 35 (32) 11 (11) 2 (2) 34 (34) 13 (10) 3 (3) 57 (56) 155 (148) 55 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 gewerbe) ponuja takšno podobo.65 Pri k. o. Ljublja- na mesto beremo, da je tu poleg številnih policijskih obrti (nekomercialnih)66 strojarna z dvema zaposle- nima delavcema, in spoznamo kratek kvantificiran opis njene proizvodnje. Isti vir pri Kapucinskem predmestju na enak način, s kvantifikacijo, navaja en strojarski obrat, tri irharske, dve pivovarni in tovarno kresilne gobe, v Poljanskem predmestju pa obravna- va strojarno in rafinerijo sladkorja (Cukrarno). Te v franciscejskem katastru razumljivo še ni, saj je začela delovati leta 1828.67 Gospodarskih poslopij, ki so označena drugače kot s splošno oznako »Wirtschaftsgebäude«, je raz- meroma malo. Tako ne najdemo niti ene obrtne de- lavnice. Še največkrat se pojavljajo hlevi (Stall, Stal- lung), a samo v treh katastrskih občinah: daleč največ v k. o. Ljubljana mesto 58 (ob samo 14 gospodarskih poslopjih), v Poljanskem predmestju 42 in v Kapu- cinskem predmestju 2. Gumno (Dreschboden) je nave- deno le petkrat v Poljanskem predmestju, mlin enkrat samkrat v Trnovskem (ob Gradaščici zunaj sklenje- nega predmestja), v Šentpetrskem pa sta imela dva tr- govca obok (Gewölb). Koliko je bilo dejansko hlevov, gumnov, mlinov, obokov, delavnic in drugih gospo- darski dejavnosti namenjenih stavb, lahko le ugibamo. 65 Gl. op. 42. Cenilni elaborati niso datirani. 66 Od leta 1765 so se obrti delile na komercialne in policijske. Slednje so delale le za krajevne potrebe, komercialne pa za trgovanje na daljavo (Bras, Rokodelstvo in obrt, str. 207). 67 O nastanku Cukrarne gl. Šorn, Začetki industrije, str. 246. – V zapisniku stavbnih parcel k. o. Poljane je bila rafinerija slad- korja leta 1840 dopisana z rdečo tinko kot stavbna parcela št. 106. Neprimerno več izvemo o vsebini in namembno- sti stavbe pri javnih zgradbah, saj so podatki o njih v zapisnikih stavbnih parcel določnejši. Med njimi so: deželna hiša (Landhaus) na Novem trgu (parc. 218, h. št. 201), mestni magistrat (Magistrat) na Me- stnem trgu (parc. 1, h. št. 1), deželnoknežji dvorec (Burg Gebäude) pri nekdanjih Vicedomskih mestnih vratih (parc. 230, h. št. 212), policijska direkcija (Pol- lizayderection – sic!) v Gosposki ulici (parc. 224, h. št. 207), škofijski dvorec (parc. 307, h. št. 282) idr. Na- membnost nekaterih je navedena tudi na katastrski mapi, sicer pa je, ali gre za javno zgradbo, vidno le iz obarvanosti na mapi, medtem ko takšnega podatka v zapisnikih ne bomo našli. Parcele z javnimi zgradbami so za mesto in po- samezna predmestja prikazane v preglednici (Tabela 6). Kriterij za določitev, katera stavba šteje za javno, je barva njene površine na katastrski mapi,68 pri če- mer opazimo nekaj nedoslednosti. Po vseh pravilih 68 Ker je mapa za k. o. Ljubljana mesto in dele sosednjih kata- strskih občin v Arhivu Republike Slovenije nepopolna oziro- ma nedokončana (nekatere parcele nimajo parcelne številke, stavbe pa niso pobarvane), je bila za to katastrsko občino in za občino Poljansko predmestje uporabljena digitalizirana mapa iz Avstrijskega državnega arhiva (https://mapire.eu/ en/map/cadastral/?layers=3%2C4&bbox=1611431.572221 741%2C5789046.323890909%2C1620522.8012734093% 2C5791912.712451602) (15. 11. 2020). Z barvo javne stavbe je na tej prikazana tudi manjša stavba pri Mesarskem mostu, del parcele 314, ki je bila po stavbnem zapisniku iz leta 1827 v zasebni lasti. Obe katastrski mapi, dunajska in ljubljanska, sta mlajši, saj vsebujeta objekte, ki so bili zgrajeni pozneje in jih zapisnik stavbnih parcel še ne pozna, na primer rafinerijo sladkorja na Poljanah; nastali sta najpozneje leta 1840 (gl. op. 67). Tabela 5: Delež stanovanjskih stavb glede na dejavnost lastnikov Katastrska občina Obrt Trgovina Gostinstvo Uradništvo Hišni posest. Ustanove in stavbe v lasti ustanov (civilne in cerkvene) Drugo Mesto 29,7 13,5 6,1 4,8 24,5 10,0(5,5 + 4,5) 11,3 Kapucinsko predmestje 25,7 21,4 21,4 5,7 1,4 8,6 (4,3 + 4,3) 15,7 Predmestje Gradišče 10,4 7,5 16,4 0 56,7 6,0 (4,5 + 1,5) 3,0 Trnovsko predmestje 1,25 1,25 3,75 1,25 46,25 3,75 (2,50 + 1,25) 42,5 Krakovsko predmestje 0 0 1,4 0 98,6 0 0 Karlovško predmestje 23,7 0 2,6 7,9 28,9 2,6 (2,6 + 0) 34,2 Poljansko predmestje 38,0 10,1 7,6 8,9 27,9 3,8 (3,8 + 0) 3,8 Šentpetrsko predmestje 36,4 9,1 8,4 2,8 0 3,5 (1,4 + 2,1) 39,9 Predmestja skupaj 21,4 7,7 8,9 3,5 32,7 4,0 (2,5 + 1,5) 21,9 SKUPAJ 24,4 9,8 7,9 4,0 29,7 6,2(3,6 + 2,6) 18,1 56 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 bi morali šteti za javni stavbi tudi župnijska cerkev v Trnovem (parc. 1) in pokopališka sv. Krištofa za Bežigradom, ki je spadala pod Šentpetrsko predme- stje (parc. 127), vendar sta pobarvani zgolj kot zidani stavbi. Enako velja vsaj še za mitnico v predmestju Gradišče (parc. 57) ter za dve mitnici – vodno in ce- stno – v Karlovškem predmestju (parc. 33 in 40). Zelo velike razlike je mogoče opaziti v razpore- jenosti javnih stavb po posameznih delih takratne Ljubljane. Parcele z javnimi zgradbami so bile kon- centrirane v ožjem mestu (k. o. Ljubljana mesto), kjer jih je od skupno 50 kar 35 ali dobri dve tretjini. Od 15 parcel z javnimi stavbami v predmestjih jih je dve tretjini (10) odpadlo na Kapucinsko predmestje, tri predmestja so premogla eno do dve, v treh pa ni mo- goče zaslediti niti ene, a so v njih, kot že rečeno, v to kategorijo dejansko sodile trnovska župnijska cerkev in dve mitnici v Krakovskem predmestju. Tabela 6: Javne zgradbe v mestu in predmestjih Katastrska občina Število parcel javnih zgradb Civilne javne zgradbe Cerkvene javne zgradbe Ljubljana mesto 35 magistrat (parc. 1) kaznilnica – grad (parc. 56–57) stolp požarnega čuvaja (parc. 58) stolpi na gradu (parc. 59–63) preiskovalni zapor (parc. 92) stanovanje za rablja (parc. 93) magistratno lesno skladišče (parc. 95) stanovska stavba (parc. 154) stanovska reduta (parc. 155) Stiški dvorec (parc. 166) skladišče carinarnice (parc. 188) glavni carinski urad (parc. 213) deželna hiša (parc. 218) policijska direkcija (parc. 224) deželnoknežji dvorec (parc. 230) meščanski špital – okrožni urad (parc. 296) šolska zgradba (parc. 312) glavna stražnica (parc. 313) tobačna administracija (parc. 324) magistratna hiša (parc. 341) Skupaj 25 stavbnih parcel cerkev sv. Florijana (parc. 68) cerkev sv. Jakoba (parc. 142) župnišče sv. Jakoba (parc. 143) cerkev nemškega viteškega reda (parc. 197) škofijski dvorec (parc. 307–308) stolna cerkev sv. Nikolaja (parc. 309) Karlov alumnat – semenišče (parc. 310) c. kr. kanonikatna hiša (parc. 311) kanonikat grofa Lamberga (parc. 323) Skupaj 10 stavbnih parcel Vsa predmestja 15 Skupaj 50 Predmestja Kapucinsko predmestje 10 mestno gledališče (parc. 2) c. kr. mitnica (parc. 61) c. kr. vojaški špital in preskrbovalni urad (parc. 64) Skupaj 3 stavbne parcele frančiškanska cerkev (parc. 27) frančiškanski samostan (parc. 28) samostan usmiljenih bratov (parc. 43–44) cerkev usmiljenih bratov (parc. 59) uršulinski samostan (parc. 70) uršulinska cerkev (parc. 71) Skupaj 7 stavbnih parcel Predmestje Gradišče 2 stanovsko vzgojevališče (parc. 15) stanovsko skladišče solitra (parc. 42) – Krakovsko predmestje 0 – – Trnovsko predmestje 0 – – Karlovško predmestje 0 – – Poljansko predmestje 1 strelišče (parc. 94) – Šentpetrsko predmestje 2 c. kr. vojašnica (parc. 41) cerkev sv. Petra (parc. 42) 57 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Kataster kot vir lokacij ustanov in uradov Ena od pomembnih uporabnih vrednosti francis- cejskega katastra je možnost zanesljivega ugotavlja- nja lokacij tistih ustanov in uradov, ki jih v samem katastru ne srečamo. Največkrat gre za pravne osebe z najetimi prostori, torej za nelastnike nepremičnin, zaradi česar jih kataster razumljivo ni zajel ali pa se skrivajo za poimenovanjem stavbe, na primer dežel- ne hiše (lontovža) ali deželnoknežjega dvorca. Ključ- ni za njihovo lociranje so podatki o poštnih naslovih – hišnih številkah –, ki so jih v tem času sistematično objavljali v deželnih šematizmih. S pomočjo hišne številke je najlaže slediti selitvam, pri čemer je kata- ster v nepogrešljivo pomoč pri orientiranju. V nadaljevanju bomo opozorili na ustanove in urade, o katerih franciscejski kataster ne daje določ- nih ali sploh nikakršnih podatkov. Med njimi so bila najvišja politična, komorna in sodna oblastva ter vr- sta drugih. Podatki o njihovih naslovih so vzeti iz še- matizma za Kranjsko in Koroško za leto 1826.69 Naj- višje politično oblastvo, C. kr. ilirski deželni gubernij v Ljubljani, je imelo sedež na Novem trgu, v deželni hiši (lontovžu) na h. št. 201.70 V parcelnem zapisniku bomo to hišno številko našli na parceli 218 z oznako deželna hiša (Landhaus) in pri vrsti zgradbe navedbo, da gre za uradno poslopje (Amptsgebäude). Vendar pa guverner Jožef Kamilo baron Schmidburg ni stanoval na sedežu gubernija v lontovžu, temveč v (nekdanjem vicedomskem) dvorcu (in der Burg 212)71 na stičišču Gosposke ulice in današnjega Kongresnega trga. Po oblastni hierarhiji je guberniju sledila C. kr. deželna komisija za davčno regulacijo, ki jo najdemo na Bre- gu, h. št. 173,72 tj. v Zoisovi palači.73 V katastrskem stavbnem zapisniku te hišne številke ni, ampak je pri obeh Zoisovih hišah (parc. 189 in 190) pomotoma navedena ista h. št. 174. Tako kot navedene višje državne urade bomo v zapisniku stavbnih parcel zaman iskali sedeže dr- žavnih uradov na srednji in nižji oblastni stopnji. Okrožni urad (Kreisamt) je sicer vrisan na mapi, v zapisniku pa je pri stavbni parceli 296, na lokaciji današnje Kresije pri Tromostovju, vpisan meščanski špital (Bürgerspital). Zadevo pojasni šematizem, ki razkrije, da je bil sedež c. kr. okrožnega urada v Ljub- ljani v meščanskem špitalu s h. št. 271.74 V isti stavbi je bila po navedbi šematizma nastanjena tudi C. kr. deželna gradbena direkcija.75 Od okrajnih oblastev je imel v mestu uradni sedež provizorični deželnoknež- ji okrajni komisariat za ljubljansko okolico, tj. sedež združenega okraja Goričane in Fužine, in sicer na 69 Schematismus von Krain und Kärnten. 70 Prav tam, str. 99. 71 Prav tam. 72 Prav tam. 73 Suhadolnik in Anžič, Novi trg, str. 79–80. 74 Schematismus von Krain, str. 110. 75 Prav tam, str. 120. Nemški ulici št. 180.76 Iz katastra je razvidno, da je šlo za Križanke, kompleks križniškega reda (Comen- da Laibach) (parc. 196). Nedaleč stran je na Gosposki ulici (h. št. 215) deloval cestni komisariat v Ljubljani, ki ga je provizorično upravljal Franc Ksaver Krašovec z bivališčem na tem naslovu.77 Hiša (parc. 233), da- nes na stičišču Gosposke ulice in Židovske steze, je bila sicer last zasebnika z vinotočem. Iz katastra prav tako ni razviden obstoj neka- terih javnih ustanov pod neposrednim nadzorom in vodstvom gubernija (der hohen politischen Lan- desstelle). Osrednja zdravstvena in socialna ustanova, hkrati bolnišnica, blaznica, sirotišnica in ubožni- ca (Kranken=Irren=Waisen= und Armen=Versorgungs= Haus in Laibach), je po šematizmu domovala v civil- nem špitalu s h. št. 1.78 Stavbni parcelnik s to številko navaja samostan usmiljenih bratov v Kapucinskem predmestju (parc. 43) in le v razdelku o vrsti stavb razkriva, da gre za špital. Komorna oblastva so skoraj v celoti delovala v najetih prostorih zasebnih hiš. V lastni hiši sta bila samo glavni carinski urad s sta- novanjem višjega prejemnika (na Bregu, h. št. 196, parc. 188)79 ter c. kr. administracija za prihodke od tobaka in žigov (na Šolskem trgu, h. št. 297, parc. 324),80 ki sta kot taka edina navedena tudi v katastr- skem stavbnem zapisniku (parc. 213 in 324). Loka- cije drugih uradov najdemo raztresene po zasebnih in javnih zgradbah. Višji urad za pobiranje vinskega in mesnega davka je bil nastanjen v meščanskem špi- talu, na Kresiji (h. št. 271, parc. 296),81 kjer je, pov- sem logično, poslovala tudi c. kr. okrožna blagajna.82 C. kr. ilirska administracija za državne posesti je ime- la v najemu prostore v hiši barona Rasterna na Šent- jakobskem trgu (h. št. 139, parc. 140), kjer je bilo tudi predstojnikovo stanovanje.83 C. kr. ilirsko komorno prokuraturo šematizem postavlja v hišo barona Lich- tenberga na Novem trgu (h. št. 220, parc. 240).84 V neposredni bližini, v lontovžu na drugi strani trga (h. št. 201, parc. 218), sta domovali dve komorni oblastvi: c. kr. gubernijski glavni pristojbinski urad ter c. kr. deželni komorni in vojni plačilni urad.85 Na Starem trgu sta dve sosednji hiši v lasti deželnih sta- nov, h. št. 136 in 137 (parc. 153 in 154), nudili streho nad glavo c. kr. rudarskemu sodišču z blagajno, prva (h. št. 136)86 pa tudi c. kr. uradu za preizkušanje nov- cev, vnovčenje zlata in srebra.87 H kameralnim ura- dom je spadala še c. kr. višja poštna uprava v Ljub- 76 Prav tam. 77 Prav tam, str. 130. 78 Prav tam, str. 139. 79 Prav tam, str. 150. 80 Prav tam, str. 195. 81 Prav tam, str. 153. 82 Prav tam, str. 188. 83 Prav tam, str. 173. 84 Prav tam, str. 183. 85 Prav tam, str. 185 in 186. 86 Prav tam, str. 201. 87 Prav tam, str. 205. 58 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 ljani, nastanjena na Dunajski cesti v Kapucinskem predmestju h. št. 59,88 v hiši meščana Andreja Maliča (parc. 65). Kataster tudi ne pove, kje je imelo prostore naj- višje sodno oblastvo. Prvoinstančno sodišče za privi- legirane sloje s pridruženim kazenskim in trgovin- skim sodiščem – z uradnim nazivom C. kr. mestna in deželna pravda, kazensko, merkantilno in menično sodišče za Kranjsko – najdemo v šematizmu v de- želni hiši (lontovžu) na Novem trgu (h. št. 201).89 V lontovžu je bila torej skoncentrirana najvišja politič- na in sodna oblast. Seveda so imeli tukaj sedež tudi leta 1818 obnovljeni kranjski deželni stanovi,90 ki jim je zdaj predsedoval vsakokratni guverner, vendar je bil uradni naslov stanovskega vodstva – poverje- niškega urada – na drugi strani Novega trga (h. št. 219),91 v hiši grofa Thurna (parc. 239). Nasprotno ne šematizem ne kataster ne razkrivata sedeža najvišjega vojaškega oblastva, c. kr. višjega vojaškega poveljstva v Ljubljani. Ne bi smelo biti dvoma, da je bil v tedaj edini vojašnici v Šentpetrskem predmestju (parc. 41). Šematizem navaja samo stanovanje poveljnika, gene- ralmajorja Josefa von Wazla, na Starem trgu 21.92 Kot smo videli, šematizem razkriva namembnost določenih stavb, ki so v katastru na kratko označene s svojim splošno uveljavljenim imenom: deželna hiša – lontovž, deželnoknežji dvorec – »Burg«, meščanski špital, deželnostanovsko poslopje idr. V tej skupini kaže opozoriti še na nekatere. Stanovska stavba v Salendrovi ulici (parc. 212, h. št. 195) je nudila stre- ho nad glavo Kranjski kmetijski družbi.93 Za licej na Šolskem trgu (parc. 312, h. št. 286), ki je na mapi označen kot Liceum, v zapisniku stavbnih parcel pa zgolj kot šolsko poslopje (Schulgebäude), iz šematiz- ma izvemo sicer splošno znano dejstvo, da ni nudil strehe le liceju, ampak tudi gimnaziji.94 Iz navedbe stanovanja ravnatelja glavne šole (k. k. Musterhaupt- schule) v Kapucinskem predmestju št. 3395 pa gre sklepati, da je imela tudi šola prostore v istem po- slopju, tj. v kompleksu uršulinskega samostana (parc. 70). V samostansko šolsko zgradbo (brez navedbe hi- šne številke) šematizem sicer postavlja dekliško, glav- no in industrijsko šolo, ki so jo vodile uršulinke.96 Iz katastra prav tako nista razvidni lokaciji dveh pred- mestnih elementarnih šol. Deška in dekliška šola v Šentpetrskem predmestju je po šematizmu domova- la v stavbi Schillingove beneficiatne ustanove (h. št. 38),97 ki jo kot takšno pozna tudi kataster (parc. 39), 88 Prav tam, str. 190. 89 Prav tam, str. 201. 90 O obnovi kranjskih deželnih stanov po koncu Ilirskih pro- vinc gl. Žontar, Struktura uprave, str. 224–227. 91 Schematismus von Krain, str. 249. 92 Prav tam, str. 234. 93 Prav tam, str. 317. 94 Prav tam, str. 296. 95 Prav tam, str. 302. 96 Prav tam. 97 Prav tam, str. 304. deška šola v Trnovskem predmestju (h. št. 61) pa je bila nastanjena v tamkajšnjem župnišču (parc. 2).98 Sklep Pričujoči prispevek izpostavlja uporabno vrednost katastra za stavbno, gradbeno in urbanistično zgo- dovino. Zamišljen je kot metodološki kažipot upo- rabnikom, na drugi strani pa bo objava zapisnikov stavbnih parcel v Prilogi raziskovalcem olajšala po- gosto težavno branje izvirnikov. Ob današnji stopnji dostopnosti digitaliziranih katastrskih map bo tem laže omogočala nadaljnje raziskave o podobi Ljublja- ne pred dvema stoletjema, ko je bila prestolnica malo znane vojvodine Kranjske nekaj mesecev politično središče Evrope. PRILOGA Stavbne parcele v Ljubljani in predmestjih po katastrskih zapisnikih stavbnih parcel Zapisniki stavbnih parcel so zaradi ohranjanja avtentičnosti objavljeni v nemškem izvirniku. Ohra- njene so vse izvorne oblike osebnih imen in priim- kov – tudi če gre za evidentne napake99 – ter opisov stavbnih parcel (rubrika Vrsta hiš in zgradb). Nečit- ljive in okrajšane poklice in imena je bilo povečini mogoče rekonstruirati s pomočjo abecednega sezna- ma zemljiških posestnikov, ki je sicer zajel samo la- stnike zemljiških parcel. V pomoč uporabnikom sta legendi s prevodom in po potrebi tudi s kratko raz- lago pojmov. 98 Prav tam, str. 305. 99 Dolgi ʃ je upoštevan samo pri priimkih, ti pa so zaradi bolj- še razpoznavnosti izpisani z velikimi črkami. Medtem ko so osebna imena v zapisnikih dosledno uradna nemška (na primer Thomas, Johann, Ursula), se pri zapisovanju priim- kov pojavljata dva črkopisa, standardni nemški (Lebitsch) in bohoričica (Potozhnik), včasih pa kombinacija obeh (Luke- schizh). Isti pisar je lahko uporabil različni obliki priimka za isto osebo: na primer Seunik in Seunig, Schäischkar in Scheisch- kar; še večkrat se oblika zapisa priimka v stavbnem zapisniku razlikuje od tiste v zapisniku zemljiških parcel in abecednem seznamu zemljiških posestnikov, na primer Ulbhrig in Ul- ming, Kurmik in Kurnik, Garbes in Garbeis (vsi primeri so iz k. o. Gradišče). Tem laže je do takšne neenotnosti prihajalo, kadar je šlo za različni katastrski občini, na primer v mestu je ista oseba navedena kot Dorotea Presler, v Karlovškem pred- mestju pa kot Thorothea Bresler. 59 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Legenda za rubriko »Vrsta hiš in zgradb« Amptsgebäude uradno poslopje Bur[g]geb[äude] deželnoknežji dvorec Bürgerspitall meščanski špital Dreschboden gumno Erziehungshaus vzgojevališče Feuerlösch Deposit, Feuerlösch gasilni depozit Feuerwachters Thurn stolp požarnega čuvaja Fleischbank mesnica G: G: [Gemüsegarten] zelenjavni vrt Gemüßgarten zelenjavni vrt Gewölb obok Glashaus steklenjak Hauptwacht glavna stražnica Hof(f ), Hof(f )raum dvorišče Holzma[ga]sin lesno skladišče Inqui[si]tionshaus preiskovalni zapor k. k. cesarsko-kraljevi/a/o Kirche cerkev Kloster samostan Kriminal St.[raf ] H.[aus] kaznilnica Magazin skladišče Markthütten sejemske prodajalne Mühle mlin Oede pustota Pulvert.[urn] smodnišni stolp Redut Gebäude reduta (redutna dvorana) Saliter Magazin skladišče solitra Schießstatt strelišče Schmied(e) kovačija Schulgebäude šolsko poslopje Spital špital Spital Magazin špitalsko skladišče Stall hlev Stallung hlev Theater gledališče Thurnruin ruševina stolpa Wirt(h)schaftsgebäude gospodarsko poslopje Wohngebäude stanovanjsko poslopje Wohnung stanovanjsko poslopje Ziegelhütte opekarna Ziegeloffen opekarska peč Zisterne cisterna Zollamps Gebäude stavba carinskega urada Legenda za rubriki s podatki o lastnikih (ime, priimek, stan) Advacat, Advokat odvetnik Aerarial erar A[c]kerbau Gesellschaft Kmetijska družba Anstreicher pleskar Apothekar, Apotheker lekarnar Bäck, Backer pek Bäckerzunft pekovski ceh Barmherzigen Kloster samostan usmiljenih bratov Barmherzigen Kirche cerkev samostana usmiljenih bratov Baron baron Bauer kmet Baumeister stavbenik Beamte(r) uradnik Beamtersgattin žena uradnika Beamtsfrau žena uradnika Bejante uradnik (popačeno) Bierbräuer, Bierbrauer, Bierbraÿer, Bierbreÿer pivovar Bierschänk pivotoč, pivničar Binder sodar Bischofhof škofijski dvorec Bistum Laibach škofija Ljubljana Buchbinder knjigovez Buchdrucker tiskar Büchsenmacher puškar Burg Gebäude deželnoknežji dvorec Bürger-in meščan/ka Bürgerspital meščanski špital Bürstenbinder krtačar Canonicat kanonikat Canonicat Haus kanonikatna hiša Carolinisches Alum[n]at Karlov alumnat [bogoslovno semenišče] Comenda Laibach komenda nemškega viteškega reda v Ljubljani [Križanke] Deutsche Kirche Nemška cerkev [križevniška cerkev] Doktor, Dor doktor dor der Medezin zdravnik Domherr kanonik Domkirche St. Nikolaus stolna cerkev sv. Nikolaja Drachsler, Drächsler strugar Erben, Erb. dediči Färber, Farber barvar Faßbinder, Faßbinter sodar Feilhauer pilar Fiskus und Gub.[ernial] Rath, Fiscus et Gubernialrath fiskalni in gubernijski svetnik Fligelschütz kočijaž Franziskaner Kirche frančiškanska cerkev Franziskaner Kloster frančiškanski samostan Fratschler branjevec Freyherr baron Freyin baronica Fuhrmann voznik Fürst knez Gärtner vrtnar 60 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Gastwirt(h) krčmar, gostilničar Getreid(e)händler, Getreidhand. trgovec z žitom Glaser steklar Goldarbeiter zlatar Graf grof Graf Lambergisches Canonicat kanonikat grofa Lamberga Graveur graver Grundbesitzer zemljiški posestnik Gürtler pasar Gutsbesitz zemljiška posest [zemljiški gospod] Gutsbesitzerin zemljiška posestnica Hafner lončar Handelsfrau trgovka Handelsmann, Handelman, Handels. trgovec Handelsmann Wittwe trgovčeva vdova Handlung trgovina, trgovec Hauptwacht glavna stražnica Haupt Zollexstadt glavni carinski urad Hausbesitzer-in, Hausbesitz, Hausbes., Hausb. hišni posestnik/ica, hišna posest Herschaf[t] zemljiško gospostvo Herrschaftsbesitzer, Herrschaftsbesitz zemljiški gospod, lastnik gospostva Herzog von Hozhe vojvoda Kočevski Holzfuhrmann prevoznik lesa Hutmacher klobučar Inquisitionshaus preiskovalni zapor Inspektorswitwe inšpektorjeva vdova Invalid invalid k. k., K K cesarsko-kraljevi/a/o Kaffeesieder kavarnar Kais. Königl., Kaiʃs. König. cesarsko-kraljevi/a/o Kameher [= Kammacher] glavnikar Kanzleydiener pisarniški sluga Kappelmacher kapičar Kaufmann, Kaufman trgovec Kirche St. Florian cerkev sv. Florijana Kirschner krznar Kotzenmacher izdelovalec volnenih odej Kramer, Krämer, Krämmer kramar Kupferschmied kotlar Kürschnerin krznarka Küster cerkovnik Küsterey cerkovnikova hiša Landhaus deželna hiša (lontovž) Landrath deželni svetnik Landstände deželni stanovi Lebze[l]terin medičarka, lectarka Lederer usnjar Lederhändler trgovec z usnjem Lohnkutscher najemni kočijaž Magistrat, Magiʃtrat, Magiʃtradt, Magistratt Laibach mestni magistrat (Ljubljana) Major major Marktrichter tržni sodnik Maurer zidar Mauth(h)aus mitnica Mesnerey mežnarija Messerschmied nožar Metzger, Mezger mesar Militär Kaserm vojašnica Militarspital et Verpflegsamt vojaški špital in preskrbovalni urad Nadler iglar, šivankar Ordens Comenda komenda nemškega viteškega reda Pensionist upokojenec Pfaarhof župnišče Pfarrhof St. Jakob župnišče Sv. Jakob Pfarrkirche Tirnau župnijska cerkev Trnovo Pollizayderection policijska direkcija Polir polir Posamentier trakar, pozamenter Post=Expeditor poštni odpravnik Profesor der Gymnasie gimnazijski profesor Pulherverschleiʃs smodnikar Pupillen sirote Rauchfankk.[ehrer] dimnikar Riemer, Riemmer jermenar Rothgärber, Rothgerber strojar Sa(d)tler sedlar Sattlermeister sedlarski mojster Scharfrichters Wohnung rabljevo stanovanje Schieʃstatt strelišče Schiffer čolnar Schiffmann čolnar Schillingisches Benefic: Schillingov beneficij Schlosser ključavničar Schlossermeister ključavničarski mojster Schmied, Schmid kovač Schneider krojač Schneidermeister krojaški mojster Schulgebäude šolsko poslopje Schumachermeister čevljarski mojster Schuster čevljar Schwarzbäcker, Schwarzbäck, Schwarzb. pek črnega kruha Seifensieder milar Seiler vrvar Sitticher Hof Stiški dvorec [verski sklad] Speckhandler, Spekhändler trgovec s slanino Spe[n]gler klepar St. Christoph Sv. Krištof (cerkev) St. Jacob Sv. Jakob (cerkev) St. Petters Sv. Peter (cerkev) Stadtmagistrat Mestni magistrat Städtisches Theater mestno gledališče Ständisches Gebäude stavba deželnih stanov Steinmetz kamnosek Strafhaus Criminal kaznilnica Strassen-Asist. asistent/pomočnik cestnega urada 61 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Strumfstricker nogavičar Tischler mizar Toback Ad[ministrati]ons Gebäude poslopje tobačne administracije Tuchscherer suknostrižec U(h)rmacher urar Ursuliner Kloster uršulinski samostan Verwalter upravitelj Wagner kolar Wa(a)renaufleger nakladalec Wachszieher svečar Wasenmeister konjederec Wasser Mauthhaus vodna mitnica Weber tkalec Weinhandler trgovec z vinom Weinschank, Weinschänk Weinschenk vinotoč Weinwirth krčmar, vinotoč Weißbäck, Weißback, Weißbak, Weißb. pek belega kruha Weißgärber, Weisgärber irhar Wirth krčmar Wittwe, Withwe vdova Wundarzt ranocelnik Zimmermann tesar Zimmermeister tesarski mojster MESTO LJUBLJANA (L 133, k. o. Ljubljana mesto, 30. 5. 1827) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 Magiʃtrat – Stadt 1 Amptgebäude 178 2 GALLE Franz Handelsmann Stadt 2 Wohngeb. samt Stall und Hof 255 3 STROY Joseph Krämer Stadt 3 Wohngeb. samt Hof 84 4 WAGNER Joseph Apotheker Stadt 4 Wohngeb. samt Hof 105 5 COLLORETO Franz Kaffeesieder Stadt 5 Wohngeb. samt Hof 110 6 KOVAZH Erben Stadt 6 Wohngeb. samt Hof 140 7 ZEʃSKO Franz Glaser Stadt 7 Wohngeb. samt Hof 106 8 Detto (ZESKO) Detto Stadt 8 Wohngeb. samt Hof 353 9 STROY Anton Handelsmann Stadt 9 Wohngeb. samt Hof 138 10 FRIDRICH Sebastian Kaufmann Stadt 10 Wohngeb. samt Hof 264 11 v[on] GRAMASKY Franz Apothekar Stadt 11 Wohngeb. samt Hof 158 12 CANTONI Aloys Handelsmann Stadt 12 Wohngeb. samt Hof 59 13 BERNBACHER Ignatz Handelsmann Stadt 13 Wohngeb. samt Hof 106 14 WURSCHBAUER Joseph Handelsmann Stadt 14 Wohngeb. samt Hof 102 15 LEDERVASCH Niklaus Handelsmann Stadt 15 Wohngeb. samt Hof 216 16 Dr. REPESIZH Andreas Advokat Stadt 16 Wohngeb. samt Hof 120 17 HEʃS Anton Sattlermeister Stadt 17 Wohngeb. samt Stall und Hof 118 18 KOʃS Ignatz Handelman Stadt 18 Wohngeb. samt Stall und Hof 183 19 v[on]100 RIEBLER Joseph Spe[n]gler Stadt 19 Wohngeb. samt Stall und Hof 80 20 MADER Adelbert Wundarzt Stadt 20 Wohngeb. samt Hof 86 21 WAʃʃER Aloys Kaufmann Stadt 21 Wohngeb. samt [Hof ] 169 22 PICHLER Rosina Hausbesitz Stadt 22 Wohngeb. samt Hof 91 23 MAHRN Johann Hausbesitz Stadt 23 Wohngeb. samt Hof 195 24 HLEBSCH Valentin Zimmermann Stadt 24 Wohngeb. 22 25 SCHWENTNER Maria Hausbesitzer Stadt 25 Wohngeb. samt Hof 34 26 GERBEIʃS Anton Hausbesitzer Stadt 26 Wohngeb. samt Hof 30 27 MAYER Adam Schmied Stadt 27 Wohngeb. samt Hof 39 28 FINKL Johann Schlosser Stadt 28 Wohngebäude 26 29 detto Detto Stadt 28 Wirthschaftsgebaüde 14 30 DOBNIKAR Valentin Schuster Stadt 30 Wohngebäude 45 31 JAMNIG Georg Zimmermann Stadt 31 Wohngebäude 59 100 Pomen okrajšave v kot von glede na nosilčev poklic vprašljiv, vendar jo potrjuje abecedni seznam zemljiških posestnikov (von Riebler). 62 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 32 detto Detto Stadt 31 Stall 8 33 PRESLER Dorotea Hausbesitz Stadt 33 Wohngeb. samt Stall und Hof 113 34 RUDESCH Anton Herrschaft- besitzer Stadt 34 Wohngeb. samt Stall und Hof 331 35 PREPELUCH Jakob Hausbesitzer Stadt 35 Wohngeb. samt Hof 158 36 PAUZHNIG Johann Strumfstricker Stadt 36 Wohngeb. samt Hof 72 37 BABNIGG Joseph Krämmer Stadt 37 Wohngeb. samt Hof und Stall 66 38 SINN Max – Stadt 38 Wohngeb. samt Hof 66 39 GORISCHNIG Kasper Erb. Kupferschmied Stadt 39 Wohngeb. samt Hof 132 40 PASCHALI Antinia (sic!) Beamtersgattin Stadt 40 Wohngeb. samt Stall und Hof 56 41 STROY Joseph Kramer Stadt 41 Wohngeb. samt Hof 99 42 GUZHERRA Josepha Hausbesitz Stadt 42 Wohngeb. samt Hof 102 43 SELLAN Georg Hausbesitz Stadt 43 Wohngeb. samt Stall und Hof 98 44 PERKO Anton Krämer Stadt 44 Wohngeb. samt Stall und Hof 101 45 RUDA Franz Seifensieder Stadt 45 Wohngeb. samt Hof 96 46 WIRAND Kasper Weißb. Stadt 46 Wohngeb. samt Hof 84 47 CALLARANIA Margareth Hausbesitz Stadt 47 Wohngeb. samt Hof 107 48 HUDOBIUNIG Joseph Pensionist Stadt 48 Wohngeb. samt Hof 57 49 LENARZHIZH Anton Hausbesitz Stadt 49 Wohngeb. samt Stall und Hof 51 50 TSCHESCHIRK Katharina Hausbesitz Stadt 50 Wohngeb. samt Stall und Hof 26 51 MISCHAN Andreas Hausbesitz Stadt 51 Wohngeb. samt Hof 52 52 DRASCHLER Gregor Schuster Stadt 52 Wohngeb. samt Hof 26 53 DOLLENZ Anton Tischler Stadt 53 Wohngeb. samt Stall und Hof 71 54 KORAD Franz k. k. Beamte Stadt 54 Wohngeb. samt Stall und Hof 156 55 MINDER Emerand Schuster Stadt 55 Wohngebäude 32 56 Strafhaus Criminal – Stadt 56 Wirthschaftsgebäude 116 57 Detto – Stadt 56 Kriminal St.[raf[ H.[aus] mit Hofraum 1030 58 Detto – Stadt 56 Feuerwachters Thurn samt Hofraum 199 59 Detto – Stadt 56 Zisterne 14 60 Detto – Stadt 56 Thurnruin 34 61 Detto – Stadt 56 Thurnruin 25 62 Detto – Stadt 56 Thurnruin 100 63 Detto – Stadt 56 Pulverth.[urn] 49 64 KRISCHMANN Anton Faßbinter Stadt 58 Wohngeb. 25 65 Detto detto Stadt 60 Wohngeb. samt Stall und Hof 155 66 SCHLIZHER Johann Anstreicher Stadt 61 Wohngeb. samt Stall und Hof 55 67 WORENZ Fortunath Kaufmann Stadt 62 Wohngeb. samt Stall und Hof 85 68 Kirche St. Florian – Stadt – Kirche samt Hof 180 69 MELLONI MIhael Hausbesitz Stadt 63 Wohngeb. samt Stall und Hof 134 70 WIHOVSKY Mathias Wagner Stadt 64 Wohngeb. samt Hof 84 71 HERLENSBERGER Georg Schmied Stadt 65 Wohngeb. samt Hof 85 72 Detto Detto Stadt 66 Wohngeb. samt Schmied und Hof 104 73 RAMUTTA Franz Handelsmann Stadt 67 Wohngeb. samt Hof 83 74 MULLER Maria Hausbesitz Stadt 68 Wohngeb. samt Hof 42 75 HARNISCH Johann k. k. Beamte Stadt 69 Wohngeb. samt Stall und Hof 78 76 THOMZ Florjan Hausbesitz und Schiffer Stadt 70 Wohngeb. samt Stall und Hof 84 77 KLAUS Georg Tischler Stadt 71 Wohngeb. samt Stall und Hof 42 78 BONAZH Katharina Schuster Stadt 72 Wohngeb. samt Hof 46 79 Detto Detto Stadt 73 Wohngeb. samt Hof 46 80 KNERLER Philipp Seiler Stadt 74 Wohngeb. samt Hof 45 81 Detto Detto Stadt 75 Wohngeb. samt Hof 56 63 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 82 NOVAK Fortunat Seiler Stadt 76 Wohngeb. samt Stall und Hof 70 83 TSCHERNIZH Franz Wundarzt Stadt 77 Wohngeb. samt Hof 72 84 PARADEISER Maria Beamtsfrau Stadt 78 Wohngeb. samt Hof und Stall 82 85 Detto Detto Stadt 78 Wohngeb. samt Hof 53 86 MAUTZ Barthol Schuster Stadt 79 Wohngeb. samt Hof 46 87 FUCHTER Johann Bierbräuer Stadt 96 Wirthschaftsgebäude 24 88 SCHÄISCHKAR Thomas Feilhauer Stadt 80 Wirthschaftsgebäude 18 89 Detto (SCHEISCHKAR) Detto Stadt 80 Wirthschaftsgebäude 12 90 Detto Detto Stadt 80 Wohngebäude 51 91 VIDITZ Lorenz Schwarzb. Stadt 81 Wohngeb. samt Stall und Hof 154 92 Inquisitionshaus Hausbesitz Stadt 82 Inqui[si]tionshaus 530 93 Scharfrichters Wohnung – Stadt 83 Wohngeb. samt Hof 66 94 ADAMOUZ Anton Hausbesitz Stadt 84 Wohngeb. samt Hof 59 95 Magistrat – Stadt 1 Holzmagazin samt Hofraum 223 96 Detto – Stadt 1 Holzma[ga]sin 38 97 ZACH Maria Hausbesitz Stadt 85 Wohngeb. samt Stall und Hof 144 98 SKERJANZ Johann Hausbesitz Stadt 86 Wohngeb. samt Hof 26 99 PETITZ Lorenz Hausbesitz Stadt 87 Wohngeb. samt Hof 26 100 Detto Detto Stadt 87 Oede 65 101 PLOCHÄL Mathias Hausbesitz Stadt 89 Wohngeb. samt Hof 67 102 CHARL Markus Graveur Stadt 90 Wohngeb. samt Hof 66 103 Detto Detto Stadt 91 Wohngeb. samt Hof 53 104 STEPPAN Georg Wirth Stadt 92 Wohngeb. Stall samt Hof 106 105 KRASCHOUTZ Matheus Kameher [= Kammmacher] Stadt 93 Stall samt Hof 26 106 Detto Detto Stadt 93 Wohngeb. samt Hof 56 107 FUCHLER Johann Bierbräuer Stadt 96 Wirthsch. Geb. Samt Hof 161 108 v[on] RUʃS Theresia Beamterfrau Stadt 94 Wohngeb. samt Hof 105 109 FUCHTER (sic!) Johann Bierbräuer Stadt 95 Wohngeb. samt Hof 111 110 detto detto Stadt 96 Wohngeb. samt Hof 159 111 v[on] WALLENSPERG Johann Kaufman Stadt 97 Wohngeb. samt Stall und Hof 168 112 OSTERMANN Johann Hausbesitz Stadt 98 Wohngeb. samt Stall und Hof 83 113 TAUZHER Anton Schuster Stadt 99 Wohngeb. samt Hof 39 114 HENKE Karl Messerschmied Stadt 100 Wohngeb. samt Hof 44 114 1/2 KHERN Johann Krämer Stadt 101 Wohngeb. samt Hof 34 115 KOVAZH Georg Anstreicher Stadt 102 Wohngeb. samt Hof 37 116 PRASCHLER Gregor Weber und Schuster Stadt 103 Wohngeb. samt Schmiede und Hof 77 117 KÜSTER Mathias Schmieder- meister Stadt 104 Wohngeb. samt Hof 50 118 LOSER Maria Weinschank Stadt 105 Wohngeb. samt Hof 72 119 PANZER Johann Erb. Drachsler Stadt 106 Wohngeb. samt Hof 32 120 ETTEL Maria Hausbesitz Stadt 107 Wohngeb. samt Hof 44 121 DERMASTIA Lukas Krämer Stadt 108 Wohngeb. samt Hof 58 122 BADAR Maria et Anton Hausbesitz Stadt 109 Wohngeb. samt Hof 24 123 STANGEL Kasper Schuster Stadt 110 Wohngeb. samt Hof 36 124 KNAZHNIG Jakob Feilhauer Stadt 111 Wohngeb. samt Hof 79 125 SCHAGER Joseph Kanzleydiener Stadt 112 Wohngeb. samt Hof 42 126 SCHUSCHERG Georg Schuster Stadt 113 Wohngebäude 38 127 SKERJANZ Andreas Maurer Stadt 114 Wohngebäude 34 128 PAUSCHIN Kasper Kappelmacher Stadt 115 Wohngeb. samt Hof 99 129 TOTTER Joseph Kupferschmied Stadt 116 Wohngeb. samt Hof 67 130 BRAND Leopold Schneidermeis. Stadt 117 Wohngeb. samt Hof 45 131 STEPPAN Georg Wirth Stadt 118 Wohngeb. samt Hof 52 132 KOVAZH Georg Anstreicher Stadt 119 Wohngeb. samt Stall und Hof 43 133 SCHETTINA Sebastian Zimmermeister Stadt 120 Wohngeb. samt Hof 43 134 PLOCHEL Mathias Hausbes. Stadt 121 Wohngebäude 30 64 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 135 MAYERHOLD Ignatz Hausbes. Stadt 122 Wohngeb. samt Gemüßgarten 127 136 Detto Detto Stadt 123 Wohngebäude 51 137 KOMAR Anton Hausbes. Stadt 124 Wohngebäude Gemüßgarten 80 138 STROY Martin Wirth Stadt 125 Wohngebäude 50 139 KNIEE Valentin Riemer Stadt 140 Wohngeb. samt Hof 81 140 Bar[onin] RASTNERN101 Gen[ovefa] – Stadt 139 Wohngeb. samt Stall und Hof 453 141 Bar[onin] RASTNERN Genoveva – Stadt 139 Wirthschafts. 44 142 St. Jacob – Stadt – Kirche samt Hof 452 143 Pfarrhof St. Jakob – Stadt 126 Wohngebäude 54 144 PODERSCHAY Thomas Hausbesitz Stadt 127 Wohngeb. samt Hof 52 145 PODERSCHAY Maria Weißback Stadt 128 Wohngeb. samt Stall und Hof 52 146 GUZHERA Josepha Hausbesitz Stadt 129 Wohngeb. samt Stall und Hof 70 147 UNGELEHRT Ignatz Drechsler Stadt 130 Wohngeb. samt Stall und Hof 55 148 HOFFMANN Balthas. Urmacher Stadt 131 Wohngeb. samt Hof und Stall 72 149 WIRAND Casper Weißback Stadt 132 Wohngeb. samt Hof 83 150 NOVAK Valentin Schwarzb. Stadt 133 Wohngeb. samt Hof 68 151 NOVAK Jakob Wirth Stadt 134 Wohngeb. samt Hof und Stall 85 152 MOOS Anna Wittwe Stadt 135 Wohngeb. samt Stall und Hof 87 153 Ständisches Gebäude – Stadt 136 Wohngeb. samt Hof 46 154 Detto – Stadt 137 Wohngeb. samt Stall und Hof 82 155 Detto – Stadt 138 Redut Gebäude 185 156 Bar[onin] RASTNERN Genov[efa] – Stadt 139 Wohngeb. 21 157 HOMAR Anton Hausbesitz Stadt 141 Wohngeb. samt Hof 112 158 TALLARANIA Margareth Hausbesitz Stadt 142 Wohngeb. samt Hof 114 159 SCHULZ Joseph Gürtler Stadt 144 Wohngeb. samt Hof 142 160 Detto detto Stadt 145 Wohngeb. samt Hof 54 161 RADOVIZH Jakob Hutmacher Stadt 146 Wohngeb. samt Hof 57 162 JENDEL Johann Schumacher- meister Stadt 147 Wohngeb. samt Hof 39 153 MAY Franz Schneidermeister Stadt 148 Wohngeb. samt Hof 197 164 BLAGAY Johann Graf Gutsbesitz Stadt 149 Wohngeb. samt Hof 133 165 PALLUSA Theresia Hausbesitz Stadt 150 Wohngeb. samt Hof 159 166 Sitticher Hof – Stadt 151 Wohngeb. samt Hof 188 167 WEZH Johann Wirth Stadt 152 Wohngebäude 112 168 GERSTENMAYER Peter Schlossermeister Stadt 153 Wohngebäude 66 169 SCHEBENIG Franziska Gutsbesitz Stadt 154 Wohngebäude 90 170 HOFFMANN Balthas. Urmacher Stadt 155 Wohngebäude 135 171 FAIGL Matheus Schneider Stadt 156 Wohngebäude 56 172 HOHN Heinrich Buchbinder Stadt 157 Wohngebäude Hof 54 173 DIETRICH Raymund Advacat Stadt 158 Wohngebäude 46 174 ZANIER Mathias Wirth Stadt 159 Wohngebäude 45 175 LICH Andreas Bierschänk Stadt 160 Wohngebäude 36 176 JESSENKO Joseph Riemmer Stadt 161 Wohngebäude 34 177 PACH Joseph Hutmacher Stadt 162 Wohngebäude 33 178 RAEB Karl Xa[ver] Hausbesitz Stadt 163 Wohngebäude 42 179 GERBER Georg Hutmacher Stadt 164 Wohngebäude 32 180 CLEMEUS Cordula Hausbesitz Stadt 164 (sic!)102 Wohngebäude 31 181 BAUMGARTEN Leopold Hausbesitzer Stadt 166 Wohngebäude 47 182 ZHEBUL Franz Hausbesitzer Stadt 167 Wohngeb. samt Hof 124 183 KÖRER Nikalaus Satler Stadt 168 Wohngeb. samt Hof 168 184 TSCHERNOTH Maria Handelsfrau Stadt 169 Wohngeb. samt Hof 80 101 Prav: Rastern. 102 Prav: 165. 65 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 185 SERNITZ Elisabeth Handlungsfrau Stadt 170 Wohngeb. samt Hof 115 186 Dor URZBACH Max Advacat Stadt 171 Wohngeb. samt Hof 121 187 Dor OBLACK Johann Hausbesitz Stadt 172 Wohngeb. samt Hof 120 188 Haupt Zollexstadt – Stadt 196 Magazin 80 189 Bar[on] ZOIS Carl H[err] schftsbesitzer Stadt 174103 Wohngeb. samt Hof 429 190 Detto Detto Stadt 174 Wohngeb. samt Hof 6 191 MARINZHIZH Joh.[ann] Hausb. Stadt 175 Wohngeb. samt Hof 111 192 UNGELEHRT Ignatz Drachsler Stadt 176 Wohngeb. samt Hof 76 193 PEʃʃIAK Simon Handelsmann Stadt 177 Wohngeb. samt Hof 160 194 LUSCHIN Johann k. k. Beamte Stadt 178 Wohngeb. samt Hof 82 195 TSCHERNOTH Maria Handelsfrau Stadt 179 Wohngeb. samt Hof 231 196 Comenda Laibach Herschaf[t] Stadt 180 Wohngeb. samt Hof 687 197 Deutsche Kirche – Stadt – Kirche samt Hof 271 198 AUERʃPERG Weihard Herrschaft Stadt 181 Wohngeb. samt Hof 77 199 JAMSCHEG Maria Hausbesitzer Stadt 182 Wohngeb. 42 200 SKARJA Ignatz Hausbesitz Stadt 183 Wohngeb. samt Hof 58 201 SMREKER Anton Wirth Stadt 184 Wohngeb. samt Hof 51 202 LERCH Theresia Hausbesitz Stadt 185 Wohngebäude 60 203 SCHREITER Anton Hausbesitz Stadt 186 Wohngeb. samt Hof 94 204 KLEIN Franz Hausbesitz Stadt 187 Wohngeb. samt Hof 148 205 SCHANTEL Joseph Kaufmann Stadt 188 Wohngebäude 68 206 WENZEIS Conr k. k. Beamte Stadt 189 Wohngeb. samt Hof 76 207 KEBER Andreas Hausbesitz Stadt 190 Wohngeb. samt Hof 86 208 v[on] ANDERJOLY Franz k. k. Beamte Stadt 191 Wohngeb. samt Hof 87 209 RECHER Johann Erb. Hausbesitz Stadt 192 Wohngebäude 186 210 SOLLAR Johann Hausbesitz Stadt 193 Wohngeb. samt Hof 97 211 v[on] SCHEUEC- HENSTUL Anton k. k. Fiskus und Gub. Rath Stadt 194 Wohngeb. samt Stall und Hof 196 212 Ständisches Gebäude – Stadt 195 Wohngeb. samt Hof 140 213 Hauptzollexstadt – Stadt 196 Zollamps Gebäude 225 214 JUWAN Johann Hausbesitz Stadt 197 Wohngeb. samt Hof 99 215 SCHEBIZH Stephan Wirth Stadt 198 Wohngeb. samt Hof 68 216 GALLENBERG Gr[af ] Seifried Hausbesitz Stadt 199 Wohngeb. samt Hof 213 217 RECHER Nikolas Handelsman Stadt 200 Wohngeb. samt Hof 241 218 Landhaus – Stadt 201 Amptsgebäude 562 219 AUERʃPERG Graf [brez imena] H[au]sbesitz Stadt 202 Wohngeb. samt Stall und Hof 357 220 FANDEL Jakob dor der Medezin Stadt 203 Wohngeb. samt Hof 90 221 RUPERSDORFER Alisia Hausbesitzer Stadt 204 Wohngebäude 26 222 ROʃENFELD Schegarmaʃse Hausbesitz Stadt 205 Wohngebäude 89 223 AUERʃPERG Fürʃt Herzog von Hoz- he [Gottschee] Stadt 206 Wohngeb. samt Hof 1050 224 Pollizayderection - Stadt 207 Wohngeb. samt Hof 216 225 Bar[on] LAZARINI Freyherr Herrschaftsbesitz. Stadt 208 Wohngeb. samt Stall und Hof 315 226 Dor RUʃS Lukas Advacat Stadt 209 Wohngeb. samt Stall und Hof 157 227 REINISCH Mihael Getreidehändler Stadt 210 Hof und Wohngeb. 115 228 Detto Detto Stadt 210 2 Stallung samt Hof 206 229 THURN Joseph Graf k. k. Major Stadt 211 Wohngeb. samt Stallungen Hof 166 230 Burg Gebäude Stadt 212 Bur[g]geb. samt Stall und Hof 570 231 RUDOLPH Anna Handelsmann Wittwe Stadt 213 Wohngeb. samt Hof 110 232 LEPUSCHIZH Maria Hausbesitz Stadt 214 Wohngeb. samt Hof 246 103 Prav: 173. 66 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 233 TACHSER Johann Weinschank Stadt 215 Wohngebäude 66 234 URBANZHIZH Martin Schuster Stadt 227 Wohngebäude 35 235 SAUER Valentin Hausbesitz Stadt 228 Wohngebäude 50 236 PÄRTY Franz Schneidermeist Stadt 216 Wohngebäude 56 237 ROCHEL Maria Hausbesitz Stadt 217 Wohngebäude 38 238 SNOY Antonia Hausbesitz Stadt 218 Wohngebäude 28 239 THURN Vinzens Graf – Stadt 219 Wohngebäude samt Stall und Hof 191 240 LICHTENBERG Leopold Baron Herrschaftsbes. Stadt 220 Wohngebäude samt Stall und Hof 204 241 LICHTENBERG Leopold Baron Herrschaftsbesitz Stadt 221 Wohngeb. samt Hof 319 242 AUERSPERG Alexander Graf Erben Herrschaftsbesitz Stadt 222 Wohngeb. samt Hof 98 243 PHILIPP Franziska Hausbesitzerin Stadt 223 Wohngeb. samt Hof 143 244 GREGORZ Franz Weißbak Stadt 224 Wohngebäude 48 245 MARENKA Jakob Hausbesitzer Stadt 225 Wohngeb. samt Hof 36 246 WOLF Anton k. k. Beamte Stadt 226 Wohngeb. samt Hof 47 247 SARK Franz Schuster Stadt 230 Wohngebäude 61 248 PERSCHE Jakob Gastwirth Stadt 231 Wohngebäude 52 249 BOʃIZH Anton Wirth Stadt 232 Wohngebäude 60 250 PICHLER Theresia Hausbesitz Stadt 233 Wohngeb. samt Hof 77 251 ZACH Maria Hausbesitz Stadt 234 Wohngebäude 116 252 Detto Detto Stadt 234 Wirthsch. Gebäude 5 253 PINTER Helena Hausbesitz Stadt 235 Wirthsch. Gebäude 10 254 Detto Detto Stadt 235 Wohngebäude 50 255 FRÖREITEICH Leopold Handelsmann Stadt 236 Wohngebäude 66 256 Detto Detto Stadt 236 Wirthschaftsgebäude 9 257 AICHOLZER Johann Handelsmann Stadt 237 Wirthschaftsgebäude 12 258 Detto (AIHOLZER) Detto Stadt 237 Wohngeb. samt Hof 247 259 LUCKMANN Aloʃya (sic!) Handelsmann Stadt 238 Wohngeb. samt Hof 874 260 AIHOLZER Johann Handelsmann Stadt 237 Wirthschaftsgebäude 48 261 LUKMANN Aloys Handlung Stadt 238 Wohngeb. samt Hof 60 262 SCHÄFFER Wolfgang Büchsenmacher Stadt 244 Wohngeb. samt Hof 44 263 LAURIN Josepha Erb. Hausbesitz Stadt 239 Wohngeb. 120 264 HUTTERSTASSER Maria Hausbesitz Stadt 240 Wohngeb. 62 265 SKERBINA Joseph Bauer Stadt 241 Wohngeb. 15 266 GRABNER Maria Hausbesitz Stadt 242 Wohngebäude 19 267 KORN Heinrich Büchsenmacher Stadt 243 Wohngebäude 26 268 SHLÄFFER Wolfgang Büchsenmacher Stadt 244 Wohngeb. 25 269 MEJATSCH Vinzenz Tischler Stadt 245 Wohngebäude 35 270 WODNIG Franz Wirth Stadt 252 Wirthschaftsgebäude 6 271 MAYER Adam Schmied Stadt 247 Schmiede 9 272 Detto Detto Stadt 247 Wohngeb. 92 273 FRANZHIZH Mihael Weinschank Stadt 248 Wohngeb. 53 274 HELLER Christoph Schlosser Stadt 249 Wohngeb. 24 275 TRAUN Aloys Posamentier Stadt 250 Wohngeb. 38 276 GRAF Johann Goldarbeit Stadt 251 Wohngeb. 96 277 WODNIG Franz Jos.[eph] Wirth Stadt 252 Wohngeb. 32 278 PILLER Franz Joseph Handelman Stadt 253 Wohngeb. 44 279 KAʃTNER Johann Erb. Krämer Stadt 254 Wohngeb. 20 280 SONZ Martin Posamentier Stadt 255 Wohngeb. 56 281 LIPP Anna Hausbesitz Stadt 256 Wohngeb. 36 282 AUER Thomas Hausbesitz Stadt 257 Wohngeb. 18 283 PRESSEL Georg Schneidermeister Stadt 258 Wohngeb. 15 284 ALTON Katharina Wittwe Stadt 259 Wohngeb. 57 285 CANDUZH Casper Handelsman Stadt 260 Wohngeb. 58 67 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 286 PILLER Franz Jos.[eph] Handelsman Stadt 261 Wohngeb. 123 287 MULLY Georg Hausbesitz Stadt 262 Wohngeb. samt Hof 257 288 PODERSCHAY Thomas Weißback Stadt 263 Wohngeb. 151 289 ALBERGELI Josepha Wittwe Stadt 264 Wohngeb. 113 290 Detto Detto Stadt 265 Wohngeb. 36 291 RAUN Joseph Kirschner Stadt 266 Wohngeb. 57 292 EGGER Leopold Buchdrucker Stadt 267 Wohngeb. samt Hof 80 293 PERNE Anton Weißbäck Stadt 268 Wohngeb. 113 294 CAMENISCH Elisabeth Hausbesitz Stadt 269 Wohngeb. samt Hof 316 295 DESCHMANN Mihael Handelsman Stadt 270 Wohngeb. 42 296 Bürgerspital – Stadt 271 Bürgerspitall 481 297 MATERNE Cristoph Wundarzt Stadt 272 Wohngeb. samt Hof 58 298 KUKH Johann Wirth Stadt 273 Wohngeb. 60 299 LANGER Joseph Hausbesitz Stadt 274 Wohngeb. samt Hof 69 300 Detto Detto Stadt 275 Wohngeb. samt Hof 41 301 STIXA Maria Hausbesitz Stadt 276 Wohngeb. 44 302 HAYMANN Moʃes Handelsmann Stadt 277 Wohngeb. samt Hof 94 303 VOGOU Maria Handelsfrau Stadt 278 Wohngeb. samt Hof 90 304 v[on] STEINHOFFER Franz Beamte Stadt 279 Wohngeb. samt Hof 55 305 LICHT Georg Buchhandler Stadt 280 Wohngeb. samt Hof 99 306 SPAROVITZ Joseph Handelsmann Stadt 281 Wohngeb. samt Hof 133 307 Bischofhof – Stadt 282 Wohngeb. samt Hof 438 308 Detto – Stadt 282 Wirthsch. Gebäude 150 309 Domkirche St. Nikolaus – Stadt 284 Kirche 343 310 Carolinisches Alum[n]at Hausbesitz Stadt 283 Wohngeb. samt Hof 480 311 k. k. Canonicat Haus – Stadt 285 Wohngebäude 170 312 Schulgebäude – Stadt 286 Schulgebäude 719 313 Hauptwacht – Stadt – Hauptwacht 64 314 Ignatz PINTER und POLLACK Franz Profesor der Gymnasie Beamte Stadt 287 Wohngeb. samt Stall und Hof 162 315 Ignatz BINTER und POLLAK Franz Hausbesitz Stadt 288 Wohngebäude 75 316 SAITZ Elisabeth Krämer Stadt 289 Wohngebäude 31 317 PIRZ Kasper Krämer Stadt 290 Wohngebäude 63 318 LUKESCHIZH Maria – Stadt 291 Wohngebäude 30 319 JAGER Primus Erb. Hausbesitz Stadt 292 Wohngebäude 35 320 ABHATZ Bartholome Hausbesitz Stadt 293 Wohngebäude 39 321 BLANK Antonia Lebzeterin Stadt 294 Wohngeb. samt Hof und Stall 90 322 BARIZIO Franz k. k. Bejante Stadt 295 Wohngebäude 56 323 Graf Lambergisches Canonicat – Stadt 296 Wohngebäude samt Hof 63 324 Toback Ad[ministrati]ons Gebäude – Stadt 297 Wohngebäude samt Stall und Hof 383 325 k. k. Canonicat – Stadt 298 Wohngebäude samt Hof 56 326 k. k. Canonicat – Stadt 299 Wohngeb. samt Stall und Hof 63 327 k. k. Canonicathaus – Stadt 300 Wohngeb. samt Stall und Hof 68 328 k. k. Canonicathaus – Stadt 301 Wohngeb. samt Stall und Hof 92 329 SCHLUDERBACH Lorenz Domherr Stadt 302 Wohngeb. samt Hoff und Stall 58 330 WARTOL Simon Hausbesitz Stadt 303 Wohngeb. samt Hof 68 331 Canonicat Haus – Stadt 304 Wohngeb. samt Hof 78 332 Canonicat Haus – Stadt 305 Wohngeb. samt Hof und Stall 67 333 BREZEL Lorenz Gastwirth Stadt 306 Wohngeb. samt Hof 73 334 APFALTRER Aloys Freyherr von Herrschafts- besitzer Stadt 307 Wohngeb. samt Hof 80 335 MACHER Lorenz Backer Stadt 308 Wohngeb. samt Hof 78 68 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 336 k. k. Canonicat Haus – Stadt 309 Wohngeb. samt Hof 136 337 WESLAY Mathias Weißback Stadt 310 Wohngeb. samt Stall und Hof 106 338 PRUʃSNIGG Mart. Erb. Hausbesitzer Stadt 311 Wohngeb. samt Hof 128 339 MRAK Martin Bejante Stadt 312 Hof samt Wohngeb. 114 340 MRAK Lukas Gastwirth Stadt 313 Wohngeb. samt Stall und Hof 129 341 Magiʃtrat – Stadt 314 Wohngeb. samt Hof 188 KAPUCINSKO PREDMESTJE (L 100, k. o. Kapucinsko predmestje, 15. 10. 1825) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 ENGLER Ignatz Beamte Cap: Vorst: 28 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. 127 2 Städtisches Theater – Cap: Vorst: 27 Theater 181 3 BALS Sigmund Weißgärber Cap: Vorst: 25, 26 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 138 4 ROSMAN Johann Landrath Cap: Vorst: 24 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum und Gemüsgarten 178 5 APPE Florian Färber Cap: Vorst: 23 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude 90 6 SCHUSCHNIK Lucas Färber Cap: Vorst: 22 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum und Gemüsgarten 80 7 Detto Detto Cap: Vorst: 21 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 129 8 HAFNER Theresia Glaser Cap: Vorst: 20 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 45 9 TERLER Georg Schuster Cap: Vorst: 19 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude 59 10 PERLES Erben Bürger Cap: Vorst: 18 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum und Gemüsgarten 272 11 SCHLECHTNER Nicolaus Weißgärber Cap: Vorst: 46 Wohngebäude 36 12 ZOLLNER Franz Weißgärber Cap: Vorst: 45 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 267 12 ½ POUSCHIN Joseph Schmid Cap: Vorst: 44 Wirthschaftsgebäude samt Hofr. 68 13 Detto Detto Cap: Vorst: 43 Wirthschafts- u. Wohngebäude samt Garten 132 14 DESCHMAN Jos: Erben Wirth Cap: Vorst: 42 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 204 15 UNGELEHRT Simon Drächsler Cap: Vorst: 40, 41 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 207 16 MERK Maria Bierbräuer Cap: Vorst: 38, 39 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 634 17 PAULIN Franz Strassen-Asist. Cap: Vorst: 37 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 160 18 JUVAN Johann Wirth Cap: Vorst: 56 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 364 19 KAUS Nikolaus Kaufmann Cap: Vorst: 55 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 256 20 LUCKMANN Joseph Hausbesitzer Cap: Vorst: 54 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 345 21 JAMNIK Dominicus Bierbräuer Cap: Vorst: 52, 53 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 412 69 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 22 TRONTEL Joseph Bäck Cap: Vorst: 51 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 234 23 SCHUPEUTZ Bathol: Wirth Cap: Vorst: 50 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 218 24 Detto Detto Cap: Vorst: 49 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 110 25 ZOLLNER Franz Wirth Cap: Vorst: 48 Wohngebäude 52 25 1/2 WUTSCHER Johann Kaufmann Cap: Vorst: 47 Wohngebäude 40 26 ZOLLNER Franz Wundartzt Cap: Vorst: 17 Wohngebäude 19 27 Franziskaner Kirche – Cap: Vorst: – Kirche 362 28 Franziskaner Kloster – Cap: Vorst: 16 Kloster samt Hofraum 596 29 KERSCHBAUM Fortunat Bürger Cap: Vorst: 12 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 206 30 WEINHARD Franz Riemer Cap: Vorst: 11 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 232 31 DETTELA Johann Weinschank Cap: Vorst: 10 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 572 32 ALLBORGETTI Joseph Handelsmann Cap: Vorst: 9 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 480 33 KOLLER Franz Marktrichter Cap: Vorst: 8 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 198 34 HOINIG Franz Getreidhändler Cap: Vorst: 58 Wirthschaftsgebäude 57 35 ZAMER Pupillen Bürger Cap: Vorst: 15 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 176 36 BAIER Georg Schmied Cap: Vorst: 14 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 88 37 SAKEISCHEK Jos: Wirth Cap: Vorst: 13 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum u. Gemüsgarten 798 38 SCHNIDERSCHITZ Karl Schmied Cap: Vorst: 7 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 123 39 KANZIAN Anton Handelsmann Cap: Vorst: 6 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 192 40 SADER Nepomuc Wirth Cap: Vorst: 5 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 250 41 SMOLLE Franz Handelsmann Cap: Vorst: 4, 3 Wirthschafts und Wohngebäude samt Hofraum 1409 42 JÄLLEN Simon Getreidhändler Cap: Vorst: 2 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 440 43 Barmherziger Kloster – Cap: Vorst: 1 Spital samt Stallung und Hofraum 1452 44 Detto – Cap: Vorst: 1 Wirthschaftsgebäude 68 45 KANZ Christian Bürger Cap: Vorst: 75 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 677 46 PETRITSCH Thomas Wirth Cap: Vorst: 74 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 182 47 PERLES Erben Bürger Cap: Vorst: 78 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 1410 48 ZHURN Georg Wirth Cap: Vorst: 62 Wirthschaftsgebäude 63 48 1/2 DESMAN Jochan Bürger Cap: Vorst: 42 Wirthschaftsgeb. Wohngebäu. 58 49 KLEMENZHIZH Valentin Bierbräuer Cap: Vorst: 76 Wohngebäude 87 50 OBLACK Joseph Bürger Cap: Vorst: 68 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 369 51 SCHANTEL Johann Wirth Cap: Vorst: 69 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 410 52 BORSCHTNER Thom: Bürger Cap: Vorst: 70 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 281 70 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 53 JEREB Franz Wirth Cap: Vorst: 71 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 449 54 PODSCHLEPP Johann Wirth Cap: Vorst: 73 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 976 55 SEVER Jos: Wirth Cap: Vorst: 72 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 492 56 VALLENTIN Franz Handelsmann Cap: Vorst: 64 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 48 57 Detto detto Cap: Vorst: 64 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 1493 58 detto detto Cap: Vorst: 66 Wohngebäude mit Hof und Gemüßgarten 63 59 Barmherzigen Kirche – Cap: Vorst: 1 Kirche 38 60 VALLENTIN Franz Handelsmann Cap: Vorst: 65 Wohngebäude samt Hofraum 78 61 K K Mauthaus – Cap: Vorst: 63 Wohngebäude samt Hofraum 72 62 ZHURN Georg Wirth Cap: Vorst: 62 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 713 63 KANZ Jakob Beamter Cap: Vorst: 61 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 218 64 K K Militarspital et Verpflegsamt – Cap: Vorst: 60 Spital Magazin samt Hofraum 4591 = 3 orali, 391 65 MALIZH Andreas Bürger Cap: Vorst: 59 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 1399 66 HOINIG Franz Getreidhändler Cap: Vorst: 58 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 780 67 RUDOLF Erben Handelsmann Cap: Vorst: 57 Wohngebäude 46 68 Detto Detto Cap: Vorst: 57 Wirthschaftsgebäude 38 69 Detto Detto Cap: Vorst: 57 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofraum 397 70 Ursuliner Kloster – Cap: Vorst: 33 Kloster samt Hof 1526 71 Detto – Cap: Vorst: – Kirche 281 72 VALENZHIZH Andreas Wirth Cap: Vorst: 32 Wohngebäude 123 73 SMUCK Batholom: Getreidhändler Cap: Vorst: 31 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofr. 160 74 WURSCHTBAUER Joseph Handelsmann Cap: Vorst: 30 Wohngebäude 75 75 PODERSCHIN Thomas Bäck Cap: Vorst: 29 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hofr. 100 PREDMESTJE GRADIŠČE (L 74, k. o. Gradišče, 30. 11. 1825) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 MATTHEUSCHE Joseph Wirth Gradischa 42 Wohn Wirtshafts gebäude und Hof 205 2 JERINA Anton Tischler Gradischa 72 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 138 3 SLOVAK Joseph Erben Weinschenk Gradischa 43 Wohnung 55 4 Ordens Comenda Weinschenk Gradischa 44 Wohngeb. samt Hof 94 5 JALEN Michäl Wirth Gradischa 45 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 592 71 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 6 MISCHIZ Florian Wirth Gradischa 47 et 48 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 357 7 Detto detto Gradischa 47 et 48 Wirthschaftsgebäude 23 8 PODGREISCHEG Anton Wirth Gradischa 49 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 359 9 MARETH Michäl Hausbesitzer Gradischa 51 Wohngebäude 120 10 AUER Thomas Bierbraÿer Gradischa 52 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 386 11 KLEMENTSCHITSCH Jos. Getreidhändl. Gradischa 53 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 513 12 KAUZ Kristian Handelsm. Gradischa 54 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 507 13 RUDOLPH Lorenz Erben Hausbesitzer Gradischa 50 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 384 14 ZWEŸER Johann Doktor Gradischa 41 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 648 15 Landstände – – 13 Erziehungshaus samt Hof 445 16 DREO Josephine Erben Hausbesitzer Gradischa 18 19 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 650 17 BEʃIAK Michäl Handelsm. Gradischa 17 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 958 18 MISCHITZ Florian Wirth Gradischa 14 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 159 19 BREʃQUAR Anton Hausbesitzer Gradischa 15 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 70 20 ALLESCH Joseph Hausbesitzer Gradischa 16 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 85 21 SCHIDAN Andreas Hausbesitzer Gradischa 1 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 136 22 LESCHNAK Gregor Wirth Gradischa 2 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 209 23 Stadtmagistrat – – – Feuerlösch Deposit 31 24 KLOBUS Mathias Bierbreÿer Gradischa 3 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 311 25 v.[on] KLOFENAU Margareth Hausbesitz. Gradischa 4 Wohngebaüde 60 26 detto detto Gradischa 5 Wohngebäude samt Hof 192 27 PARDUBSKY Vinzenz Hausbesitz. Gradischa 6 Wohngebäude samt Hof 117 28 KLOBUS Bernhard Hausbesitz. Gradischa 7 Wohngebäude samt Hof 58 29 detto detto Gradischa 8 Wohngebäude 43 30 THUMEL Anton Schwarzbäck Gradischa 9 Wohngebäude samt Hof 41 31 KOLLESCH Georg Hausbesitz. Gradischa 10 Wohngebäude samt Hof 39 32 ROGEL Joseph Hausbesitz. Gradischa 11 Wohngebäude samt Hof 33 33 MICHELITSCH Franz Hausbesitz. Gradischa 12 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 106 34 TUNZHIZH Niklas Erben Faßbinder Gradischa 20 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 130 35 ORITSCHEK Thomas Hausbesitz. Gradischa 21 22 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 169 36 MARKOVIZ Bernard Hausbesitz. Gradischa 23 Wohn- u. Wirthschaftsgebäude samt Hof 169 37 PRAʃNIK Johann Gastwirth Gradischa 24 Wohn- u. Wirthschaftsgeb25. samt Hof 284 38 MILLIMATH Johanna Hausbesitz. Gradischa 25 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 116 39 ZWEŸER Johann Erben Hausbesitz. Gradischa 27 26 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 350 72 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 40 NABERNEK Mattheus Hausbesitz. Gradischa 30 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 344 41 SEUNIK Joseph Getreidhändl. Gradischa 31 32 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 550 42 Landstände – Gradischa 36 Saliter Magazin 120 43 ZENNER Anton Erben Hausbesitzer Gradischa 37 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 251 44 EKER Anton Hausbesitzer Gradischa 38 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 186 45 ASCHMAN Georg Gärtner Gradischa 39 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 122 46 GERMEK Martin Faßbinder Gradischa 40 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 249 47 ROCK Ignatz Johann Hausbesitz Gradischa 33 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 208 48 HOHN Heinrich Hausbesitz Gradischa 29 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 530 49 detto detto Gradischa 29 Wirthschaftsgebäude 18 50 SEUNIK Joseph Getreidhändler Gradischa 31 32 Stallung u. Hof 189 51 MATERNE Kristoph Hausbesitz Gradischa 34 Wohngebäude 25 52 SEUNIG Joseph Hausbesitz Gradischa 35 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 154 53 GABER Georg Hausbesitzer Gradischa 55 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 322 54 BRENZE Vallentin Hausbesitzer Gradischa 56 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 330 55 SUPPANTSCHITSCH Lukas Hausbesitzer Gradischa 57 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 286 56 KERSCHISCHNIG Andreas Hausbesitzer Gradischa 58 Wohnung Gemüßgarten u. Hof 91 57 Mauthhaus – Gradischa 60 Wohn- u. Wirthschaftsg. samt Hof 108 58 OSREDKAR Andreas Hausbesitzer Gradischa 61 Wohnung u. Hof 75 59 RIEGGER Ignaz Rauchfankk. Gradischa 73 Wohngebäude 63 60 OBLAK Joseph Hausbesitz Gradischa 71 Wohngebäude 63 61 KURMIK Johann Hausbesitz Gradischa 74 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 96 62 SMUK Bartholomä Hausbesitz Gradischa 69 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 224 63 BASITZER Johann Spekhändler Gradischa 68 Wohnung 43 64 PRAʃNIK Johann Gastwirth Gradischa 24 Wohnung 43 65 Detto detto Gradischa 24 Wirthschaftsgeb. 47 66 Detto detto Gradischa 67 Wohnung samt Hof 141 67 OBLAK Joseph Hausbesitzer Gradischa 66 Wohnung samt Hof 148 68 BRAŸER Blasius Hausbesitzer Gradischa 65 Wohngebäude 68 69 RUTTER Maria Hausbesitzer Gradischa 64 Wohngebäude 65 70 GARBEʃ Anton Hausbesitzer Gradischa 63 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 270 71 JANZHIZH Franz Hausbesitzer Gradischa 75 Wohngebäude 13 72 ULBHRIG Johann Gastwirth Gradischa 62 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 733 73 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 TRNOVSKO PREDMESTJE (L 303. k. o. Trnovsko predmestje, 23. 12. 1825) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 Pfarrkirche Tirnau – – – Kirche samt Hoff 56 2 Pfaarhof – Tirnau 61 Wohngbebäude 199 3 BONNATSCH Franz Holzfuhrmann Tirnau 62 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 47 4 LAURIN Bartholome Schiffmann Tirnau 63 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 45 5 MATHEUSE Franz Waarenaufl.[eger] Tirnau 64 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 47 6 VERHAUTS Martin Hausbesitzer Tirnau 65 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 39 7 MALITSCH Georg Hausbesitzer Tirnau 67 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 44 8 LUCKETZ Georg Hausbesitzer Tirnau 66 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hof 63 9 PODKREISCHEG Maria Hausbesitzer Tirnau 68 Wohngebäude samt Hof 66 10 SUHADOBNIG Jacob Hausbesitzer Tirnau 74 Wohn-und Wirtschaftsgebäude und Mühle 60 11 TERTNIG Math. Hausbesitzer Tirnau 73 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 136 12 BRESQUAR Barth. Hausbesitzer Tirnau 72 Wohngebäude 39 13 MARINKA Anton Hausbesitzer Tirnau 71 Wohngebäude samt Hoff 111 14 ZÖRRER Micha Holzfurmann Tirnau 70 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 72 15 MITSCHITSCH Florian Hausbesitzer Vorstadt Gradischa 14 Wirtschaftsgebäude samt Hoff 264 16 BEʃLEJ Mathia Hausbesitzer Tirnau 69 Wohngebäude samt Hoff 52 17 DOBERLETH Mathia Waarenaufleger Tirnau 31 Wirtschaftsgebäude 42 18 PODKREISCHEG Johann Hausbesitz Krakau 17 Wirtschaftsgebäude 40 19 JERINA Anton Hausbesitz Krakau – Wirtschaftsgebäude 37 20 WOUN Georg Hausbesitz Tirnau 51 Wohngebäude 35 21 JERRINA Lukas Holzfuhrman Tirnau 52 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 60 22 ROGEL Thommas Hausbesitzer Tirnau 53 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 183 23 SKOF Jakob Hausbesitzer Tirnau 54 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 180 24 KANNIA Jacob Hausbesitzer Tirnau 55 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 177 25 BOLTISCH Joseph Hausbesitzer Tirnau 56 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 31 26 DOBERLETH Johann Hausbesitzer Tirnau 57 Wohngebäude 22 27 BOKAUSCHEG Lorenz Schiffmann Tirnau 58 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 110 28 BRANZEL Martin Schiffmann Tirnau 59 Wohngebäude 26 29 WERBITZ Michal Hausbesitzer Tirnau 60 Wohngebäude 67 30 THOMZ Casper Hausbesitzer Tirnau 1 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 75 31 THOMZ Jacob Hausbesitzer Tirnau 2 Wohngebäude samt Hoff 30 32 THOMZ Joh. Hausbesitzer Tirnau 3 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 59 33 KIKER Helena Hausbesitzer Tirnau 4 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 278 34 UTSCHACK Johann Schiffmann Tirnau 5 Wohngebäude samt Hoff 83 35 MAŸERHOLD Teresia Hausbesitzer Tirnau 6 Wohngebäude samt Hoff 78 36 SELLAN Johann Schiffmann Tirnau 7 Wohngebäude samt Hoff 78 37 PAULIN Thomas Hausbesitz Tirnau 8 Wohngebäude samt Hoff 59 74 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 38 PODKREISCHECK Maria Hausbesitz Tirnau 9 Wohngebäude samt Hoff 89 39 PERDAN Jakob Hausbesitz Tirnau 10 Wohngebäude samt Hoff 66 40 DOLLENZ Elisabeth Hausbesitz Tirnau 11 Wohngebäude 37 41 LUKEG Jos. Hausbesitzer Tirnau 12 Wohngebäude 44 42 KOMMAR Jakob Erben Hausbesitzer Tirnau 13 Wohngebäude samt Hoff 129 43 KOTHNIG Georg Hausbesitzer Tirnau 14 Wohngebäude 93 44 BREʃKUAR Franz Schiffmann Tirnau 15 Wohngebäude samt Hoff 113 45 PREPELUH Vallentin Schiffmann Tirnau 16 Wohngebäude samt Hoff 172 46 DOBERLETH Barth. Weinschänk Tirnau 17 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 126 47 LAURIN Georg Schiffmann Tirnau 20 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 50 48 UTSCHAK Michal Schiffmann Tirnau 21 Wohngebäude samt Hoff 89 49 BREʃKUAR Lorenz Schiffmann Tirnau 22 Wohngebäude samt Hoff 76 50 VIDITZ Jakob Hausbesitzer Tirnau 23 Wohngebäude samt Hoff 41 51 PISAK Johann Warenaufleger Tirnau 24 Wohngebäude 37 52 PODKREISCHEG Johann Warenaufleger Tirnau 25 Wohngebäude samt Hoff 66 53 LAʃSER Johann Hausbesitz Tirnau 26 Wohngebäude 24 54 PODKREISCHEG Joseph Warenaufleger Tirnau 27 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 76 55 PODKREISCHEG Franz Hausbesitzer Tirnau 28 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 73 56 NOVAK Martin Holzfurman Tirnau 29 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 168 57 TSCHEPONN Jakob Schiffmann Tirnau 30 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 63 58 DOBERLETH Casper Warenaufleger Tirnau 31 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 112 59 PODKRESCHEG Jos. Warenaufleger Tirnau 32 Wohngebäude samt Hoff 146 60 DEBEUTZ Andre Grundbesitzer Tirnau 33 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 73 61 TERTNIG Joh. Hausbesitzer Tirnau 34 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 48 62 BRESKUAR Joh. Schiffmann Tirnau 35 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 56 63 BRESKUAR Jos. Schiffmann Tirnau 36 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 49 64 PREPELUCH Elisabeth Schiffmann Tirnau 37 Wohngebäude samt Hoff 52 65 STARABASCHNIG Ant. Hausbesitzer Tirnau 38 Wohngebäude samt Hoff 42 66 SELLAN Anton Schiffmann Tirnau 39 Wohngebäude samt Hoff 49 67 BOKAUSCHEG Math. Schiffmann Tirnau 40 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 103 68 SUCHADOBNIG And. Hausbesitzer Tirnau 41 Wohngebäude samt Hoff 123 69 UTSCHAG Johann Hausbesitzer Tirnau 42 Wohngebäude samt Hoff 73 70 BRESKUAR Jakob Schiffmann Tirnau 43 Wohngebäude samt Gemüßgar- ten 52 71 GOLLI Maria Withwe Tirnau 44 Wirtschaftsgebäude samt Hof 18 72 Detto detto Tirnau 44 Wohngebäud 38 73 BOKAUSCHEG Elisa- beth Withwe Tirnau 45 Wohngebäud 36 74 Magiʃtradt Laÿbach – Tirnau 49 Wohngebäud 41 75 WERHOUTZ Simon Holzfurmann Tirnau 50 Wohn-und Wirtschaftsgebäude 33 76 Magiʃtradt Laÿbach – – – Ziegelhütte 70 77 Detto – – – Ziegeloffen 46 78 MATHOU Anton Hausbesitzer Tirnau 48 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 108 79 MATHEUS Andre Hausbesitzer Tirnau 47 Wohngebäude samt Hoff 99 80 Magiʃtradt Laÿbach – – – Ziegelhütte und Hoffraum 681 75 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 81 KIKER Johann Handelsmann Tirnau 46 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoffraum 428 82 RUSZ Reimund Beamter Tirnau 77 Ziegelhütte 234 83 Detto detto Tirnau – Ziegelhütte samt Hoff 330 84 Detto detto Tirnau – Ziegelhütte samt Hoff 52 85 Detto Detto Tirnau 77 Wohngebäude 65 86 BRITZEL Mathia Hausbesitz Tirnau 19 Wohngebäude 79 87 LAURIN Joseph Schiffmann Tirnau 18 Wohngebäude 81 88 JORAS Martin Wasenmeister Tirnau 75 Wohn-und Wirtschaftsgebäude samt Hoffraum 516 89 Magiʃtrat Laÿbach – – – Wohngebäude 31 90 Detto – – – Ziegelhütte samt Hoffraum 2392 (1 oral, 792) 91 BAUER Johann Rothgerber Sct Peter Vorstadt 11 Wohngebäude 32 92 PLESCH Martin Gastwirth Tirnau 80 Wohngebäude 73 93 TSCHURN Jakob Gastwirth Brundorf – Wohngebäude 65 KRAKOVSKO PREDMESTJE (L 122, k. o. Krakovsko predmestje, 30. 11. 1825) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 KANDUTSCH Kaspar Handels. [Kaufmann in Laÿbach] Stadt Laibach 260 Wirthschaftsgebäude 54 2 LAURIN Franz Wirth Krakau 27 Wohngebäude et Hof 75 3 TSCHERNE Thomas Hausbes. Krakau 28 Wohngebäude und Hof 70 4 KAPPEL Mathias Hausbes. Krakau 29 Wohngeb. 19 5 WERBITZ Paul Hausbes. Krakau 30 Wohnung Wirthschaftsgeb. samt Hof 85 6 TSCHELESCHNIG Anton Hausbes. Krakau 33 Wohngebäude 21 7 DOLLINER Andreas Hausbes. Krakau 32 Wohngebäude 13 8 SCHAGER Michael Hausbes. Krakau 31 Wohngebäude und Gemüßgarten 35 9 KOGOUSCHEK Bartl. Hausbes. Krakau 34 Wohnung und Wirthschaftsgeb. et Hof 49 10 BACH Kaspar Hausbes. Krakau 35 Wohnung und Hof 34 11 PLECHAN Matth. Hausbes. Krakau 36 Wohnung, Hof und Gemüßg. 124 12 TOMZ Martin Hausbes. Krakau 38 Wohnung und Hof 54 13 WESLAN Thomas Hausbes. Krakau 37 Wohnung 20 14 DOBERLETH Jakob Hausbes. Krakau 39 Wohngebäude et Hof 108 15 KOMAR Johann Hausbes. Krakau 40 Wohngebäude und Hof 79 16 BACH Matthäus Erben Hausbes. Krakau 42 Wohngebäude et Hof 48 17 GOLLY Franz Hausbes. Krakau 41 Wohngeb. und Hof 51 18 DOBERLETH Johann Hausbes. Krakau 43 Wohngebäude et Hof 70 19 Magistrat Laibach – – – Feuerlösch 19 20 TSCHELESCHNIK Florian Hausbes. Krakau 44 Wohngebäude et Hof 117 21 DOBERLETH Jakob Hausbes. Krakau 39 Wirthschaftsgeb. 45 22 KOß Anton Hausbes. Krakau 45 Wohnung 36 76 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 23 PERDAN Sebastian Hausbes. Krakau 46 Wohngebäude et Hof 42 24 NOVAK Lukas Hausbes. Krakau 47 Wohngebäude und Hof 49 25 SLANOVIZ ANTON Hausbes. Krakau 48 Wohngebäude und Hof 44 26 KLOPZHER Joseph Hausbes. Krakau 49 Wohngebäude und Hof 43 27 ZHERNE Anton Hausbes. Krakau 50 Wohngebäude und Hof 45 28 MARTINZ Jakob Hausbes. Krakau 51 Wohngebäude und Hof 68 29 KOSCHIER Matthäus Hausbes. Krakau 52 Wohngebäude und Hof 65 30 GRILZ Anton Hausbes. Krakau 26 Wohngebäude und Hof 48 31 PERDAN Franz Hausbes. Krakau 25 Wohngebäude und Hof 69 32 TSCHERNE Barthelme Hausbes. Krakau 24 Wohngebäude und Hof 60 33 NOVAK Jakob Hausbes. Krakau 23 Wohngebäude und Hof 69 34 TSCHERNE Paul Hausbes. Krakau 22 Wohngebäude und Hof 56 35 GRILZ Johann Hausbes. Krakau 21 Wohngebäude und Hof 79 36 PODKRAISCHEG Paul Hausbes. Krakau 20 Wohngeb. und Hof 79 37 MARINKA Valentin Hausbes. Krakau 19 Wohng. und Hof 94 38 GORSCHITSCH Joseph Hausbes. Krakau 18 Wohng. und Hof 66 39 PODKREISCHEG Johann Hausbes. Krakau 17 Wohn- und Wirthschaftsgeb. und Hof 165 40 PODKREISCHEG Matthias Hausbes. Krakau 16 Wohngeb. und Hof 45 41 HOZHEVAR Anton Hausbes. Krakau 15 Wohngeb. und Hof 45 42 HRENN Georg Hausbes. Krakau 14 Wohngeb. und Hof 43 43 TERTNIK Martin Hausbes. Krakau 13 Wohngeb. und Hof 34 44 GRAD Johann Hausbes. Krakau 12 Wohn- und Wirthschafts. samt Hof 58 45 HRENN Matthäus Hausbes. Krakau 11 Wohnung und Hof 48 46 SLANOVIZ Georg Hausbes. Krakau 10 Wohnung und Hof 58 47 MISCHIZ Florian Hausbes. Krakau 9 Wohngeb. samt Hof 54 48 MATTHEUSCHE Franz Hausbes. Krakau 8 Wohngeb. samt Hof 28 49 STÖCKL Matthäus Hausbes. Krakau 3 Wohngeb. und Gemüßgarten 46 50 JERINA Anton Hausbes. Krakau 2 Wohngebäude 117 51 ZIBAUNIK Peter Hausbes. Krakau 4 Wohngebäude et Hof 11 52 MRAK Lukas Hausbes. Krakau 5 Wohngeb. und Hof 231 53 Ordens Commenda – – 180 Soliter Magazin 46 54 detto – – 180 Wirthschaftsgebäude 133 55 MATTHEUSCHE Matthäus Hausbesitzer Krakau 6 Wohngeb. und Hof 57 56 PERKO Johann Hausbesitzer Krakau 7 Wohngeb. und Hof 29 57 NOVAK Bartl. Hausbesitzer Krakau 75 Wohngeb. und Hof 55 58 TSCHELESCHNIK Anna Hausbesitzer Krakau 53 Wohngeb. und Hof 68 59 FLIß Johann Hausbesitzer Krakau 54 Wohngebäude 27 60 MILCHER Barth. Hausbesitzer Krakau 55 Wohngeb. und Hof 77 61 TSCHERNE Thomas Hausb. Krakau 56 Wohn- und Wirthschaftsgeb. et Hof 84 62 PAISAR Joseph Hausb. Krakau 57 Wohn- und Wirthschaftsgeb. et Hof 91 63 SEITZ Lukas Hausb. Krakau 59 Wohn- und Wirthschaftsgeb. samt Hof 99 64 TOMZ Simon Hausb. Krakau 60 Wohngeb. samt Hof 58 65 STIBIL Kasper Hausb. Krakau 61 Wohnung 38 66 TOMZ Lorenz Hausb. Krakau 62 Wohngeb. samt Hof 90 67 DOBERLETH Franz Hausb. Krakau 63 Wohn- und Wirthschaftsgeb. samt Hof 95 68 PERDAN Simon Hausb. Krakau 65 Wohngebäude 61 69 DEBEUZ Kasper Hausb. Krakau 66 Wohn- und Wirthschafts. 86 70 detto Hausb. Krakau 67 Wohngebäude 42 71 MAROTH Michael Hausb. Krakau 68 Wohngebäude 43 77 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 72 KOMAR Jakob Hausb. Krakau 69 Wohngeb. 33 73 DIMITZ Ignaz Hausb. Krakau 70 Wohn- und Wirthschafts. und Hof 52 74 HRENN Georg Hausb. Krakau 71 Wohn- und Wirthschafts. et Hof 63 75 RADONI Johann Hausb. Krakau 72 et 73 Wohn- und Wirthschafts. und Hof 66 76 PAULIN Thomas Hausb. Krakau 74 Wohn- und Wirthschafts. und Hof 79 77104 Lucas MRAK ZIBAUNIK Peter Hausb. Krakau No. 5 4 Hofraum 28 KARLOVŠKO PREDMESTJE (L 101 k. o. Karlovško predmestje, 20. 12. 1825) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 SAMAʃSA Franziska Gutsbesitzerin Karlstädter Vorstadt105 1 Wirthschaftsgebäude106 254 2 GLOBOTSCHNIG Katharina Inspektorswitwe Karl. Vor. 2 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 118 3 TSCHERNITZ Bathelmä Hausbesitzer Karl. Vor. 3 Wohngebäude 29 4 TSCHERNITZ Franz Wundarzt Karl. Vor. 4 Wohngebäude 68 5 detto Detto Karl. Vor. 5 Wohngebäude 53 6 BABNIG Gertraud Hausbesitzer. Karl. Vor. 6 Wohngebäude 53 7 KRAMMER Jakob Hausbesitzer Karl. Vor. 7 Wohngebäude 50 8 WAʃSER Franz Hafner Karl. Vor. 8 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hof 310 9 ACHLIN Matheus Hausbesitzer Karl. Vor. 9 Wohngebäude 27 10 Detto detto Karl. Vor. 9 Wirthschaftsgebäude 8 11 SUPANTSCHITSCH Jakob Hausbesitzer Karl. Vor. 10 Wohngebäude samt Hof 44 12 WARʃSES Franz Hausbesitzer Karl. Vor. 8 Wirthschaftsgebäude 37 13 LUSCHER Nikolaus Hausbesitzer Karl. Vor. 11 Wohngebäude 56 14 SABITZ Andreas Schuster Karl. Vor. 12 Wohngebäude 63 15 ROITSCH Mathias Metzger Karl. Vor. 15 Wirthschaftsgeb. 54 16 PERJATU Andreas Hausbesitzer Karl. Vor. 13 Wohngebäude 38 17 NOWAK Valentin Schwarzbäcker Karl. Vor. 14 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 89 18 ROITSCH Mathias Metzger Karl. Vor. 15 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 113 19 GRANDEʃSO Dominik Wagner Karl. Vor. 16 Wohngeb. samt Hof 131 20 v[on] EHRENBERG Joseph Baron Stadt Laibach 237 Wirthschaftsgebäude 46 21 LENARDSCHITSCH Anton Bauer Karl. Vor. 17 Wohngebäude samt Hof 55 22 SCHIWITZ Jakob Bauer Karl. Vor. 18 Wohngebäude samt Hof 68 23 JESENKO Joseph Riemer Stadt Laibach 161 Wirthschaftsgebäude 51 104 Parcela je dopisana. 105 V nadaljevanju objave je okrajšano: Karl. Vor. 106 Očitno je pomotoma izpuščeno stanovanjsko poslopje (Wohngebäude). 78 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 24 HOFFMANN Walthasar Uhrmacher Stadt Laibach 131 Wirthschaftsgebäude 12 25 RUDA Franz Seifensieder Karl. Vor. 19 Wirthschaftsgebäude 17 26 Detto detto Karl. Vor. 19 Wohngebäude 117 27 DOLENZ Jakob Wirth Karl. Vor. 20 Wohngebäude samt Hof 169 28 Detto detto Karl. Vor. 20 Wirthschafgtsgeb. 22 29 MOOS Anna Rauch- fangkehrerin Stadt Laibach 135 Wirthschaftsgebäude 26 30 WESLAI Franc Bäck Stadt Laibach 310 Wirthschaftsgebäude 37 31 KRISCHANEGG Simon Beamte Karl. Vor. 21 Wohngebäude 7 32 Detto Detto Karl. Vor. 21 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 1757 (1 oral, 157) 33 Kaiʃs. König. Aerarial – – Wasser Mauthhaus 34 34 HABITSCH Franz Bauer Hühnerdorf 14 Wohngebäude samt Hof 63 35 RUDA Franz Seifensieder Karl. Vor. 15 Wohngebäude 39 36 detto Detto Karl. Vor. 15 Wirthschaftsgebäude 32 37 KOSCHAG Franz Bauer Hühnerdorf 13 Wohngebäude 36 38 SKERBINA Jakob Bauer Hühnerd. 12 Wohngebäude 23 39 SDESCHAR Gregor Zimmermann Hühnerd. 11 Wohngebäude 31 40 Kais. Königl. – Laibach 107 7 Mauthhaus 63 41 WUK Andreas Hausbesitzer Hühnerdorf 10 Wohngebäude 90 42 MAHRN Sebastian Hausbesitzer Hühnerd. 9 Wohngebäude samt Hof 91 43 KRETSH Franz Hausbesitzer Hühnerd. 8 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 120 44 ERSCHEN Jakob Sadtler Hühnerd. 6 Wohngebäude 38 45 BLAS Franz Hausbesitzer Hühnerd. 5 Wohngebäude samt Hof 95 46 Detto Detto Hühnerd. 5 Wirthschaftsgeb. samt Hof 69 47 KOZIAN Johann Bauer Hühnerd. 17 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 176 48 Detto Detto Hühnerd. 17 Wohngebäude 44 49 BLAGAI Johann Graf Hühnerd. 2 et 3 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 808 50 Detto Detto Hühnerd. 2 et 3 Wirthschaftsgebäude 9 51 Detto Detto Hühnerd. 2 et 3 Glashaus 15 52 STERLEKER Johann Bauer Hühnerd. 1 Wohn- u. Wirthschaftsgeb. samt Hof 180 53 MEDITSCH Georg Bauer Stefansdorf 28 Wirthschaftsgebäude 57 54 BRESLER Thorothea Wittwe Laibach 33 Wirthschaftsgebäude 16 55 FEICHLER Johann Bierbrauer Laibach 46 Wirthschaftsgebäude 25 POLJANSKO PREDMESTJE (L 211, k. o. Poljansko predmestje, 30. 5. 1827) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung [Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 Magistrat Laibach – Laibach 1 Fleischbank 129 2 KRISCHANEG Simon Beamter Pollana 1 Wohngebäude samt Hof 127 3 RAMUTHA Augustin Beamter Pollana 2 Wohngebäude samt Hof 63 4 SCHIDAN Franz Getreidhändler Pollana 3 Wohngebäude samt Stall undHof 365 107 Prav: Hühnerdorf. 79 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 5 GORIUP Joseph Lederer Pollana 4 Wohngebäude 59 6 MERCHER Johann Wirth Pollana 5 Wohngebäude 36 7 LUKMAN Andreas Hausbesitzer Pollana 6 Wohngebäude 47 8 Detto Detto Pollana 6 Stall samt Hof 86 9 MERCHER Johann Wirth Pollana 5 Wohngebäude samt Hof 56 10 STROY Joseph Kramer Laibach 3 Wirthschaftsgebäude 18 11 WUTTI Franz Tischler Pollana 7 Stall 12 12 detto Detto Pollana 7 Wohngebäude 58 13 HEBATH Georg Weber Pollana 8 Wohngebäude 36 14 TABOURE Johann Wundarzt Pollana 9 Wohngebäude 70 15 SCHITTNIG Andreas Wachszieher Pollana 85 Wohngebäude samt Stall und Hof 247 16 detto Detto Pollana 85 Wirthschaftsgebäude 80 17 MARINKA Anton Hausbesitzer Pollana 10 Wohngebäude 57 18 GESTRIN Joseph Färber Pollana 11 Wohngebäude samt Stall und Hof 112 19 WINKLER Joseph Seifensieder Pollana 12 Wohngebäude samt Stall und Hof 320 20 LEBEN Bernhard Tuchscherer Pollana 13 Wohngebäude samt Stall und Hof 288 21 KLARMAN Joseph Maurer Pollana 14 Wohngebäude samt Hof 132 22 VALLENTIN Joseph Wirth Pollana 16 Wohngebäude samt Stall und Hof 166 23 BABNIG Jakob Lederer Pollana 17 Wohngebäude samt Stall und Hof 143 24 MOLLAUTZ Anton Hausbesitzer Pollana 18 Wohngebäude samt Hof 110 25 BERNOTH Johann Lederhändler Pollana 19 Wohngebäude samt Hof 73 26 AUʃSITZ Joseph Hausbesitzer Pollana 20 Wohngebäude samt Stall und Hof 133 27 OKORN Urban Erben Farber Pollana 21 Wohngebäude samt Stall und Hof 260 28 HOTSCHEVER Anton Weinwirth Pollana 22 Wohngebäude samt Stall und Hof 182 29 KLEMENZ Mathias Weinwirth Pollana 23 Wohngebäude samt Stall und Hof 601 30 TSCHERNE Martin Speckhandler Pollana 25 Wohngebäude 61 31 LAITNER Franz Verwalter Pollana 26 Wohngebäude samt Hof 103 32 MOSKRITZ Anton – St. Peter Vorstadt 32 Wohngebäude samt Stall und Hof 120 33 WEʃSLEY Elisabeth Hausbesitzerin Pollana 27 Wohngebäude samt Hof 63 34 BELLIN Franz Hausbesitzer Pollana 28 Wohngebäude 27 35 Detto Detto Pollana 28 Wirthschaftsgebäude 12 36 FEICHTER Johann Bierbräuer Pollana 29 Wirthschaftsgebäude 62 37 Detto Detto Pollana 29 Wohngebäude samt Stall und Hof 225 38 JANESCHITSCH Martin Schwarzbäck Pollana 30 Wohngebäude samt Stall und Hof 156 39 FEICHTER Johann Bierbräuer Pollana 31 Wohngebäude samt Hof 65 40 A[c]kerbau Gesellschaft – Pollana 35 Wohngebäude samt Stall und Hof 73 41 A[c]kerbau Gesellschaft – Pollana 35 Stall 71 42 GADNER Jakob Erben Hausbesitzer Pollana 36 Wohngebäude samt Stall und Hof 151 43 Detto detto Pollana 36 Stall 80 44 BELLIN Anton Hausbesitzer Pollana 37 Wohngebäude samt Stall und Hof 130 45 VERCHOUTZ Lorenz Hausbesitzer Pollana 38 Wohngebäude samt Hof 91 46 KALLAN Bartholomeus Zimmermann Pollana 39 Wohngebäude samt Hof 51 80 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 47 VERCHOUTZ Lorentz Hausbesitzer Pollana 40 Wohngebäude 47 48 Detto Detto Pollana 40 Dreschboden 36 49 KLEMENTSCHITSCH Helena Hausbesitzer Pollana 41 Dreschboden 28 50 Detto Detto Pollana 41 Wohngebäude samt Stall und Hof 110 51 MARTERNIG Georg Hausbesitzer Pollana 42 Wohngebäude samt Stall und Hof 180 52 SLAPITSCH Gasper Hausbesitzer Pollana 43 Wohngebäude samt Hof 232 53 ARBAʃEUILLE Franziska Hausbesitzer Pollana 45 Wohngebäude samt Stall und Hof 198 54 Detto Detto Pollana 46 Wohngebäude 21 55 PAUSCHEG Franz Wirth Pollana 47 Wohngebäude samt Stall und Hof 112 56 TERSINER Joseph Hausbesitzer Pollana 48 Wohngebäude samt Stall und Hof 144 57 Detto Detto Pollana 48 Dreschboden 32 58 JEUNIKER Lukas Hausbesitzer Pollana 49 Dreschboden 37 59 Detto Detto Pollana 49 Wohngebäude samt Stall und Hof 161 60 Freyin LICHTENTHURN Katharina Hausbesitzerin Pollana 50 Wohngebäude 47 61 Detto Detto Pollana 51 Wohngebäude samt Stall und Hof 336 62 GORY GEorg Wirth Pollana 52 Wohngebäude samt Stall und Hof 201 63 VIDITZ Franz Hausbesitzer Pollana 53 Wohngebäude samt Stall und Hof 368 64 Detto Detto Pollana 53 Dreschboden 38 65 Detto Detto Pollana 53 Wirthschaftsgebäude 28 66 VOGOU Maria Handelsfrau Pollana 54 Wohngebäude samt Stall und Hof 336 67 LEDERVASCH Nikolaus Kaufman Pollana 55 Wohngebäude 40 68 Detto detto Pollana 55 Wohngebäude 113 69 detto detto Pollana 55 Stall 7 70 detto detto Pollana 55 Stall mit Hof 46 71 MULLY Georg Hausbesitzer Pollana 56 Wohngebäude samt Hof 153 72 HOMAN Silvester Wachszieher Pollana 57 Wohngebäude samt Stall und Hof 204 73 INGLITSCH Johann Hausbesitzer Pollana 58 Wohngebäude samt Stall und Hof 120 74 JANEʃSITSCH Abdreas Getreidhandler Pollana 59 Wohngebäude samt Stall und Hof 225 75 v[on] GANDIN Venzeslaus Beamter Pollana 60 Wohngebäude samt Stall und Hof 268 76 GROSCHEL Martin Weinhandler Pollana 61 Wohngebäude samt Stall und Hof 280 77 Magistratt Laibach – Laibach 1 Markthütten 105 78 REITZI Joseph Schneider Pollana 62 Wohngebäude 81 79 ROITZ Johann Pulherverschleiʃs Pollana 63 Wohngebäude 48 80 FRANZ Lorenz – Pollana 64 Wohngebäude 30 81 REITZI Joseph Schneider Pollana 65 Wohngebäude 18 82 SMOLLE Martin Schuster Pollana 66 Wohngebäude 29 83 PRESTERL Ignatz Beamter Pollana 67 Wohngebäude samt Stall und Hof 120 84 TOMITSCH Simon Bürstenbinder Pollana 68 Wohngebäude samt Hof 120 85 ACHLIN Georg Weißbäck Pollana 69 Wohngebäude samt Hof 106 86 HEʃS Anton Sattlermeister Laibach 17 Wirschaftsgebäude 42 81 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 87 JANESCHITSCH Andreas Getreidhand. Pollana 59 Dreschboden 6 88 LEDERVASCH Nikolaus Kaufmann Pollana 55 Dreschboden 26 89 DOBERLETH Johann Erben Lederhändler Pollana 77 Wohngebäude 58 90 FOCH Andreas Schneider Pollana 70 Wohngebäude samt Stall und Hof 130 91 DOBERLETH Johan Erben Lederhändler Pollana 77 Wohngebäude Ruin 47 92 KOSINA Georg Schuster Pollana 72 Wohngebäude samt Hof 87 93 WELLE Georg Hausbesitzer Pollana 73 Wohngebäude samt Stall und Hof 100 94 Schieʃstatt – Pollana 76 Schießstatt 240 95 detto – Pollana 76 Wirthschaftsgebäude 10 96 v[on] SCHEUCHEN- STUHL Anton Fisccus et Gubernialrath Pollana 74 Wohngebäude 48 97 detto detto Pollana 75 Wohngebäude samt Stall und Hof 147 98 Magistrat Laibach – Pollana 78 Wohngebäude Stall samt Hof 261 99 RASTNER Johann Hafner Pollana 79 Wohngebäude samt Stall und Hof 305 100 GRAFF Johann Goldarbeiter Pollana 80 Wohngebäude samt Hof 63 101 SMREKAR Bartholomeus Maurer Pollana 81 Stall 30 102 detto Detto Pollana 81 Wohngebäude 38 103 SOBITZ Primus Maurer Pollana 82 Wohngebäude 37 104 KREGAR Georg Zimmermann Pollana 83 Wohngebäude 45 105 MELINZ Mathias Zimmermann Pollana 84 Wohngebäude 33 ŠENTPETRSKO PREDMESTJE (L 193, k. o. Predmestje Sv. Petra, 15. 12. 1825) Des Eigenthümers [Lastnikovi] Der Häuser und Gebäude [Hiš in zgradb] Nro. in der Mappe [Št. na mapi] Vor und Zuname [Ime in priimek] Stand [Stan] Wohnort [Bivališče] Nro. [Št.] Gattung[Vrsta] Quad. Klafter [Kvad. sežn.] 1 BERNBACHER Ignaz Kaufmann St: Peters Vorst. 146 Gewölb 12 2 WUZHAR Johann Kaufmann St: Peters Vorst. 47 Gewölb 11 3 JAKLITSCH Chatarina Wittwe St: Peters Vorst. 1 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum 161 4 MAYER Joseph Apotheker St: Peters Vorst. 2 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum 270 5 STEINMETZ Johann Weisgärber St: Peters Vorst. 3 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum 102 6 SELLAN Primus Getreidhändler St: Peters Vorst. 4 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum 76 7 JANESCH Franz Rothgärber St: Peters Vorst. 5 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr: 82 8 Detto Detto St: Peters Vorst. 6 Wohn- und Wirtschaftsgebäude 93 9 KUPITSCH Andreas Färber St: Peters Vorst. 7 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 90 10 Detto Detto St: Peters Vorst. 8 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 93 11 HOMBER Thomas Bierbrauer St: Peters Vorst. 9 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 142 82 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 12 GERBER Georg Hutmacher St: Peters Vorst. 10 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 108 13 BAUER Rochus Rothgärber St: Peters Vorst. 11 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 117 14 BAUER Johann Rothgärber St: Peters Vorst. 12 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 148 15 DITTEL Vinz. Rothgärber St: Peters Vorst. 13 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 80 16 KLEMENZHIZH Simon Rothgärber St: Peters Vorst. 14 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum 137 17 ABSETZ Gertraud Wittwe St: Peters Vorst. 15 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. u. G: G: 91 18 SUPANN Lukas Bezirkscomissär St: Peters Vorst. 16 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 115 19 BENAZZI Peter Seifensieder St: Peters Vorst. 17 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 170 20 Detto detto St: Peters Vorst. 18 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 130 21 THOMAN Peter Bauer St: Peters Vorst. 20 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. u. G: G: 87 22 ZHERNE Simon Polir St: Peters Vorst. 21 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 77 23 GRILL Carl Bürger St: Peters Vorst. 22 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 218 24 DOBRAUZ Joseph Krämer St: Peters Vorst. 23 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 174 25 MAIDITSCH Caspar Bauer St: Peters Vorst. 24 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum 214 26 ABRACHAM Joseph Schuster St: Peters Vorst. 25 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofraum u. Gemüßgarten 61 27 SCHLITZER Johann Anstreicher St: Peters Vorst. 26 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 109 28 RUTSCHIGAI Lorenz Bauer St: Peters Vorst. 27 Wohn- und Wirthschaftsgebäude 109 29 SCHULLER Johann Mezger St: Peters Vorst. 28 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 107 30 ZIEGLER Jos. Riemer St: Peters Vorst. 29 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 130 31 PAUSCHEG Lucas Maurer St: Peters Vorst. 30 Wohngebäude samt Hofr. 100 32 DIMNICK Johann Maurer St: Peters Vorst. 31 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 73 33 MOSCHKERZ Anton Maurer St: Peters Vorst. 32 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 98 34 BLAß Lorenz Maurer St: Peters Vorst. 33 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 93 35 SLIVITZ Georg Wirth St: Peters Vorst. 34 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 77 36 LUKMANN Andr. Bürger St: Peters Vorst. 35 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 151 37 PEROUSCHEK Johann Bauer St: Peters Vorst. 36 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 151 38 WELLIZH Lukas Bauer St: Peters Vorst. 37 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 87 39 Schillingisches Benefic: – St: Peters Vorst. 38 Wohn- und Wirtschaftsgebäude 163 40 Küsterey – St: Peters Vorst. 40 Wohngebäude 41 41 k. k. Militär Kaserm – St: Peters Vorst. 39 Kaserm samt Hofr. 2505 (1 oral, 905) 42 St. Petters – St: Peters Vorst. Kirche 309 83 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 43 REBUL Franz Wirth St: Peters Vorst. 41 Wohngebäude samt Hofr. 94 44 Bistum Laibach – St: Peters Vorst. 42 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 1093 45 DIMNIK Math: Bauer St: Peters Vorst. 43 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 196 46 SIRNECK Math: Bauer St: Peters Vorst. 44 Wohngebäude 66 47 RITAINE Helena Krämer St: Peters Vorst. 45 Wohngebäude 54 48 DOBNIKER Math: Fligelschütz St: Peters Vorst. 46 Wohngebäude samt Hofr: 145 49 GARDINA Georg Fligelschütz St: Peters Vorst. 47 Wohngebäude 114 50 ZIEGLER Urbann Fligelschütz St: Peters Vorst. 48 Wohngebäude 32 51 KLEMEN Johann Nadler St: Peters Vorst. 49 Wohngebäude samt Hofr: 28 52 JANESCHITSCH Johann Bauer St: Peters Vorst. 50 Wirtschaftsgebäude 16 53 Detto detto St: Peters Vorst. 50 Wohngebäude samt Hoff: 46 54 BABNIK Mihael Bauer St: Peters Vorst. 51 Wohngebäude samt Hofr: 65 55 Detto Detto St: Peters Vorst. 51 Wirtschaftsgebäude 23 56 GERDINA Lorenz Bauer St: Peters Vorst. 52 Wohngebäude samt Hof: 68 57 WELLISCH Math: Zimmermann St: Peters Vorst. 53 Wohngebäude samt Hoff: 47 58 SIVITZ Anton Bauer St: Peters Vorst. 54 Wohngebäude samt Hof: 56 59 STREIBL Math. Metzger St: Peters Vorst. 55 Wohngebäude samt Hof: 88 60 MLAKAR Thomas Fligelschütz St: Peters Vorst. 56 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 111 61 MAROUT Ignaz Bauer St: Peters Vorst. 57 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 156 62 BOCKAU Sebast: Bauer St: Peters Vorst. 58 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 52 63 SVETIZ Johann Maurer St: Peters Vorst. 59 Wohngebäude samt Hoffr. 45 64 FÜRST Thomas Maurer St: Peters Vorst. 60 Wohngebäude samt Hoff 43 65 THOMANN Ignaz Steinmetz St: Peters Vorst. 61 Wohngebäude 55 66 DOBITZ Thomas Maurer St: Peters Vorst. 62 Wirtschaftsgebäude 40 67 detto detto St: Peters Vorst. 62 Wohngebäude samt Hoff 81 68 JAKOPITSCH Franz Bauer St: Peters Vorst. 63 Wohngebäude samt Hoffr. 34 69 PLEUNIK Lucas Bauer St: Peters Vorst. 64 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 145 70 KUNOVAR Matth: Metzger St: Peters Vorst. 65 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoff. 93 71 TRONTEL Andreas Wirth St: Peters Vorst. 66 Wohngebäude samt Hoffr. 107 72 AUZ Franz Bauer St: Peters Vorst. 67 Wohn- und Wirtschaftsgebäude 81 73 ZHERNE Georg Bauer St: Peters Vorst. 68 Wohngebäude 32 74 JERAS Georg Bauer St: Peters Vorst. 70 Wohngebäude 33 75 KLINZ Thomas Bauer St: Peters Vorst. 71 Wohngebäude 70 76 JAMA Jakob Wirth St: Peters Vorst. 72 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoff 294 77 Detto Detto St: Peters Vorst. 72 Wirtschaftsgebäude 10 78 SUPANZHIZH Martin Bauer St: Peters Vorst. 73 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 77 79 detto Detto St: Peters Vorst. 73 Wirtschaftsgebäude 32 80 STUPAR Michael Bauer St: Peters Vorst. 74 Wohngebäude samt Hoff 153 81 VELLITSCH Anton Lohnkutscher St: Peters Vorst. 75 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoff. 114 82 MICHELITSCH Johann Fliegelschütz St: Peters Vorst. 76 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 176 83 WERNIGG Martin Lohnkutscher St: Peters Vorst. 77 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 178 84 JALLEN Simon Getreidhändler St: Peters Vorst. 78 Wohngebäude samt Hofr. 157 85 detto Detto St: Peters Vorst. 78 Wirtschaftsgebäude 33 86 detto Detto St: Peters Vorst. 79 Wohngebäude samt Hoffr. 100 87 PETAUER Blas: Weber St: Peters Vorst. 80 Wohngebäude samt Hoff. 54 88 LEBEN Michael Weber St: Peters Vorst. 81 Wohngebäude samt Hoff. 74 84 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 89 AMBROSCH Michael Fuhrmann St: Peters Vorst. 82 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 431 90 UDOUZH Appolonia Erben Bäuerin St: Peters Vorst. 83 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 80 91 Detto Detto St: Peters Vorst. 83 Wirthschaftsgebäude 75 92 SPAROVITZ Joseph Kaufmann St: Peters Vorst. 84 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 99 93 SLABNITSCHER Matth: Anstreicher St: Peters Vorst. 85 Wirtschaftsgebäude 34 94 detto Detto St: Peters Vorst. 85 Wohngebäude samt Hoffr. 142 95 detto Detto St: Peters Vorst. 86 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 104 96 ZAPUDER Anton Bürger St: Peters Vorst. 87 Wirtschaftsgebäude samt Hoffr.108 83 97 Detto Detto St: Peters Vorst. 87 Wirtschaftsgebäude 30 98 PRAGER Ignaz Baumeister St: Peters Vorst. 88 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 118 99 URBAS Maria Metzgerin St: Peters Vorst. 89 Wohngebäude samt Hoffr. 106 100 Detto detto St: Peters Vorst. 89 Wirtschaftsgebäude 30 101 JALLEN Michael Kotzenmacher St: Peters Vorst. 90 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 198 102 JAKLITSCH Chatarina Bürgerin St: Peters Vorst. 91 Wirtschaftsgebäude 44 103 Detto detto St: Peters Vorst. 91 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 83 104 Bäckerzunft Bäcker St: Peters Vorst. 92 Wohngebäude samt Hoffr. 45 105 Detto detto St: Peters Vorst. 92 Wirtschaftsgebäude 80 106 SERNITZ Joseph Metzger St: Peters Vorst. 93 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 145 107 ZIERER Franz Maurer St: Peters Vorst. 94 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 96 108 KREMSCHER Jos. Beamte St: Peters Vorst. 95 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 120 109 JEUNIKER Johann Bürger St: Peters Vorst. 96 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 208 110 HRADEZKY Joseph Beamte St: Peters Vorst. 97 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 275 111 WISSIAK Gregor Maurer St: Peters Vorst. 108 Wohn- und Wirthchaftsgebäude samt Hofr. 130 112 PETRITSCH Johann Fratschler St: Peters Vorst. 109 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 56 113 FÜSTER Matth. Binder St: Peters Vorst. 110 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 145 114 GREGORANZ Martin Metzger St: Peters Vorst. 111 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 318 115 KANDUZH Caspar Handelsmann St: Peters Vorst. 112 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 271 116 TITEL Augustin Rothgärber St: Peters Vorst. 113 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 368 117 POTOZHNIK Michael Fliegelschütz St: Peters Vorst. 114 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 252 118 KOPATSCH Johann Wirth St: Peters Vorst. 115 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 290 119 PETSCHNIKER Joseph Fliegelschütz St: Peters Vorst. 116 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 200 120 PRÖLICH Johann Post=Expeditor St: Peters Vorst. 117 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 165 108 Očitno pomota pri tej ali naslednji parceli, prav: Wohngebäude. 85 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 121 MERK Ferdinand Bierbrauer Capuc: Vorstadt 39 Wirtschaftsgebäude 42 122 JAMNIK Dominikus Bierbrauer Capuc: Vorstadt 52 Wirtschaftsgebäude 40 123 LEBITSCH Anton Lohnkutscher St: Peters Vorst. 75 Wirtschaftsgebäude 23 124 MOSCHKERZ Anton Maurer St: Peters Vorst. 32 Wirtschaftsgebäude 30 125 ARZE Johann Wirth St: Peters Vorst. 144 Wirtschaftsgebäude 30 126 MOITZ Gertraud Bauer St: Peters Vorst. 15 Wirtschaftsgebäude 37 127 St: Christoph – – – Kirche 66 128 Detto – – – Mesnerey 204 129 DITTEL Vinz: Rothgärber St: Peters Vorst. 13 Wirtschaftsgebäude 63 130 SERNIZ Joseph Metzger St: Peters Vorst. 118 Wirtschaftsgebäude109 329 131 SCHEGATIN Andreas Bauer St: Peters Vorst. 104 Wirtschaftsgebäude 30 132 KUSCHAR Blasius Fliegelschütz St: Peters Vorst. 119 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 160 133 POTOZHNIK Peter Fliegelschütz St: Peters Vorst. 120 Wohngebäude 125 134 Detto detto St: Peters Vorst. 121 Wirtschaftsgebäude 46 135 Detto detto St: Peters Vorst. 121 Wohngebäude 100 136 DUMZ Barth. Fliegelschütz St: Peters Vorst. 122 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 102 137 BESLAI Franz Fliegelschütz St: Peters Vorst. 123 Wohngebäude 42 138 MUSY Johann Fliegelschütz St: Peters Vorst. 124 Wirtschaftsgebäude 19 139 Detto detto St: Peters Vorst. 124 Wirtschaftsgebäude 27 140 Detto detto St: Peters Vorst. 124 Wohngebäude 51 141 KUKETZ Maria Fliegelschütz St: Peters Vorst. 125 Wohngebäude 95 142 WOLTITSCH Jos: Erben Lohnkutscher St: Peters Vorst. 126 Wohngebäude samt Hoffr: 137 143 ZACH Maria Bürgerin St: Peters Vorst. 130 Wirtschaftsgebäude 41 144 detto detto St: Peters Vorst. 131 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 571 145 KUNOUAR Johann Kramer St: Peters Vorst. 129 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 82 146 ZÖRER Barth: Schuster St: Peters Vorst. 128 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 101 147 SCHLECHMER Nicol: Weisgärber St: Peters Vorst. 127 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 209 148 v.[on] KLEINMAYER Buchdrucker St: Peters Vorst. 132 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 456 149 ROßMANN Michael Fliegelschütz St: Peters Vorst. 133 Wohngebäude samt Hofr. 63 150 BAUER Rochus Rothgärber St: Peters Vorst. 134 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 254 151 JANESCH Franz Rothgärber St: Peters Vorst. 135 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 187 152 GRILL Karl Bürger St: Peters Vorst. 136 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 172 153 GRILL Andreas Invalid St: Peters Vorst. 137 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 153 154 MACHKOTH Johann Kürschner St: Peters Vorst. 138 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 174 155 STEINER Johann Gürtler St: Peters Vorst. 102 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 29 156 DÜMZ Johann Fratschler St: Peters Vorst. 103 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. 45 157 SCHEGATIN Andreas Nadler St: Peters Vorst. 104 Wohngebäude samt Hoff 29 158 ZHENEKAR Franz Bürger St: Peters Vorst. 105 Wohngebäude 41 159 MAUZ Andreas Wirth St: Peters Vorst. 106 Wohngebäude samt Hof 75 109 Očitno je pomotoma izpadlo: Wohngebäude. 86 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 160 PETERZA Andreas Fratschler St: Peters Vorst. 107 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hoffr. 88 161 MARN Georg Bauer St: Peters Vorst. 98 Wohn- und Wirtschaftsgebäude samt Hofr. und Gemüßgarten 191 162 GRAD Primus Bauer St: Peters Vorst. 99 Wohngebäude samt Hoff 130 153 LOCKER Ursula Kürschnerin St: Peters Vorst. 100 Wohngebäude samt Hof 27 164 TERBUSCHEK Georg Küster St: Peters Vorst. 101 Wohngebäude samt Hoff 47 165 JERAI Math: Getreidhändler St: Peters Vorst. 139 Wohngebäude samt Hoff 94 166 DITTEL Augustinus Rothgärber St: Peters Vorst. 140 Wohngebäude samt Hof 203 167 WODNIG Anton Wirth St: Peters Vorst. 141 Wohngebäude samt Hoff 81 168 NACHTIGAL Jos: Wirth St: Peters Vorst. 142 Wohngebäude samt Hoff 158 169 KOPAZH Johann Wirth St: Peters Vorst. 143 Wohngebäude samt Hofr. 78 170 ARZE Anton Wirth St: Peters Vorst. 144 Wohngebäude samt Hofr. 115 171 WRISCHKISCHE Erben Wirth St: Peters Vorst. 145 Wohngebäude samt Hofr. 94 172 BERNBACHER Ignaz Kaufmann St: Peters Vorst. 146 Wohngebäude samt Hofr. 93 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 1079, Zbirka normalij LITERATURA Allmer, Franz: Der Stabile Kataster in der Steier- mark. Mitteilungen des Steiermärkischen Landesar- chivs 26, 1976, str. 87–98 in priloge I–XI. Baš, Angelos: K stavbnemu in zemljiškemu znača- ju Ljubljane v franciscejskem katastru. Slovenski etnograf 5, 1952, str. 76–100. Batič, Jerneja (ur.): Srednjeveška mesta. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slove- nije za kulturno dediščino, 1998. Bras, Ljudmila: Rokodelstvo in obrt (Sprehod sko- zi čas). Slovenski etnograf 33/34, 1988/1990, str. 207–246. Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Mari- bor: Obzorja, 1991. Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodovi- no slovenskega ozemlja – 2. del. Arhivi 33, 2010, št. 2, str. 339–396. Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher Gou- vernements in Provinzen, Kreise, Sektionen, Be- zirksobrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser und Seelenzahl in Jahre 1817. [Laibach, 1817]. Instruction zur Ausführung der zum Behufe des allge- meinen Catasters in Folge des 8ten und 9ten Para- graphes des Allerhöchsten Patentes vom 23. Decem- ber 1817 angeordneten Landes=Vermessung. Wien: Kaiserlich-königliche Hof- und Staats-Aerarial- -Druckerey, 1824. Korošec, Branko: Ljubljana skozi stoletja. Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 1991. Lego, Karl: Geschichte des Österreichischen Grundka- tasters. Wien: Bundesamt für Eich- und Vermes- sungswesen, [1968]. Lipič, Fran Viljem: Topografija c. kr. deželnega glavne- ga mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medi- cine, zdravstvene ureditve in biostatike. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. Petek, Franci in Fridl, Jerneja: Pretvarjanje listov zemljiško-katastrskega načrta v Gauss-Krügerjev koordinarni sistem. Geografski vestnik 76, 2004, str. 75–87. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemlje- vidu 1763–1787. 1–7. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, 1996–2001. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodo- vino. Zgodovinski časopis 36, 1982, str. 321–337. Schematismus von Krain und Kärnten vom Jahre 1826. Laibach: Leopold Eger, [1826]. Staroslav [Vrhovnik, Ivan]: Gostilne v stari Ljubljani. Ljubljana: Jutro, 1926. Stopar, Ivan: Ljubljana. Srednjeveška mesta (ur. Jerneja Batič). Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1998. Studen, Andrej: Oštevilčenje hiš ob vojaški konskrip- ciji 1770/71 kot tehnologija dodeljevanja naslovov in sredstvo socialnega discipliniranja. Marija Tere- zija. Med razsvetljenskimi reformami in zgodovin- skim spominom (ur. Miha Preinfalk in Boris Go- lec). Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa; Založba ZRC, 2018, str. 435–449. Suhadolnik, Jože in Anžič, Sonja: Novi trg z okolico. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovin- skega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2006. Šorn, Jože: Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Obzorja, 1984. 87 2021 BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Tafeln zur Statistik des Steuerwesens im österreichischen Kaiserstaate mit besonderer Berücksichtigung der directen Steuern und des Grundstreuer-Katasters. Wien: Kaiserlich-königliches Finanzministerium, 1858. Ulbrich, Karl: Die Entwicklung des Zeichenschlüs- sels der österreichischen Katastralvermessung. 150 Jahre österreichicher Grundkataster. [Wien, 1968], str. 159–196. Valenčič, Vlado: Oblikovanje Ljubljane v prvi po- lovici XIX. stoletja. Kronika 14, 1966, št. 3, str. 141–152. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Sloven- skem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. SPLETNI VIR Kataster v Avstrijskem državnem arhivu: https://mapire.eu/en/map/cadastral/?layers=3 %2C4&bbox=1611431.572221741%2C5789 046.323890909%2C1620522.8012734093% 2C5791912.712451602 S U M M A R Y Towards the image of Ljubljana after the Con- gress of 1821. Buildings and their owners in the Franciscean Cadastre Ljubljana obtained its first accurate cartographic depiction with the Franciscean Cadastre in 1825, four years after the famous Congress of the Holy Alliance. The Franciscean Cadastre provides a reliable reference framework for an array of spatial and other studies, including a retrospective insight into the distant past. The article focuses on the building stock of the city and its seven suburbs, with an emphasis on owner- ship of residential buildings and on public buildings. Special attention is paid to the utilitarian value of the graphic and textual segments of the cadastre, and the publication of cadastre records for building parcels will serve as a tool for further research on the history of the capital of present-day Slovenia and once the capital of the Duchy of Carniola. The pre-March city municipality of Ljubljana encompassed the city and seven suburbs. According to the data from the population census in 1817, the city itself counted 308 houses and 4379 souls and the area including the suburbs registered almost three times the number of homes (866) and at least twice as many inhabitants (9885). The same admini- strative-political division was also employed by the Franciscean Cadastre, in which the city area covered eight cadastral municipalities that varied greatly in size (the ratio 1:57). The cadastral municipalities revealed much small- er differences with regard to the number of building parcels. The ratio between the cadastral municipality Ljubljana City with 342 parcels and the cadastral mu- nicipality Karlovško predmestje (Karlovec Suburb) with 55 was 6.1:1. Of altogether 993, the building parcels in the city amounted to a little over one-third (34.45%) and those in the seven suburbs, a total of 651, made up slightly less than two-thirds (65.55%). A building as such is never featured as an inde- pendent unit in the Franciscean Cadastre, but al- ways strictly within the framework of a parcel as the smallest cadastral unit. Thus, the accurate size of a building is only known where its surface corresponds completely to that of the parcel, which is rare. On the other hand, the average size of the building parcel is reflected above all in the following three elements: the available surface area, the presence of major pub- lic building complexes, and the social structure of owners. Whereas the cadastral map clearly classifies buildings into residential, agricultural, and public buildings, the building records of the Ljubljana ca- dastral municipalities, as always, ordinarily provide descriptive distinctions between residential and ag- ricultural buildings, where individual buildings can also serve both purposes. One will never find the ex- plicit label »public building«, but instead labels, such as »official building«, »church«, »school building«, and so on. Often, public buildings also had a resi- dential function, as evidenced by having their own house numbers. The cadastral map provides the following para- meters for each individual building: location, two types of use (public and private), two types of con- struction material (masonry, wooden building), facades of all masonry buildings, and facades of wooden residential buildings. Because the cadastre does not provide the number of floors, the height of buildings is merely a subject of speculation. One of the major utilitarian benefits of the Fran- ciscean Cadastre is that it allows a reliable identifica- tion of the locations of those buildings and offices that are not found in the cadastre itself. As these were most often legal persons with rented premises, that is, non-owners of immovable property, they are understandably not registered in the cadastre or they hide behind the designation of a building, e.g., Land- haus (the palace of the provincial estates) or provin- cial-princely manor. 88 2021BORIS GOLEC: K PODOBI LJUBLJANE PO KONGRESU LETA 1821, 43–88 Kongresni trg z uršulinsko cerkvijo v prvi polovici 19. stoletja (arhiv NMS, foto: Tomaž Lauko). Procesija pred mestno hišo v Ljubljani na velikonočno soboto 1821 (arhiv NMS, foto: Tomaž Lauko). 89 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 821.112.2.09:929Penn H. M. Prejeto: 28. 4. 2020 Matic Batič dr., asistent, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, SI–6000 Koper E-pošta: matic990@gmail.com »Paradies am Isonzo« Delovanje Heinricha Moritza Penna (1838–1918) v Gorici IZVLEČEK Razprava obravnava delovanje kranjskega literata in publicista Heinricha Moritza Penna v Gorici, kjer je ta od septembra 1867 do aprila 1869 urejal nemška lista Görzer Wochenblatt in Görzer Zeitung. Poleg uredniškega dela je v Gorici intenzivno literarno ustvarjal. Svoja dela iz tega časa je objavljal predvsem v podlistku omenjenih glasil. Pennovo bivanje v deželni prestolnici ob Soči je umeščeno v pisateljev življenjski okvir, predstavljena pa sta tudi ozadje njegovega prihoda v Gorico in njegov socialni krog v mestu, posebno zveze z vplivno družino lokalnih industrialcev Ritter-Záhony, ki so bili eden od stebrov nemške kulturne dejavnosti na Goriškem. Poleg tega članek obravnava Pennovo nacionalno identifikacijo in na podlagi uredniške usmeritve omenjenih goriških listov predstavi njegov odnos do Slovencev. KLJUČNE BESEDE Heinrich Penn, Gorica, zgodovina 19. stoletja, goriški Nemci, nemška publicistika na Slovenskem, nemška književnost na Slovenskem ABSTRACT “PARADIES AM ISONZO”. THE WORK OF HEINRICH MORITZ PENN (1838–1918) IN GORIZIA The article discusses the work of the Carniolan literary author and journalist Heinrich Moritz Penn in Gorizia, where he edited the German newspapers Görzer Wochenblatt and Görzer Zeitung between September 1867 and April 1869. Apart from being an editor, Penn was also a prolific literary author in Gorizia. He primarily published his writings from that period in the supplements of the above-mentioned newspapers. Penn’s life in the provincial capital on the Soča/Isonzo River is placed in his wider life framework, and the article also sheds light on the back- ground of his arrival in Gorizia and his social circle in the city, especially his connections with the influential family of the local industrialists Ritter-Záhony, one of the pillars of the German cultural activity in Gorizia. Finally, the article also discusses Penn’s national identification and, based on the editorial orientation of both Gorizia newspapers, describes his attitude towards the Slovenes. KEY WORDS Heinrich Penn, Gorizia, nineteenth century history, Gorizia Germans, German journalism in Slovenian territory, German literature in Slovenian territory 90 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 Uvod1 Nemška prisotnost v Gorici je danes za veliko ve- čino Slovencev, tudi tistih, živečih na Goriškem, napol pozabljeno poglavje goriške zgodovine. Čeprav gori- ški Nemci nikoli niso bili posebno številčna skupina goriškega prebivalstva, so spričo svojega nadpovpreč- nega gospodarskega, kulturnega in političnega vpliva, ki ga gre pripisati predvsem njihovi socialni struktu- ri, v svojem času pomembno sooblikovali specifično multikulturno podobo »avstrijske Nice«, kot je Go- rico poimenoval avstrijski statistik in preučevalec go- riške zgodovine Karl baron Czoernig (1804–1889).2 Del nemške kulturne dejavnosti na Goriškem sta bila časopisa Görzer Wochenblatt [Goriški tednik] in Görzer Zeitung [Goriški časnik], ki sta izhajala med letoma 1867 in 1869. Pri njunem preučevanju ne moremo mimo izjemno pomembne vloge kranjskega literata in publicista Heinricha Moritza Penna (1838–1918), ki je od septembra 1867 do konca izhajanja urejal oba lista in bil s svojim ustvarjanjem hkrati gonilna sila njunih podlistkov. Tudi Penn, podobno kot gori- ški Nemci, danes sodi med bolj ali manj pozabljene avtorje, čeprav je v šestdesetih letih 19. stoletja odi- gral vidno vlogo v slovenskem kulturnem življenju na Kranjskem, s slovensko kulturo pa je ostal povezan vse do smrti. V tem kontekstu so pomembni njegovi prevodi številnih Prešernovih pesmi v nemščino, pa tudi pisanje o Prešernovi umetnosti v tedanji nemški publicistiki, saj je na ta način pripomogel k prepo- znavnosti umetnosti Franceta Prešerna v nemškem jezikovnem prostoru.3 O tem, da je bil Heinrich Penn v preteklosti mno- go bolj znano ime kot danes, priča že obsežen bio- 1 Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa P6- 0272 (B), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno de- javnost Republike Slovenije. Nekatere ugotovitve so že bile objavljene v magistrski nalogi z naslovom »Wir denken zwar deutsch, wir fühlen deutsch, werden es aber niemanden verargen, anderen Sinnes zu sein«: Görzer Wochenblatt (1867) und Gör- zer Zeitung (1868–1869), ki je nastala leta 2015 pod men- torstvom dr. Petre Kramberger in dr. Marije Mojce Peternel na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Obema se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pomoč in podporo pri pisanju. 2 Karl Czoernig je bil po rodu iz kraja Černousy na Češkem, v okviru zelo uspešne uradniške kariere pa je večinoma deloval na Dunaju, deloma tudi v Milanu in Trstu, kjer je ustanovil centralni pomorski urad. Njegova povezanost z Goriško je bila stranski rezultat bolezni; Czoernig je namreč leta 1866 zbolel in se preselil v Gorico, kjer mu je ustrezalo tamkajšnje milo podnebje. V Gorici se je zelo dobro počutil, intenzivno se je vključil tudi v preučevanje goriških zgodovinskih in geo- grafskih značilnosti. Leta 1868 je dal pobudo za ustanovitev Društva za deželoznanstvo, ki pa zaradi pomanjkanja interesa ni zaživelo. Czoernig je ne glede na to objavil več pomemb- nih zgodovinskih, geografskih in etnografskih študij o deželi. Leta 1852 je bil povzdignjen v baronski stan. Splošno o nje- govi življenjski poti prim. Kralj, Czoernig baron Czernhau- sen; gl. tudi Tavano, Karl von Czoernig da Vienna a Gorizia; Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 56–68. 3 Podrobneje o Pennovih prevodih Prešerna in njihovem po- menu gl. Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 299. grafski sestavek, ki ga je v 6. zvezku Slovenskega bio- grafskega leksikona leta 1935 objavil France Kidrič. V novejšem času pa Penn ni bil deležen večjega zanima- nja; z njim se je podrobneje ukvarjala le Tanja Žigon, ki se je posvetila njegovemu delovanju na Kranjskem v letih 1865 in 1866, predvsem v povezavi z njego- vim odnosom do tedanjega slovenskega političnega gibanja ter različnimi interpretacijami njegove dra- me Der Untergang Metullums [Propad Metuluma].4 Nasprotno njegovega delovanja in bivanja v Gori- ci slovensko zgodovinopisje sploh še ni podrobneje obravnavalo.5 Spričo pomanjkljivega poznavanja go- riške nemške skupnosti, o kateri še nimamo celovite študije, je predstavitev Pennovega urednikovanja v Gorici novost v slovenski humanistiki. Poleg tega želi razprava dodatno osvetliti Pennov odnos do sloven- skega političnega in kulturnega gibanja v šestdesetih letih 19. stoletja. Pennova življenjska pot do prihoda v Gorico Heinrich Moritz Penn, pisatelj, novinar, drama- tik, igralec in prevajalec, se je rodil 2. decembra 1838 v Ljubljani. Izhajal je iz narodnostno mešane druži- ne; njegov oče je bil po rodu Tirolec, mati Ana Hu- detschek pa je prihajala iz Brna na Moravskem. Pen- nov oče je bil krojač, mati pa hčerka čevljarja. Penn je v Ljubljani med letoma 1845 in 1850 obiskoval normalko, do leta 1853 pa nižjo realko. V šoli se ni posebno izkazal, saj je prvi letnik normalke prosto- voljno ponavljal, nato pa ni izdelal prvega semestra tretjega letnika. Po letu 1853 se je družina preselila v Gradec, kjer je dokončal realko in nato nadaljeval šolanje na višji tehniški šoli. Že med študijem se je posvečal literarnemu in novinarskemu delu, kjer se je pokazala njegova velika delavnost in ambicioznost. Publicistično pot je začel pri listu Grazer Telegraph, nato pa sodeloval pri različnih graških in drugih ča- sopisih. V slovenskem prostoru je prvič objavljal leta 1860, ko je v listu Blätter aus Krain, literarni prilogi dnevnika Laibacher Zeitung, objavil balado Wappen- sage von Auersperg.6 Že zgodaj je začel prevajati tudi slovenske pesmi v nemščino, kar lahko sklepamo na podlagi zapisa v Novicah aprila 1862.7 4 Žigon, Nemški časnik, str. 209–225; Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück; Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, str. 262. 5 Njegovo delovanje v Gorici bežno omenja Kidrič (Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298); Pennovega bivanja v Gorici se je dotaknila tudi Tanja Žigon, ki je predstavila najosnovnejše poteze njegovega urejanja omenjenih goriških časopisov (Ži- gon, Deutschsprachige Presse, str. 200–201). 6 Lebensaft, Penn, Moritz Heinrich, str. 409; Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 296; Žigon, Nemški časnik, str. 209–210. 7 Novice so o Pennovem prevajanju slovenske poezije v nem- ščino poročale v povezavi z njegovo ustanovitvijo lista Hoch vom Dachstein: »Ker izdatelj tega časnika, gospod H. Penn, je Ljubljančan, ki je že marsiktero slovensko pesem lepo prestavil v nemški jezik, si tudi od tega časnika nadejamo, da iz slovenskih cvetlic ne bo delal osata. Vederemo!« (Novice, 16. 4. 1862, str. 126). 91 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 V začetku šestdesetih let 19. stoletja je Penn to- rej pričel kariero novinarja in publicista, ki vsaj v za- četku ni prinašala rednih dohodkov, zato so njegovo življenjsko pot do druge polovice sedemdesetih let zaznamovale številne selitve. Kot novinar, pisatelj in gledališki igralec si je služil kruh v mestih po vsej Habsburški monarhiji in njeni soseščini. Prvo poto- vanje ga je vodilo na Dunaj, a se je že kmalu vrnil v Ljubljano in nato ponovno v Gradec. Leta 1864 je za krajši čas zapustil Avstrijo, saj je kot igralec deloval v Nemčiji, nato pa odšel v Slavonijo in Beograd. Po obisku v Srbiji se je za krajši čas ustalil v Zagrebu, kjer je dokončal svoje najuspešnejše literarno delo, tragedijo Der Untergang Metullums s podnaslovom Trauerspiel in vier Aufzügen aus der Geschichte Krains [Tragedija v štirih dejanjih iz zgodovine Kranjske]. Delo je posvetil tedanjemu vodilnemu (staro)sloven- skemu voditelju in ljubljanskemu županu Etbinu Henriku Costi (1832–1875), ki mu je pomagal pri natisu drame naslednje leto v Ljubljani.8 V Zagrebu je Penn jeseni 1865 prejel povabilo, naj se preseli v Ljubljano. Za povabilom sta poleg že omenjene- ga Etbina Coste najverjetneje stala Janez Bleiweis (1808–1881) in Peter pl. Radics (1836–1912), tedanji urednik ljub ljanskega nemškega časopisa Triglav, v katerem so staroslovenski veljaki zagovarjali interese slovenskega političnega gibanja. Verjetno je, da sta se Penn in Radics poznala že iz Zagreba, kjer je Radics v drugi polovici leta 1864 urejal list Agramer Zeitung.9 O Pennovem prihodu v Ljubljano je Radics 6. oktobra 1865 poročal v Triglavu in izrazil upanje, 8 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 296–297. 9 Žigon, Nemški časnik, str. 211–216. O Radicsevem urejanju »Agramerice« gl. Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, str. 73–80. Heinrich Moritz Penn (Penn, Fünfundzwanzigjahre). 92 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 da bodo v Ljubljani kmalu uprizorili njegovo »do- movinsko tragedijo«.10 Penn se je v Ljubljani z direk- torjem tedanjega deželnega gledališča res dogovoril za sodelovanje, in sicer je najprej nastopil kot gleda- liški igralec, pri čemer naj bi doživel izjemen uspeh.11 Predvsem pa so oktobra in novembra v ljubljanskem deželnem gledališču večkrat uspešno uprizorili nje- govo tragedijo Der Untergang Metullums. Tragedija z veliko umetniške svobode obravnava zgodovinske dogodke v letih 35 pr. Kr., ko so se osvajalnemu po- hodu Gaja Oktavijana (63 pr. Kr.–14), kasnejšega ce- sarja Avgusta, v Iliriku uprli ilirsko-keltski Japodi v svojem največjem naselju Metulumu.12 V zgodovin- ski okvir je vpeta ljubezenska zgodba med japodskim knezom Kanutom in Oktavijanovo rejenko Avrelijo. Japodski upor se konča neuspešno po zaslugi časti- hlepnega Marra, ki mesto izda Rimljanom, a svobo- doljubni Japodi se raje odločijo za prostovoljno smrt kot za nečastno predajo in tako ostanejo moralni zmagovalci.13 Tragedija Der Untergang Metullums je v Ljublja- ni doživela velik uspeh, kot je v Pennovi biograf- ski skici zapisal biograf Constantin pl. Wurzbach (1818–1893): »Predstava, v kateri je slovenska stranka videla poveličevanje svojih stališč, je bila na odrskih de- skah pospremljena z gromkim aplavzom.«14 Kot je torej izpostavil Wurzbach, je dramo navdušeno pozdra- vila predvsem slovenska stran. Slovensko usmerjeni list Triglav je v drami prepoznal jasne reminiscence na sodobne razmere: prvinsko pošteni Japodi naj bi predstavljali Slovence, zavojevalski Rimljani pa šo- vinistično nastrojene Nemce. Zato ni presenetljivo, da je drami namenil kar najbolj pohvalne ocene.15 Zanimivo je, da je skozi nacionalno prizmo dramo razumel tudi kritik nemškega Laibacher Zeitung, ki je igro skladno s tem ocenil negativno.16 Dejansko pa se nacionalna interpretacija drame v smislu na- vezovanja na tedanje nemško-slovenske napetosti ob pozornejšem branju kaže kot neustrezna. Rimsko-ja- podske vojne in padec Metuluma so namreč v prvi polovici 19. stoletja zaradi prepričanja o legi naselja na ozemlju tedanje Kranjske17 pogosto tematizirali 10 Triglav, 6. 10. 1865, str. 331–332. 11 O Pennovem igralskem nastopu je podrobno poročal list Tri- glav, 13. 10. 1865, str. 340. 12 Podrobneje o zgodovinskem okviru, tj. Oktavijanovi vojni v Iliriku v letih 35 in 34 pr. Kr., gl. Bratož, Rimska zgodovina, str. 164–168. 13 Penn, Der Untergang Metullums; podrobno o drami gl. tudi Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück. 14 Würzbach, Penn, Heinrich, str. 454; prevod tega in vseh dru- gih izvornih citatov je delo avtorja članka. 15 Triglav, 24. 10. 1865, str. 352. 16 Žigon, Nemški časnik, str. 217–219. 17 Radics je kot kraj japodskega upora identificiral današnjo vasico Metulje pri Ložu (gl. Triglav, 10. 10. 1865, str. 335). Podrobno o različnih starejših lociranjih antičnega Metulu- ma gl. Šašel Kos, Appian, str. 432–437. Sodobni zgodovin- ski konsenz je, da je lociranje osrednje naselbine Japodov na ozemlje zgodovinske dežele Kranjske napačno, saj je bil an- tični Metulum v bližini Ogulina na Hrvaškem; več o tem gl. kranjski literati. Kraj tako omenjajo Valentin Vodnik (1758–1819) v odi Ilirija oživljena, Jovan Vesel-Ko- seski (1798–1884) in France Prešeren. Najobsežnej- ša literarna tematizacija je pripoved Bojmir, ki jo je leta 1862 objavil Ivan Vesel (1840–1900). Z izjemo Vodnikove ode, ki slavi Napoleona, je japodski upor v vseh primerih predstavljen kot dokaz kranjske zve- stobe spričo ogrožanja tujih zavojevalcev. Sledeč tej interpretaciji je Pennovo dramo najbolj smiselno uvrstiti v žanr domoljubne avstrijske literature, zna- čilne za obdobje napoleonskih vojn.18 Nacionalna interpretacija Pennove drame tako še največ pove o tedanji politični klimi na Kranjskem oziroma politično-kulturnih zahtevah slovenskega nacionalnega gibanja. O tem pričajo nadaljnji do- godki v Ljubljani, saj so se (staro)slovenski veljaki, zbrani okrog Triglava in Novic, po uspehu Pennove drame zavzeli za ustanovitev slovenskega gledališča, ki naj bi ga vodil prav Penn.19 S tem je bila po ne- uspešnih prizadevanjih Leopolda Kordescha (1808– 1879)20 po približno petnajstih letih ponovno obu- jena ideja o slovenskem gledališču. V pričakovanju kariere v Ljubljani je Penn pred koncem leta 1865 organiziral še več kulturnih dogodkov, izmed kate- rih velja omeniti slavnost ob Prešernovem rojstnem dnevu, ko je združil moči s Franom Levstikom (1831–1887). Čitalniški pevci so peli Prešernove pe- smi, izvedena pa je bila tudi dramska priredba Krsta pri Savici, v kateri je Penn odigral vlogo Črtomirja. V začetku prihodnjega leta je začel Penn v podlistku Triglava objavljati nemški prevod Krsta. Prav tako so v začetku ugodno potekali pogovori o njegovem organiziranju slovenskih predstav v okviru deželnega gledališča, o katerem je še aprila 1866 navdušeno po- ročal Triglav, a se načrti niso uresničili.21 K temu je v začetku verjetno pripomogla avstrijsko-pruska vojna, ki je izbruhnila sredi junija 1866. Vsekakor je Penn poleti 1866 zapustil Ljubljano in se podal v Gra- dec, kjer sta z Leopoldom von Sacher-Masochom (1836–1895) ustanovila list Die Gartenlaube für Oesterreich. Njegov odhod iz Ljubljane sicer še vedno ni popolnoma pojasnjen;22 morda ga lahko poveže- mo s prenehanjem izhajanja Triglava ob začetku voj- Bratož, Rimska zgodovina, str. 166. Ne glede na to se napačno postavljanje Metuluma na ozemlje današnje Slovenije ob- časno pojavlja tudi v novejši literaturi; trditev povzema tudi Tanja Žigon (Žigon, Nemški časnik, str. 212). 18 Podrobno o tem gl. Michler, Die »Deutschen in Krain«, str. 202–203; gl. tudi Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück, str. 164–165. 19 Novice so po kratki pohvali predstave zapisale: »Kaj, ko bi hotel osnovati glediščino družbo, ki bi slovenski igrala? […] Ne vemo zdaj druzega, ki bi bil bolj pripraven za tako početje, kakor je on« (Novice, 25. 10. 1865, str. 353). 20 Podrobno o Kordeschu gl. Miladinović Zalaznik, Deutsch- -slowenische literarische Wechselbeziehungen. 21 Žigon, Nemški časnik, str. 220–224. 22 Tudi Penn sam v svojih spominih ne prinaša podrobnejših podatkov: »Im Sommer 1866 wandte ich mich nach Graz zurück […]« (Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VI). 93 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 ne in Radicsevem odhodu na italijansko bojišče, kjer je deloval kot vojni dopisnik,23 verjetno pa je Penn, čigar finančno stanje ni bilo najboljše,24 preprosto potreboval reden vir dohodkov in ni več mogel čakati na negotovo zaposlitev v Ljubljani. Vsekakor se je s tem zaključila njegova organizacijska vloga pri pri- zadevanjih za ustanovitev slovenskega odra, saj pri delovanju skupine, zbrane okrog Frana Levstika, ki je jeseni 1866 ponovno začela s prizadevanji za usta- novitev slovenskega gledališča, ni sodeloval. Ne glede na to pa se je kot dramatik še naprej skušal uveljaviti tudi v Ljubljani oziroma v slovenskem prostoru, o čemer priča njegov poskus s tragedijo Ilija Gregorič, ki jo je v nemščini dokončal spomladi 1867, njen slo- venski prevod pa je poleti 1867 posredoval sloven- skemu dramatičnemu društvu v Ljubljani. Društvo se za odkup in natis ni odločilo.25 Pennovo bivanje v Gorici in goriška nemška skupnost v šestdesetih letih 19. stoletja Pri publikaciji Die Gartenlaube für Oesterreich je Penn deloval približno leto dni, natančneje do av- gusta 1867, ko se je na povabilo industrialca Karla Ritterja pl. Záhony (1830–1889) odpravil v Gorico. Ritter je namreč Pennu ponudil urejanje nemškega tednika Görzer Wochenblatt, ki je pod uredniškim vodstvom gimnazijskega profesorja Thomasa Ho- henwarterja od februarja 1867 izhajal v deželni pre- stolnici ob Soči.26 Do prvega dokumentiranega sre- čanja z Ritterjem je prišlo junija 1867, ko se je Penn v gozdu Panovec v bližini Gorice udeležil slovesnega razvijanja nove zastave goriškega nemškega pevskega društva Görzer Gesangverein.27 Smiselno je sklepati, da mu je Ritter prav takrat ponudil urejanje Goriškega tednika, morda pa je to storil že prej in je v Panov- cu prišlo samo do zadnjih pogovorov. Vsekakor si je težko predstavljati, da bi se Penn iz Gradca v Gorico odpravil brez resnega poslovnega razloga. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kdaj in kako je prišlo do prvih stikov med Pennom in predstavniki nemške skupnosti v Gorici, saj ga sem njegova življenjska pot do tedaj ni vodila. Kakorkoli že, nobenega dvoma ni, da je Penn urejanje glasila prevzel septembra 1867, v Gorici pa je ostal do pomladi 1869. Za globlje razumevanje Pennovega bivanja in uredniškega delovanja v Gorici je treba natančneje predstaviti značilnosti Gorice in nacionalno-jezi- kovne razmere v mestu. Starodavno središče grofov 23 Žigon, Zgodovinski spomin Kranjske, str. 81–86. 24 O tem zgovorno priča dejstvo, da si je moral denar za po- tovanje iz Zagreba v Ljubljano oktobra 1865 izposoditi pri prijatelju Etbinu Costi (Žigon, Nemški časnik, str. 213–214). 25 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298. Usoda Pennove tragedi- je Ilija Gregorič je podrobneje predstavljena v nadaljevanju te razprave. 26 O začetku izhajanja in značilnostih lista Görzer Wochenblatt gl. Batič, »Wir denken zwar deutsch«, str. 41–53. 27 Görzer Zeitung, 28. 4. 1868, nepag. Goriških, ki je bilo od leta 1751 sedež katoliške nad- škofije, je v prvi polovici 19. stoletja zašlo v gospodar- sko in demografsko krizo,28 a je od konca predmarč- ne dobe ponovno napredovalo na vseh področjih. Politični pomen mesta, ki se je po ukinitvi deželne samouprave v času terezijansko-jožefinskih reform zmanjševal, je ponovno narasel po podelitvi mestne- ga statuta s strani cesarja Franca Jožefa leta 1850, še bolj pa po ponovni vzpostavitvi deželne samouprave s februarskim patentom leta 1861.29 Poknežena gro- fija Goriško-Gradiška, kot je bilo uradno ime dežele, je tedaj dobila svoj deželni zbor s sedežem v Gorici, ki je kot svoj izvršni organ volil deželni odbor (dežel- no vlado).30 Hkrati je od leta 1848 mesto ponovno doživljalo opaznejši gospodarski in demografski raz- voj. Ta se je odrazil v povečanju industrijske in trgov- ske dejavnosti, za katero je bila zaslužna predvsem podjetna nemška industrijska družina Ritter, ki je leta 1830 dobila ogrski plemiški naziv pl. Záhony.31 Hiter razvoj mesta v drugi polovici 19. stoletja je razviden iz demografskih podatkov, ki jih ponujajo državna štetja prebivalstva. Če je leta 1857 v mestu živelo 13.173 prebivalcev, je do leta 1869 njihovo število naraslo na 16.659, leta 1880 pa je doseglo že 20.920 duš. Procentualno gledano je mesto prav med letoma 1857 in 1869 doživelo najvišji demografski porast, saj se je v tem obdobju število Goričanov po- večalo za kar 21,2 %, v prihodnjem desetletju pa je mestno prebivalstvo naraslo za 14,8 %, kar kaže na pojemanje zagona v mestnem razvoju.32 Penn je torej avgusta 1867 prišel v cvetoče mesto, ki je bilo glede na število prebivalstva še vedno zgolj provincialno središče,33 a ga je hkrati zaznamovala ve- lika kulturna in jezikovna pestrost. Štetje prebivalstva iz leta 1869 žal ni zbiralo podatkov o nacionalni pri- padnosti oziroma sporazumevalnem jeziku, tako da točnega stanja v tem obdobju ni mogoče rekonstrui- rati. Ne glede na to si lahko ustvarimo dokaj točno 28 O Gorici v prvi polovici 19. stoletja gl. Ferrari, Gorizia otto- centesca, str. 318–330. 29 Ustavno življenje v Habsburški monarhiji je obnovila že t. i. oktobrska diploma, ki pa za primorske dežele ni določala ja- sne upravne razdelitve, poleg tega pa v praksi ni zaživela. 30 Več o tem gl. Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 141– 151. Podrobno o goriškem deželnem zboru gl. Krahwinkler, Die Landtage, str. 1873–1877. 31 O družini Ritter-Záhony še nimamo celovite znanstvene študije. Največ podatkov prinaša družinska kronika Chronik und Stammbaum, ki jo je že na začetku 20. stoletja objavil Eugen baron Ritter pl. Záhony. Poljudno o družini gl. Col- leoni, I Ritter. Posamezne podatke o družini prinašajo študije, primarno posvečene drugim oziroma širšim tematikam; gl. na primer Preinfalk, Vpliv francoskih vojn, str. 83. Najpomemb- nejši podatki o Ritterjih so predstavljeni tudi v nadaljevanju te razprave. 32 Podatki so povzeti po Fabi, Storia di Gorizia, str. 252–253. 33 Pri tem je smiselno opozoriti, da je bila v večinsko rural- ni deželi Gorica sploh edino večje urbano naselje. Več kot 2000 prebivalcev so poleg Gorice štela le še štiri naselja, in sicer Fiumicello, Krmin, Gradež in Tržič (it. Monfalcone), od katerih se nobeno ni približalo Gorici (Czoernig, Görz: Oesterreich`s Nizza, str. 33–42). 94 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 sliko o nacionalni oziroma jezikovni pripadnosti, če upoštevamo podatke iz leta 1880, saj se demografske razmere vmes niso bistveno spremenile. Po ljudskem štetju, izvedenem 31. decembra 1880, je v mestu ži- velo 20.920 prebivalcev, od katerih je 13.517 kot po- govorni jezik navedlo italijanščino, 3411 slovenščino, 2149 nemščino, ostali pa druge jezike. Poleg tega je v Gorici živelo še 787 tujcev, večinoma državljanov Kraljevine Italije.34 Iz navedenih podatkov je razvi- dno, da je bila Gorica večinsko italijansko mesto, saj so Italijani predstavljali 64,61 % prebivalstva, kar je bilo močno nad deželnim povprečjem, a sta bili v več- jem številu zastopani tudi slovenska in nemška skup- nost. Delež nemško govorečih prebivalcev je znašel 10,27 % vseh prebivalcev Gorice, s čimer je močno odstopal od deželnega povprečja, saj z izjemo Gorice Nemci na Goriškem skorajda niso bili prisotni.35 Nemci na Goriškem so bili torej v primerjavi s Slovenci in Italijani številčno mnogo šibkejša skup- nost, katere prisotnost je bila v večji meri omejena na deželno prestolnico. Skladno s procesom nacionali- zacije italijansko in slovensko govorečega prebival- stva, ki je zaznamoval predvsem drugo polovico 19. stoletja, je nemški jezik po letu 1848 izgubljal vodil- 34 Podatki so povzeti po Special-Orts-Repertorium vom Küsten- lande, str. 164. 35 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 46. no vlogo v javnosti.36 Prisotnost Nemcev in nemške kulture v Gorici je bila čedalje bolj vezana na institu- cije Habsburške monarhije in položaj Gorice v okvi- ru te državne tvorbe, v kateri je nemščina do njenega razpada ohranila vodilno vlogo. V nemščini je komu- nicirala centralna oblast, stebri nemštva na Goriškem pa so bili tudi državni uslužbenci (na primer uradniki in srednješolski profesorji) ter sloj upokojenih urad- nikov in častnikov, ki so Gorico za prebivališče iz- brali predvsem zaradi milega podnebja. Končno so bili pomemben gradnik nemške skupnosti nekateri pripadniki plemstva in gospodarstveniki, tesno po- vezani z nemškim prostorom, iz katerega so izšli.37 Med njimi je treba izpostaviti predvsem že omenjeno družino industrialcev Ritter pl. Záhony iz Frankfurta na Majni, ki je v Gorici živela od leta 1819. Tega leta je namreč Johann Christoph Ritter iz Trsta v Gorico 36 Nemški kulturni vpliv je v Gorici prevladoval še v prvi polo- vici 19. stoletja; več o tem gl. Kitzmüller, Görz 1500–1915. 37 Celovite razprave o goriških Nemcih žal še nimamo. Doslej najobsežnejši pregled predstavlja zbornik Cultura tedesca nel Goriziano, ki ga je uredila Liliana Ferrari. Nemško literarno in publicistično dejavnost v Gorici je raziskoval predvsem Hans Kitzmüller, ki je o tej temi objavil več razprav; gl. pred- vsem Kitzmüller, Görz 1500–1915; gl. tudi Kitzmüller, Os- servazioni sulla produzione letteraria; Kitzmüller, Esperienze giornalistiche in lingua tedesca. Osnovne podatke o nemški skupnosti v drugi polovici 19. stoletja prinaša Marušič, Pre- gled politične zgodovine, str. 231–236; poljudno o tem gl. tudi Batič, Goriški Nemci. Pogled z goriškega gradu na Travnik, osrednji goriški trg (SI PAK 667, Gorica 1470). 95 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 preselil predelovalnico sladkorja. Družinsko podjetje je močno razširil njegov sin Julius Hektor, ki je v za- hodnem predmestju Gorice, Stračicah (it. Straccis), dal posodobiti mlin, zgraditi novo skladišče za žito in postaviti tekstilne obrate. Poleg tega je kupil papirni- co pri Podgori in veliko posestvo Monastero v bližini Ogleja. V prihodnjih desetletjih se je v Stračicah raz- vilo pravo manjše industrijsko središče z delavskimi domovi in pripadajočo infrastrukturo.38 Orisano socialno sestavo goriškega nemštva je v začetku leta 1867 pikro komentiral celovški časopis Slovenec: »Mala peščica zastarelih in ne zastarelih go- spodov, ki v Gorici v pokoji žive, nimajo za deželno na- rodno gibanje nikake veljave, tem manj, ker so brez sta- novitnega stana, brez posestva in danes v Gorici, jutri v Gradcu in drugi dan, Bog ve kje, živijo. […] Res da so uradniški načelniki in nekaj nižih cesarskih služab- nikov, po večem učitelji gimnazijski, zlasti pa realkini, Nemci ali pa slovanski Nemcem pripadli renegati. Ra- zun Ritterjeve rodbine, prav za prav: vitez Sahonij, in par drugih, ki so jih Ritterji iz vseh vetrov ranjkega 'raj- ha' v svoje službe privabili, stanovitnih Nemcev v mestu Gorici ni. Da po deželi semtertja kacega nemškutarja ali kacega nemškega uradnika izvohaš, ni se ti treba pri do- sedanjem vladnem duhu čuditi.«39 Zapis je v svoji kritičnosti do določene mere za- vajajoč, saj so goriški Nemci ne glede na svojo malo- številnost razvili dokaj živahno kulturno in društveno dejavnost. Središče nemškega društvenega življenja je bilo konec leta 1861 ustanovljeno društvo Casino Concordia (pogosto imenovano tudi Casino Tedesco). Iz tega društva je izšel pevski zbor Görzer Gesangve- rein; prav pri slovesnem razvijanju društvene zastave leta 1867 je Penn prvič obiskal Gorico, kot je že bilo povedano.40 Posebno obliko nemške organiziranosti na Goriškem je pomenila tudi lokalna protestantska skupnost. Ritterji, ki so bili luteranske veroizpove- di, so v svojih obratih namreč zaposlili večje število delavcev iz nemških dežel, s čimer so v Gorico po obdobju reformacije41 ponovno pripeljali protestan- tizem. Do formalne ustanovitve luteranske skupnosti v Gorici je prišlo po obisku cesarja Franca Jožefa v Gorici marca 1857. Tri leta kasneje so goriški pro- testanti dobili dovoljenje za gradnjo lastne cerkve, osnovati pa jim je uspelo tudi zasebno osnovno šolo z nemškim učnim jezikom.42 38 Marušič, Požar, str. 210. 39 Slovenec, 12. 2. 1867, str. 75. 40 Društvo je sicer bilo uradno odobreno šele leta 1870 (Maru- šič, Pregled politične zgodovine, str. 232). 41 Protestantsko gibanje je Goriško v primerjavi z drugimi no- tranjeavstrijskimi deželami le šibko zajelo ter je večinoma ostalo omejeno na del plemstva. Nadvojvodi Karlu Notranje- avstrijskemu (1540–1590) je šibke goriške protestante uspelo izgnati že leta 1579 (Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 251). 42 Pri tem je treba dodati, da goriška luteranska skupnost ni bila izključno nemška, njen član je bil tudi znani slovenski lokalni politik dr. Karel Lavrič (1818–1876). Vsekakor pa je v njej prevladoval nemški vpliv. Podrobno o luteranski skupnosti v Nekaj dragocenih podatkov o tedanji nemški skupnosti v Gorici lahko izvemo tudi iz Pennovih spominov. Iz njih je jasno razvidno, da mu je biva- nje v Gorici ostalo v najlepšem spominu. Čas bivanja v glavnem mestu dežele Goriško-Gradiške namreč opisuje kot »ein liebliches Idyll«, Gorico pa označu- je kot »Paradies am Isonzo«.43 V Gorici se je Penn očitno gibal predvsem znotraj tamkajšnje nemške skupnosti, stikov s Slovenci ali Italijani ne omenja. Kot svoje znance in prijatelje omenja predvsem člane družine Ritter, »ki si niso pridobili mnogo zaslug le na področju industrije, temveč tudi pri razvoju avstrijske državne ideje ter prebuji in poživitvi patriotskih in dinastičnih čustev v Avstrijskem Primorju«.44 Penn je imel tesne stike predvsem s Karlom pl. Ritterjem,45 osmim sinom Johanna Christopha Ritterja (1782– 1838), utemeljitelja industrijske dinastije, kar je ra- zumljivo, saj mu je prav Karl ponudil uredniško me- sto. O Karlovem življenju sicer ni veliko znanega, saj ne sodi med najpomembnejše predstavnike Ritterjev. Vsekakor se po vplivu ne more meriti s starejšim bra- tom Juliusom Hektorjem Ritterjem (1816–1878), dolgoletnim predsednikom goriške trgovske zborni- ce, od leta 1870 članom Gosposke zbornice avstrij- skega parlamenta, deželnim poslancem ter vodilnim članom nemške evangeličanske skupnosti v Gorici.46 Znano je, da je Karl pl. Ritter poklicno deloval v družinskem mlinu v Stračicah, kjer je po smrti brata Juliusa postal komercialni direktor. Leta 1855 se je poročil s Karolino pl. Rauchmüller, ki mu je rodila štiri otroke.47 Drugih podatkov o njegovem življenju zaenkrat nimamo, zdi pa se, da je bil angažma pri (neuspešnih) poskusih razvoja goriške nemške pu- blicistike v Gorici njegov edini pomembnejši poskus vstopa v javno življenje.48 Pennu je znanstvo z bogatimi in vplivnimi Rit- terji odprlo pot v kroge tedanje mestne elite. Z zadovoljstvom in ponosom omenja poznanstvo z grofoma Francem (1833–1901)49 in Karlom Coro- Gorici v 19. stoletju gl. Rajšp, Oris protestantizma. Strnje- no gl. tudi Podbersič, Protestantizem na Goriškem; Patzelt, Evangelisches Leben, str. 232–234. 43 Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VI. O lepih spominih na bivanje v Gorici priča tudi dejstvo, da je prav goriško obdobje deležno ene najobsežnejših predstavitev v citirani Pennovi spominski publikaciji. 44 Prav tam. 45 V virih se ime pogosto pojavlja tudi v različici »Carl«. 46 Študije o Juliusu Hektorju kljub njegovemu velikemu po- menu za zgodovino Gorice v 19. stoletju še nimamo. Doslej najpodrobnejši pregled njegovega življenja in delovanja je pripravil njegov sin Eugen; gl. Ritter Freiherr von Záhony, Chronik und Stammbaum, str. 14–26. 47 Prav tam, str. 32. 48 Pri tem je zanimivo, da njegov nečak Eugen v svoji družinski kroniki tega vidika stričevega delovanja sploh ne omenja. 49 Franc Coronini je izhajal iz šempetrske veje plemiške dru- žine Coronini. Bil je sin Janeza Krstnika Coroninija (1794– 1880), vzgojitelja cesarja Franca Jožefa, ki je nato opravljal pomembni funkciji civilnega in vojaškega guvernerja Banata in Vojvodine (1851–1859) ter hrvaškega bana (1859–1860). 96 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 ninijem (1818–1910),50 predvsem pa z upokojenim častnikom in pesnikom Wilhelmom von Marsanom (1797–1871), s katerim naj bi ga družilo tesno pri- jateljstvo.51 Wilhelm Marsano je danes bolj ali manj pozabljen, a v 19. stoletju je v habsburškem prostoru veljal za uglednega ustvarjalca. Družina Marsano iz- vira iz Genove, Wilhelm pa se je 30. avgusta 1797 rodil v Pragi, kjer se je ustalila ena od družinskih vej. Pesnik je vse življenje preživel kot aktivni častnik, Franc je enako kot oče začel z vojaško kariero, po rani v bitki pri Kraljevem Gradcu leta 1866 pa se je posvetil politični ka- rieri na Goriškem, kjer je dosegel najvišje politične položaje. Bil je deželni in državni poslanec, v dveh ločenih obdobjih pa je opravljal tudi funkcijo goriškega deželnega glavarja. Leta 1897 je postal član Gosposke zbornice cislajtanskega parla- menta. Poleg tega je bil aktiven tudi kot publicist, saj je izdal več poljudnoznanstvenih del, v katerih je opisoval predvsem domače zgodovinske znamenitosti (Pavlin, Coronini). 50 Karl Coronini je izhajal iz kromberške veje Coroninijev; njegov oče Mihael (1793–1876) je leta 1820 kupil nekda- nji dvorec rodbine Strassoldo Cingrof v Gorici, kjer je pred smrtjo živel izgnani francoski kralj Karel X. Karl Coronini je študiral pravo na univerzi v Olomoucu ter medicino na različnih univerzah po Evropi, tudi v Parizu. Opravljal je šte- vilne pomembne uradniške funkcije, v letih 1872 in 1873 je deloval kot goriški župan. Poleg tega je bil dejaven kot pesnik, pri čemer je večinoma ustvarjal v nemškem jeziku (Pavlin, Coronini). 51 »Unvergeßlich sind mir die Stunden, die ich im Hause des genia- len Marsano verlebte, […] des im Vormärz so hochgeschätzten Poeten, der mich wie einen Sohn des Hauses hielt […]« (Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VI–VII). pred upokojitvijo se je povzpel do visokega čina pod- maršala.52 V času vojaške kariere se je Marsano aktiv- no posvečal pesnjenju in pisateljevanju, pisal je tudi dramska dela, predvsem komedije. Njegov literarni razvoj je potekal predvsem pod vplivom nemške ro- mantike, delno pa tudi škotskega romanopisca Wal- terja Scotta (1771–1832). Od leta 1859 je Marsano živel v Gorici, kjer je bilo po Pennovem pripovedo- vanju njegovo bivališče eno od pomembnih zbirališč mestne smetane: »Vsi pomembni ljudje, ki so živeli v Gorici ali bili povezani s tem mestom, so se zbirali v Marsanovi hiši.«53 Marsano je 14. aprila 1871 umrl v Gorici. Njegove posmrtne ostanke je žena, markiza Zambeccari, dala prenesti v rodno Bologno, kjer je pokopan v družinski grobnici.54 Uredniško delo in Pennove politične opredelitve Zaradi odsotnosti drugih virov, predvsem kores- pondence,55 je Pennovo socialno okolje v Gorici žal 52 Omenjeni čin je bil specifičen za habsburške oborožene sile, zato se občasno pojavlja napačno razumevanje oziroma za- menjevanje s feldmaršalom, najvišjo častniško stopnjo. Čin je dejansko ustrezal položaju divizijskega generala. 53 »Was an bedeutenden Persönlichkeiten in Görz domicilirte oder diese Stadt berührte, fand sich im Hause Marsanos zusammen« (Penn, Fünfundzwanzig Jahre, str. VII). 54 Hanus, Marsano Wilhelm Frh. von, str. 109. 55 Pennovo zapuščino hrani dunajski Stadt- und Landesarchiv, a je precej skromna, saj obsega zgolj 125 dokumentov, ki se Pogled na Gorico. Na desni je viden dim iz industrijskih obratov v Stračicah (SI PAK 667, Gorica 2541). 97 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 mogoče le delno rekonstruirati. Mnogo več lahko povemo o njegovem strokovnem in literarnem de- lovanju, njegovo urejanje goriških nemških listov pa nam omogoča tudi vpogled v njegova lastna prepri- čanja, saj je Penn v tem času objavil številne uvodni- ke, v katerih je obravnaval pereča družbeno-politična vprašanja. Glede na to, da so Pennova nacionalno- -politična stališča med slovenskimi zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji že sprožila nekaj razprav, pri čemer pa je bilo predmet razprave le njegovo ustvar- janje do vključno ljubljanskega obdobja, se prav ob- dobje urednikovanja v Gorici kaže kot izredno po- memben in doslej še neupoštevan vir. Penn je po prevzemu urejanja Goriškega tedni- ka svoj program napovedal v uvodniku, ki je izšel 5. septembra 1867. V njem je napovedal preobliko- vanje Görzer Wochenblatta v pomemben regionalni list, ki naj se ne bi posvečal zgolj novicam in pro- blemom Gorice in Goriško-Gradiške, temveč tudi Istre in celo Kranjske. Skladno s tem je poskrbel za oblikovno prenovo časnika, k sodelovanju je skušal pritegniti nove sodelavce, predvsem pa je list začel zastopati odločnejša politična stališča. Vsekakor je s Pennovim prevzemom uredniškega mesta prišlo do velikih sprememb v obliki in uredniški politiki, kar se je navsezadnje odrazilo v večjem številu naročnikov.56 Vrhunec Pennovih prizadevanj na področju goriške publicistike je odločitev, da se sprva tedensko izhaja- joči Wochenblatt z začetkom leta 1868 preoblikuje v dvakrat tedensko izhajajoči Görzer Zeitung [Goriški časnik].57 Sklepamo lahko, da se je zanimanje publike za Pennov časnik povečalo predvsem zato, ker se je mnogo odločneje posvetil obravnavanju perečih družbeno-političnih vprašanj. Čeprav je Penn v svo- jem prvem uvodniku napovedal, da bo časnik nad- strankarsko povezoval vse patriote na Goriškem,58 je v primerjavi s svojim predhodnikom zastopal mnogo bolj odločno politično linijo.59 Rekli bi lahko, da je nanašajo predvsem na njegovo zadnje življenjsko obdobje, ki ga je preživel na Dunaju (WStLA, Biogr.-Genealog. Samm- lung, 132/4 Heinrich Penn). Morda bodo v prihodnosti od- kriti doslej še nepoznani viri, predvsem v zapuščinah Penno- vih znancev. 56 O tem priča zapis v zadnji številki tednika: »Indem wir den freundlichen Lesern unseres Blattes für die uns bisher bewiesene Theilnahme danken, wobei wir mit Befriedigung konstatieren, daß in den letzten Monaten sowohl die Theilnahme des Publi- kums an unserem Unternehmen, als auch die Zahl unserer Abon- nenten bedeutend gestiegen ist […]« (Görzer Wochenblatt, 31. 12. 1867, nepag.). 57 Görzer Wochenblatt, 31. 12. 1867, nepag. 58 »Dazu aber bedarf ich der kräftigsten Unterstützung aller Pa- trioten und Vaterlandsfreunde, die den Fleiß und das Panier ihres Wirkens geschrieben, und die, welcher Partei sie auch angehören, sich einen in der Liebe zum Vaterlande, zu seiner konstitutio- nellen Entwicklung, zu einem gesunden Fortschritte« (Görzer Wochenblatt, 5. 9. 1867, nepag.). 59 Görzer Wochenblatt se je v času urednikovanja Thomasa Ho- henwarterja večinoma izogibal obravnavanju perečih poli- tičnih vprašanj ter težil predvsem k pomiritvi na vseh po- Penn Görzer Wochenblatt kmalu preoblikoval v kla- sični politični list tedanjega časa, podobno usmeritev pa je nadaljeval tudi Görzer Zeitung. Za boljše razumevanje politične usmeritve obeh goriških listov v času Pennovega urednikovanja je treba najprej predstaviti najpomembnejša družbeno- -politična vprašanja, ki so v tem času zaznamovala javno življenje v Habsburški monarhiji. Izpostavimo lahko dva najpomembnejša sklopa problemov. Prvi zadeva novo državnopravno ureditev monarhije, predvsem dualistično ureditev države oziroma spo- razum med dunajsko vlado in ogrskim plemstvom, ki je bil sklenjen spomladi 1867. Avstrijsko-ogrski kompromis je potrdil zvezo dveh suverenih držav znotraj iste monarhije, pri čemer je notranjo orga- nizacijo vsakega dela določala posebna ustava. Franc Jožef ogrskemu delu monarhije ni več vladal kot av- strijski cesar, temveč le kot ogrski kralj.60 Čeprav je dualistični kompromis vsaj začasno uredil odnose z Ogrsko, je v avstrijski (cislajtanski) polovici monar- hije prav tako obstajalo odprto vprašanje o notranje- politični ureditvi, in sicer sta si nasproti stala cen- tralistični in federalistični tabor. Drugi pomemben sklop političnih vprašanj je zadeval uvedbo liberalnih načel, predvsem delitve oblasti in pravic državljanov, pa tudi odnosov med državo in Katoliško cerkvijo oziroma vprašanje konkordata iz leta 1855.61 Te- meljne liberalne postulate o ločitvi oblasti, pravicah državljanov ipd. je udejanjala t. i. decembrska ustava, sprejeta 21. decembra 1867, v prihodnjih letih pa so se nadaljevale ostre razprave o drugih vprašanjih, po- vezanih z odnosom med državo in Cerkvijo.62 Čeprav sta omenjena sklopa političnih vprašanj načeloma ločena, sta bila v praksi tesno povezana. Zagovorniki centralistično urejene Cislajtanije so namreč hkrati večinsko pristajali tudi na liberalne poglede pri reševanju kulturno-političnih vprašanj. Nasprotno so federalisti večinsko zagovarjali večji vpliv Katoliške cerkve. Obenem je imela politič- na razdelitev narodnostni značaj, saj so podporniki centralistične in liberalne usmeritve večinoma izha- jali iz vrst nemškega meščanstva in liberalnega dela plemstva, medtem ko so konservativni federalisti v dročjih, kot je bilo izpostavljeno že v uvodnem članku: »Um diese Aufgabe ungestörter und unbeirrter verfolgen zu können, soll es kein politisches Blatt in des Wortes vollster Bedeutung sein, sondern sich auf eine möglichst objectiv gehaltene politische Wo- chenschau und eine sachgetreue, leidenschaftslose Darstellung und Besprechung der politischen Tagesereignisse beschränken« (Görzer Wochenblatt, 7. 2. 1867, nepag.). 60 Sintetično o ozadju in značilnostih dualistične ureditve gl. Kann, A History, str. 331–338; gl. tudi Bled, Franc Jožef, str. 292–293. 61 Konkordat iz leta 1855 je Katoliški cerkvi podelil številne pristojnosti na različnih področjih javnega življenja, pred- vsem osnovnega šolstva. Avstrijski liberalci so mu od vsega začetka ostro nasprotovali, (nekatere) njegove določbe pa so lahko odpravili šele v letih 1867 in 1868. Podrobno o tem vprašanju gl. Vocelka, Verfassung oder Konkordat? 62 Bled, Franc Jožef, str. 309–317. 98 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 veliki meri pripadali slovanskim narodom monarhije. Vprašanje državno-politične ureditve je zato imelo tudi narodnostni značaj, čeprav je treba omeniti, da so obstajale tudi izjeme, na primer konservativni nem- ški poslanci iz Tirolske in nekateri liberalni slovanski poslanci, predvsem iz Češke. Na splošno pa lahko politična tabora v tem času zato ločimo na nemško- -liberalno-centralističnega in slovansko-konservativ- no-federalističnega. Analiza politične meritve goriške nemške publicistike zadeva predvsem odnos do prej izpostavljenih vprašanj, pa tudi skladnost poročanja goriških listov z zahtevami nemško-liberalnega me- ščanstva. Družbeno-politična usmeritev časnika pod Pen- novim vodstvom je bila koncizno podana v uvodniku, ki ga je uredništvo objavilo ob prvi obletnici izhajanja Goriškega časnika, tj. v začetku januarja 1869: »Z odpr- timi očmi smo spremljali politične dogodke in spremembe v našem državnem življenju ter o njih brez predsodkov in zadržkov izrazili svoje mnenje. Zvesto in odločno smo se zavzemali za napredek in se možato upirali na- padom klera in birokracije ter nasprotovali gnilim ne- pravilnostim in predsodkom.«63 Poleg zvestobe liberal- nim vrednotam so v uredništvu poudarili tudi svojo jasno in odločno domoljubno usmeritev, pri čemer so ljubezen do dežele Goriške povezovali z neomajno zvestobo Avstriji oziroma habsburški vladarski hiši. Pri pisanju naj bi jih vedno vodila ljubezen »do stare a hkrati večno mlade Avstrije«.64 Politično-svetovno- nazorski program, za katerega se je zavzemal Penn v obeh goriških časnikih, je torej večinoma ustrezal programu tedanjih nemških liberalcev v Habsbur- ški monarhiji.65 Kazal se je v zvestobi ustavnim na- čelom in centralistično urejeni Avstriji. V uvodniku z naslovom Der Indiferentismus für constitutionelles Wesen je Penn tako kmalu po prevzemu uredniškega mesta napadel brezbrižnost do pomena ustave, ki se širi med ljudstvom. Naloga tiska naj bi zato bila prav to, da zbudi zavedanje o pomenu ustave in ustavne ureditve.66 Poleg tega se je Pennova liberalnost naj- očitneje kazala pri obravnavanju odnosov med drža- vo in Katoliško cerkvijo, ki so v času izhajanja ča- snika primarno zaposlovali javno življenje v monar- hiji. Na tem področju je zastopal brezkompromisno liberalno linijo in ostro nasprotoval konkordatu, proti kateremu je pisal skorajda v vsaki številki. Nje- gova brezkompromisna protiklerikalna usmeritev se 63 »Wir haben mit offenen Blicken die politischen Ereignisse, die Wandlungen in unserem Staatsleben verfolgt, und ohne Vo- rurtheil und rückhaltslos unsere Meinung darüber ausgesprochen. Wir sind treu und kräftig für den Fortschritt eingestanden, haben mannhaft gegen die Uebergriffe des Clerus und der Bureaukratie gekämpft, sind gegen verrottete Uebelstände u. Vorutheile aufge- treten« (Görzer Zeitung, 1. 1. 1869, nepag.). 64 »… zu dem alten und doch ewig jungen Oesterreich« (prav tam). 65 Sintetično o nemškem liberalizmu v Habsburški monarhiji v šestdesetih letih 19. stoletja gl. Judson, Exclusive Revolutiona- ries, str. 117–142. 66 Görzer Wochenblatt, 19. 9. 1867, nepag. ne kaže le v zavračanju konkordata, temveč tudi v splošnem stilu poročanja o razmerah v Katoliški cer- kvi ter izbiri tem, o katerih sta poročala oba časnika v času njegovega urednikovanja. Pogosto sta namreč objavljala novice o raznih prekrških oziroma spor- nem delovanju visokih cerkvenih dostojanstvenikov, reakcionarni papeški politiki, nezdružljivosti ultra- montanističnega katolištva z ustavno urejeno državo ipd. Objavljala sta celo komentarje, ki so pozivali k radikalnim reformam Katoliške cerkve same.67 Obe- nem je Penn nasprotoval federalizmu in se zavzemal za centralistično urejeno Avstrijo, čeprav je po sili razmer pristajal na dualistični kompromis z Madža- ri: »Ne glede na to, kako slab se komu utegne zdeti spo- razum z Madžari, ostaja dejstvo, da je sprejet. […] Od tega, kar je že izgubljeno, ne moremo ničesar več rešiti, izgubimo pa lahko vse resnične prednosti, ki izhajajo iz sporazuma […].«68 Podobno ujemanje s sočasnimi liberalnimi zahtevami lahko opazimo tudi pri zavze- manju za emancipacijo Judov69 in nasprotovanju vr- nitvi jezuitov v Gorico.70 Penn se je zavzemal tudi za ohranitev nemškega učnega jezika na goriški realki.71 Pri vseh omenjenih vprašanjih se Pennovo stali- šče ni bistveno razlikovalo od splošnih zahtev nem- škega liberalnega meščanstva. Ne glede na to pa lah- ko v poročanju listov Görzer Wochenblatt in Görzer Zeitung pod Pennovim vodstvom naletimo na po- membno razliko v primerjavi s sočasnim pozicioni- ranjem nemškega meščanstva v sosednjih deželah, in sicer njun odnos do Slovencev oziroma slovenskega nacionalnega gibanja. Oba goriška lista sta do Slo- vencev namreč vseskozi zavzemala prijazno ali vsaj nevtralno držo. Tako ne najdemo nobenega članka, ki bi negativno poročal o slovenskih narodnostnih ali kulturnih prizadevanjih. Nasprotno, Goriški časnik je redno poročal o dogajanju v slovenski čitalnici,72 občasno ponatiskoval članke iz ljubljanskega časnika Triglav ter končno odločno stopil v bran slovenske- mu taboru v Šempasu jeseni 1868.73 Obravnavanje slovenskega kulturno-politične- ga gibanja v obeh goriških listih, ki je odstopalo od sočasnega pisanja nemške publicistike v Ljubljani in na Spodnjem Štajerskem, je pomemben argument pri ugotavljanju Pennovih nacionalno-političnih opredelitev. Kot je že bilo omenjeno, je slovenska (li- terarna) zgodovina do tega vprašanja doslej podala 67 Podrobno analizo protikonkordatnega poročanja v obeh li- stih gl. v Batič, »Wir denken zwar deutsch«, str. 69–77. 68 »So schlecht der Ausgleich mit Ungarn diesem und jenem auch erscheinen mag, er ist vollzogen. […] Wir retten uns dadurch nichts von dem, was bereits verloren ist, wir verkümmern uns aber alle wirklichen Vortheile, die aus dem Ausgleiche fließen […]« (Görzer Zeitung, 6. 11. 1868, nepag.). 69 Görzer Wochenblatt, 12. 12. 1867, nepag. 70 Görzer Wochenblatt, 14. 11. 1867, nepag. 71 Görzer Zeitung, 29. 9. 1868, nepag. 72 Gl. na primer Görzer Zeitung, 7. 1. 1868, nepag. 73 Podrobneje o tem vprašanju gl. Batič, Goriški Nemci in tabor v Šempasu, str. 139–161. 99 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 različne odgovore. Problem je prvi izpostavil France Kidrič, ki je Penna označil za nemškonacionalnega avtorja. Penn naj bi zagovarjal velikonemško idejo, nemški liberalizem ter povezovanje Avstrije s Pru- sijo, kar je razvidno predvsem iz njegove pesniške zbirke Deutsche Lieder. Pennovo tesno sodelovanje s (staro)slovenskimi veljaki v Ljubljani je zato Kidrič pripisal dejstvu, da je v njegovem značaju »tičalo ne- kaj hohštaplerskega, kar ga je tiralo, da je po konjunk- turi menjaval tudi svoj nacionalni kostum ter se skušal uveljaviti še z drugimi nedostojnimi sredstvi«.74 Na- sprotno stališče je zavzela Tanja Žigon, ki meni, da je bila zbirka Deutsche Lieder predvsem reminiscenca na sočasne dogodke, poleg tega pa je Penn isto zbir- ko leta 1865 poklonil zavednemu Slovencu Etbinu Costi, s katerim sta bila vseskozi v prijateljskih od- nosih. Če bi Penn svoje Deutsche Lieder res razumel kot nemškonacionalistične, jih gotovo ne bi poklonil prav Costi.75 Poleg tega Kidričeva interpretacija te- melji na prenašanju kasnejših nacionalno zaostrenih razmer pregloboko v preteklost, tj. v šestdeseta leta 19. stoletja, ko konflikt med Nemci in Slovenci na Kranjskem še ni bil zaostren. Številni pomembni slo- venski kulturni in politični delavci starejše generacije so tako redno ustvarjali tudi v nemščini, ki jim je bila bližje kot še ne dokončno izoblikovana knjižna slo- venščina.76 Interpretacija Tanje Žigon se zdi pravilnejša tudi glede na Pennovo uredniško delo v Gorici. Kidrič se je namreč pri oceni Pennovih opredelitev opiral tudi na mnenje, da je bil Görzer Wochenblatt nemškona- cionalno usmerjeno glasilo,77 česar glede na analizo uredniške usmeritve ne moremo trditi. Goriški tednik in Goriški časnik do Slovencev nista bila negativno nastrojena, temveč sta bila slovenskim kulturnim in političnim interesom vseskozi naklonjena.78 Upošte- vajoč te ugotovitve se zdi, da lahko tezo o Pennovi nemškonacionalistični usmeritvi označimo za prese- ženo. Pennovi prispevki v podlistku Poleg prenove zunanje oblike in preoblikovanja goriškega časopisa v medij z jasno politično usme- ritvijo je Penn po prihodu na mesto odgovornega urednika poskrbel tudi za večjo kakovost in pestrost 74 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 296. 75 Žigon, Heinrich Moritz Penns Stück, str. 158–159. 76 Prav tam, str. 166. 77 Kidrič je pri tej interpretaciji izhajal predvsem iz napadov ce- lovškega Slovenca ob začetku izhajanja Görzer Wochenblatta. Natančnejša analiza je pokazala, da so napadi temeljili pred- vsem na notranjih sporih v slovenskem taboru, in sicer so skušali radikalnejši Slovenci na ta način diskreditirati uredni- ka goriškega lista Domovina Andreja Marušiča (1828–1898), ki je prijazno poročal o začetku izhajanja Goriškega tednika in svojim naročnikom poslal njegov program. 78 Pri tem je vredno opozoriti na Kidričevo priznanje, da glede na nedostopnost izvodov goriškega časnika v Ljubljani tega ni mogel pregledati (Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298). podlistka, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja ena osrednjih časopisnih rubrik. Pri tem je smiselno opo- zoriti, da se isti termin občasno nediferencirano upo- rablja tako za časopisno rubriko kot tudi za epsko (pol)literarno zvrst. Treba je torej ločevati med pod- listkom oziroma feljtonom kot zabavno-kulturno časopisno rubriko in feljtonom v ožjem pomenu be- sede. Slednji je posebna (pol)literarna zvrst, za katero je značilno šaljivo, kramljajoče in duhovito komenti- ranje družbenega dogajanja. Kot tak se lahko feljton pojavlja v obliki pripovednega spisa ali duhovitega klepeta z bralcem (kozerija). Feljtonski prispevki po- gosto predstavljajo tudi ironično obravnavo družbe- nih razmer.79 Oba goriška lista sta v času Pennovega uredniko- vanja prinašala podlistek, v katerem so se redno po- javljali tudi podlistki v ožjem pomenu besede. Penn je podlistek zaznamoval kot urednik in ustvarja- lec. Po eni strani je namreč k sodelovanju uspešno pritegnil nove pisce, med katerimi velja izpostaviti predvsem kontroverznega pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha, s katerim se je seznanil v Gradcu,80 po drugi strani pa je številne prispevke napisal tudi sam. V svojem goriškem obdobju je tako nadaljeval z intenzivno literarno in polliterarno ustvarjalnostjo, saj je v podlistku objavil več literarnih del, redno pa je objavljal tudi feljtone. Podlistek obeh goriških časo- pisov je torej doslej še nepoznan oziroma neraziskan del Pennovega (pol)literarnega ustvarjanja. Na prvem mestu je treba omeniti njegova literar- na dela iz tega obdobja, med katerimi po obsežnosti izstopa zgodovinski roman Der slavische Bauernkönig [Slovanski kmečki kralj], ki je začel izhajati že 5. sep- tembra 1867 v podlistku Goriškega tednika.81 Roman, ki obravnava dogodke iz slovensko-hrvaškega kmeč- kega upora leta 1573, naslov pa se nanaša na Ilijo Gregoriča (okoli 1523–1574), ima zanimivo ozadje. Delo je namreč prozna predelava drame, ki jo je Penn napisal spomladi istega leta v nemščini ter jo nato s pomočjo gimnazijca Jožefa Hitija prevedel v slo- venščino. Dramo Ilija Gregorič, kmečki kralj je poleti 1867 poslal odboru slovenskega Dramatičnega dru- štva v Ljubljani, ki pa se ni odločilo za tisk. Ko so Novice septembra objavile, da je izšla prva slovenska tragedija, in sicer Samo, prvi slovenski kralj, izpod pe- resa Franca Remca (1846–1917),82 Penn pa od Dra- 79 Več o tem gl. Hladnik, Feljton/Podlistek; gl. tudi Kmecl, Mala literarna teorija, str. 304–306. 80 Leopold von Sacher-Masoch je avstrijsko literarno publiko v šestdesetih letih 19. stoletja šokiral s tematizacijo nekonven- cionalnih odnosov med spoloma. Prav na podlagi njegovega literarnega ustvarjanja je psihiater Richard von Krafft-Ebing (1840–1902) skoval danes splošno razširjeni izraz »mazohi- zem«. 81 Roman je izhajal v nadaljevanjih v naslednjih številkah: Gör- zer Wochenblatt, 5. 9. 1867; 12. 9. 1867; 19. 9. 1867; 26. 9. 1867; 3. 10. 1867; 10. 10. 1867; 17. 10. 1867; 24. 10. 1867; 31. 10. 1867; 7. 11. 1867; 14. 11. 1867; 21. 11. 1867; 28. 11. 1867; 12. 12. 1867; 19. 12. 1867. 82 O Remčevi tragediji gl. Černe, Nastanek in razvoj, str. 7–13. 100 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 matičnega društva očitno še ni dobil odgovora, se je v začetku novembra 1867 odločil v Ljubljano poslati pismo, v katerem je zahteval objavo in honorar, češ da Ilija Gregorič ni prevod, temveč »erste slovenische Ori- ginaltragödie«: »Moja drama Ilija Gregorič ni prevod, ampak izvirno delo, ker sem ga zasnoval v slovenščini, čeprav pomanjkljivi, kasneje pa le dal dobrim Slovencem v korekturo, kar lahko dokažem.«83 Društvo je dalo na Pennovo pismo pripraviti odgovor, ki ga je napisal Fran Levstik. V ostrem pismu je Levstik s skliceva- njem na številna mesta, iz katerih je razvidno, da je drama (slab) prevod nemškega izvirnika, zavrnil Pen- nove trditve o originalnosti tragedije in obračunal z njeno literarno vrednostjo. Opozoril je tudi, da Ilija Gregorič v skorajda nespremenjeni obliki že izhaja v Görzer Wochenblatt.84 Glede na številne neustrezne primere rabe slovenščine, ki jih je izpostavil Levstik, moramo pritrditi njegovi oceni dela, čeprav je v svoji ostrini morda prestopil mejo dobrega okusa. Vseka- kor epizoda potrjuje oceno Heinricha Penna kot ne posebno skrupuloznega literarnega ustvarjalca, ki je želel svoja dela predvsem kar najbolje unovčiti, pri čemer se je vsaj nekajkrat posluževal tudi zavestnih pretiravanj ali celo laži.85 Ne glede na moralne pomanjkljivosti Pennovega značaja je bila njegova literarna produkcija obsežna. Že v 17. številki Görzer Zeitunga je Slovanskemu kmeč- kemu kralju sledil krajši kriminalni roman Flecken im Wappen s podnaslovom Roman aus den Geheimnißen von Triest,86 kasneje pa je izhajala še daljša novela Ein Justizmord. Novelle nach einer wahren Begebenheit.87 V Goriškem časniku je objavil tudi dve pesmi, v katerih je obravnaval aktualne dogodke. Pesnitev Maximi- lians Meerfahrt je nastala v začetku januarja 1868 kot počastitev ob vrnitvi trupla nesojenega mehiškega cesarja Maksimilijana (1832–1867), mlajšega brata Franca Jožefa, ki so ga junija 1867 ustrelili mehiški republikanci.88 Druga pesem v obliki hvalnice cesar- 83 »Mein Stück Ilija Gregorič ist keine Übersetzung, sondern ein Originalstück, denn ich habe selbes slovenisch, wenn auch man- gelhaft, so doch immer slovenish concipirt, und später nur guten Slovenen zur Correctur übergeben, welches ich beweisen kann.« (Levstikovi zbrani spisi IV, str. 247). 84 Prav tam, str. 247–285; gl. tudi Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298. 85 O ne najbolj moralno pokončnem Pennovem značaju priča tudi dejstvo, da je moral leta 1892 zapustiti uredniško mesto pri časopisu Brünner Morgenpost, ko je prišlo na dan, da je za ugodne kritike sprejemal podkupnine gledaliških igralcev ( Jäger-Sunstenau, Aus dem Nachlaß, str. 162). 86 Görzer Zeitung, 28. 2. 1868; 3. 3. 1868; 6. 3. 1868; 10. 3. 1868; 13. 3. 1868; 17. 3. 1868; 20. 3. 1868; 24. 3. 1868; 27. 3. 1868; 31. 3. 1868; 3. 4. 1868; 7. 4. 1868; 10. 4. 1868; 14. 4. 1868; 17. 4. 1868. 87 Görzer Zeitung, 11. 12. 1868; 15. 12. 1868; 18. 12. 1868; 22. 12. 1868; 24. 12. 1868; 29. 12. 1868; 1. 1. 1869; 15. 1. 1869; 19. 1. 1869; 22. 1. 1869; 2. 2. 1869; 5. 2. 1869; 9. 2. 1869. 88 Iz pesmi je ponovno razviden Pennov antiklerikalizem, saj je krivdo za neuspeh Maksimilijanovega mehiškega podviga pripisal reakcionarni duhovščini (Görzer Zeitung, 7. 1. 1868, nepag.). ski družini pa je bila objavljena ob rojstvu prince- se Marije Valerije (1868–1924), najmlajše cesarjeve hčerke, 22. aprila 1868.89 Pomembnejši kot objavljena literarna dela, od katerih nobeno ne presega ravni trivialne literature, so Pennovi feljtoni oziroma kozerije, v katerih je na lahkoten način obravnaval najrazličnejše dogodke iz družbenega življenja na Goriškem. Večina teh spi- sov je izšla pod skupnim naslovom Görzer Causerie- en, nekateri pa tudi pod drugimi naslovi, ki se na- vezujejo na konkreten čas nastanka oziroma vsebino prispevka. 31. oktobra 1867 je tako izšel članek z naslovom Allerseelen,90 ob novem letu pa prispevek Am Silvester=Abends.91 V svojih kozerijah je Penn na kramljajoč način opisoval vtise in dogodke iz kultur- nega in družbenega življenja v Gorici. Večina član- kov v seriji Goriške kozerije se osredotoča na zabavno prigodo iz Gorice in njene okolice. Penn je tako opi- soval jesensko vreme in mestno mrtvilo v tem letnem času, zabavne prepire zakoncev,92 ljubezenske prigo- de mladeniča, ki se je zapletel v razmerje z dvema damama,93 in komedijo zmešnjav, ko je ljubezensko pismo prišlo v napačne roke,94 pozimi pa se je spomi- njal svojih družinskih praznikov ter prejemanja da- ril.95 V pustnem času so se njegovi prispevki dotikali predvsem številnih plesov v Gorici; prešerno vzdušje se je lahko hitro prelevilo v dvoboj med snubcema iste dame.96 Večina prispevkov obravnava sprošče- no vzdušje v mestu, opisuje dobro obiskane plese v maskah ter nudi kotiček razmišljanjem o tem, da je vsega lepega enkrat konec.97 Spomladi naletimo na Pennova razmišljanja o pomladnem prebujenju, le- poti goriških dam ter vrtnih zabavah.98 Pisal je tudi o naravni lepoti gozda Panovec v bližini Gorice, kamor je rad zahajal.99 Kot posebno zanimiv del Pennovega feljtoni- stičnega ustvarjanja je vredno izpostaviti prispevka z naslovom Tagebuchblätter, ki dodatno osvetljujeta njegov položaj v tedanjem nemškem literarnem mi- ljeju. V zapisih je Penn namreč opisal svoja srečanja ter sodelovanje z dramatikom Friedrichom Hebblom (1813–1863) in pisateljem Adalbertom Stifterjem (1805–1868), ki še danes sodita v nesporni nemški literarni kanon. Glede na njegove opise je jasno, da se je Penn vsaj v mladih letih družil z vrhunskimi ustvarjalci, ki so ga očitno cenili. S Hebblom se je prvič srečal v začetku marca 1863 na Dunaju, ko je 89 Pesem sicer ni bila objavljena »pod črto«, temveč namesto uvodnika (Görzer Zeitung, 24. 4. 1868, nepag.). 90 Görzer Wochenblatt, 31. 10. 1867, nepag. 91 Görzer Wochenblatt, 31. 12. 1867, nepag. 92 Görzer Wochenblatt, 12. 9. 1867, nepag. 93 Görzer Wochenblatt, 19. 9. 1867, nepag. 94 Görzer Wochenblatt, 3. 10. 1867, nepag. 95 Görzer Wochenblatt, 12. 12. 1867, nepag. 96 Görzer Zeitung, 28. 1. 1868, nepag. 97 Görzer Zeitung, 25. 2. 1868, nepag. 98 Görzer Zeitung, 19. 5. 1868, nepag. 99 Görzer Zeitung, 28. 4. 1868, nepag. 101 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 študentsko društvo Libertas priredilo veliko prosla- vo ob dramatikovem 50. rojstnem dnevu. Penn je bil eden izmed govornikov, ki so pozdravili častnega gosta. V pozdrav mu je deklamiral svojo pesem, ki je nekoliko pozneje z nekaj popravki pod naslovom Erinnerung an Friedrich Hebbel izšla v njegovi pesni- ški zbirki Blätter aus der Zeit. Dramatika je Pennova poezija očitno močno ganila, saj naj bi prihitel do njega, ga objel ter se mu prisrčno zahvalil. Po tem prvem srečanju sta vzpostavila redne stike, tako da Penn ponosno poroča, da je Hebbel z zanimanjem in pohvalo pregledoval njegova literarna dela.100 Pod istim naslovom je izšel tudi opis srečanja s pisate- ljem Adalbertom Stifterjem. Spomini na Stifterja so bili objavljeni le nekaj dni po njegovem samomoru 28. januarja 1868, zato delujejo kot nekrolog. Z veli- kim avstrijskim pripovednikom se je Penn srečal leta 1863 med obiskom Linza, nato pa je z njim ohranil pisemski stik. Stifter je z literarnimi prispevki sode- loval tudi pri že omenjeni graški reviji Oesterreichische Gartenlaube. Penn v članku podaja tudi krajši Stifter- jev življenjepis, v zadnjem delu pa razmišljanje o po- menu njegovega literarnega opusa.101 Na tem mestu se postavlja vprašanje o vrednosti njegovih prispevkov v podlistku. Pennova literarna dela lahko brez dvoma označimo kot trivialno litera- turo, ki nima večje vrednosti. Nasprotno pa se v Gori- ških kozerijah Heinrich Penn kaže kot suveren pisec, ki dobro pozna pravila in zahteve žanra, v katerem ustvarja. Uspešno je namreč prevzel tipični kramlja- joči slog, značilen za feljtonistične prispevke tedanje- ga časa. Sklepamo lahko, da je goriška publika z za- nimanjem prebirala njegova lahkotna kramljanja ter se zabavala ob opisih družabnega življenja v Gorici. Spomini na Friedricha Hebbla in Adalberta Stifterja so zanimivi z literarnozgodovinskega stališča, poleg tega pa dodatno osvetljujejo Pennov položaj v kul- turno-umetniškem okolju druge polovice 19. stoletja. Kljub temu pa ne moremo reči, da se Penn v pri- spevkih v Goriškem tedniku in Goriškem časniku kaže kot resnično vrhunski feljtonist, ki bi znal (ali želel) družbi nastaviti ogledalo oziroma pikro opozoriti na družbene nepravilnosti, kar je odlikovalo najboljše feljtoniste 19. stoletja. Njegovi feljtonski prispevki nikoli ne presežejo ravni duhovitega in zabavnega kramljanja, katerega namen je bralca predvsem za- bavati. Sklep Pennova uredniška kariera v Gorici se je končala marca 1869, ko je Görzer Zeitung prenehal izhajati. Zanesljivih razlogov za prenehanje izhajanja žal (še) ne poznamo. Uprava časnika je 16. marca sicer izdala 100 Görzer Zeitung, 24. 1. 1868, nepag. 101 Görzer Zeitung, 4. 2. 1868, nepag. kratko obvestilo, vendar se v njem sklicuje le na ne- opredeljene »nepredvidljive razloge«.102 Ljubljanski nemški list Laibacher Tagblatt pa je poročal, da je do zatona časnika prišlo zaradi spora med urednikom Pennom ter lastnikom Karlom pl. Ritterjem.103 Ta razlog zato zaenkrat velja za najverjetnejšega, čeprav ga Penn v svojih spominih ne omenja. Poleg tega verjetno ni daleč od resnice ocena v glasilu goriške kmetijske družbe, ki je zapisalo, da se lahko »eksotič- na rastlina« v tujem okolju ohrani le z velikimi izdat- ki.104 Goriška nemška skupnost je bila kljub socialno ugodnemu položaju očitno premajhna, da bi lahko nemški časopis trajno obstal, o čemer pričajo tudi neuspešni poskusi oživitve lista Görzer Zeitung v letu 1872. Časnik je zaradi denarnih težav ugasnil že po približno enoletnem izhajanju.105 Kakorkoli že, konec Görzer Zeitunga je za Penna pomenil nadaljevanje »nomadskega« načina življenja. V prihodnjih letih je kot publicist in literat deloval v Trstu, Gradcu, na Dunaju in nato v Pešti. Iz Ogr- ske je Penna pot vodila na severno Češko, kjer je kot novinar deloval v mestecu Jablonec nad Nisou (nem. Gablonz), leta 1871 pa se je vrnil na Dunaj. Po letu 1878 se je za daljši čas ustalil v Brnu na Moravskem, kjer je urejal lista Mährisch-Schlesischer Correspondent in Brünner Morgenpost.106 Njegova uredniška kariera na Moravskem se je neslavno končala leta 1892, kot je že bilo omenjeno. Penn se je bil zato prisiljen vrniti na Dunaj, kjer je deloval kot svobodni književnik in sodelavec tiskovnega urada predsedstva ministrskega sveta. Na Dunaju je 14. oktobra 1918 tudi umrl.107 Za konec je smiselno omeniti, da se je Hein- rich Penn vse do pozne starosti ukvarjal s Prešernom, čigar pesmi je v prevodih pogosto javno deklamiral. Prav tako je ohranil stike s slovenskim prostorom, predvsem z literarnim zgodovinarjem Franom Vidi- cem (1872–1944). V Vidičevi nemški izdaji Prešer- novih Poezij, ki so izšle leta 1901 na Dunaju, je bilo tako objavljenih devet Pennovih prevodov. Iz Penno- ve korespondence z Vidicem je očitno, da je prvi vse do pozne starosti precej natančno spremljal dogaja- nje na Kranjskem108 in tako kljub primarni vpetosti v nemški kulturni prostor vse do smrti ostal povezan tudi s slovensko kulturo. 102 Obvestilo je priloženo zadnji številki Görzer Zeitunga, ki jo hrani Biblioteca Statale Isontina v Gorici. 103 Laibacher Tagblatt, 17. 3. 1869, nepag. 104 Poročilo omenja Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 233. 105 Kitzmüller, Görz 1500–1915, str. 30. 106 Penn, Fünfundzwanzigjahre, str. VII–VIII. 107 Lebensaft, Penn, Moritz Heinrich, str. 409. 108 Kidrič, Penn, Franc Henrik, str. 298. 102 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI PAK – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici PAK 667, Zbirka razglednic krajev WStLA – Wiener Stadt- und Landesarchiv WStLA, Biogr.-Genealog. Sammlung, 132/4 Heinrich Penn. ČASOPISI Görzer Wochenblatt, 1867. Görzer Zeitung, 1868, 1869. Laibacher Tagblatt, 1869. Novice, 1862, 1865. Slovenec, 1867. Triglav, 1865. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Batič, Matic: »Wir denken zwar deutsch, wir fühlen deutsch, werden es aber niemanden verargen, an- deren Sinnes zu sein«: Görzer Wochenblatt (1867) und Görzer Zeitung (1868–1869) = »Mislimo sicer nemško, čutimo nemško, a nikomur ne bomo zameri- li, če je drugačnega mišljenja«: Görzer Wochenblatt (1867) in Görzer Zeitung (1868–1869). Ljublja- na: Filozofska fakulteta, 2015 (tipkopis magistr- skega dela). Batič, Matic: Goriški Nemci in tabor v Šempasu. 150 let tabora v Vižmarjih (ur. Dragica Čeč). Ljublja- na: Slovenska matica, Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije, 2020, str. 139–161. Batič, Matic: Goriški Nemci ter njihova časnika Görzer Wochenblatt in Görzer Zeitung. Kole- dar za leto 2017 (ur. Marko Tavčar et al.). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2016, str. 111–119. Bled, Jean-Paul: Franc Jožef. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina – 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska za- ložba, Filozofska fakulteta, 2007. Colleoni, Aldo: I Ritter: una stirpe germanica con ra- mificazioni nell ’Impero austro-ungarico. Trieste: Goliardica, 2013. Czoernig, Karl von: Görz: Oesterreich`s Nizza. Wien: Wilhelm Braumüller, 1873. Černe, Miha: Nastanek in razvoj zgodovinske drame na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zgodo- vinska drama in narodni preporod. Ljubljana: Fi- lozofska fakulteta, 2017 (tipkopis diplomskega dela). Fabi, Lucio: Storia di Gorizia. Padova: Il Poligrafo; Gorizia: Edizioni della laguna, 1991. Ferrari, Liliana (ur.): Cultura tedesca nel Goriziano. Udine: Forum, 2009. Ferrari, Liliana: Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca. Storia d’Italia. Le regioni dall ’Unità a oggi. Il Friuli – Venezia Giu- lia I (ur. Roberto Finzi, Claudio Magris in Gio- vanni Miccoli). Torino: Giulio Einaudi, 2002, str. 313–375. Hanus, Valerie: Marsano Wilhelm Frh. von. Öster- reichisches Biographisches Lexikon 1815–1950. Band 6. Wien: Verlag der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften, 1975, str. 109. Hladnik, Miran: Feljton/Podlistek. Enciklopedija Slo- venije, 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, str. 95. Jäger-Sunstenau, Hanns: Aus dem Nachlaß des Li- teraten Heinrich Penn. Wiener Geschichtsblätter 29, 1974, št. 2, str. 162–168. Judson, Pieter: Exclusive Revolutionaries. Liberal Po- litics, Social Experience and National Identity in the Austrian Empire, 1848–1914. Ann Arbor: The University of Michigan Press, 1999. Kann, Robert A.: A History of the Habsburg Empi- re 1526–1918. Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press, 1980. Kidrič, France: Penn, Franc Henrik (Henrik Moric). Slovenski biografski leksikon. Zvezek 6. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1935, str. 296–298. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi412300/. Kitzmüller, Hans: Esperienze giornalistiche in lin- gua tedesca a Gorizia nella seconda metà dell’ot- tocento. Studi goriziani 69, 1989, št. 1, str. 45–56. Kitzmüller, Hans: Görz 1500–1915 – Ein vergessenes Kapitel altösterreichischer Dichtung. Eine Ausstel- lung im Foyer und im Tiefspeicher der Osterreichi- schen Nationalbibliothek, Wien, vom 3. Mai bis zum 10. Juni 1995. Klagenfurt: Carinthia, 1995. Kitzmüller, Hans: Osservazioni sulla produzione let- teraria in lingua tedesca a Gorizia. Studi goriziani 68, 1988, št. 2, str. 35–50. Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Ljubljana: Za- vod SR Slovenije za šolstvo, 1983. Krahwinkler, Harald: Die Landtage von Görz- -Gradisca und Istrien. Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Bd. VII/2 (ur. Helmut Rumpler in Peter Urbanitsch). Wien: Verlag der österreichi- schen Akademie der Wissenschaften, 2000, str. 1873–1918. Kralj, Franc: Czoernig baron Czernhausen, Carl st. (1804–1889). Primorski slovenski biografski leksi- kon: 3. snopič Bor–Čopič, 1. knjiga. Gorica: Gori- ška Mohorjeva družba, 1976. Lebensaft, Elisabeth: Penn, Moritz Heinrich. Öster- reichisches Biographisches Lexikon 1815–1950. Band 7. Wien: Verlag der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften, 1978, str. 409. 103 2021 MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 Levec, Frančišek (ur.): Levstikovi zbrani spisi. IV. zve- zek. Proza II. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1892. Marušič, Branko: Požar v mlinu v Stračicah, malem goriškem Manchestru. Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883 (ur. Janez Cvirn). Ljubljana: Nova revija, 2003, str. 209–210. Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Gori- ški muzej, 2005. Michler, Werner: Die »Deutschen in Krain«: Litera- risches Feld und nationaler Konflikt nach 1848. Zur Geschichte der österreichisch-slowenischen Lite- raturbeziehungen (ur. Andreas Brandtner in Wer- ner Michler). Wien: Turia und Kant, 1998, str. 193–218. Miladinović Zalaznik, Mira: Deutsch-slowenische li- terarische Wechselbeziehungen. 2, Leopold Kordesch und seine Zeit. Ljubljana: Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete, 2008. Patzelt, Herbert: Evangelisches Leben am Golf von Triest. Geschichte der evangelischen Gemeinde in Triest mit Abbazia, Görz, Fiume und Pola. Mün- chen: Evangelischer Presseverband für Bayern, 1999. Pavlin, Vojko: Coronini. Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izdaja (ur. Barbara Šterbenc Sve- tina et al.). Ljubljana: ZRC SAZU, 2013–. Penn, Heinrich: Der Untergang Metullums: Trauer- spiel in vier Aufzügen aus der Geschichte Krains. Laibach: samozaložba, 1866. Penn, Heinrich: Fünfundzwanzigjahre. Ein schlichter Rechenschaftsbericht über mein publicistisches und schriftstellerisches Wirken von 1860–1885. Brünn, Wien: samozaložba, 1885. Podbersič, Renato: Protestantizem na Goriškem. Mladika 56, 2013, št. 9, str. 9–11. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem: 19. in 20. stoletje. Del 3: Od Aljančičev do Žolgerjev. Ljubljana: Viharnik, 2017. Preinfalk, Miha: Vpliv francoskih vojn na plemstvo v habsburški monarhiji. Zgodovinske dimenzije Ilir- skih provinc (ur. Matija Godeša in Barbara Šter- benc Svetina). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 75–86. Rajšp, Vincenc: Oris protestantizma na Goriškem v 19. stoletju do prve svetovne vojne. Stati inu ob- stati. Revija za vprašanja protestantizma 14, 2018, str. 11–42. Ritter Freiherr von Záhony, Eugen: Chronik und Stammbaum der im Jahre 1829 in Österreich mit dem Prädikat »von Záhony« geadelten Familie Rit- ter aus Frankfurt a. M. Monastero bei Aquileja: Selbstverlag, 1914. Special-Orts-Repertorium vom Küstenlande. Reperto- rio speciale dei luoghi nel Litorale. Posebni krajevni imenik za Primorje. Wien: Alfred Hölder, 1885. Šašel Kos, Marjeta: Appian and Illyricum. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2005. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Tavano, Sergio: Karl von Czoernig da Vienna a Go- rizia (1850–1889). Karl Czoernig fra Italia e Au- stria. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1992, str. 79–140. Vocelka, Karl: Verfassung oder Konkordat? Der pub- lizistische und politische Kampf der österreichischen Liberalen um die Religiongesetze des Jahres 1868. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1978. Wurzbach, Constantin von: Penn, Heinrich. Bio- graphisches Lexikon des Kaiserthums Österreich. Band 21. Wien: K. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1870, str. 454–455. Žigon, Tanja: Deutschsprachige Presse in Slowenien (1707–1945). 3. Teil: Deutschsprachige Presse in der Untersteiermark, in Kärnten, in Görz und in Triest. Berichte und Forschungen. Jahrbuch des Bun- desinstituts für Kultur und Geschichte der Deutschen im östlichen Europa. München: Oldenburg, 2005, str. 155–214. Žigon, Tanja: Heinrich Moritz Penns Stück Der Un- tergang Metullums: ein Beitrag zur deutschspra- chige Literatur in Krain. Spiegelungen: Zeitschrift für deutsche Kultur und Geschichte Südosteuropas 56, 2007, št. 2, str. 158–169. Žigon, Tanja: Nemški časnik za slovenske interese – Triglav (1865–1870). Ljubljana: Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, 2004. Žigon, Tanja: Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Pavla pl. Radicsa. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2009. S U M M A R Y »Paradies am Isonzo«. The work of Heinrich Moritz Penn (1838–1918) in Gorizia The article discusses the life and career of the literary author, journalist and actor Heinrich Moritz Penn, with a particular focus on his life in Gorizia, where he edited the German newspapers Görzer Wochenblatt and Görzer Zeitung between the autumn of 1867 and the spring of 1869. Penn’s editorship of the Gorizia newspapers is placed in a wider histori- cal framework by describing his life until then on the one hand and the existing conditions in Gorizia, es- pecially regarding the local German community, on 104 2021MATIC BATIČ: »PARADIES AM ISONZO«, 89–104 the other. In this way, the article sheds new light on the less known period of Penn’s creative production, as his work in Gorizia has to date not been subject to any comprehensive scientific study. Penn came to Gorizia on the invitation of the local industrialist Karl von Ritter, a member of an influential German family Ritter-Záhony, which set the foundations of the Gorizia industry in the first half of the nineteenth century. The Ritter family was also one of the pillars of the German community in Gorizia. The Görzer Wochenblatt and Görzer Zeitung were one of the most important expressions of the Gorizia Germans’ cultural activities, in which Hein- rich Penn played a decisive role. During the time of his editorship, the Görzer Wochenblatt was given a de- sign and content renovation and in 1868 started to circulate twice a week under the title Görzer Zeitung. The political orientation of both newspapers also of- fers an important insight into Penn’s political beliefs which largely resonated with the contemporary po- litical demands of German liberalism in the Habs- burg Monarchy. The analysis of both newspapers has revealed that Penn as editor devoted much attention to pressing political issues and often descended into polemics. His editorial orientation deviated more decisively from the liberal consensus among the then German bourgeoisie only with regard to the attitude towards the Slovenes and their political demands. Penn was also a prolific literary author in Gorizia, and most of his contributions from that period were published in the supplements of both the above- mentioned newspapers. His production can be divid- ed into literary works, the most comprehensive being the novel Der slavische Bauernkönig, and feuilletons in the strict sense of the term, in which he humor- ously discussed the then social conditions in Gorizia. The feuilletons were published under the common title Görzer Causerieen. Although Penn proved him- self a versed author that mastered the rules of his chosen genre, his contributions never evolved into social critique, characteristic of the finest writers of feuilletons. 105 2021 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 929Jabornegg M. 913(23):58(234.323.61) Prejeto: 23. 4. 2020 Marija Mojca Peternel doc. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: mojca.peternel@guest.arnes.si Baron Markus Jabornegg: (ne)znan koroški obraz IZVLEČEK Prispevek predstavlja barona Markusa Jabornegga z Javornika in Modrinje vasi (1837–1910), aktivnega člana koroške družbe v drugi polovici 19. stoletja, ki je bil znan tudi zunaj deželnih meja. Njegova dediščina je bogata in obsega tako dosežke z botaničnega področja kot prispevke iz planinskega sveta, zlasti Karavank. Prav slednje in po vsej verjetnosti tudi njegovi predniki ga povezujejo z današnjim slovenskim prostorom. KLJUČNE BESEDE baron Markus Jabornegg, 19. stoletje, Koroška, časopisi, planinski svet, botanika ABSTRACT BARON MARKUS JABORNEGG: AN (UN)KNOWN CARINTHIAN FACE The article presents Baron Markus Jabornegg of Javornik and Modrinja vas (von Gamsenegg und Möderndorf ) (1837–1910), a highly active member of the Carinthian society in the second half of the nineteenth century, whose reputation transcended the provincial boundaries. His abundant legacy encompasses both his accomplishments in botany and contributions on the mountain world, especially the Karawanks. The said mountain range and most pro- bably also his ancestors link him to the territory of present-day Slovenia. KEY WORDS Baron Markus Jabornegg, nineteenth century, Carinthia, newspapers, mountain world, botany 106 2021MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 Uvod V eni od prejšnjih številk Kronike smo v prispev- ku o prvih planinskih vodnikih na Slovenskem poleg kratke vsebinske analize naredili krajši oris njihovih avtorjev.1 Tokratni prispevek podrobneje predstavlja enega od njih, in sicer barona Markusa Jabornegga (1837–1910),2 ne nazadnje tudi zato, ker je leta 2020 minilo natanko 110 let od njegove smrti. Razlog za pisanje pričujočega prispevka pa ni zgolj ta okrogla obletnica, ampak predvsem baronova pestra zapušči- na. Markus Jabornegg je bil namreč v drugi polovici 19. stoletja izredno aktiven član takratnega družbe- nega življenja na Koroškem. Rezultati njegovih ak- tivnosti, prizadevanj in raziskovalnega dela so danes ne le prisotni, marveč v strokovnih krogih še vedno veljavni. V predmestju rodnega Celovca, v bližini far- ne cerkve sv. Heme, nanj spominja ulica, poimenova- na po njem. Izvor priimka Jabornegg Markus Jabornegg je bil koroški baron, čigar pri- imek je skoraj gotovo izšel iz slovenskega Javornika.3 Pisanje nelatinskih lastnih imen v starih matičnih knjigah (do jožefinske dobe) se je pogosto težko prilagodilo latinski dikciji, pri zapisih pa je mogoče opaziti tudi svojevoljnost pri pisavi. Priimke so ohra- nili in beležili tako, kakor so jih našli ali, bolje rečeno, slišali med ljudmi, zapise je nemalokdaj vodilo uho, merilo pa je bil posluh. Poskuse prilagoditve latinski pisavi najdemo zlasti pri črkah c, k, s in z; č, š in ž ter b, p, v, w; g in k.4 Tako je iz Obad lahko postal Owath, iz Borovnik Borounig, Warounig ali Waro- nig, iz Bukovnik Wako(u)nig itd.5 V 18. stoletju so se s predpisano nemščino v ma- tičnih knjigah pojavile »tudi zavite in zasukane gotske 1 Peternel, Planinski vodniki, str. 227–240. 2 Osnovne informacije o življenju koroškega barona smo čr- pali iz Avstrijskega biografskega leksikona, podrobnosti pa iz obsežnega članka v Carinthii. Avtor zapisa je bil botanik in zgodovinar Hans Sabidussi (1864–1941), ki je Jabornegga nasledil na mestu urednika omenjene publikacije (Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 97–114). 3 Heinz Dieter Pohl v prispevku Slowenische Namen und Wörter aus Kals in Osttirol (Merkujev zbornik, str. 308–309) ime izpeljuje iz javorja: »Arnig (alt árnik(h)], urkundli- ch 1288 Abernig, 1307 Awernichk, 1501 Ernigkh u. Er- nickhen): altslowenisch *avornik (< slawisch *avorьnikъ), ursprünglich wohl Hofname, etwa ‘Ahorner’ zu slawisch (j)- avorъ, slowenisch javor ‘Ahorn’. Dieser Name ist der einzige, bei dem die Ausgangsform *avor so stark reduziert erscheint, über arn- > ān-, sonst haben wir im Deutschen Formen wie Auernig (Oberkärnten) oder Jauernigg (Steiermark).« O etimologiji krajevnih imen glej tudi delo istega avtorja: Slawische und slowenische (alpenslawische) Ortsnamen in Österreich (http://wwwg.uni-klu.ac.at/spw/oenf/name1.htm (14. 4. 2020)). 4 Goričar, Doneski, str. 6–87. O priimkih gl. tudi Bezlaj, Zača- sni slovar, str. 228–229. 5 Prav tam, str. 114. črke, ki jih je včasih prav težko brati«.6 Kot v nadaljeva- nju prispevka o zapisovanju rodbinskih priimkov še ugotavlja Maks Goričar, je bilo beleženje slovenskih priimkov v matičnih knjigah v zgodnjem obdobju, torej v latinskem jeziku, točnejše oziroma slovenščini bolj prilagojeno kot pozneje.7 Na Slovenskem rodbinsko ime Javornik tudi da- nes ni tako redko, saj je po pogostosti na 141. mestu, statistična regija, kjer se pojavlja najpogosteje, pa je Koroška.8 Rodbina Jabornigg je bila na območju jugovzho- dne Koroške in Štajerske znana že pred letom 1500 in je okoli leta 1525 že posedovala znatno posestvo. Plemiški naziv so njeni pripadniki očitno pridobili že pred letom 1574, saj se v fevdnem pismu s 26. junija tega leta oče družine naslavlja z »edle veste Maximi- lian Jabornickh von Gambsneck«.9 Različne oblike priimka Javornik je v naslednjem stoletju mogoče najti v kupoprodajnih pogodbah. Da bi se te lahko nanašale na »našo« družino, kaže na- vedba priimka Jäwohrnigk10 v pogodbi iz leta 1642, ki je tri leta pozneje dobil obliko Jabornigkh11 in leta 1684 Jabornegg.12 Moški del potomcev se je večinoma posvečal vo- jaški službi.13 To med drugim dokazuje imenik aktiv- nih vojakov ob prihodu cesarja Leopolda I. (1640– 1705) v Celovec, v katerem najdemo ime »Herr von Jabornekh von Gamsenegg«.14 Prav aktivnosti na voja- škem področju so bile razlog za pridobitev baronske- ga naziva leta 1667.15 Kot v spominih na svojega vzornika piše Hans Sa- bidussi, je Markus Jabornegg v uradnem imenu poleg baronstva imel še dva koroška kraja oziroma grado- va, ki so ju nekoč Jaborneggi imeli v lasti – Javornik (Gamsenegg) in Modrinjo vas (Möderndorf ). V času 6 Prav tam, str. 83. 7 Prav tam, str. 83–84. 8 https://www.stat.si/ImenaRojstva/#/names?lastname= Javornik (9. 11. 2020). 9 Hildebrandt, Der Kärntner Adel, str. 83; Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 98. 10 Kupoprodajna pogodba lastnika dvorca Črneče za posest bli- zu Slovenj Gradca, v kateri je omenjen Janez Jakob Javornik (Hannss Jacob Jäwohrnigkh) kot lastnik travnika, ki meji na to posest, in hkrati kot podpisnik te pogodbe (http://www. siranet.si/detail.aspx?ID=554899 (13. 4. 2020)). 11 Kupoprodajna pogodba v kraju Legen pri Slovenj Gradcu, s katero Janez Jakob Javornik z Javornika in Doba (Jabor- nigkh zum Gambsenegg und Aich) od Janeza Davida Leysser- ja z Legna in Valdeka kupi hube pri Kotljah (https://www. monasterium.net/mom/AT-KLA/AUR/AT-KLA_418-B- -A_4106_St/charter?q=jabornegg (13. 4. 2020)). 12 Kupoprodajna pogodba iz leta 1684, s katero Janez Jurij Jabornegg prodaja gradič Dob (pri Ravnah) (https://www. monasterium.net/mom/AT-KLA/AUR/AT-KLA_418-B- -A_4123_St/charter?q=jabornegg (11. 11. 2020)). O tem gl. tudi Jakič, Gradovi, str. 112. 13 Frank, Standeserhebungen und Gnadenakte, 2, str. 256; Hilde- brandt, Der Kärntner Adel, str. 83–84. 14 Na seznamu je datum 20. september 1660 (Ottenfels, Land Carnerische Huldigung, str. 3). 15 Hildebrandt, Der Kärntner Adel, str. 84. 107 2021 MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 Markusa Jabornegga sta vas Javornik (Gamsenegg) in istoimenska graščina spadali v okrajno glavarstvo Velikovec in sodni okraj Pliberk.16 V vasi je bilo leta 1890 15 hiš, v katerih je živelo 131 ljudi. V skupno število je bilo zajetih tudi 39 prebivalcev petih hiš, ki so spadale h gradu. Od 170 tam živečih ljudi jih je po zapisanih podatkih kar 141 govorilo slovensko in le 26 nemško. Zanimivo, da je med njimi živel en evan- geličan, ostali prebivalci so bili katoličani.17 Drugo ime v naslovu je Modrinja vas (Möderndorf ), ki je spadala v okrajno glavarstvo Celovec-okolica. Vas je po podatkih imenika za Koroško iz leta 1890 štela 10 hiš in 53 prebivalcev katoliške vere, od katerih pa glede na zapis nihče ni govoril slovensko.18 16 Special Orts-Repertorium von Kärnten, str. 78. O gradu gl. tudi Jakič, Gradovi, str. 112. 17 Prav tam. 18 Special Orts-Repertorium von Kärnten, str. 24. O gradu gl. tudi Ginhart in Bacher, Kärnten, str. 412. Življenje Markusa Jabornegga Na katere vire se je Sabidussi, Jaborneggov uče- nec in naslednik njegovih številnih funkcij, opiral pri pisanju življenjepisa svojega učitelja, ni znano. Ma- tična knjiga za faro v severnem delu mesta, Celovec - St. Egid, razkrije, da se je Markus rodil v Celovcu 17. marca 1837 in ob krstu dobil še ime Joseph.19 Oče, tudi Markus, je bil deželni uradnik, mati Johan- na Nepomucena, roj. Detela, pa je bila hči celovškega uradnika (kanclista).20 Verjetno gre za Jožefa Detelo, ki je v seznamu darovalcev knjig knjižnici Zgodo- vinskega društva za Koroško označen kot stanovski uradnik.21 Morda se je mladi Markus za botaniko 19 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 98; gl. tudi https://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/kla- genfurt-st-egid/K15_014-1/?pg=91 (10. 11. 2020). 20 Provinzial-Handbuch, str. 161. 21 Carinthia 2, 1847, str. 98–99, »Wirken des historischen Ve- reins für Kärnten«. Grb baronov Jabornegg (Hildebrandt, Der Kärntner Adel, Taf. 7) 108 2021MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 navdušil prav pri dedu po materini strani, kajti ena izmed darovanih knjig je bila biografija še danes pri- znanega avstrijskega botanika in mineraloga, jezuita barona Franza Xaverja Wulfna (1728–1805). Markusu so po tradiciji namenili vojaško službo, saj se je po končani osnovni šoli in gimnaziji v Celov- cu vpisal na dunajski Theresianum, na tradicionalno vojaško izobraževalno ustanovo, ki so jo obiskovale številne slavne osebnosti, od katerih naj omenimo zgolj Jožefa Radetzkega (1766–1858) in Josipa Je- lačića (1801–1859).22 Kljub vojaški naravi akade- mije se je Jabornegg prav tam navdušil za botaniko, za kar je bil zaslužen tamkajšnji diakon Karl Mürle. Kadet Jabornegg je bil septembra 1853 dodeljen 22. pehotnemu regimentu grofa Franza von Wimpffe- na v Bratislavi, pod poveljstvo konjeniškega stotnika Wilhelma Augusta Schnellerja (1807–1886), ki je bil tudi ljubiteljski botanik.23 V času krimske vojne (1853–1856) je služil na območju Karpatov, zatem pa ga je vojaška pot vodila v Galicijo in nato ponovno na Ogrsko, kjer se je osebno spoznal in spoprijateljil z znanim madžarskim floristom in zbirateljem Aure- lijem Wilhelmom Scherfelom (1835–1895), ki je kot lekarnar deloval v kraju Veľká na današnjem Slova- škem.24 V Prešovu (današnja Slovaška) je Jabornegg leta 1855 spoznal znanega madžarskega profesorja Friedricha Hazslinskya (1818–1896) in imel tudi si- cer stike s številnimi botaniki tistega časa. V istem letu je zbolel za tifusom. Po dolgem okrevanju, med 22 Guglia, Das Theresianum in Wien. 23 https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_S/Schneller_Au- gust_1807_1886.xml (1. 4. 2020). 24 https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_S/Scherfel_Aure- lius-Wilhelm_1835_1895.xml (1. 4. 2020). katerim je obiskoval tudi svet Karavank, so ga ponov- no vpoklicali v vojaško službo, tokrat v Gradec. Tam se je srečal z majorjem Josefom Aichingerjem pl. Aichenhaynom (1789–1870), avtorjem dunajskega botaničnega vodnika, in z vitezom Josefom Claudiu- som Pittonijem pl. Dannenfeldtom (1797–1878), ki je bil član prvega predsedstva prirodoslovnega muze- ja v Celovcu.25 Znano je, da se je Jabornegg na vseh vojaških pohodih precej zanimal za rastlinski svet, preučeval tamkajšnjo naravo in zbiral rastline.26 Glede na težke razmere v vojski in glede na njego- vo šibko zdravje se je, tudi na prigovarjanje nadreje- nih, moral sprijazniti z opustitvijo vojaškega poklica. S 1. januarjem 1859 je tako stopil v službo pri koro- škem Uradu za izdajo in sprejem uradne pošte (Stän- dische Expedits- und Registratursdirektion) v Celovcu.27 V zakonu s Pio Leopold, hčerko prokurista tovar- ne J. Rainer,28 so se mu rodili štirje otroci, za katere je po ženini smrti leta 1895 v hiši št. 30 na Starem trgu v Celovcu skrbel sam.29 V Jaborneggovem sicer precej uspešnem življenju se je zgodilo tudi nekaj ža- lostnih dogodkov, med katerimi je gotovo na prvem mestu očetova smrt leta 1870.30 25 Drescher, Splitter, str. 53. 26 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 102. 27 Prav tam, str. 99–100. 28 Gre za podjetje, ki ga je leta 1811 ustanovil trgovec Johann Rainer (1782–1859) (Kärntens gewerbliche Wirtschaft, str. 233; gl. tudi Katalog der allgemeinen deutschen Industrie-Aus- stellung zu München im Jahre 1854, str. 133). 29 https://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/kla- genfurt-st-egid/K15_078-1/?pg=119 (5. 4. 2020); Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 105; Kärntner Zeitung, 11. 7. 1895, str. 625. 30 Klagenfurter Zeitung, 28. 10. 1870, str. 1618. Dvorec Javornik (Valvasor, Topographia Archiducatus Carinthiae modernae, str. 83). 109 2021 MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 Leta 1905 se je Jabornegg sicer upokojil, je pa delo pomožnega nižjega konceptnega uradnika op- ravljal do leta 1909,31 kar je bil razlog za prispevek v delavskem časopisu Arbeiterwille. Med vsemi časo- pisnimi novicami o Jaborneggu je bil to edini ne- gativni zapis o njem. Neznani pisec mu je namreč očital, da kljub visoki pokojnini (5800 kron), ki jo dobiva že dve leti, ne more opustiti služenja deželi, ki mu za to delo mesečno plačuje še dodatnih 150 kron. Razloga, zakaj Jabornegg ne preneha s službovanjem, ne gre iskati v denarni stiski, ampak v bojazni, da de- lovanje deželne vlade brez njega ne bi bilo več kvali- tetno. Jaborneggu je pisec članka nadalje oponesel, da jemlje kruh iz ust številnim brezposelnim, saj bi 150 kron zagotovo bolj prišlo prav nekomu, ki nima stal- nega dotoka denarja. Avtor je baronu ironično sveto- val, naj morebitni strah pred brezdeljem, ki bi utegnil škodovati njegovemu duhovnemu razvoju, premaguje z delom na botaničnem področju. Zapis se izpoje v pozivu deželnemu predsedniku grofu Zenu Goëssu (1846–1911), ki bo zaradi svojega čuta za humanost in pravičnost to službo v prihodnje zagotovo dodelil komu drugemu.32 Ob zapisanem bi lahko domnevali, da se je Ja- bornegg zavedal pomena svojega dela in znanja, a je pri tem, morda tudi v (pre)veliki želji, da bi še naprej ostal aktiven član koroške družbe, malce pretiraval. Markus Jabornegg je bil po oceni svojega biografa premišljen, preudaren in zanesljiv, človek svobodne in prijazne besede, ki je v sili znala biti tudi osor- na. Odlikoval se je po načelni drži in je vedno znal utemeljiti svoje mnenje. Zdrav osebni duh ga je ob- varoval pred servilnostjo in pretiranim sklepanjem prijateljstev. Imel je občutek za praktičnost ter smisel za lepoto, dobroto in plemenitost. Znal je biti razu- mevajoč, ustrežljiv, prijeten in pripravljen pomagati na vsakem koraku.33 6. maja 1910 ga je premagala bolezen.34 Pogreb je bil tri dni pozneje na pokopališču v Trnji vasi (Anna- bichl), in sicer v vlažnem, pustem vremenu ob prisot- nosti številnih žalujočih iz vseh družbenih slojev.35 Večina društev in zvez je ob Jaborneggovi smrti pri- redila spominsko slovesnost, turistično društvo deni- mo v gostišču v Špitalu ob Dravi.36 Njegova smrt je odmevala v dunajskih37 in šte- vilnih koroških38 časopisih, kjer je bilo nekaj mese- 31 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 108. 32 Arbeiterwille, 22. 9. 1907, str. 11, »Klagenfurt«. 33 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 111. 34 https://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/kla- genfurt-st-egid/K15_078-1/?pg=119 (10. 11. 2020). 35 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 109. 36 Kärntner Tagblatt, 11. 5. 1910, str. 3; Freie Stimmen, 9. 5. 1910, naslovnica. 37 Wiener Salonblatt, 14. 5. 1910, str. 17; Wiener Landwirtschaft- liche Zeitung, 11. 5. 1910, str. 400; Fremdenverkehr, 15. 5. 1910, str. 11. 38 Freie Stimmen, 9. 5. 1910, naslovnica; Grazer Tagblatt, 7. 5. 1910, str. 18; Fremdenverkehr, 5. 5. 1910, str. 11; Kärntner Tag- blatt, 7. 5. 1910, str. 4; 8. 5. 1910, str. 5, 16; 11. 5. 1910, str. 3, 4. cev pozneje mogoče najti tudi zahvalo pokojnikovih otrok.39 Javno delovanje in znanstveno raziskovanje »Če se ozremo na rezultate botaničnega raziskovanja Koroške v drugi polovici iztekajočega se stoletja, vedno znova naletimo na tri osebe, ki so z njimi tesno pove- zane in so jih do določene mere zaznamovale: Zwan- ziger, Pacher, Jabornegg.«40 Te vrstice razkrivajo, da je Hans Sabidussi svojega vzornika postavil ob bok po- membnih koroških botanikov. Gustav Adolf Zwan- ziger (1837–1893) je sijajno poznavanje rastlinskega sveta povezoval z urejanjem Klagenfurter Zeitung,41 odkritja in spoznanja Davida Pacherja (1816–1902) pa so v strokovnih krogih cenjena še danes.42 Da je bil Jabornegg odličen, predvsem pa »temeljit pozna- valec Koroške in zaslužen turistični pisec«, je bilo znano tudi v osrednjem slovenskem prostoru.43 Jaborneggu Ljubljana ni bila neznana. Tod mimo ga je pot vo- dila v sklopu vojaške službe v petdesetih letih 19. stoletja,44 ponovno pa je mesto obiskal in v hotelu Slon prenočil leta 1877.45 Preučevanje rastlinskega sveta se je pri Jabor- neggu povezovalo z velikim zanimanjem za koro- ški planinski svet. Na njunem presečišču se je zna- šlo opazno družbeno angažiranje, saj je bil večkrat izžreban za porotnika.46 To je le ena od številnih funkcij, ki jih je opravljal, potem ko se je odpovedal vojaškemu življenju in si je zdravstveno popolnoma opomogel. Med drugim je bil vodja urada deželne vlade (Landes-Kanzleidirektor), predsednik koroške- ga vrtnarskega društva (Gartentenbau-Verein), častni predsednik deželnega muzeja Rudolfinuma, častni član koroške deželne turistične zveze (Landesver- band für Fremdenverkehr in Kärnten), dopisni član c. k. Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje kulturne dediščine (Zentralkomission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale) in vitez Franc Jožefovega reda.47 Vneto raziskovanje Koroške je povezoval z zbi- ranjem školjk, polžev, metuljev, hroščev, mineralov in podobnega, kar ga je povezovalo s celovškimi floristi, kot sta bila Friedrich Kokeil (1802–1865) in pater Rainer Graf. Leta 1863 je že postal član celovškega Prirodoslovnega deželnega muzeja (Das naturhistori- 39 Klagenfurter Zeitung, 28. 10. 1870, str. 1618. 40 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 97. 41 https://data.onb.ac.at/nlv_lex/perslex/XZ/Zwanziger_Gu- stav_Adolf.htm (8. 4. 2020). 42 https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_P/Pacher_Da- vid_1816_1902.xml (8. 4. 2020). 43 Laibacher Zeitung, 7. 7. 1876, str. 3. 44 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 102. 45 Laibacher Tagblatt, 3. 9. 1877, str. 4. 46 Freie Stimmen, 28. 7. 1886, str. 2; Kärntner Zeitung, 12. 12. 1895, str. 4. 47 Kärntner Tagblatt, 7. 5. 1910, str. 4; Fremdenverkehr, 5. 5. 1910, str. 11. 110 2021MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 sche Landesmuseum), katerega finančna podpora mu je omogočila potovanje v Dalmacijo. Leta 1901 je postal predsednik omenjenega muzeja, funkcijo pa je zaradi bolezni opustil šele tik pred smrtjo.48 Za pu- blikacijo Carinthia 2 je napisal kar nekaj prispevkov in bil tudi njen urednik.49 Leta 1870 je v omenjenem celovškem muzeju začel z javnimi predavanji s po- dročja botanike, ki so vzbudila odmev v tamkajšnjih časopisih.50 Dediščina njegove ljubezni do rastlinskega sveta, predvsem do novoodkritih rastlin, se je ohranila v nji- hovih imenih – tako na primer v Achillei Jaborneggii Halacsy, vrsti pelina, ki jo je odkril leta 1873 v bližini Heiligenbluta, in v Violi Jaborneggii Kliek, vijolici, ki jo je odkril na južnem bregu Vrbskega jezera.51 Z rastlinskim svetom sta bila povezana njego- vo članstvo v Kmetijski družbi za celovško okrožje (Landwirtschaftlicher Gauverein Klagenfurt)52 ter že omenjena vloga predsednika Koroškega vrtnarskega društva, v okviru katerega je med drugim podeljeval spričevala najzaslužnejšim dijakom na botaničnem 48 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 97–110; Freie Stimmen, 18. 4. 1910, str. 4. 49 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 97–110. 50 Prav tam, str. 103; Klagenfurter Zeitung, 3. 3. 1870, str. 311. 51 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 110–111. 52 Süddeutsche Post, 27. 3. 1873, str. 2. področju.53 Julija 1872 je prevzel vodenje botanič- nega vrta v Celovcu, oktobra 1875 pa mesto učitelja na zimski šoli vrtnarskega društva, ki ga je obdržal do leta 1909. Njegova predavanja na kmetijski šoli (Ackerbauschule der k. k. Landwirtschaftsgesellschaft) so bila »jasna in vselej precej nazorna«.54 Omenjenim položajem je treba dodati funkcijo predsednika in pozneje častnega člana Deželne tu- ristične zveze (Landesverband Fremdenverkehr),55 ki jo je vodil do leta 1905,56 torej do leta, ko je bila v Ljubljani ustanovljena predhodnica današnje Turi- stične zveze Slovenije – Deželna zveza za pospeševa- nje prometa tujcev na Kranjskem. Vanjo so se vklju- čila vsa društva, zavodi in posamezniki, povezani s turizmom,57 tudi Slovensko planinsko društvo.58 Jabornegg je bil v turistični zvezi, tako kot v dru- gih društvih, izredno aktiven, a v svojih prizadevanjih pogosto osamljen. Prebivalci takratne Koroške se namreč še niso zavedali pomena turizma in mu zato pri delu niso pomagali.59 V okviru delovanja ome- 53 Kärntner Zeitung, 13. 9. 1903, str. 2; Sabidussi, Markus Frei- herr von Jabornegg, str. 97–110. 54 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 104–105. 55 Illustrierte Zeitung, 5. 5. 1901, str. 4. 56 Kärntner Zeitung, 13. 1. 1905, str. 5. 57 Bogataj in Janša Zorn, Turizem smo ljudje, str. 37. 58 Strojin, Gorništvo, str. 189. 59 Fremdenverkehr, 5. 5. 1910, str. 11. Markus baron Jabornegg (Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 98). 111 2021 MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 njenega društva so znana njegova prizadevanja za krepitev turizma na Koroškem in trud za izboljšanje železniške proge.60 Sadovi teh številnih prizadevanj in konkretnih akcij so se pokazali in bili cenjeni šele pozneje.61 Med funkcijami gre izpostaviti še Jaborneggovo predsedovanje Celovški podružnici Nemškega alpi- nističnega društva (Der deutsche und österreichische Al- penverein – DuÖAV).62 Njegovo zadnje odmevnejše dejanje na tem področju je bil slovesni nagovor ob odprtju koče Franz-Josef Höhe na območju Velike- ga Kleka (Großglockner), v bližini ledenika Pastirica (Pasterze). Celovška podružnica DuÖAV je organi- zirala dvodnevni izlet v to kočo v spomin na njen obisk s strani cesarja Franca Jožefa in njegove sopro- ge ter odprtje koče 17. avgusta 1876. Ob tej prilož- nosti je imel Jabornegg svečan govor. Slovesnosti, ki je trajala dva dni, so se udeležile tudi sekcije drugih planinskih društev.63 Jabornegg kot pisec Botanično področje Sledi Jaborneggove raziskovalne in znanstvene dejavnosti je mogoče najti v številnih pisnih prispev- kih, bodisi avtorskih ali soavtorskih. Botanična od- kritja in raziskave je objavljal v številnih časopisih64 ter v prispevkih v Carinthii 2.65 Oglejmo si prispevek, ki ga je Klagenfurter Zeitung objavil poleti 1907 in pod katerega se je avtor podpisal samo z začetnico J. Na poljuden način je opisal izlet v Karavanke juž- no od Podrožce, v bližino karavanškega predora. Po kratkem geografskem orisu območja je osrednji del prispevka namenil tamkajšnjemu rastju, ni pa pozabil pohvaliti prijaznega gostišča ob železniški postaji v Podrožci, kjer lahko turisti počakajo na vlak, ki jih bo odpeljal v Celovec.66 Jabornegg se pojavlja tudi kot soavtor samostoj- nih publikacij, predvsem v delu o koroški flori Flora von Kärnten, katerega prvi avtor je sicer Pacher ter je 60 Innnsbrucker Nachrichten, 23. 4. 1884, str. 6, »Der Gratzer Delegirtentag«. O delovanju društva gl. tudi Grazer Tagblatt, 20. 2. 1907, str. 7. 61 Fremdenverkehr, 5. 5. 1910, str. 11. 62 Süddeutsche Post, 24. 12. 1871, str. 602; Zeitschrift des deutschen und österreichischen Alpenvereins, 1880, str. 35 in 1881, str. 51, »Verzeichnis der Mitglieder«. 63 Kärntner Tagblatt, 8. 9. 1906, str. 5. 64 Naj navedemo le nekaj Jaborneggovih objav v celovškem časopisu: kot feljton v dveh nadaljevanjih Die Hederiche und Alpenrosen in unseren Alpen, Klagenfurter Zeitung, 22. 6. 1865, str. 561–562 in 23. 6. 1865, št. 142, naslovnica; Ein neuer Pflanzenbürger Kärntens (Epimedium alpinum), Klagenfurter Zeitung, 18. 6. 1886, str. 565. 65 Na primer Die Knautien der heimatlichen Flora, Carinthia, 1905, str. 101–106; Die Standorte der Wulfenia, Carinthia, 1884, str. 69–76; Interessante Pflanzenfunde in Kärnten, Ca- rinthia, 1878, str. 176 in 1879, str. 207–208. 66 J[abornegg]: Die Ardeschitzenklamm bei Rosenbach, Kla- genfurter Zeitung, 4. 6. 1907, št. 127, str. 1268–1269. med letoma 1881 in 1887 izhajalo v več delih. Delo je v strokovnih krogih še danes cenjeno.67 Samo v na- črtu pa je ostal drugi del, ki naj bi celostno prikazoval botanično geografijo Koroške, v celoti pa naj bi ga napisal Jabornegg.68 Znan je tudi Jaborneggov her- barij, ki ga je zapustil deželnemu muzeju. Po obsegu sicer ne presega Pacherjevega, je pa zaradi novood- kritih rastlin pomembnejši.69 Pacherju je Jabornegg posvetil obsežen članek, ki ga je prav tako objavila Carinthia.70 In končno je z deželnim muzejem v Celovcu po- vezano tudi Jaborneggovo zadnje večje delo, urejanje slavnostnega zbornika o deželnem naravoslovnem in zgodovinskem muzeju v Celovcu, ki je izšel leta 1898 ob 50. letnici njegovega obstoja.71 Planinsko področje Predvsem takratnim planincem (in sodobnim gornikom) je (bil) Jabornegg poznan kot avtor pla- ninskih vodnikov. Ti so vzbudili odmev po vsej monarhiji,72 kar dokazuje, da je bil znan tudi zunaj deželnih meja. V planinskih vodnikih se je pojavljal kot soavtor, predvsem kot pisec poglavij z botanično vsebino. Tak primer je poglavje o flori v Ziljski dolini, ki je izšlo v vodniku po tem območju.73 Znan pa je tudi kot samostojni avtor vodnikov, v katerih se je posvečal predvsem Koroški. Njej in njenemu glavnemu mestu Celovcu je v celoti namenil poseben vodnik Kärnten und Klagenfurt. V vodnikih je opise koroške narave in kraje pogosto povezoval z izleti v tamkajšnji pla- ninski svet.74 Skupaj z založnikom, knjigarnarjem in ravna- teljem Eduardom Gottliebom Amthorjem (1820– 1884) je leta 1873 napisal obsežen vodnik po Koro- škem s posebnim poudarkom na mejnih območjih.75 Njegova izdaja je odzvanjala v številnih časopisih po monarhiji.76 V novici osrednjega ljubljanskega časo- pisa je bilo denimo izpostavljeno, da je Koroška s tem 67 Österreichische Buchhändler-Correspondenz, 22. 4. 1882, str. 7; Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 105. 68 https://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_J/Jabornegg- -Gamsenegg-Moderndorf_Markus_1837_1910.xml (9. 4. 2020). 69 Sabidussi, Markus Freiherr von Jabornegg, str. 110. 70 Jabornegg, Monsignore, str. 93–98. 71 Jabornegg, Das naturhistorische Landesmuseum. 72 Naj izmed mnogih navedemo le nekaj časopisov, ki so objav- ljali novice o izdanih Jaborneggovih vodnikih: Oesterreichische Touristenzeitung, 15. 10. 1881, str. 84, Österreichische Buch- händler-Correspondenz, 24. 5. 1884, str. 6; Wiener Abendpost, Beilage zur Wiener Zeitung, 31. 7. 1874, str. 1381; Klagenfurter Zeitung, 6. 8. 1874, str. 1213; Prager Zeitung, 17. 2. 1890, str. 4. 73 Moro, Führer, str. 24–32. 74 Jabornegg, Führer für Klagenfurt; Jabornegg, Das Loibl-. 75 Amthor in Jabornegg, Kärntnerführer. V nadaljevanju bo za- radi skoraj identičnega naslova njunega vodnika iz leta 1887 pri sklicevanju navedena tudi letnica izdaje 1873. 76 Tagespost, 4. 8. 1874, str. 4. 112 2021MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 končno dobila celovit vodnik.77 Pisca sta 14 let pozne- je, leta 1887, prvo izdajo posodobila, ta, druga izdaja pa je izšla skoraj pod enakim naslovom kot prva.78 Spoznanja o gospodarstvu alpskega sveta na Ko- roškem in Alp južno od Drave je Jabornegg skupaj s politikom Augustom von Scheidlinom (1821–1900) zapisal v vodniku, ki je izšel leta 1881.79 Planinski vodniki so bili v svojih prvih izdajah precej opisni in morda nekoliko manj funkcionalni kot danes. Bili so precej bogatejši z geografskimi, etnološkimi in zgodovinskimi opisi, ki so prepričljivi, saj so jih pisci besedil pisali iz lastnih izkušenj, zato so lahko še danes odličen vir za raziskovanje razmer na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Med vrsticami lahko začutimo tudi avtorjev odnos do takratnih družbenih pojavov, ki so bili v času življenja našega protagonista še posebno pestri. Nacionalni odnosi med Slovenci in Nemci na prelomu stoletja so postajali vse izrazi- tejši ne le v dolinah, ampak so se zaostrovali tudi v planinskem svetu.80 Takratni gorniki tovrstnih skrbi niso mogli kar pustiti v dolini. Vsebina Jaborneg- govih planinskih vodnikov je daleč od nacionalne problematike, čeprav jo je zagotovo poznal in se z njo dnevno srečeval. V opisih je bil nevtralen, kar se po- kaže zlasti pri opisovanju prebivalcev karavanškega sveta. Molk o nacionalnem vprašanju, ne pa vklju- čevanje vanj, je mogoče razložiti tako, da se nacio- nalnopolitično ni hotel opredeliti. Zdi se, da je bil Korošec starega kova. Pri pisanju se je zavedal, da slovenska izgovorjava zemljepisnih imen za nemško govoreče gorohodce ni bila enostavna, zato je v svoje vodnike prilagal sezna- me uporabnih jezikovnih primerov, osnovnih spora- zumevalnih fraz, številk itd.81 Na izletih je opazil, da v južnem delu Koroške večinoma govorijo slovensko, vendar so ljudje v dolinah razumeli tudi nemško. Težje se je bilo v nemščini sporazumeti visoko v hri- bih, kjer so bile le posamezne kmetije. Slovenščina koroških kmetov je bila večinoma tako slaba, da je sploh ni bilo mogoče razumeti.82 Kot vsi izkušeni gorniki se je zavedal pomemb- nosti planinske opreme. Čeprav je to čas, ko je bilo gorništvo povečini moška domena, v njegovem vod- niku iz leta 1873 že najdemo nasvet, namenjen da- mam. V poglavju »Obleka in potovalni pripomočki« je damam svetoval, naj ob obisku gora ne pozabijo na zaščitno kremo.83 Nasvet je zanimiv iz vsaj dveh razlogov. Na eni strani vidimo, da so ženske v tem času že začele obiskovati hribe, na drugi pa opazimo zgodnje zavedanje o škodljivosti višinskega sonca, kar je dandanes samoumevno. 77 Laibacher Zeitung, 7. 7. 1876, str. 2. 78 Amthor in Jabornegg, Kärntnerführer. 79 Scheidlin in Jabornegg, Die Alpenwirtschaft in Kärnten. 80 Več o tem gl. tudi Mikša, Narodnostni boji, str. 62–63. 81 Amthor in Jabornegg, Kärntnerführer, 1873, str. 18–19. 82 Prav tam, str. 9. 83 Prav tam, str. 10. Sklep Baron Markus Jabornegg je bil izrazito dejaven član tedanje koroške družbe na različnih področjih. Na botaničnem področju so znani predvsem njegov herbarij in odkritja novih rastlin. Družbeno se je uveljavljal kot predsednik številnih društev, poveza- nih z botaniko, naravo in turizmom. V njih je bil ne le s svojo pojavo, ampak predvsem s svojim delom in nenehno angažiranostjo zagotovo vzor drugim članom. V družbenem življenju se je pojavljal kot javni predavatelj v celovškem prirodoslovnem mu- zeju, učitelj in porotnik. Znan je kot avtor številnih prispevkov z botaničnega področja v takratnih ko- roških časopisih ter vodnikov po Koroški in tam- kajšnjem vzpetem svetu. Prav območje Karavank in njegov izvor ga povezujeta z današnjim slovenskim prostorom. VIRI IN LITERATURA ČASOPISI Arbeiterwille, 1907. Freie Stimmen, 1910. Fremdenverkehr, 1910. Grazer Tagblatt, 1907, 1910. Grazer Zeitung, 1859, 1863. Illustrierte Zeitung, 1901. Innnsbrucker Nachrichten, 1884. Kärntner Tagblatt, 1906, 1910. Kärntner Zeitung, 1895, 1903, 1905. Klagenfurter Zeitung, 1870, 1874. Laibacher Tagblatt, 1877. Laibacher Zeitung, 1825, 1876. Oesterreichische Touristenzeitung, 1881. Österreichische Buchhändler-Correspondenz, 1882, 1884. Prager Zeitung, 1890. Süddeutsche Post, 1871, 1873. Südsteierische Post, 1894. Tagespost, 1874. Wiener Abendpost, Beilage zur Wiener Zeitung, 1874. Wiener Landwirtschaftliche Zeitung, 1910. Wiener Salonblatt, 1910. Zeitschrift des deutschen und österreichischen Alpen- vereins, 1880, 1881. LITERATURA Amthor, Eduard in Jabornegg, Markus: Kärntner- führer: Reisehandbuch für Kärnten unter Berück- sichtigung der angrenzenden Gebietstheile von Steyermark, Krain, Görz. Augsburg: Amthor’s Verlagsbuchhandlung, 1887. Amthor, Eduard in Jabornegg, Markus: Kärntner- führer: Reisehandbuch für Kärnten unter Berück- sichtigung der angrenzenden Gebietstheile von 113 2021 MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 Steiermark, Krain, Görz, Tirol, Salzburg. Gera: E. Amthor, 1873. Bezlaj, France (ur.): Začasni slovar slovenskih priim- kov. Ljubljana: SAZU, 1974. Bogataj, Janez in Janša Zorn, Olga: Turizem smo ljudje: zbornik ob 100-letnici ustanovitve Deželne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, Turistične zveze Slovenije in organiziranega turiz- ma v Sloveniji: 1905–2005. Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 2006. Drescher, Anton: Splitter aus 150 Jahren Geschichte des Naturwissenschaftlichen Vereines für Steier- mark. Mitteilungen des Naturwissenschaftlichen Ve- reines für Steiermark 143, 2014, str. 49–88. Frank, Karl Friedrich: Standeserhebungen und Gna- denakte für das deutsche Reich und die österreichi- schen Erblande bis 1806, 2. Schloss Senftenegg, Niederösterreich: Selbstverlag, 1970. Ginhart, Karl in Bacher, Ernst: Kärnten: die Kunst- denkmäler Österreichs. Wien: Schroll, 1976. Goričar, Maks: Doneski k postanku in pisavi rodbin- skih priimkov in krajevnih imen med Slovenci. Etnolog 12, 1939, str. 83–122. Guglia, Eugen: Das Theresianum in Wien. Vergangen- heit und Gegenwart. Wien: Schroll, 1912. Hildebrandt, Adolf Matthias: Der Kärntner Adel. Nürnberg: Verlag von Bauer und Raspe (Emil Küster), 1879. Jabornegg, Markus (ur.): Das naturhistorische Landes- museum in Klagenfurt, 1848–1898, seine Grün- dung und Entwicklung. Festschrift zum 50jährigen Bestehen des kärntnerischen naturhistorischen Lan- desmuseums in Klagenfurt. Klagenfurt: Kleinmayr, 1898. Jabornegg, Markus: Das Loibl-, Boden-, Bären- und Zellthal in den Karawanken: (ein Wink für heimi- sche und fremde Touristen zum Besuche derselben). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1879. J[abornegg, Markus]: Die Ardeschitzenklamm bei Rosenbach. Klagenfurter Zeitung, 4. 6. 1907, št. 127, str. 1268–1269. Jabornegg, Markus: Die Hederiche und Alpenrosen in unseren Alpen. Klagenfurter Zeitung, 22. 6. 1865, št. 141, str. 561–562; 23. 6. 1865, št. 142, naslovnica. Jabornegg, Markus: Die Knautien der heimatlichen Flora. Carinthia 2, 1905, str. 101–106. Jabornegg, Markus: Die Standorte der Wulfenia. Carinthia 2, 1884, str. 69–76. Jabornegg, Markus: Ein neuer Pflanzenbürger Kärn- tens (Epimedium alpinum). Klagenfurter Zeitung, 18. 6. 1886, št. 137, str. 565. Jabornegg, Markus: Führer für Klagenfurt und Umge- bung und Aufzählung der vorzüglichsten Reise- -Routen im Lande. Klagenfurt: s. n., 1886. Jabornegg, Markus: Interessante Pflanzenfunde in Kärnten. Carinthia 2, 1878, str. 176; 1879, str. 207–208. Jabornegg, Markus: Kärntnerführer: Reisehandbuch für Kärnten unter Berücksichtigung der angren- zenden Gebietstheile von Steiermark, Krain, Görz, Tirol, Salzburg. Gera: E. Amthor, 1873 in z istim naslovom izpopolnjena izdaja leta 1876. Jabornegg, Markus: Monsignore Dechant David Pa- cher. Carinthia 2, 1902, str. 93–98. Jakič, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta, 1995. Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart: herausgegeben von der Kammer der gewerblichen Wirtschaft für Kärnten. Klagenfurt: J. Leon, 1953. Katalog der allgemeinen deutschen Industrie-Ausstel- lung zu München im Jahre 1854. München: G. Franz, 1854. Mikša, Peter: Narodnostni boji v planinstvu na Slo- venskem do 1. svetovne vojne. Zgodovina za vse 18, 2011, št. 2, str. 59–69. Moro, Hugo: Führer durch das Gailthal mit dem Gitsch- und Lesachthale in Kärnten: anlässlich der Bahn-Eröffnung Arnoldstein-Hermagor. Selbst- verlag des Comites der Gailtalbahn; München: A. Bruckmann, 1894. Ottenfels, Hans Sigmund: Land Carnerische Huldi- gung Act. Leopoldi römischer Kaiser 1660. Mit- theilungen des Historischen Vereins für Krain, 1849, str. 1–14. Pacher, David in Jabornegg, Markus: Flora von Kärnten: Systematische Aufzählung der in Kärnten wildwachsenden Gefässpflanzen. Klagenfurt: Na- turhistorisches Landes-Museum von Kärnten, 1881–1887. Peternel, M. Mojca: Planinski vodniki po sloven- skem gorskem svetu od druge polovice 19. sto- letja do prve svetovne vojne. Kronika 68, 2020, št. 2, str. 227–240. Pohl, Heinz Dieter: Slowenische Namen und Wör- ter aus Kals in Osttirol. Merkujev zbornik (ur. Sil- vo Torkar et al.). Ljubljana: Založba ZRC, 2007, str. 300–321. Provinzial-Handbuch des Laibacher Gouvernement- -Gebietes im Königreiche Illyrien für das Jahr 1846. Laibach: Aus dem Eger’schen Buchdruckerei, 1846. Sabidussi, Hans: Markus Freiherr von Jabornegg. Carinthia 2, 1910, št. 3/4, str. 97–114. Scheidlin, August in Jabornegg, Markus: Die Al- penwirtschaft in Kärnten. T. 2, H. 3. 2, Alpen am südlichen Ufer der Drau. Klagenfurt: Kärntner Landwirtschafts-Gesellschaft, 1881. Special Orts-Repertorium von Kärnten von k. k. stati- stischen Zentralkommission. Wien: Alfred Hölder, 1894. Strojin, Tone: Gorništvo. Ljubljana: Tuma, 1999. Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Archiducatus Carinthiae modernae [slikovno gradivo]. Gedruckt zu Laybach: bey Johann Baptista Mayr, 1681. 114 2021MARIJA MOJCA PETERNEL: BARON MARKUS JABORNEGG: (NE)ZNAN KOROŠKI OBRAZ, 105–114 ELEKTRONSKI VIRI Kollaborativen Archiv von Monasterium: https://www.monasterium.net/mom Matricula: https://data.matricula-online.eu/de/ Österreichische Nationalbibliothek: https://data.onb.ac.at. Österreichisches biographisches Leksikon: https://www.biographien.ac.at. Pohl, Heinz Dieter: Slawische und slowenische (alpen- slawische) Ortsnamen in Österreich: http://wwwg.uni-klu.ac.at/spw/oenf/name1.htm SURS: https://www.stat.si/ S U M M A R Y Baron Markus Jabornegg: An (un)known Ca- rinthian face The article describes the life and work of Baron Markus Jabornegg, whose official name also con- tained the names of two minor Carinthian places or, rather, castles – Javornik (Gamsenegg) and Modrinja vas (Möderndorf ). A wide array of sources featuring different variants of the family name Javornik leads to the conclusion that »our« main protagonist was of Slovenian descent. The round anniversary of his death was not the only reason to write an article about him. The pri- mary focus is on his achievements in science and research, and his ample social engagement in the Carinthian society of his time. Although he held the office of a government official, Jabornegg was much more than that. The study of sources and literature about him creates an impression that he completely dedicated himself to public service, so that very little is known about his personal life. Jabornegg was active in various areas, all related to nature, to which he devoted his scientific and re- search work, most notably the famous herbarium and the discoveries of entirely new plants, the names of which still maintain the memory of him. He ad- mired and appreciated nature, especially the hilly and mountainous areas of Carinthia, and described his observations, either on his own or in collaboration with others, in numerous guidebooks. These guide- books took his name beyond the provincial borders into what was then the central Slovenian territory. Jabornegg disseminated his findings and new know- ledge by publishing in Carinthian newspapers and taught them to the local population with public lec- tures in Klagenfurt (Slo.: Celovec). Apart from being a prolific author, Jabornegg was, not only formally, also the president or a mem- ber of many (provincial) clubs and commissions. He energetically endeavoured for their successful per- formance and worked tirelessly towards achieving improvements especially in Carinthian tourism. Al- though he was often alone in his efforts, his enthusi- asm nevertheless set an example to his peers as well as the local society as a whole. Jabornegg’s active and committed engagement in clubs, public lectures, abundant written legacy, and the names of several plants testify to the exceptional and broad-reaching nature of his productivity. This is also why it feels appropriate to celebrate the round anniversary of his death by writing a few lines to his memory. 115 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 355.721(497.451)"1914/1918" Prejeto: 22. 10. 2020 Damjan Hančič dr., znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: damjan.hancic@scnr.si Vojaška bolnišnica v Kamniku in Mekinjah v času prve svetovne vojne IZVLEČEK Pričujoči prispevek prikazuje delovanje vojaške sanitetne ustanove na območju Kamnika in Mekinj v času prve svetovne vojne. V Mekinjah so ranjence namestili v več stavbah v kraju, glavnina bolnišnice pa je delovala v zgradbi tamkajšnjega uršulinskega samostana. Del ranjencev je bil nekaj časa nameščen tudi v štirih objektih v sosednjem Kamniku: v treh zgradbah v središču mesta ter dobro leto v prostorih začasno izpraznjene kamniške smodnišnice. Vojakom so se v času zdravljenja različnih poškodb in ran, ki so jih dobili na bojišču, pridružile različne nalezljive bolezni: t. i. malarija oziroma oslabelost, kolera, tifus in različne mrzlice. Na kamniškem območju so se med vojno zadrževale tudi številne vojaške enote, ki so odhajale na soško bojišče. Konec leta 1918 se je na tem območju pojavila še španska gripa, ki pa večjih smrtnih žrtev ni povzročila. KLJUČNE BESEDE vojaška bolnišnica, nalezljive bolezni, ranjenci, prva svetovna vojna, Mekinje, Kamnik ABSTRACT Military hospital in Kamnik and Mekinje during the First World War The article presents the operations of the military hospital in Kamnik and Mekinje during the First World War. In Mekinje, the wounded were housed in several buildings and the main part of the hospital operated on the premises of the local Ursuline monastery. For a while, some of the wounded were also accommodated in four buildings in the nearby Kamnik, more specifically, in three buildings in the town centre and on the premises of the temporarily vacated Kamnik Gunpowder Factory for a little over a year. While undergoing treatment for various injuries and wounds sustained in the battlefield, the soldiers also contracted a number of contagious diseases, such as malaria or fatigue, cholera, typhus, and various fevers. During the war, the Kamnik area also housed many military units headed to the Isonzo Front. At the end of 1918, the area was further affected by the Spanish flu, which did not claim many lives. KEY WORDS military hospital, contagious diseases, wounded, First World War, Mekinje, Kamnik 116 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Viri o delovanju vojaške bolnišnice v Kamniku in Mekinjah V času prve svetovne vojne je v Mekinjah in Kamniku dve leti in pol delovala vojaška sanitetna ustanova – zaledna bolnišnica za zdravljenje vojakov s soškega bojišča, na tem območju pa so se zadrževa- le tudi avstro-ogrske in nemške vojaške enote, ki so odhajale na soško bojišče. V pričujočem zapisu predstavljeni podatki teme- ljijo na zapisih mekinjske župnijske kronike z naslo- vom Spominska knjiga fare Mekinjske 1893–1924, ki jo je med prvo svetovno vojno pisal mekinjski župnik Franc Rihar1 in jo danes hranijo v župnijskem uradu Mekinje, deloma tudi na kroniki uršulinskega samo- stana v Mekinjah. V prispevku so bili uporabljeni tudi že objavljeni podatki iz kamniške župnijske kro- nike iz časa prve svetovne vojne, ki jih je v »Spomenici Mestne nadžupnije Kamnik« zapisal tedanji kamniški župnik in dekan Ivan Lavrenčič,2 v člankih pa sta jih do sedaj predstavili Slavica Navinšek in Zora Torkar. V zvezi s samo organizacijo vojaške sanitetno-bolniš- nične službe so bili uporabljeni tudi izsledki nekate- rih temeljnih študij s področja organizacije bolnišnic za ranjene vojake v zaledju soške fronte, od katerih je za območje tedanje dežele Kranjske in Ljubljane pomembna zlasti študija Mihe Šimca, ki je leta 2011 izšla v publikaciji Patriae ac humanitati; to publika- cijo dopolnjuje študija Katarine Keber o nalezljivih boleznih (zlasti koleri) v času prve svetovne vojne. Poleg tega članek temelji na nekaterih posamičnih arhivskih virih iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana in Vojaškega arhiva na Dunaju. Glede pokopa umrlih ranjenih vojakov je bila uporabljena še študija Mihe Šimca o vojaških pokopališčih iz obdobja prve sve- tovne vojne v okolici Ruš, ki prikaže tudi širši okvir državne organizirane skrbi za pokop na fronti padlih avstro-ogrskih vojakov. Nekaj gradiva je bilo uporab- ljenega tudi iz različnih manj poglobljenih in bolj poljudno predstavljenih, vendar krajevno obarvanih publikacij in katalogov k razstavam, ki so v zadnjih dvajsetih letih izšli na temo prve svetovne vojne in oskrbe ranjenih vojakov v zaledju fronte. Umestitev obravnavane bolnišnice v širši sistem državne mreže vojaških bolnišnic Večina slovenskega ozemlja je v okviru avstro- -ogrske vojaško-teritorialne organizacije spadala pod 1 Franc Rihar (1858–1919), duhovnik in nabožni pisatelj. Po končani gimnaziji (1879) je odslužil vojaško leto in študiral bogoslovje v Ljubljani (1883). Bil je kaplan v Škofji Loki, Ljubljani (Trnovo), Podbrezju in Železnikih ter župnik v Mekinjah (od 1893). Bil je avtor treh nabožnih brošuric. Gl. Slovenski biografski leksikon. 2 Ivan Lavrenčič (1857–1930), slovenski katoliški duhovnik, večletni župnik in dekan v Kamniku, sicer pa zgodovinar in politik, med drugim poslanec v kranjskem deželnem zboru. 3. graški korpus.3 Habsburške oborožene sile so ime- le že pred začetkom vojne znotraj svojega vojaškega sistema organizirano medicinsko službo, ki pa se je v prvih mesecih vojne pokazala kot nezadostna in oko- rela, zato so jo med vojno posodabljali in izboljševa- li. Tako sta se v štirih letih bojevanja organizacija in izvajanje medicinske pomoči nenehno spreminjala.4 Vsako vojaško teritorialno poveljstvo je imelo po reformi avstro-ogrskega vojaškega zdravstvenega sistema v šestdesetih letih 19. stoletja v mirnodob- nem ali vojnem času za sanitetnega poveljnika enega generalštabnega ali višjega štabnega zdravnika.5 Po- dobno kot teritorialna poveljstva in korpusi so imele svojega šefa zdravnika tudi pehotne divizije, ki so v tistem času postale osnovna celica vojaške oskrbe na bojiščih. Funkcijo poveljujočega zdravnika je v divi- ziji imel zdravnik s činom štabnega zdravnika, v sa- mih vojaških enotah pa so delovali asistenčni zdrav- niki, višji zdravniki in polkovni zdravniki.6 Leta 1870 so v avstro-ogrski vojski na novo oblikovali sanitetne enote, ki so jih vodili (pod)častniki brez zdravniške izobrazbe. Najnižja stopnja čina je bil sanitetni vojak; te so izurili tako, da so bili primerni za opravljanje sanitetne službe na bojiščih ali da so jih uporabili kot strežnike v različnih sanitetnih ustanovah.7 K sani- tetnim enotam so spadali tudi sanitetni podčastniki, ki so bili večinoma študenti medicine; poleg njih je sanitetno enoto sestavljalo sanitetno moštvo, nosa- či ranjencev in nosači obvez.8 Pomembno mesto pri delovanju vojaških sanitetnih enot so imeli še vojaški farmacevti, ki so sprva opravljali službo le v vojaških skladiščih ali vojaških bolnišnicah; zdravila so jim dobavljali deloma iz vojaških, deloma civilnih lekarn. Leta 1917 so vojaške lekarnarje preimenovali v »ura- dnike, odgovorne za zdravila«.9 Poleg zdravnikov in sanitete so na bojiščih delovali vojaški kurati različ- nih veroizpovedi,10 ki so skrbeli za duhovno tolažbo ranjenih in umirajočih vojakov na fronti ter za oprav- ljanje pokopov. Vsak avstro-ogrski vojak je na fronti nosil s seboj paket prve pomoči z najnujnejšim sanitetnim mate- 3 Avstro-Ogrska je bila vojaško razdeljena na 16 korpusnih ob- močij. Večina slovenskega narodnega ozemlja je spadala pod 3. korpus s sedežem v Gradcu. Naborniki so v vojsko vstopali po ozemeljskem načelu, to je pomenilo, da so služili skupaj v domačem polku. V sklopu 3. korpusa je bilo leta 1914 mobi- liziranih okoli 100.000 mož, od tega okrog 30.000 Slovencev (gl. Torkar, Prva svetovna vojna, str. 73). Ker je ustroj orga- nizacije avstrijskih vojaških enot oziroma njihovih nabornih okrajev temeljil na deželnem načelu, je krajevni izvor enot, ki so izvajale sanitetno službo, laže opredeliti. 4 Kofol, Skrb za ranjene in bolne (http://www.tol-muzej.si/ clovek&vojna/si/09 (20. 11. 2020)). 5 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 21. 6 Prav tam, str. 22. 7 Prav tam, str. 22, 23. 8 Prav tam, str. 23. 9 Prav tam, str. 24. 10 Prav tam, str. 38, 39. 117 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 rialom in povoji. Manjše rane poškodovancev so ob- vezali soborci ali najbližji sanitejci, kadar pa so bile rane hujše, so jih posebni nosači ranjencev poskušali spraviti do postaje prve pomoči ob bojišču in nato do obvezovališča v zaledju. Tu so jih prevezali, postavili prvo diagnozo in z raznimi sanitetnimi vozili (vozo- vi, avtomobili, vlaki) prepeljali do vojaških bolnišnic v zaledju. Ko so ranjeni vojaki v bolnišnicah neposre- dno ob frontni črti za silo okrevali, so jih premestili v bolnišnice v notranjost države, da so naredili prostor za nove ranjence s fronte.11 Medicinskega in drugega pomožnega osebja je zaradi velikega števila ranjenih nenehno primanjkovalo,12 zato so se zdravstveno-ne- govalnemu osebju največkrat pridružile posamezne kvalificirane bolničarke iz nekaterih ženskih samo- stanskih redov (usmiljenke, uršulinke …), pogosto so pomagale tudi prostovoljke Rdečega križa. Glede na namembnost so se bolnišnice na ož- jem vojnem območju delile v glavnem na: poljske in mobilne rezervne bolnišnice, mobilne postaje za obolele vojake, bolniške hiše za maroderje in epide- mijske bolnišnice.13 Poleg garnizijskih, deželnih in rezervnih bolnišnic, ki so sprejemale ranjence že od začetka vojne, so po odprtju soške fronte začeli na ožjem vojnem območju urejati še številne prostore za nove sanitetne ustanove in namestitev ranjencev ter obolelih.14 Za te namene so uporabili opustele ali prav v ta namen izpraznjene javne stavbe, šole in to- varniške objekte. Večje število tovrstnih bolnišnic je bilo v Ljubljani, kjer so denimo leta 1916 razpolagali z 9.076 posteljami za ranjene in bolne vojake, 229 od teh je bilo namenjenih bolnikom z infekcijskimi boleznimi.15 Ranjenim vojakom so poleg ran, pridobljenih na bojišču, velik problem zagotovo pomenile infekcije. Antibiotikov še ni bilo, zaradi česar je lahko tudi najbolj preprosta rana prerasla v kaj hujšega. Mraz, odsotnost primernega zavetja, pomanjkanje osebne higiene in stranišč ter slaba hrana, ki so jo vojaki po- jedli kar sredi umazanije, so bili samo nekateri vzroki, ki so pripomogli k širjenju klic, bakterij in virusov. Bolnike z nalezljivimi boleznimi so zdravili ločeno od ostalih, da jih ti ne bi okužili. Med najpogostejši- mi in najnevarnejšimi nalezljivimi boleznimi so bili tifus (legar), kolera, griža, koze in spolno prenosljive bolezni, ki so se občasno zanesle med civilno pre- bivalstvo.16 Vojaške oblasti so skušale širjenje nalez- ljivih bolezni omejiti tudi z razkuževanjem obleke z vročim zrakom, tuširanjem vojakov z vročo vodo, milom in ščetko ter britjem. K obvezni uporabi lizola 11 Prav tam, str. 41. 12 Kofol, Skrb za ranjene in bolne (http://www.tol-muzej.si/ clovek&vojna/si/09 (20. 11. 2020)). 13 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 41. 14 Prav tam, str. 157. 15 Prav tam, str. 41. 16 Šega, Iz ognjenega pekla, str. 38. za razkuževanje so pozivale tudi občine in okrajna glavarstva.17 Sanitetne ustanove v Mekinjah in Kamniku V Mekinjah so ranjence namestili na naslednjih lokacijah: v krajevnem Društvenem domu in obča- sno tudi v lesenih barakah na »Cajnarjevem trav- niku« tik pod njim, Katrežu (tu so imeli bolnišnič- no kuhinjo), podružnični osnovni šoli Mekinje na Jeranovem (zaradi tega je pouk dalj časa potekal v spodnjih prostorih župnišča), mežnariji, dotedanjem Prašnikarjevem zdravilišču kurhausu18 ter občasno v nekdanji Prašnikarjevi cementarni in opekarni.19 Glavnina bolnišnice je delovala v zgradbi mekinj- skega samostana,20 in sicer od 1. septembra 1915 do božiča 1917.21 V Kamniku so bili ranjenci namešče- ni večinoma v prostorih v zgornještajerski Trofaiach preseljene smodnišnice (od poletja 1915 do sredine novembra 1916),22 deloma pa tudi v prostorih kam- 17 Prav tam. 18 Med domačini je še danes uveljavljeno nemško poimenova- nje tega zdravilišča »Kurhaus«, kar pomeni zdravilišče, zato v članku uporabljamo ta izraz. Sredi sedemdesetih let 19. sto- letja je zdravilišče ustanovil investitor železniške proge Ljub- ljana–Kamnik, podjetnik Alojzij Prašnikar (1821–1899), ki je imel v Mekinjah več vil z obsežnimi vrtno-parkovnimi površinami. V zdravilišču so zdravili po Kneippovi metodi, tj. izmenjavanje tople in mrzle vode. Med gosti so bili številni premožneži iz celotne Avstro-Ogrske, Evrope in celo Ameri- ke. Zdravilišču je prva svetovna vojna zadala tako hud udarec, da si po njej ni nikoli več opomoglo ( Janša Zorn, Prispevek k zgodovini turizma, str. 111–119). 19 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166, 173. 20 Samostan je med letoma 1300 in 1782 pripadal redu klaris, potem je bil podržavljen in leta 1830 prodan baronu Alojzu Apfaltrerju (1776–1855) s Križa. V začetku 20. stoletja so sa- mostan od Apfaltrerjevih dedičev kupile ljubljanske uršulin- ke, ki so imele v samostanu zasebno osnovno šolo ter kasneje še srednjo (meščansko) dekliško šolo (gl. AUM, Šolski arhiv osnovne in meščanske šole; Hančič, Uršulinski samostan v Mekinjah, str. 93–114). 21 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 51, naknadni za- pis po spominih uršulinke M. Dolores Bergant iz 1. aprila 1941. 22 Gre za območje okoli 50 hektarjev ob reki Kamniški Bistrici, ki je navzven zaprto z betonskim zidom. Nekoč je sodilo med strateško najpomembnejše obrate Avstro-Ogrske in kasneje Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije. Proizvodnja smodnika se je v Kamniku pričela okoli leta 1850; sprva so proizvajali le smodnik za topove in lov, kasneje pa so začeli izdelovati tudi rudarski smodnik. Med prvo svetovno vojno, ko so za dobro leto (julij, avgust 1915–november 1916) proizvodnjo smodnika zaradi nevarnosti pred letalskimi bombardiranji preselili v Trofaiach na Zgornjem Štajerskem, je v smodnišni- ci ostalo le nekaj čuvajev, upravno poslopje na Mačjem hribu (Katzenberg) pa so preuredili v bolnišnico. Smodnišnica je po osamosvojitvi Slovenije zašla v težave, leta 2008 je pod- jetje odšlo v likvidacijo. Danes na tem območju deluje im- provizirana obrtna cona, kjer razni podjetniki opravljajo svoje dejavnosti (Kamniška smodnišnica, ujeto v objektiv (https:// falajfl.si/kraji-turizem-potovanje/kamniska-smodnisnica- -ujeto-v-objektiv/ (23. 11. 2020)). Več o razvoju kamniške smodnišnice gl. Rifel et al., Na sodu smodnika. 118 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Lokacije najpomembnejših stavb v Kamniku in Mekinjah, v katerih so bili nastanjeni ranjeni vojaki s soškega bojišča; slika prikazuje stanje sredi leta 1916 (risal: Miha Seručnik). 119 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 niške narodne čitalnice,23 Kamniškega doma24 in Staretove hiše.25 Omenjene stavbe so bile namenjene bolnišnici iz povsem praktičnih razlogov: bodisi zaradi prostor- nosti (samostan, smodnišnica) bodisi izpraznjenosti (kurhaus), ne pa zaradi morebitne navezanosti na zdravstveno oziroma zdraviliško dejavnost. Glede na organizacijsko razdelitev vojaških bolnišnic je bol- nišnica, ki je bila nastanjena v mekinjskem samosta- nu, na podlagi virov veljala za »poljsko bolnišnico« (k. u. k. Feldspital 3/8),26 v kurhausu je bila nastanjena »mobilna rezervna bolnišnica« (k. u. k. mobiles Re- servespital 3/9), v bližnjem Kamniku pa je bil eden od objektov »bolniška hiša za maroderje«27 (k. u. k. Feldmarodenhaus 2/16).28 V mekinjski kroniki najde- mo podatek, da so vsakega umrlega vojaka secirali v tamkajšnji mrtvašnici.29 Mekinje in Kamnik v vojnih razmerah in vpliv bolnišnično-sanitetnih ustanov na to območje Poleti 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna, ki so jo prebivalci obravnavanega območja razen mo- bilizacije mlajših moških sokrajanov30 začeli bolj konkretno čutiti šele z odprtjem bojišča ob reki Soči. Sredi leta 1915 so namreč tako v Kamniku kot Me- kinjah nastanili ranjene avstro-ogrske vojake s soške fronte, čeprav se vojaštvo in begunci z vzhodnega bo- jišča na tem območju pojavijo že jeseni 1914. Prvič je več vojaštva na kamniško območje prišlo že jeseni 1914. Vojaška komisija je namreč kamniško okolico določila za bivališče rekrutov 97. pešpolka, ki je izhajal iz Trsta in okolice. Skupno je iz tega polka v kamniško okolico 24. oktobra 1914 prišlo okoli 150 vojakov, 6. novembra pa še 1.000.31 V Mekinjah so bili nastanjeni v Društvenem domu, mežnariji, me- kinjski šoli, Katrežovi hiši in kurhausu. Urili so se v streljanju ter hodili v bližnji zaselek Oševek kopat 23 V tistem času sedež kamniških liberalcev. Danes je stavba Kavarne Veronika last Prvega delavskega pevskega društva Solidarnost Kamnik. 24 V tistem času sedež kamniškega katoliškega tabora. Danes prednji del stavbe ne obstaja več, saj je bil v začetku petdese- tih let 20. stoletja po Plečnikovih načrtih preurejen in delno podrt. Na tem mestu stoji stavba, znana pod imenom »Deli- katesa«. 25 Takrat opuščeni prostori Staretove mestne pivovarne in ka- sneje mestne kisarne, danes na tem mestu stoji OŠ 27. julija, kjer se šolajo otroci s posebnimi potrebami. 26 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. Šlo je za 3. poljsko bolnišnico VIII. korpusa. 27 Maroder – vojak na bolniški. 28 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 29 Prav tam, str. 182. 30 Od 8. do 14. decembra so bili v kamniškem okraju vpoklici za vse moške letnikov 1878–1890, vendar so jih kot primerne za vojsko potrdili le tretjino; ob enem naslednjih naborov, ko so po spomladanskem izbruhu vojne z Italijo v začetku junija v kamniškem okraju vpoklicali letnike od 1872 do 1878, pa je bilo primernih za bojevanje dve petini vpoklicanih (gl. Tor- kar, Prva svetovna vojna, str. 73). 31 Prav tam. jarke in streljat.32 Konec decembra 1914 je med voja- štvom in krajani v Mekinjah razsajala t. i. »vročinska bolezen«. V bližnjem naselju Brezje nad Kamnikom je bila zaradi nje več mesecev zaprta neka domačija. Bolezen je v hišo zanesel domači sin, ki se je družil z vojaki. Pojavila se je tudi v nekaterih drugih hišah.33 V začetku oktobra 1914 je v Mekinje zaradi bojev med avstro-ogrsko in rusko vojsko pribežalo okoli 40 redovnic iz Galicije, iz okolice Lvova,34 ki so se za mesec dni nastanile v graščini na Zduši;35 sredi novembra so že odšle na Dolenjsko, ker jih niso ho- teli nastaniti v graščini na kamniških Zapricah.36 V Kamnik pa je že 17. septembra 1914 iz Galicije pri- bežalo okoli 360 beguncev (bili so poljske in ukrajin- sko-rusinske nacionalnosti), med njimi tudi »župan mesta Przemysl37 skupaj z železno občinsko blagajno«.38 Begunce so za eno leto razselili tudi v sosednje obči- ne (Šmarca, Domžale, Komenda, Vodice, Zalog); po vnovičnem zavzetju Lvova z okolico s strani central- nih sil pa so se begunci čez leto dni začeli spet vračati na svoje domove.39 Približno dva meseca po odprtju soškega bojišča, 29. junija 1915, je vojaška komisija za bolnišnične potrebe prevzela določene objekte v Mekinjah za ra- njene avstro-ogrske vojake s soške fronte. Ocenjevali so, da je bilo v njih prostora za nastanitev okrog 400 ranjencev,40 skupno pa naj bi v Kamnik in Mekinje v tistem času (julij 1915) s soške fronte prepeljali okoli 800 ranjencev, za katere je na kamniškem območju skrbelo deset zdravnikov in dva kurata.41 Najprej je v Mekinjah od 29. junija 1915 do 13. julija 1916 bivalo zdravniško-sanitetno osebje s Češkega. Bolničarjev (sanitejcev) in pratežev (trenarjev)42 je bilo okrog 120; nastanjeni so bili po zasebnih hišah v kraju. Sa- nitejci in zdravniki so bili v tem obdobju večinoma Čehi, nosači pa Hrvati, Madžari in Slovaki. Konjev za transport ranjencev naj bi bilo okrog 150.43 V sa- mostanu je imela bolnišnica na voljo 160 postelj, ki 32 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 168. 33 Prav tam. 34 Lviv (pol. Lwow, nem. Lemberg), mesto na zahodu Ukrajine. 35 Zduša, zaselek 1 km severno od Mekinj, stavba graščine je danes že skoraj povsem podrta. 36 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 164; prim. tudi Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 40. 37 Mesto Przemyśl (danes leži na skrajnem jugovzhodu Poljske, nedaleč od meje z Ukrajino) je med prvo svetovno vojno po- stalo znano po bitki pri svoji trdnjavi, ki jo je tvoril fortifika- cijski sistem dvanajstih trdnjav okoli mesta Przemyśl, ki jih je v obdobju od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne zgradila Avstro-Ogrska. Med prvo svetovno vojno je bila tr- dnjava prizorišče ene večjih bitk leta 1915. Potem ko so jo zasedle ruske sile, so jo sredi leta 1915 zavzele enote nemške kopenske vojske. 38 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 40. 39 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 73. 40 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 41 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 73. 42 Pomožno spremljevalno-transportno osebje, imenovano »tre- narji« oziroma slovensko »prateži«. 43 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 120 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 so bile ves čas polno zasedene, le občasno se je zgo- dilo, da jih je bilo kak dan nekaj prostih. Bolnišnično osebje so bili večinoma Čehi, Slovencev naj bi bilo le okoli osem.44 Po kasnejših spominih ene od me- kinjskih uršulink se je »češko osebje ves čas lepo vedlo in so bili v najboljšem odnošaju s samostanom, tudi za postrežbo so imeli najrajši sestre uršulinke, dočim so se- stre Rdečega križa odklanjali …«.45 Kljub namestitvi bolnišnice v samostan so uršulinke imele ves čas re- dni pouk v svoji šoli, pa tudi samostanske gojenke so lahko nemoteno stanovale v samostanu, pri čemer pa je »bilo vse tako strogo ločeno, da ni prišlo do nekakih nerednosti«.46 Čehi, »čeprav mnogi med njimi neverni, so uršulinke visoko spoštovali, ker so pač našli nego in po- strežbo, kot bi jo ne našli v nobenem svetnem bolniškem zavodu«.47 Bolnišnica je bila tako dobro oskrbljena z živili, »da jih je lahko mnogo odstopila samostan- ski družini, ki je znala koristno uporabiti tudi stvari, 44 Prav tam, str. 51, naknadni zapis v župnijski kroniki po spo- minih uršulinke M. Dolores Bergant iz 1. aprila 1941. 45 Prav tam. 46 Prav tam. Takrat sta v samostanu delovali zasebna osnovna in srednja dekliška šola, ki sta po podatkih uršulinske samo- stanske kronike v času delovanja vojaške bolnišnice med prvo svetovno vojno pouk močno skrčili in ga razdelili v dve izme- ni (AUM, Šolski arhiv osnovne in meščanske šole; Hančič, Uršulinski samostan v Mekinjah, str. 93–114). 47 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 151. ki so jih hoteli vojaki zakopati, kakor npr. loj, želodec, itd…«.48 Celo revnejši prebivalci Mekinj so imeli od vojaške bolnišnice koristi, saj so sprva dobivali hrano iz bolniške kuhinje (kavo, juho, meso); ker pa so to ugodnost začeli zlorabljati, so jim prenehali kuhati.49 Nekatere uršulinke so se tudi neposredno vključile v pomoč in strežbo ne samo osebju, ampak tudi ra- njencem, zaradi česar so bile odlikovane. Tako je bila skupaj z nekaterimi uršulinkami iz treh takrat delu- jočih uršulinskih samostanov na Kranjskem oktobra 1916 s »srebrno častno svetinjo Rdečega križa z vojno dekoracijo« odlikovana predstojnica mekinjskega sa- mostana M. Kristina Pezdirc, medtem ko je mekinj- ska uršulinka M. Elekta Schlegl kot bolniška strež- nica dobila »bronasto častno svetinjo Rdečega križa z vojno dekoracijo«.50 V češkem obdobju je bil načelnik bolnišnice štab- ni zdravnik Friedrich Röschel, vojaški bolnišnični kurat pa Franc Bronec,51 ki pa naj ne bi stanoval v mekinjskem samostanu tako kot drugo osebje, pač pa 48 Prav tam. 49 Prav tam, str. 166. 50 Slovenec, 28. 10. 1916, št. 248, str. 7, »Odlikovane uršulinke«. 51 Prihajal je iz okolice Cheba (nem. Eger) v čeških Sudetih, blizu meje z Nemčijo; septembra 1916 je bil kot vojaški ku- rat rezervne bolnišnice odlikovan s častnim znakom Rdečega križa. Poveljniški in zdravniški kader v mekinjskem samostanu pozimi 1915/16. Na zadnji strani fotografije je zapis: »Sveti večer 1915 v Mekinjah; kurat Bronec, štabni zdravnik dr. Röschel, višji zdravnik dr. Pubal, oddelčni zdravnik Luc, zobni tehnik Ernst« (original hrani uršulinski samostan v Ljubljani, reprodukcija Zgodovinski arhiv Ljubljana). 121 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 v Kamniku.52 28. maja 1916 ga je zamenjal nov vojni kurat dr. Ludovik Matouša, dotlej grajski kaplan v znamenitem renesančnem gradu v mestu Březnice na Češkem.53 Zdravnika sta bila dr. Franc Pubal (čr- novojniški54 zdravnik iz Jankova na Češkem) in Jaro- slav Lutz (praktični zdravnik v Melniku na Češkem); bolnišnični lekarnar je bil Karol Novak (magister far- macije iz Prage), oskrbnik oziroma »gospodar bolni- ce« pa Karol Suhomel.55 Ranjeni vojaki so se po zapisih v kroniki v Me- kinjah menjavali (prihajali v bolnišnico in odhajali iz nje) vsakega 1., 10. in 20. v mesecu.56 O tem, kako natančno je bil videti vsakdanjik dela zdravniško-sa- nitetnega osebja s prispelimi ranjenci v Mekinjah, ni ohranjenega nobenega zapisa, lahko pa ga ponazo- rimo z ohranjenimi opisi iz podobnih bolnišnic. Po sprejemu v bolnišnico so zdravniki ranjencem oskr- beli strelne rane ter odstranili delce krogel in granat, ob hujših poškodbah in omrzlinah pa so jim amputi- rali poškodovane ude. Pri delu so jim pomagale bol- niške strežnice in strežniki z razpoložljivimi medi- cinskimi aparati, med katere je sodil tudi rentgen.57 Največ ran so povzročili šrapneli, drobci granat in min ter kamenje, ki je ob obstreljevanju v hribovitem svetu in na kraških tleh letelo na vse strani. Strelnih ran je bilo manj, a niso bile nič manj nevarne. Naj- hujše so bile poškodbe glave, prsnega koša in trebuha, ki so dajale le malo upanja na ozdravitev.58 Več znanega je o družabnih dogodkih ter vklju- čevanju ranjencev in sanitejcev v krajevno življenje. Vojaki so se vsako nedeljo ob 9. uri udeleževali svoje maše, zlasti slovesno je bilo ob praznikih. Zdravnik dr. Franc Pubal je celo orglal med vojaškimi mašami, vendar so orglanje zaradi spora z župnikom kmalu opustili, ker je ta ugotavljal, da so »vojaki preveč sa- molastno rabili cerkvene orgle« in jih pokvarili, pa tudi zvoniti jim je bilo kmalu prepovedano, »ker so zvonili s tako silo, da so skoraj stolp poškodovali«.59 Zelo slovesno je bilo 28. septembra 1915, za pra- znik sv. Venceslava (Vaclava), zavetnika Češke. Ta- krat je v mekinjski župnijski cerkvi maševal »superior iz Ljubljane ob asistenci treh vojaških kuratov in doma- 52 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 151. 53 Prav tam, str. 172. 54 Manj pomemben del oboroženih sil Avstro-Ogrske je bila »črna vojska« ali »Landsturm«. V mirnem obdobju je bila se- stavljena iz obveznikov med 32. in 42. letom, v vojnem času pa se je starostna meja dvignila do 50. leta. Posebnost črne vojske je bila, da so jo v vojnem času sestavljali tudi mlajši vojaki, ki niso bili primerni za bojišče, medtem ko so bili sta- rejši in za boj primerni vojaki premeščeni k domobranskim polkom. Črnovojniške enote so služile v zaledju, stražile so skladišča, ujetniška taborišča in podobno. Ker pa je imela av- stro-ogrska vojska že leta 1914 velike izgube, so črnovojniki začeli odhajati tudi na bojišča prve svetovne vojne. 55 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. 56 Prav tam. 57 Šimac in Keber, Patriae ac humanitati, str. 87, 101. 58 Prav tam. 59 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 166. čega župnika«. Sledilo je »veliko slavje in gostija vseh Čehov«.60 Na predvečer rojstnega dne cesarja Franca Jože- fa, 17. avgusta 1915, so ranjene vojake v društvenem domu in šoli pogostile mekinjske »Marijine hče- re«; prinesle so jim kruh, pecivo, kompot, cigarete in razglednice.61 Tudi za božič tega leta so ranjence obdarovale s 25 merniki jabolk, tremi merniki ore- hov in nekaj surovega masla.62 Do božiča so vojaki v župnijski cerkvi ob torkih in petkih opravljali la- tinske lavretanske litanije z blagoslovom, kar pa so po božiču opustili.63 Na sam božični večer leta 1915 so na samostanskem dvorišču postavili 24 božičnih drevesc, vojni kurat je daroval polnočnico, vojaki pa so peli češke božične pesmi.64 Prav tako so se vojaki, več kot sto mož, 22. aprila 1916 udeležili tradicional- ne velikonočne procesije in jo zelo popestrili, tako da je župnik zapisal: »Bil je to slikovit prizor … Na čelu procesije je šel križ, nato oddelek vojakov, za njim du- hovščina s sv. Rešnjim telesom, za njo sedem častnikov, potem ženske in na koncu ponovno oddelek vojaštva. Ob Rešnjem Telesu je delalo špalir dvanajst mož-saržev,65 s potegnjenimi sabljami.«66 Bolnišnica v Mekinjah pa ni ostala izolirana od ostalega, z vojno in vojnimi ukrepi povezanega doga- janja; tako najdemo podatek, da so 7. januarja 1916 v Ljubljani na osnovi sodbe izrednega sodišča, v virih imenovanega »preki sod«,67 ustrelili enega prateža (kočijaža) iz tukajšnje bolnišnice, in sicer okoli 40 let starega Čeha, »ker je govoril razburljivo o vojski«; pri- javila pa naj bi ga dva vojaka slovenske narodnosti.68 Sicer pa naj bi se po podatkih župnijske kronike v tem obdobju v vseh za ranjence namenjenih objek- tih v Mekinjah zdravilo po 200 do 300 ranjencev,69 od tega jih je od sredine leta 1915 do sredine leta 1916 v objektih bolnišnice umrlo le pet.70 Konec marca 1916 se je med vojaštvom v Kamniku začela širiti škrlatinka, vendar med krajane ni zašla,71 so pa imeli kljub temu za šest tednov preventivno zaprto osnovno šolo.72 60 Prav tam. str. 167. 61 Prav tam, str. 166. 62 Prav tam, str. 169. 63 Prav tam, str. 166. 64 Hančič, Uršulinski samostan v Mekinjah, str. 98. 65 Sarž – vojak s činom. 66 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 171. 67 Marca 1915 je pričelo delovati vojaško sodišče, ki je smelo so- diti tudi civilnim prebivalcem. Civilistom so na naglem sodi- šču (»preki sod«) sodili zaradi veleizdaje, žaljenja cesarjevega imena, protiavstrijskih izjav in za vsa »gotova hudodelstva«, kot so umor, uboj, rop ... V Ljubljani je sojenje prevzelo c. kr. domobransko sodišče 5. armadnega etapnega poveljstva, ki je imelo prostore na Poljanski cesti 13 (Pešak Mikec, Krvava justica, str. 23). 68 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 169. 69 Prav tam. 70 Prav tam. 71 Prav tam, str. 170. 72 Prav tam, str. 169. 122 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Češko bolniško osebje se je 13. julija 1916 prese- lilo v Brežice,73 še prej pa se je konec junija del bolni- šnice iz samostana in mežnarije preselil v Prašnikarje- vo cementno ter opekarsko tovarno v spodnjem delu Mekinj, tik ob reki Kamniški Bistrici.74 Ob odhodu Čehov je mekinjski župnik v kroniki potegnil bilanco »češkega obdobja« v Mekinjah. Njegove ugotovitve se v veliki meri skladajo s prej omenjenimi ugoto- vitvami ene od mekinjskih uršulink, da je »bolnica v materialnem oziru prinesla precej denarja v kraj, saj je za izdatke v enem letu porabila čez milijon kron«;75 v času bivanja so odkupili in porabili 150 glav goveje živine, njihovi »trenarji« pa so s konji obdelovali polja in njive ne samo v kraju, ampak tudi v okolici, vse do Tuhinjske doline.76 Po drugi strani pa je »v moralnem oziru bolniško osebje škodovalo prebivalcem, predvsem ženskemu spolu«, pri čemer je župnik izpostavil preveč liberalen odnos Čehov in drugih vojakov do spolno- sti in kontracepcije, saj so se nekateri vojaki zapletli v ljubezenske odnose z domačinkami.77 Tako je župnik ugotavljal, da »so se celo nekatere zakonske žene preveč 73 Prav tam, str. 172. 74 Prav tam, str. 173. 75 Prav tam. 76 Prav tam. 77 Prav tam. Na padanje morale med vojaki, ki so bivali v zaledju ter zato pomenili »grožnjo nravnosti in zakonski zvestobi«, so v tistem času opozarjali tudi duhovniki po drugih župnijah v zaledju soške fronte (gl. Šimac, Oris vpliva, str. 129–133). bratile z vojaki, pa tudi več deklet se ni dobro držalo«.78 Tudi v okolici ni bilo dosti bolje, ker so »kamniške frajle hodile lovit oficirje in vojake«, zato je, »ko je bol- nica odhajala, teklo precej ženskih solz«.79 Župnik je menil, da je pri Čehih še močno čutiti husitski vpliv (ker na primer niso opravili velikonočne spovedi) in da so češki vojaki na domačine gledali kot na preveč zveste katoliški veri; domačine naj bi zbadali z bese- dami: »Čemu hodite v cerkev? Kaj imate od tega? Re- veži ste, mi ne hodimo v cerkev, pa smo bogati.«80 Edina »častna izjema« naj bi bila glavni štabni zdravnik in njegova soproga; ta dva sta rada prišla v cerkev, tudi k šmarnicam. Samih ranjenih vojakov je bilo v cerkvi veliko, a kot je ugotavljal župnik, »na pobožnega Čeha ne naletiš zlepa«.81 Po odhodu Čehov je julija 1916 prišla v Mekinje rezervna vojaška bolnišnica (k. u. k. Reservespital I.) iz spodnjeavstrijskega Kremsa. Zdravniki so bili ve- činoma Judje, med njimi tudi štabni zdravnik, sani- tejci pa Avstrijci nemške narodnosti. Njihov vojaški kurat je bil Franz Hanzl.82 V Mekinje in Kamnik naj bi po podatkih župnijske kronike tedaj prišlo skupaj okoli 1.500 bolnih vojakov; večinoma so bolehali za 78 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 173. 79 Prav tam. 80 Prav tam, str. 174. 81 Prav tam. 82 Prav tam. Okrevajoči ranjeni vojaki v atriju mekinjskega samostana v času prve svetovne vojne (original hrani uršulinski samostan v Ljubljani, reprodukcija Zgodovinski arhiv Ljubljana). 123 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 »malarijo«.83 V mekinjskem Društvenem domu naj bi jih bilo nastanjenih 68, v mekinjskem samostanu 150, ostalih približno 1.270 pa večinoma v bližnji smodnišnici v Kamniku.84 Kronika tudi poroča, da so 27. avgusta 1916 enega vojaka, ki je bolehal za kolero, nastanili v posebni »hiši za nalezljive bolezni« na Pod- jelši, manjšem zaselku severno od Mekinj; v hiši je bilo nameščenih osem postelj, ki sta jih vsaka po štiri priskrbeli mekinjska in kamniška občina.85 Omenje- ne podatke iz župnijske kronike potrjuje popis vseh rezervnih vojaških bolnišnic, ki so spadale v območ- je pristojnosti vojaškega poveljstva v Gradcu (k. u. k. Militärkommando Graz), in datira iz srede avgusta 1916, prikazuje pa stanje konec aprila tega leta. Iz njega je razvidna nastanitev ranjenih vojakov po po- sameznih lokacijah na območju Kamnika in Mekinj. Takrat je bilo na območju občin Kamnik in Mekinje nastanjenih skupaj 1.394 ranjenih vojakov, od tega brez infekcij 1.357 ranjencev nabornikov86 in 12 ra- njencev gažistov ter 25 ranjencev z infekcijami.87 Od teh je bilo v prostorih »direkcije« oziroma upravne stavbe kamniške smodnišnice nastanjenih skupaj 289 ranjencev, v mekinjskem samostanu 171 (od tega 159 ranjencev nabornikov in 12 ranjencev gažistov), v mekinjskem društvenem domu 68, pri Staretu v Kamniku 76, v kurhausu 74, v Kamniškem domu 30, v kamniški čitalnici 30 ter 631 ranjencev v stavbi št. 7 v kamniški smodnišnici.88 Vojakov z infekcijami pa so imeli »v karanteni« v posebni stavbi št. 69 v kamniški smodnišnici nastanjenih 17, v Mekinjah (točneje, v »kužni hiši« na Podjelšah) pa še 8, torej skupaj 25.89 Župnijska kronika oktobra 1916 poroča, da so v enotah mekinjske bolnišnice povečini bolniki z ma- larijo oziroma da so mrzlični. Hrana je bila zaradi pomanjkanja slaba, saj so jedli v glavnem nezabeljeno repo in krompir.90 Ranjenci so prihajali tako z »la- ške fronte«91 kot z »albanskega bojišča«.92 Prav tako 83 Danes pod tem izrazom razumemo tropsko bolezen, ki na- stane zaradi pika okuženih komarjev, včasih pa je to bila osla- belost z vročino in drgetanjem. 84 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 174. 85 Prav tam, str. 167. 86 Vojaško osebje v avstro-ogrski vojski je bilo razdeljeno na na- bornike (navadno moštvo oziroma navadni vojaki), ki so pre- jemali dnevnice, in gažiste, ki so prejemali letno plačo. Gažisti so bili praviloma profesionalni častniki in vojni uradniki, torej nosilci višjih vojaških činov. 87 ÖSTA/KA, MK Graz, No.134272/16. 88 Prav tam. Prim. ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 172 in 177. 89 Prav tam. 90 Prav tam, str. 175. 91 Gre za »Italijansko bojišče«, nastalo spomladi 1915 ob vstopu Italije na strani antantnih sil v vojno s sosedo Avstro-Ogrsko, ki je pripadala centralnim silam. Segalo je od meje s Švico preko južnotirolskih Dolomitov, Krnskih in Julijskih Alp do Soče in Jadranskega morja. 92 Balkansko bojišče, znano tudi kot balkanska fronta. Bojišče se je odprlo 28. julija 1914 s pričetkom prve svetovne vojne ter z napadom Avstro-Ogrske na Srbijo, po vstopu Bolgarije v vojno na strani centralnih sil in z njenim napadom na Srbijo pa se je konec leta 1915 težišče spopadov preneslo v Albanijo, je sredi oktobra na to območje prišla večja skupina beguncev iz okolice soškega bojišča (iz Št. Andraža, Prvačine in Renč).93 20. novembra 1916 so morali ranjeni vojaki za- pustiti kamniško smodnišnico, ker so v teh prostorih ponovno vzpostavili proizvodnjo smodnika, ki so jo prekinili avgusta 1915, ko so obrate začasno prese- lili v zgornještajerski Trofaiach v bližini Leobna.94 Zato so takrat ranjence v celoti premestili bodisi v že za to namenjene dotedanje objekte bodisi po več- jih zasebnih kmečkih hišah, in sicer v kurhaus, vilo Neptun, vilo Luise, Prašnikarjevo vilo, Ranzingerjevo vilo, Prašnikarjevo cementno tovarno, Špornovo hišo, mežnarijo, Plevelovo hišo, pri Katrežu, v samostan, podružnično šolo in graščino na Zduši.95 Del sanitet- nega osebja in vojakov pa je kljub izselitvi ranjencev iz smodnišnice očitno vendarle ostal v njej, ker aprila 1917 mekinjski župnik piše o nekem dogodku, ki se je zgodil na velikonočno nedeljo, ko naj bi v smod- niški tovarni vojaki orali njivo, v Mekinjah pa vozili gnojnico. Župnik je v kroniki za ta dogodek okrivil »judovskega častnika, ki je to ukazal«, in dodal, da »so se vojaki jezili, kleli vojnega škofa, kurata. Ljudje so se zgražali. Judje pa so veliko soboto praznovali, zato so bile vojaške kanclije zaprte.«96 10. februarja 1917 so vse vojake, ki so bolehali za malarijo, prepeljali na Reko (Rijeko), da so naredili prostor drugim ranjencem.97 Marca 1917 je en vojak umrl za »albansko mrzlico«, veliko vojakov pa je bilo »zaradi mrzle zime in podhranjenosti prehlajenih in so hirali«.98 V bolnišnico so začeli prihajati tudi vojaki, ki so bolehali za jetiko (tuberkulozo), in drugi ra- njenci.99 Sicer pa je začetek leta 1917 kamniško okolico tako kot takrat mnoge kraje po Avstro-Ogrski za- znamoval še en žalosten in za več desetletij nepoza- ben dogodek: snemanje zvonov z zvonika, da so jih v livarni pretopili za vojne potrebe (topove). Mekinjske zvonove (tako veliki kot mali zvon) so z zvonika sneli 24. januarja 1917 dopoldne.100 Ob tem je iz zapisov mogoče zaslediti, da je v začetku leta 1917 nastopilo hudo pomanjkanje živil, zato je vojska tudi po hišah iskala živila.101 Vojaki so tudi po zalednih bolnišni- cah začeli stradati; v Mekinjah so celo od hiše do hiše prosjačili za kruh in druga živila; so pa tudi kradli, preko katere se je srbska vojska umikala na grški otok Krf, kjer so jo oskrbele antantne sile. 93 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 175. 94 Prav tam, str. 167. 95 Prav tam, str. 177. 96 Prav tam, str. 180. 97 Prav tam, str. 179. 98 Prav tam. O mrzli zimi januarja in februarja je poročal tudi homški župnik Anton Mrkun: »V drugi polovici januarja 1917 in v prvi polovici februarja je nastal zelo hud mraz. Snega je bilo za eno ped« (Mrkun, Homec, str. 89). 99 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 179. 100 Prav tam, str. 178. 101 Prav tam. 124 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 tako so pri tedanjem mekinjskem županu Gamsu (po domače Špornu) ukradli 40 klobas.102 Aprila 1917 je v Godič prišlo okrog 200 vojakov nemške in poljske narodnosti; s seboj so pripeljali 120 konj, s katerimi naj bi zelo grdo ravnali. V Nevlje so v tistem času prišli vojaki iz Bosne in Dalmacije.103 Sredi maja 1917 je bilo v Godiču nastanjenih okrog 400 vojakov 10. c. kr. pešpolka, povečini Nemcev in Poljakov, medtem ko naj bi bili v Nevljah in Stranjah nastanjeni Bošnjaki.104 Od junija do konca avgusta 1917 je bilo v kamni- ški okolici nastanjenih okoli 20.000 vojakov, večino- ma iz Ogrske (med njimi tudi Bošnjaki in »Slovani«), ki pa domačinom niso ostali v lepem spominu.105 Za- radi čedalje številčnejšega vojaštva so aprila 1917 v vili pod zapriško graščino nastanili Vojaški dom,106 102 Prav tam, str. 179. 103 Prav tam, str. 180. 104 Prav tam, str. 181. 105 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 76. Prim. tudi ŽUM, Spo- minska knjiga fare Mekinjske, str. 180. 106 Časopisni tednik Tedenske slike je že 23. februarja 1916 med drugim poročal o ustanovljenih vojaških domovih pri nemški armadi (Deutsches Soldatenheim), v katerih naj bi vojakom ponujali »pošteno zabavo ter po zmernih cenah jedila in brez- alkoholno pijačo«. Tu so uvedli knjižnice in družbene sobe ter prirejali domoljubna predavanja. /…/ V prvi vrsti naj bi tako kakor pri nemških zaveznikih tudi tu skrbeli za duhovno in telesno svežino vojakov, v državnem pomenu naj bi poma- gali preprečevati slabo razpoloženje, ki bi se po vojni lahko pokazalo kot sovražnost proti državi. V zvezi s socialnim in etičnim namenom teh domov so med drugim navedli, da bi tako predvsem tistim starejšim vojakom, ki imajo družine in ki mu je 22. aprila 1917 kamniški dekan daroval 500 raznih knjig z namenom, »da bi vojaki brali dobre knjige«.107 Kar se obolelih ranjenih vojakov tiče, so 15. maja 1917 zvečer v bolnišnico v mekinjskem samostanu pripeljali dvajset bolnikov iz Komende, med kate- rimi jih je bilo po ugotovitvah zdravniške komisije kar štirinajst s tifusom. V noči s 16. na 17. maj 1917 so pripeljali še dodatnih sedem tifusnih bolnikov. Iz- vor bolezni naj bi bil v Homcu, kamor naj bi tifus zanesli ogrski vojaki.108 V samostanu so te bolnike popolnoma izolirali, tako da nihče ni smel stopiti v ta oddelek.109 Tudi sicer je spomladi 1917 s soške fronte na zdravljenje prihajalo čedalje več ranjencev: tako je 4. maja 1917 v Mekinje prišlo 350 ranjencev, čez tri tedne, 21. in 22. maja, pa še okoli 800.110 Prišli naj bi z železniške postaje, večinoma peš ali na vozovih, nastanili pa so jih v lesenih barakah, ker v zidanih objektih ni bilo več prostora. Stanje je oteževalo še že dolgo niso bili na dopustu, pomagali, da bi laže prenašali ločenost od njih. Omenili so še zdravstveni in verski namen teh domov (gl. Šimac, Vojaški duhovniki, str. 194). 107 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41. 108 O tem dogodku najdemo zapis tudi pri tedanjem homškem župniku: »Dne 15. maja 1917 je obolelo 14 vojakov na Homcu. Poslali so jih v bolnišnico v Mekinje. Zdravniki so konštatirali, da je pegasti legar. Odredili so, da se mora Homec popolnoma izo- lirati. /…/«. Gl. Mrkun, Homec, str. 89. Mrkun je še zapisal, da je pri tem padla senca suma, da v resnici »vojaki švindlajo«. 109 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 181. 110 Prav tam, str. 182. Vojaki v času prve svetovne vojne pred »Plevelovo« gostilno v Mekinjah (fotografija last družine Ogrinec iz Mekinj). 125 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 dejstvo, da so bili tudi vojaški strežniki takrat vpo- klicani na fronto, zato so ranjencem večinoma stregle ženske, med njimi tri domačinke.111 V Kamniku so takrat bivali štirje vojaški kurati: dva katoliška (Čeh in Madžar), en pravoslavni (Romun) in en prote- stantski pastor.112 Konec avgusta je v bolnišnico pri- šlo še okoli 600 ranjencev, v začetku septembra pa v kroniki poleg navedbe, da se »streli topov 11. soške bitke še vedno slišijo«, zasledimo podatek, da v Meki- njah gradijo dve dodatni leseni baraki za namestitev ranjencev, ker morajo šolsko poslopje izprazniti zara- di začetka pouka.113 Nemške enote v Kamniku in Mekinjah leta 1917 Še več vojakov kot spomladi 1917 je v kamniško okolico prišlo jeseni tega leta. Ker je bila avstro-ogr- ska armada že izčrpana, so bile leta 1917 na soškem bojišču čedalje bolj navzoče vojaške enote njene za- veznice cesarske Nemčije, kar je bilo mogoče opa- ziti tudi v zaledju fronte. 18. septembra 1917 se je v Kamniku, pred prihodom neposredno na soško bo- jišče, nastanilo poveljstvo 51. nemškega armadnega zbora na čelu z württemberškim poveljnikom, gene- ralom Albertom von Berrerjem.114 Zasedlo je dvo- riščni del župnišča. Poveljnik naj bi bil navdušen nad visokim standardom bivanja v tem objektu.115 Nato so v teh prostorih potekali zgodovinski dogodki v zvezi s pripravami na znamenito 12. soško bitko ozi- roma s »čudežem pri Kobaridu«. V konferenčni sobi kamniškega župnišča je imel 30. septembra 1917 ge- neral Berrer »zgodovinsko vojno konferenco s svojim štabom«116 in z divizijskim generalom Ottom von Bellowom,117 Weddlom in generalporočnikom von Hofackerjem. Čez teden dni je konferenco vodil že nadvojvoda Evgen Avstrijski,118 ki ga je spremljal ge- neral Teodor Konopicky.119 Nemške čete treh divizij so se že septembra 1917 nastanile v Mengšu, Trzinu, Jaršah, Komendi in Podgorju, še več nemškega vojaštva 51. nemškega 111 Prav tam. 112 Prav tam. 113 Prav tam, str. 184. 114 Albert von Berrer (1857–1917), poveljnik na soškem bojišču, kjer je 28. oktobra 1917 pri preboju soške fronte in ofenzivi proti reki Piavi v okolici Vidma tudi padel. 115 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41; prim. Torkar, Prva svetovna vojna, str. 76. 116 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41. 117 Otto von Below (1857–1944), prusko-nemški general, po- veljnik v bitkah pri Gambinnenu in Tannenbergu leta 1914 ter v drugi bitki pri Mazurskih jezerih februarja 1915. 118 Nadvojvoda Evgen Avstrijski (1863–1954), avstrijski nad- vojvoda ter princ Ogrske in Češke, sicer vojak in politik. Po odhodu Oskarja Potioreka z mesta poveljnika avstro-ogrske vojske na Balkanu je postal njegov naslednik. Na tem polo- žaju je ostal do maja 1915, ko je Kraljevina Italija vstopila v vojno in je postal poveljnik novoustanovljenega poveljstva jugozahodne fronte. 119 Teodor Konopicky (1870–1949), avstrijski general in feld- maršal, šef generalštaba jugozahodne fronte leta 1917. armadnega zbora pa je v Kamnik in okolico začelo prihajati v prvi polovici oktobra in po bližnjih hri- bih organiziralo vojaške vaje kot pripravo na boje na soški fronti.120 Ob tem kamniška in komendska župnijska kronika poročata, da imajo nemški vojaki dovolj hrane in opreme ter da je odnos med častniki in navadnimi vojaki bolj domač kot v avstro-ogrski vojski.121 Mekinjska župnijska kronika pa že 4. ok- tobra poroča, da so morali prostore bolnišnice v Me- kinjah čim bolj izprazniti, da bi pripravili prostor za ranjence prihajajoče 12. soške bitke.122 Po nekajtedenskem bivanju v Kamniku je povelj- stvo 51. armadnega zbora 15. oktobra 1917 odšlo na položaje ob soški fronti,123 točneje, v Cerkno, kjer je na črti Tolmin–Bovec zavzelo vojaške postojanke za ofenzivo proti italijanski armadi.124 Že čez teden dni je združeni avstro-ogrski in nemški armadi uspel preboj čez italijanske položaje pri Kobaridu in pro- dor do reke Piave v furlanski nižini.125 Po preboju soške fronte na reko Piavo konec ok- tobra 1917 se je 1. decembra tega leta vojaška bol- nišnica umaknila iz Mekinj in Kamnika.126 Kljub preselitvi pa so bolnišnične zaloge hrane in drugih dobrin očitno še eno leto ostale v kraju, saj v začetku novembra 1918 v kroniki zasledimo zapis, da je no- voustanovljeni krajevni odbor »narodnega veća127 vzel bolnici skoraj vse zaloge živil, moke, konzerv in obleke kar je bilo večinoma spravljeno v mekinjskem društve- nem domu«.128 Vojaško pokopališče v Mekinjah Za potrebe pokopa umrlih ranjencev je bilo leta 1915 na pobudo štabnega zdravnika dr. Röschla v Mekinjah ustanovljeno posebno vojaško pokopali- šče.129 Njegova lokacija je bila na istem mestu, kjer so že okoli 100 let prej, v času francosko-avstrijskih vojn in Ilirskih provinc, pokopavali vojake različnih na- rodnosti. Največja smrtnost naj bi bila po poročanju župnijske kronike leta 1800, ko je zlasti med Fran- cozi, ki so bivali v mekinjskem samostanu, razsajala »huda bolezen«, zaradi katere je v župniji umrlo 80 120 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 77. 121 Prav tam. 122 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 184. 123 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 41. 124 Torkar, Prva svetovna vojna, str. 77. 125 Simić, Po sledeh Soške fronte, str. 207–211. 126 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 181. 127 Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov (Narodno vijeće SHS) je bil najvišje politično predstavništvo jugoslovanskih narodov v avstro-ogrski monarhiji, ki je bilo ustanovljeno 6. oktobra 1918 s sedežem v Zagrebu. Od razglasitve drža- ve SHS 29. oktobra 1918 do združitve s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918 v novonastalo Kraljevino SHS je imel funkcijo vlade, imel pa je še pokrajinske in krajevne odbore, ki so delovali na terenu. 128 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 188. 129 Prav tam, str. 173. 126 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 ljudi, povečini Francozov.130 O tem priča tudi zapis v časopisju: »Poleti 1915 so se v Kamniku in Mekinjah naselile tri vojaške bolnišnice. Ker je bilo pričakovati, da bo umrlo precejšnje število bolnih vojakov, pokopališče na Žalah in v Mekinjah bi pa tega prirastka na mrličih ne moglo prevzeti, so vojaške oblasti sklenile za vse v Kamniku in Mekinjah umrle vojake prirediti posebno vojaško pokopališče. Vojaške oblasti so se odločile za par- celo, ki je last baronice Hipolite Lichtenberg – imenova- no 'Turnč' – ob cesti iz Mekinj proti Zduši. Ta prostor je zgodovinsko zanimiv. Tu je bilo že pred več kot sto leti – za časa francoskih prekucij – vojaško pokopališče. Blagoslovil ga je 20. oktobra 1796 tedanji kamniški de- kan Gašper Branka. Več kot sto Francozov ter vojakov iz Galicije, Češke, Slavonije, Sedmograške počiva v tem mirnem kotu. Takrat je bila v Mekinjah tudi vojaška bolnišnica za ujete Francoze ter bolne vojake. Vojaki so mrli večinoma za grižo, – hitro drug za drugim. Da je bilo na tem kraju nekdaj vojaško pokopališče, je skoraj popolnoma izginilo iz ljudskega spomina, dasi je tega le dobrih sto let. Le križ ob poti še priča o tem. Sedaj se je v naših tudi burnih časih obnovilo to pokopališče. Prostor, približno za 120 grobov so ogradili vojaki. Baronica Li- chtenberg je prepustila prostor v ta namen pod pogojem, da se smejo tukaj pokopavati le vojaški mrliči. Naročila je tudi na svoje stroške lep spomenik obelisk, ki pa še ni došel. Pokopališki križ so pa že postavili. Lani in letos so 130 Prav tam, str. 48. tu izkopali ležišče že 14 vojakom iz daljnih krajev.«131 Pokopališče, na katerem je pokopanih 109 av- stro-ogrskih vojakov in leži ob medkrajevni cesti Kamnik–Godič, je ohranjeno še danes, na pokopane vojake pa spominjata spominska tabla iz marmorja in betonski križ. Prvi vojak (njegovo ime v mekinjski župnijski kroniki ni navedeno) je bil na tem pokopa- lišču pokopan 25. avgusta 1915,132 torej že nekaj me- secev pred uradno vzpostavitvijo ustrezne in enotne zakonodaje s področja pokopavanja padlih vojakov. Del umrlih vojakov (tiste, ki so umrli v objektih v Kamniku) so pokopavali tudi na kamniških Žalah, saj je že leta 1915 takratni kamniški dekan Ivan Lav- renčič okrajno glavarstvo zaprosil, da bi smel razširiti pokopališče na Žalah.133 Kot je razvidno iz mekinj- ske kronike, pa tu niso pokopavali samo vojakov, ki so umrli v prostorih bolnišnice, ampak tudi druge vojake, ki so umrli med bivanjem oziroma urjenjem v kamniški okolici. Ustanovitev posebnega vojaškega pokopališča v Mekinjah sodi v kontekst širše državne skrbi za po- kop padlih ali kako drugače umrlih vojakov. Kmalu po izbruhu vojne so namreč po navodilih državnih oblasti vojaška poveljstva dobila dodatno zadolžitev – pri njih so vzpostavili »nadzorništva vojnih gro- 131 Domoljub, 31. 8. 1916, št. 35, str. 466, »Zgodovinsko zanimivo vojaško pokopališče«. Prim. ŽUM, Spominska knjiga fare Me- kinjske, str. 167. 132 Hančič, Mekinje v času in prostoru, str. 15. 133 Navinšek, Ivan Lavrenčič in njegov čas, str. 40. Vojaško pokopališče v Mekinjah, na katerem je pokopanih 109 vojakov, danes (foto: Damjan Hančič). 127 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 bov«; v teh funkcijah so sodelovali fotografi, grad- binci, kiparji in zemljemerci.134 Decembra 1915 je bil pri 9. oddelku vojnega ministrstva na Dunaju vzpo- stavljen poseben oddelek, ki je imel na skrbi vojaške grobove (Kriegsgräberabteilung). Dva tedna pozneje je vojni minister Aleksander baron Krobatin (1849– 1933) vzpostavil še centralni urad za pokopališke ka- tastre.135 Vsako vojaško poveljstvo je vzpostavilo tudi vojaške pokopališke inšpekcije. Te so praviloma vodili štabni častniki ali stotniki, pri večjih pokopališčih pa jim je bil dodeljen še en stotnik ali nižji častnik. Skrb za vse, ki so padli na fronti ali v neposrednem zaledju fronte, je bila zaupana armadnemu poveljstvu. Tudi tu so vzpostavili nadzorne inšpekcije vojaških grobov. Glavni namen teh oddelkov je bil vzpostaviti voja- ška pokopališča, tja premestiti posamezne padle, ki so bili pokopani, kjer je naneslo, poskrbeti za zaščito (ograjo pokopališč) in voditi ustrezno evidenco. Zato so vzpostavljali pokopališke grobne katastre, v kate- rih so morali navesti točno lokacijo pokopanih, ime, številko groba, čas pokopa itd. Vojaška poveljstva so morala kopije katastrov občasno pošiljati na pristojni oddelek vojnega ministrstva.136 Pri urejanju vojaških pokopaliških katastrov se je vojaška oblast obračala tudi na krajevno duhovščino. Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je tako v Škofijskem listu objavil sporočilo deželne vlade za Kranjsko in duhovnike pozval, naj ji pomagajo. So pa na slovenskih tleh vsaj v večjih krajih skušali tudi takrat in še pozneje poskr- beti za urejenost vojaških grobov.137 Leta 1920 so se škofijski ordinariati o umrlih vojakih z območja carske Rusije in Češkoslovaške obrnili na župnije. Župniki so sestavljali sezname in jih posredovali predstojnikom. V naslednjih mesecih in letih so oblasti cerkveno oblast še večkrat prosile, naj jim sporoči podatke o pokopanih vojakih raz- ličnih narodnosti po župnijah. Tako so denimo leta 1921 prosile za podatke o umrlih državljanih Nem- čije, Avstrije, Bolgarije in Ogrske.138 Na podlagi te prošnje je takratni mekinjski župnik Viktor Čadež naredil popis na mekinjskem vojaškem pokopališču pokopanih vojakov, ki so izvirali z območja Ogrske. Seznam vsebuje 17 vojakov.139 Sicer pa se tudi v župnijski kroniki izredno redko omenjajo pokopi posameznih vojakov na vojaškem pokopališču. Tako ob odhodu čeških vojakov julija 1916 izvemo zgolj podatek, da je v češkem obdobju umrlo le pet vojakov,140 brez navedbe njihovih imen in priimkov. Ta podatek se deloma ujema s prej ome- njenim popisom umrlih ogrskih vojakov, saj je v njem 134 Šimac, Ti vsem šepečeš, str. 73. 135 Prav tam. 136 Prav tam, str. 75. 137 Prav tam, str. 74. 138 Prav tam, str. 82. 139 NŠAL, ŠAL V, fasc. 311, »Popis v Mekinjah pokopanih ogr- skih vojakov z dne 5. 2. 1921«. 140 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 173. mogoče zaslediti, da je do sredine leta 1916 umrlo šest vojakov, od tega trije brez znanega podatka, iz katerega kraja prihajajo.141 Sklepamo pa lahko, da je večina na pokopališču pokopanih vojakov (torej okoli 100) umrla v obdobju od sredine julija 1916 do za- četka decembra 1917, torej v slabem letu in pol, kar pomeni, da so imeli v tem obdobju na mekinjskem vojaškem pokopališču povprečno šest pokopov vo- jakov na mesec. Če si ogledamo v župnijski kroniki omenjene pokope, ugotovimo, da je bil 19. februarja 1917 »pokopan na vojaškem pokopališču Oger, ki ga je pokopal razkolni kurat iz Ljubljane«,142 7. marca 1917 sta »na parah« ležala dva vojaka: častnik Josip Udovč, Slovenec – Goričan, star 20 let, umrl za »albansko mrzlico«,143 in vojak Romun; po poročanju kronike je bil »častnik pokopan z vojaško častjo, pogreba pa se je udeležilo veliko vojakov in ljudstva«.144 6. aprila 1917 so prinesli na pokopališče pokopat mrtvega vojaka iz Vodic nad Kamnikom, ki ga je »spremljalo 50 mož, ki so mu ustrelili salvo v slovo«.145 1. avgusta 1917 je bil pokopan vojak, ki se je ustrelil v Šmarci.146 V kro- niki najdemo še podatek, da so do avgusta 1917 na mekinjskem vojaškem pokopališču pokopali 37 tujih vojakov.147 Sâmo vojaško pokopališče je bilo štiri leta po koncu vojne očitno v dokaj slabem stanju, o čemer je konec leta 1922 pisal časnik Slovenec. Iz njegovega opisa lahko ugotovimo, kako je bilo videti »original- no« pokopališče, saj danes razen betonskega križa in table iz marmorja s spominskim napisom ni nič ohranjenega: »… Blizu Kamnika – v Mekinjah – leži popolnoma zanemarjeno pokopališče, ki kaže naravnost nečloveški vandalizem. Križi iz brezovega lesa so po- večini polomljeni ter pometani po tleh. Napisne tablice leže po vseh kotih, ograja je podrta in polomljena, isto- tako vrata, da hodijo po grobovih ne samo otroci, tem- več imajo dostop tudi razne živali … Le na enem grobu je opaziti svečico. V pogledu na vojaško pokopališče v 141 NŠAL, ŠAL V, fasc. 311, »Popis v Mekinjah pokopanih ogr- skih vojakov z dne 5. 2. 1921«. 142 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 179. 143 O njegovi smrti poroča tudi časnik Slovenec, 8. 3. 1917, št. 55, str. 5, »V vojaški bolnišnici v Kamniku«: »V vojaški bol- nišnici v Kamniku je umrl 4. t. m. na malariji, poročnik v rez. Josip Udovč. Maturiral je l. 1914. na goriški realki in odšel k vojakom oktobra t. l. Bojeval se je na severovzhodu, bil ranjen in odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo. Lanskega leta je bil pre- meščen na jugovzhodno bojišče, kjer je postal poročnik. Novembra je prišel, že bolehen, na dopust. Huda malarija je pretrgala se- daj vrlemu mladeniču v 20. letu starosti nit življenja. Njegov brat Bogumil pa je padel dne 4. junija 1916 v Bukovini, star komaj 18 let. Po dovršenem 6. gimn. razredu je bil vpoklican kot enoletni prostovoljec in je dosegel v kratkem času čin četovodje. Oba brata sta bila vedno odlična dijaka, priljubljena vsakomur, kdor ju je poznal, ponos in up družini. Težko prizadeti oče Josip Udovč, orožni mojster v p., biva sedaj s svojo družino v Novem mestu …«. 144 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 179. 145 Prav tam, str. 180. 146 Prav tam, str. 183. 147 Prav tam. 128 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 Mekinjah mora človeku res orositi oko – pokopališče bo kmalu travnik – grmovje …«.148 Očitno je ta članek le vzpodbudil pristojne, da so vojaško pokopališče ure- dili, in to ne samo »zasilno«, ampak očitno tako kva- litetno, da je za razliko od mnogih drugih podobnih pokopališč v Sloveniji dobro vidno in lepo urejeno še danes. Španska gripa v Mekinjah Slabo leto po odhodu vojaške bolnišnice so ob- močje zajele španska gripa in nekatere druge nalezljive bolezni.149 Pojav teh bolezni ni neposredno povezan z nastanitvijo ranjencev soškega bojišča, ker pa gre za pomemben detajl v celotnem dogajanju v tistem času in ker lahko potegnemo nekatere vzporednice z aktu- alnim dogajanjem, povezanim s pandemijo »korona virusa – covid 19«, želimo ob koncu izpostaviti še ne- katere zapise iz župnijske kronike na to temo. To je bil čas velikega pomanjkanja, draginje in občasno tudi zapovedane oddaje živil. Prvi zapis o pojavu bolezni je v župnijski kroniki z dne 10. okto- bra 1918. Zapisano je, da se po vseh hišah v župniji širi »španska bolezen« in da so zaradi tega do 4. no- vembra zaprli krajevno šolo.150 V začetku novembra 1918 se bolezen še ni umirila, saj je župnik pisal o številnih primerih te bolezni tako v samem kraju kot po svetu. Glede diagnoze je zapisano, »da gre pri tej bolezni za neko obliko pljučnice«; veliko ljudi je zaradi nje zbolelo tudi v Mekinjah, vendar jih je do začetka novembra umrlo le pet.151 Konec novembra je župnik zapisal, »da se španska gripa hitro širi, da so zboleli že v skoraj vseh hišah v vasi«, da pa jih je umrlo »primeroma malo«.152 Iz drugih zapisov v kroniki je razvidno, da maše v župnijski cerkvi zaradi te bolezni v tistem času niso odpadle, spričo ustanovitve nove jugoslovanske države in konca vojne pa zasledimo celo nekaj slovesnosti in šolskih maš.153 Za konec morda še zanimivost o tem, kako so se ljudje pred sto leti držali ukrepov za omejevanje nalezljivih bolezni. Ko je 28. februarja 1919 zaradi »oslabelosti in izčrpanosti« umrl tedanji mekinjski župnik Franc Rihar, so zdravniki pri njem že pred 148 Slovenec, 16. 11. 1922, št. 253, str. 3, »Zapuščeno vojaško po- kopališče«. 149 V obdobju 1918–1920 naj bi po vsem svetu zbolelo 500 mi- lijonov ljudi in jih po zadnjih ocenah umrlo med 50 in 100 milijoni. Drugi val pandemije gripe je med septembrom in decembrom 1918 prizadel tudi prebivalstvo v slovenskih de- želah. Delež učencev v ljubljanskih šolah, ki so manjkali pri pouku, je bil v posameznih šolah različen, in sicer v razpo- nu 16–75 % vseh šolarjev. Edini javnozdravstveni ukrep na Kranjskem med epidemijo je bilo enomesečno zaprtje vseh šol najprej v Ljubljani, nato pa še v najbolj prizadetih okrajih na Dolenjskem (gl. Keber, Epidemija v šolskih klopeh, str. 67). 150 ŽUM, Spominska knjiga fare Mekinjske, str. 187. 151 Prav tam, str. 188. 152 Prav tam, str. 189. 153 Prav tam. smrtjo diagnosticirali pegasti tifus. Ker je šlo za smrt zaradi nalezljive bolezni, je krajevni zdravnik dr. Julij Polec odredil stroge ukrepe in prepoved kropljenja na mrtvaškem odru, pa tudi pogreb bi moral pote- kati brez navzočnosti župljanov. Vendar so ti kljub temu izvedli »skrivno« kropljenje mrliča in tudi na pogrebu se je kljub prepovedi zbrala velika množica ljudi.154 Zaključek V zadnjih dveh desetletjih, zlasti pa ob stoletnici začetka in konca prve svetovne vojne, je bilo izda- nih precej študij, prispevkov in drugih del na temo prve svetovne vojne, ki se ne nanašajo zgolj na boje in prvo frontno črto, ampak tudi na različna področja posredne in neposredne povezave s to vojno. Sedaj se temu prikazu pridružuje še en krajevni drobec tega dogajanja, in sicer delovanje vojaške bolnišnice v Mekinjah in Kamniku. Njenega delovanja so se do okoli leta 2000 spominjali še nekateri najstarejši pre- bivalci kraja, ki so te dogodke doživljali kot otroci. V posebej lepem spominu so ohranili češke vojake, ki so jim iz vojaške kuhinje dali jesti mesni golaž in kruho- ve cmoke, t. i. »knedličke«. Brez zapisov v krajevnih župnijskih kronikah Kamnika in Mekinj bi sedaj to obdobje verjetno utonilo v pozabo. Ob koncu vojne je tudi na tem območju nastopila španska gripa, ki pa večjega števila smrtnih žrtev ni povzročila. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AUM – Arhiv uršulink Mekinje (hrani uršulinski sa- mostan Ljubljana) Šolski arhiv osnovne in meščanske šole NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL V, fasc. 311, Vojaške zadeve 1917–1921: ovoj Orožniška poročila, Mekinje, »Verzeichnis der auf dem Militärfriedhof zu Mekinje (Münken- dorf ) bei Kamnik begrabenen Soldaten aus Ungarn. Pfarramt Mekinje, 5. 2. 1921.« ÖSTA/KA – Österreichisches Staatsarchiv / Kriegs- archiv Militärkommando Graz (MA Graz), Nr. 134272/16, »Übersicht aller in 5. Armeebereiche be- findlichen stabilen Militär- Sanitätsanstalten, An- stalten der freiwiliger Sanitätspflegen und zu mili- tärischen Belagen herangezogenen Zivilanstalten mit enden April 1916«. 154 Prav tam, str. 190–194. 129 2021 DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 ŽUM – Župnijski urad Mekinje Spominska knjiga fare Mekinjske, 1893–1924 ČASOPISI Domoljub, 1916. Slovenec, 1916, 1917, 1922. LITERATURA Hančič, Damjan: Mekinje v času in prostoru. Od doma do šole, zbornik ob 100 letnici Društvenega doma (1911–2011) in šolske stavbe (1912–2012) v Mekinjah (ur. Jana Svetec in Andreja Humar Gruden). Kamnik, Mekinje: Osnovna šola Frana Albrehta, Krajevna skupnost Mekinje, 2012, str. 8–16. Hančič, Damjan: Uršulinski samostan v Mekinjah do leta 1941. Tristo let ljubljanskih uršulink (ur. Marija Jasna Kogoj). Ljubljana: Družina, 2002, str. 93–114. Janša Zorn, Olga: Prispevek k zgodovini turizma v Kamniku. Kamnik: 1229–1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta (ur. Jože Žontar et al.). Kamnik, Ljubljana: Kulturna skupnost, Sek- cija za krajevno zgodovino Zgodovinskega dru- štva za Slovenijo, 1985, str. 111–119. Keber, Katarina: Epidemija v šolskih klopeh. Primer španske gripe leta 1918 v osrednjeslovenskem prostoru. Kronika 65, 2017, št. 1, str. 67–76. Mrkun, Anton: Homec (faksimilirana izdaja). Ljub- ljana: Kulturno društvo Jože Gostič (Homec), 1995. Navinšek, Slavica: Ivan Lavrenčič in njegov čas (1857–1930). Kamniški zbornik, 15, 2000, str. 37–44. Pešak Mikec, Barbara: Krvava justica. V zaledju soške fronte (ur. Judita Šega). Koper: Pokrajinski ar- hiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Zgodovinski arhiv; Jesenice: Gornjesavski muzej; [Tolmin]: Tolminski muzej, 2015, str. 23–24. Rifel, Vilko, Kumer, Marko in Urankar, Anja: Na sodu smodnika. Kamnik: Medobčinski muzej Kamnik, 2017. Simić, Marko: Po sledeh Soške fronte. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 1996. Slovenski biografski leksikon (ur. Alfonz Gspan et al). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960. Šega, Judita: Iz ognjenega pekla v zavetje bolnišnic. V zaledju soške fronte (ur. Judita Šega). Koper: Po- krajinski arhiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Zgodovinski arhiv; Jesenice: Gornje- savski muzej; [Tolmin]: Tolminski muzej, 2015, str. 36–39. Šimac, Miha in Keber, Katarina: »Patriae ac huma- nitati«. Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2011. Šimac, Miha: Oris vpliva prve svetovne vojne na pa- storalno delo duhovnikov. Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem (ur. Bogdan Kolar). Ljub- ljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 2015 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 37), str. 108–153. Šimac, Miha: Ti vsem šepečeš isti molk: vojaški gro- bovi v Rušah in okolici. Prelomna obdobja (ur. Vili Rezman). Ruše: Lira – Društvo za razvoj, 2019, str. 70–85. Šimac, Miha: Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Ljubljana: Teološka fakul- teta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 2014 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 36). Torkar, Zora: Prva svetovna vojna v župnijskih kro- nikah Komende in Kamnika. Občina Komenda. Življenje od kamene dobe do danes (ur. Marko Že- rovnik). Komenda: Občina, 2002, str. 73–78. SPLETNI VIRI Kamniška smodnišnica – ujeto v objektiv: https://falajfl.si/kraji-turizem-potovanje/kamni- ska-smodnisnica-ujeto-v-objektiv/ Kofol, Karla: Skrb za ranjene in bolne. Človek in vojna, spletna muzejska razstava, Tolminski muzej, 6. ju- nij 2015–30. maj 2016: http://www.tol-muzej.si/clovek&vojna/si/09 S U M M A R Y Military hospital in Kamnik and Mekinje du- ring the First World War During the First World War, a military hospital was set up in Mekinje near Kamnik to treat wounded Austro-Hungarian soldiers from the Isonzo Front. The wounded soldiers were accommodated in the lo- cal Community Centre, the house on the corner be- low the monastery, the succursal school, the sexton’s house, and the then Prašnikar Kurhaus (health spa). The main part of the hospital operated in the mona- stery, which the Ursulines from Ljubljana bought, renovated, and settled in 1902/1903. Because the building, which had served as a private primary and secondary school for girls for a decade, provided the hospital with most rooms, the lessons were signifi- cantly curtailed and divided into two shifts. For a while, some of the wounded were also accommo- dated in four buildings in Kamnik: three buildings in the town centre (the national reading club, the Kamnik Cultural House, and the Stare House) and 130 2021DAMJAN HANČIČ: VOJAŠKA BOLNIŠNICA V KAMNIKU IN MEKINJAH V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE, 115–130 on the premises of the temporarily vacated Kamnik Gunpowder Factory. Drawing on records from the local parish chroni- cles of Kamnik and Mekinje, and several other archi- val documents, the article also presents contagious diseases that the wounded soldiers contracted while receiving treatment for combat wounds and injuries. In addition to shotgun wounds sustained on the front, the recovering soldiers suffered from numer- ous contagious diseases that were a consequence of inadequate and poor diet, poor hygiene, or excessive concentration of people in one place. The majority of disease-related deaths among the soldiers were due to malaria or fatigue, cholera, typhus, and various fe- vers. In 1915, a special military cemetery was estab- lished in Mekinje to bury the dead. The cemetery stood in the same location where soldiers of dif- ferent nationalities were buried about a hundred years before that, during the time of the Napoleonic Wars. Situated on the long-distance road connect- ing Kamnik and Godič and holding the bodies of 109 Austro-Hungarian soldiers, the cemetery is still preserved today and the memory of the buried troops is still kept alive by the marble memorial plaque and the concrete cross. The military hospital was moved from the town in December 1917, following the breakthrough on the Isonzo Front and the advance towards the Piave River at the end of October. Altogether, several thou- sands of wounded soldiers were housed in Mekinje and Kamnik during the operation of the hospital, in addition to which the local facilities accommodated medical doctors, sanitation personnel, and military support units. Less than a year after the hospital was moved, the Spanish flu broke out in the area at the end of 1918, which made its way into nearly every house without claiming many lives. 131 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 329.285:929Vidmar F. Prejeto: 15. 6. 2020 Ivan Vogrič mag., Vrhovci, Cesta VIII/5b, SI–1125 Ljubljana E-pošta: ivanvogric@hotmail.com Anarhistični agitator Franc Vidmar IZVLEČEK Prispevek obravnava politično pot Tržačana Franca Vidmarja (1871–1935), ki je bil večji del svojega življenja angažiran v anarhističnem gibanju. Po obsodbi v rojstnem Trstu, kjer se je idejno izoblikoval, je bil ob prelomu stole- tja na spisku dvanajstih najbolj izpostavljenih anarhistov na Kranjskem (kjer je bil svojčas prijavljen). Po izselitvi v ZDA je deloval med italijansko govorečimi anarhisti. Vzdrževal je stike s podobno mislečimi iz drugih izseljenskih skupin in bil večkrat preganjan. KLJUČNE BESEDE Franc Vidmar, anarhizem, izseljenci, Trst, Združene države Amerike, sindikati ABSTRACT ANARCHIC AGITATOR FRANC VIDMAR The article discusses the political path of Franc Vidmar (1871–1935) from Trieste, who for the most part of his life engaged in the anarchist movement. At the turn of the century, after being convicted in his native Trieste, where he ideationally matured, he found himself on the list of twelve most wanted anarchists in Carniola (where he was registered as a resident for a while). After emigrating to the USA, he worked among Italian-speaking anarchists. He maintained contacts with like-minded people from other emigration groups and faced persecution several times. KEY WORDS Franc Vidmar, anarchism, emigrants, Trieste, United States of America, labour unions 132 2021IVAN VOGRIČ: ANARHISTIČNI AGITATOR FRANC VIDMAR, 131–136 Anarhizem je nedvomno pustil sledi tudi na Slo- venskem. To sicer ni bil množičen pojav, med drugim zato, ker so oblasti proti njemu uporabljale izrazita represivna orodja. Je pa bil prisoten tako v teoretski misli kot v praksi, kar velja predvsem za konec 19. in začetek 20. stoletja, ko je bil najbolj prepoznaven.1 V tem kontekstu je zgovoren primer Franca Vid- marja, rojenega v slovenskem okolju, ki pa je po sili razmer delal tudi v drugih okoljih, ker je bil izpostav- ljen preganjanju. Vidmar se je rodil 15. januarja 1871 v Rojanu, tedaj naselju pred vrati Trsta z izrazitim deležem slovenskega prebivalstva. Iz krstne knjige župnije sv. Mohorja in Fortunata izhaja, da sta starša – oče Franc iz Zagorja ob Savi in mati Marija, rojena Prosenc – prihajala iz širšega tržaškega zaledja.2 To je bilo zelo značilno za tisti čas, saj je Trst s pristaniščem, še po- sebej po odprtju Sueškega prekopa (1869), doživljal velik razmah. V mesto so se zgrinjale množice delav- cev tudi iz bolj oddaljenih slovenskih krajev.3 Če je bilo Vidmarjevo deško obdobje še sloven- sko, tega ne moremo trditi za poznejši čas. Sošolci na nižji realki v Trstu, kamor se je vpisal, so bili namreč večinoma italijansko govoreči. Anarhistične ideje, ki jih je prevzel, so v tistem času v Trstu padle na rodo- vitna tla vzporedno z razvojem delavskega oziroma socialističnega gibanja – sopotnika anarhizma. Tudi tu sta obe struji, zlasti po ustanovitvi Druge interna- cionale, predstavljali bolj radikalno, povsem interna- cionalno obarvano (anarhistično) smer in zmernejšo (socialdemokratsko) z nacionalnimi primesmi.4 Iz policijskih poročil vemo, da je bil Vidmar zaposlen pri tržaškem trgovskem podjetju Ignazio Bröll.5 Pozornost policije je Vidmar vzbudil leta 1898. Tedaj so preiskovalci našli njegovo ime na spisku tržaških tovarišev, ki ga je hranil na Reki aretirani anarhist Cesare Agostinelli iz Ancone. Med hišno preiskavo v Vidmarjevem stanovanju so zasegli lite- raturo z anarhistično vsebino, med drugim italijanski list La Questione Sociale, ki so ga izdajali v Patersonu (v zvezni državi New Jersey, ZDA).6 Ugotovili so, da je prav on avtor prispevka »Due pesi e due misure« (Dvojna merila), objavljenega 10. oktobra tistega leta, v katerem je hvalil umor cesarice Elizabete (Sisi); pod člankom je bil podpisan kot Francis Miward.7 1 Vodovnik, Anarhizem, str. 10; Zgodovina Slovencev, str. 518. 2 AATS, Registro di battesimo della parrocchia SS. Ermacora e Fortunato a Roiano, anno 1871. 3 Pirjevec, Socialni in nacionalni problemi, str. 19, 20; Zwitter, Razvoj prebivalstva, str. 140. 4 Vodovnik, Anarhistična politična misel, str. 24. 5 Dizionario biografico degli anarchici italiani, str. 695. 6 Maserati, Gli anarchici, str. 44 in 45. 7 Ne vemo natančno, kdaj se je začela pojavljati nemška raz- ličica njegovega imena in priimka (Franz Widmar) in kaj je temu botrovalo. Čeprav je v krstni knjigi zapisana slovenska oblika priimka (Vidmar), je v policijskih dokumentih in si- ceršnjih virih vseskozi navedena nemška različica (Widmar). Ime je v krstni knjigi, kot je bila tedaj navada, zapisano v latinski inačici (Franciscus). S kratico F. M. se je podpisal tudi pod drug prispe- vek v isti reviji, in sicer kot dopisnik iz Trsta. Zaradi apologije atentata na cesarico je bil Vidmar oktobra 1898 obsojen na pet mesecev zapora in na izgon v Zagorje, mesto svojega očeta, kjer je imel »pravno domovališče«.8 Ukrep ni bil nekaj neobičajnega, saj so ga sodne oblasti redno izvajale proti tistim, ki niso bili zaželeni. Potem ko so ga napotili v »domovin- sko« občino, je obsojenec lahko odšel drugam, ni pa se smel vrniti v kraj, od koder je bil izgnan.9 To mož- nost je izbral tudi Vidmar in tako odšel na Reko. Vidmarjev izgon z območja dežele lahko delno primerjamo z izgonom Rudolfa Golouha (1887– 1982), znanega slovenskega anarhista v tistem času na Primorskem. Golouh je v Trstu urejal nekatere italijanske anarhistične revije,10 kar priča o njegovi vpetosti v italijansko politično okolje. V Kopru ro- jeni Golouh je bil nekaj let za Vidmarjem izgnan v Italijo.11 O procesu asimilacije Slovencev v italijansko okolje je zgovorno tudi pričevanje poznejšega socia- lističnega in komunističnega voditelja Ivana Regenta (1884–1967), ki je kot deček delal v eni od tržaških žganjarn: »Dasi so v žganjarijo prihajali tudi Slovenci, se je v njej govorilo vedno italijanski, in ko mi je bilo petnajst let, sem laže govoril tržaški italijanski dialekt kakor pa slovenski jezik … Če bi ostal v istem okolju, bi se bil polagoma verjetno začel imeti za Italijana …«12 Franc Rozman opozarja na primer Karla Anto- na Potiska, rojenega v Ljubljani leta 1864, ki je bil v osemdesetih letih 19. stoletja dejaven v anarhistič- nem gibanju v Salzburgu. Rozman trdi, da je bila Potiskova usoda tipična za tisti čas. Zaznamovala sta jo pogosto menjavanje delovnega mesta ter spremi- njanje okolij in bivališč.13 Nekaj podobnega je veljalo tudi za Vidmarja. Z Reke, kjer je spet prišel navzkriž s policijo, je maja 1899 z ladjo odpotoval naravnost »čez lužo« – v Ameriko. Tu se je nastanil v že omenjenem Paterso- nu, se takoj povezal z anarhističnim listom, v katerem je objavljal prispevke, in se pri njem tudi zaposlil.14 Paterson je bil eno glavnih središč anarhističnega gibanja v ZDA. To je zaslombo iskalo predvsem pri delavcih, zaposlenih v tamkajšnji tekstilni industriji, v prvi vrsti priseljencih. Med njimi so bili posebej 8 Maserati, Gli anarchici, str. 44. 9 Kermavner, Ob spominskih zapiskih, str. 119. 10 Gl. Golouhovo biografijo v Slovenskem biografskem leksi- konu (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi207472/ (15. 6. 2020)). 11 Dušan Kermavner opozarja na Golouhovo poznejšo pre- obrazbo iz italijanskega časnikarja v slovenskega socialno- demokratskega funkcionarja po povratku v Trst, ki jo je omo- gočila intervencija tržaškega socialističnega poslanca Gio- vannija Olive (Kermavner, Ob spominskih zapiskih, str. 119). 12 Odlomek je iz Regentovega spominskega zapisa »Moje uni- verze« (gl. Tržaška knjiga, str. 79). 13 Rozman, Slovenski anarhist, str. 113–115. 14 Maserati, Gli anarchici, str. 45. 133 2021 IVAN VOGRIČ: ANARHISTIČNI AGITATOR FRANC VIDMAR, 131–136 številčni Italijani, večidel naseljeni v predelu mesta, imenovanem Little Italy (po vzoru drugih ameri- ških mest). Tamkajšnji italijanski anarhistični list La Questione Sociale, ustanovljen leta 1895, je vodil Pedro Esteve, Kubanec, ki je odlično obvladal itali- janščino.15 Na prelomu stoletja je bil Vidmar v Patersonu vpleten v preiskavo o domnevnih povezavah z Gae- tanom Brescijem, atentatorjem na italijanskega kra- lja Umberta I., umorjenega v Monzi 28. julija 1900. Bresci je namreč pred tem dobri dve leti živel prav v Patersonu in bil med sodelavci omenjenega itali- janskega anarhističnega lista. Po nekaterih govoricah naj bi bil Vidmar prisoten na sestanku skupine anar- histov, na katerem so menda žrebali ime atentatorja.16 Anarhisti iz Patersona so sicer to zanikali in zatrdili, da je bil atentat individualno dejanje. Je pa res, da so ga odobravali. V ta namen so priredili skupščino, na kateri so z navdušenjem sprejeli novico o umoru italijanskega monarha. Zborovanju je predsedoval 15 Ferraris, L'assassinio, str. 52 in 53. 16 Prav tam, str. 59. Prim. tudi Maserati, Gli anarchici, str. 46. prav Vidmar.17 V preiskavi, ki so jo uvedli tudi zara- di pritiska italijanske države, niso našli oprijemljivih dokazov o vpletenosti oseb iz Patersona v atentat in tako je bil postopek prekinjen.18 Po nekaterih virih se je Vidmar nato preselil v Tampo na Floridi, kjer naj bi urejal list L’Alba So- ciale.19 Sodeč iz dopisa, ki ga je policijska centrala na Dunaju 19. februarja 1901 poslala deželnemu predsedstvu na Kranjskem,20 naj bi selitev spadala v okvir Vidmarjevega agitacijskega obdobja v Severni Ameriki. Središče njegovega delovanja pa je ostalo v Patersonu. Bolj zagonetna ostaja policijska korespondenca o njegovem domnevnem povratku tega leta na sta- ro celino. 22. aprila 1901 je ista dunajska policijska centrala izdala okrožnico, v kateri je navedla, da je 17 Ferraris opozarja, da so v italijanski skupnosti v Patersonu istočasno potekale tudi žalne slovesnosti v spomin na itali- janskega kralja (Ferraris, L'assassinio, str. 61). 18 Dizionario biografico degli anarchici italiani, str. 695. 19 ht tp : / /katesharp ley l ibrar y.pbworks .com/w/page/ 119731134/Francesco%20%28Franz%29%20Widmar (15. 6. 2020). 20 SI AS 16, šk. 111. Skupina anarhistov iz Patersona; sodeč po slabo označenih številkah naj bi Vidmar stal v zadnji vrsti, s temnim klobukom in obkroženo glavo (pridobljeno s pomočjo občinske uprave v Patersonu). 134 2021IVAN VOGRIČ: ANARHISTIČNI AGITATOR FRANC VIDMAR, 131–136 Vidmar po navedbi ameriških oblasti s parnikom Deutschland odpotoval iz ZDA proti angleškemu Southamptonu, torej nazaj proti Evropi. Avstrijska policija je to informacijo nemudoma predala itali- janski.21 Informacija o Vidmarjevem povratku v izvorno okolje se je izkazala za neresnično. Je pa njegovo ime ostalo v kartotekah najbolj zaznamovanih anarhi- stov. Leta 1909 je navedeno v skupini enajstih dru- gih tovarišev na Kranjskem, očitno zato, ker je bilo kot pravno prebivališče še vedno označeno Zagorje. Poleg njega so bili na spisku Josef Černe, Wilhelm Franz Kallin, Karl Koren, Eugen Josef Logar, Ni- kolaus Peljhan (Peljkan), Josef Petrič, Albin Peutz, Franz Reppe (Hipfel), Franz Rollich, Josef Skrabec in Johann Vrh (imena in priimki so navedeni v obliki, kot se pojavlja v dokumentaciji). Vidmar je bil opre- 21 IT ASTS, Polizia, Atti riservati, b. 247, fasc. Widmar. Wil- liam Gallo, ki je zrasel v družini anarhistov v Patersonu, Vid- marja omenja kot »tiskarja visoke postave z majhno ženo« (Avrich, Anarchist Voices, str. 155). deljen kot katoličan, član teroristične anarhistične skupine v Patersonu in upravitelj anarhističnega lista La Questione Sociale: »Visok je 185 cm, ima rjave lase in brke, zelo kratko pristriženo redko koničasto brado, po- dolgovat, ozek obraz z nekoliko izstopajočimi ličnicami, sive oči, precej velik raven nos, velika usta z našobljeni- mi ustnicami, dolg, tanek vrat z močno izraženim ada- movim jabolkom, štrleča ušesa in dolge prste …« Znal naj bi nemško, italijansko, slovensko in francosko.22 Glede Vidmarjeve narodne pripadnosti je po- memben prispevek ameriškega zgodovinarja Kenyo- na Zimmerja v njegovi doktorski disertaciji o anarhi- stičnih priseljencih v ZDA. Opisuje ga kot Slovenca iz Trsta, dejavnega v tamkajšnjem anarhističnem gi- banju, v katerem so prevladujočo vlogo imeli Italija- ni. V novem okolju je bil ena od zvez med nemškimi in italijanskimi tovariši. Deloval je v skupini L’Era Nuova, ki je izdajala istoimensko glasilo, nasledni- ka prej navedene La Questione Sociale. Tudi Zimmer izpostavlja dejstvo, da je Vidmar »tekoče uporabljal več jezikov«. Leta 1905 je sodeloval v Chicagu na ustanovni konvenciji International Workers of the World (IWW), radikalne sindikalne organizacije, ki deluje še danes.23 Na tem srečanju je bil navzoč tudi krojač Andrej Klemenčič (1867–1908), sloven- ski priseljenec, ki je pred odhodom v ZDA deloval v socialdemokratskem gibanju predvsem v Trstu. Na severozahodu ZDA je živel v nekakšni anarhokomu- nistični komuni in postal funkcionar Zahodne zveze premogarjev.24 Delovanje anarhistov v Patersonu se je znašlo na udaru ob vstopu ZDA v prvo svetovno vojno aprila 1917. Zaradi ostrega nasprotovanja vojni so obla- sti aretirale tudi Vidmarja in zaprle prostore L’Era Nuova. Še posebej so se zapičile v izdajo letaka, v katerem so bili navedeni »morilci z Wall Streeta«.25 Na prepihu se je Vidmar spet znašel februarja 1920 med pravcatim pogromom proti anarhistom. Tedaj so v Patersonu aretirali več deset tovarišev, med njimi tudi Vidmarja, zaradi domnevne vpletenosti v nekatere bombne napade leto prej, med drugim na stanovanje enega od vodilnih članov združenja in- dustrijalcev v Patersonu. Aretacija je sledila sedem- mesečni preiskavi zveznih agentov, za katero so upo- rabili vrinjence med anarhiste. Številne aretirance, večinoma italijanske priseljence, so odpeljali na otok Ellis Island, da bi jih deportirali iz ZDA. Po več kot dvajsetih letih bivanja v Ameriki je bil namreč Vid- 22 SI AS 16, šk. 111. 23 Zimmer, »The whole world is our country«, str. 153, 155–156, 253. 24 Kermavner, Začetki, str. 203–206, 209–210, 310–311. Na spletni strani Kate Sharpley Library je omenjeno, da naj bi bila Vidmarjeva udeležba na konvenciji vprašljiva. Zamenjali naj bi ga namreč prav s Klemenčičem (http://katesharple- ylibrary.pbworks.com/w/page/119731134/Francesco%20 (Franz)%20Widmar (15. 6. 2020)). 25 Zimmer, »The whole world is our country«, str. 295. Gl. tudi Morning Call, 4. 9. 1917, »Anarchists sent to county jail«. Slabo ohranjena fotografija Franca Vidmarja iz avstrijske policijske kartoteke (SI AS 16, šk. 111). 135 2021 IVAN VOGRIČ: ANARHISTIČNI AGITATOR FRANC VIDMAR, 131–136 mar leta 1920 še vedno državljan Avstro-Ogrske. Za ameriško državljanstvo sploh ni zaprosil, očitno zato, ker je menil, da ga zaradi političnih prepričanj ne more pridobiti.26 Vendar so postopek zaradi pomanj- kanja dokazov prekinili in Vidmarja, tako kot druge, izpustili.27 Anarhistično gibanje v Ameriki je bilo nato še večkrat tarča represivnih ukrepov. Najbolj znan pri- mer je bil montiran proces proti italijanskima pri- seljencema Nicoli Saccu in Bartolomeu Vanzettiju, obsojenima na smrt in usmrčenima leta 1927. Zanju se je tedaj mobilizirala svetovna javnost, rehabilitira- na pa sta bila šele 50 let po usmrtitvi.28 Ne vemo na- tančno, kakšno vlogo je imel pri tem Franc Vidmar. Iz podatkov, pridobljenih iz časopisne kronike s pomočjo občinske uprave v Patersonu, izhaja, da je Vidmar umrl 1. decembra 1935 v mestu, kjer je živel dobra tri desetletja in pol. Bil je kremiran in je zapu- stil vdovo Emilio Zoldan, prav tako priseljenko, ki je prišla v Ameriko več let za njim.29 26 Zimmer, »The whole world is our country«, str. 175. 27 Prav tam, str. 175, 322, 329. 28 https://www.history.com/this-day-in-history/sacco-and- -vanzetti-executed (15. 6. 2020). 29 Morning Call, 2. 12. 1935, »Francis Widmar Dies; Last Ri- tes Tomorrow«. Emilia Zoldan je navedena v bazi podatkov Ellis Island, po istoimenskem otoku v New Yorku, kamor so Če pričujoči prispevek v glavnih obrisih zaokro- žuje življenjsko krivuljo angažirane osebe, delujoče na javnem področju, težje rečemo, da lahko pripo- more k osvetlitvi izseljenske galaksije, kot je tista v ZDA. Tja so se namreč stekale nepregledne mno- žice emigrantov, ki so se v novi domovini povezale na drugačni osnovi, vsaka na svoj način. Delavsko gibanje, v katerem je bil vključen Vidmar, je bilo pra- viloma področje ideoloških delitev in tarča represiv- nih praks, kar je oteževalo sleherno delovanje, tako posameznika kot skupine. Tudi zaradi tega je težko dokumentirati njihov utrip, kar toliko bolj velja za politično marginalne skupine. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AATS – Archivio arcivescovile di Trieste (Nadškofij- ski arhiv v Trstu) Registro di battesimo della parrocchia SS. Erma- cora e Fortunato a Roiano, anno 1871. IT ASTS – Archivio di Stato di Trieste (Državni ar- hiv v Trstu) Polizia, Atti riservati SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1791– 1918 ČASOPISI Morning Call, 1917, 1935. LITERATURA Avrich, Paul: Anarchist Voices. An Oral History of Anarchism in America. Edinburgh, Oakland: AK Press, 2005. Dizionario biografico degli anarchici italiani, vol. II: I–Z. Pisa: Biblioteca Franco Serantini, 2004. Ferraris, Luigi Vittorio: L'assassinio di Umberto I e gli anarchici di Paterson. Rassegna storica del Ri- sorgimento 60, 1968, fasc. I, str. 47–64. Kermavner, Dušan: Ob spominskih zapiskih R. Go- louha: o tržaškem anarhizmu in o nekaterih črtah slovenske socialne demokracije. Zgodovinski časo- pis 22, 1968, št. 1–2, str. 115–133. Kermavner, Dušan: Začetki slovenske socialne demo- kracije. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1963. Maserati, Ennio: Gli anarchici a Trieste durante il do- minio asburgico. Trst: Università di Trieste, 1977. prihajali priseljenci (https://heritage.statueofliberty.org/pas- senger-result (15. 6. 2020)). Vest o Vidmarjevi smrti v časniku Morning Call, 2. 12. 1935. 136 2021IVAN VOGRIČ: ANARHISTIČNI AGITATOR FRANC VIDMAR, 131–136 Pirjevec, Jože: Socialni in nacionalni problemi v Trstu 1860–1914. Od Maribora do Trsta: 1850– 1914, zbornik referatov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Maribor: Pedagoška fakulteta, 1997, str. 19–25. Rozman, Franc: Slovenski anarhist Karel Anton Po- tisek v Salzburgu. Zgodovinski časopis 40, 1986, št. 1–2, str. 113–115. Tržaška knjiga (ur. Marija Pirjevec). Ljubljana: Slo- venska matica, 2001. Vodovnik, Žiga: Anarhizem in tekma idej. Antologija anarhizma 3 (ur. Žiga Vodovnik). Ljubljana: Kr- tina, 2011, str. 9–15. Vodovnik, Žiga: Anarhistična politična misel in slo- vensko delavsko gibanje ob koncu 19. stoletja. Prispevek k zgodovini anarhistične misli na Slo- venskem. Javnost = The Public. Journal of the Euro- pean Institute for Communication and Culture 17, 2010, str. 17–32. Zimmer, Kenyon: »The whole world is our country«: immigration and anarchism in the United States, 1885–1940. Pittsburgh: University of Pittsburgh, 2005 (tipkopis doktorske disertacije). Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. Zwitter, Fran: Razvoj prebivalstva in sprememba odnosa med posameznimi narodi. Uprava in po- litično življenje. Vprašanje jezika. Zahodno sosed- stvo: slovenski zgodovinarji o slovensko-italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne (ur. Branko Marušič, Stane Granda in Petra Svoljšak). Ljub- ljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa in ZRC SAZU, 1996, str. 139–148. SPLETNI VIRI Baza podatkov Ellis Island: https://heritage.statueofliberty.org/passenger-re- sult Kate Sharpley Library: http://katesharpleylibrary.pbworks.com/w/page/ 119731134/Francesco%20%28Franz%29%20 Widmar Rudolf Golouh: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi207472/ Sodni primer anarhistov Sacca in Vanzettija: https://www.history.com/this-day-in-history/ sacco-and-vanzetti-executed S U M M A R Y Anarchic agitator Franc Vidmar The life story of Franc Vidmar is reminiscent of »professional« socialist revolutionaries who in many ways tailored the destiny of the first half of the twen- tieth century. Vidmar can also be defined as their associate because he shared their fate in a number of ways; just like they, he was the victim of police persecution, first in Austria-Hungary and then in his new homeland, the United States of America. They also shared ardent adherence to the radical ideas of that time – in Vidmar’s case, anarchism. However, what set him apart from his socialist associates was his harsher criticism of capitalism, the state, and any form of authoritarianism. In addition, Vidmar pur- sued a more internationalist stance. Despite his active participation in anarchist cir- cles both in Trieste and the USA, where Italians played a predominant role, it is impossible to main- tain that he completely assimilated into their milieu. Police reports indicate his knowledge of languages (including Slovene), which facilitated his editorship of various anarchist newspapers. According to some sources, he was also active in the radical labour uni- on movement and participated in the founding con- vention of the international labour union Industrial Workers of the World, which still operates today. He died at the end of 1935 in Paterson, New Jersey. 137 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 334.754(497.472Piran)"1919/1950" Prejeto: 26. 3. 2020 Vinko Oblak ing. ladijskega strojništva in dipl. ekonomist, Grudnova 3, SI–6330 Piran E-pošta: vinkoo573@gmail.com Piranski konzorcij za pomorske prevoze Piran (1919–1950) IZVLEČEK Prispevek je poizkus prikaza okoliščin, ki so omogočile ustanovitev in delovanje Piranskega konzorcija za pomor- ske prevoze. Konzorcij je bil ustanovljen konec leta 1919 in je deloval do leta 1950. Temelji za njegovo ustanovitev so se izoblikovali že dolgo pred tem. Brez pomorščakov, plovil, pomorskih veščin in izkušenj, predvsem pa denarnih sredstev to ne bi bilo mogoče. Konzorcij je bil v ponos Piranu in Pirančanom, saj je velikemu delu prebivalstva omo- gočil preživetje. Njegova uspešnost se kaže tudi v tem, da je bila skoraj tretjina piranskega prebivalstva neposredno ali posredno vpeta v njegovo delo. KLJUČNE BESEDE Piran, konzorcij, pomorščaki, mala obalna plovba, prevoz tovora, pomorsko prevozništvo ABSTRACT PIRAN SHIPPING CONSORTIUM (1919–1950) The article provides a tentative presentation of circumstances that enabled the establishment and activities of the Piran Shipping Consortium. The consortium was established at the end of 1919 and remained in operation until 1950. Its establishment, the foundations for which were created further back in the past, would not have been possible without seamen’s, ships, maritime skills and experiences, and above all financial funds. Only hard work, knowledge of professional secrets, constant concern for a better working environment, modern working resources, but especially common assistance and solidarity among the members of the consortium have enabled its progress and successful busi- ness. The consortium was the pride of Piran and its inhabitants by being a source of survival to a significant part of the population. Its success was also reflected in the fact that almost a third of the inhabitants of Piran were directly or indirectly involved in the consortium business. The story of Piran seamen’s from the period between the two wars is a contribution to a better knowledge and understanding of the seamen’s life and work in this area. KEY WORDS Piran, consortium, seamen, coastal navigation, shipping cargo, maritime transportation 138 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 Uvod Leta 2020 je minilo 100 let, odkar je bil v Pi- ranu ustanovljen Konzorcij za pomorske prevoze (Consorzio Piranese per trasporti marittimi Pirano).1 Ta je izdatno prispeval k boljšemu življenju številnih piranskih pomorščakov in s svojim delom na morju ponesel v svet njihovo dobro ime. O ustanavljanju konzorcija ni veliko znanega in napisanega, zato je smiselno predstaviti njegov nastanek, razvoj, vlogo in pomen. Pri raziskavi so bili uporabljeni razpoložljivi ustni in pisni viri ter fotografski material. Največ po- membnih informacij o konzorciju je zbranih v mo- nografiji Pirano, ki je izšla v Trstu leta 1959. Med časopisi velja omeniti glasili La Voce di San Giorgio in L’eco de Piran,2 vendar je tudi v glasilu Il Trillo3 izšlo nekaj člankov o konzorciju. O piranskem pomorstvu v drugi polovici 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne so pisali Nadja Terčon v knjigi Z barko v Trst ter skupina avtorjev v publikaciji Piransko pristanišče, ki jo je izdal Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. O pomorstvu v Piranu med svetovnima vojnama, kamor sodita ustanovitev in delovanje konzorcija, pa ustrezne literature ni bilo mogoče najti. Pomemben vir podatkov o konzorciju hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper – enota Piran, vendar so razpršeni v obširnem fondu Občine Piran in dru- 1 V nadaljevanju skrajšano konzorcij. Konzórcij – 1) začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja; 2) začasno združenje gospodarskih družb za dosego določenega cilja (fran.si (26. 3. 2020)). 2 Glasili izhajata v Trstu in ju urejajo Pirančani, ki so Piran po drugi svetovni vojni zapustili kot optanti. Podatki iz njiju so dragoceni za razumevanje dogajanj okoli delovanja in ukini- tve konzorcija. 3 Glasilo objavlja Italijanska samoupravna skupnost Giuseppe Tartini iz Pirana. gih fondih. Za raziskavo je bilo pregledano arhivsko gradivo obdobja od 1919 do 1929. Dokumenti, shra- njeni v arhivu Trgovske zbornice v Trstu,4 vsebujejo predvsem podatke o statutarnih zadevah, spremembah in uradnih zaznamkih delovanja konzorcija. Izredno zanimiva pričevanja in analizo pomembnosti konzor- cija za Piran in širše je obdelal nekdanji pomorščak Mario Bonifaccio,5 ki je za poznavanje dela in razmer med pomorščaki v obravnavanem času izredno drago- cen pričevalec. Navezanost na morje in poklic ter dej- stvo, da je bil njegov oče član konzorcija, sta verjetno razlog, da imata konzorcij in pomorstvo v njegovem srcu posebno mesto. Zelo dragocena je serija člankov izpod njegovega peresa,6 katerih tematika je poklicno, socialno in družabno življenje ter delo piranskih po- morščakov, pa tudi plovila, na katerih so pluli.7 Piran – od nekdaj mesto pomorščakov Mesto Piran leži na polotoku in je obdano z morjem, zato ne preseneča, da so njegovi prebivalci z morjem že davno vzpostavili posebno vez. Razvili so se solinarstvo, ribištvo, pomorstvo in trgovanje, kar jim je omogočalo preživetje. Pirančani so že zgodaj pričeli pluti in graditi plovila po svoji »meri«. Ta so jim omogočala izvajanje morskega prevozništva, pri- lagojenega njihovim potrebam in zahtevam.8 4 Arhivska dokumentacija Trgovske zbornice v Trstu (CCI- AA), dokumente je zbrala, obdelala in posredovala Amalia Petronio. 5 Mario Bonifacio, rojen leta 1928 v Piranu v družini pomor- ščakov. Leta 1950 je diplomiral na Pomorski šoli v Trstu, danes je upokojenec in živi v Mestrah pri Benetkah (http:// www.albumdivenezia.it/easyne2/LYT.aspx?IDLYT=410& Code=AlbumVE&ST=SQL&SQL=ID_Documento=481 (26. 3. 2020)). 6 Serija člankov v glasilu L'eco de Piran leta 2002, št. 19, 20, 21, 22, in leta 2003, št. 24. 7 Gre za članke iz glasila Il Trillo in L'eco de Piran. 8 Več o Piranu in njegovem razvoju v Morteani, Notizie sto- Žig konzorcija (SI PAK 759, t. e. 175) 139 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 Flota plovil v pristanišču Piran iz obdobja med obema vojnama (zbirka Slobodana Simiča Sime, Piran) Pristanišče Piran z bracerami in trabakolami (La voce di San Giorgio, 2011, št. 180, str. 13) 140 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 Širjenje pomorskih trgovskih vezi je narekovalo povečanje števila plovil in prevoznih kapacitet, obe- nem pa tudi prilagajanje pristaniških zmogljivosti Pirana. Pomorska usmerjenost mesta se je stopnje- vala, s tem pa tudi njegova pomembnost kot enega bolj obiskanih pristanišč vzhodne obale severnega Ja- drana. Piransko pristanišče se je prilagajalo rasti po- morskih prevozov vse od obdobja Beneške republike pa do prvih povojnih let po drugi svetovni vojni, ko je tedanja jugoslovanska oblast zaradi novih smernic primat in razvoj pomorske pristaniške dejavnosti na- menila Kopru.9 Piransko pomorstvo je v preteklosti pritegnilo ve- liko zgodovinarjev in drugih piscev. Ferdo Gestrin, ki je piransko pomorsko dejavnost podrobno obravna- val v obsežni raziskavi, je ugotovil, da je srednjeveški Piran pomorski vrhunec v številu plovil dosegel med letoma 1376 in 1400: »V zadnjem četrtstoletju 14. sto- letja doseže piranska mornarica višek po številu enot, bilo jih je 207. Med njimi je bilo 151 bark, 19 burklov, 17 cimb, 8 marsiljan, 4 barkoziji, 3 nave, 2 gondoli, 2 batela in 1 scola; vsaj 45 do 75 je bilo sposobnih za plov- bo na večje razdalje.«10 riche; Kandler, Pirano; Apollonio, Una cittadina istriana; Pahor, Socialni boji; Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana. 9 O pristanišču več v Bonin et al., Piransko pristanišče. 10 Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana, str. 21. Glasilo La provincia iz leta 1869 v članku o po- morski statistiki poroča tudi o pristanišču Piran in njegovi dejavnosti. Piransko pristanišče imenuje kar »hotel za ladje« (albergo delle navi) in poroča, da pri- stanišče glede na statistične podatke o avstrijskih pri- staniščih iz leta 1868 beleži 4664 prihodov plovil s skupnim vhodnim pretovorom 189.999 ton ter 4711 odhodov z izhodnim pretovorom 190.431 ton. V na- daljevanju še omenja, da je Piran edino pristanišče, podrejeno Luški upravi v Trstu.11 Dnevnik Egida je leta 1904 opisal stanje istrskega pomorstva in bralce informiral o številu registriranih plovil konec oktobra 1904 v posameznih istrskih pristaniščih. V Piranu je bilo 147 plovil male obalne plovbe ter 74 ribiških la- dij, na njih pa je bilo zaposlenih 451 pomorščakov in 286 ribičev. V zvezi z živahnostjo pomorskega prometa iz istega članka izvemo še, da so leta 1903 parniki izpluli iz Kopra 2428-krat, Malega Lošinja 1245-krat, Pirana 2712-krat, Pulja 2869-krat in Ro- vinja 2293-krat.12 O pomorstvu in trgovski mornarici v času avstrij- ske vladavine je obširno gradivo zbrano v monogra- fiji Z barko v Trst avtorice Nadje Terčon. S tabelarno urejenimi statističnimi podatki sta predstavljena rast in padanje posameznih kategorij v obravnavanem 11 La provincia, 16. 12. 1869, št. 24, str. 446–447. 12 Egida, 9. 4. 1905, str. 2. Trabakola »G. Oberdan« v pristanišču Piran okoli leta 1925 (zbirka Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran) 141 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 časovnem intervalu. V publikaciji Piransko pristani- šče13 najdemo zapis o številčnem stanju piranske flote za obdobje 1910–1915.14 Značilnost piranskega pri- stanišča lepo opiše zapis: »In táko manjše, vendar zelo dinamično pristanišče je bilo piransko.«15 Piranska občina je marca 1921 oblasti v Trstu z dopisom obvestila o gospodarskem stanju v Piranu. Med drugim je opozorila na pomembnost ladijske- ga prevozništva – male obalne plovbe, katere flota je štela okoli 120 jadrnic nosilnosti od 30 do 100 ton.16 Poročilo Okrožnega pomorskega urada Piran iz leta 1928 navaja, da je v register evidence vpisanih skupaj 106 jadrnic.17 Ena od nalog luških organov je bilo vodenje registra plovil. Tudi piranska luška uprava je vodila tako evidenco in jo redno posredovala nadre- jenim organom. Z uvodnimi podatki smo predstavili stanje po- morskega prometa na obravnavanem območju v času pred ustanovitvijo konzorcija, saj nakaže potrebo po skupnem nastopu, organiziranju in koordiniranju pomorskega prevozništva v piranski občini. Prvo interesno združevanje Piranski lastniki plovil so se že leta 1911 orga- nizirali v družbo, imenovano Združenje vzajemne- ga zavarovanja plovil male obalne plovbe (Società di mutua assicurazione fra le barche di piccolo cabotaggio). Osnovni namen združenja je bil predvsem poskrbeti za zavarovanje tveganj oziroma škod, ki bi nastale pri izvajanju dejavnosti pomorskega prevozništva. Zdru- ženje je bilo ustanovljeno najprej za zavarovanje pre- moženja lastnikov plovil, kasneje pa so poskrbeli tudi za zavarovanje pomorščakov za primer izgube zaradi potopitve in drugih tveganj. To združenje je delovalo do začetka prve svetovne vojne leta 1914 in je bilo dokončno ukinjeno leta 1919.18 Piran je tako kot drugi obmorski kraji v času prve svetovne vojne plačal davek v ljudeh in premoženju. Kar nekaj pomorščakov je bilo vpoklicanih v vojsko, to pa je vplivalo tudi na sestavo ladijskih posadk. Pi- ranska flota je zaradi vojnih razmer svojo dejavnost izvajala v zmanjšanem obsegu, saj so za plovbo veljale določene omejitve. Zaradi vojnih razmer pomorsko prevozništvo ni imelo dovolj naročil, zato je veliko bark mirovalo. Privezali so jih na »mrtve priveze«19 v pristanišču in solinskih kanalih, kjer so pričakale 13 Bonin et al., Piransko pristanišče, str. 28–43. 14 Prav tam, str. 36–38; našteti so sledeči tipi plovil: bracera, pe- lig, bragoc, kuter, parnik, topo, guc, barkin, ribiška barka ... 15 Prav tam, str. 41. 16 SI PAK 759, t. e. 28, dopis št. 717 z dne 11. 3. 1921. 17 SI PAK 19, t. e. 24, dopis št. 1631 z dne 21. 9. 1928. 18 Gl. Marineria Piranese v monografiji Pirano, str. 85. 19 »Mrtvi privez« se v pomorskem žargonu imenuje privez, na katerem je plovilo običajno privezano za daljše časovno ob- dobje, ker to iz različnih razlogov ne more, ne želi ali ne sme na plovbo. konec vojne. Povojno obdobje je bilo v znamenju ob- navljanja flote.20 Pirančani so tudi v povojnem času nadaljevali z ladijskim prevozništvom in trgovsko dejavnostjo, čeravno v nezavidljivih razmerah. Poslovanje z Av- stro-Ogrsko je bilo s koncem vojne iz razumljivih razlogov zaključeno. V povojnem času so bili prevozi omejeni najprej na prehrambene proizvode in nujne življenjske potrebščine, kasneje tudi na druge mate- riale za povojno obnovo. Počasi so se prebujale tudi druge gospodarske dejavnosti, zato so potrebe po prevozništvu naraščale. Treba je bilo obnoviti floto in se primerno organizirati.21 Mario Bonifaccio je ugotovil, da je razpad Av- stro-Ogrske vplival na piransko pomorstvo, saj so se ustavile tekoče državne investicije. Do tedaj so posa- mezne piranske barke z materiali oskrbovale delo- višča vzdolž obale Istre in Kvarnerja. Od izliva reke Soče22 so tovorili pesek, iz kamnolomov Kanegra in Milje pa kamnite bloke za izdelavo obalnih zidov v pristaniščih (bel kamen iz apnenca) in tlakov javnih površin (sivi peščenjak). Gradbeni material so vozili v Trst za izgradnjo luške infrastrukture, v Pulj za voja- ške utrdbe, na Reko za obalne zidove in valobrane.23 Drugo interesno združevanje in ustanovitev konzorcija 25. decembra 1919 je 42 lastnikov in upravljav- cev bark (padroni e direttori di barca)24 ter 32 pomor- ščakov in drugih članov konzorcija (marinai ed altri consortisti)25 izrazilo voljo in namen za ustanovitev 20 Gl. Marineria Piranese v monografiji Pirano, str. 85. V piran- skih škverih so zgradili nekaj novih bark, nekaj pa so jih kupi- li na območju Romagne (vzhodna obala Jadranskega morja). 21 Gl. Marineria Piranese v monografiji Pirano, str. 85. 22 Izliv reke Soče – rt Sdobba leži na zahodni obali Tržaškega zaliva med Gradežem in Tržičem (Monfalcone). Smer (kurs) plovbe iz Pirana je 258 ْ, oddaljenost pa slabih 12 navtičnih milj. 23 Bonifacio, La storia, str. 13, 14. 24 Contento Lorenzo, Fragiacomo Antonio fu Andrea, Fonda Mar- co fu Francesco, Petronio Pietro di Odorico, Furian Giovanni fu Nicolò, Ruzzier Giorgio fu Nicolò, Ruzzier Giorgio di Giacomo, Predonzan Domenico fu Domenico, Spadaro Giorgio fu Giovan- ni, Ravalico Domenico fu Giacomo, Lugnani Giorgio fu Borto- lo, Ravalico Andrea fu Nicolò, Fragiacomo Pietro fu Antonio, Contento Antonio di Giovanni, Contento Giovanni fu Antonio, Viezzoli Antonio fu Giacomo, Viezzoli Pietro di Antonio, Viller Giuseppe di Matteo, Predonzan Pietro fu Domenico, Parenzan Luigi fu Rocco, Tamaro Cristoforo fu Alessandro, Ruzzier Bortolo fu Bortolo, Ravalico Domenico fu Nicolò, Pettener Alessandro di Domenico, Contento Mariano di Giovanni, Ravalico Francesco fu Andrea, Bontempo Pietro di Giovanni, Apollonio Marcello fu Francesco, Tamaro Giorgio fu Giacomo, Contento Giovanni fu Andrea, Petronio Domenico fu Giorgio, Bartole Antonio di Mar- co, Ruzzier Giovanni fu Nicolò, Fragiacomo Bortolo di Giovan- ni, Fonda Francesco di Marco, Bonifacio Nicolò di Antonio, Fra- giacomo Domenico fu Antonio, Ruzzier Francesco di Domenico, Fornasaro Giorgio di Benedetto, Ravalico Vincenzo, Dapretto Antonio, Lorenzo Petronio. 25 Pitacco Giorgio di Giovanni, Bonifacio Francesco di Cristoforo, Bonifacio Domenico fu Andrea, Pettener Mariano fu Lorenzo, 142 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 Pečat piranskega notarja dr. Micheleja Depangherja (SI PAK 759, t. e. 35) Ustanovitev konzorcija, prva stran notarskega akta iz leta 1919 (CCIAA). 143 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 konzorcija z nazivom Piranski konzorcij za pomorske prevoze – Piran (Consorzio Piranese per trasporti marittimi – Pirano). Na ustanovnem zboru, na ka- terem je piranski notar Michele Depangher sestavil notarski zapis, so prebrali in sprejeli statut konzorcija, ki je vseboval 22 členov. Zato to dejanje upravičeno razumemo kot akt uradne ustanovitve konzorcija.26 Vodstvo konzorcija so sestavljali predsednik, štir- je podpredsedniki ter 26 članov poslovodstva, od tega je bilo 14 članov predstavnikov lastnikov in upravite- ljev bark ter 12 članov iz vrst pomorščakov. Skupaj je vodstvo štelo 31 članov.27 Pettener Lorenzo di Domenico, Petronio Domenico fu Lorenzo, Iorio Egidio di Francesco, Plossi Almerigo fu Francesco, Schiavu- zzi Giuseppe fu Francesco, Pettener Giovanni di Domenico, Pre- donzan Alessandro fu Giovanni, Ravalico Andrea di Francesco, Bubba dott. Piero, Ruzzier Giorgio fu Odorico, Schiavuzzi Pie- tro di Giuseppe, Ruzzier Bortolo di Giovanni, Dessardo Bortolo di Bortolo, Contento Giovanni di Andrea, Predonzan Antonio fu Alessandro, Giurco Nicolò di Giovanni, Zecchin Matteo fu Domenico, Bonifacio Pietro fu Andrea, Bonifacio Nicolo fu Fran- cesco, Venturin Andrea fu Nicolò, Pettener Elio fu Lorenzo, Ra- valico Beniamino di Pietro, Milos Bortolo di Antonio, Spadaro Giorgio di Marco, Ravalico Giorgio di Pietro, Milos Giorgio di Antonio, Pavan Alessandro fu Antonio, Bullo Almerigo. 26 CCIAA, notarski akt št. 22.874 – prepis originala. 27 SI PAK 759, t. e. 67, notarski akt št. 24.069, II. skupščina Konzorcija 11. 2. 1923. Raziskave so pokazale, da prepis ustanovitvenega akta konzorcija iz leta 1919 hrani tudi piranski arhiv, vendar je dokument brez žigov in podpisov.28 Med najdenimi dokumenti je tudi račun za prevoz 90 ber- saljerjev z barko »G. Oberdan« na relaciji Piran–Trst, ki je vzbudil dvom o datumu nastanka konzorcija. V notarskem aktu o ustanovitvi konzorcija je nam- reč zabeležen datum 25. december 1919, medtem ko je na izstavljenem računu za prevoz bersaljerjev naveden datum 17. junij 1919, zraven pa je še lep odtis žiga konzorcija in enak naziv izvajalca storitve. O razkoraku med datumoma lahko le ugibamo. So piranski pomorščaki že pred uradnim oblikovanjem konzorcija poslovali pod tem nazivom? Vloga konzorcija Konzorcij je imel statut, ki je, kot rečeno, ob usta- novitvi vseboval 22 členov, a so mu kasneje dodali še tri in vsebinsko nekoliko spremenili 10. člen. Temelj- ne naloge konzorcija določa 2. člen, in sicer pridobi- vanje poslov za barke iz flote konzorcija, urejanje cen ladijskih prevozov, enakomerna porazdelitev dela po načrtovani časovnici med posameznimi barkami ter 28 SI PAK 759, t. e. 116, mapa kategorija 9, razno 1926. Račun za prevoz 90 bersaljerjev z barko »G. Oberdan« na relaciji Piran–Trst (SI PAK 759, t. e. 11) 144 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 sprotno izdajanje računov za že opravljene prevoze oziroma skrb za izvedbo plačil. Konzorcij je bil dolžan poskrbeti za skupno orga- nizirano in usklajeno izvedbo ladijskih prevozov na območju Julijske krajine29 ter v primeru sodelovanja s tretjimi osebami.30 Skrbel je za nakup in prodajo raznih materialov in opreme, ki je bila potrebna za vzdrževanje plovil (vrvi, barve, laki …). Pri trgovcih naj bi izposloval čim bolj ugodne cene za nakup do- brin, potrebnih za življenje in delo članov konzorcija in njihovih družin. Med ostale naloge so uvrstili ustanavljanje lad- jedelnic in upravljanje z njimi z namenom izvajanja popravil in vzdrževalnih del na plovilih članov kon- zorcija, pa tudi za tretje osebe (torej za lastnike plovil, ki niso bili člani konzorcija). Med naloge je spadalo tudi subvencioniranje revnih članov konzorcija in njihovih družin, še posebej v primeru nezgod, spod- bujanje moralnega in intelektualnega razvoja članov konzorcija z izobraževalno propagando in konferen- cami z namenom poučevanja osnov najemniškega dela ter ne nazadnje poučevanje članov o dolžnostih in pravicah mornarjev. 29 V statutu konzorcija je naveden naziv Venezia Giulia, kar smiselno velja za morski in sladkovodni del plovnih poti. 30 To pomeni, da je konzorcij ladijske prevoze izvajal s svojimi plovili in z drugimi ladjami, katerih lastniki niso bili njegovi člani. Iz naštetega je mogoče razbrati, da je bila vloga konzorcija udejanjanje aktivnosti za uspešno poslo- vanje, vendar je izražena tudi socialna nota v skrbi za člane in njihove družine. To pomeni, da je bila ustanova v okolju, v katerem je delovala, pomemben vir preživetja. Konzorcij je namreč imel več kot 400 članov.31 Prapor konzorcija Konzorcij je imel lasten prapor. Sindikat pi- ranskih pomorščakov (Sindacato Marittimi di Pi- rano) je zaprosil za dovoljenje za javno prireditev svečane vročitve prapora 12. aprila 1925 po sledečem programu: ob 11.00 zbor sodelujočih pred župnij- sko cerkvijo, ob 11.30 procesija, ki naj bi potekala od cerkve do Gledališča Tartini, nato predaja prapo- ra predstavniku konzorcija in svečani govor ter ob 21.00 zabava s plesom.32 Osnutek prapora je izdelal profesor Pietro Coelli (1893–1980), tedaj učitelj likovnega pouka na piran- ski šoli. Prapor, ki se je ohranil do današnjih dni, je sestavljen iz lesenega prapornega droga, praporne rute in prapornega traku. Vrh droga krasi domišljen zaključek iz dveh medeninastih trakov, oblikovanih 31 Petronio, Pagine, str. 13. 32 SI PAK 759, t. e. 100, dokument št. 2382, datiran 7. 3. 1925. Slavje ob prevzemu novega prapora pred sedežem konzorcija leta 1925 (La voce di San Giorgio, 2002, št. 134, str. 16) 145 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 v krog, kot bi predstavljala poldnevnik in vzpored- nik navidezne zemljine krožnice. Na praporni drog je navezana svetlo modra svilena praporna ruta, na sredini katere je izvezena živo rdeča, z obeh strani vi- dna dvojamborna galeja. Praporna ruta je pravokot- ne oblike, dimenzij 1370 x 1370 mm. Na zadnjem koncu rute so našite medeninaste resice. K praporu je pritrjen dvodelni praporni trak z izvezenim imenom konzorcija. Na zaključku obeh trakov je prišita itali- janska zastava. Trak je poslikan enostransko. Podatki o izdelovalcu in času izdelave niso znani. V času povojnega izseljevanja piranskega prebi- valstva je prapor iz Pirana s seboj odnesel pomorščak in član konzorcija Giacomo Ruzzier – Piastra.33 Ves čas ga je hranil doma in ga pred letom 2000, nekaj let pred smrtjo, predal muzeju IRCI34 v Trstu. 33 Osmrtnica za Giacomom Ruzzierjem – Piastro (1905–2004) je bila objavljena v L’eco de Piran, št. 28, 2004, str. 18. Gl. tudi Ruzzier, Chi era Giacomo Ruzzier, str. 15–17. Njegov oče Giorgio Ruzzier (sin Giacoma st.) je bil eden izmed ustano- viteljev konzorcija. V notarskem zapisu o ustanovitvi kon- zorcija sta navedena dva ustanovna člana z enakim imenom in priimkom: Giorgio Ruzzier fu Nicolo in Giorgio Ruzzier di Giacomo, zato sem preveril, kateri spada k omenjeni druži- ni, in vpisal pravega po prejeti potrditvi. Pravilnost navedbe imena je potrdil vnuk Giovanni Ruzzier – Piastra. Piastra je nadimek, ki so ga imeli in ga še imajo člani te družine. Nadimek je bil v rabi pri (skoraj) vseh Pirančanih. Na obal- nem območju in širše je bil običaj k lastnemu imenu dodati očetovo ime (Terčon, Usidrali smo se, str. 138). Dodatek fu je bil naveden pred očetovim imenom v primeru, da je bil oče pokojni, di pa, če je bil še živ. 34 IRCI je kratica za Istituto Regionale per la Cultura Istria- Prapor konzorcija (fotografijo hrani družina Ruzzier – Piastra, Trst) Trabakola »G. Oberdan« sredi piranskega mandrača z razvitim praporom konzorcija – izsek posnetka, steklo 10 x 15 cm (zbirka Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran). 146 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 Na koncu dvodelnega prapornega traku (obeh trakov) je prišita italijanska zastava. Giacomov sin Giovanni Ruzzier – Piastra je v pogovoru razkril manj znan podatek, da je nekdo leta 1945 na itali- jansko zastavo prapornega traku narisal peterokrako zvezdo. Giacomo je svojo ženo Nicolino zaprosil, naj previdno odstrani zastavo z narisano zvezdo in jo na- domesti z novo brez zvezde, kar je mojstrsko naredi- la, saj je bila spretna v vezenju.35 Konec leta 2018 so prapor prinesli v Piran, kjer je po naročilu Italijanske samoupravne skupnosti Giuseppe Tartini iz Pirana Zavod Mediteranum36 opravil osnovne meritve in fotografske posnetke za- tečenega stanja. Na osnovi zbrane dokumentacije in izvedenih meritev je bila izdelana digitalna kopija originala. Stanje prapora je slabo, zato je potrebna takojšnja strokovna sanacija poškodb. Prapor je bil po opravljenih meritvah vrnjen muzeju IRCI v Trst. Poleg prapora je imel konzorcij lasten pevski zbor37 in himno,38 katere besedilo je napisal Dino Vatta, uglasbil pa Luigi Bevilacqua.39 Poslovanje konzorcija Konzorcij je postopoma rasel, gradili so nove bar- ke in povečevali njihovo nosilnost. Ukvarjali so se s prevozom najrazličnejših tovorov in se v teh poslih tudi specializirali. Prevažali so predvsem sol, premog, pesek, kamenje, glinene izdelke za gradbeništvo, apno, žagan les in les za kurjavo, petrolej, razna olja, žitarice, moko, različne povrtnine in krompir, sadje, pa tudi potnike in še marsikaj drugega. Obnova lad- jevja je bila tako želja kot potreba. Barke so gradili v domačih ladjedelnicah, pa tudi drugod. To so bile predvsem trabakole in bracere, a tudi večje jadrnice tipa loger ter nekaj plovil manjše nosilnosti. Z leti se je flota povečevala, sredi dvajsetih let 20. stoletja pa so začeli Pirančani uvajati »motorizacijo« jadrnic. Večini bark so vgradili dizelske motorje. Po- sledica tega je bila, da so več in bolje pluli, ker niso bili toliko odvisni od vetra. Vgradnja motorjev je vplivala tudi na jadrovje. Jambore so nekoliko znižali, zmanjšali površino jader in skrajšali poševnike; barke so torej prilagodili tako, da so bile enostavnejše za manevriranje in delo.40 Pirančani so bili sila ponos- ni na svoj konzorcij, a tudi na večstoletno tradicijo pomorstva. Svoje barke so negovali s posebno pozor- nostjo. Razvilo se je vsakodnevno medsebojno tek- na-Fiumana-Dalmata s sedežem v Trstu. Točnega datuma primopredaje prapora mi ni uspelo pridobiti. 35 Ustni vir Giovanni Ruzzier, december 2019. 36 Zavod Mediteranum je zavod za revitalizacijo mediteranske kulture Piran s sedežem v Piranu. 37 Ruzzier, Coro, str. 8. 38 Bonifacio, La storia, str. 14. Po njegovih besedah himne kon- zorcija piranski pomorščaki niso dobro sprejeli, besedilo je imelo namreč preveč nacionalistični naboj. 39 Radivo, ‘Sto mar, str. 84. 40 Bonifacio, La storia, str. 15. movanje v urejenosti bark.41 Ta tekmovalnost se je tako vkoreninila med posadke, da je postala že kar normativ, ki so ga morali upoštevati vsi. Kljub temu pa se je dogodilo, da je posameznik iz takšnega ali drugačnega razloga barko tako zanemaril, da ni iz- polnjevala nepisanih, a še kako veljavnih standardov. Take barke se je prejel naziv »razkuštrana«,42 ki je ostal tudi potem, ko so barko že primerno uredili.43 Piranski pomorščaki so bili delovni ljudje. Veli- ko so delali, se namučili, a tudi zaslužili. Glede na to, da so občasno pluli do Albanije, Grčije in tudi dlje, so bili odprti ljudje z občutkom za solidarnost in sodelovanje, kar se je poznalo tudi v njihovi po- litični ideologiji, saj so bili v večini opredeljeni kot socialisti.44 Veljalo je, da je njihovo okolje oaza anti- fašizma in demokracije. V fašistično stranko od čla- nov, razen sekretarja konzorcija, ni bil včlanjen nihče. Vendar takšno stanje ni ostalo neopaženo in šušljalo se je, da nameravajo lokalni fašisti v konzorcij vklju- čiti komisarja. Da bi to namero preprečili, so se člani konzorcija odločili ukrepati. Predsednik konzorcija in dva člana predsedstva so se vpisali v Fašistično na- cionalno stranko, vendar so vsi vedeli, da je njihovo prepričanje popolnoma drugačno.45 Pomembni cerkveni prazniki so bili za piranske pomorščake čas, ko so z barkami pripluli v matično pristanišče, da bi praznike preživeli z družinami. To je le malokdo izpustil. Vse se je dogajalo predvsem za veliko noč in božič. Pirančani so znali povedati, da so v tem času pristanišče dobesedno zapolnili z barkami. Spretni mladeniči so lahko prečkali prista- nišče iz ene na drugo stran kar preko privezanih bark. Izredno zapolnjenost pristanišča s plovili prikazujejo dragoceni fotografski posnetki iz obdobja med sve- tovnima vojnama.46 Ladijsko prevozništvo je daljše obdobje veljalo za enega od stebrov piranskega podjetništva. Po oceni Maria Bonifaccia je bila od pomorskih storitev ne- posredno in posredno odvisna okoli tretjina mešča- nov.47 Ob tem ne gre zanemariti podatka, ki je izre- dno pomemben za uspešnost dejavnosti. To je delež zaslužka, ki so ga bili deležni vsi v poslu. Ladijske 41 Gre za čiščenje in spravilo palubne opreme, jader, vrvi, oplesk bokov in palube barke, okovja … 42 V piranskem narečju despettenada, v italijanskem knjižnem jeziku spettinata. 43 Bonifacio, La storia, str. 15. 44 Davide Fifaco, Alla riscoperta del Consorzio marittimo pira- nese (https://.rtvslo.si/capodistria/radio-capodistria/notizie/ comunita-nazionale-italiana/alla-riscoperta-del-consorzio- -marittimo-piranese/475457 (21. 12. 2018)). 45 Bonifacio, La storia, str. 15. 46 Gl. na primer Va Pirano, str. 85; Pirano, str. 83, in La voce di San Giorgio, št. 63, 1991, str. 13. 47 Bonifacio, I marittimi (2002), str. 7. Avtor članka se sklicuje na dokument luške kapetanije Piran iz leta 1944, v katerem je navedenih več kot 2000 imen imetnikov »matrikole« oziroma pomorske knjižice, torej Pirančanov, ki so pluli. Seveda niso pluli le na barkah, s katerimi je posloval piranski konzorcij, pač pa tudi na ladjah drugih ladjarjev, katerih sedež ali agen- cije so bile v Trstu ali drugje. 147 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 posadke in lastnik plovila niso bili zavezani s klasič- no pogodbo o delu, v skladu s katero vkrcani član posadke prejema mesečno (tedensko) plačo. Veljal je ključ, po katerem so delež delili med vse udeležence. Če torej barka ni prevažala tovora, zaslužka ni bilo in tudi plačila ne. Tako so bili prav vsi zainteresirani za delo, in več ko je bilo prevozov, več so delali in več zaslužili. Prevoz je bil pridobljen, ko je bila s komi- tenti podpisana pogodba o ladijskem prevozništvu. Za opravljeno delo so od celotnega zaslužka najprej odbili stroške za prehrano, pogonsko gorivo in ma- ziva ter zdravstveno zavarovanje. Preostali znesek so razdelili na devet enakih delov. Od tega je šlo lastni- kom plovila 4 ¼ deleža,48 preostali delež 4 ¾ pa je pripadal posadki plovila. Ta način delitve prihodkov je bil sprejet v splošno zadovoljstvo vseh, ki so bili v poslu udeleženi.49 Proti koncu leta 1925 so predstavniki konzorcija občinsko upravo zaprosili za dodelitev v upravljanje dela obalnega območja ob obstoječem kamnolomu v Kanegri.50 Do sklenitve in podpisa najemne pogod- be za triletni najem dela obale z namenom odprtja kamnoloma v korist konzorcija je prišlo 26. januarja 1926, pogodba pa je stopila v veljavo 1. februarja.51 Podjetni piranski pomorščaki, združeni v konzorci- ju, so poslovanje tako zaokrožili s kamnom. Niso bili 48 Lastnik barke je iz svojega deleža financiral vzdrževanje plo- vila in pogonskega motorja. 49 Bonifacio, La storia, str. 14. Plačilo udeležencev v poslu je bilo v skladu s pogodbo o delu, ki so jo imenovali »Contratto alla parte«. 50 SI PAK 759, t. e. 93, dopis z dne 17. 11. 1925 in dopis z dne 19. 12. 1925. 51 SI PAK 759, t. e. 125. več samo prevozniki kamenja, pač pa tudi dobavitelji kamnitih agregatov. Linijska potniška barka Rex je bila prva barka v lasti konzorcija.52 Ne gre je povezovati z znano veliko potniško prekooceanko z enakim imenom. Konzorcij je barko Rex kupil leta 1935 in z njo pričel opravljati redni potniški promet na liniji Piran–Trst z nekateri- 52 Spazapan in Valenti, I Vaporetti, str. 223. Leseno motorno li- nijsko barko, prirejeno za potniški promet na območju Istre, predvsem na liniji Trst–Piran, so izdelali leta 1932 v ladjedel- nici Mauro Uva v Molfetti. Pozneje so jo nekoliko podaljšali, njene dimenzije so bile: dolžina 25,70 m, širina 5,68 m, višina 2,13 m, imela pa je vgrajen dieselski motor moči 110 ks. Kon- zorcij naj bi barko kupil aprila 1938, kar je v nasprotju s po- datkom iz monografije Pirano, kjer je navedeno leto nakupa 1935. Za odpravo nasprotujočih si podatkov bodo potrebne dodatne raziskave. Kamnolom Kanegra, tloris obalnega dela (SI PAK 19, t. e. 24) Linijska potniška ladja Rex v lasti konzorcija (ArFF – Archivio delle fotografie di famiglia, Trst, družinski album Marise Pitacco) 148 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 mi vmesnimi postanki.53 Med prebivalci Pirana in okolice je bila ta barka zelo priljubljena. Z njo so se zjutraj odpeljali v Trst z namenom prodaje raznega blaga in pridelkov, na povratku pa so pripeljali iz Trs- ta nakupljeno blago in potrebščine za domačo rabo ter za preprodajo. V zvezi z barko Rex so v arhivu ohranjeni zanimivi dokumenti, ki pričajo o dopiso- vanju med Luškimi kapetanijami v Gradežu, Trstu in Piranu. Ladja Rex je imela dovoljenje za redni prevoz najprej 50 in nato do 80 potnikov, vendar tudi izred- no dovoljenje za enkraten prevoz do 100 potnikov, a le v primeru ugodnih vremenskih razmer. Po podat- kih iz luške kapetanije Gradež za leto 1938 je število vkrcanih potnikov pri vplutju v luko Gradež enkrat preseglo vse razumne meje, saj so na krov vkrcali kar 180 potnikov.54 To je pomenilo hudo kršitev in neod- govorno ravnanje. Kršitve v zvezi s prevažanjem več- jega števila potnikov od dovoljenega so bile pogoste in ne le pri omenjeni barki. Piranski Rex je bil potopljen prav ob koncu vojne, in sicer 1. maja 1945.55 Likvidacijski odbor je v ime- nu članov konzorcija vložil zahtevo vojne reparacije za izgubljeno premoženje, vendar brezuspešno. Vsi poizkusi za pridobitev odškodnine so bili zavrnjeni. 53 Gl. Marineria Piranese v monografiji Pirano, str. 87. 54 SI PAK 19, t. e. 39, dopisi št. 16290 (9. avgust 1938), 7019, 12348, 18113, 11303. 55 Bonifacio, La storia, str. 16. Avtor v članku ni navedel vzroka potopitve, a je pozneje povedal, da je kot očividec videl barko, polno nemških vojakov, nastanjenih v Pacugu (občina Piran), 1. maja 1945 ob 7. uri odpluti iz Pirana v smeri beneške obale, pozneje pa je bil Rex zaradi letalskega napada potopljen. Postopek se je vlekel vse do 16. marca 1972.56 Sol, pridobljeno v piranskih solinah, so z barkami v glavna skladišča tradicionalno prevažali Pirančani. V dopisu Občine Piran oblastem v Trstu je med dru- gim omenjeno, da v solinah v času sezone dela okoli 200 družin oziroma 1000 do 1200 oseb, ki v sezoni pridelajo od 200.000 do 260.000 ton soli, ki jo je tre- ba uskladiščiti. To je zgovoren podatek o potrebah po prevozniških storitvah.57 Piranski župan Francesco Lugnani je leta 1924 Generalni direkciji za državne monopole na minis- trstvu za finance v Rimu poslal telegram s prošnjo, naj oblasti konzorciju podelijo naročilo za prevoz soli iz solin v državna skladišča. Župan je izpostavil, da je posel za preživetje Pirančanov zelo pomemben, saj so z njim polnili tudi občinski proračun.58 Barke konzorcija so vrsto let prevažale sol iz solin v državna skladišča, upravljavci bark pa so bili zainteresirani, da se te čim hitreje natovorijo in raz- tovorijo. Prav člani konzorcija so leta 1926 vpeljali tehnološko inovacijo. To je bilo pretovarjanje soli s pomočjo ladijskih tovornih soh (jambor s tovorno soho) s prigrajenimi elektromotornimi vitli. S tem ukrepom so prekinili dolgoletni ustaljeni način na- pornega ročnega tovorjenja z nečkami.59 Pridelano 56 Petronio, La nascita, str. 18. Objavljena je kopija dokumenta. 57 SI PAK 759, t. e. 28, dopis št. 717 z dne 11. 3. 1921. 58 SI PAK 759, t. e. 72. Telegram župana Lugnanija nima da- tuma, vendar je spet skupaj z drugim dokumentom z enako tematiko, ki je datiran s 3. januarjem 1924, iz česar lahko sklepamo tudi o okvirnem datumu nastanka telegrama župa- na Lugnanija. 59 Gl. Marineria Piranese v monografiji Pirano, str. 86. Pretovarjanje soli (Archivio Famea Piranesa, Trst, fotoalbum št. 4) 149 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 sol so najprej skladiščili v hišnih skladiščih ob solnih poljih, jo nato naložili na plovila in od tam prepeljali v glavna skladišča. Temu so v piranskem narečju rekli »inkanovo«, odvoz soli iz državnih skladišč kupcem po Jadranu pa »diskanovo«. V Piranu so 12. decembra 1920 osnovali zadrugo luških delavcev z nazivom Piranska zadruga za iz- tovarjanje, natovarjanje in zlaganje tovorov parnikov in jadrnic (Cooperativa Piranese per lavori di sbarco, imbarco e stivaggio di vapori e bastimenti a vela). Po- datek je zanimiv, saj gre za ustanovitev podjetja, ki je opravljalo luške transportne storitve in je zaradi svoje osnovne dejavnosti v neposredni povezavi s poslovanjem konzorcija. O tem priča tudi zapis, da je »podatke o zadrugi mogoče dobiti na sedežu konzorcija (na naslovu: Riva Dante)«.60 To daje slutiti, da sta bili instituciji tesno povezani. Poslovanje konzorcija je bilo dinamično. V obdob ju med svetovnima vojnama je bilo to mogo- če, saj je bila rast poslovanja v nenehnem vzponu, še posebej izrazito po letu 1930. Hiter razvoj industrije v Margheri blizu Benetk je vplival na gospodarsko rast v Istri, še posebej na rudarstvo. V tem času so odprli rudnik v Sečovljah ter povečali izkop premo- ga v rudniku Raša, izkop istrskega boksita in silici- jevega peska ter proizvodnjo cementa. Tako je Istra 60 SI PAK 759, t. e. 14, dok. št. 4379. postala pomemben dobavitelj surovin za industrijo Marghere. Vse pomorske prevoze surovin so oprav- ljali pomorščaki konzorcija. Dela je bilo ogromno, zato lahko trdimo, da je to zlato obdobje konzorcija. Konzorcij je od sklenjenih poslov prejel 3-odstotno provizijo.61 Vojno in povojno obdobje Po letu 1940 se je vse spremenilo, vojna je bila pred vrati. Začetek druge svetovne vojne je narekoval potrebo po prilagoditvi poslovanja konzorcija novim okoliščinam. Vojne razmere niso ugodno vplivale na pridobivanje poslov, čeravno se je obseg prevozov z zasedbo Albanije, Grčije in kasneje Dalmacije sprva povečal, saj so člani konzorcija oskrbovali okupacij- ske enote.62 Kmalu je Italijanska kraljeva mornarica zasegla veliko večjih in boljših ladij konzorcija. Izva- janje prevozov v vojnih razmerah je bilo izpostavlje- no številnim tveganjem premoženja in posadk. Tudi piranska flota je utrpela nezanemarljive izgube. Do kapitulacije Italije 8. septembra 1943 je itali- janska državna administracija vodila evidence o iz- gubljenih plovilih, kasneje pa je bila takšna evidenca pomanjkljiva ali je sploh ni bilo več. Zato so seznami 61 Bonifacio, La storia, str. 15–16. 62 Prav tam, str. 15. Telegram župana Lugnanija Generalni direkciji za državne monopole na Ministrstvu za finance v Rimu (SI PAK 759, t. e. 72) 150 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 nepopolni in se med seboj razlikujejo.63 V času nem- ške okupacije po padcu Italije do konca vojne je po- morske prevoze nadzorovala nemška vojna oblast. Za ta namen so v Trstu ustanovili pomorsko prevozni- ško družbo »Mittelmeer«, ki je monopolno upravlja- la z vsemi ladijskimi prevozi. Ob zaključku vojne so Pirančani našteli kar 37 izgubljenih bark, predvsem večjih in boljših. Seznam vključuje tudi že omenjeno linijsko potniško ladjo Rex. Po koncu druge svetovne vojne so se pojavile nove okoliščine, ki so konzorciju in njegovi dejavnosti pri- nesle nove izzive in terjale številne prilagoditve. Za- radi mejnih vprašanj je bila plovba omejena, s tem pa tudi poslovna uspešnost konzorcija, ki je še vedno posloval, čeprav okrnjeno. Več pomorščakov je daljše obdobje ostalo brez zaposlitve, zato je konzorcij ladjarje zaprosil, naj la- dijski posadki, ki je običajno štela štiri člane, doda- jo še enega ali dva in tako nezaposlenim omogočijo zaslužek.64 Leta 1946 so se člani konzorcija odločili odpreti ladijsko agencijo z nazivom Piranski konzor- cij za pomorske prevoze – Agencija v Trstu s sede- žem na naslovu Riva Ottaviano Augusto 2b,65 ven- 63 V časniku L’eco de Piran (D. B., Barche piranesi, str. 10–12) je objavljen (nepopoln) seznam 23 izgubljenih plovil Piranča- nov v času druge svetovne vojne. Navedene so izgube zaradi vojnih udejstvovanj (Anita, Antonio Landi, Archimede II, Buenos Aires II, Due Fratelli B, Fratellanza, Gemma, Giu- seppe C, Littorio, Maria Luisa, Nettuno C, Norma, Nuovo S. Giacomo, Redentore, Renato, Sabaudia, Salute, Virtus – skupaj 18 plovil) in morskih havarij, za katere ni bilo doka- zano, da so povezane z vojnimi aktivnostmi (Doria, Fiorel- la, Flavio Goia, Rizziero, San Francesco D'assisi – skupaj 5 plovil). Tudi Bonifacio (La storia, str. 16) navaja podatek o 37 izgubljenih plovilih zaradi vojnega udejstvovanja, vendar seznam ni priložen. 64 Bonifacio, I marittimi (2003), str. 4. 65 CCIAA, Sklep nadzornega sveta Konzorcija z dne 26. ja- nuarja 1946 o ustanovitvi ladijske agencije Consorzio Piranese per Tasporti Marittimi – Filiale di Trieste. Za predstavnika dar želenih uspehov pri pridobivanju prevozniških poslov ni bilo.66 Kopenski tovorni promet s tovornjaki je posto- poma »odžiral« posle ladijskemu. Poleg tega so obla- sti cone B Svobodnega tržaškega ozemlja ustanovile Internacionalno pomorsko agencijo »Agmarit«,67 ki je postala neposredni konkurent konzorciju. Našte- te okoliščine so očitno imele velik vpliv na poslova- nje, saj opravljene storitve pomorskega prevozništva kljub trudu niso več zagotavljale pozitivnega poslov- nega izida. Tako je bilo prenehanje poslovanja kon- zorcija neizbežno. V letih 1947–1950 sta tako v Piranu poslovali dve podjetji, ki sta se ukvarjali s pomorskimi prevozi: konzorcij in Agmarit. Prvi direktor podjetja Agmarit Zorko Tavčar (1910–1996) se je spomnil konzorcija in piranskih pomorščakov ter njihove dobre organi- zacije: »So bili pametni Piraneži. So imeli pomorščaki zadrugo. Tisti, ki je bil predsednik, se je moral vpisati v fašistično stranko. In oni so imeli za predsednika vedno fašista, drugi pa niso bili. In so delali. Služili so denar in za mene so bili najboljši delavci na svetu. Za denar bi vse naredili. Garali so, dosti zaslužili in lepo živeli. Dela je bilo veliko, ni bilo strahu, da bi ga zmanjka- lo. Ladje so bile z motorji. Na ladji so bili komandant, motorist in 3 do 5 drugih delavcev. Zelo so bili pridni. je bil imenovan Zangrando Leonida. Zapisnik nadzornega sveta je pod številko 2492 overil Giuseppe Boschini, notar v Trstu. 66 CCIAA, dokument 7477, agencija preneha poslovati 30. ju- nija 1951. 67 Uradni list Poverjeništva pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje, št. 24, 27. februar 1947. »Agma- rit« je bil kot družba z o. z. s sedežem v Kopru vpisan v druž- beni register 10. februarja 1947. Njegov prvi direktor je bil Zorko Tavčar, ki se je o preselitvi podjetja iz Kopra odločil sam: »Sem šel pogledat Koper – nič, Izolo – dobre ribe, ampak pomorščakov nič. Sem šel v Piran in sem videl tukaj te trabakole, sem si rekel, to je meso za mene. Pa sem vse preselil v Piran, brez da bi komurkoli kaj povedal« (Terčon, Usidrali smo se, str. 242). Odtis žiga konzorcija iz leta 1925 (SI PAK 759, t. e. 99) 151 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 Veljal je 'piranežki sistem'. To pomeni, da je bil z ladjo komandant v dveh dneh v Poli in nazaj s polno ladjo. Kasnejši 'jugoslovanski sistem' je za isto pot potreboval 10 dni. Vse so sami popravljali. Ma kakšna ladjedelnica, popravi sam!«68 Prenehanje poslovanja konzorcija Kljub volji do dela in znanju je bil poslovni uči- nek takšen, da perspektive za izboljšanje ni bilo vide- ti. Gotovo so tudi politično-ekonomske razmere ter nerešena mejna vprašanja med Italijo in Jugoslavijo močno pogojevali delovanje in pripomogli k neuspe- hu. Manjše povpraševanje je povzročilo stagnacijo pomorskih prevozov, kar je privedlo do upada zapo- slenosti in zaslužka. Ponudba delovne sile piranskih pomorščakov je v povojnih letih presegala povpraševanje, zato so iskali možne izhode. Nekateri so se izselili v cono A STO, drugi dlje, tudi v tuje kraje. Kar nekaj jih je priložnost za zaslužek in preživetje našlo z zaposlitvijo pri ladjar- skih družbah v Trstu.69 Tam so jih z veseljem sprejeli, saj sta bili njihova poklicna usposobljenost in mar- ljivost poznani. Vse to je slabilo moč in učinkovitost flote konzorcija, zmanjševalo njegove konkurenčne prednosti in močno vplivalo na poslovno uspešnost.70 V Piranu so se 19. februarja 1950 člani konzorcija sestali na zadnji redni skupščini, ki jo je vodil pred- sednik Bruno Petronio. Obravnavali so poslovno sta- nje in na predlog predsednika izglasovali likvidacijo konzorcija.71 O tem priča zapis v monografiji Pirano, 68 Terčon, Usidrali smo se, str. 193. 69 Bonifacio, I marittimi (2003), str. 3–4; enako tudi Tagliapie- tra, Marittimi piranesi, str. 8. 70 CCIAA, Protokol generalne skupščine Konzorcija 19. 2. 1950, Zapisnik skupščine, točka 4: »Predsednik Konzorcija obvešča zbrane na skupščini, da v letu 1949 ni bilo nikakršnih delovnih aktivnosti in da glede na izkazano pasivo v bilanci po- slovanja ter upoštevajoč, da bi nadaljevanje poslovanja privedlo v finančni zlom, predlaga takojšnje prenehanje dejavnosti …« (dokumente je zbrala Amalia Petronio). 71 CCIAA, Protokol generalne skupščine Konzorcija 19. 2. kjer je v zaključku opisano krizno vojno in povojno obdobje: »Pristanišče se izprazni, barke so zaplenjene, mine jih potapljajo, bombe jih uničujejo … nov življenj- ski režim onemogoča vse in med prvimi prav poslova- nje Konzorcija … in to v takšni meri, da je potrebno zapreti dejavnost in oblasti zaprositi za likvidacijo Konzorcija.«72 S tem zadnjim dejanjem se je zaključilo dolgolet- no plodno delovanje institucije, ki je bila v ponos ne le piranskim pomorščakom, marveč vsem prebival- cem Pirana. Zaključna misel Zapisi o konzorciju, ki so nastali izpod peresa nekdanjih piranskih pomorščakov, njihovih bližnjih in drugih, ki so doživeli in poznali delovanje tega združenja, izpričujejo različne vrednote. V njih za- znamo njihovo navezanost, ponos, uspešnost v po- slovanju in pomen za okolje, v katerem so delovali. Ali lahko po toliko letih preverimo in potrdimo ali ovržemo taka pričevanja? Ohranjeno gradivo je razpršeno na različnih lokacijah, nekaj v Arhivu Pi- ran, nekaj v tržaških arhivih, nekaj v osebnih družin- skih zbirkah in albumih, pa še kje. Zanesljiva opora pri nastajanju tega prispevka so bili pridobljeni do- kumenti iz PAK Arhiv Piran73 ter drugi pisni viri iz člankov, ki so sproti navedeni v tekstu. Med raziskavo se je izkazalo, da še vedno obstaja nekaj »sivih lis«, ki jih bo treba v prihodnje še raziskati. To velja predvsem za obe pomorski prevozniški usta- novi – konzorcij in Agmarit –, ki sta med letoma 1947 1950; prisotni so s 76 glasovi za in 5 glasovi proti izglasova- li likvidacijo konzorcija. Zapisnik skupščine je pod številko 3190 overil Giuseppe Boschini, notar v Trstu. 72 Gl. Marineria Piranese v monografiji Pirano, str. 87. 73 V arhivu Piran je bil pregledan fond Občine Piran za obdobje od 1919 do 1929, skupaj več kot 200 tehničnih enot (fasci- klov). Zaenkrat ostajajo nepregledani še arhivski materiali tega fonda od leta 1930 do 1950. Tudi fond luške kapetanije Piran gotovo hrani dokumente o konzorciju. Vinjeta konzorcija iz leta 1927 (SI PAK 759, t. e. 147) 152 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 in 1949 delovali in ponujali svoje storitve na skupnem trgu. Pojavlja se torej logično vprašanje o medseboj- nih odnosih in konkurenčnem nastopanju na trgu ter s tem v zvezi vprašanje o (ne)lojalni konkurenci. Prvi direktor Agmarita Zorko Tavčar74 namreč omenja sodelovanje s Pirančani pri izvajanju pomor- skih prevoznih storitev. Iz registra plovil, ki ga hra- nijo v fondu luške kapetanije Piran, je razvidno, da je bilo med letoma 1948 in 1954 v register vpisanih 50 različnih plovil.75 Prav vsa so lahko opravljala pre- vozniško dejavnost. Barke so označene po tipih kot bracera, trabakola, loger, motorna jadrnica in bragoc. Iz pregledanega fonda luške kapetanije Piran v letih 1946–1954 je mogoče dobiti vpogled o številu plovil, ki so bila v obravnavanem obdobju v tej evidenci vpisana za krajši ali daljši čas. V seznam so uvrščena plovila iz Pirana in dve iz Izole. V monografiji Iz kapitalizma v socializem76 je na- vedeno, da je leta 1950 na področju cone B STO med drugimi zasebnimi gospodarskimi subjekti poslova- lo tudi 48 pomorskih prevoznikov. Podatek kaže, da je število primerljivo, vendar ga ne gre neposredno primerjati z navedenimi plovili, saj se nanaša na leto 1950, medtem ko je seznam 50 navedenih plovil nji- hov seštevek med letoma 1946 in 1954. Upoštevati je treba tudi poslovne odločitve o spremembi lastniš tva plovil. Iz ladijskih knjig77 teh plovil, v poglavju »pre- glednica / prispel / odhod«, je razvidno, da so nekatera plula pogosteje, druga redkeje in prevažala različne tovore. V teh evidencah ni podatka, kdo je bil naroč- nik oziroma plačnik prevoznih storitev. Če bi bil ta podatek znan, bi lahko ugotovili, ali je šlo za omenje- no sodelovanje ali ne. To za zdaj ostaja neraziskano. 74 Terčon, Usidrali smo se, str. 241. Pomorski kapitan Zorko Tav- čar je bil februarja 1947 imenovan za direktorja pomorske agencije Agmarit (Agenzia marittima internazionale), ki jo je vodil do leta 1951. Podjetje je imelo v svoji floti pet bark: Labor, Nanos, Devin, Plavje in Šmarje, skupne nosilnosti 600 ton. Vendar je Tavčar pozneje v pogovorih zatrdil, da so imeli v Agmaritu od 80 do 100 ladij in ne samo tistih pet uradnih. 75 SI PAK 19, leta 1946–1954, tehnične enote 119–135. Ime- na plovil: Anna Buona Madre (Izola), Anna Maria, Antonia Madre, Adelaide, Armanda, Buon Padre, Buonavia, Campi- doglio, Dante Alighieri, Diomira, Dio Provvede P, Due Fra- telli, Esperia Redenta, Fides, Fratellanza, Fulvia, Italia, Leone 5, Landa, Lucia R 2, Marietta R, Maria P, Nettuno C, Nuovo Antonio, Nuovo Triestino, Nuova Vittoria (Izola), Piccola Nerina, Primo, Primavera, Provvidenza, Redentore, Rinaldo, Risorto, Rita, Rondinella, Romano, San Giorgio, San Pela- gio, Silvio, Sirena, Salvatore, Speranza, Stella del mare, Stella Polare, Tartini 2, Tecla N, Unico Figlio, Urania, Villa Glori, Valeria. V evidenci so tudi druga plovila (maone, ribiške in velike tovorne ladje), vendar ne spadajo v obravnavano kate- gorijo, zato jih nisem upošteval. Enako velja za barke, ki so opravljale pomorske prevoze, vendar so bili njihovi lastniki iz Istre in Dalmacije ter so vpisane v evidenco tega registra bark. V evidenci je tudi plovilo Giuliana I, vendar je že zavedeno pod imenom Diomira, saj je bilo prodano in preimenovano, zato ga ne moremo šteti dvakrat. 76 Rogoznica, Iz kapitalizma, str. 268. 77 Ladijska knjiga – Popis posadke / Ruolo equipaggio. Dokument vsebuje osnovne podatke o plovilu, lastništvu, posadki in to- voru ter preglednico vplutij in izplutij. Zatrdimo lahko, da je imel konzorcij za Piran in njegovo prebivalstvo velik pomen, saj je bil skoraj v vsaki piranski družini kak pomorščak. Njegova za- puščina je vidna tudi po prenehanju delovanja, saj so mnogi njegovi kadri svoje poslanstvo opravljali še naprej, čeprav v glavnem ne več v Piranu. Po prenehanju delovanja konzorcija je v Piranu ostalo le nekaj plovil iz nekdanje flote in nekaj po- morščakov. Pomembnost, status in velikost ladjevja ter njegovega pomorskega potenciala danes izpriču- jejo le še pričevanja posameznikov, ohranjeni doku- menti ter nekaj zanimivega fotografskega gradiva.78 VIRI IN LITERATURA CCIAA – Camera di Commercio Trieste (Trgovska zbornica v Trstu) Arhivska dokumentacija 78 Pri pregledu arhivskega gradiva sta mi prijazno pomaga- la Mario Rožac in Matej Muženič, arhivista Pokrajinske- ga arhiva Koper – enota Piran, za kar se jima zahvaljujem. Prav tako se za sodelovanje in posredovane podatke v zvezi s konzorcijem zahvaljujem Amalii Petronio, Gianniju Ruz- zierju - Piastri in Mariu Bonifaciu. Pregled teksta je opravila dr. Nadja Terčon in s pripombami ter predlogi prispevala h kvaliteti članka v nastajanju. Za njen dragocen čas in suge- stije od srca hvala. Za fotografske posnetke in dovoljenje za njihovo objavo se zahvaljujem Duški Žitko in Francu Juriju iz Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Slobodanu Simiču Simetu, Zavodu Mediteranum, Brunu Pizzamei in Marisi Pitacco. Hvala tudi sinu Marku za tehnične posege na fotografskih posnetkih. Prapor konzorcija, povečava izseka memoranduma iz leta 1929 (SI PAK 759, t. e. 207) 153 2021 VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran SI PAK 19, Luška kapetanija Piran SI PAK 759, Občina Piran – obdobje Kraljevine Italije ČASOPISI Egida, 1905. Il Trillo, 2016, 2018, 2019, 2020. La provincia, 1869. La voce di San Giorgio, 1991. L’eco de Piran, 2002, 2003, 2004, 2010, 2011. LITERATURA IN TISKANI VIRI Apollonio, Almerigo: Una cittadina istriana nell’età napoleonica: Pirano 1805–1813. Atti, vol. 23, 1993, str. 9–121. Bonifacio, Mario: I marittimi e la società piranesa. L'eco de Piran, št. 22, 2002, str. 7; št. 24, 2003, str. 4. Bonifacio, Mario: La storia (poglavje v članku Il Consorzio piranese per trasporti marittimi 1919– 1951). Il Trillo, št. 43, 2019, str. 13–16. Bonin, Flavij in Hoyer, Sonja Ana in Terčon, Nadja: Piransko pristanišče. Piran: Pomorski muzej »Ser- gej Mašera«, 1993. D. B.: Barche piranesi perdute durante l’ultimo con- flitto. L’eco de Piran, št. 27, 2004, str. 10–12. Gestrin, Ferdo: Pomorstvo srednjeveškega Pirana. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 1978. Kandler, Pietro: Pirano: monografia storica. Paren- zo: Tipografia di Gaetano Coana, 1879 (ponatis 1995). Morteani, Luigi: Notizie storiche della città di Pirano. Trieste: L. Morteani, 1886 (ponatis 1984). Pahor, Miroslav: Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga; Pi- ran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«, 1972. Petronio, Amalia: La nascita e la sua fine (poglavje v članku Il Consorzio piranese per trasporti marit- timi). Il Trillo, št. 48, 2020, str. 16–18. Petronio, Amalia: Pagine di storia riviste con Mario Bonifacio. Il Trillo, št. 25, 2016, str. 13. Pirano. Trieste: Libreria E. Borsatti, 1959. Radivo, Romano: ‘Sto mar, ‘ste bele sponde ed altro in versi e poesie piranesi: da »La voce di San Giorgio«. [Trieste: Tipografia Villaggio del Fanciullo, 1976]. Rogoznica, Deborah: Iz kapitalizma v socializem. Gospodarstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1954. Koper: Pokrajinski arhiv, 2011. Ruzzier, Giovanni: Chi era Giacomo Ruzzier. Il Tril- lo, št. 41, 2018, str. 15–17. Ruzzier, Giovanni: Coro dei marittimi piranesi. L'eco de Piran, št. 52, 2010, str. 8. Spazapan, Giorgio in Valenti, Paolo: I Vaporetti. Storia dei servizi costieri per passeggeri nel golfo di Trieste. Trieste: Edizioni Luglio, 2003. Tagliapietra, Rino: Marittimi piranesi. L’eco de Piran, št. 55, 2011, str. 8. Terčon, Nadja: Usidrali smo se na morje. Piran: Po- morski muzej »Sergej Mašera«, 2015. Terčon, Nadja: Z barko v Trst. Pomorstvo v Piranu, Izoli in Kopru ter gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta (1850–1918). Koper: Uni- verza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Zgodovinsko društvo za južno Primor- sko; Piran: Pomorski muzej »Sergej Mašera«, 2004. Uradni list Poverjeništva pokrajinskega narodnoo- svobodilnega odbora za Slovensko primorje, št. 24, 27. februar 1947. Va Pirano in mezzo all ’onde --- : immagini della città di S. Giorgio e di Tartini. [Opicina: Villaggio del fanciullo], 1975. USTNI VIR Giovanni Ruzzier – Piastra (1934), Rimini. SPLETNI VIRI Album di Venezia: http://www.albumdivenezia.it/easyne2/LYT.asp x?IDLYT=410&Code=AlbumVE&ST=SQL& SQL=ID_Documento=481 Fifaco, Davide: Alla riscoperta del Consorzio marittimo piranese: https://rtvslo.si/capodistria/radio-capodistria/ notizie/comunita-nazionale-italiana/alla-risco- perta-del-consorzio-marittimo-piranese/475457 Fran: https://fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-kn- jiznegajezika/3554779/konzorcij?View=1&Query =zaC4%8Dasno&AllNoHeadword=za%C4%8Da sno&FilteredDictionaryIds=130 FilteredDictiona- ryIds=130 S U M M A R Y Piran Shipping Consortium (1919–1950) The Piran Shipping Consortium was established soon after the First World War, at the end of 1919. It was founded by ship owners and managers as well as seafarers, who altogether amounted to seventy-four founding members. The statute presented at the con- stitutional assembly contained twenty-two articles, as well as provisions regarding its name and seat, its 154 2021VINKO OBLAK: PIRANSKI KONZORCIJ ZA POMORSKE PREVOZE PIRAN (1919–1950), 137–154 objectives and the period for which it is established, conditions for obtaining and withdrawing member- ship, rights and obligations, it determined its ad- ministration, management, and supervisory bodies, convocation of sessions and the general assembly, the annual balance sheet, surplus and/or loss of revenue, notification and arbitration. Although war losses impeded the start-up of the consortium, the post-war restoration provided lucra- tive potentials and consequently an opportunity for fleet renovation. Whereas shipping services were predominantly performed in the area of the North Adriatic, major ships also navigated in the Mediterranean and as far as England. In addition to transporting various kinds of cargo (construction products, food, minerals, fuels, salt, etc.), the consortium provided passenger ser- vices and, managing a stone-quarry, it also supplied stone aggregates. Its management board was responsible for seek- ing new business-making opportunities, concluding shipping contracts, settling legal matters, and imple- menting financial operations. It also concluded con- tracts to purchase various kinds of goods to take care of the needs of the consortium members and their families, which ensured them better purchasing con- ditions. In the case of eventual maritime accidents, it also helped with the education and alleviation of social problems. The beginning of the Second World War de- livered a strong blow to the consortium’s activities, which slowed down due to Italy’s mobilisation of many able-bodied seafarers and confiscation some of the best ships. The problems also continued af- ter Italy’s capitulation, when the German authorities monopolised maritime transportation, rendering the consortium’s operations even more difficult. The end of the Second World War was supposed to bring new opportunities to resume the consor- tium’s operations, but the expectations were never fulfilled. The business losses were so significant that they left no choice: at the last general assembly ses- sion held on 19 February 1950, the members voted for the dissolution of the consortium. This last deci- sion marks the end to the thirty-one years long fruit- ful activity of the consortium, which left a remark- able impact on the life of the inhabitants of Piran. Although the consortium notably contributed to the development and progress of the maritime community throughout its existence, little is known about its operations. Through hard work, it set the foundations for the posterity and facilitated the rise of maritime companies and activities in the Piran area. Much of the consortium’s success therefore clearly rested on the transmission of knowledge and skills to the future generations. R I A S S U N T O Consorzio Piranese per trasporti marittimi Pirano (1919–1950) Il Consorzio Marittimo Piranese fu costituito poco dopo la fine della prima guerra mondiale, cioè alla fine dell’anno 1919. I fondatori erano “i padroni e i direttori di barca” oltre che “i marinai”, con un totale di 74 soci fondatori. All’assemblea della fondazione del Consorzio venne presentato uno statuto con 22 articoli contenenti: disposizioni sul nome e la sede dell’istituzione, gli scopi, il periodo di costituzione, le condizioni per l’adesione dei consorzisti, i casi in cui era possibile la cessazione d’appartenenza al Consor- zio, i diritti e gli obblighi dei consorzisti, l’ammini- strazione, la direzione, il consiglio di sorveglianza, le sedute fra la direzione e il consiglio di sorveglianza, il Congresso Generale ordinario e straordinario, il bilancio dell’anno consorziale, gli utili, le perdite, la convocazione, le comunicazioni ed il giudizio arbi- tramentale. Gli inizi del Consorzio furono difficili a causa delle perdite subite durante la guerra, ma la ricostru- zione postbellica offrì anche l’opportunità di gua- dagni e, conseguentemente, il potenziamento della flotta piranese che di fatti aumentò e ringiovanì in pochi anni. La maggior parte dei trasporti marittimi si ese- guiva nell’Alto Adriatico però con le imbarcazioni più grandi navigavano pure nel Mediterraneo e qual- cuno si spinse anche fino all’Inghilterra. Trasportava- no merci di tutti i generi, dal materiale edile al cibo, minerali, combustibili, sale etc. Dopo il 1935, trasp- portavano i passeggeri ed agivano pure come fornito- ri di pietrame siccome il Consorzio gestiva una cava di pietra. La direzione del Consorzio tutelava gli interes- si dei soci. Anzitutto, procurava lavoro – otteneva i noleggi, trattava affari legali e operazioni finanziarie. Provvedeva anche agli acquisti in comune di diversi materiali sia per i soci che per le loro famiglie, aiutava i soci bisognosi nei casi di infortuni ed agiva anche nel miglioramento della loro istruzione e professio- nalità. Con l’inizio della guerra cominciarono le prime requisizioni delle barche e diversi marinai vennero reclutati. Il funzionamento del Consorzio si dete- riorò notevolmente. Dopo la capitolazione del Re- gno d’Italia, le autorità tedesche monopolizzarono i trasporti marittimi, così il Consorzio subì l’ennesimo colpo… 155 2021 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 908(497.451Ig)"1952/1961" Prejeto: 27. 8. 2020 Jelka Piškurić dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: jelka.piskuric@scnr.si ORCID: 0000-0002-2202-7330 Ig od leta 1952 do ustanovitve Občine Ljubljana Vič-Rudnik* IZVLEČEK Prispevek obravnava razvoj vasi Ig med letoma 1952 in 1961. Razmeroma kratko obdobje je prineslo kar nekaj upravnih sprememb, od samostojne občine do vključitve v občino Ljubljana Vič-Rudnik. Najprej so predstavljeni nosilci lokalne oblasti in gospodarski razvoj kraja. Ig se je razvijal počasi, kljub željam po industrializaciji so bili prebivalci še vedno v veliki meri odvisni od kmetijstva. Večje podjetje je bilo Kovinska industrija Ig, obrt in trgovina sta bili slabše razviti. Skromnim finančnim sredstvom je sledil tudi počasen razvoj infrastrukture, največja želja je bila modernizacija vodovoda. Na koncu so opisani še razvoj šolstva in zdravstvene oskrbe ter vsakdanje življenje prebivalcev. Slednje je ostajalo skromno vsaj do sredine petdesetih let, večje spremembe v načinu življenja in standar- du so prišle ob prelomu desetletja. KLJUČNE BESEDE Ig, 1952–1961, socializem, upravne spremembe, lokalna oblast, gospodarski razvoj, infrastruktura, šolstvo, zdravstvo, vsakdanje življenje ABSTRACT IG FROM 1952 TO THE ESTABLISHMENT OF THE MUNICIPALITY OF LJUBLJANA VIČ–RUDNIK The article discusses the development of the village of Ig between 1952 and 1961. The relatively short period brought about quite a number of administrative changes, from Ig being an independent municipality to its incorpo- ration into the Municipality Ljubljana Vič–Rudnik. The author first presents the holders of local authority and the local economic development. Ig developed slowly, and despite the aspirations to industrialisation, the inhabitants still largely depended on agriculture. The only major enterprise was the metals industry company (Kovinska industrija Ig), whereas crafts and trade were poorly developed. Modest financial funds resulted in the sluggish development of infrastructure and the biggest desire among the local population was to modernise the water main. Lastly, the article also describes the development of education and healthcare, as well as the local everyday life. The latter remained modest until at least the mid-1950s. Major changes in lifestyle and living standard only occurred at the turn of the decade. KEY WORDS Ig, 1952–1961, socialism, administrative changes, local government, economic development, infrastructure, education, healthcare, everyday life * Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega pro- računa. 156 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Uvod V kratkem obdobju, ki ga obravnava prispevek, je Ig doživel več upravnih sprememb. Veliko število krajevnih ljudskih odborov (KLO) je pomenilo ovi- ro v razvoju, zato so jih ob koncu štiridesetih let 20. stoletja začeli postopoma združevati. Aprila 1952 so bila odpravljena še okrožja. Tako je najnižja upravna enota postala občina, novi nosilec oblasti pa občin- ski ljudski odbor (ObLO).1 Občina Ig je nastala iz nekdanjih KLO Ig, Iška vas, Tomišelj, Golo-Škrilje in Želimlje.2 Bila je med največjimi občinami okraja Ljubljana okolica,3 merila je 11.230,53 hektarja. V njej je leta 1954 živelo 3.372 prebivalcev, 1.612 mo- ških in 1.760 žensk. Kmečko prebivalstvo je predstav- ljalo več kot 90 odstotkov občine, v ostalih panogah je bilo zaposlenih le 221 delavcev in nameščencev.4 1 Več o razvoju Iga do leta 1952 gl. Piškurić, Ig v letih 1945– 1952, str. 307–321. 2 Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Uradni list LRS, št. 11/1952, str. 43, 57. 3 Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 25. 4 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 1. Za primerja- vo: ob ljudskem štetju 31. marca 1953 so v Občini Ig našteli Velik del občine je ležal na območju Ljubljanskega barja ter na rodovitnih peščenih naplavinah ob nje- govem robu, ostalo pa je bil gričevnat in hribovit pre- del. Največjo površino so zavzemali gozdovi, in sicer 5.088 hektarjev, sledili so jim travniki s 3.260 hektar- ji ter njive in vrtovi s 1.849 hektarji. Pašnikov je bilo 410 hektarjev, sadovnjakov 103. Ocenjevali so, da je 176 hektarjev zemlje močvirske in 344 nerodovitne.5 Junija 1955 je na področju lokalne samoupra- ve prišlo do novih sprememb, povezanih z uvedbo komunalnega sistema. Komuna je bila po eni strani zamišljena kot skupnost, ki naj bi zadovoljevala eko- nomske in druge potrebe prebivalcev, po drugi strani pa naj bi najširši krog ljudi pritegnila k neposredne- mu sodelovanju in samoupravljanju.6 Občina Ig se je tokrat priključila občini Ljubljana Rudnik, ki se je s tem razširila na podeželje. Obsegala je katastrske 943 gospodinjstev in skupno 3.419 prebivalcev, od tega 1.629 moških in 1.790 žensk (gl. Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 47). 5 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 4–5; Glasnik I/6, 22. 10. 1954, str. 22. 6 Vilfan, Ljubljana, str. 10–11. Občina Ig na zemljevidu Okraja Ljubljana okolica (Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 9). 157 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 občine Karlovško predmestje, Dobravica, Golo, Gra- dišče, Ig, Iška Loka, Iška vas, Lanišče, Pijava Gorica, Rudnik, Tomišelj, Trnovsko predmestje (del), Vino (del), Vrbljene, Zapotok in Želimlje.7 Proces združe- vanja občin, ki je bil povezan tudi s politično željo po odpravi socialnih in razrednih razlik oziroma razlik med mestom in podeželjem, se je v naslednjih letih nadaljeval. Leta 1959 so občini Ljubljana Rudnik priključili del ukinjene občine Borovnica (katastrske občine Brezovica, Jezero, Kamnik in Preserje),8 leta 1960 pa del ukinjene občine Lašče (katastrske občine Dvorska vas, Krvava Peč, Lužarji, Osolnik, Selo, Tur- jak, Ulaka, Velike Lašče).9 Spremembe so se končale z združitvijo občin Ljubljana Vič in Rudnik ter usta- novitvijo nove, velike občine Ljubljana Vič-Rudnik februarja 1961.10 Lokalna oblast in njeno delovanje Ob ustanovitvi občine Ig leta 1952 je revizijska komisija Okrajnega komiteja Komunistične partije Slovenije (OK KPS) Ljubljana okolica opravila po- litično in gospodarsko analizo območja KLO Ig, ki nam pove marsikaj o politični aktivnosti območja in o njegovem gospodarskem razvoju. A splošno mne- nje revizijske komisije je bilo razmeroma kritično. V njem vidimo predvsem želje partije po večji politični aktivnosti prebivalcev ter vidnejši vlogi članov partije v gospodarskem razvoju Iga in njegove okolice. »Na Igu ne more biti in ni potrebnega zaupanja v KLO tudi iz razloga, da se na Igu vsa leta po osvoboditvi ne pola- ga prav nobene pozornosti za gospodarski dvig. Že sam zunanji izgled vasi je zanemarjen, stavba KLO-ja ne- urejena, v dvorani KLO brez šip in nečistoča, ter odnosi uslužbencev do predsednika zelo familijarni«, so zapi- sali.11 Ocenili so, da je politična situacija najslabša v Iški vasi, nato v krajih Zapotok-Visoko, Golo-Škrilje in Želimlje, na Igu naj bi bila boljša, v Tomišlju pa kar zadovoljiva.12 Občina Ig je imela leta 1952 devet osnovnih par- tijskih organizacij, »ki pa imajo zelo neredno sestanke, ali pa jih sploh nimajo. Tudi članarino neredno pobira- jo. […] Člani osnovnih organizacij so v delu pasivni, sklepe, sprejete na partijskem sestanku nihče ne kontro- lira in zato tudi nihče ne odgovarja za neizvrševanje 7 Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Slo- veniji, Uradni list LRS, št. 24/1955, str. 495. 8 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS, št. 17/1959, str. 143. 9 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS, št. 2/1960, str. 41. 10 Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list LRS, št. 3/1961, str. 102. Do nekaterih manjših teritorialnih sprememb je priha- jalo še v naslednjih letih. 11 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Nekatere izjave članov KP na Igu in Iški vasi, str. 1. 12 Prav tam, str. 3. nalog.«13 Očitali so jim še slabo obveščanje o sestan- kih in manjkajoče podatke o članstvu.14 Nekaj čla- nov so nameravali kaznovati, »ker imajo primere, da hodijo v cerkev in dajo krstiti otroke«.15 Posameznim pa so očitali slabo sposobnost, pomanjkanje revo- lucionarnosti in »ideološko šibkost«.16 Po drugi strani so se nekateri člani partije iz Iga in okolice prito- ževali nad nemogočimi razmerami pri opravljanju svojih nalog oziroma reševanju težav. Omenjali so celo posamezne nepravilnosti pri finančnem poslo- vanju delovnih organizacij v družbenem sektorju ter nepravilnosti pri delitvi blaga.17 Njihova mnenja, ki so bila pogosto podprta z obtožbami o nepoštenem ravnanju, osebnih povezavah ali medvojni aktivnosti, pa kažejo predvsem na medsebojna trenja, tako med člani partije kot med prebivalci Iga in sosednjih va- si.18 Sicer pa je osnovna partijska organizacija Ig leta 1952 štela le 38 članov. Tri člane so izključili, ker niso hodili na sestanke, niso plačevali članarine oziroma so hodili v cerkev.19 Okrajna kovinska industrija Ig je imela lastno osnovno partijsko organizacijo, ki je štela 9 članov.20 ObLO Ig je imel predsednika in tajnika, poleg njiju pa je bilo v občinski upravi zaposlenih še nekaj uslužbencev, ki so skrbeli za administracijo, odme- ro in izterjavo davkov, občinski proračun, različne evidence ter gozdni sklad. Na Igu je deloval tudi matičar.21 Najbližja postaja ljudske milice je bila na Škofljici.22 ObLO je imel več teles, med drugim za gospodarstvo, ljudsko zdravstvo in socialno politiko, kulturo in prosveto, prekrške in pritožbe, davke, sta- novanja in komunalne zadeve.23 Zaposleni v občinski upravi so imeli večinoma osnovnošolsko izobrazbo oziroma malo maturo, a le malo časa za strokovno izpopolnjevanje in so se ve- činoma seznanjali s predpisi, »vendar s študijem nismo na tekočem«, je povedal tajnik.24 Kot največjo oviro pri 13 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 10, Poročilo o pregledu stanja članstva ZK v okraju Ljubljana-okolica, 1952, str. 3. 14 Prav tam. 15 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik sestanka sekretarjev občinskih komitetov KP, 7. 4. 1952, str. 4. 16 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Partijski sestav Občinske- ga komiteta na Igu, str. 1–2. 17 Najverjetneje je mišljena delitev blaga v okviru zagotovljene preskrbe, ki je bila z letom 1953 odpravljena. 18 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Nekatere izjave članov KP na Igu in Iški vasi, str. 1–3. 19 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Poročilo o pregledu član- stva KP v OPO Ig, 9. 4. 1952, str. 1–2. 20 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Politična analiza Okrajne kovinske industrije na Igu, str. 1. 21 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 13. 11. 1953, str. 5–6; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 1. redne seje ObLO Ig, 23. 1. 1954, str. 1–4; Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 11. 4. 1954, str. 1; Zapisnik 4. redne seje ObLO Ig, 8. 5. 1954, str. 1. 22 Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 25. 23 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 2. 2. 1953, str. 2. 24 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 11. 4. 1954, str. 2. 158 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 poslovanju je videl veliko število strank, ki so prihaja- le predvsem zaradi zemljišč, zaostanke pri reševanju administrativnih zadev ter premajhno samostojnost in samoiniciativnost uslužbencev. Občinska uprava je imela največ težav pri urejanju evidence zemljišč splošnega ljudskega premoženja, pri izterjavi davkov, pri kateri je prihajalo do velikih zaostankov, ter pri pravočasnem urejanju komunalne infrastrukture, to je pri posipanju cest in gradnji mostov.25 Ob kon- cu leta 1954 je pisarna ObLO Ig zaposlovala sedem uslužbencev: tajnika, referenta za izvrševanje prora- čuna in investicij, referenta za vodenje davčne evi- dence, administratorja, matičarja, referenta za gozdni sklad, davčnega izterjevalca in kurirja.26 Po združitvi z občino Ljubljana Rudnik je bila občinska uprava v Ljubljani in le še redki domačini so bili člani ObLO Ljubljana Rudnik. S selitvijo smo priča tudi vedno manjšemu številu informacij o ra- zvoju posameznih krajev v občinskih zapisnikih. Za Ig na primer izvemo, da leta 1956 osnovna organi- zacija Zveze komunistov Slovenije (ZKS), kakor se je od leta 1952 imenovala komunistična partija, tam sploh ni delovala. Izpostavili so, »da je Ig važna pol. postojanka« in da je tam »skrajno nemogoča situacija«, kar so želeli popraviti.27 A Boris Jakopin, sekretar organizacije na Igu, je krivdo zavračal. Po njegovem mnenju naj bi bilo težko delati z ljudmi na Igu, ki samo kritizirajo. Povedal je še, da je udeležba na se- stankih slaba in da ne morejo pobrati niti članarine za Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL), odnosi med člani pa naj bi bili neiskreni.28 Med ljud- mi ni bilo zanimanja za delo v partiji, prav tako ni bilo veliko zanimanja za druge družbenopolitične organizacije. Tudi SZDL ni imela vidne vloge, zato so pozvali k partijski koordinaciji njenega dela. Leta 1960 je njeno vodenje prevzel Boris Jakopin, s čimer naj bi njeno delo postalo živahnejše.29 Maja 1960 je bilo na Igu od 1.106 volivcev 571 vključenih v SZDL. Vseh članov ZKS je bilo 60, od tega 22 delavcev, 1 kmet, 29 uslužbencev in 8 ostalih. 36 je bilo moških in 24 žensk. Kovinska industrija Ig je še vedno imela lastno osnovno organizacijo ZKS, ki je imela 21 članov, od tega 18 delavcev in 3 uslužben- ce, 23 je bilo moških, 13 žensk.30 Članstvo osnovnih organizacij je v petdesetih letih naraščalo počasi.31 25 Prav tam. 26 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 18. 27 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Zapisnik seje sekretariata ZKS Ljubljana-Rudnik, 2. 11. 1956, str. 1. 28 Prav tam. 29 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76, 79. 30 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 1, Poročilo občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik na občinski konferenci, 13. 5. 1960, str. 8. 31 Osnovna organizacija Ig pred letom 1940 ni imela članov. Med letoma 1940 in 1945 se jih je pridružilo 15, med letoma 1945 in 1949 21, med letoma 1949 in 1952 9, med letoma 1953 in 1957 6, med letoma 1957 in 1960 pa 9. 38 jih je imelo osnovno izobrazbo, 18 nižjo in 4 srednjo. Tudi osnovna Leta 1960 je bila osnovna organizacija ZKS vzpo- stavljena tudi v Lesnem in kovinolivarskem podjetju Galjevica. Še vedno pa so se na občinski ravni prito- ževali, da je udeležba pri političnem delu premajhna in da so člani ZKS premalo aktivni. Kot slabosti na podeželju so izpostavili, da se ZKS ne more uveljaviti kot glavni politični dejavnik, da nima vpliva na mla- dino ter da izgublja ugled zaradi medsebojnih sporov in osebnih težav, izpostavili pa so tudi razkorak med mlado in staro generacijo komunistov. Prav tako čla- ni niso bili enotni v pogledih na organiziranje kme- tijskih zadrug, »da ne govorimo o vprašanju religije, o nepravilnem odnosu nekaterih organizacij do krajevnih odborov kot organov družb. samoupravljanja«.32 Podobno je o stanju na Igu leta 1960 govoril Jer- nej Omejc, takratni sekretar ZKS na Igu: »V naši or- ganizaciji smo večinoma uslužbenci in gospodinje ter par upokojencev. Že iz samega sestava članstva se vidi, da nimamo pravih prijemov za vključevanje kmetov v naše vrste, jih ne znamo na noben način prepričati, jim ne znamo prikazati potrebo po delu v množičnih organi- zacijah in društvih itd. Sicer pa je vprašanje nas samih, kako in kaj delamo v teh organizacijah. Precej je članov v naši organizaciji, ki sploh nimajo niti ene funkcije v množičnih organizacijah, če jih pa imajo, jih pa ne vr- šijo dobro kot komunisti. Gotovo je, dokler bodo ljudje izven naših vrst videli med komunisti take, ki se med seboj prepirajo in prenašajo stvari v gostinske lokale, ki ne spadajo tja ter se vdajajo pijančevanju in razgrajanju ter drugim nerodnostim, toliko časa ne more imeti naša organizacija v tem pogledu večjega uspeha.«33 SZDL naj bi po njegovem sicer sodelovala pri posameznih akcijah v kraju, kot je pomoč pri zbiranju denarja za gradnjo šole, »ne posveča pa dovolj pažnje ideološki gra- ditvi svojih članov, vključevanje mladih ljudi v to orga- nizacijo«; prav tako ni nudila dovolj pomoči lokalnim organom pri razvoju kraja in gospodarstva.34 Kmetijstvo Kmetijstvo je v petdesetih letih ostajalo glavna gospodarska panoga na Igu in v njegovi okolici, in to kljub želji oblasti, da industrializacijo pripelje tudi na podeželje. Osnovna kmetijska panoga je bilo polje- delstvo. Glavne kulture so bile žitarice, kot so pšeni- ca, ječmen in rž, v manjših količinah pa so pridelovali še oves, koruzo, proso in ajdo. Pridelali so tudi veliko organizacija Kovinska industrija Ig pred letom 1940 ni imela članov ZK. Med letoma 1940 in 1945 sta se pridružila 2, med letoma 1945 in 1949 5, med letoma 1949 in 1952 2, med le- toma 1953 in 1957 12, med letoma 1957 in 1960 pa nobeden. 16 jih je imelo osnovno izobrazbo, 4 nižjo in 1 srednjo (prav tam, str. 10). 32 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik seje komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 17. 6. 1960, Poročilo tov. Habjan Franca na plenumu občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, str. 8. 33 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Poročilo sekretarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 8–9. 34 Prav tam, str. 10. 159 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 krompirja. Ostali posevki so obsegali krmne rastline in povrtnine (korenje, čebula, fižol, zelje). Neposre- dna bližina Ljubljane je prebivalcem omogočala pro- dajo kmetijskih pridelkov v mestu.35 Živinoreja in sadjarstvo nista bila razvita; sadjarstvo zaradi megle in poznih zmrzali, živinoreja pa zaradi slabe krme. Od živali so ljudje redili največ kokoši, sledili so go- vedo in prašiči. Za konjerejo ni bilo velikega zani- manja, prav tako je bilo malo drobnice. Znaten del kmetijstva je predstavljal dohodek iz gozdarskih de- javnosti.36 Obstajale so še druge dopolnilne dejavno- sti. Ena od njih je bila nabiranje in prodaja močvirne trave, ki so jo zvijali v kite in prodajali kot tapetniški material.37 Leta 1952 so bile na območju ObLO Ig tri kme- tijske zadruge (Ig, Golo in Tomišelj) ter pet delovnih zadrug (Brest, Vrbljene, Iška vas, Golo in Zapotok).38 Zanimanje za zadružništvo ni bilo veliko; v enem od partijskih zapisnikov za Ig so celo zapisali: »Pri nas so zadružniki sami razpustili zadrugo in gospodarijo vsak na svojem.«39 Kmetijska zadruga Ig je imela svojo tr- 35 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 7. 36 Prav tam, str. 5–7. 37 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 031-2, Problematično poro- čilo. 38 SI ZAL LJU 682, t. e. 4, a. e. 19, Pregled zadružnega sektorja v občinskem LO Ig pri Lj., 11. 6. 1952. 39 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik sestanka občinskih komitetov, 30. 5. 1952, str. 4. Ni popolnoma jasno, na katero zadrugo se to nanaša, saj so na Igu v prvem povojnem ob- dobju delovale kmetijska zadruga oziroma nabavno prodajna zadruga, obnovitvena zadruga, lesno produktivna zadruga in govino. V začetku desetletja so se bolj kot za odkup poljedelskih izdelkov, kot so bili krompir, seno in mleko, zanimali za odkup lesa.40 Pod okriljem Gozd- nega gospodarstva Ljubljana je obratovala tovarna eteričnih olj.41 Maja 1953 sprejeti zakon o zemljiškem skladu42 je kmetom omejil zemljiške površine na 10 hektarjev obdelovalne zemlje oziroma na 15, če je bila zemlja slabše kakovosti. Presežki so proti odškodnini prešli v zemljiški sklad.43 V začetku leta 1953 je potekala revizija agrarnih interesentov, ki so zemljo pridobili leta 1946. Po novem so zemljo odvzeli tistim, ki so bili zaposleni kot delavci in so bili socialno zavaro- vani, ter tistim, za katere so trdili, da je ne obdelu- jejo ali da so med vojno sodelovali z okupatorjem.44 Prednost pri dodelitvi zemlje so imeli posamezni interesenti, »ki so bili iz NOV zelo zaslužni, ki jim potrošniška zadruga. Leta 1950 je bila zagotovo ukinjena po- trošniška zadruga (SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 237, Odjava Potrošniške zadruge Ig, 26. 5. 1950). 40 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 9–12. 41 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 4. Gozdno gospodarstvo Ljub- ljana je v začetku petdesetih let obsegalo gozdne uprave Bi- stra, Kamnik, Litija, Turjak in Velike Lašče. V njegovi upravi so bili gozdovi v družbeni lasti (gl. Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 33). 42 Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizaci- jam, Uradni list FLRJ, št. 22/1953, str. 205–209. 43 Čepič in Prinčič, Gospodarske spremembe, str. 965. 44 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov, 24. in 25. 2 1953. Pogled na Ig in Ljubljansko barje z Ljubljano in Kamniško-Savinjskimi Alpami v ozadju, 1950 (foto: Tone Mlakar; SI ZAL LJU 342). 160 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 zemlje primanjkuje in so jo ustmeno zaprosili pri članih komisije«.45 Gospodarski svet je imel nalogo pregle- dati, komu bo zemlja dodeljena; predvideni so bili tudi sestanki agrarnih interesentov.46 Posamezniki, ki naj bi jim zemljo odvzeli in dodelili ekonomiji ka- zenskega zavoda na Igu, Kmečki delovni zadrugi Pi- java Gorica in Kmetijskemu posestvu Brest ali ki bi jo izgubili zaradi zidave kmetijske zadruge v »Švaj- gorteljnu«, so bili upravičeni do zamenjave.47 Ostali agrarni interesenti so zemljo dobili v last, le posame- zni so se ji odpovedali.48 Agrarnim interesentom so odločbe izdajali v začetku leta 1954. Tistim, ki jim je bila z arondacijo49 odvzeta zemlja, so namenili nado- mestne parcele. V lasti ObLO Ig so ostale gradbene parcele in parcele, namenjene za zamenjavo prostora za živinske sejme.50 ObLO Ig je izvajal različne naloge, povezane s kmetijstvom, ter skušal pospeševati kmetijsko proiz- vodnjo, predvsem živinorejo.51 Ena od pomembnih akcij je bila »borba« proti koloradskemu hrošču, ki je leta 1952 močno prizadel pridelavo krompirja. Za zatiranje škodljivca so bili načrtovani različni ukrepi, v katere so bili vključeni tako posamezniki kot kme- tijske zadruge, ki naj bi priskrbele zadostno količi- no pesticidov.52 Zatiranje koloradskega hrošča se je nadaljevalo tudi v drugi polovici desetletja.53 ObLO je v skrbi za urejenost jarkov za odvajanje vode na primer prepovedal pašo živine na štradonih, kakor so se lokalno imenovale poljske poti na barjanskem predelu.54 Ko je leta 1956 na Igu potekala živinorej- ska razstava, so zapisali, da je razstava »pokazala, da je osnova za živinorejo podana, vendar bo za dosego večje proizvodnje v živinoreji potrebno še veliko uspe- hov, tako s strani občine, kot s strani zadrug«.55 45 Prav tam, str. 14. 46 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2. 47 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Poročilo o delu ko- misije za revizijo agrarnih interesentov, 7. 1. 1953, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov, 24. in 25. 2. 1953, str. 14. 48 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 2. 49 Zaokrožitev zemljišč v enoten kompleks z vključitvijo drugih parcel. To je bilo storjeno na primer za ekonomijo kazenskega zavoda na Igu ter za nekatere zadruge oziroma državna pose- stva. 50 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 1. redne seje ObLO Ig, 23. 1. 1954, str. 5. 51 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2; Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 52 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 6. redne seje ObLO Ig, 10. 5. 1953, str. 1; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 39, Zapisnik zbora volivcev za območje vasi Ig, 21. 5. 1953. 53 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 11. 54 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 1; Dostava sejnih zapisnikov, 30. 6. 1953. 55 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 4. Čeprav sta se sredi desetletja v skladu z novimi gospodarskimi usmeritvami začela nekoliko spremi- njati pogled na kmetijstvo in idejnopolitični odnos do kmetov,56 se je partija še vedno trudila vključevati kmete v svoje vrste. A pri tem niso bili uspešni, saj so leta 1956 pripomnili, »da so na Igu močni kmetje sovražno razpoloženi, imajo pa vpliv, ker so dobri kme- tovalci – gospodarji, naših ljudi pa ni v zadrugi, manjši bajtarji pa nimajo veljave. V vsaki zadrugi bi moral biti vsaj po eden naših ljudi.«57 Tega leta je imela zadruga na Igu 271 članov. Začela se je intenzivneje ukvarjati z govedorejo, v rodovniku je bilo vpisanih 70 krav dojilj. A podobno kot druge zadruge v okolici se je še vedno ukvarjala predvsem z odkupom kmetijskih pridelkov in s prodajo materiala za kmete, s kmetij- sko pospeševalno dejavnostjo pa le v majhni meri. Na ravni takratne občine Ljubljana Rudnik je bilo takrat v zadruge vključenih 43 odstotkov kmetov.58 Leta 1957 je prišlo do spremembe v organizaciji zadrug – nova oblika je temeljila na kooperaciji, to je na sodelovanju z zasebnimi kmeti. Zadruge naj bi prispevale mehanizacijo, proizvodni material in stro- kovno vodenje, kmetje pa zemljo, inventar in delo. Zadruge so v tej fazi omogočale predvsem ugodnejši nakup semen, umetnih gnojil in zaščitnih sredstev ter najem posojil. Kmetje so poleg tega prek kooperativ- nega razmerja lažje prodali svoje pridelke ali imeli večji dobiček. V kooperativno razmerje z zadrugo je v Sloveniji stopilo 42 odstotkov kmetov.59 Kmetijska zadruga Ig je imela leta 1958 sicer ne- koliko manj članov, 260, a je bila najmočnejša zadru- ga v takratni občini Ljubljana Rudnik, kmetje pa so zanjo pridelovali tudi kot kooperantje. Imela je 18 zaposlenih, upravljala je z majhnim strojnim parkom, ki je obsegal dva traktorja. Kot dodatno panogo je or- ganizirala destiliranje eteričnih olj in gojenje lanu.60 Destilirali so vejevje in storže iglavcev, zaradi sezon- skega značaja te dejavnosti pa so želeli uslužnostno destilirati tudi zelišča, žganje iz sadja, brinovo olje in brinjevec.61 Kljub optimističnim načrtom so že leta 1959 poslovanje Kmetijske zadruge Ig ocenili kot slabo.62 Anton Grum, upravnik Kmetijske zadruge Ig, je na enem od partijskih sestankov poročal, da je udeležba na sestankih zadružnega sveta zelo slaba, 56 Prinčič in Čepič, Razvoj gospodarstva, str. 1007. 57 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 2. seje občinskega komiteja, 13. 1. 1956, str. 2. 58 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 17–18. 59 Prinčič in Čepič, Razvoj gospodarstva, str. 1007–1008. 60 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinske- ga zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Poročilo o delu Sveta za kmetijstvo in gozdar- stvo ObLO Lj. Rudnik za čas od 26. 11. 1957 do 26. 11. 1958, str. 5. 61 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Obrazložitev garancijske izjave Kmetijski zadrugi Ig. 62 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev, 8. 11. 1959, str. 2. 161 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 sploh če je bila na dnevnem redu kooperacija in so- delovanje z zadrugami: »Če slutijo, zakaj se gre, sploh ne pridejo, če pa pridejo in da se od temu začenja raz- pravljati, pa kar ustanejo in zapustijo sestanek.«63 Sicer pa je bila v tem letu letina slaba zaradi obilice pada- 63 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana – Rudnik, 21. 9. 1959, str. 4. vin. Kot vzroke za odpor kmetov do kooperacije v občini Ljubljana Rudnik so navajali predraga umetna gnojila, predrago seme in staro »miselnost, da sin mora tako delati kot oče«.64 Čeprav so tudi leta 1960 poročali o težavah s kooperacijo,65 je prišlo do premika. Za kooperaci- 64 Prav tam, str. 5. 65 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik konference ZKS terenske OO Ig, 27. 10. 1960, str. 2. Živinski sejem za Gostiščem Gerbec sredi petdesetih let. Na prvi fotografiji je del vasi s cerkvijo v ozadju, na drugi ruševine nekdanje italijanske postojanke (arhiv družine Piškurić). 162 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 jo niso več novačili po hišah, ampak so vpisovali le kmete, ki so prišli sami. Kar nekaj kmetov je zadrugi oddalo zemljo, ki pa je bila raztresena po celotnem območju zadruge. Po mnenju upravnika zadruge je bila težava pri vključevanju zlasti strah kmetov, da bi avtomatsko izgubili zemljo.66 Konec leta 1960 je imela Kmetijska zadruga Ig 700 članov. Glede ustvarjenih dohodkov je bila najuspešnejša med oko- liškimi zadrugami.67 Na Igu sta v petdesetih letih obratovala klavnica s pripadajočim lokalom za prodajo mesa in sejmišče za živino.68 Svoje prostore s hladilnikom in steriliza- torjem je imela tudi služba umetnega osemenjevanja. Pokrivala je vasi Ig, Staje, Iška vas, Vrbljene, Tomišelj, Brest, Matena, Iška Loka, Škofljica, Pijava Gorica in Želimlje. V njej sta bila zaposlena veterinar Franc Črne (Černe) in osemenjevalec Jože Piškur.69 Na Igu je bil še sedež revirnega vodstva Uprave za gozdarstvo OLO Ljubljana.70 Čeprav so morali ljudje za sekanje lesa v lastnem gozdu pridobiti dovoljenje, so občinski odborniki pogosto opažali, da so nekateri lastniki gozdov sekali in prodajali les brez dovolje- nja za sečnjo.71 Revirno vodstvo na Igu je upravljalo z gozdovi, ki so bili v zasebni lasti. Leta 1960 je gozdni revir Ig obsegal 11 katastrskih občin, ki so zajemale 6.000 ha zasebnih gozdov. V njem je delalo sedem lo- garjev in en revirni vodja. Odkup lesa in ostalih gozd- nih pridelkov so izvajale kmetijske zadruge, prodaja lesa je potekala prek Poslovne zveze Ljubljana.72 Kovinska industrija Ig Okrajna kovinska industrija Ig, ki je od začetka izdelovala brzoparilnike, elevatorje za seno in slamo, električne ograje za pašo živine, ročne gnojnične čr- palke in elevatorje za mline,73 je leta 1952 zaposlo- vala 38 delavcev in uslužbencev, med katerimi je bilo devet vajencev. Direktor je bil Jože Zupančič. Pod- jetje je poslovalo s težavami, saj je imelo slab strojni park, prevladovalo je ročno delo, izpostavili pa so tudi nedisciplino nekaterih delavcev ter nizko kvalificira- 66 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka ZK Ig, 21. 1. 1960, str. 2–3. 67 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka osnovne organizacije Z. K. terena Ig, 22. 12. 1960, str. 1. 68 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Veterinarska služba, str. 1. 69 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 11. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 27. 11. 1958, Služba umetnega osemenjevanja, str. 1–2. 70 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 13. 71 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 13. 11. 1953, str. 5. 72 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 7, Problematika v gozdarstvu, 28. 6. 1960, str. 2–3. 73 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 023-3, Urgenca za ureditev osnovnih sredstev. nost in storilnost.74 Partija je nasprotnika videla tudi v Cirilu Podržaju, nekdanjem lastniku nacionalizira- nega obrata, na podlagi katerega je podjetje nastalo. Očitali so mu, da nasprotuje socialistični družbeni ureditvi in da med delavci razširja govorice, da mu je bil obrat ukraden.75 Motilo jih je tudi to, da je 45 od- stotkov zaposlenih stalno obiskovalo verske obrede, čeprav »posebno eksponiranih primerov verske agitacije ni«.76 »V političnem pogledu je stanje v podjetju neza- dovoljivo, kar izhaja iz dejstva, da je večina delavcev polproletarcev«, so še dodali.77 Podjetje je konec leta 1952 po odloku Okrajnega ljudskega odbora (OLO) Ljubljana okolica prevzelo obrat v Šentvidu pri Stični, kar pa je pomenilo prej težavo kot napredek, saj je bil obrat slabo opremljen s stroji in drugim inventarjem.78 Tudi sicer je podje- tje stežka napredovalo. Delovni kolektiv se je moral leta 1953 odpovedati presežku plačnega fonda, da je podjetje lahko adaptiralo prostore ter kupilo stružni- co in avto.79 Tega leta je začelo proizvajati električne ograje, a jih zaradi težav pri nakupu surovin ni moglo proizvajati serijsko. Še vedno je izdelalo največ br- zoparilnikov, proizvajalo je tudi elevatorje za seno in slamo. Možnosti za proizvajanje dodatnih izdelkov v podjetju niso videli, saj je bil strojni park »zelo pri- mitiven ter vezan na izdelke iz pločevine, katera pred- stavlja osnovni material«.80 So pa dodatno opravljali storitve, popravilo orodja in strojev, večinoma za pre- bivalce bližnje okolice. Večja naročila so bila oprema vinske kleti podjetja Vino v Kopru in izdelovanje tur- boventilatorjev za mlinska podjetja ter elevatorjev za žagovino in plutovino.81 Zunaj Slovenije je podjetje prodajalo električne ograje, predvsem v Vojvodino.82 Obrat v Šentvidu, ki je izdeloval vgradne štedilnike in ročne gnojnične črpalke ter opravljal manjše storitve za bližnjo okolico, je posloval z izgubo. Glavne težave naj bi bile slab strojni park, nizka storilnost delavcev, pomanjkanje kvalificiranega kadra, transport, nabava 74 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Politična analiza Okrajne kovinske industrije na Igu, str. 3–5; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 1; Poro- čilo o poslovanju podjetja za l. 1952, str. 2–3. 75 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Politična analiza Okrajne kovinske industrije na Igu, str. 4–5. 76 Prav tam, str. 5. 77 Prav tam. 78 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 1; Poročilo o poslovanju podjetja za l. 1952, str. 3. 79 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 483, Zaključni račun Kovin- ske industrije Ig za leto 1953, Zapisnik zasedanja delavskega sveta, 22. 3. 1954. 80 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 483, Zaključni račun Kovin- ske industrije Ig za leto 1953, Poslovno poročilo za leto 1953, str. 1. 81 Prav tam, str. 2. 82 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 3. 163 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 materiala, prodaja izdelkov ter oddaljenost od uprave podjetja. Zato je vodstvo predlagalo, naj se obrat raje združi s katerim izmed podjetij v bližnji okolici.83 Kovinska industrija Ig, kakor se je po novem ime- novalo podjetje, je leta 1953 zaposlovala od 65 do 80 delavcev. Proizvodnja je potekala v dveh izmenah. 28 delavcev je bilo od drugod, ostali so bili domačini, pri čemer se je podjetje pritoževalo nad nizko ravnijo izobrazbe ižanske mladine in pomanjkanjem kvalifi- cirane delovne sile.84 Težava je bila tudi organizira- nje prehrane in stanovanj za nedomačo delovno silo. Rešitev so videli v posodobitvi strojnega parka, ki bi omogočal serijsko proizvodnjo, saj bi tako lahko za- poslovali polkvalificirano in nekvalificirano delovno silo, ki jo je bilo v lokalnem okolju dovolj. Storilnost v obratu je bila boljša kot v Šentvidu, a so se kljub temu pojavljale težave, po njihovem mnenju zato, ker je bil »domač kader predvsem polproletarec«.85 Za prehrano delavcev je v okviru podjetja delova- la Delavsko uslužbenska restavracija (DUR),86 ki je bila organizirana kot samostojno podjetje. V njej so se lahko prehranjevali tudi drugi delavci in uslužben- 83 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 483, Zaključni račun Kovin- ske industrije Ig za leto 1953, Poslovno poročilo za leto 1953, str. 2. 84 Prav tam, str. 3. 85 Prav tam. 86 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta, 25. 4. 1953, str. 2. ci z Iga.87 Leta 1952 je DUR posloval tako slabo, da je upravni odbor sprejel odločitev o njegovi ukinitvi, kar pa je začasno preprečil delavski svet.88 Težave v poslovanju so se v naslednjem letu nadaljevale. DUR je imel tega leta od 25 do 40 abonentov, pijačo je točil tudi zunanjim gostom.89 Vse njegove posle je vodila Kovinska industrija Ig.90 V najemu je imel poslovne prostore nekdanjega gostilničarja Franca Gerbca.91 Zaradi slabega poslovanja in zmanjšanja potreb je bil DUR leta 1954 ukinjen.92 Njegova osnovna sredstva so bila brez plačila prenesena na Krajevno gostinsko podjetje Ig. Pijača, hrana in drobni inventar so bili proti plačilu oddani Gostišču Gerbec.93 87 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, 1952 Bilanca Kovinska industrija Ig, Poročilo o poslovanju DUR-a za leto 1952. 88 Prav tam. 89 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 481, Bilanca DUR Kovinske industrije Ig pri Ljubljani, Zapisnik, 26. 3. 1954; Poslovno poročilo o poslovanju DUR-a Kovinske industrije Ig v letu 1953. 90 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 481, Bilanca DUR Kovinske industrije Ig pri Ljubljani, Zapisnik, 26. 3. 1954. 91 Franc Gerbec je imel gostilno že pred vojno. Iz dokumentov ni razvidno, da bi gostilna obratovala v letih po koncu vojne. V začetku petdesetih let je vsaj del njenih prostorov uporab- ljal DUR. Po njegovi ukinitvi je Gostišče Gerbec začelo obratovati kot državna gostilna. 92 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 481, Bilanca DUR Kovinske industrije Ig pri Ljubljani, Poslovno poročilo o poslovanju DUR-a Kovinske industrije Ig v letu 1953. 93 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Proizvodnja in problemi v proizvodnji, str. 2. Delavci Okrajne kovinske industrije Ig pri delu, 1952 (foto: Vlastja Simončič; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). 164 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Poleg težav z delovno silo je imelo podjetje več- je težave z nakupom surovin oziroma polizdelkov, predvsem profilnega železa, in posledično s poviša- nimi stroški dela. Zastoje v proizvodnji je povzro- čala tudi preobremenjenost pocinkovalnice Tovarne emajlirane posode Celje, kjer je podjetje pocinkovalo dele brzoparilnikov in elevatorjev.94 Zato ni moglo povečati proizvodnje, čeprav je obstajalo povpraševa- nje, predvsem za brzoparilnike, tudi zaradi ugodnih državnih subvencij leta 1953. Izdelke je prodajalo večjim grosistom po Sloveniji in imelo pogodbo za dobavo brzoparilnikov na Hrvaško.95 Kljub temu je tega leta prenovilo delavnice na Igu, da bi bile pri- merne za povečano proizvodnjo, zgradilo novo skla- dišče in kupilo tovorni avto.96 Septembra 1953 je direktor podjetja postal Jože Ravber. Leta 1954 ga je nasledil dotedanji komer- cialni vodja Jože Nered, a le za kratek čas, saj je bil ob koncu leta za novega direktorja imenovan Zlatko Krulej. Leta 1954 je bilo v podjetju povprečno za- poslenih 56 delavcev in uslužbencev ter devet vajen- cev.97 Obrat v Šentvidu je bil konec marca 1954 likvi- diran, stroji in material pa prepeljani na Ig.98 Podjetje 94 Prav tam, str. 3–4. 95 Prav tam, str. 4. 96 Prav tam, str. 5. 97 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Proizvodnja in problemi v proizvodnji, str. 1. 98 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto je tega leta kupilo tudi stroje iz likvidiranega podjetja Oljarna Ljubljana; demontažo in ponovno montažo so opravili delavci sami. Z njimi so lahko začeli pro- izvodnjo novih izdelkov, predvsem pločevinaste em- balaže. Ostala investicijska dela so vključevala popra- vilo strojev, gradnjo garaže in dokončanje skladišča.99 Dolgoročno posojilo za investicije OLO Ljubljana okolica pa je podjetju omogočilo nakup strojev in po- plačilo tovornega avtomobila.100 Podjetje je tega leta začelo poleg brzoparilnikov, elevatorjev, ventilatorjev, gnojničnih črpalk in štedilnikov serijsko proizvajati še električne ograje. Na prodajo izdelkov je vplivalo zmanjšanje subvencij za nakup kmetijskih strojev, ki je veljalo do konca junija, nato se je povpraševanje znova nekoliko povečalo. Še vedno je bil otežen na- kup surovin, predvsem kotnega železa in pločevine, zaradi česar podjetje ni delalo s polno zmogljivostjo, težave pa je imelo zlasti pri proizvodnji kovinske embalaže. Prav tako je ostajalo neredno pocinkova- nje polizdelkov v Celju, zaradi česar so želeli urediti pocinkovalnico na Igu. Težave so imeli tudi s kako- vostjo nekaterih izdelkov.101 V začetku leta 1956 se je prodaja brzoparilnikov skoraj popolnoma ustavila, podjetje pa se je preu- 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Poročilo o izred- nem inšpekcijskem pregledu, str. 1. 99 Prav tam, str. 5. 100 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 8, a. e. 117, Zaključni račun za leto 1954 Kovinska industrija Ig pri Ljubljani, Proizvodnja in problemi v proizvodnji, str. 1. 101 Prav tam, str. 1–2. Izdelki Okrajne kovinske industrije Ig, brzoparilniki in elevatorji za seno, 1952 (foto: Vlastja Simončič; hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije). 165 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 smerilo v izdelovanje pločevinaste embalaže.102 Ob koncu desetletja se je pritoževalo še zaradi slabe električne energije ter slabe in izčrpane delovne sile, »to pa zato, ker tudi doma delajo, dočim v službi pa ne zmorejo«.103 Kljub zagonu novih strojev zaradi ome- njenih težav niso pričakovali prevelikega donosa.104 Tako so leta 1960 razmere v podjetju ocenili že kot kritične. Podjetje ni več videlo prihodnosti v proiz- vodnji težke embalaže. Njegova nekonkurenčnost je izvirala predvsem iz neugodne lokacije, pri čemer so izpostavili oddaljenost od železniške proge, trga in surovinskih baz ter slabšo mehanizacijo. Zaradi tega so razmišljali o preusmeritvi proizvodnje in poveča- nju asortimenta izdelkov.105 Direktor Srečko Žerjav je sicer ob koncu leta pojasnil, da podjetje ni več v tako kritičnem položaju, a da težave še vedno obsta- jajo. »Podjetje bo stremelo za tem, da bo prešlo na izde- lavo drobnih artiklov. Prevzeli bomo v izdelavo tablice od TNZ«, je dodal.106 Možnosti za izgradnjo pocin- kovalnice na Igu so bile slabe. Podjetje pa je računalo, da bo leta 1961 postalo član trgovske zbornice, kar bi mu omogočilo lažjo prodajo drobnih izdelkov.107 Leta 1961 je imela Kovinska industrija Ig 154 zaposlenih. Direktor je ostajal Srečko Žerjav iz Nove vasi pri Rakeku, ki so ga opisali kot politično zelo aktivnega.108 Tega leta je podjetje še vedno proizva- jalo kmetijske stroje in težko pločevinasto embalažo, a se je začelo preusmerjati na proizvodnjo srednje in lahke embalaže.109 Obrt, gostinstvo in trgovina V družbenem sektorju so na Igu v začetku pet- desetih let obratovala naslednja manjša podjetja: Strojno mizarstvo Ig, Krajevno kovaško podjetje Ig, Krajevni kino Ig, Krajevna gostilna Ig in Krajevna mesarija Ig. Krajevna pekarija Ig se je ukvarjala le z nabavo in prodajo kruha.110 Podjetja so bila sicer samostojna, vsako s svojim tekočim računom, knji- govodsko in administrativno poslovanje pa je bilo centralizirano za vse. To delo so opravljali računo- 102 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 1. 103 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 21. 9. 1959, str. 1. 104 Prav tam. 105 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik z letne konference organizacije ZK v Kovinski industriji na Igu, 24. 10. 1960, str. 2. 106 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik partijskega sestan- ka ZK Kovinske industrije Ig, 9. 12. 1960, str. 2. 107 Prav tam. 108 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 7, Podatki o direktorjih, 4. 2. 1961. 109 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Poročilo na združitvenem plenumu ZK občine Ljubljana Vič in Rudnik, 23. 1. 1961, str. 2. 110 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 1–4. vodja Josip Palme, zadnji predvojni lastnik ižanskega gradu, ki je vodil tudi vse komercialne posle, Mimi Pucihar, ki je opravljala pomožne knjigovodske in administrativne posle, in Marija Palme, sestra Josi- pa Palmeta, ki je pomagala kot upokojena honorarna uslužbenka.111 Partijsko revizijsko poročilo iz leta 1952 je poslo- vanje teh podjetij ocenilo kot slabo. Z izjemo mizar- stva naj bi bila podjetja slabo organizirana, nekatera so bila na robu preživetja: »V vseh podjetjih delovni kolektivi gledajo le na lastne koristi. Borijo se za večje zaslužke, da bi pa več vlagali v delo oziroma delovno storilnost in kvaliteto izboljšali, jim pa ni mar temveč opominjanje poslovodje smatrajo za sekaturo. […] De- lovna disciplina v podjetjih je izpod nule.«112 V posa- meznih podjetjih so res odkrili napake v poslovanju, toda revizijsko poročilo je hkrati dobro delo v ko- lektivih povezovalo s članstvom v krajevni partijski organizaciji oziroma v drugih družbenopolitičnih organizacijah, kot sta sindikat in mladinska organi- zacija. Prav tako je izpostavljalo delovanje posamez- nikov v času druge svetovne vojne, KLO in krajevni partijski organizaciji pa očitalo, da se ne zanimata za poslovanje podjetij, kar naj bi bil eden od vzrokov za slabe rezultate.113 Povsod so se pritoževali nad »šuš- marstvom« oziroma zaposlenimi, ki so z isto obrtjo služili tudi v popoldanskem času. Strojno mizarstvo Ig je leta 1954 večinoma iz- delovalo stavbne in pohištvene mizarske izdelke. Težave je imelo predvsem z zastarelo opremo ter po- manjkanjem surovin oziroma previsokimi cenami le- sa.114 Te težave so se nadaljevale do konca desetletja, zaradi česar se je zmanjševalo število zaposlenih.115 Leta 1959 so bili tam zaposleni le štirje delavci, stroji in prostori pa so bili neizkoriščeni. Zato so podjetju svetovali, naj poveča proizvodnjo ali pa se priključi k bolje organiziranemu podjetju.116 Še istega leta se je Strojno mizarstvo Ig združilo z lesnim podjetjem na Galjevici in se preimenovalo v Lesno kovinolivarsko podjetje Ljubljana – obrat Ig.117 111 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 1. 112 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Zaključki in predlogi k priloženemu poročilu. 113 Prav tam. 114 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 7, a. e. 107, Poslovno poročilo o poslovanju podjetja v letu 1954. 115 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 2; SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev, 8. 11. 1959, str. 1. 116 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 21. 9. 1959, Rea- lizacija družbenega plana za leto 1959, str. 3. 117 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 2; SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev, 8. 11. 1959, str. 1; Zapisnik zbora volivcev za proizvajalsko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 1. 166 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Krajevni kino Ig, ki je bil ustanovljen ob koncu leta 1946, je imel v začetku petdesetih let predsta- ve dvakrat tedensko, ob sobotah in nedeljah, tam so delali le honorarni zaposleni.118 Zaradi slabega po- slovanja so leta 1953 likvidirali krajevno kovačijo.119 Težave v poslovanju krajevnih podjetij so se nada- ljevale tudi leta 1954. V Krajevnih gostilnah Ig so imeli težave s higienskimi razmerami, a vendarle so iz osnovnih sredstev DUR Kovinske industrije Ig ustanovili gostišče pri Gerbcu. Pekarna je ostala brez peka, ki se je zaposlil drugje. Kino je bil nerentabi- len zaradi velike porabe električne energije, zato je ObLO Ig sklenil pobirati najemnino, in sicer za se- stanke 300 dinarjev, za domače igre 500 dinarjev in za gostovanja 1.000 dinarjev. Za novega upravnika kina je bil določen Julij Škraba.120 Krajevna mesarija Ig je z mesom oskrbovala predvsem domače potrošnike. Viške mesa, ki ga je odkupovala od domačih kme- tov, je leta 1954 začela oddajati v Ljubljano. Mesarija je imela dobro založeno ledenico, kar je omogočalo daljši obstoj mesa. Mila zima 1954/55 in težave pri nakupu ledu so prinesle nove skrbi, zaradi česar so 118 Piškurić, Ig v letih 1945–1952, str. 317–318; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Gospodarska problematika za krajevna podjetja Ig, 18. 4. 1952, str. 1–4. 119 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2; Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 2. 2. 1953, str. 1. 120 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2. se pokazale potrebe po modernejši hladilnici.121 Sicer pa je mesarija ob koncu desetletja poslovala dobro.122 Krajevna podjetja so napredovala počasi in mnoga se tudi leta 1960 niso širila, nekatera pa so predvidevala preusmeritev proizvodnje.123 Zasebna obrt je bila slabo razvita, oblast pa je bila kritična do pojava »šušmarstva«. Ob pregledu poslovanja sedlarskega mojstra Ivana Černeta, kro- jaškega mojstra Jožeta Žmuca, kovaškega mojstra Jožeta Mavca, čevljarskega mojstra Jožeta Jakopi- na, kolarskega mojstra Antona Anzelca, kolarskega mojstra Janeza Cimpermana in krojaškega mojstra Ignacija Ogrinca leta 1952 naj bi na primer odkrili več »šušmarjev«, ki so obrt opravljali brez dovoljenja. Navedli so čevljarja Franca Avanca, kolarja Jakoba Križmana, kolarja Antona Balanta in krojača Jako- ba Mavca.124 Kmalu po vojni je oblast zasebno obrt omejila oziroma z zakonskimi predpisi otežila poslo- vanje obrtnikov.125 Revizor Franc Žlebnik je stagna- cijo sicer zaznal, a jo je pripisal neugodnim gospodar- skim razmeram in dodal, da obrtniki ne živijo slabo: 121 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 7, a. e. 106, Poslovno poročilo o po- slovanju podjetja v letu 1954. 122 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik razširjene seje Ob- činskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 21. 9. 1959, Rea- lizacija družbenega plana za leto 1959, str. 3. 123 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik konference ZKS terenske OO Ig, 27. 10. 1960, str. 2. 124 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Poročilo o pregledu privat- nih obrtnih podjetij, 8. 4. 1952, str. 1–2. 125 Prinčič, Podržavljenje gospodarstva, str. 876–877. Gospodarska karta okraja Ljubljana okolica. Na Igu vidimo znak za opekarno, kovinsko in lesno industrijo (Župančič, Okraj Ljubljana okolica, zavihek zadnje platnice). 167 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 »Razen v par primerih je politična zavest obrtnikov v tem področju zelo slaba. Razen v par primerih pa sem ugotovil, da v splošnem obrtniki ne živijo slabo. Res se je pojavila nekaka stagnacija v obrti, to pa predvsem za- radi tega, ker si danes še ni nikdo na jasnem, kako se bodo cene formirale, ki še niso popolnoma stabilizirane.«126 Pomanjkanje obrtnih storitev se je nadaljevalo tudi v naslednjih letih, še posebno v gradbeni stroki (zidarji in tesarji). To naj bi po mnenju občinskih odbornikov vodilo v »šušmarstvo«, pri čemer so zopet izpostav- ljali visoke zaslužke ter neplačevanje dohodnine in prometnega davka, zato so predlagali njihovo obdav- čitev ali kaznovanje.127 Leta 1953 je bilo na območju ObLO Ig registri- ranih 19 obrtnikov pavšalistov in več drugih posa- meznikov, ki so opravljali le priložnostna dela. To so bili večinoma prevozniki in kmetje, ki so pletli kite iz ločka. Registra o žganjekuhi niso vodili, saj območje ni bilo primerno za gojenje sadnega drevja.128 Leta 1954 je bilo v občini Ig skupno že 31 obrtnikov: se- dem kovačev, štirje kolarji, trije mizarji (od tega en obrat socialističnega sektorja), trije krojači, trije čev- ljarji, en sedlar, dva ključavničarja, en brivec in šest mlinarjev. Ni pa bilo nobene šivilje, tesarja ali zidarja. ObLO se je zopet pritoževal, da ta dela opravljajo razni »šušmarji«, obrtniki pa so se po drugi strani pritoževali nad visokimi davki.129 Kljub pomanjka- nju obrtnikov pa lahko preberemo, da »Ig kot kmečki center ne ustvarja velikega povpraševanja po obrtniš- kih uslugah. V kolikor pa je povpraševanje po kovaških, kolarskih in mizarskih uslugah, pa za ta dela sedanja 126 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Poročilo o pregledu privat- nih obrtnih podjetij, 8. 4. 1952, str. 2. 127 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 128 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 12. 11. 1953. 129 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 15–16. obrtniška mreža zadošča.«130 Obrt se tudi v naslednjih letih ni razvijala. Leta 1960 so na Igu pogrešali raz- lične obrtne storitve, na primer čevljarja, pekarno in frizerja, pa tudi obrat družbene prehrane.131 Leta 1954 je v občini Ig obratovalo devet gostišč, od tega šest v okviru socialističnega sektorja.132 Na Igu so bili Gostišče Rupert Ig (državna gostilna), Gostišče Gerbec Ig (državna gostilna), Gostišče Je- sih Anton Ig (zakupna gostilna) in Gostišče Kežman Ig (zakupna gostilna).133 Leto pred tem je obratovala še zakupna gostilna Iva Javornik.134 Načrtovali so, da bi se vse obstoječe gostilne v občini združile v eno gostinsko podjetje, vanj pa bi vključili tudi gostišče v Iškem vintgarju,135 ki je bilo priljubljena izletniška točka že v začetku desetletja.136 V občini Ig so sredi petdesetih let obratovale tr- govine v okviru treh kmetijskih zadrug – na Igu, v Tomišlju in na Golem – ter poslovalnica trgovskega podjetja Tabor iz Grosuplja na Igu.137 Leta 1958 sta bili na Igu poslovalnica trgovskega podjetja Hrana in poslovalnica Vintgar trgovskega podjetja Tabor.138 Sicer pa je bila trgovska panoga v celotni občini 130 Prav tam, str. 16. 131 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 2. 132 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16. 133 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 1–2. 134 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik, 13. 11. 1953, str. 2. 135 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 1–2. 136 Župančič, Okraj Ljubljana okolica, str. 43. 137 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16. 138 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 4. seje zbora proizvajalcev občine Ljubljana-Rudnik, 29. 9. 1958, Polletna realizacija družbenega plana gospodarskih organizacij na območju ob- čine Ljubljana-Rudnik, str. 1. Predvojna podoba gostilne Gerbec na razglednici, odposlani leta 1913 (dLib.si). 168 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Ljubljana Rudnik še v začetku šestdesetih let slabo razvita. Trgovino so označili kot eno od najbolj zapo- stavljenih dejavnosti, »saj ves čas po vojni ni napravila skoraj nikakega razvoja«.139 Obstoječe trgovine so bile slabo založene. Posebno slaba naj bi bila preskrba s kruhom, pri čemer so izpostavljali predvsem območja Podpeči, Iga in Škofljice.140 Razvoj infrastrukture Prvi vodovod za Ig in okoliške vasi je bil zgra- jen tik pred prvo svetovno vojno, a ni znano, koliko hiš je oskrboval. V virih najdemo podatek, da je imel zajetje v Krvavicah nad gostiščem v Iškem vintgar- ju.141 Prvotno je bil namenjen le za Ig in Iško vas, a se je razširil še na Staje, Kot, Strahomer, Vrbljene, Tomišelj, Podkraj, Brest in Mateno. Najprej je zaradi zmanjšanih kapacitet odpadla celotna nekdanja ob- čina Tomišelj, kasneje pa je zaradi dotrajanosti nape- 139 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Poročilo na združitvenem plenumu ZK občine Ljubljana Vič in Rudnik, 23. 1. 1961, str. 4. 140 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 1, Poročilo občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik na občinski konferenci, 13. 5. 1960, str. 42. 141 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 20. ljav zadostoval le še za Iško vas, Kot in Staje, medtem ko so na Igu vzpostavili napravo za črpanje iz lastne- ga zajetja.142 Del prebivalcev Iga se je oskrboval tudi iz vodovoda, ki je bil leta 1948 zgrajen za kazenski zavod na Igu.143 Nov vodovod je bil eno pomembnejših odprtih vprašanj. V petdesetih letih so vedno znova načrto- vali njegovo ureditev, a so bila dela zaradi pomanjka- nja sredstev pogosto preložena.144 Maja 1953 je bil sprejet predlog o uvedbi krajevnega samoprispevka za popravilo vodovoda za vasi Ig, Staje, Kot, Iška vas in Iška, s katerim so želeli zbrati 1.200.000,00 dinar- jev.145 Zbirali naj bi po 1.000 dinarjev na vsako go- spodinjstvo in po 500 dinarjev na hektar.146 Tudi leta 1954 je bilo popravilo vodovoda ena od prioritet- nih nalog,147 zato je bil največji del občinskih financ 142 Prav tam; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Splošna analiza krajevnih gospodarskih podjetij Ig, str. 3–4. 143 SI AS 1267, t. e. MNZ/13, a. e. 619, Letno poročilo za leto 1948, str. 51; Piškurić, Začetki zapora, str. 263. 144 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 2; Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 2. 145 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 1. 146 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 39, Zapisnik zbora volivcev za območje vasi Ig, 21. 5. 1953. 147 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2. Poslovalnica trgovskega podjetja Hrana v začetku šestdesetih let 20. stoletja (arhiv družine Piškurić). 169 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 namenjen za popravilo vodovoda Iška–Ig. A name- stili so le en kilometer cevi in usposobili pomožni rezervoar.148 Obnova vodovoda je ostala pereče vprašanje tudi po priključitvi občine Ig k občini Ljubljana Rudnik. Vodovod, ki se je napajal iz zajetja v Krvavicah, je bil ob koncu petdesetih let tako dotrajan, da je zadostno količino vode dovajal le gostišču v Iškem vintgarju in nekaterim hišam v vasi Iška.149 Voda iz zajetja je bila fizikalno, kemijsko in bakteriološko neustrezna. Toda obnova vodovoda je bila povezana s prevelikimi stro- ški, prav tako pa ne bi trajno rešila preskrbe z vodo, zato so razmišljali o izkoriščanju podtalnice okoli Tomišlja in zgraditvi poskusnega vodnjaka. Vendar so dela morala počakati, saj je občina Ljubljana Rud- nik v tem času vsa razpoložljiva sredstva namenjala za izgradnjo vodovoda Rudnik–Škofljica, s katero so pričeli leta 1957.150 Vodovod za Ig ter okoliške vasi je zaradi pomanjkanja sredstev ostajal na drugem tiru do konca desetletja, posamezne hiše pa so še čaka- le na priklop na lokalni vodovod. Nekateri so morali 148 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 12–13. 149 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 20. 150 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 14, Zapisnik 2. redne seje Sveta za komunalne, gradbene in stanovanjske zadeve, 15. 11. 1957, str. 2; SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 4. ločene seje občin- skega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 1. 2. 1958, Komunalna dejavnost v letu 1957, str. 2–3. uporabljati tudi kapnice, vodnjake, studence in poto- ke.151 Čeprav tudi začetek leta 1960 ni prinesel ve- liko novega,152 so se tega leta začela postopna dela na vodovodu za vasi Ig, Staje in Kot. Načrti so bili skromni: nakup ene črpalke, popravilo rezervoarja in napeljava nove cevi od črpalke do rezervoarja. ObLO Ljubljana Rudnik je za dela namenil 1.000.000,00 dinarjev, predvidevali so tudi pomoč občanov.153 V smernicah za leta 1961–1965 pa je izgradnja vodo- voda za ižanski bazen ostala najpomembnejša nalo- ga. Na zborih volivcev so ponovno sprejeli sklepe o uvedbi samoprispevka.154 Poleg tega so na Igu pred- videvali še gradnjo nove šole in 10 do 20 stanovanj za delavce, ki so bili zaposleni na Igu, ureditev sredi- šča naselja in vodotoka v križišču ter izgradnjo dveh transformatorskih postaj.155 151 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Poročilo Sveta za gradbene in komunalne zadeve za leto 1958, str. 4–5; Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 5, 22. 152 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 2. 153 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev 4 volilnih enot, 27. 11. 1960, str. 1; SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 2. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana-Rudnik, 24. 12. 1960, Poročilo zadnjih zborov vo- livcev, str. 2. 154 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 14, Osnovne smernice perspek- tivnega plana za dobo 1961–1965, str. 2. 155 Prav tam. Pogled na Ig s Pungarta, razglednica (arhiv družine Piškurić). 170 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Občinske in vaške ceste, pokopališča, kopanje jarkov na barju, urejanje in posipanje štradonov ter paša na barju so bili predmet številnih sestankov z začetka petdesetih let. Želeli so regulirati del Želi- meljščice pri Kremenici ter urediti zunanjo podobo na studencu sredi vasi.156 Popravila občinskih cest so v tem času potekala izključno s prostovoljnim de- lom.157 Med druge komunalne naloge, ki so jih imeli v načrtu, so spadali še elektrifikacija hribovskih vasi, popravilo kanalizacije, obnova občinske stavbe ter izgradnja fizkulturnega doma in ambulante.158 Zara- di pomanjkanja sredstev za infrastrukturne projekte lahko zasledimo očitke, da krajevna podjetja niso do- volj sodelovala z ObLO Ig pri reševanju občinskih težav.159 OLO Ljubljana okolica, ki ni zmogel poma- gati pri večjih popravilih, pa je občini sporočal, naj najprej pristopi k manjšim projektom, na primer k popravilu šole in občinske stavbe.160 Adaptacija slednje je potekala leta 1953. ObLO zanjo sicer ni dobil odobrenih sredstev, a je računal, da bo potre- ben denar dobil od prostovoljnih prispevkov podje- tij in od zvišane kvote obračuna davkov.161 Tega leta sta bila pripravljena stanovanje za tajnika in poroč- na soba, izvedli so stavbna mizarska dela in pričeli z urejanjem fasade.162 Leta 1954 so uredili le cestni ovinek pri ekonomiji kazenskega zavoda na Igu ter nadaljevali z nekaterimi deli pri obnovi občinske stavbe.163 Obnova infrastrukture je bila počasna tudi v dru- gi polovici petdesetih let, pri čemer so veliko poma- gali prebivalci sami. Ko so med letoma 1956 in 1957 obnavljali in vzdrževali nekatere lokalne ceste, so prebivalci prispevali več kot polovico vseh stroškov s prevozi materiala.164 Za čiščenje in vzdrževanje cest so bili zaposleni cestarji,165 pogosto pa lahko prebe- remo, da naj bi glavno cesto na Igu uničevala in one- snaževala živina, ki so jo po njej vodili na pašo in na vodo. Zato je njeno urejanje prineslo le kratkotrajne 156 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 39, Zapisnik zbora volivcev za območje vasi Ig, 21. 5. 1953. 157 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 2. 158 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2; Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 159 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 1. 160 Prav tam. 161 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 4. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1953, str. 1–2. 162 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 8. redne seje ObLO Ig, 26. 7. 1953, str. 3. 163 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 12–13. 164 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 4. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 1. 2. 1958, Letno poročilo o delu in vzdrževanju ceste IV. reda na področju Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Rudnik v letu 1957, str. 1–2. 165 Prav tam, str. 2. rešitve,166 čemur so sledili pozivi za prepoved vodenja živine po glavni cesti.167 Prometno varnost v vasi so ogrožali tudi nekateri nepregledni ovinki in mostovi, ki so bili v zelo sla- bem stanju.168 V slabem stanju so bile tudi zapornice na Ižici in brv preko nje.169 Ko je leta 1960 slabo vre- me povzročilo dodatno škodo na cestah in mostovih, je ObLO Ljubljana Rudnik za popravilo sicer dode- lil nekaj sredstev iz cestnega sklada, a v večji meri so ponovno računali na pomoč lokalnih prebivalcev.170 Dodatno težavo v prometu sta povzročala sejmišče, ki je bilo za Gostiščem Gerbec,171 in javna tehtnica na dvorišču gostilne. Jeseni so tam potekali odkupi in enkrat mesečno sejmi. Ob takih priložnostih vsa vprežna vozila niso mogla na dvorišče gostilne, stala so na cesti, ki je bila v tem delu ozka in ovinkasta, ter ovirala promet. Ob takih priložnostih se je zbralo tudi do 70 vprežnih vozil.172 »Dogajajo se tudi primeri, da je vprega brez vsakega nadzorstva na cesti in dvori- šču, dočim se lastniki nahajajo v gostišču«,173 so se pri- toževali in želeli, da bi uredili parkirišče na Igu, ki bi rešilo te težave.174 Leta 1957 se je nadaljevala gradnja konjačije175 na Igu, v začetku leta 1958 ji je manjkal le še električni priključek. Daljnovod za napajanje hiše za konjača so gradili ob cesti Ig–Golo. V njeni bližini so bile še štiri hiše, ki niso imele električne razsvetljave, zato so sklenili, da morajo njihovi stanovalci prostovoljno pomagati pri izkopu jam za drogove in montaži voda, »saj bodo s tem pripomogli sami sebi, da pridejo do elek- trične razsvetljave«.176 Leta 1958 je ObLO Ljubljana Rudnik naročil urbanistične načrte, med drugim za Ig. Pri tem so zapisali: »Spričo hitro razvijajoče se in- dustrije v naselju Ig in Škofljica je nujna potreba, da se organizirano predvidi nadaljnji razvoj teh naselij, tako v pogledu industrije kakor tudi v pogledu stanovanjske 166 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 13. redne seje ObLO Ljub- ljana-Rudnik, 8. 12. 1956, str. 23. 167 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 15, Zapisnik 12. redne seje Sve- ta za splošno upravne in notranje zadeve ObLO Ljubljana- Rudnik, 25. 9. 1959, str. 2; Poročilo o cestno prometni varno- sti za leto 1958, 27. 6. 1959, str. 9. 168 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 20, Zapisnik 1. redne seje pro- metno-varnostne komisije ObLO Ljubljana-Rudnik, 17. 3. 1960, str. 2. 169 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev 4 volilnih enot, 27. 11. 1960, str. 2. 170 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 2. ločene seje občinske- ga zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana-Rudnik, 24. 12. 1960, Poročilo zadnjih zborov volivcev, str. 2. 171 V dokumentu je napisano Gostišče Grebenc, kar pa je najver- jetneje pomota, saj je imelo javno tehtnico Gostišče Gerbec. 172 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 20, Zapisnik 3. redne seje pro- metno varnostne komisije ObLO Ljubljana-Rudnik, 25. 4. 1960, str. 2–3. 173 Prav tam, str. 2. 174 Prav tam. 175 Prostor za zakopavanje živalskih trupel in stavba, kjer je živel konjač. Domačini so uporabljali tudi ime šintarija. 176 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 4. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 1. 2. 1958, Gradnje, str. 1. 171 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 izgradnje.«177 Ig je v petdesetih letih dobil tudi te- lefon. Ta je bil v vasi zagotovo že leta 1957, ni pa razvidno, koliko priključkov je bilo.178 Šestdeseta leta so prinesla drugačno razumevanje okolja, čedalje več je bilo idej o turistični ponudbi in zahtev po urejenosti podobe Iga. Kraj sam sicer ni bil turistično zanimiv, večje potenciale so videli v njegovi okolici, kjer so bili Iški vintgar, Kurešček in Krim, zato pa je bil pomemben za tranzit. Menili so, da je treba »hitro ukrepati, da se vsa navlaka skozi Ig odpravi, t. j. da se porušijo ostanki ruševin, odstranijo neokusne razdrte ograje in da se v turistični sezoni čisti cesta, ki vodi preko Iga«,179 opozarjati prebivalce, naj skrbijo za čistočo, ter sanitarno pregledati vsa gosti- šča.180 Prav tako so ugotavljali, da bi bilo treba ure- diti avtobusne povezave z vasmi iz ižanskega zaledja, »ker je v teh vaseh zelo veliko ljudi, ki se vozijo s kolesom oziroma hodijo peš na delo in tako prihajajo na delovno mesto utrujeni«.181 Avtobusna povezava do Golega ni bila mogoča zaradi slabih cest, razmišljali pa so o po- vezavi z Želimljami, Tomišljem in Brestom.182 Kljub vsemu trudu za razvoj infrastrukture so težave ob koncu leta 1960 ostajale podobne kot ob začetku prejšnjega desetletja: »Naše krajevne potre- be so velike: vodovod, šola, obrt, električna napeljava, stanovanjska stiska, gostinstvo, trgovina itd. Toda tega brez finančne in materialne pomoči komune, krajevna podjetja, KLO ter SZDL niso zmožne.«183 Šolstvo Obnova šole, ki se je zaključila leta 1953, je bila eden večjih projektov povojnega obdobja na Igu. V vojni poškodovano šolsko poslopje so začeli deloma obnavljati že leta 1945, a dela so zaradi skromnega proračuna potekala počasi.184 Šele leta 1952 je občina od OLO Ljubljana okolica dobila večja sredstva za obnovo,185 nekaj dodatnih pa še leta 1953.186 Julija tega leta so bila dela večinoma končana. Poslopje je imelo prekrito streho, urejeno fasado ter prebeljena 177 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinske- ga zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Poročilo Sveta za gradbene in komunalne zade- ve za leto 1958, str. 9. 178 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 14, Zapisnik 2. redne seje Sveta za komunalne, gradbene in stanovanjske zadeve, 15. 11. 1957, str. 2. 179 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 9. seje zbora proizvajalcev občine Ljubljana-Rudnik, 25. 6. oziroma 1. 7. 1960, Razprava o razvoju turizma in gostinstva, str. 3. 180 Prav tam. 181 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 1. 182 Prav tam. 183 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Poročilo sekretarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 8. 184 Več o obnovi šolskega poslopja gl. Piškurić, Od stare do nove šole, str. 291–295. 185 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 11–37. 186 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104, a. e. 210, Zapisnik 4. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1953, str. 1–2. okna, vrata in notranje prostore, izvedli pa so tudi nekaj kleparskih del.187 V šolskem letu 1952/53 je bila na Igu zaradi premajhnega števila otrok ukinje- na nižja gimnazija in uvedena navadna osemletna šola,188 ki je imela le šest oddelkov.189 Uvedba enotne osemletne šole in reorganizacija mreže šol, ki sta prišli s šolsko reformo leta 1958, sta tudi na Ig prinesli spremembe.190 Osnovna šola z vsemi osmimi razredi naj bi bila na Igu vzpostavljena do leta 1960,191 šolski okoliš naj bi zajemal vasi Iška vas, Tomišelj, Golo in Želimlje.192 Tako je v šolskem letu 1958/59 osnovna šola na Igu v višjih razredih vključila učence iz Iške vasi in Tomišlja.193 V šolskem letu 1960/61 pa je bila vzpostavljena popolna osem- letka, ki je imela deset oddelkov in dvanajst učite- ljev.194 S povečevanjem števila učencev je znova prišlo do prostorske stiske. Že v šolskem letu 1959/60 so se s skromnimi koraki za zbiranje sredstev lotili projek- ta gradnje nove šole.195 Novembra 1960 pa je bil iz- glasovan poseben krajevni samoprispevek,196 časovno omejena dajatev, ki je za območje krajevnega odbora Ig znašala tri odstotke od osebnih dohodkov zaposle- nih oziroma dohodkov iz opravljanja dejavnosti, za območje krajevnega odbora Tomišelj dva odstotka in za območje krajevnega odbora Golo en odstotek.197 Samoprispevek so morali plačevati vsi zaposleni pre- bivalci s stalnim prebivališčem v teh krajevnih odbo- rih. Plačati ga je bilo treba v denarju, le kmetje so ga lahko plačali tudi z lesom, delom ali z opravljanjem voženj.198 Načrte za šolo je gradbeni odbor leta 1960 naročil pri Projektivnem zavodu Rudnik.199 187 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 40; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 7. redne seje ObLO Ig, 21. 6. 1953, str. 2. 188 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, a. e. 12, Odlok. 189 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 42, 43, 53, 58, 63, 68, 73. 190 Več o tem gl. Piškurić, Od stare do nove šole, str. 295–298. 191 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Program razvoja šolstva in plan gradenj obveznih šol v občini Ljubljana-Rudnik do leta 1962, str. 2–3. 192 Prav tam. 193 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 71; SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 12. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 13. 12. 1958, Program razvoja šolstva in plan gradenj obveznih šol v občini Ljubljana-Rudnik do leta 1962, str. 2. 194 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 80. 195 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev 4 volilnih enot, 27. 11. 1960; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 74. 196 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 27. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 24. 12. 1960, Obrazložitev k odlokom o uvedbi posebnega krajevne- ga samoprispevka. 197 SI ZAL LJU 78, t. e. 2, Zapisnik 27. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 24. 12. 1960, Odlok o uvedbi posebnega krajevnega samoprispevka za območje krajevnih odborov Ig, Golo in Tomišelj. 198 Prav tam. 199 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 16, Zapisnik 22. seje Sveta za družbeni plan in finance, 8. 6. 1960, str. 3. 172 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Krajši čas je v petdesetih letih na Igu deloval tudi vrtec. Osnovan je bil 1. julija 1953. Na začetku ga je obiskovalo 10 otrok, ob koncu šolskega leta 1953/54 pa je bilo vanj vpisanih 25 otrok.200 A ker vrtec ni imel ustreznih prostorov, je bil z odlokom sanitar- ne inšpekcije OLO Ljubljana okolica 1. septembra 1954 ukinjen.201 Prav tako je v šolskem letu 1953/54 na Igu začela delovati kmetijsko gospodarska šola. Njen namen je bilo izobraževanje kmečke mladine na področju kme- tijstva.202 Septembra 1953 je namreč OLO Ljubljana okolica sprejel sklep o obveznem šolanju pošolske kmečke mladine v kmetijsko-gospodarskih šolah. Že pred tem, od šolskega leta 1951/52, so na Igu pote- kali tečaji, na katerih naj bi se udeleženke poleg ku- hanja in gospodinjstva učile nekaterih splošnih pred- metov.203 Kasneje so učence kmetijsko gospodarske šole želeli usposobiti tako s strokovnimi kot splošni- mi predmeti. Splošne predmete (slovenščina, zgodo- vina, zemljepis, računstvo, higiena oziroma zdravstvo, kmetijska tehnika, ročna dela, gospodinjstvo, zadruž- ništvo) so poučevali učitelji z Osnovne šole Ig, stro- kovne (biologija, živinoreja, poljedelstvo, sadjarstvo, travništvo, vrtnarstvo, selekcija) pa gostujoči inženirji agronomije iz Ljubljane.204 Pouk je potekal v šoli na Igu, od začetka je bil vodja šole Feliks Jug, upravitelj 200 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika Ig, str. 47. 201 Prav tam, str. 53. 202 Prav tam, str. 47. 203 SI ZAL LJU 484, t. e. 1, a. e. 1, Šolska kronika Kmetijsko- -gospodarske šole na Igu, str. 1–3. 204 Prav tam, str. 3–15. osnovne šole Ig,205 ki ga je v zadnjem šolskem letu zamenjal novi šolski upravitelj. Šola je imela težave z učiteljskim kadrom, zato je bil pouk v nekaterih letih okrnjen oziroma je potekal samo za en letnik.206 Prav tako je bilo iz leta v leto manj zanimanja za tovrstno izobraževanje, pritoževali so se tudi zaradi slabega obiska vpisanih učencev. Vpisanih je bilo med 11 in 40 učencev in učenk, prevladovale so učenke.207 Za izboljšanje obiska pouka je bilo težišče predvsem na strokovnih predmetih, za večjo motivacijo deklet pa je bil organiziran tudi kuharski tečaj. Ker je bil obisk šole kljub temu slab, so februarja 1957 izdali sklep o začasni prekinitvi pouka.208 Tudi v naslednjem šol- skem letu je bilo zanimanje med fanti za šolo zelo slabo, dekleta pa so redno obiskovala pouk, »ker jim je bil obljubljen šiviljski tečaj«.209 V zadnjem letu obstoja, leta 1959, je šolo obiskovalo 11 učenk, pouk je pote- kal le nekaj mesecev. Najbolje je bil obiskan pouk go- spodinjstva, za ostale predmete ni bilo zanimanja.210 Zdravstvena oskrba Čeprav sta bila na Igu do leta 1950 zagotovo na- meščena zdravnik in babica,211 za nekaj let ni podat- 205 SI ZAL LJU 484, t. e. 1, a. e. 4, Dopis Komisiji za pošolsko mladino, 19. 11. 1952. 206 SI ZAL LJU 484, t. e. 1, a. e. 1, Šolska kronika Kmetijsko- -gospodarske šole na Igu, str. 7–8. 207 Prav tam, str. 4–15. 208 Prav tam, str. 11–12. 209 Prav tam, str. 13. 210 Prav tam, str. 15. 211 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 21. seje KLO Ig, 26. 11. 1948; Zapisnik 9. redne seje KLO Ig, 22. 4. 1950. Osnovna šola Ig po končani obnovi leta 1953 (SI ZAL LJU 460). 173 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 ka o obstoju ambulante. Januarja 1953 je bila (ver- jetno ponovno) odprta ambulanta na Igu, zdravnik pa naj bi prihajal vsak dan iz Ljubljane, dokler ne bi uredili stanovanja zanj. Bolniška sestra naj bi stano- vala v vasi.212 Ko je bil leta 1956 ustanovljen Zdravstveni dom Rudnik, ki je imel sedež na Dolenjski cesti, je začela v njegovem okviru delovati tudi splošna ambulanta na Igu.213 Na začetku je obratovala le tri dni v tednu. Kot eno večjih zdravstvenih tveganj za prebivalstvo so izpostavljali vprašanje pitne vode.214 Tako kot v drugih podeželskih krajih so tudi v ambulanti na Igu težko dobili zdravstveni kader. Leta 1956 je izmenič- no na Igu in Škofljici delal zdravnik Franc Lobe. Po- leg rednega dela v ambulantah je opravljal terensko delo. Ker so želeli, da bi ostal le na Škofljici, je bilo treba za ambulanto na Igu najti drugega zdravnika, a kandidatov zaradi neurejenih stanovanjskih raz- mer ni bilo. 1. januarja 1957 je ambulanto prevzela zdravnica Silva Postrežin, ki jo je štipendiral OLO Ljubljana. Stanovanje je dobila v stavbi, v kateri je bila ambulanta.215 Postrežinova se je oktobra 1958 212 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2. 213 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 7. 214 SI ZAL LJU 78, t. e. 5, a. e. 33, Poročilo s področja gospo- darstva, kmetijstva in gozdarstva, komunale, gradbeništva in stanovanjskih zadev, str. 13. 215 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo sveta za zdravstvo, str. 8. poročila, se preselila v Ljubljano in kmalu nastopila porodniški dopust. Stanovanje na Igu so tako zape- čatili in rezervirali za novega zdravnika. Začelo se je daljše čakanje na zdravnika, saj je Ig spadal med kra- je, kjer je bilo težko dobiti zdravstveno osebje, »kljub temu, da je enosobno stanovanje zagotovljeno«.216 Maja 1960 je na Ig prišel zdravnik Franc Cetin, ki pa je službo kmalu odpovedal zaradi neprimernega stanovanja, nizke plače, stalnega dežurstva in nizkega pavšala za zdravniške obiske.217 Leta 1960 je bila na Ig dodeljena tudi medicinska sestra Marija Zore. Za- radi pomanjkanja ustreznih stanovanj so jo namestili kar v prostoru otroške posvetovalnice, medtem ko naj bi se zdravnik preselil v poročno sobo, saj je obči- na njegovo stanovanje potrebovala za poštni urad.218 Cetinu se je pripravništvo izteklo februarja 1961.219 V začetku leta 1961 so za razpisano mesto zdravnika na Igu pogovori potekali s Tatjano Rebec-Gerbec in Tatjano Kranjc.220 Prav tako hitro so se menjale medicinske sestre. Na Igu je kot medicinska sestra najprej delovala Sta- ša Rupnik, ki je ob ustanovitvi Zdravstvenega doma 216 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 8. 217 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik 5. redne seje uprav- nega odbora ZD Rudnik, 14. 10. 1960, str. 2. 218 Prav tam, str. 3. 219 Prav tam, str. 2. 220 SI ZAL LJU 78, t. e. 3, a. e. 9, Zapisnik 6. redne seje uprav- nega odbora ZD Rudnik, 21. 1. 1961, str. 2. Ižanske pastirice (arhiv družine Piškurić). 174 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Rudnik odšla na izpopolnjevanje za patronažno se- stro. Njeno delo je začasno prevzela zobna instru- mentarka Andreja Vidmar. Po vrnitvi je Rupnikova delala v ambulanti, popoldne pa je opravljala patro- nažno službo. Ker je bilo to prenaporno, so za delo v ambulanti zaposlili še Tilko Šušteršič, a obe sta do konca leta 1956 odšli z Iga. V ambulanto so nato sprejeli bolničarko Marijo Zdravje, ki je stanovala na Igu.221 Od odhoda Rupnikove na Igu ni bilo stalne patronažne sestre.222 Najnujnejše obiske sta opravlja- li patronažni sestri iz mestnega dela,223 delno tudi babica, ki je delovala na Igu.224 To je bila Frančiška Prezelj, ki je delovala na 112,3 km2 velikem območju s 3.158 prebivalci.225 Skrbela je za vasi Ig, Dobravica, Sarsko, Kot, Staje, Iška vas, Iška, Gornji Ig, Matena, Iška Loka, Klada, Želimlje, Brest, Tomišelj, Straho- mer, Vrbljene, Dolnje Golo, Gornje Golo, Škrilje, Visoko, Zapotok, Selnik, Rogatec in Draga.226 Tudi babica je bila brez stanovanja in bali so se, da bi zara- di tega lahko odpovedala službo.227 V okviru ambulante na Igu sta delovala še posve- tovalnica za nosečnice in otroški dispanzer. V sled- njem je najprej enkrat tedensko delal Lobe, kasneje pa pediatri, ki jih je pošiljal Centralni otroški dispan- zer.228 Manjkala pa je zobna ambulanta, saj je zaradi neustreznih prostorov in domnevno premalo pacien- tov niso predvideli.229 Zato so morali prebivalci Iga zobozdravstvene storitve poiskati drugje. Poleg nestalnosti medicinskega osebja sta bili težavi zdravstvene ambulante na Igu obsežen teren in malo socialno zavarovanih ljudi, saj je bilo veli- 221 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 7. 222 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 7. 223 Oblast se je zavedala pomena patronažne službe, ki je dajala nasvete materam z dojenčki, nadzorovala socialno stanje dru- žin in spremljala zdravstveno stanje predšolskih otrok. To so bili preventivni ukrepi, s katerimi so želeli zmanjševati šte- vilo obolelih otrok (gl. SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 11). 224 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 9. 225 Prav tam, str. 14. 226 Prav tam, str. 9. 227 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 7. 228 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Poročilo Sveta za zdravstvo, str. 9–10. 229 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 6. ko kmečkega prebivalstva.230 Ambulanta na Igu po- leg tega ni bila opremljena s tekočo vodo. V njenih prostorih sta bila sicer vgrajena sodobni umivalnik in angleško stranišče, morali bi narediti samo še priklju- ček na lokalni vodovod in montirati malo elek trično črpalko. S tem bi hiša, v kateri so bili poleg splošne ambulante in posvetovalnice za otroke še krajevni urad, gozdna uprava in nekaj strank, dobila vodo.231 Vsakdanje življenje Število prebivalcev Iga je v obravnavanem obdo- bju naraščalo. Med letoma 1953 in 1961 se je po- večalo od 807 na 847, število gospodinjstev pa od 186 na 263.232 S 1. aprilom 1953 je na Igu stopila v veljavo nova numeracija hišnih številk.233 Počasi, a vztrajno so se kazale tudi spremembe v načinu življe- nja in standardu prebivalcev. Novi razvojni cilji, ki jih je država sprejela konec leta 1955, so med drugim vključevali dvig življenjskega standarda. Spremembe so postopoma zaživele od druge polovice petdese- tih let.234 Spreminjanje strukture prebivalstva je bilo ob koncu desetletja hitro v celotni občini Ljubljana Rudnik. Nekmečko prebivalstvo je poleg mestne- ga predela najhitreje naraščalo v Podpeči, na Igu in Škofljici.235 »Mnogo delavcev v industriji je še vedno obdržalo svoje koščke zemlje ali pa stanujejo na domu, se vozijo na delo, v prostem času pa, ko bi morali ime- ti možnost za strokovno in kulturno dviganje, morajo pomagati pri delu. Zato je njihovo prizadevanje na de- lovnem mestu v podjetju in tudi njih zainteresiranost za podjetje in njegov razvoj manjše, kot bi lahko sicer bilo. Poleg tega negativno vplivajo v drugi smeri, pa naj to objektivno hočejo ali ne, v smeri zaviranja naporov za modernizacijo kmetijstva.«236 A modernizacija je le počasi prihajala na Ig in v okoliške kraje. Na Igu so na primer ženske leta 1960 še vedno prale na Ižici. To vidimo iz želje po ureditvi perišča in dvigu po- drtih pralnih kamnov. »Je pa to splošna želja vseh peric severnega in zapadnega dela Iga, kakor tudi vasi Staje in Kot, katere so – ker ni vodovoda – prisiljene hoditi prat na studenec v sredini Iga«, so še dodali.237 230 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 5. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 29. 3. 1958, Razprava k Poročilu Sveta za zdravstvo, str. 42. 231 SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 13. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 6. 1. 1959, Poročilo Sveta za zdravstvo in sanitarne inšpekcije, str. 5. 232 Prebivalstvo in gospodinjstva po popisih 1948, 1953, 1961 in 1971 (https://www.stat.si/publikacije/popisi/1971/1971_3_ 01.pdf (28. 1. 2020)). 233 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 12. 1. 1953, str. 2. 234 Prinčič, Nova gospodarska politika, str. 1000–1001. 235 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik seje komiteja ZKS Ljubljana-Rudnik, 17. 6. 1960, Poročilo tov. Habjan Franca na plenumu občinskega komiteja ZK Ljubljana-Rudnik, str. 2–3. 236 Prav tam, str. 3. 237 SI ZAL LJU 78, t. e. 4, Zapisnik zbora volivcev za proizvajal- sko skupino IV in V na področju Iga, 18. 3. 1960, str. 2. 175 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Do sredine petdesetih let 20. stoletja je bilo živ- ljenje skromnejše in kupna moč šibka. Zagotovljena preskrba prebivalstva je bila z začetkom leta 1953 ukinjena, toda oskrba s hrano je še nekaj časa ostala motena. Ko so občinski odborniki tega leta razprav- ljali o preskrbi z moko, maščobo in sladkorjem, so sklenili: »Vsi odborniki naj objasnjujejo prebivalstvu, da je teh živil za preskrbo prebivalcev dovolj in da naj ne nakupujejo večjih količin, ker s tem povzročajo mot- nje v preskrbi. V vseh trgovskih mrežah se uvede evi- denca nad potrošnjo, dolžnost OBLO je, da kontrolira te ukrepe.«238 Tudi iz sklepov o izterjavi oziroma rubežu davkov, ki so bili do sredine desetletja dokaj pogo- sti, lahko sklepamo, da ljudje niso imeli na razpolago veliko finančnih sredstev.239 Davki so bili občutljiva 238 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 1. 239 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 3. redne seje ObLO Ig, 2. 2. 1953, str. 2; Zapisnik 5. redne seje ObLO Ig, 12. 4. 1953, str. 2. Šranga pri Gostišču Rupert (arhiv družine Piškurić). 176 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 tema in v zapisnikih se pojavljajo tudi poročila o ne- pravilnostih. Pri tem so izpostavili nekatere odborni- ke, ki niso bili sorazmerno obdavčeni v primerjavi z ostalimi prebivalci.240 Leta 1959 pa v poročilu ljud- ske milice zasledimo, da so ljudje na javnem zborova- nju kritizirali oblast, da ne gleda na kmeta in njegov obstoj. Dodali so: »Nekateri kmetje govorijo, da ne bodo mogli več shajati s svojimi kmetijami, če bodo imeli tako visoke davke, da bo boljše, če opustijo kmetije in gredo v službo s člani družine, da bodo na ta način lažje ži- veli kot pa tako. Drugi govorijo, da davkov enostavno ne bodo plačali, da se raje prepustijo rubežu. Tretji pa govorijo, da se danes ne gleda za napredek kmetijstva, ker hočejo kmete z davki uničiti.«241 Do sredine petdesetih let so tudi odnosi s Cer- kvijo ostajali izrazito konfliktni. Revizijska komisija OK KPS Ljubljana okolica je na primer leta 1952 izpostavljala tiste prebivalce, ki so jih redno videvali v župnišču, ali katerega od članov partije, da otroke uči verskih naukov. O ižanskem župniku je zapisala: »Na Igu je župnik Bergant,242 kateri je bil med okupaci- jo zagrizen sovražnik NOB in organizator be-ga. […] Mašuje tudi popoldne in to one praznike ali dneve, ko delavci dopoldne delajo v podjetjih, zato ga naši ljudje ocenjujejo kot zelo prebrisanega in zamaskiranega bivše- ga in sedanjega protiljudskega duhovna.«243 Tako stali- šče ni presenetljivo, saj je odnos med državo in Cer- kvijo leta 1952 dosegel najnižjo točko. Na Igu je bila v tem času odstranjena kapelica na studencu. Odlok o javnem redu in miru OLO Ljubljana okolica iz leta 1953 je cerkveno zvonjenje omejeval na redne cer- kvene obrede. Zvonjenje ni smelo trajati več kot tri minute, prepovedano je bilo pritrkovanje in zvonje- nje v nočnem času.244 Sicer pa je bilo prebivalstvo še vedno večinoma verno. V začetku petdesetih let je od 160 otrok na ižanski šoli kar 126 obiskovalo verouk, kar je znašalo dobrih 78 odstotkov.245 Kljub težavam so med letoma 1952 in 1954 ob- novili cerkev sv. Martina na Igu: prekrili so streho, zamenjali žlebove in se lotili restavriranja notranjosti. Obnovljeno cerkev si je leta 1954 ogledal tudi škof 240 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 1. redne seje ObLO Ig, 23. 1. 1954, str. 1–4. 241 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 7, Govorice o davkih in ukinitvi žage na Igu, 23. 2. 1959. 242 Anton Bergant (1904–1971), duhovnik. Po koncu druge svetovne vojne zaprt in obsojen na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom zaradi agitiranja proti Osvobodilni fronti in sodelovanja z okupatorjem. Pogojno izpuščen maja 1951. Med letoma 1951 in 1971 je deloval kot župnik na Igu (gl. Griesser Pečar, Cerkev, str. 256–261; Jenko, Kronika Iga, str. 55; Zgodovina, Župnija Ig (http://zupnija-ig.rkc.si/zgodovina (24. 8. 2020)). 243 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 28, a. e. 40, Nekatere izjave članov KP na Igu in Iški vasi, str. 2. 244 Odlok o javnem redu in miru, Uradni list LRS, št. 30/1953, str. 409; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Dostava sejnih zapisnikov, 30. 6. 1953. 245 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 18, Pregled posečanja verouka šoloobveznih otrok: za mesec september, str. 1. Anton Vovk.246 Čeprav so se v drugi polovici desetle- tja postopoma rahljali napeti odnosi med Cerkvijo in oblastjo, je slednja še vedno pozorno spremljala delo- vanje prve. Ko je februarja 1960 na Igu, v Tomišlju in Želimljah potekal misijon, je dogodek skrbno sprem- ljala ljudska milica. V poročilu je navajala živahne priprave duhovnikov in nekaterih najbolj aktivnih vernikov ter spremljala program maš, predavanj, mo- litev in celo tega, koliko denarja je bilo zbranega pri ofru.247 Oblast se je trudila, da obisk na misijonskih obredih ne bi bil prevelik, zato se je »s strani političnih organizacij organiziralo razne izlete za šolsko mladino prav na tisti dan, ko je na sporedu misijona bil obred za mladino. Ta način odtegnitve je bil zelo uspešen, vsled česar pa so misijonarji obred seveda preložili na nasle- dnji dan. Posebno pa bi bilo potrebno omeniti primere na Igu, kjer je prav tako bilo v času misijona predvideno, da se bo vršilo zdravstveno predavanje. Prebivalci so na predavanje prišli, vendar ni bilo moč najti ključa dvora- ne. Drugi primer prav tako na Igu je bil, da ni bilo kino predstave z izgovorom, češ, da se ne izplača. Prav tako je bilo tudi na Igu, da je bila napovedana dramska pri- reditev. Zadnji dan pa je odpovedala ena izmed glavnih vlog z motivacijo bolezni. Iz navedenih treh primerov sledi, da se te prireditve niso vršile, ker so to onemogočili klerikalni elementi, s čemer je bila dana možnost večjim obiskom misijona.«248 Partijski sekretar je celo opo- zoril vse člane, »da se nebi našel kakšen član ZK oz. ožji člani njegove družine, ki bi se kakorkoli udeležil teh traparij«.249 Partija se je obregnila tudi ob predvajanje filma na božični večer 1959: »Nekateri člani so pripo- mnili, da se je filem predvajal v glavnem radi velikih finančnih težav, da imajo v planu kupiti nov kino pro- jektor, popraviti in povečati kino dvorano. Res je, kar se tiče finančnega stanja, vendar bi filem lahko planirali za kateri drugi dan, ne ravno na tak cerkveni praznik.«250 A so pri tem opozorili, da se ne sme preveč napadati kulturno umetniškega društva, »ker je že sedaj na zelo nizki stopnji in bi se lahko zgodilo, da bi v nasprotnem primeru tudi ti popustili«.251 Kulturno življenje na Igu je bilo razmeroma ži- vahno. Poleg filmskih predstav so ljudje za razvedrilo lahko obiskali gledališke igre. V začetku petdesetih let je kulturno prosvetno dejavnost na Igu vodil Ju- lij Škraba, ki je bil tudi upravnik kina.252 V okviru društva so sredi desetletja delovali ljudska univerza, 246 Jenko, Kronika Iga, str. 56–58. 247 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 8, Misijoni, 9. 3. 1960, str. 1–4. 248 Prav tam, str. 5. 249 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik organizacijskega sestanka članov ZKS terena Ig, 15. 2. 1960, str. 3. 250 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka ZK Ig, 21. 1. 1960, str. 1. 251 Prav tam. 252 SI ZAL LJU 682, t. e. 3, a. e. 18, Poročilo Ljudske prosvete Ljubljana-okolica, 1. 9. 1952, str. 2; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 104. a. e. 210, Zapisnik 2. redne seje ObLO Ig, 6. 3. 1954, str. 2. 177 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 dramska sekcija, pevski zbor in knjižnica.253 Knjiž- nica je imela 460 knjig.254 Ljudi so spodbujali, naj se naročajo na Prešernovo knjižnico, a zanimanja ni bilo veliko. Predvsem v krajih, »kjer imajo močan vpliv duhovniki«, je bilo več naročnikov na Mohor- jevo družbo, od tega na Igu in v njegovi okolici 163, ter na razne verske časopise.255 Ljudska univerza je do konca desetletja prirejala različna predavanja, pri čemer so poročali, da je imela na Igu tradicijo in da ji je uspelo vključiti večje število ljudi.256 Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let je tudi kino deloval pod okriljem kulturno umetniškega društva. Kinopredstave so postale glavna dejavnost društva, ki je v šolskem letu 1959/60 uprizorilo le eno igro, v naslednjem letu pa dramska sekcija ni več delovala.257 253 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16–17; SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 1. 254 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 2. 255 Prav tam, str. 3. 256 SI ZAL LJU 31/5, t. e. 228, a. e. 030-1-55, Poročilo o delu občinskega ljudskega odbora Ig za l. 1954, str. 16–17; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76; SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 2. 257 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76, 79. V kinodvorani so občasno potekale tudi proslave ob državnih praznikih.258 Na Igu je bilo priljubljeno tudi petje. Prvi zbor po vojni je bil ustanovljen leta 1950, nastopal je na pro- slavah in samostojnih koncertih, a je deloval le nekaj let. Leta 1957 je bil ustanovljen mešani zbor, ki prav tako ni prepeval dolgo, leta 1959 pa mu je sledil še moški zbor. Na začetku ga je vodil Anton Glavan, učitelj na osnovni šoli Ig. Po treh letih se je zbor pre- oblikoval v oktet, Glavan je postal eden od pevcev, vodenje pa je prevzela Ileana de Fabrizio, učiteljica glasbe na ižanski šoli.259 Ig je bil vedno poznan po svojem gasilskem dru- štvu, ki je bilo ustanovljeno leta 1883. Leta 1953 je kupilo prvo motorno brizgalno, leta 1955 pa še so- dobno prikolico za prevoz gasilskega orodja. Leta 1953 je bila na Igu ustanovljena ženska desetina s 23 gasilkami.260 Društvo je ponovno bolj zaživelo med letoma 1959 in 1961, ko so člani imeli redne vaje in so uspešno sodelovali pri nekaterih požarih.261 Člani in drugi vaščani so pri gradnjah in nakupih opreme vedno pomagali s prostovoljnim delom in prispevki, 258 SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka organiza- cije Z. K. – Ig, 21. 4. 1960. 259 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 216. 260 Prav tam, str. 210–211; Bukovec, 130. obletnica ustanovitve, str. 21. 261 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76, 79. Gledališka igra v kinodvorani na Igu (arhiv družine Piškurić). 178 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 društvo pa je redno prirejalo gasilske veselice in tek- movanja.262 Prav tako je bilo močno razvito športno življenje. Na Igu je že leta 1956 delovala sekcija telovadnega društva Partizan.263 Leta 1959 jo je vodil učitelj Gla- van. Osnovali so sekciji za odbojko in rokomet, med- tem ko za orodno telovadbo in atletiko ni bilo ne za- nimanja ne vaditeljev.264 Po enem letu je odbojkarska sekcija propadla, medtem ko je rokomet ostal zelo priljubljen.265 Še dejavnejša je bila strelska družina, ki si je z udarniškim delom in različnimi akcijami gra- dila svoj dom. Strelski dom je bil zgrajen leta 1960 na ruševinah nekdanje italijanske postojanke.266 Od ostalih društev so delovali še čebelarji v okviru Čebelarske družine Ig, ki se je z družinama iz Iške vasi in Tomišlja okoli leta 1960 združila v Čebelarsko 262 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 211–212; Jenko, Kronika Iga, str. 71. 263 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 2, Zapisnik 5. seje občinskega komiteja, 29. 2. 1956, Poročilo o kulturno prosvetnem delu Občine Rudnik, str. 1. 264 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 227; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika, str. 76; SI ZAL LJU 78, t. e. 1, Zapisnik 10. ločene seje občinskega zbora in zbora proizvajalcev ObLO Ljubljana Rudnik, 11. 10. 1958, Poročilo o delu Sveta za pro- sveto in kulturo, str. 5. 265 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 227. 266 Prav tam, str. 226–227; SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kro- nika, str. 76–79; SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Zapisnik sestanka organizacije Z. K. – Ig, 21. 4. 1960; Poročilo sekre- tarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 10. društvo Ig.267 Lovska družina Ig je bila ustanovljena že leta 1946, vanjo so bili vključeni tako domačini kot Ljubljančani.268 Mladinska organizacija na poli- tičnem področju ni delovala. Mladi so bili večinoma vključeni v športne aktivnosti ali v podjetja, ker so bili zaposleni.269 Leta 1953 je začelo delovati društvo upokojencev, ki je ob ustanovitvi štelo okoli 35 čla- nov. Nastalo je na pobudo upokojenih železničarskih delavcev.270 Zaključek Kljub temu da ohranjeni arhivski viri omogočajo omejen vpogled v celosten razvoj kraja, iz opisanega vidimo, da se je življenje prebivalcev počasi ustalilo v tirnicah, ki jih je začrtala povojna ureditev. Družbeni in gospodarski odnosi so bili vzpostavljeni v prvih povojnih letih, v tem pogledu obravnavano obdobje ni prineslo večjih sprememb in življenje je v novih razmerah steklo brez večjih pretresov. Živahno pa je bilo dogajanje na upravno-političnem področju. Kraj je bil najprej središče samostojne občine, na koncu pa vključen v občino Ljubljana Vič-Rudnik. Prav 267 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 207. 268 Prav tam, str. 218–219. 269 SI ZAL LJU 694, t. e. 1, a. e. 3, Zapisnik 2. seje sekretariata občinskega komiteja ZKS, 26. 1. 1956, str. 1; SI ZAL LJU 694, t. e. 2, a. e. 12, Poročilo sekretarja osnovne organizacije ZKS terena Ig, 27. 10. 1960, str. 10. 270 Jere Grmek, Društva in klubi, str. 208. Ob prevzemu motorne brizgalne na Vrhniki, 1953 (arhiv družine Piškurić). 179 2021 JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 upravno-politične spremembe so občutneje vplivale na njegove razvojne možnosti. Bližina glavnega mesta ni pripomogla, da bi se kraj hitreje razvijal. Tako gospodarski razvoj kot ra- zvoj infrastrukture kažeta velike zaostanke v primer- javi z mestom in njegovimi urbaniziranimi predme- stji. Gospodarski razvoj, ki je bil po vojni začrtan z ustanovitvijo raznih krajevnih podjetij, ni imel pri- čakovanega uspeha. Podjetja so se v petdesetih letih pogosto borila z nizko storilnostjo, slabimi pogoji za delovanje in razvoj ter s pomanjkanjem surovin, ki je bilo značilno za prvo polovico desetletja. V začetku obravnavanega obdobja so bili prebivalci še v veliki meri vezani na kmetijstvo, na prelomu desetletja pa se je njihova struktura zaradi procesa deagrarizaci- je začela počasi spreminjati. Povečevalo se je število zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih, s tem pa so prišle spremembe v načinu življenja in standardu. A marsikdo je ohranil svoj košček zemlje in ga obdelo- val v prostem času. Življenje ljudi je ostajalo razmeroma skromno vsaj do sredine petdesetih let, pa tudi kasneje je mo- dernizacija razmeroma počasi prihajala v kraj. Lo- kalna oblast se je trudila z razvojem kraja in njegove infrastrukture, a najpogostejša ovira so bila skromna finančna sredstva, zato so projekti napredovali poča- si. Največji investicijski podvig je bila obnova stare šolske stavbe, ob prelomu v novo desetletje pa so se začeli pripravljati na gradnjo nove. Ostala infrastruk- tura se je razvijala z majhnimi koraki. Vedno znova je zmanjkalo sredstev za modernizacijo vodovoda, ki je ostala največja neuresničena želja prebivalcev. Ob priključitvi k občini Ljubljana Rudnik se je odloča- nje o razvojnih projektih bolj kot prej premaknilo v Ljubljano, že tako skromna sredstva pa so se delila na mnogo večje območje, kar je dodatno upočasni- lo razvoj infrastrukture. Zato je bilo toliko bolj po- membno sodelovanje s prebivalci, ki so pri razvoju infrastrukture pomagali tako z delom kot z denarni- mi prispevki. Samoiniciativnost se je kazala tudi na drugih po- dročjih. Skromno življenje ljudi ni oviralo pri razvi- janju pestrega družabnega življenja. Kultura, šport in razna društva so se vztrajno razvijali ter skrbeli za ži- vahnejši prosti čas. Ob sicer redkih dokumentiranih primerih pa so ljudje celo pokazali, da se ne strinjajo z načrti oblasti, ki so šli v škodo kraja in njegovega razvoja. Prav tako nova družbena ureditev ni mogla izkoreniniti starega načina življenja, kar je ne nazad- nje razvidno iz ohranjanja verskega prepričanja in navad. In kljub željam partije po večjem političnem udejstvovanju med ljudmi ni bilo pretiranega zani- manja zanjo, kot tudi ne za druge družbenopolitične organizacije ali zadružništvo. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, 1945– 1980. SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 31, Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica, 1945–1958 LJU 78, Občinski ljudski odbor Ljubljana Ru- dnik, 1955–1961 LJU 342, Zbirka fotografij LJU 460, Osnovna šola Ig, 1872–1970 LJU 484, Kmetijsko gospodarska šola Ig, 1952– 1959 SI LJU 682, Okrajni komite Zveze komunistov Slovenije Ljubljana okolica, 1945–1954 SI LJU 694, Občinski komite Zveze komunistov Slovenije Ljubljana Rudnik, 1945–1989 ČASOPISI Glasnik Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana-okolica in Mestnega ljudskega odbora Ljubljana, 1954. TISKANI VIRI Uradni list FLRJ, št. 22/1953 Uradni list LRS, št. 11/1952; št. 30/1953; št. 24/1955; št. 17/1959; št. 2/1960; št. 3/1961 LITERATURA Bukovec, Franc idr.: 130. obletnica ustanovitve Pro- stovoljnega gasilskega društva Ig. Ljubljana: Salve, 2013. Čepič, Zdenko in Prinčič, Jože: Gospodarske spre- membe v začetku petdesetih let. Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848– 1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 2005, str. 961–965. Griesser Pečar, Tamara: Cerkev na zatožni klopi. So- dni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005. Jenko, Barbara: Kronika Iga 1945–55. Ljubljana: Fi- lozofska fakulteta, 1990 (tipkopis diplomske na- loge). Jere Grmek, Mateja: Društva in klubi v občini Ig. Krim odmev bo dal. Zbornik občine Ig 2002 (ur. Miha Preinfalk). Ig: Občina Ig, 2002, str. 207– 232. 180 2021JELKA PIŠKURIĆ: IG OD LETA 1952 DO USTANOVITVE OBČINE LJUBLJANA VIČ-RUDNIK, 155–180 Piškurić, Jelka: Ig v letih 1945–1952: družbene, po- litične in gospodarske razmere ter življenje v prvih povojnih letih. Kronika 67, 2019, št. 2, str. 307–322. Piškurić, Jelka: Od stare do nove šole na Igu. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 289–302. Piškurić, Jelka: Začetki zapora na ižanskem gradu (1946–1956). Kronika 68, 2020, št. 2, str. 257–272. Prinčič, Jože: Nova gospodarska politika in druga petletka 1956–1960. Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjena Slovenija do mednaro- dnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 1000–1002. Prinčič, Jože: Podržavljenje gospodarstva. Slovenska novejša zgodovina 2: Od programa Zedinjena Slo- venija do mednarodnega priznanja Republike Slo- venije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2005, str. 873–878. Prinčič, Jože, Čepič, Zdenko: Razvoj gospodarstva do začetka šestdesetih let. Slovenska novejša zgodovi- na 2: Od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 1002–1008. Vilfan, Sergij (ur.): Ljubljana: 1945–70. Ljubljana: Mestni arhiv, 1970. Župančič, Jože: Okraj Ljubljana okolica. Upravni, zem- ljepisni, gospodarski in statistični priročnik. Ljublja- na: samozaložba, 1953. SPLETNI VIRI Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG- -G3PDEIFR Statistični urad Republike Slovenije, Prebivalstvo in gospodinjstva po popisih 1948, 1953, 1961 in 1971 https://www.stat.si/publikacije/popi- si/1971/1971_3_01.pdf Župnija Ig, Zgodovina http://zupnija-ig.rkc.si/zgodovina S U M M A R Y Ig from 1952 to the establishment of the Mu- nicipality of Ljubljana Vič–Rudnik The article discusses the development of the vil- lage of Ig between 1952 and 1961. The relatively short period brought about quite a number of administra- tive changes. The Municipality of Ig, established in 1952, encompassed the former local people’s com- mittees of Ig, Iška vas, Tomišelj, Golo–Škrilje, and Želimlje. In terms of size, it was among the largest municipalities in the district of Ljubljana okolica (Ljubljana surroundings). Following the introduc- tion of the communal system, it ceased to exist in June 1955 and was incorporated into the Municipal- ity of Ljubljana Rudnik, which expanded deep into the countryside. In February 1961, the Municipality of Ljubljana Rudnik merged with the Municipality of Vič into a large new Municipality of Ljubljana Vič–Rudnik. The author first presents the holders of local au- thority as well as the developments in the admini- strative-political and economic areas. Ig developed slowly, within the framework of social and economic relations set in the post-war years. The revolutionary government measures from the years immediately after the war were somewhat relaxed. Nonetheless, despite the Communist Party endeavours towards an enhanced political engagement, the population took little interest in it. Initially, agriculture remained the main economic activity, primarily based on land cultivation. Livestock breeding and fruit production were less developed, and a significant part of income was derived from forestry. Until the turn of the cen- tury, there was no major interest in organising coop- eratives. In terms of industry, Ig had its own metals industry company (Kovinska industrija Ig), which initially produced various kinds of agricultural ma- chinery and subsequently redirected its production to metal packaging. Crafts, especially private work- shops, and trade were poorly developed. The major obstacle to the development of infra- structure was modest funding. The biggest invest- ment was made into the renovation of the old school building, whereas other infrastructure developed in small steps. The chronic shortage of funds crippled the modernisation of the water main, which thus remained the biggest unfulfilled ambition of the lo- cal population. On the incorporation of Ig into the Municipality Ljubljana Rudnik, the decisions on de- velopment projects were, more than before, made in Ljubljana, and the already modest funds were dis- tributed across a much larger area. The article also describes the development of education and healthcare, as well as the local every- day life. At first, life was modest and major changes occurred at the turn of the decade, when the struc- ture of the population slowly began to change and the number of employees in non-agrarian sectors increased. Nevertheless, many retained their land plots and cultivated crops in their spare time. Peo- ple were also active in social activities; culture, sports, and various clubs developed steadily, contributing to a variegated leisure-based sociability. 181 2021 Gradivo Kongresni spomenik v Ljubljani Sredi decembra leta 1820 so Ljubljančani izvede- li, da se kongres Svete alianse, ki se je pred tem odvi- jal v Opavi, seli v Ljubljano. Mestna oblast je zaradi prihoda visokih kongresnih gostov nemudoma po- skrbela za nujna vzdrževalna dela v takratnem pro- vincialnem mestu: popravili so razdejane ljubljanske ulice in trge, izravnali prostor na mestu nekdanjega kapucinskega samostana, obnovili izvožene ali manj- kajoče mostnice na nekaterih mostovih, mestne ulice so vso noč razsvetljevali, hišni posestniki pa so morali urediti žlebove na strehah, kjer jih še ni bilo. V tem času so začeli tudi bolje čistiti ceste in ulice. Tako olepšana je Ljubljana od januarja do maja 1821 gostila kongres, ki so se ga udeležili avstrijski cesar Franc I. skupaj s svojo četrto soprogo Karolino Avgusto Bavarsko, ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand IV. in še vrsta pomembnih diploma- tov tedanje dobe.1 Letos, ko obeležujemo 200-letnico za Ljubljano nedvomno zelo pomembnega dogodka, je morda na mestu, da se morebitne raziskovalce opomni na prevečkrat prezrto arhivsko gradivo o ljubljanskem kongresu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Fond Mesto Ljubljana, magistratni akti2 med drugim vsebuje tudi sklop gradiva, ki na kar 113 folijih prina- ša podatke o udeležencih kongresa, krajih njihovega bivanja v Ljubljani in zneske stanarin za visoke go- ste. Preostalih 62 folijev pa govori o času neposredno po kongresu, ko se je med Ljubljančani rodila ideja, da bi v mestu postavili monumentalno obeležje, ki bi poznejše rodove spominjalo na pet mesecev trajajoči kongres, ki ga je Ljubljana z vsem sijajem gostila v začetku 19. stoletja. V času ljubljanskega kongresa Svete alianse se je osrednji prireditveni prostor, kjer so redno prirejali vojaške parade v čast avstrijskega cesarja Franca I., nahajal pred vicedomskim dvorcem, in sicer na zem- ljišču nekdanjega kapucinskega samostana, ki so ga pred kongresom na novo uredili.3 1 Žabota, Barbara: Kongresni trg: zgodovina prostora do razpada Avstro-Ogrske. Ljubljana: Založba ZRC, 2011 (Umetnine v žepu, 4), str. 16. 2 SI ZAL LJU 511 Mesto Ljubljana, magistratni akti, t. e. 24, mapa: Ljubljanski kongres 1821, fol. 1–175. 3 Žabota, Kongresni trg, str. 22. Po maja končanem kongresu je ljubljanski ma- gistrat že 24. avgusta 1821 zaprosil cesarja za pre- imenovanje starega Kapucinskega trga (ime zaradi odstranitve kapucinskega samostana ni bilo več smi- selno) v Kongresni trg (Congress-Platz).4 Hkrati je mesto nameravalo na trgu postaviti tudi spomenik, nekakšen obelisk, ki bi stal na marmorni podlagi, na kateri bi bila v železnem basreliefu izde- lana cesarski orel in napis v latinskem, nemškem pa tudi kranjskem jeziku. Izdelati so dali celo predra- čun, ki je znašal nekaj več kot 10.918 goldinarjev.5 Do 10. februarja 1822 so med dvesto podpisniki iz vrst kranjskega plemstva in ljubljanskih meščanov v ta namen zbrali že 8.300 goldinarjev.6 Potem je 22. februarja 1823 prispela cesarjeva od- ločitev. Dovolil je spremembo imena trga (der Kapu- zinerplatz den Nammen Kongreßplatz erhalte), mestu pa priporočil, naj namesto spomenika raje razpiše zbiranje prispevkov za osuševanje barja (zugleich aber anbefohlen, die Stadtgemeinde zu befragen, ob sie nicht zum Andenken des Kongreßes statt eines auf gemeldeten Platze zu errichtenden Monumentes eine Subscription zu beiträgen für die Austrockung des Laibacher Morastes eröffnen wolle).7 Leta 1823 je mestna oblast s cesarjevim »blago- slovom« celoten prostor pred vicedomskim dvorcem uradno preimenovala v Kongresni trg, idejo o posta- vitvi kongresnega spomenika pa povsem opustila. Kljub temu sta se v arhivskem gradivu ohranila ko- lorirana risba spomenika in latinski napis.8 Večji del že zbranega denarja so po priporočilu namenili za osuševanje Barja, 1.115 goldinarjev od zbranega zne- ska pa je pripadlo novoustanovljenemu Deželnemu muzeju v Ljubljani kot osnova za njegovo delovanje.9 Barbara Žabota 4 SI ZAL LJU 489 Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, t. e. 2162 (fasc. 2019), fol. 98r. 5 SI ZAL LJU 511 Mesto Ljubljana, magistratni akti, t. e. 24, mapa: Ljubljanski kongres 1821, fol. 120v. 6 Holz, Eva in Costa, Henrik: Ljubljanski kongres 1821. Ljub- ljana: Nova revija, 1997, str. 123. 7 SI ZAL LJU 489 Mesto Ljubljana, splošna mestna registra- tura, t. e. 2162 (fasc. 2019), fol. 98r–98v. 8 SI ZAL LJU 511 Mesto Ljubljana, magistratni akti, t. e. 24, mapa: Ljubljanski kongres 1821, fol. 167r, 172r. 9 Gl. članek Jerneja Kotarja »Ustanovitev Deželnega muzeja v Ljubljani« v tej številki Kronike, str. 33. 182 2021GRADIVO, 181–182 Risba neuresničenega spomenika Ljubljanskemu kongresu (SI ZAL LJU 511, t. e. 24, fol. 172) 183 2021 Po razstavah Čast in slava: odlikovanja, medalje, znaki in značke iz zbirk Pokrajinskega muzeja Celje Novembra 2019 smo v Pokrajinskem muzeju Celje na ogled postavili razstavo z naslovom Čast in slava: odlikovanja, medalje, znaki in značke iz zbirk Pokrajinskega muzeja Celje. Na njej so predstavljena vojaška in civilna odlikovanja, vojaški znaki in vo- jaške značke, spominske medalje ter značke različ- nih avstro-ogrskih in nemških turnarskih in pevskih društev iz zbirk Pokrajinskega muzeja Celje. Ker stari akcesijska in inventarna knjiga nista ohranjeni, sme- mo glede na provenienco in časovni okvir razstavlje- nih predmetov sklepati, da jih je še pred izbruhom prve svetovne vojne in v prvih letih po njej zbiral Mestni muzej Celje, ki je takrat deloval pod okriljem Muzejskega društva Celje. Tudi sicer je bilo očitno v tistem obdobju zbiranje starih odlikovanj zelo inten- zivno, saj je na primer v naši muzejski zbirki le pešči- ca odlikovanj, ki so bila ustanovljena po letu 1918, le dve vojaški in ena civilna oznaka za opravljanje javne službe iz časa Kraljevine Jugoslavije ter pet značk iz časa okupacije nacistične Nemčije. Predmeti so bili pred razstavo strokovno obdelani s pomočjo ustrez- ne literature in spleta ter s sodelovanjem domačih in tujih strokovnjakov s področja faleristike. Skupno je predstavljenih preko 150 eksponatov, ki so razdeljeni v sedem razstavnih sklopov. V prvem sklopu so predstavljena vojaška in civil- na odlikovanja. Najstarejše je iz leta 1797; to je tudi čas, ko se je v našem prostoru sprožil prvi veliki val podeljevanja odlikovanj. Ta množičnost je bila najiz- razitejša pri Mariji Tereziji, Francu II. (I.) in Francu Jožefu I., torej pri monarhih z najdaljšim obdobjem vladanja. Odtlej ni bilo več pomembno odlikovanje samo prejeti, ampak biti z njim tudi viden. Zlasti v Utrinek z razstave v razstavišču Stara grofija (foto: Nataša Žmaher). 184 2021PO RAZSTAVAH, 183–186 obdobju cesarja Franca Jožefa (1848–1916) je pojem »odlikovanje« dobil povsem novo razsežnost, saj je bilo v tem času ustanovljenih ogromno redov, me- dalj in spomenic, kar dokazuje tudi število tovrstnih predmetov v naših muzejskih zbirkah in zbirkah za- sebnih zbiralcev. Po koncu prve svetovne vojne in nastanku nove južnoslovanske države se je privilegirani položaj Sr- bije izražal tudi pri odlikovanjih, saj so bila v novi dr- žavi, z izjemo odlikovanj Kraljevine Srbije, ukinjena vsa avstro-ogrska odlikovanja. Na odlikovanjih Kra- ljevine SHS je bil še naprej upodobljen grb nekdanje Kraljevine Srbije in ne novonastali grb treh konstitu- tivnih narodov. Med drugo svetovno vojno so krvavi dogodki spodbudili idejo o ustanovitvi partizanskih odliko- vanj. To je bil samo začetek ogromnega števila odli- kovanj, nastalih na območju bivše Jugoslavije, ki so jih prejemali posamezniki za svoje prispevke v boju proti okupatorju, pri utrjevanju bratstva in enotnosti in izgradnji socialistične družbe. V drugem sklopu so predstavljene spominske me- dalje. Izdelovanje in podeljevanje medalj sta postala eden od načinov glorifikacije vladarjeve osebnosti in utrjevanja njegovega kulta, osnovanega na pomemb- nih dogodkih, največkrat bitkah in vojaških zmagah. Od 18. stoletja dalje je postalo naročanje izdelave medalj dostopno širšemu krogu izdajateljev. Z njimi so obeleževali različne prireditve, odprtja pomemb- nih ustanov, odkritja spomenikov, velike mednarodne sejme, vsakodnevne politične in kulturne dogodke ali pa so preprosto želeli ohraniti spomin na lastne ka- rierne dosežke. Na prednji strani medalje (averzu) je največkrat upodobljen portret naročnika ali slikov- ni motiv, na zadnji strani (reverzu) pa je vgravirano osrednje sporočilo medalje. Tretji sklop predstavljajo vojaški znaki, ki so jih nosili vojaki na kapah in na uniformah pred in med prvo svetovno vojno. Ti znaki so služili hitremu pre- poznavanju vojakov, častnikov in podčastnikov, ki so bili združeni v posebne oddelke in usposobljeni za opravljanje posebnih služb. Osebe, ki so bile posebej usposobljene za izvajanje več služb, so lahko hkrati nosile več različnih znakov. Za vojake in podčastnike so bili predpisani kovinski znaki sive ali srebrne bar- ve, za častnike pa kovinski znaki zlate barve, izjemo- ma tudi srebrne, če je častnik nosil rumene ovratne našitke. V Pokrajinskem muzeju Celje hranimo poleg av- stro-ogrskih vojaških znakov tudi en italijanski vojni znak iz časa prve svetovne vojne in tri uradne oznake pripadnikov vojske oziroma služb iz obdobja Kralje- vine Jugoslavije. V četrtem sklopu so predstavljene avstro-ogrske domoljubne in vojaške značke iz časa prve svetovne vojne. Domoljubne značke so bile namenjene civili- stom, vojaške pa vojakom, čeprav so oboji kupovali obe vrsti značk. Izkupiček od prodaje je bil namenjen dobrodelnim ustanovam. Na domoljubnih značkah prevladujejo državni simboli in podobe vladarjev Avstro-Ogrske in zavez- niških držav. Prve so bile izdelane že slab mesec po izbruhu vojne. Pri nas so bile zelo priljubljene značke z upodobitvijo kranjskega, štajerskega in koroškega deželnega grba. Vojaške značke so vojaki nosili na kapah. Tem značkam ni bil nikoli priznan status uradnega znaka enote, saj so na uniformah kot edini uradno priznani znak lahko nosili le predpisano oznako enote. Vojaki so jih nosili v znak pripadnosti svoji enoti, način nji- hovega nošenja pa je bil celo predpisan. Prve so bile najverjetneje izdelane šele v začetku leta 1915 in so bile povečini namenjene vsem vojaškim formacijam. Na njih so bile največkrat podobe vladarjev, genera- lov, častnih pokroviteljev, državni grb in različni boj- ni motivi. Med razstavljeni eksponati so tudi značke nem- ške vojne zimske pomoči (Kriegswinterhilfswerk), ki so jih Nemci v okupirani Spodnji Štajerski vpeljali Avstrijski cesarski red železne krone 3. stopnje z vojno dekoracijo in s prekrižanima mečema, 1916. Prejemnik takšnega odlikovanja je bil tudi Žalčan Friderik pl. Širca, v glasbenih krogih bolj znan kot Risto Savin (PMC, inv. št. M/33, foto: Nina Sovdat). 185 2021 PO RAZSTAVAH, 183–186 oktobra 1941. Vojna zimska pomoč je bila namenje- na vojakom na fronti, brezposelnim osebam, social- nim podpirancem, vojnim invalidom, svojcem padlih vojakov na fronti, vojnim sirotam in vojnim oškodo- vancem, ki so zaradi vojne izgubili svoj dom ter se znašli v revščini. Glavnino prihodkov zimske pomoči so sestavljali prostovoljni denarni prispevki prebival- cev pri uličnih in hišnih nabiralnih akcijah, prispevki od plač zaposlenih, prispevki firm, prispevki nemške- ga lovstva ter posebni prispevki od dobrodelnih kon- certov, predstav in drugih kulturnih prireditev. Daro- valci so za svoje denarne prispevke, ki so jih metali v posebne škatle, prejemali simbolična nadomestila v obliki podobic, značk, figuric in ploščic, na katerih so bili upodobljeni različni domoljubni motivi. V zadnjih dveh vitrinah so razstavljene značke nemškonacionalnih turnarskih društev in pevskih zborov iz obdobja pred letom 1918. Turnarsko (te- lovadno) gibanje je leta 1807 zasnoval Turnvater Friedrich Ludwig Jahn. V svojem bistvu je to bilo športno gibanje z močnim političnim, meščanskim in nacionalnim predznakom. Jahn, ki je bil zagovor- nik močne, enotne države, je svoje poslanstvo usme- ril na mlade, da bi jih v okviru turnarskega gibanja fizično in patriotsko pripravili na vojaški in politični boj za osvoboditev nemškega naroda. Z razpršitvijo delovanja so začela nastajati prva turnarska društva (Turnverein). Po nemškem vzoru so leta 1845 takšna društva nastala tudi na ozemlju avstrijskega cesar- stva. Prepoznavni simbol tako društev kot njihovih tekmovanj je bil t. i. turnarski križ (Turnerkreuz) s štirimi črkami F (frisch, fromm, fröhlich, frei), ki jih najdemo na vseh značkah turnarskih društev. Značke so bile priljubljen in zelo pogost spomi- nek pevskih zborov in pevskih tekmovanj. Začetki moških pevskih zborov na območju donavske mo- narhije segajo v zgodnje 19. stoletje, ko so se začeli ljudje v obdobju romantike navduševati nad recitali Del razstavljenih spominskih medalj (foto: Nataša Žmaher). 186 2021PO RAZSTAVAH, 183–186 in ljudskimi pesmimi. Pevski zbori in pevska društva so bila pogosto politično motivirana. Nemški pred- znak teh društev se je pričel izrazito kazati po revolu- cionarnem letu 1848, ko se je nacionalizem zalezel v vse pore vsakdanjega življenja. Podobno kot turnarji so imeli tudi pevci svoje lokalne in regionalne prire- ditve, kjer so se večkrat zbrali tisoči pevcev iz vseh dežel. Razstavo smo obogatili s hologramom in atrak- tivno virtualno predstavitvijo nekaterih najpomemb- nejših eksponatov. Hkrati je izšel katalog z opisom in fotografijami vseh razstavljenih predmetov. Na ta način bo vsebina razstave ostala tudi trajno doku- mentirana. Damir Žerič Značka ob 20-letnici delovanja kočevskega Turnvereina, 1905. Na averzu je v sredinskem ščitu upodobljen turnarski križ, na vrhu značke pa Friedrich Ludwig Jahn, idejni oče turnarskega gibanja (PMC, inv. št. M/62, foto: Nina Sovdat). Značka ob 60-letnici ustanovitve Moškega pevskega društva Celje, 1909 (PMC, inv. št. M/75, foto: Nina Sovdat). 187 2021 In memoriam Slavica Pavlič 1929–2020 Zgodovinarka in muzealka Slavica Pavlič je sode- lovala z revijo Kronika med letoma 1964 in 2003, saj ji je bila blizu krajevna zgodovina in posebej zgodo- vina posameznih šol. Tako je prispevala pregled zgo- dovine Negove (1964), ustanovitev šole v Trnovem pri Ilirski Bistrici (1966) in razvoj šole v Turnišču (1970). Vztrajno je v reviji predstavljala še muzejsko delo Slovenskega šolskega muzeja, razstave in različ- ne publikacije. Med njimi je bralce Kronike zvesto se- znanjala tudi z domoznanskimi deli Aleksandra Vi- dečnika (1920–2019) in posameznih muzealcev, pa tudi s temami zgodovine otroštva (Otroštvo v senci vojnih dni, 1981). V Kroniki je objavila tudi tri bio- grafske zapise: leta 1974 ob 100-letnici rojstva šolni- ka in literata Engelberta Gangla (1873–1950), leta 1977 ob petinsedemdesetletnici organizatorja Slo- venskega šolskega muzeja Franceta Ostanka (1902– 1989) in leta 1980 nekrolog geografa in zgodovinar- ja, tudi muzealca Ivana Simoniča (1905–1979). Kot avtorico krajevnozgodovinskih tem s področ- ja zgodovine šolstva najdemo Slavico Pavlič tudi v Idrijskih razgledih in Loških razgledih ter v koprski reviji Annales (leta 1992 o otroškem zavetišču v Ko- pru (1839–1908), leta 1995 o vplivnem primorskem šolniku Antonu Klodiču vitezu Sabladoskem (1836– 1914)). S številnimi šolskozgodovinskimi zapisi, ob- javljenimi od leta 1964 naprej v šolski in pedagoški periodiki od Prosvetnega delavca/Šolskih razgledov do Didakte in muzejske revije Argo, je Slavica Pa- vlič vztrajno sodelovala pri oblikovanju zgodovin- ske zavesti na področju slovenskega izobraževanja. S temami o jubilejih šol je predvsem iz muzejskega dokumentacijskega gradiva opozarjala šole na njiho- ve jubileje in jih s tem marsikdaj spodbudila k raz- iskovanju njihove preteklosti, varovanju gradiva in spoštovanju tradicije, iz katere izhaja tudi vedno bolj moderna šolska sodobnost. Posebej zavzeto je seveda sodelovala pri matični reviji šolskih muzejev Zbor- niku za zgodovini šolstva, kjer je skrbela za upravo in bila od leta 1982 urednica revije, ki je pod njenim vodstvom postala slovenska revija za zgodovino izo- braževanja: od leta 1992 z imenom Šolska kronika. Slavica Pavlič, rojena Skočir, je pričela življenje v železničarski družini Vipavca in Zasavke, zaznamo- vani s službenimi selitvami od Zagreba do Zemuna (kjer se je rodila 22. septembra 1929) in Subotice. V In memoriam teh krajih je pričela s šolanjem in ob začetku vojne doživela begunsko izkušnjo s tritedensko potjo be- guncev do Ljubljane. Tu je obiskovala gimnazijo na Poljanah in na Vegovi, kjer je leta 1950 maturirala. Njeni študijski kolegi so jo omenjali kot simpatič- no, prijazno in prizadevno študentko. Po diplomi iz zgodovine je Slavica Pavlič jeseni 1956 dobila prvo službo na gimnaziji v Idriji. Poučevanje na tej nek- danji prvi slovenski realki jo je povezalo z zgodovino šolstva in z zanimanjem za živahno izobraževalno zgodovino mesta. Ta svoj interes je 50 let po svojih profesorskih začetkih sklenila leta 2006 z obsežno Zgodovino idrijskega šolstva do leta 1945. Po štirih letih poučevanja se je pridružila malo- številnemu Slovenskemu šolskemu muzeju, kjer je od leta 1961 kot kustosinja dokumentacije skrbela za zbiranje podatkov o zgodovini slovenskih šol ter sodelovala pri razstavni, raziskovalni in publicistični 188 2021IN MEMORIAM, 187–189 dejavnosti muzeja. Bibliografski pregled našteva nad 400 njenih prispevkov od drobnih, informativnih za- pisov, poročil o knjigah, raziskovalnih člankov pa vse do gesel v leksikonih (Pedagoška enciklopedija 1989, Enciklopedija Slovenije) in več samostojnih publikacij. Tako je raziskovala razvoj šolskih stavb, dijaških in študentskih domov, šolstva v Beli krajini in partizan- skega šolstva (Partizansko šolstvo na Slovenskem, 1981 (skupaj z Viktorjem Smolejem)) pa tudi prizadevne šolnike in njihove biografije, otroške vrtce in pred- šolsko vzgojo. Pavličevim so postale domače tudi Po- ljane nad Škofjo Loko, njej pa tudi šolska preteklost v krajih pod Blegošem. Razstavni katalogi ter njene poznejše samostojne publikacije, med njimi Predšol- ske ustanove na Slovenskem (1991), ki jih je posveti- la otrokom in prvima vnukoma, ter 100 znamenitih osebnosti v šolstvu na Slovenskem (2000) predstavljajo nekaj izobraževalnih tem, ki jih je pripravila v knjižni obliki, precej tudi po upokojitvi. Za svoje muzejsko delo je leta 1986 postala Valvasorjeva nagrajenka, muzej pa je leta 1990, v času, ko ga je vodila, prejel najvišjo slovensko nagrado na področju šolstva. Njeno ravnateljevanje od leta 1974, ko je nasledila dolgoletnega ravnatelja Franceta Ostanka, do upoko- jitve leta 1993 je potekalo v znamenju prevladujočih političnih vplivov v šolstvu tistega časa in nato veli- kih družbenih sprememb. Toda muzej je zaznamoval bolj času všečen izbor razstavnih tem kot kakšni več- ji politični pritiski, saj je bila ustanova tudi z njeno prijaznostjo, nestrankarstvom in glede politike z za- držanim ženskim pristopom tudi prostor svobodne- ga raziskovanja, ki je tedaj združeval ljudi različnih idejnih usmeritev. Pri povezovanju ljudi in vztrajnih prizadevanjih za razvoj več kot skromno financirane ustanove ji ni bilo vedno lahko, a je zavzeto hodila po poti majhnih korakov in sčasoma za svoj muzej do- segla marsikaj. Čeprav je bila zadržana do moderne tehnike, je videla pomembnost računalniške usmeri- tve in je leta 1989 prizadevno in iznajdljivo omogo- čila takšne začetke tudi svojemu muzeju. Posebej ji je muzej lahko hvaležen za velik korak, pravi skok z dobrih 200 m2 na Poljanski 28 na tedaj 876 m2 na Plečnikovem trgu 1. S tem je po letu 1984 za deset- letja muzeju omogočila razvoj v večjih in tedaj zelo primernih prostorih sredi Ljubljane. Na ta prispevek Slavice Pavlič so v muzeju opozorili septembra 2004, v zavedanju, da ustanova raste iz korenin in sadov minulih let, z jesenskimi pogovori o zgodovini šol- stva in muzejstvu. Prireditev v obnovljeni čitalnici in novem knjižničnem depoju je potekala ob 20-letnici delovanja muzeja na Plečnikovem trgu in 75-letni- ci nekdanje ravnateljice Slavice Pavlič. Prispevki teh znanstvenih pogovorov so zbrani v tematski številke Šolske kronike 2006. Slavica Pavlič je bila kot človek skromna in prija- zna, delovna in prizadevna, svoje sodelavce pa je tudi kot mati štirih otrok razumevajoče spodbujala in do- brohotno podpirala pri njihovem delu. Še po upoko- jitvi leta 1993 je s souredniškim delom in prispevki ter z naklonjenostjo spremljala muzejski razvoj, ki ga je prostorsko in še z marsičim omogočila. Sodelavci muzeja so lahko »gospe Slavici« hvaležni za majhne in drobne, a tudi velike prispevke k delovanju mu- zeja, vsi zavzeti za šolstvo in zgodovino pa za njeno vztrajno in zavzeto raziskovalno delo na področju zgodovine izobraževanja, ki ga je opravljala, dokler ji ni bolezen tega onemogočila. Ob skrbnih domačih je Slavica Pavlič dočakala dobrih 90 let in umrla v Ljubljani 17. junija 2020. Branko Šuštar V spomin: prof. dr. Jože Žontar (1932–2020) V oktobru 2020 se je od nas poslovil zgodovi- nar, arhivist in profesor dr. Jože Žontar. S tem se je zaokrožilo njegovo bogato in uspešno delo tako na arhivskem, zgodovinskem kot izobraževalnem po- dročju. O razvoju njegove dejavne življenjske poti ter uspehih, priznanjih in nagradah je mogoče prebrati v prenekaterih prispevkih, med drugim tudi v Kroniki leta 2012, ob njegovi osemdesetletnici. 189 2021 IN MEMORIAM, 187–189 Ob novicah o odhodu ljudi, ki smo jih poznali, se z njimi srečevali, mogoče tudi sodelovali, s tega sve- ta, se običajno v mislih ozremo nazaj, se spominja- mo dogajanj v preteklosti in ponovno pretehtavamo rezultate ali razvoje preteklih dogodkov. S časovne oddaljenosti vidimo ali razumemo nekatera dejstva oziroma dogajanja v drugačni luči kot ob njihovem nastanku. Na različnih strokovnih področjih se je dr. Jože Žontar s svojimi deli zapisal v zgodovino. Ta dela je po strokovni plati dokaj lahko ocenjevati. Drugače pa to velja za področje njegovega udejstvovanja v raz- nih odborih in uredništvih kot tudi pri opravljanju drugih funkcij, ki so mu bile zaupane, na primer kot direktorju, profesorju, raziskovalcu, ko je izvrševal, sprejemal ali soustvarjal odločitve, za kateremi je stal s svojim mnenjem ali prepričanjem ali pa tudi vizijo, za katero je včasih v potankosti vedel le on. Moje osebne izkušnje z njim segajo v moj štu- dentski čas njegovih predavanj arhivistike na Filo- zofski fakulteti, ko se ga spominjam kot strogega in zahtevnega profesorja. V času zaposlitve v Zgodo- vinskem arhivu Ljubljana sem ga spoznala kot ko- rektnega in razumevajočega direktorja ter izjemnega arhivskega strokovnjaka, uveljavljenega tako doma kot na mednarodnem področju. S svojimi, tudi v tu- jini pridobljenimi izkušnjami nas je popeljal v svet sodobne arhivske vede. Na podlagi tega znanja sem lahko kasneje v tujini nemoteno nadaljevala arhivsko pot. Pri njegovem raziskovalnem delu sem občudo- vala njegovo vztrajno in potrpežljivo pregledovanje arhivskih virov. Razveseljevali so me pogovori z njim, ko mi je stal nasproti kot miren, dostopen in prijeten sogovornik. Te izkušnje predstavljajo dr. Žontarja kot človeka velikih kvalitet, in prepričana sem, da to niso le moje izkušnje. Čeprav je njegovo prednostno delovno področje predstavljala arhivska stroka, v kateri velja za ute- meljitelja sodobne slovenske arhivistike, pa je bil ves čas dejaven tudi na zgodovinskem področju, saj se je zavedal pomembnosti obstoja zgodovinskih revij in časopisov. V letih od 1972 do 1978, ko je bil odgo- vorni urednik Kronike, mu je z njemu lastno vztraj- nostjo uspelo, da se je takrat Kronika obdržala kljub močnim nasprotovanjem, da je v Sloveniji že dovolj zgodovinskih revij. Dr. Jože Žontar je vsem nam zapustil lepo za- puščino, za kar smo mu zelo hvaležni, ostaja nam v lepem spominu in naj počiva v miru. Sonja Anžič-Kemper 190 2021 191 2021 Ocene in poročila Vinko Skitek: Popis arhivov župnij Dekanije Dravograd-Mežiška dolina (elektronska izdaja). Ravne na Koroškem: Zgodovinsko društvo za Koroško, 2018, 490 strani (Obzorja Koroške, 2). Vinko Skitek: Guštanj in Kotlje skozi srednji in zgodnji novi vek. Ravne na Koroškem: Zgodovinsko društvo za Koroško, 2019, 304 strani (Obzorja Koroške, 3). Pri zbirki Obzorja Koroške je leta 2018 v elek- tronski obliki izšel Popis arhivov župnij Dekanije Dravograd-Mežiška dolina.1 Pri isti zbirki je dve leti kasneje izšla tudi znanstvena monografija Guštanj in Kotlje skozi srednji in zgodnji novi vek. Avtor obojega je Vinko Skitek, arhivist, član Zgodovinskega društva za Koroško, zaposlen v mariborskem Pokrajinskem arhivu, natančneje v njegovi enoti za Koroško (na Ravnah na Koroškem). Skitek je doktoriral leta 2016 z doktorsko disertacijo Delovanje nemškega okupator- ja v Mežiški dolini med letoma 1941 in 1945. Primarno se ukvarja z zgodovino območja slovenske Koroške, in sicer skozi daljše časovno obdobje – namreč med 16. in 20. stoletjem. Pri Skitkovem prvem delu (nastajalo je v letih 2016 in 2017) gre za popis in ureditev arhivov 13 župnij dekanije Dravograd-Mežiška dolina. Zraven spada še arhiv dekanijskega urada ter knjižnično gra- divo v župniji Prevalje. Gradivo obsega skupaj 301 škatlo, v nekaj primerih pa sega celo v dobo prote- stantizma. Treba je povedati, da je Skitek šele dru- gi zgodovinar, ki se je lotil popisovanja arhivskega gradiva za območje slovenske Koroške. Gradivo iz župnij Mežica in Šentanel je že leta 2000 popisal ar- hivist Marijan Gerdej, zato Skitek teh dveh župnij ni vključil v svoj popis. Urejanje dotičnega arhivskega gradiva se je sicer začelo s povabilom črneškega žup- nika, zatem pa se je nadaljevalo še v ostalih župni- jah. Najprej je bil opravljen pregled in razporeditev dokumentov po vsebini, in sicer glede na naslednje kategorije: premoženjskopravne zadeve, pastoralne zadeve, matične zadeve (splošno), matične zadeve (poročni spisi), matične zadeve (mrliški ogledni listi), šolstvo, osebnosti/duhovniki. Znotraj vsakega po- 1 http://zdk.si/wp-content/uploads/2018/05/popis_arhivov_ zupnij-1.pdf dročja so bili dokumenti razvrščeni po kronološkem vrstnem redu. Na prvo mesto je Skitek v svojem delu postavil arhiv dekanijskega urada Dravograd-Mežiška doli- na, jedro pričujočega dela pa predstavlja popis arhiv- skega gradiva iz koroških župnij. Pri tem je šlo za župnije Črna na Koroškem, Črneče, (proštija) Dra- vograd, Javorje, Koprivna, Kotlje, Libeliče, Ojstrica nad Dravogradom, Prevalje, Ravne na Koroškem, Strojna, Sv. Peter na Kronski gori (del tega gradiva je shranjen v Koroškem pokrajinskem muzeju na Rav- nah) ter Šentjanž. Na zadnjem mestu je že omenje- no knjižnično gradivo na Prevaljah. Že v uvodnem poglavju je Skitek podal tudi informacije glede do- stopnosti gradiva, orisal razvoj cerkvene uprave ome- njenih župnij ter celo dodal kratek slovarček z razla- go nekaterih pojmov, ki bo bodočim raziskovalcem gotovo koristil. 192 2021OCENE IN POROČILA, 191–193 Na začetku vsakega od naslednjih poglavij je av- tor opredelil čas nastanka arhivskega gradiva, njegov obseg (v tekočih metrih), obseg (v arhivskih škatlah), zvrsti arhivskega gradiva, natančen opis nastanka gradiva (historiat) ter slednjič jezik in pisavo, v kate- rem je gradivo napisano. Sledi natančen in pregleden popis vsebine škatel in posameznih dokumentov, kar bo bodočim raziskovalcem znatno olajšalo delo. Gre seveda le za popis. Gradivo sâmo se še zmerom hrani v prostorih obravnavnih župnij. S popisom knjižne- ga gradiva župnije Prevalje se delo konča. Čeprav bi bralcu pri uporabi dela še kako prav prišlo tudi imen- sko ali/in krajevno kazalo, tega ob koncu ne najdemo. Kljub temu je treba reči, da je delo zelo uporabno, še posebej, ker je avtor – vsaj kar se tiče gradiva po ome- njenih župnijah – dobesedno oral ledino. Skitkova monografija Guštanj in Kotlje skozi sred- nji in zgodnji novi vek je drugačne vrste besedilo. Gre za podrobno zgodovino srednjeveškega Gušta- nja (današnjih Raven) in njegove okolice. V izdelavo celotnega besedila s prilogami je Skitek očitno vlo- žil ogromno dela in časa. Njegovo besedilo je tako opremljeno s številnim slikovnim gradivom, tabe- lami, seznamom virov in literature ter krajevnim in osebnim kazalom. Ne gre torej le za obravnavo kra- ja samega, temveč tudi za gradove v trgu in okoli- ci, gospostvo Guštanj, opis prizadevanj posameznih plemičev in drugih gospoščin za pridobitev pravice do lastnega sodišča, trško sodišče in oblasti, grb trga Guštanj ter grbe domačih plemiških rodbin (Gu- štanjski, Gačnik/Schlangenburg ter Pauer/Bauer). Skitek v posebnem poglavju obravnava podložnike guštanjskega urada, razdeljenega na več poduradov oz. revirjev, kot so jih poimenovali v urbarjih. V istem poglavju preuči različne dajatve podložnikov glede na urbarje iz različnih let, in sicer 1524, 1570, 1571 ter 1588. Zatem Skitek piše o razmerah v Kotljah (jugo- vzhodno od Guštanja). Najprej povzame krajevno zgodovino, zatem pa obravnava podelitve in prodaje raznih tamkajšnjih posesti, natančneje na območju Kotelj, Brdinj, Selovca in Križnega vrha. Nekaj vrstic nameni tudi koteljskim podložnikom. Ti so po nje- govih ugotovitvah imeli nekatere posebne ugodno- sti. Tako so lahko svobodno zapustili svoje kmetije, upravitelj koteljskega urada pa je v takem primeru prejel le 60 pfenigov. Naslednje poglavje je namenjeno župniji Gu- štanj. Skitek povzame njeno zgodovino, nato pa se posveti kupoprodajnim listinam v zvezi z njo, sporu s pliberško gospoščino glede ribolovnih pravic, pod- ložnikom guštanjske župnije ter tamkajšnjim duhov- nikom in duhovnim poklicem skozi zgodovino. Kot ugotavlja, so v župniji obstajale tudi tri bratovščine, in sicer bratovščina sv. Rešnjega telesa, bratovščina Naše ljube Gospe in sv. Barbare ter bratovščina sv. Nikolaja. Zatem se avtor posveti ohranjeni srednje- veški oziroma poznosrednjeveški sakralni kulturni dediščini. Že na samem začetku poglavja pove, da v naslednjih vrsticah ne bo šlo za klasični zgodovinski oz. umetnostnozgodovinski popis cerkva, temveč bo pri cerkvenih objektih izpostavljena njihova pojav- nost v srednjeveških dokumentih. Nato so dodane še tiste njihove značilnosti, na podlagi katerih jih sploh lahko uvrstimo med srednjeveške oziroma pozno- srednjeveške objekte. Avtor obravnava cerkev Device Marije na jezeru, cerkev sv. Egidija, cerkev sv. Antona Puščavnika, cerkev sv. Barbare v Zagradu, cerkev sv. Janeza Krstnika na Poljani, cerkev sv. Volbenka na Lešah, cerkev sv. Ane na Lešah in cerkev sv. Lenarta na Platu. Posebno pozornost nameni še grbom v cer- kvi sv. Egidija. Podobno poglavje je napisano tudi o vikariatu v Kotljah. Skitek najprej obravnava njegovo zgodovi- no, zatem pa posamezne cerkve: cerkev sv. Marjete Antiohijske, cerkev sv. Mohorja in Fortunata, cer- kev sv. Roka in Boštjana na Selah, cerkev sv. Neže na Vrhah ter cerkev sv. Frančiška (kot piše avtor, gre verjetno za Frančiška Asiškega) na Strčkovem brito- fu. Vse naštete cerkve obstajajo (z izjemo zadnje) še dandanes. Po sklepnem poglavju sledijo – kot že rečeno – seznami arhivskih virov, objavljenih virov, literature, internetnega gradiva, ustnih virov ter slike nekaterih 193 2021 OCENE IN POROČILA, 191–193 pomembnejših listin, grbov in pečatov. Kot zaklju- čuje avtor, je predvsem raziskava arhivskega gradi- va med drugim pokazala, da so nekateri guštanjski dvorci, za katere se je domnevalo, da so nastali šele v 16. stoletju, dejansko precej starejši. Prav tako je arhivsko gradivo razkrilo pestro dogajanje v guštanj- skem trgu. Tam je Skitek odkril obstoj prvih cehov že leta 1609, dopušča pa tudi možnost, da so cehovska združenja obstajala že prej. Moramo se torej strinja- ti z recenzentoma Janezom Höflerjem in Tonetom Ravnikarjem, da je Skitek z neumornimi raziskava- mi do tedaj neznanega arhivskega arhiva v Celov- cu, Vidmu (Udine), Gradcu, Mariboru in Ljubljani (skupaj z župnijskimi arhivi v Libeličah, Kotljah in na Prevaljah) razkril mnoge nove dragocene zgodo- vinske podatke in si zaradi tega zasluži vso pohvalo. Slovenska Koroška je s pričujočo monografijo dobila izvrstno in celovito študijo. Skitkove raziskave so še toliko pomembnejše za- radi dejstva, da se je o starejši zgodovini Koroške, ki je po plebiscitu leta 1920 ostala na slovenski (jugoslo- vanski) strani meje, pisalo izredno malo. Medtem ko avstrijski zgodovinarji dogajanja na slovenski strani meje niso podrobneje preučevali, je bilo slovenskih zgodovinarjev, ki bi pisali na to temo, le za vzorec. Kot prvega je treba izpostaviti Matjaža Bizjaka, ki je leta 2008 pisal o teritorialno-posestnem razvoju gospostva Pliberk. Omenjeno besedilo se je nanašalo tudi na slovensko ozemlje. Drugi je leta 2011 o tem pisal Martin Bele, in sicer v svojem delu o rodbini Trušenjskih in njenih posestvih. Oba prispevka sta izšla ravno v Kroniki. Pred kratkim (leta 2018) je izšla tudi knjiga Toneta Ravnikarja z naslovom Slo- venj Gradec v srednjem veku, ki se je prav tako doti- kala dogajanja na današnjem slovenskem Koroškem. Ob vsem povedanem je Skitkovo delo še toliko bolj dragocen prispevek k raziskavam starejše zgodovine slovenske Koroške, ki bo v veliko pomoč kasnejšim raziskovalcem. Martin Bele 194 2021 2021 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove.