Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK NOVI Posamezna številka 400 lii NAROČNINA četrtletna lir 4.500 - polletna lir 9.000 - Letna 18.000 — Za inozemstvo : letna naročnina lir 22.000 — Oglasi po dogovoru Sped. in abb. post. I. gr. 70% SETTIMANALE ŠT. 1395 TRST, ČETRTEK 23. DECEMBRA 1982 LET. XXXII. Prazničnost v naših dušah Bliža se Božič s celo verigo prazničnih dnevov, ki mu sledijo, vse do Svetih treh kraljev. Že več dni si voščimo z znanci in prijatelji, pismeno in na cesti, vesele praznike in vse gospodinje imajo polno skrbi, kako bodo olepšale in okrasile hišo za praznike, kako bodo poskrbele za boljše jedi in nakupile vse drugo, kar je potrebno. Nekateri se pripravljajo na božične smučarske počitnice kje v gorah. Skoro vsi se veselimo praznikov v upanju ali celo prepričanju, da nam bodo prinesli, kot že tolikokrat, kaj prijetnega. Otroci pa tudi nekateri odrasli mislijo pri tem tudi na božična darila, ki jih bodo našli pod božičnim drevesom, na proste dneve, na obiske pri sorodnikih, na sankanje kje v hribih. Starejši in posebno matere ter očetje pa se veselijo, da bo vsaj za Božič spet zbrana vsa družina; da se bodo vrnili vsaj za kak dan domov tudi že odrasli sinovi in hčere, ki so v službi v kakem drugem kraju ali so si ustvarili že lastno družino. Vsaj za en dan ali za nekaj ur se bodo vrnili pod rodni krov, kot pravi pesnik, k materi in očetu. To je tisto, kar je glavna značilnost praznikov — veselje. Veselje pa je prazničnost. Prazničnost ni samo v tem, da boljše jemo kot navadno. da imamo več prostega časa, da se srečujemo s sorodniki in prijatelji, ki sicer živijo daleč od nas, da dajemo in prejemamo darila ter si izrekamo voščila za praznike in za vse leto; prazničnost je še nekaj drugega, notranjega, duhovnega. Božično drevo in cvetje sta samo simbol take prazničnosti, ne bistvo. Bistvo je v nas. Ustvariti moramo prazničnost v sebi, v svojem razpoloženju, v svojih odnosih z domačimi in z drugimi ljudmi, v svojem odnosu do vsega okrog nas. Ne dopustimo, da se nam vsakdanje hlastno in razburljivo razpoloženje podaljša v praznične dni in nam jih pokvari. Besnično praznično se bomo počutili, če bomo pozabili na zamere, ki so se nabrale v nas v ne-prazničnili dneh, če se bomo odprli veselju božičnega evangelija in božičnemu oznanilu; »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!». Blage volje pa pomeni: tistim ljudem, ki so sposobni in voljni, da pozabijo na udarce in krivice, ki so jih pretrpeli; ki teh duševnih bremen ne vlečejo s seboj tudi v praznične dni; ki so pripravljeni odpuščati in pozabiti. Samo taki lahko uživajo božični mir in doživljalo v sebi pravo prazničnost in si jo ohranijo kot pravi dušni blagor tudi v po-praznične dni, v vsakdan. ZIMSKI MOTIV NA KRASU (Foto M. Magajna) NAROČNIKOM, BRALCEM IN VSEM SLOVENCEM ZELI VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1983 NOVI LIST RADIO TRST A ■ NEDELJA, 26. decembra, ob: 8.00 Poročila; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu; 10.30 Mladinski oder: »Jaslice v gozdu«; 11.00 Sestanek z...; 11.15 Nabona glasba; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 12.30 Glasba po željah; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Ne-diški zvon; 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev; 19.00 Poročila. ■ PONEDELJEK, 27. decembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Dodaj življenje letom, ne samo leta življenju! 10.00 Hector Berlioz; Kristusovo otroštvo (prvi in drugi del trilogije); 11.30 Beležka! 12.00 Gledališki glasovi po stezah spominov; 12.40 Zborovske skladbe Gioacchina Rossinija; 13.00 Poročila. 13.20 Gospodarska problematika; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Roman v nadaljevanjih (umentniško branje); Marjan Roanc: »Metulj«; 14.55 Naš jezik; 15.00 Šport; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 17.10 Ob 80-let-nici rojstva in 45-letnici smrti Lojzeta Bratua; 18.00 Od Milj do Devina; 19.00 Poročila. ■ TOREK, 28. decembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Povejmo še kaj o otrocih; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 Hector Berlioz: Kristusovo otroštvo (tretji del trilogije); 11.30 Beležka; 12.40 Moški zbor »Lira« iz Kamnika; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Roman v nadaljevanjih (umeniško branje); Marjan Roanc: »Metulj«; 14.30 Kam, Peter Pan? 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 17.10 Z besedo o glasbeni u-metnosti; 18.00 Sodobni slovenski gledališki trenutek; Dušan Jovanovič: »Sobotna popoldne«; 19.00 Poročila. ■ SREDA, 29. decembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Sprehodi po tržaških predmestjih; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja; 11.30 Beležka; 12.00 »Pod Matajurjan«, 12.40 Dekliški zbor »Slovenski šopek« iz Mačkolj; 13.00 Poročila; 13.20 Nacionalno vprašanje v zadnjih desetletjih cesarsko-kraljevega Trsta; 14.00 Kralka poročila; 14.10 Roman v nadaljevanjih (umetniško branje); Marjan Rožanc: »Metulj«; 14.55 Naš jezik; 15.00 Dijaška tribuna; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 17.10 Mladi izvajalci: pianistka Vihra Kodrič; 18.00 Na goriškem valu; 19.00 Poročila. D ČETRTEK, 30. decembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Slovenci v Združenih državah Amerike in njihova dejavnost med prvo svetovno vojno. 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja; 11.30 Beležka; 12.40 Zborovske pesmi slovaških skladateljev; 13.00 Poročila; 1320 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Roman v nadaljevanjih (umetniško branje): Marjan Rožanc: »Metulji«; 14.30 Otroški kotiček: »To je pa laž«; 15.00 Beseda ni konj; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 17.10 Mezzosopranistka Franka Žgavec in organistka Boris Stakul ter Andrej Pegan na koncertu v goriški stolnici; 18.00 Četrtkova srečanja; 19.00 Poročila. ■ PETEK, 31. decembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.30 Glasbena matineja; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja; 11.30 Beležka; 12.00 Problemi slovenskega delavca v naši deželi; 12.40 Študentski oktet iz Ljubljane; 13.00 Poročila; 13.20 Naša gruda; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Roman v nadaljevanjih (umetniško branje); Marjan Rožanc: »Metulj«; 14.55 Naš jezik; 15.00 Od ekrana do ekrana; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Kulturni dogodki; 18.40 Kako ti je ime? 19.00 Poročila; 19.25 »Iz dogajanja v letu 1982«; 20.00 - 00.30 Veselo v novo leto! 23.00 Poročila. ■ SOBOTA, 1. januarja, ob: 8.00 Poročila; 8.20 Dobro jutro po naše; 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu; 9.45 Praznična matineja; 10.30 Mladinski oder: »Darilo ubogih otrok«; 10.50 S koncertnega in opernega repertoarja; 11.30 Beležka; 12.30 Glasba po željah; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Roman v nadaljevanjih (umetniško branje): Marjan Rožanc: »Metulj«; 14.30 Otroški kotiček: »Najdihojca«; 17.00 Mi in glasba: Božični koncert, ki ga je priredila Zveza cerkvenih j pevskih zborov 10. januarja lani v stolnici sv. Ju-1 šta v Trstu; 18.00 Marija Petaros: »Čakole ali pri-1 jetno v novo leto«; 19.00 Poročila. Odobrili so sklep o dodatnem financiranju Osima V rimskem parlamentu so v četrtek, 16. decembra, dokončno odobrili zakon, ki dodeljuje 323 milijard lir v obdobju 1982-85 za novo financiranje pobud, ki izvirajo iz osimskega sporazuma. Deželna uprava Furlanije Julijske krajine bo tako dobila 250 milijard lir za prometne infrastrukture, za tržaško pristanišče,za industrijsko cono, univerzo in za ustanovitev področja za znanstvene raziskave. Državno podjetje ANAS bo dobilo 54 milijard lir. S to vsoto bi morali kriti stroške za dograditev avtoceste Seslj an-Padri-če-Fernetiči in popravilo nekaterih cest na Goriškem. Z 10. milijardami bo ministrstvo za javna dela uredilo nekaj mejnih prehodov v naši deželi, 9 milijard pa je namenjenih razvoju kulturnih dejavnosti italijanske manjšine v Jugoslaviji. Komisija za zunanjepolitična vprašanja poslanske zbornice je zakon sprejela soglasno. V razpravo je posegel tudi tržaški poslanec Cuffaro za KPI, Tombesi za krščansko demokracijo in Gruber Bencova, kot predstavnica Liste za Trst. Vlada je tudi sprejela tri resolucije, ki so jih predlagali komunistični poslanci. V prvi resoluciji je poudarjeno dejstvo, da se večina infrastruktur gradi na slovenski zemlji, Slovencem mora vlada dati globalni zaščitni zakon, mora pa tudi zagotoviti piotivrednosti za razvoj in pomoč tistim prebivalcem, ki jih nove grandje prizadenejo. Po resoluciji, naj bi vlada poverila nalogo, da izdela globalni načrt za razvoj in ovrednotenje področja Kraški gorski skupnosti. Druga resolucija govori o raz- voju Trsta in o izboljšavi gospodarskih odnosov z Jugoslavijo. V tretji resoluciji predlagatelji pozivajo vlado in deželo, naj pripravita predlog za uresničitev več mešanih, a manjših italijansko-jugoslovanskih prostih con na mejnem področju, kar naj bi tudi dokončno rešilo vprašanje lokacije proste industrijske cone na Krasu, ki jo predvidevajo osimski sporazumi. Deželni svet je seveda izrazil svoje zadovoljstvo za ponovno financiranje za uresničitev osimskega sporazuma. Takoj je tudi izglasoval deželni zakon za porazdelitev državnega nakazila. O zakonu je na seji deželnega sveta poročal predsednik komisije za promet, pristanišča in turizem dr. Stoka. Od skupnega zneska bo 80 milijard lir šlo za prometne infrastrukture, 20 milijard za tržaško pristanišče in 5 milijard za industrijsko cono v Trstu. Tržaška univerza in raziskovalno področje bosta prejela 8 milijard, eno milijardo pa bo dobila kraška gorska skupnost, kar bi pomenilo le prvi ko rak za priznanje protivrednosti krajevnemu prebivalstvu, ki so ga prizadele razlastitve. Eno milijardo so tudi namenili elektrarnam, enako vsoto središču za u-sluge malim in srednjim industrijskim podjetjem, 5 milijard pa naj bi bilo namenjenih industrijskim obratom na Goriškem, ki so danes v gospodarski krizi. Ukrepi, ki jih je sprejela dežela, pa so zbudili neodobravanje svetovalca KPI Bratine, ki je poudaril misel, da dežela na tak način rešuje le občasne težave, zanemarja pa dolgoročno in okvirno reševanje problemov. Po kongresu goriške V soboto, 5 decembra, je bil v Stever-janu peti kongres goriške Slovenske skupnosti, ki se ga je udeležilo lepo število članov in somišljenikov slovenske stranke, prisotni pa so bili tudi številni predstavniki oblasti in političnih organizacij. Kongresu je predsedoval Gradimir Gradnik, ki je najprej izrekel pozdrave vsem prisotnim, se zahvalil za udeležbo in v bistvenih obrisih prikazal pomen delovanja SSk v zadnjem dveletnem obdobju, od upravnih volitev 1980 do danes. Po poročilu tajnika Marjana Terpina so bili na vrsti pozdravi, ki so jih prinesli številni prisotni; najprej je pozdravil števerjanski župan Stanislav Klanjšček, zatem predsednik goriške pokrajine prof. Cumpeta, predsednik Briške gorske skupnosti Hadrijan Koršič, pokrajinski tajnik DC Longo, PSDI Espo-sito, Padovan za PCI, Cej za PSI, Collaut-ti za sindikalno federacijo; pozdrav so prinesli tudi predstavniki slovenskih organizacij, tako dr. Primožič za goriško SKGZ in tajnik Škarabot za SZDL iz Nove Gorice, deželni poslanec dr. Drago Stoka in še drugi. Po krajšem premoru je sledila diskusija, v katero so posegli številni člani in tudi izvoljd#i-'predstavniki SSk. Osrednja i#' najpottiembnejša točka dnevnega reda je bilo poročilo, ki ga je podal pokrajinski tajnik Marjan Terpin. Potem ko je tajnik prikazal delovanje tajništva in ostalih strankinih organov v obdobju zadnjega kongresa, je poudaril nad-jvse pomembno vlogo izvoljenih predstavnikov SSk v raznih upravnih telesih, kjer se v koaliciji s štirimi strankami borijo za reševanje številnih vprašanj, ki jih Goriška trenutno doživlja; ti problemi so veliki in včasih zelo zapleteni. Pomislimo samo na razne industrijske obrate v krizi, med katerimi je najbolj znan primer podgorske predilnice, v kateri je bilo zaposlenih veliko število tudi slovenskih delavcev. Tajnik Terpin je zatem omenil vsa prizadevanja izvoljenih odbornikov in svetovalcev v vsakdanjem političnem življenju in podčrtal veljavnost širše politične koalicije, ki danes upravlja glavne centre na Goriškem. Ko je govoril o širših problemih naše skupnosti, je tajnik omenil še neuresničeno zahtevo po globalnem zaščitnem zakonu in v tej zvezi zaželel večjo enotnost vseh slovenskih komponent. Kljub tem negativnim pojavom pa je v goriškem političnem življenju prisotnost Slovenske skupnosti izredne važnosti, zato je izrazil željo oziroma prepričanje, da bo tudi bodoče vodstvo SSk zagovarjalo in podpiralo stališče odgovorne in., samostojne prisotnosti v političnem življenju; ogo^ Skavti in božič Izšla je druga številka skavtskega mesečnika Jambor. Na uvodnem mestu, piše o jubilejni prireditvi ob tridesetletnici slovenskega skavtizma v tukajšnjem zamej-sivu. »Vsi, ki smo se udeležili večera (in bilo nas je res veliko — piše list) dobro vemo, kako zadovoljni smo bili s prireditvijo. O njenem uspehu pričajo številna poročila in ustni komentarji. Zato je razumljivo, da ob takem dogodku posvetimo prireditvi lep del te številke »Jambora«. Tako si sledijo v listu besedila mnogih pozdravnih nagovorov s prireditve, ki kažejo široko zasidranost in priljubljenost skavtskega gibanja na Tržaškem, Goriškem in na Koroškem. Krotki Bivol pa v posebnem članku poroča o poteku prireditve in o prijetnem razpoloženju na njej. V članku »In Beseda je človek postala ...« navezuje list na božični čas in piše: »Bližamo se Božiču. Prazniku božje ljubezni do človeka. Cerkev pričakuje od nas, da te dni zopet obnovimo v sebi misel, ki popolnoma spreminja naše življenje: da je namreč Beseda postala človek. V novorojenem otroku se je pred skoraj dvatisoč leti »naselila« med nami. Prav gotovo bi bilo božično praznovanje prazno, če ta skrivnost ne bi vvlivala na naše vsakdanje življenje. Resnica božjega rojstva mora nekaj premakniti v našem življenju. Dotakniti se mora naših src, da bomo bolje sprejeli prihajajočega Prijatelja, ki nam ponuja roko v pomoč na poti k Očetu. Ljudje Boga potrebujemo. Potrebujemo njegovo ljubezen. Zato je prišel Jezus med nas, da se naučimo medsebojne ljubezni. Ena izmed stvari, ki gradijo odnose med ljudmi, je dobrota. Ta ne sme nikoli postati »razkošje«, ki si ga privoščimo, ko nam trenutno odgovarja ...«. Rubrika »Novice« nas obvešča o dogajanju v skavtski organizaciji, o izletih in drugem. Dobrosrčni Jastreb pa objavlja svoje razglabljanje o skavtskem kroju, ki je morda malo preveč kritično, kajti brez kroja bi najbrž tudi skavtskega gibanja ne bilo. Kroj namreč ustvarja povezavo in disciplino med člani skavtske organizacije, občutek pripadnosti skupni organizaciji, drugače bi se skavti spremenili prej ali slej v poljubno skupino izletnikov. Marljivi Srnjak piše o 400-letnici gregorijanskega koledarja. Mlade bralce gotovo zanima tudi rubrika »Skavtizem po svetu«. Iz nje zvemo, da je skavtska organizacija stara že 75 let. »Po vsem svetu se množijo pobude za proslavitev te obletnice. Tudi Jambor se hoče vključiti v to akcijo z objavo vesti, ki prihajajo z vsega sveta«. Potem sledi nekaj takih vesti. Pod naslovom »Volvev«, t.j. volčiči in veverice je objavljenih nekaj dopisov najmlajših udov skavtske organizacije o njihovem taborenju. Objavljenih je še nekaj drugih dopisov in navodil, med drugim, kako si lahko vsak sam naredi prav lepe jaslice iz lepenke. Številka je zanimiva in tiudi jezikovno na višini, kar je prijetno ugotoviti. Uredil jo je Marko Tavčar. MIR NA Božično oznanilo angelov je voščilo mir ljudem na Zemlji. Slišali so ga samo nekateri, toda namenjeno je bilo vsem. Tisti nekateri, pastirji, ki so v mrzli zimski noči čuvali svoje črede pred divjimi živalmi in tatovi, se greli ob ognjih, in še kdo drug, so zvesto sporočili to naznanilo naprej, za tedaj in vse čase. V tistem naznanilu ni bilo nič zgolj simbolnega. Bilo je realistično, kot vse, kar zadeva zgodovino krščanstva. Pod besedo mir je bil res mišljen mir, o tem ne more biti nobenega dvoma. Krščanstvo je tako vrepleteno z zgodovino človeštva, da ni mogoče več ločiti zgodovine in krščanstva. Zrasla sta skupaj. Kjer skušajo ločiti eno od drugega, se morajo posluževati sile, a to se vedno konča s tragedijo in neuspehom, pa naj se zdijo možnosti za tak poskus še tako obetavne. Toda krščanski mir, kot so ga oznanjali angeli v Betlehemu in kot ga je imel v mislih Jezus, ko je govoril o miru, ni bil samo mir kot nasprotje nasilja in krivične vojne. Mišljen je bil pravični mir, mir kot nasprotje zla, ne mir kot zmagoslavje slabega. Mir je lahko sonce, ki daje kliti in zoreti vsemu živemu, lahko pa je tudi nasprotje temu dobremu, mir ledenega mraza in teme, ki grozita zamoriti vse živo Krščanski mir je mir Sonca, je mir življenja. To pomeni, da ni mir pasivnosti, mir vdanosti v usodo, mir čiste kontem-placije, mir krotkih, ki nastavljajo vrat meču morilcev. Ne, to je mir pravičnosti; mir aktivne dobrote, ki ne toči solz nad nesrečo, ampak skuša pomagati; ki ne kriči samo »Tatovi! Nasilneži!«, ampak priskoči na pomoč; mir pogumnih in ne mir prestrašenih in zbeganih. Mir, to ne pomeni umik krščanstva, krščanskih ljudi, pred zgodovinskim dogajanjem, ampak pomeni aktivne posege vanj, pomeni aktivno, zavestno oblikovanje zgodovine. Vse prepogosto služi beseda mir nam, sodobnim kristjanom, samo za alibi, za izgovor, da nam ni treba storiti tistega, kar bi morali, če bi hoteli res živeti v skladu s krščanskim naukom. Sklicujemo se na mir, kadar bi morali ne samo protestirati proti krivicam, ki se Prebeneg. V ospredju spomenik padlim v NOB (Foto M. Magajna) ZEMLJI Cerkvica v Krogljah posvečena Sv. Trojici (Foto M. Magajna) dogajajo, ampak jih tudi preprečiti. In mnogokrat bi jih res lahko preprečili, če bi bili bolj pogumni in odločni. Lahko bi jih preprečili ali vsaj skušali preprečiti, kolikor je v naših močeh, in to na vseh ravneh, od socialnih do političnih, nacionalnih in nazorskih, pa tudi na osebni ravni. Koliko krivic, nasilja, zatiranja, zaničevanja, zanikanja osebnih pravic in brezčutnosti se dogaja vsenaokrog nas in takorekoč vsak dan in kako malokdaj zberemo dovolj poguma ali odločnosti, da bi posegli vmes in skušali preprečiti zmago krivice ter pripomogli k zmagi pravice, k zmagi pravega miru, kajti samo mir pravice je trajni, pravi mir. Mir moramo napraviti tudi in predvsem v sebi. Skleniti moramo mir s svojo vestjo. Ne smemo dopuščati, da bi nam očitala krivice, ki smo jih storili drugim. In potem sklenimo mir s svojimi bližnjimi, v resnični želji, da jim damo, kar jim gre, a da tudi nismo pripravljeni tolerirati krivic niti nasproti sebi niti nasproti drugim. Popuščati vsem v vsem in za vsako ceno pomeni spodbujati nemir in hudobijo. Krščanstvo — a delček krščanstva smo tudi mi — mora vnašati v zgodovinsko dogajanje na svetu neprestano, živo, močno željo po resničnem miru, ki vsebuje sicer odpuščanje krivic, če jih je krivec pripravljen popraviti ali če jih ne more več popraviti, a ne dopušča, vsaj ne brez aktivnega odnora, povzročanja nov^h in morda še hujših krivic. Če dopuščamo take krivice, čeprav samo iz strahu ali vasivnosti ali iz želi e po absolutnem, ledenem miru, smo tudi sami sokrivi. Mir, ki so ga oznanjali božični angeli, torej ni mir za vsako ceno, mir strahopetnih, mir nasilja in zlobe, ampak mir poštene vesti, mir, ki ga narekujeta poznanje problemov in želja po zmagi pravičnosti v odporu proti krivicam. In s tako željo po miru moramo pre-1 so jati tudi svetovno dogajanje, začenši od našega lastnega okolja in dežele. Kulturni dogodki na Tržaškem V preteklem tednu je na Tržaškem bilo precej živahno kulturno-prosvetno delovanje. Vsekakor je treba zabeležiti velik uspeh igre v dveh dejanjih Matjaža Kmecla »Mutasti bratje«, ki je ob vsaki ponovitvi navdušila občinstvo. Popolnoma zaslužen uspeh so dosegli tudi člani »Zagrebškega kvarteta«, ki so v petek nastopili na četrtem rednem koncertu tržaške Glasbene matice. Izvajali so dela L. van Beethovna, M. Strmčnika in Antoniina Dvoržaka. V petek zvečer so tudi otvorili likovno razstavo Franka Vecchieta. Pripravili so jo v domu Alberta Sirka v Sv. Križu. Na otvoritvi je nastopil dekliški zbor Vesna. Pomemben kulturni in glasbeni dogodek za Trst je bila premiera Illersbergo-vega »Trittica« v tržaškem gledališču Verdi. Tržaška opera in mesto sta se s tem delom hoteli oddolžiti spominu na velikega skladatelja, ki se je rodil pred 100 leti. Za nas je to delo toliko bolj zanimivo, ker je pri njem sodeloval kot scenograf Lojze Spacal, v solistični vlogi pa je nastopil basist Ivan Sancin. Ko smo že omenili Spacala, naj dodamo, da ta odlični tržaški likovnik razstavlja te dni svoje male slike in kolaže v Galeriji Tržaške knjigarne. Po dvodnevni razpravi so v sredo v deželnem svetu izglasovali zakon o zaščiti parkov in rezervatov na kraškem področju. Po tem zakonu se za Kras predvideva zaščita, ki absolutno ni primerna glede na zgodovinsko, socialno im gospodarsko stanje na njem. Zakon namreč onemogoča vsakršen družbeno-gospodarski razvoj, poleg drugih pobud pa ovira tudi razvoj kmetijstva. K zaščiti neke zemljepisne pokrajine pa neločljivo spada tudi človeški element in njegovo delo, ki je vplivalo na podobo pokrajine. To velja prav posebno za Kras in njegove hiše, zide, ograde, pašnike in njive. O usodi Krasa bi torej morali soodločati tudi njegovi ljudje, se pravi oblikovalci. Naši ljudje hočejo imeti pri tem besedo in ta misel je bila tudi poudarjena med razpravo. Zakon je bil torej izglasovan, še vedno pa se postavlja vprašanje revizije deželnega urbanističnega načrta, ki je v delu. Pri tem bi se dalo črtati predvidene naravne parke in ovrednotiti kmetijske površine, ki so po zadnjih popisovanjih kmetijstva pre- Prihodnja številka Novega lista bo izšla v četrtek, 13. januarja 1983. Uprava cej padle v primeri s prejšnjimi popisi. Seveda nas to ne čudi, če samo pomislimo ' na številna in tudi nepotrebna razlaščanja, i Zakonski osnutek so izglasovali predstavniki Krščanske demokracije in socialisti, ostali predstavniki strank, ki sestavljajo večino, so bili odsotni. Za zakonski osnutek je glasoval tudi neodvisni Bolo- Med drugimi kulturnimi prireditvami bi veljalo omeniti ponovitev kabaretnega večera »Vse manj je dobrih osmič« v Trebčah, gostovanje dramske skupine šivan Cankar« iz Tabora v gledališču F. Prešeren v Boljuncu, v soboto, z igro »Via Mala«, ki jo je napisal Kmittl. Tega dne je bila v Kulturnem domu v Trstu pevska revija »Pesem v prijateljstvu«. Tudi nedelja je bila zanimiva. V nabre-žinski telovadnici je nabrežinska godba na pihala priredila koncert ob zaključku leta. Poleg godbe je nastopil še pevski zbor društva »Igo Gruden«. Istega dne je bil tudi v Sv. Križu »Božični koncert« godbe na pihala »Vesna«. V nedeljo popoldne sta bili na Tržaškem še dve pomembni prireditvi. V Finžgar j evem domu na Opčinah je bil koncert ansambla »Taims«. Na večeru je nastopil tudi »Dekliški zbor - Devin«, ki ga vodi Herman Antonič. Prosvetno društvo Maokolje pa je v srenjski hiši v Mač-kcljah priredilo sklepno slovesnost ob 30-letnici. Ob tej priliki je društvo tudi izdalo priložnostno publikacijo, ki je gotovo zanimiv zgodovinski dokument življenja v tej vasi. I gna, proti pa so bili predstavniki Sloven-'ske skupnosti, PDUP, DP, Furlanskega gibanja in misovci. Vzdržali pa so se predstavniki KPI in Liste za Trst. Razprava na deželi je bila večkrat vroča in napeta, pokazalo se je, da imajo nekatere stranke čisto strankarske poglede na to važno vprašanje in da so v tem smislu tudi glasovale ali se vzdržale. Božič je tudi praznik petja in glasbe Malokateri čas je tako poln glasbe in petja, kot božični čas. Evangelij piše o angelskih zborih in njihovem petju: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje«. Tudi ljudje pojemo in si skoraj ne moremo predstavljati jaslic brez pastirčka z dudo ali piščaljo, ki piska Jezuščku otožne pastirske pesmi, polne miline in razpoloženja. Če imajo vsi narodi svoje božične pesmi in napeve, smo Slovenci pravi bogatini. Ljudstvo je ustvarilo na stotine in stotine napevov in besedil na to temo. Otroci in odrasli so jih peli pri jaslicah, ali v cerkvi. K temu zakladu pa se pridružujejo skladbe slovenskih skladateljev od Gallusa pa do današnjih dni, ko še vedno pišejo bolj ali manj posrečene božične pesmi, ki jih poslušamo po naših cerkvah. Nekatere od teh, posebno Riharjeve, Tom-čeve, Cvekove idr. so tako posrečene, da jih je ljudstvo posvojilo Spet drugačno podobo pa predstavlja »pastorala«, kot instrumentalna glasbena zvrst. Čar božičnega napeva in pesmi je od vedno privabljal skladatelje, da so pisali glasbo, ki bi z melodijo skušala privabiti ves božični čar in razpoloženje. Posebno orgle so lahko izrazile skladateljeve namene in tako imamo za kraljico glasbil napisanih nič koliko pastoralnih skladb. Organisti navadno izvajajo skladbe Bacha, Pachelbela, Frescobaldija, ali Francka, Bruckmerja in drugih, pozabljamo pa, da imamo tudi pastorale slovenskih skladateljev. Prave orgelske bisere je recimo napisal Stanko Premrl, a tudi drugi, tudi še živeči skladatelji ustvarjajo pastoralne skladbe, ki so polne slovenskega glasbenega bogastva in nam zato še bolj približajo božič, tako da ga lahko res občutimo in se vanj poglobimo ob poslušanju teh skladb. V petek, 10.12., je pevski zbor »Fantje izpod GrmaJe« predstavil javnosti svojo glasbeno kaseto »Kraška dežela«. Pod vodstvom Iva Kralja je zbor zapil vrsto pesmi. Na večeru, v novi devinski šoli, je nastopil tudi Dekliški zbor Devin. Izglasovali so zakon o naravnih parkih in rezervatih Po kongresu... ■ nadaljevanje z 2. strani tovljeno je bilo, da je ta prisotnost nadvse dragocena za našo narodno skupnost. Tajnik Terpin je zatem govoril o odnosih znotraj naše narodnostne skupnosti n? Goriškem in o stikih, ki jih SSk vzdržuje s SZDL iz Nove Gorice; zavzel se je za nadaljevanje in utrditev teh stikov in zaželel, da bi jugoslovanski gospodarski u-krepi bili čimprej odpravljeni in da bi naša meja bila ponovno v celoti odprta, kajti to je v interesu prebivalstva na obeh straneh meje in naše narodne skupnosti še posebej. Na koncu svojega poročila se je Terpin zaustavil ob vprašanju slovenskega tiska oziroma o pozornosti, ki jo raz-| ni časopisi (ne)posvečajo edini slovenski stranki v Italiji. Zaključil je svoj poseg z najboljšimi voščili za nadaljnje delo. Na kongresu je bil tudi izvoljen pokrajinski svet, ki ga sestavlja 43 članov; večino teh izvolijo sekcije na predhodnih sestankih, nekateri člani pa so predvideni že po pravilniku, na primer razni izvoljeni predstavniki. Pokrajinski svet se je sestal kmalu po kongresu, in sicer v sredo, 15. decembra, v Gorici, da bi izvolil predsednika, tajnika in ostale člane tajništva. Seji je predsedoval, kot naj starejši član, Mirko Špacapan; preden je prišlo do volitev vodstvenih organov, se je razvila skoraj nepredvidena debata, in sicer ne o možnih kandidaturah, ampak o vlogi in delovanju slovenske stranke v bodočem dveletnem obdobju; to je bilo sicer pravilno, čeprav ni bila ta točka na dnevnem redu. Praktično so člani sveta hoteli vedeti oziroma nakazati, katera naj bo politika SSk v naslednjih letih. Svet je nato sklenil, naj se strankini organi izvolijo na podlagi list; predstavljene so bile štiri liste, v popolnem svobodnem in demokratičnem vzdušju in ne v antagonizmu druge proti drugi, kot bi se komu zdelo. Izid volitev je bil naslednji: predsednik Gradimir Gradnik, tajnik Marjan Terpin, podtajnik Emil Valentinčič, organizacijski tajnik Mirko Špacapan ml., blagajnik Karlo Bre- j šan, odgovoren za javne uprave Damjan Paulin, za mladinska vprašanja Renco Frandolič, za sindikalna vprašanja Marija Ferletič, za tisk Andrej Bratuž, za podpredsednika pa je bil izvoljen Branko | Cernic. Slovesno poimenovanje števerjanske osnovne šole Sobota 18. decembra je bila za štever-jansko in celotno našo narodno skupnost velik dan: celodnevna osnovna šola je bila poimenovana po pesniku Brd Alojzu Gradniku. Slovesnosti, ki se je pričela ob 16. uri, so se udeležili ugledni predstavniki šolskih in političnih oblasti ter sorodniki briškega pesnika. Najprej je moški zbor Briški grič zapel Bučarjevo Tam, kjer pisana so polja; zatem je župni upravitelj Kazimir Humar blagoslovil kip, ki je postavljen v šolski veži in ki ga je izdelal Negovan Nemec, odkril ga je pesnikov sin Sergej. Ta del programa je zaključil mešani zbor Sedej, ki je odpel Boštjančičevo Brda na Gradnikovo besedilo. Prireditev se je nadaljevala v šolski dvorani, kjer je predsednik pripravljalnega odbora Marjan Terpin imel svoj pozdravni govor; najprej je pozdravil Gradnikove sorodnike, nato številne goste, med katerimi bi omenili števerjanskega župana Stanislava Klanj- V>,v Zvonik župnijske cerkve v Novi Gorici Umrl je misijonar Ludvik Savelj Na Mirenskem Gradu so prejšnji mesec pokopali misijonarja Ludvika Šavlja, Gorenjca po rodu, vendar znanega tudi tržaškim Slovencem, saj je v našem mestu služboval več desetletij. Pokojnik se je rodil leta 1891 v Volčjem potoku (župnija Kamnik), mašnik je postal leta 1915 v Gradcu, do leta 1938 je deloval med slo- sobratoma, z namenom, da bi pomagali slovenskim vernikom v Italiji. Letos se je naselil pri lazaristih na Mirenskem Gradu in kljub visoki starosti se je živo zanimal za dogajanje v Cerkvi in svetu. Še ob letošnji Kvaternici smo ga opazili na koru, kjer je pazljivo sledil petju miren- skega cerkvenega pevskega zbora. Bil je venskimi izseljenci v zahodnih državah in do konca pri polni zavesti, tudi takrat, ko v Ljubljani. V cerkvi Srca Jezusovega je je prejel zakramente za umirajoče. Poko- bil znan kot organist in vodja cerkvenega pan je bil na Mirenskem Gradu, pogreb- pevskega zbora. Tesne stike je imel zlasti ne obrede pa je ob asistenci duhovnikov s skladateljem Lojzetom Mavom in mu je iz koprske, goriške in tržaške škofije ter tudi izdal znano latinsko mašo »Missa in sobratov-lazaristov opravil koprski škof honorem Sancti Vincentii«, kar je rad pri- dr. Janez Jenko. Na pogrebu je škofov vi- ške šolanja občanov. povedoval v prijateljski družbi. V Trst je kar dr. Lojze Škerl prebral pismo škofa j odmerjen za stroške šolske menze na šoli prišel še pod fašizmom skupaj z dvema i Lorenza Bellomija |s celodnevnim poukom ščka, predsednika novogoriške občine Zorka Debeljaka, deželnega svetovalca Draga Štoko, goriško pokrajinsko odbornico Marijo Ferletič, deželnega predsednika SSk Andreja Bratuža, predsednika TO SKGZ za Goriško Mirka Primožiča, predsednika SSO Damjana Paulina, predsednika SZDL iz Nove Gorice Lojzeta Laha, konzula SFRJ v Trstu Kovačiča, didaktičega ravnatelja Brescianija in Miro Brajnikovo, ravnatelja Loj kavo in Sirka, zastopnika zavoda za šolstvo iz Nove Gorice Elizeja Prinčiča in številne druge. Izrazil je zahvalo vsem, ki so na razne načine pripomogli k uspehu današnje slovesnosti in še posebej za darove, ki so jih razne ustanove in posamezniki darovali šoli ob poimenovanju. Zavzel se je za to, da bi državna oblast čimprej zakonsko zaščitila našo narodno skupnost, kar bi prispevalo k boljšemu sožitju in medsebojnem poznavanju ter izmenjavi kulturnih dobrin. Potem so nastopili šolski pevski zbor in recitatorji. Slavnostni govornik je bil Denis j Poniž, izreden poznavalec Gradnika in njegovega opusa. Naj še povemo, da je za to priložnost ZSKP iz Gorice darovala šoli prvo vezano knjigo Primorskega biografskega leksikona, SKGZ sliko Alojza Gradnika, ki jo je izdelal slikar Silvan Bevčar. OBČINA ŠTEVERJAN V torek, 30. novembra, se je sestal šte-verjanski občinski svet, da bi razpravljal o 13. točkah dnevnega reda. V poročilu je župan javil, da je občina prejela z ministrstva za šolstvo še 40 milijonov lir za dokončno ureditev osnovne šole s celodnevnim poukom. S tem bodo dela in oprema dokončno urejeni. Celotni stroški znašajo milijardo lir. Svet je takoj nato ratificiral štiri sklepe ožjega odbora, med katerimi je občina skupaj s sklepom sprejetim svoj čar. na sestanku v števerjanu med občino N. Gorica in Števerjanom sklenila, da se zaprosi pristojne oblasti, naj bi se podaljšal urnik mejnega prehoda Vipolže za nekaj ur, in sicer od petih zjutraj do polnoči. Omeniti moramo namreč, da se mejni prehodi v Brdih v zimskem času zapirajo že ob sedmih zvečer, kar ni nikakor primerno za prebivalce, ki živijo bodisi tostran kakor onstran meje. Po odobritvi drugega dela novega števerjanskega vodovoda, je svet sprejel sklep, da izstopi iz furlanskega konzorcija za upravljanje vodovoda CAFO, ki se je izkazal za zelo pomanjkljivega v svoji organizaciji pri vzdrževanju vodovoda, in da se priključi goriškemu občinskemu podjetju Aziende Municipalizzate, ki je po dogovorih voljno sprejeti pristop. Nadalje je odobril dogovor med goriško in števerjan-sko občino za dve mesti v domu za ostarele v Ločniku, Po ootrditvi pregledovalcev računov za leto 1982 in sicer v osebah gospodov: Hladnik Boris, Terpin Emil ter Vogrič Jožko, je občinski svet porazdelil deželni prispevek v znesku sedmih milijonov lir za stro- Levji delež je bil Izšle so knjige Goriške Mohorjeve družbe Pred nekaj tedni smo napovedali izid'štoval in jih je skušal čim bolje spoznati, knjižnega daru Goriške Mohorjeve druž- Zato jim je dopuščal, da so ohranjevali be Ljudje smo se tako navezali na Mohorjeve knjige, da si adventnega časa skoraj ne bi mogli predstavljati brez radovedne misli, kaj nam bodo prinesli koledar in knjige, ki jih družba izdaja vsako leto. Naša radovednost je sedaj potešena. Ob zborniku-koledarju za 1983, ki nas pozdravlja s sliko repentabrske cerkve Marije vznebovzete na platnicah, si lahko o-gledamo in preberemo tudi ostale tri knjige. Vendar pojdimo po vrsti. Koledar je Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice priredi BOŽIČNICO v nedeljo, 26. decembra, ob 15. uri v goriški stolnici. Nastopijo združeni mladinski zbori in mešani zbori. Sledijo litanije Matere Božje z odpevi in blagoslov. kot vsako leto dragocen in zanimiv zbornik. V njem dobimo vrsto zanimivih člankov, ki govore ne samo o zanimivih cerkvenih dogodkih v preteklem letu, ampak tudi o važnejših političnih in kulturnih ter družbenih dogodkih. Gre za poročila, ki bodo čez kako desetletje imela veliko zgodovinsko vrednost. V zborniku pa dobimo tudi vrsto zgodovinskih člankov, nekaj takih, nam osvetljuje zgodovinske like znamenitih mož: škofov Karlina in Jura j a Dobrile, pisatelja Ivana Preglja. Ob tem življenjepise duhovnikov in drugih o-sebnosti, ki so umrle v lanskem letu. Poleg teh člankov lahko preberemo še vrsto drugih zanimivih prispevkov, zgodovinskih, domačih, narodopisnih in družbenih zanimivosti. Zanimivo je tudi zbrano objavljeno fotografsko gradivo. Življenjepisna je knjiga o Janezu Madonu, ki govori o misijonarju očetu Sera-finu Madonu Goriškem, ki je bil od leta 1872 do svoje smrti, leta 1918, v Braziliji. O njem, do letošnjega leta, ni slovenska javnost vedela skoraj nič. Po zaslugi duhovnika Ludvika Ceglarja, župnika v brazilskem mestu Sao Paulo, ki je napisal to 450 strani obsežno knjigo z naslovom »A-postolski misijonar oče Seraf in Goriški«, pa nam zrase pred očmi lik tega misijonarja. Oče Serafin ni bil samo duhovni oče amazonskih Indijancev. Skrbel je tudi za gospodarsko, družbeno in kulturno rast dežele. To je tudi razlog, da je med Brazilci ohranjen v zelo lepem spominu. Zanimivo je tudi ugotavljati med branjem, da je ta goriški rojak uspešno uporabljal slovenske verske navade pri pouku in vzgoji svojih ljudi. Kateheze se je lotil tako, da se je najprej skušal naučiti jezika domačinov, začel jih je navajati najprej na redno življenje v mestu in na obdelovanje zemlje. Glavna naloga misijonarjev je bila zato civilizacija Indijancev. Vendar iz pisem, ki jih je pisal, je razvidno, da je Indijance, njihovo kulturo in jezik spo- del svojih navad, ki so jim bile v oporo in pomoč. Tiho, marljivo in uspešno delo očeta Serafina pa je lahko v razmišljanje nam vsem. Letos se je GMD po nekaj letih spet odločila, da izda knjigo za otroke. Gre za slikanico »Rojstvo v Betlehemu« v sliki in besedi Stepana Zavrela. Izbrano besedilo je opremljeno z barvanimi slikami, ki močno spominjajo na jaslice. Ljudje, čeprav je pokrajina včasih čisto sredozemska, kažejo izrazito slovanske človeške obrise. Knjiga je primerna posebno za osnovnošolske otroke. Goriška Mohorjeva družba jo je ponatisnila v sodelovanju z nemško firmo Patmos. Prav gotovo pa je med knjigami, ki jih je izdala GMD, posebnega pomena prva knjiga drugega zvezka Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Daje publikacija spet zaživela dokazuje dejstvo, da je izšla na več kot 200 straneh in da je tako bila natisnjena skoraj vsa vrsta velikih in zaslužnih primorskih ljudi, katerih priimki se začenjajo s črko K. Knjiga kaže veliko požrtvovalnost prof. Jevni-karja, ki jo je uredil, a priznanje zaslužijo tudi vsi sodelavci, ki so prispevali razna gesla. Glede na razmere v katerih nastaja, je njihovo delo še toliko bolj hvalevredno. Ce bo izhajanje drugih zvezkov še naprej tako redno in bogato, bomo lahko v doglednem času dobili iz rok GMD, ves biografski leksikon, ki je velikega po- mena za vse, ki jih zanima kulturna, politična in socialna preteklost Primorske. Bližamo se 60. obletnici GMD in če pogledamo nazaj, lahko ugotovimo, da je tudi letošnji knjižni dar, sad te dolgoletne tradicije, ki temelji na Slomškovi zamisli izdajanja dobrih in zanimivih knjig, za rast in razvoj slovenskega naroda. DR. IVAN SIRK Pred kratkim je na tržaški Filozofski fakulteti diplomiral Ivan Sirk iz Gorice, sin ravnatelja Albina Sirka. Za diplomsko nalogo je pripravil študijo o goriškem narodnem buditelju Andreju Gabrščku in o narodnem prebujenju Slovencev na Goriškem. Tema je nadvse zanimiva; ob raznih priložnostih še vedno poudarja, kako malo je poznana naša ožja zgodovina, kako malo je znanstvenih del, ki obravnavajo to ali ono področje našega ožjega prostora — skratka manjkajo nam monografska dela, ki bi bila izredno koristna in za našo historiografijo nadvse pomembna. Delo dr. Ivana Sirka je nepoznano širšemu krogu (gre namreč za diplomsko nalogo), zato bi bilo prav, da bi ga kdo publiciral. Novemu doktorju izrekamo čestitke in globoko priznanje za opravljeno delo. —O— HONORARJI ZA POLITIKE V AVSTRIJI Od prvega februarja prihodnjega leta dalje bodo v Avstriji zamrznili honorarje, ki pritičejo poslancem in drugim politikom. Tako je povedal voditelj socialistične poslanske skupine v dunajskem parlamentu Heinz Fischer med razpravo v Salz burgu, ki je bila v celoti posvečena vprašanjem odpravljanja privilegijev, ki jih u-živajo avstrijski politiki. Mala Cecilijanka 1982 Tudi letošnja Mala Cecilijanka (v Katoliškem domu, 8.12.) je povsem navdušila številno občinstvo in zadovoljila organizatorje, t. j. Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice. Uvodno misel je podal veroučni učitelj Danijel Pintar, ki je podčrtal vrednote zborovskega petja in njegov vzgojni ter narodni pomen. Na letošnji reviji je nastopilo enajst pevskih skupin. Prvi je prišel na oder otroški zbor iz Steverjana, ki ga vodi Anka Černič, zatem mladinski zbor Rupa-Peč pod vodstvom Marjanke Čevdek. Prvič je letos nastopil otroški zbor iz Jamelj, ki ga je pripravila Marija Gracija Radetič. Nato so nastopili mladinski zbor iz Standreža (Elvira Chiabai), otroški zbor iz Podgore (Katja Antonič), mladinski s Plešivega (Karlo Bolčina), mladinski iz Doberdoba pod vodstvom Lucije Lavrenčič (ob klavirski spremljavi Marte Ferletič), mladinski zbor iz Nabrežine je vodila Martina Kakeš (na violino spremljal Job Stefan), Alenka Cernic je vodila otroški zbor iz Sovodenj. Nastopila sta še mladinski zbor Kekec iz Gorice, ki ga vodi Ivo Bolčina in kot gost mladinski zbor Vesela pomlad z Opčin pod vodstvom Franca Pohajača. Na koncu prireditve so vsi pevci zapeli skupno Pesem edinosti, dirigirala je Anka Černič, ob klavirju pa je spremljal prof. Hi-larij Lavrenčič. Goriški natečaj zborovskih skladb Zveza slovenske katoliške prosvete je pred nekaj meseci razpisala 2. natečaj zborovskih skladb. Na razpis se ni odzvalo ve liko skladateljev, poslali pa so 39 skladb, od katerih je komisija, ki so jo sestavljali: dr. Pavle Merku, dr. Mirko Cuderman iz Ljubljane in prof. Stefan Mauri iz Nove Gorice, morala izločiti kar 28 skladb. Komisija je podelila samo dve nagradi. Prvo nagrado za ženske zbore Stanku Je-riciju za skladbo »Pomlad« in drugo nagrado za mešane zbore tudi istemu skla- datelju za pesem »Roža, rdeča rožica«. Niso pa nagradili nobene skladbe za moške zbore. Komisija je med drugimi obrazložitvami izida tudi ugotovila, da so »le redke skladbe pokazale zanesljivo strokovnost, smisel za oblikovanje glasbenega stavka in zanimivo glasbeno govorico«. Poleg nagrajenih skladb je komisija priporočila organizatorjem in posredno pevskim zborom skladbo za mešani zbor, ki jo je tudi uglasbil Stanko Jericijo, z naslovom »Pomladni večer«. Pogovor 2 D. Bajcem, profesorjem no lodrooskem zavodo Jadranski zavod združenega sveta, ki je letos začel s poukom v hotelu Evropa v nabrežinskem Bregu, je mednarodna šolska ustanova, o kateri smo že nekajkrat pisali in torej ni popolnoma tuj našim bralcem. Vendar pa mislimo, da bo po skoraj treh mesecih pouka vse zanimalo, kako gre dijakom in profesorjem, ki so letos na novo začeli s svojim delom, čeprav v ne preveč primernih hotelskih prostorih. Prosili smo profesorja Dragota Bajca, ki uči matematiko in fiziko na tem zavodu, da bi nam odgovoril na nekatera vprašanja. Kako ste prišli v stik s tem. zavodom in kako to, da ste sprejeli poučevanje na njem? Z zavodom združenega sveta (ZZS) sem prišel v stik šele, ko me je njegovo vodstvo samo poiskalo in mi po krajšem intervjuju predlagalo mesto profesorja matematike in fizike na njem. Službo sem tako zamenjal mimogrede, v borem tednu. Čeprav še precej natančno prebiram časopise, so mi nekako ušle dolgoletne priprave na to šolo v našem nabrežinskem Bregu (a propos, ko nam, ljubi Slovenci, pišete, bodite tako zavedno-prijazni in napišite poleg italijanske oblike še Nabrežina, sicer si bodo tujci mislili, da je dvojezičnost naša kaprica, ne naša pravica!). Ko sem se za šolo odločal, je na eni skodeli tehtnice bilo manj naporno in že utečeno delo v prijetnem domačem okolju z nadvse prisrčnimi učenkami učiteljišča (po katerih se mi resnično toži), na drugi poučevanje zahtevnejših in za predmet sposobnejših dijakov na mnogo zahtevnejši strokovni ravni. Skratka: domačnost je bilo treba žrtvovati strokovnosti. Slišali smo, da je ves pouk v angleščini. Kakšne težave in kakšne prednosti predstavija to za dijake in profesorje? Priložnost za vajo in, upajmo, obvladanje tako pomembnega jezika, kot je angleščina, je bila še dodatna skušnjava, da sem delo sprejel. Priznati pa moram, da pomeni poučevanje v tujem jeziku zelo hud napor in to ne toliko pri strokovnem izražanju kot pri povezovanju, mašilih, a-nekdoti..., pri vsem tistem torej, kar je strokovnemu predavanju prepotrebna začimba. Tudi dijaki — razen angleško govorečih — imajo jezikovne težave. Sicer pa prednosti gor težave dol, kateri jezik bi bolj od angleščine prihajal v poštev za sporazumevanje med Japonko in Slovencem, Arabcem in Nemko? Bi nam lahko kratko opisali učne načrte Jadranskega zavoda združenega sveta in kakšne vzgojne namene si zavod postavlja? Vsak dijak izbere zase šest predmetov, od teh so materin jezik, tuj jezik in matematika (v eni od treh različic) obvezni, ostali trije pa prostovoljni. Ker je predmetov tako malo, pripade vsakemu dosti časa; ker je nadalje možnost izbire, so dijaki, ki so neki predmet izbrali, zanj običajno bolj zainteresirani in nadarjeni. V tem tiči, še bolj kot v predhodni selekciji, skrivnost »visokega nivoja« in »dobrih dijakov«. Šola ni zgolj intelektualna, poleg razuma naglaša tudi srce. Mislim, da je to načeloma pravilno. Na zavodu sta vpisana tudi dva bivša dijaka naših tržaških višjih šol. Poleg teh dveh pa je v zavodu tudi nekaj ljubljanskih dijakov. Kako so se ti Slovenci in Slovenke vživeli v ta tako kozmopolitski svet? Res je, poleg Tamare in Aleksandra so tu še Daša, Matjaž in Tomaž. Vsi so se lepo vživeli in se lepo uveljavljajo v okolju, ki pa ni zanje nič bolj kozmopolitsko kot za druge. (Foto M. Magaina) Križpot o Osapski dolini Kaj pa druge narodnosti? Od kod prihajajo drugi dijaki in njihovi profesorji? Kakšni so odnosi v zavodu? Narodnosti je nekaj čez 30. Dijaki prihajajo iz Ljudske republike Kitajske in iz Čila in seveda marsičesa vmesnega. Največ, tretjina, je Italijanov. Izjemoma lahko pride do besednega spopada med Palestincem in Izraelko. Sicer pa je sožitje med dijaki, če smem uporabiti znana izraza, če že ne edinstvo, vsaj bratstvo. Tudi profesorski zbor je mednaroden. Če odštejem vodstvo in profesorje mate-rinščin, poučujejo na zavodu štirje Angleži, dva Italijana, dva Slovenca, Avstrijec, Američanka in Novozelandec. Omenili ste, da se dijaki ukvarjajo tudi z delom na področju socialnih ved, da so angažirani tudi aktivno v nekaterih socialno - skrbstvenih inštitucijah. Bi nam lahko povedali, kako je zavod organiziral ta del svojega učnega načrta? Ponavljam, da je seznanjanje mladega človeka z eksistenčnimi problemi starejših in bolnih vzgojno izredno pomembno in (predvsem za dijake) koristno. Ta svoj so- cialni smoter šola izpelje tako, da vsak dijak preživi po eno popoldne na teden (ob tej dozi bi se nekoliko razhajal z uradno linijo, še zlasti, če upoštevamo velike razdalje) na eni od 13 ustanov, s katerimi se je šola povezala. Kaj pa stiki s kulturnimi ustanovami? Ima zavod kaj v načrtu v tem smislu? Šola skuša priti v stik z okolico, kulturno in tudi ne. Tudi najmanjšega tabuja do Slovencev ne opažam, obratno: stiki z nami so zaželeni. Na sami šoli so že v okviru Slovenskega večera nastopali Fantje izpod Grmade in dekliški zbor Igo Gruden. Na njej je predaval prof. Pirjevec, po novem letu pa so najavljeni Alojz Rebula, Boris Pahor in flavtist Miloš Pahor z ansamblom. Kakšna, mislite, je bodočnost Jadranskega zavoda združenega sveta? Govoriti o bodočnosti človeških zadev je vedno tvegano. Šola je v toliko eksperiment, v kolikor je prva od petih ZZS, ki se nahaja izven angleško govorečega sveta. Ambientacija ni lahka zadeva. Zanjo je potrebna elastičnost s strani vodstva šole kot tudi gostoljubnost s strani bližnje okolice, konkretno Italije in v manjši meri Jugoslavije in Avstrije. Zal se Jugoslavija doslej ni bogvekako zanimala za šolo, čeprav se ta nahaja na etničnem ozemlju I njene manjšine v Italiji (šola od Jugoslavije pričakuje vsaj kakšno gorsko ali obmorsko kočo, kjer bi dijaki preživljali vikende). Kot zadnje vprašanje pa bi vas še prosili, da bi nam povedali kakšne možnosti imajo dijaki, ki dokončajo svoj študij na zavodu? ZZS je ena izmed, če se ne motim, 200 šol po vsem svetu, ki se zaključijo z mednarodno maturo (International Baccalau-reate), katera daje absolventom možnost, da se vpišejo na takorekoč vsako univerzo na svetu. To in nadpovprečna podkovanost v treh od šestih izbranih predmetov (višje? stopnje) sta veliko priporočilo šole dobrim dijakom in (zaradi hudega napora nekoliko manj) požrtvovalnim profesorjem. —o— PROTEST GRŠKE VLADE Grški zunanji minister je jugoslovanskemu veleposlaniku v Atenah izročil noto, s katero grška vlada uradno protestira proti vsebini nekega članka, ki ga je pred kratkim objavilo uradno glasilo Zveze komunistov Jugoslavije Komunist. V članku je pisec kritiziral grško vlado, ker zanika obstoj makedonskega ljudstva in makedonskega jezika. Komunist je namreč opozoril na spremembo grške šolske zakonodaje, na osnovi katere Grčija ne bo več priznavala visokošolskih diplom, ki jih njihovi študentje dosegajo na tujih univerzah, kjer se ne uporabljajo mednarodno priznani jeziki. Taka je na primer univerza v Skopju, ki je glavno mesto makedonske republike v Jugoslaviji. Protestna nota grškega zunanjega ministrstva pravi, da gre za nedopustno vmešavanje v notranje zadeve Grčije. “,:l Božična pesem brata Gregorija Soba ni bila velika in tudi ne bogato opremljena. Gledala je na morje in proti Trstu je bilo videti nekaj luči. Noč je bila jasna in mrzla. Končno se je po štirinajstih dneh polegla tudi burja, ki se je bratu Gregoriju, čeprav jo je že nekajkrat doživel, zdela še vedno strašna. Vendar sta mu mraz in tudi burja prijala. Strinjal se je s prijateljem Matijem, grofovim sinom, ki so mu rekli Raimundim, da je to zdrav mraz. Prav zato je Matija bil raje v Devinu, kot pa v Tirentu, kjer je bil prošt. Brat Gregorij se je pravzaprav telesno počutil odlično. V zadnjem letu je tudi doživel veliko. Prav zraven komaj postavljene grajske cerkve se je začelo dvigati samostansko poslopje, ki bi v kratkem moralo postati dom majhne serviitske skupnosti, ki bi v Devinu imela nalogo, da z zgledom in besedo uči in utrjuje ljudstvo v pravi veri, da ga ubrani pred prihodom Antikrista, ki je še nekaj let prej bil močno navzoč tudi v goriški deželi. Veliko pa je pričakoval tudi od šole, ki bi jo vodil skupaj s svojima sobratoma zunaj samostana. Sola je veliko obetala in, tudi učenci, v glavnem sinovi in sorodniki devinskega gospoda, so pridno napredovali v znanju gramatike in znanosti. Vendar je v sebi čutil, da ga posebno v zadnjih tednih tlači nezadovoljstvo. Ta občutek je bil zanj čisto nov, in zdelo se mu je toliko hujše, ker je bil, prav pred nekaj meseci posvečen pred oltarjem sv. Duha v Devinu za Njegovega pastirja. Od tistega dne je živel v nekakšni posebni milosti, vse je delal z lahkoto in veseljem. Zadnje tedne, mogoče zaradi vremena, zime in mraza, ali bogve česa, pa mu delo ni in ni šlo od rok. Samega sebe je večkrat zalotil, da misli na svoj domači kraj, na rimske dneve, na živahne, včasih kar preveč zagnane razprave s sobrati o tem ali o-nem vprašanju, ki pa so mu veliko pomenile. V sebi je čutil neko domotožje. Začel se je bati, da Devin ni zanj, še toliko bolj pa, da on ni za te ljudi. Z gospodom Rajmundom se je sicer odlično razumel in tudi njegova družina je bila izredna. Z Matijem pa je bil celo prav dober prijatelj. Veliko sta prede bat ir a! a in od njega se je tudi veliko naučil. Pravil mu je o devinskem gospodstvu, o svojem dedu Matiju in stricu Niklasu, ki je bil cesarski poveljnik v bojih proti Turkom. Najbolj pa so ga zanimali ljudje, ki so delali v gradu. Dekle in hlapci, vrtnar in kuharice in tudi vojaki in tlačani, ki so dnevno prihajali v grad iz raznih vasi iz gospostva. Veselilo in zabavalo ga je poslušati, kako so govorili, čeprav jih ni razumel. Bil je to jezik, ki je bil zanj popolnoma nov in presenetila ga je ugotovitev, da so ga odlično govorili tudi grof Rajmund in vsa njegova družina. Ne samo to; v grajski knjižnici je celo odkril knjige, pisane v tem jeziku, v slovenščini. Knjige so bile sicer skrite, ker če bi jih dobili v roke nepravi ljudje, bi grof nedvomno imel sitnosti. Pokazal mu jih je Matija. Od takrat mu je kljuvala v glavi samo ena misel, kako se naučiti tega jezika. Se ponoči je sanjal, da se lahko pogovarja in razume’ »lo schiavo«. Zato je prosil Matija, da bi ga učil. To je čutil tudi za svojo dolžnost, da se ga nauči, saj mu je bila naložena skrb za duše ljudi, ki so živeli v obzidanem »biirgu« Toda učenje mu je šlo težko od rok, precej časa je porabil, da je sploh razumel zgradbo jezika, a vendar se je kmalu naučil nekaj besed in Matija ga je spodbujal, češ da mu gre odlično od rok. Brat Gregorij je mislil na pretekle mesece in čeprav je bil nocoj sveti večer in se je pripravljal, da bo v grajski cerkvi čez dobro uro zapel slovesno sveto mašo, je bil vendar žalosten. Zdaj je že dobro razumel, kaj govore ljudje iz Devina, Brestovice, Mavhinj, Medjevasi ali Velikega Repna, in moral se je zahvaliti tudi Ivanu Tschutschu, konjarju, ki se je rad pogovarjal z njim in je tudi imel potrpljenje, da ga je popravljal v izgovarjavi in mu razlagal pomen določenih besed. Če mu je Matija dajal trdno osnovo na podlagi slovnice, sta bila stari konjar in njegova šestletna vnukinja tista, iz katerih ust je vsrkaval besedo tega naroda. Že dobro je razumel slovenščino in za to polnočnico si je z Matijevo pomočjo tudi pripravil prevod evangelija, ki bi ga povedal, potem ko bi po starem oglejskem napevu, ki mu je tako težko šel v uho, zapel latinskega. Povedal pa bi tudi nekaj besed o rojstvu. Toda bal se je, da ne bo znal tako povedati, kot bi moral, da ga ljudje ne bodo razumeli in da se mu bodo nasmihali. Pravzaprav ni bilo niti to. Nekaj se je krušilo v njem in še sam ni dobro vedel, kaj. Mogoče je bil samo preveč truden, ali bolan. Če drugega ne, mora ljudem, ki bodo prišli k polnočnici, voščiti v njihovem jeziku in jim zaželeti mir in vse dobro v letu, ki prihaja. Mir, ki ga je sam tako potreben. In vse dobro, kajti slabega so dovolj doživeli. Bilo je že pozno in moral bi se začeti pripravljati, da gre v cerkev. Skušal se je zbrati, a misli so mu begale in ni jih znal uskladiti, le evangelijski napev mu je stalno prihajal iz podzavesti. Za trenutek se je ustavil pri oknu in se ozrl na morje Nocoj ni bilo videti nobene ribiške ladjice. Vsi so bili doma, kajti na sveti večer delati je bilo ne samo greh, ampak je pomenilo gotovo pogubljenje, kot mu je povedal ribič Petchaher. Tako je bil zapisan v urbarju, čeprav je sam drugače izgovarjal svoj priimek. O, kaj naj naredi? Naj nadaljuje z delom, ali naj se umakne in pusti drugim? Končno si je priznal, da ga to muči. To je bilo vprašanje, ki ga je grizlo. Se je vredno truditi za te ljudi, za ta tričlanski samostan, daleč od sveta, in čeprav vedno v stiku z razgledanimi člani družine della Tcrre - Hofer Valsassina vseeno nekako odrezani od sveta, kjer se je vsak dan lahko pripetilo kaj novega in važnega? Slišal je družino, ki se je pripravljala, da gre k maši, in to ga je zdramilo. Prav takrat je njegov sobrat potrkal na vrata, da ga spodbudi. Takoj se je odpravil, se ogrnil in kot v nekakšnem polzavestnem stanju šel mimo gradbišča v zakristijo. Štirje strežniki so ga že čakali. Oblekel si je belo oblačilo, poljubil štolo, z navajeno kretnjo privezal vrvico in si oblekel plašč. Bil je pripravljen. Vsaj zunanja podoba je bila taka. Dal je misal strežniku, jim povedal še zadnje podrobnosti slovesne maše in z gotovim korakom, a negotovostjo v srcu šel po stopnicah k oltarju. Mežnar je pozvonil, vsa cerkev je vstala in brat Gregorij je s štirimi strežniki stopil pred oltar. Takrat pa je Neža, vodilna pevka, z nekoliko postaranim in nekoliko zateglim glasom začela peti pesem. Vsi ljudje, mla- Hajdnik Božična zgodba di in stari, z grofovsko družino v grajski loži vred, so ji pritegnili. »Ta svetla zveizda je zašla za ono stran čierne gore; ona nam sveti široko, široko inu visoko.« ... Brat Gregorij je poslušal in vzdrhtel. Preprosta pesem, polna občutja in razpoloženja, ga je prevzela. Ni dobro razumel vseh besed, a petje ljudi mu je šlo do srca. Čutil je, kako je »svetla zveizda«, ki je všla, tudi njemu razsvetlila pot. Pot v Devin. ... »V zveizde stoji Deite mladu, v rokeh derži an križ zlat, v križi so zlatni puštobi, de je to Deite praui Bug. Da je to Deite roieno Noter u tem mesto Betlemo. V anej preprosti štalici, u anej volouskih jasouceh; spoznal ga je oslič, volek, da je tu Deite praui Bug.« ... Tudi brat Gregorij je spoznal, da je to njegova usoda, spoznati te ljudi, ta jezik, ki zna tako peti, ki zna tako iti do srca, ki poje take pesmi. In zazdelo se mu je, da je v tistem hipu zagledal nad seboj v prezbiteriju na eni strani tri angelce s trobento v rokah, na drugi pa tri s palmovo vejico, ki so mu pritrjevali in skupaj z ljudmi peli: »Da je tu Deite praui Bug, kir je stuaril zemljo, nebu, keršenico dal dušo, telo. Potle so peršle kralje trije, Gašpar, Melhior, Boltižar, inu oni so k ofru pernesle, veroh, miro, kišto zlato. Inu darujejo Jezuse tega kralja nebeškiga. Veseli se Jeruzalem, Jeruzalem mestu lepu.«... In mir je napolnil brata Gregorija, slišal je ob sebi peti svoje štiri dečke, ki so stregli pri oltarju, in bil je vesel. Samemu sebi se je začudil, nič več se ni bal, kot da bi mu bilo to »Deite« dalo mir. In ko so ljudje peli: ... »V tebe nam si je adan rodiu, ker bode kral čez krale use. O huala tebe Marija, ker si nam dala sina toiga.«, je brat Gregorij, ki je stopil na oltar in se obrnil, da zapoje iz odprtega misala, ki mu ga je držal deček Valentin, začutil, da se je tudi v njem nekaj rodilo. V sebi je začutil novo moč in vedel je, kaj mora narediti. Odločil se je. Napisal bo slovar. Tak, priročen slovarček, ki si ga bo sproti sestavljal, ko se bo učil slovenščine. Vendar bo poskrbel, da bo v njem tudi rlekaj praktičnih nasvetov za kakega potnika in sobrata, ki bo prišel v stik s slovensko govorečimi ljudmi. Zares, to bo naredil in že danes se bo potrudil, da bo evangelij tudi v slovenskem jeziku povedan tako, da ga bodo ljudje res razumeli in da bo njegova pridiga tudi ljudem pomenila tisto, kar sam čuti in misli povedati. »Ta svetla zvezda je «vzšla tudi za brata Gregorija. Res vzšla je in bo »svetila široko in visoko«. Sel je v kuhinjo in si skuhal še eno kavo. Skodelico z dišečo in kadečo se gosto črno tekočino si je odnesel v sobo, jo položil v bližino pisalnega stroja in jo počasi srkal, v upanju, da mu bo pri tem vendarle prišla kaka ideja za božično zgodbo, ki bi jo moral napisati. Zatrdno je bil obljubil glavnemu uredniku največjega mestnega dnevnika, da mu jo bo napisal. Bolj iz prijateljstva kot zaradi obljubljenega visokega honorarja. Listu pa je bilo do tega, da bi prinesel za Božič zgodbo izpod peresa pisatelja, ki je bil znan tudi po svojih zanimivih božičnih zgodbah. Med kakimi dvajsetimi romani in zbirkami novel, ki jih je bil že objavil, sta bili tudi dve knjigi božičnih zgodb in obe sta pomenili velik knjigotržni uspeh. Rad je pisal božične povesti, ker je v njih lahko sprostil svojo fantazijo, pa tudi čustvo; ni mu bilo treba upoštevati psiholoških zakonitosti in brutalne resničnosti. Lahko je izjemoma uklonil resničnost svojim željam in prikazal svet tak, kakršen naj bi bil, in ne tak, kakršen je. Toda tokrat mu bogve zakaj ni in ni šlo. Ni sicer grizel peresnika, ker je že od nekdaj pisal samo na pisalni stroj, toda nobena primerna ideja mu ni hotela priti na misel. Ze nekaj ur je tako sedel pri pisalnem stroju, soba je bila že polna cigaretnega dima, že trikrat si je šel kuhat kavo, nihče ga ni motil, niti telefon, a ni in ni šlo. Že mnogokrat je bil začel, napisal po nekaj vrstic, tudi že pol strani, pa spet obtičal, ker ga je pustila fantazija na cedilu. Vsakokrat je jezen vzel list iz stroja in ga zmečkal ter zagnal po tleh. Vstavil je novega, ki ga je kot vedno zamikal s svojo belino, da bi ga začel polniti z neko zgodbo, besedo za besedo, vrsto za vrsto; a komaj je začel se mu je spet ustavilo. Fan-to.zija se mu je nekam porazgubila in pro-niknila kakor voda v pesek. Ali pa le razpoloženje? V fantaziji se mu je kakor vedno porajal osnutek za osnutkom, a nobeden mu ni ugajal. Osnutki za ljubezenske zgodbe, ki bi se morale ravno na sveti večer srečno zaključiti. Toda katera ljubezenska zgodba se srečno zaključi ravno na sveti večer? In koliko se jih sploh srečno zaključi? Spomnil se je na svojo. Pred mnogimi leti — zdaj je imel že dolgo sive lase — je bil poslal na sveti večer dekletu, v katero je bil globoko zaljubljen, šopek dragih rož, za skoraj pol mesečnega honorarja za inštrukcije, s pisemcem, v katerem ji je razodel svojo ljubezen. Bila je starejša sestra fanta, katerega je inštruiral, tipal je, da bo ganjena in vesela, ko bo prejela pisemce in rože. Od daleč je v temi gledal, kako je raznašavec cvetličarne pozvonil pri vratih vile in izročil pismo in rože služkinji, ki je prišla odpret. Toda ko je naslednji dan srečal dekle po maši pred cerkvijo, ga ni pogledala, in ko se je po Novem letu vrnil, da bi nadaljeval z in-štrukcijami njenega brata, so mu odpovedali. Bil je tako osramočen in ranjen v svojem ponosu, da ni nikoli več nobenemu dekletu spregovoril o ljubezni. Spoznal jih je še več, mnoge so bile sprejemljive za njegovo dvorjenje, katerega pa sam ni več jemal resno in se ni nikoli na nobeno navezal. Rajši se je pravočasno umaknil. V svojem življenju je napisal mnogo ljubezenskih zgodb, celo romanov. Brav-cem in posebno bravkam so ugajali; niso vedele, da je v njih izživljal svoje sanje o ljubezni. Toda nocoj se mu nenadno ni več dalo, da bi napisal kako sanjsko zgodbo s srečnim koncem. Zakaj naj bi se zgodba srečno končala in prav na sveti večer? Prižgal si je novo cigareto in si skušal izmisliti kako drugo zgodbo. Zgodbo o otrokih, ki naj bi se srečno končala na bo- ŽUPNIJA SVETEGA JERNEJA in CERKVENI PEVSKI ZBOR - Opčine vabita na KONCERT BOŽIČNIH PESMI ki bo na božič, 25. decembra 1982 ob 17. uri v župni cerkvi po blagoslovu. Sodelujejo: — Otroški in Mlajši mladinski zbor Vesela Pomlad pod vodstvom Franca Pohajača — profesor Vinko Beličič z božično mislijo — Domači cerkveni pevski zbor (dirigent F. Pohajač) Program bo povezovala Nataša Sosič - Fabjan. Prisrčno vabljeni! žično noč? Toda zdi se, da je svet ravno okrog Božiča poln razbesnelih peklenskih sil, ki se znašajo prav nad nedolžnimi. Ravno v današnjih dnevnikih je objavljena. strašna novica o napol slaboumnem homoseksualcu, ki je na strašen način, med dolgim mučenjem, umoril devetletnega dečka. Druga novica je poročala o požaru, v katerem je živih zgorelo pet o-trok. Zdelo se je, kakor da ravno bližanje božičnega praznika in dolge zimske noči ter mračni dnevi izzivajo pekel, da pokaže vso svojo moč. Bili so časi, ko se je nasmihal, če so govorili v njegovi navzočnosti o resnični eksistenci in moči peklenskih duhov, da vplivajo na ljudi in škodujejo človeškemu rodu. Zdaj, ko se je že napotil proti starosti, in po tolikih izkušnjah, se temu ni več nasmihal. Ni se dalo več zanikati zavestnega zla, in kaj je zavestno zlo drugega kot zli duhovi? Drugače si ni mogoče razložiti toliko zavestnega, izzivalnega zla na svetu. Čim starejši je postajal, tem skrivnost-nejši mu je postajal svet. Ko je bil mlad, se je zdelo vse tako jasno, ideje so se zdele tako čiste in svetle kakor zvezde na nebu in nobenega dvoma ni bilo, da bo zmagalo dobro. Treba ga je bilo le hoteti. Toda čim dalje je živel, tem manj razumljiv mu je postajal svet. V njem ni bilo logike. Razodelo se mu je, da ne zmaguje vedno dobro in nikoli samo po sebi, zaradi idejne in moralne premoči nad slabim. Vse je bilo odvisno od ljudi, ljudi pa ni bilo mogoče presoditi. Ni bilo mogoče videti v njihove možgane v njihova srca. Zakaj jih je toliko verjelo rajši laži kakor Božična zgodba ■ nadaljevanje z 9. strani resnici? Zakaj se jim je zdelo bolj vabljivo zlo kakor dobro? In na Božič ne bo nič drugače kakor druge dneve. Kako bi mogel napisati božično zgodbo s srečnim koncem? Kako naj še verjame, da je sploh možna božična zgodba s srečnim koncem. Prižgal si je novo cigareto, se naslonil nazaj in opazoval vijuge cigaretnega dima, ki so se počasi dvigale v zrak in se razpuščale. Moral bi odpreti okno, da se malo prezrači. »Medtem se bom malo sprehodil po cestah, mogoče se mi pri tem porodi kaka uporabna ideja za zgodbo«, si je rekel. Pokadil je cigareto do konca in ugasnil čik v pepelniku. Nato je odprl okno, se oblekel, zaklenil stanovanje in se odpeljal z dvigalom v pritličje. Kar nekako dobro mu je delo, ko je odprl težka vežna vrata in se znašel na cesti. Bil je mračen decembrski dan in nagibalo se je že proti večeru. Ceste so bde mokre od vlage, vendar ni deževalo. Pravkar so odpirali trgovine in slišati je bilo ropot rolojev, ko so jih potisnili kvišku. Pred kakšno trgovino so že čakale tri, štiri ženske. Ugajalo mu je prebivati v živahnem mestnem okraju, skoro v središču, kjer je bilo vedno čutiti utrip življenja, vsako u-rc podnevi in ponoči. Svojčas je stanoval v zelo mirnem predmestju in še zdaj mu je bil neprijeten spomin na dolge, mrtve popoldneve in večere, ko skoro ni segel do njega človeški glas, ceste pa so bile dolge in brez ljudi, le tovornjaki so drveli po njih. Počasi je šel po pločniku in gledal ljudi, ki so mu prihajali naproti. Mnoge je po videzu poznal, saj jih je pogosto srečaval. Poznal je starega moža, ki je težko hodil in je peljal na vrvici majhnega psa tet potrpežljivo čakal, ko je pes obvoha-val vogale hiš in hišnih vrat. Pozdravila sta se s starcem. Bogve od kdaj se že pozdravljata, ne da bi bila kdaj spregovorila med seboj. Povezovalo ju je le življenje na tej cesti in mnogoletno srečavanje. Poznal je po videzu dve starejši ženski, ki sta čakali pred kooperativo in se živahno in glasno pogovarjali. Spet se pogovarjata o svojih vnučkih, je pomislil, ko je ujel nekaj besed. Poznal je tudi mlado plavolaso ženo, ki je peljala enega otroka v otroškem vozičku, drugi, morda petleten z rdečo volneno kapo s cofom, pa je drobil zraven nje in se je držal za roko. Vedel je, da ga pelje iz vrtca, mnogokrat jih je srečal, in očitno je hotel otrok po tolikih urah, ko je moral ostati proč od nje, držati mamo za roko. Tam po pločniku na drugi strani ceste je šel večno nekoliko natrkan stari Vidrih; začel je piti, ko mu je umrla žena in je ostal sam. Govoril je, da ga ni škoda in čim prej ga bo pobralo, tem prej mu ne bo treba več izplačevati pokojnine. Toda vedel je, da ima mnogo prijateljev, pogosto ga je ob lepih dneh videl stati v gruči pred kako gostilno in očitno so se imeli veliko pomeniti. Imeli so ga radi, ker je bil vesel človek in ie imel vedno kaj povedati o svojih dogodivščinah na morju in v vojni. Tamle je šla stara ženska s torbo za nakupovanje v roki in z dvema že malo večjima vnukoma ob strani. In potem je srečal župnika, ki je še vedno hodil po starem oblečen v dolg talar in s črnim plaščem čez. Najbrž je bil na obisku pri kakem bolniku. Na pločniku avtobusnega postajališča sta stala fant in dekle ter se poljubljala, kot prilepljena drug na drugega. Oba sta bila še prav mlada in nju- Jaslice na S Lani je pri Družini v Ljubljani izšla kulturno-zgodovinska in narodopisna knjiga z naslovom »Jaslice na Slovenskem«. Napisal jo je v Trstu rojeni dr. Niko Kuret, ki je danes upokojen znanstveni svetnik SAZU — Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vse svoje življenje je dr. Kuret posvetil slovenskemu narodopisju. Do jaslic, kot sam pravi, pa je vedno čutil, še od otroških let, posebno ljubezen, ki mu jo je znal vliti oče. In prav njemu je tudi posvečena knjiga »Jaslice na Slovenskem«. Zaradi te ljubezni je več kot 40 let zbiral pričevanja, podatke in literaturo o jaslicah. Pisanja knjige se je lotil povsem strokovno, saj je v njej skušal prikazati zgodovinsko ozadje, nastanek in razvoj jaslic. najprej v evropskem merilu; iz tega si; bralec lahko ustvari podobo splošnega stanja iz katerega so se razvile tudi jaslice na Slovenskem. Ni pa v njej samo tehničnega opisa, kako in iz katerih surovin so jih delali. Knjiga ima svojo veliko vrednost, tudi ker ob-! navija navade, ki so bile v zvezi s postav-1 ljanjem jaslic. Tako so jih običajno postav-! Ijali po domovih na sveti večer ali pa na i sam Božič, ostale pa so navadno do svečnice, le za praznik svetih treh kraljev, so jim dodali Gašperja, Miho in Boltežarja. Uveljavile so se v naših krajih vse tri glavne vrste jaslic: odrske, omame in odprte. Prava slovenska značilnost pa so bile kotne jaslice, ki so jih postavljali v »bogkovem kotu«. Zaradi trikotne deske, na kateri so slonele, niso mogle biti velike, bile pa so značilne. Prav v kotu, kjer je običajno visel križ, je bil hribček. Na vrhu mesto Betlehem, ob vznožju pa je bila štalica in ne votlina. Po pobočju so bile razvrščene ovčice in pastirčki. Značilno pa je tudi, da so ljudje od vedno tako pripravljali jaslice, da so bile kar se da podobne okolju v katerem so živeli. To je seveda veljalo za tiste, ki so bile v celoti izdelane doma. Knjiga je opremljena na zelo okusen način. Izredno bogata je črnobela im barvana fotografska dokumentacija. Zanimiv je tudi del v katerem avtor obravnava jaslice, ki jih postavljajo po drugi svetovni vojni. Seveda so te jaslice posodobljene. Oblike so bolj stilizirane in simbolične, a so jaslice, in že zato imajo svojo vrednost in izraznost, ki plemeniti im bogati ljudi. na zgodba se gotovo ne bo srečno končala za ta Božič in morda tudi ne za prihodnji ali sploh za noben Božič. Uro in več je hodil po cestah in srečaval znane in še veliko več neznanih ljudi V mnogih trgovinah so že žarela božična drevesca, čeprav je bilo do Božiča še dober teden. Toda življenje na cesti je bilo takšno kot vedno, sij lučk na božičnih drevescih so opazili le tisti, ki so se ozrli tja. Stopil je v bar in spil črno kavo. Nato se je vrnil domov. Ne bo napisal božične zgodbe z izmišljenim srečnim koncem. Napisal bo zgodbo o Božiču, ki bo tudi letos tak kakor vedno, mrzel, mračen, poln problemov in prežečega zla. Od ljudi samih bo odvisno, če bo prinesel komu tudi nekaj veselja in upanja. Zgodbe pa bi se morale kdaj pa kdaj končati srečno tudi ob drugih dnevih in ne samo za Božič. Potem bi bili tudi Božiči srečnejši, vsi naši Božiči. —o— »Primorska srečanja« 34. številka revije Primorska srečanja se začenja z zanimivim prispevkom Jožeta Slokarja »Obeta se renesansa goriške proge«. Članek, v bistvu majhna študija, prikazuje gospodarske vzroke za gradnjo goriške in bohinjske proge in poslovanje obeh prog v preteklosti. V njem pa avtor nakazuje tudi prihodnost goriške proge, pod čemer misli seveda progo Jesenice - Nova Gorica - Sežana. Opozarja tudi kaj pesmi avstrijskega pesnika Ernsta Schonwieseja in intervju s francoskim personalističnim mislecem Jean-Marie Do-menachom, ki je po Emmanuelu Mounieru in do nedavnega urejal znano personalistično revijo »Esprit«, t.j. Duh. Pesnika in kulturnega delavca Wieseja predstavlja v kratkem članku pesnica Milena Merlak, medtem ko je napisal kratek u-vod v intervju z Domenachom prevajalec J. G. V intervjuju daje Dornenach zelo duhovite in zanimive, a tudi nekoliko abstraktne definicije sodobnih filozofskih, političnih pa tudi drugih problemov, kot je bilo tudi tipično za revijo »Esprit«. Značilno je, da postavlja Domenach za vodilna misleca v današnji »noči« Solženicina in Ivana Illicha, o katerima pravi: »Eden in drugi pomeni vrnitev k tistemu, kar nam daje živeti: k duhovnosti. Živimo od duše, ne od dogme. Kristjani to vedo, pa si tega ne upajo več izreči. Kaj je dajalo živeti Solženicinu v taboriščih in zaporih? Kaj odkrivam pri Illichu, celo v njegovih tehniških formulacijah? To je duh. To je drhtenje, ki človeku omogoča, da ostaja pokonci in pomaga dru- Centro iniziative culturali je ob razstavi v Pordenonu izdal katalog z besedili Luciana Pa-doveseja, ravnatelja centra, Petra Krečiča, ravnatelja Arhitekturnega muzeja v Ljubljani, ki je tudi sodeloval pri pripravi razstave, in tržaškega kritika Tullia Reggenteja. Krečičevo besedilo je objavljeno v italijanščini in slovenščini, kar je nedvomno hvalevredno, vendar je v slovenski varianti več nerodnih tiskovnih napak, ki očitno izvirajo iz nepoznavanja slovenskega jezika pri tiskarju, prav tako tudi pri slovenskih naslovih razstavljenih del, navedenih v katalogu. Skoda, da izdajatelj ni dal krtačnih odtisov na vpogled človeku, veščemu slovenskega jezika. Katalog krasijo številne barvne in črnobele reprodukcije del vseh treh slikarjev. Odprtja razstave v Pordenonu so se poleg sodelavcev centra udeležili predsednik deželnega parlamenta Mario Colli, zastopniki Pilonove galerije, Arhitekturnega muzeja iz Ljubljane, Goriškega muzeja, jugoslovanskega generalnega konzulata v Trstu in številni drugi gostje. Govorili so predsednik centra Giacomo Ros, kritik Giancarlo Pauletto iz Pordenona, Peter Krečič, Tullio Reggente in slikar Avgust Černigoj. Razstava bo odprta do srede februarja 1983. gim ostajati pokonci, da ljubi in pomaga drugim ljubiti. Kako fantastično, da imamo danes take preroke v svoji sredi. Ne priznavamo jih, ampak to je navsezadnje normalno, vedno je bilo tako...« Značilna je tudi naslednja Domenachova misel: »Tako na Vzhodu kot na Zahodu smo bolni od produktivnosti. Mounier je temu pravil »for-dovsko-stalinovski humanizem«. Tudi jaz sem zmerjal kapitalizem, dokler nisem odkril, da mu je socializem podoben kakor brat: na svetu obstaja en zgodovinski model dela, to je mestna družba množične produkcije, ki je dosegla vrhunec v ZDA. Vse druge so samo ovinki, zamude, slepila ali dvomljivi osnutki... Socialističnega modela ni, obstajajo samo režimi, ki skušajo v tistem, čemur pravijo socializem, doseči kapitalistično življenjsko raven, tisto raven, kjer združitev industrije z državno birokracijo zagotavlja narodom zadovoljstva, ki ustrezajo svetovni mitologiji. V različnih oblikah in v počastnih razsežnostih pa se povsod uresničuje zamenjava, ki je plašila podzavest zahodnega človeka: izroči mi svojo dušo, pa ti bom zagotovil obstanek in varnost«. Na vprašanje, če se torej moramo odpovedati napredku, je Domenach rekel: »Ne, ampak otresti se moramo verig, s katerimi na's u-klepa. In zato začeti kritizirati našo tehniko, kadar — v kapitalizmu enako kot v socializmu — moč strojev, počastna birokracija in vsemogočna država začnejo tlačiti človeka. Ko pravim to, se zavedam, da izrekam dvom o celi vrsti zahtev, ki sem jih nekoč tudi sam izrekel«. Treba je dati priznanje Mladiki, da posreduje slovenskemu svetu spoznanja tako globokega misleca, kot je Domenach, čeprav bi se splačalo tudi do njih zavzeti samostojna kritična stališča. Branko Zorn objavlja članek »Oploditev ”in vitro” veliko upanje za sterilne pare«. Olga Lupine zaključuje za letos svojo dobro kritično rubriko »Naš jezik«, Martin Jevnikar pa ocenjuje roman Romana Firmanija »Zadnja dolina« in pesniško zbirko Vladimira Kosa »Spev o naši gori«. Omeniti je še rubrike O naravi in človeku, Antena, V slovenska obzorja in čez ter zlasti kritično rubriko Pod črto. Na notranji strani zadnje platnice se oglaša Cuk na Obelisku. M. V. Izšla je deseta številka Mladike Lev Dete/a Božič v filmski Pred desetletji so tudi v filmski umetnosti prikazovali božič precej drugače kot danes. Tedanji čas še ni potreboval kritične prenove svetopisemskega božičnega sporočila. Dojemal ga je še naivno in očarljivo, v svečani svetlobi skorajda sentimentalnega pristopa. Prijazni, dobrodušni božički z dolgimi rdečimi čepicami so cingljali z zvončki, božične drevesa so nednaravno žarela, vsi ljudje so bili dobro nasmejani, medtem ko so dušni pastirji z visokimi in ognjevitimi mislimi plemenitili in spodbujali k novim tvornim dejanjem. Leta 1954 so Danny Kaye, Rosemary Clooney in Bing Crosby v glasbenem filmu »Beli božič« svojemu upokojenemu predstojniku pripravili zares očarljivo božično veselje. V tem filmu je božič še praznik prijaznih in srečnih ljudi. Ti znajo peti in plesati, dobrodušno odpuščajo manjše spodrsljaje in napake drugih. Popevka Dannyja Kayea in Binga Crosbyja o belem božiču, je postala kot »White Christmas« milijonske uspešnica petdesetih let. Niti tri desetletja pozneje je popolnoma drugače. V filmu Kanadčana Daryla Dukeja »D — kot dati« drži božiček v rokah revolver in je ropar in morilec. V filmsko upodabljanje božičnega praznika vdirajo nereligiozni in celo cinični elementi. 2e znani ameriški filmski režiser Billy Wilder si je v leta 1959 nastalem filmu »Apartma« dovolil majhno ironijo in na nov način spregovoril o božičnem času. Shirley MacLaine je v tem filmu zaigrala dekle, ki se je na božični praznik znašlo samo pod božičnim drevescem. Njen ljubinec mora preživeti praznike pri neljubi družini, zato povabi iz obupa na praznovanje svojega samotnega znanca, ki se je napil. Veseli in očarljivi prikaz božičnega praznika Wilderja ni več zadovoljil. Njegov božič, kot ga spoznamo v filmu »Apartma«, je dan mnogih problemov in skrbi, spodrsljajev, žalosti in samotnosti, ki išče novo življenjsko srečo. Motiv s Križa pri Trstu. Cerkvica sv. Roka (Foto M. Magajna) Zastrta občutja človeškega srca in duše sredi pestrega božičnega utripa prikazuje tudi ameriški pisatelj O. Henry v svojih psihološko zanimivih novelah. Po njegovih nekoliko sentimentalnih povestih o samotnih ljudeh, o majhnih junakih na stranpotjih, o nesrečnih ženah, so štirje ameriški režiserji, Hathaway, King, Koster in Ne-gulesco posneli v letu 1952 poseben film, ki so ga vrteli povsod po svetu in ki je kaj hitro postal uspeh. V eni od štirih O. Henryjevih zgodb tega filma — imenuje se »Dar modrih« — žrtvujeta mlada revna zakonca najljubše, kar imata, da bi se za božič lahko primerno obdarila. Mlada žena proda svoje dolge lepe lase, da lahko kupi možu verižico za njegovo zlato uro, medtem ko le-ta zastavi v starinarnici prav to uro, da lahko kupi ženi dragocen glavnik za njene čudovite lase. Iz te in drugih O. Henryjevih božičnih in zimskih zgodb nalahno doni romantika nekdanjega velikega New Yorka kot središče sveta in osišča številnih žalostnih — in vseeno svetlih človeških ] usod. Velemesto je simbol številnih možnosti človeškega delovanja in različnih poti v življenje. Po drugi strani pa je — kot pravo mravljišče človeštva — tudi simbol razočaranj, žalosti in samote. Zato ni čudno, da postane božič v nekdanjem New Yorku, kot ga spoznamo iz številnih filmov — melanholičen in samoten praznični dan, v katerem šele moramo z lastnimi močmi, z voljo in pogumom, odkriti svetli in topli utrip Jezusovega duhovnega sporočila. Hollywood je svoje dni ljubil ganljive in velike zgodbe o čudežu božičnega časa, o sreči, ki sredi največjih zaprek, vedno najde pot k premočrtnim in pogumnim ljudem. Znani revolve-raš John Wayne jezdi v leta 1948 posnetem kavbojskem filmu »Sledi v pesku« pogumno čez goličave. Rešiti želi nebogljenega dojenčka, ki je ostal brez staršev v samotah divjine. Z moško voljo in z revolverjem v roki si utira pot skozi vse prepreke, dokler ne prijaha kot nekakšen sveti kralj v naselje. Tu odda otroka prav ob božiču v »saloonu«. Tudi naj večji grešniki so ganjeni. Božični praznik dožive nadvse globinsko, | saj se soočejo z nedolžnim otrokom, ki jih spo-1 minja na nebeškega otroka, ki se je v davnih časih rodil za vse. Podoba je, da svet danes ni več v redu. Na vsak način se je premaknila neka nevidna vzmet v naši podzavesti. Moderni režiserji ne prikazujejo več neproblematičnega, idiličnega božiča, kot smo ga še poznali iz filma »Ben Hur«. Tega je v letu 1959 posnel ameriški režiser William Wyler kot pestro in patetično panoramo prvega krščanskega časa. V tem filmu sedi sveta družina spokojno v hlevčku pri volu in oslu in je brezpogojno vdana v božjo usodo. Sprememba v prikazovanju božičnega sporočila se v zadnjem desetletju ne uveljavi le v a-meriškem filmu, temveč tudi drugod, na primer v Zvezni republiki Nemčiji. Enega prvih korakov k disonančnemu prikazovanju božičnih dni lahko odkrijemo v zahod-nonemškem filmu »Življenje se prične ob o-smih«, ki so ga posneli leta 1961. V njem doživi nekdaj znani gledališki igralec, ki ga je zaigral nepozabni O. E. Hasse, prav na božične dni trpko življenjsko nesrečo. Kot trgovinarski božiček v neki veleblagovnici, v kateri si skuša prislužiti priložnostni kruh, se napije, kar povzroči pravi majhni škandal. I 1 Motiv iz Gropade (Foto M. Magajna) Leta 1967 je mlajši zahodnonemški režiser I Ulrich Schamoni v filmu »Vsako leto znova« predstavil božič kot čas številnih človeških problemov in zablod. Schamonijev božič je obdobje nedoločnega dolgočasja in malomeščanske praznine, ki jo sodobni potrošnik zakriva z mrzličnim nakupovanjem daril, brezciljnim praznovanjem in slepim veseljačenjem. »Vsako leto znova« preživi zakonski mož božič pri svoji ženi in otrocih. Drugače pa se jih le redko spomni, saj se ukvarja le s prijateljico. To, ki se na božični dan strašno in brezmiselno dolgočasi, je zaigrala Sabine Sinjen in v vlogi vprašljivega dekleta prepričala. Vsekakor je res, da nekateri moderni filmski režiserji v kritičnem razvrednotenju božične idile na moč pretiravajo. Druga nemška televizija se ni mogla odločiti, da bi se za lanski božič prikazala film »Srečni praznik«. Pripravil ga je a-meriško-madžarski dramatik George Tabori, pred kratkim pa so ga nagradili na »Mednarodnem mannheimskem filmskem tednu«. V tem filmu vedno znova moti in vznemirja neki tujec na moč zaposlene pešce. Ti namreč zares hite, saj v zadnji minuti nakupujejo božična darila. Tujec jih ustavlja in jim zastavlja na videz nesmiselna provokantna vprašanja: »Kaj je božič?« — »Zakaj je to Vaša zadnja minuta?« — Angleška satirična skupina »Monthy Python« je v filmu »Brianovo življenje« samovoljno ironizirala božični čas in božični čar. V tem filmu, ki ničesar ne jemlje preveč zares, se sveti trije kralji zmotijo že pri izročanju darov, saj jih predajo najprej v neprave roke Marijine sosede. Taki filmi motijo ustaljeno predstavo o božičnem betlehemskem dogodku, velikokrat pa tudi premalo upoštevajo globinska čustva vernikov. Zato ne začudi, da je ameriški igralec James Stewart še vedno tista zaželjena oseba, ki jo v filmu »Kaj ni življenje lepo?« blagi angel prepriča, da ima siva vsakdanjost tudi svetle strani. Prav tako bo mnoge tudi danes mnogo bolj prepričal in vzpodbudil dobri angel Hum-prey Bogart. V filmu »Nismo angeli« je namreč mojstrsko zaigral pobeglega kaznjenca, ki po sili razmer in z razumevajočim srcem prihiti v božičnem času na pomoč trpko preizkušani družini in ji kot dobri božiček pomaga iz zagate. Gospodarsko sodelovao je Italije in logoslavije Objavljamo predavanje, ki ga je imel časnikar in gospodarski izvedenec dr. Egi-dij Vršaj na seminarju slovenskih šolnikov v Gorici in Trstu (Ured.) Dovolite, da začnem s citatom, ki je dandanes bolj aktualen kot kdaj koli. »Jugoslavija in Italija sta prehodili dolgo in zapleteno pot, da bi z obojestranskimi in potrpežljivimi napori dosegli današnjo zares veliko stopnjo medsebojnega zaupanja, razumevanja, spoštovanja in zbližanosti. Naše sodelovanje je doseglo visoko stopnjo na vseh področjih. Vanj so danes vključeni republike, dežele in mesta, družbene in politične organizacije. Naša meja je danes ena najbolj odprtih na svetu; preko nje svobodno hodijo milijoni Jugoslovanov in Italijanov. Naše narode danes povezujejo prijateljska čustva. Vse to predstavlja dragoceno zgodovinsko pridobitev, ki nas obvezuje in spodbuja, da nadaljujemo to pot.« Omenjene besede, ki poudarjajo zlasti odprto mejo, je izrekel jugoslovanski predsednik Tito oktobra 1979, ko je bil na uradnem obisku v Beogradu italijanski predsednik Pertini. »Dolga in zapletena pot«, če pomislimo po eni strani nazai na drugo svetovno vcjno in na spor zaradi Trsta ter po drugi strani na današnje dejstvo, da je Italija prijateljska država ter eden najvažnejših trgovinskih in gospodarskih partnerjev Jugoslavije. Italijanski diplomat ir zunanji nvnister Car-lo Slorza je v svoji knjigi »La Jugoslaviji le- j ta 1948, to je sredi hladne vojne, zapisal: »Se non e por amore. e ner intcrcsse che italiani e jugoslavi debbono finire per intcnaer-si«. — Ce ni zaradi ljubezni, pa je zaradi interesov, da se morajo Italijani in Jugoslovani končno sporazumeti. Tako je bila Italija ena prvih razvitih držav, s katerimi je Jugoslavija navezala gospo- Nabrežina. Motiv iz starega deia v i. j (Foto M. Magajna) darske stike po drugi svetovni vojni. Gospodarski stiki so tudi utirali pot izboljševanju političnih odnosov. Seveda je bila še »dolga in zapletena pot« do osimskih dogovorov 10. no vembra 1975, to je do končne ureditve meje, do parlamentarne ratifikacije obveznosti glede narodnih manjšin, do spodbuditve višjih oblik gospodarskega sodelovanja, vštevši prosto industrijsko cono. Italijansko-jugoslovanskih pogodb, zlasti gospodarskih, je zdaj že kaj visoko število. Zaradi tega se moramo pri analizi sodelovanja o-mejiti na najvažnejše pogodbe oziroma zgolj na najvažnejše sektorje. Ti sektorji so: meddržavna trgovina, gospodarska kooperacija, obmejna trgovina in velesejem Alpe-Adria, osimski dogovori in prosta industrijska cona, pogodba med Jugoslavijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo ter mejni osebni promet na podlagi videmskega sporazuma. ITALIJANSKO - JUGOSLOVANSKA MEDDRŽAVNA TRGOVINA Trgovinske izmenjave predstavljajo prevladujočo in najbolj razvito obliko gospodarskega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo. Kljub določenemu nihanju, upoštevajoč tudi ra~voj svetovne trgovine, so izmenjave med Iralijo in Jugoslavijo v zadnjih desetletjih iz letr. v leto naraščale. V zadnjem četrtstoletju se je italijansko-ju-goslovanskr trgovina povečala približno za 25-krat. Lo';a 1955 je na primer znašala 78,5 mi lijonr. dolarjev in leta 1980 1949,8 milijona ali skoraj 2 milijardi dolarjev. Slednje, vsota je bila lani presežena ter smo prišli na približno 2,1 milijarde dolarjev. Po drugi strani je letos zaradi jugoslovanskih gospodarskih omejitev močan zastoj ter se utegne italijansko-jugoslovanska trgovinska bilanca ustaviti med 1,6 in 1,8 milijarde dolarjev, kot so ugotovili konec novembra na zasedanju Italijansko-jugoslovanske ter Jugoslovansko-ita-lijanske trgovinske zbornice v Opatiji. Italija je že leta na tretjem mestu v jugoslovanskem uvozu, za Zahodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ter na drugem mestu v jugoslovanskem izvozu, za Sovjetsko zvezo in pred Zahodno Nemčijo. Leta 1980 je celotna jugoslovanska zunanja trgovina veljala okrog 24 milijard dolarjev ter sta dve milijardi odpadli na Italijo. Jugoslovanski trgovinski primanjkljaj je tega leta šel nekaj preko 6 milijard dolarjev, od česar je odpadlo na Italijo 280 milijonov. Jugoslovani se pritožujejo nad dvema zna-čilnostima italijansko - jugoslovanskih trgovinskih izmenjav: — kronični trgovinski primanjkljaj za Jugoslavijo; — slaba struktura izmenjav, prav tako v škodo Jugoslavije. V obdobju 1955-1982 je bil trgovinski saldo aktiven za Jugoslavijo samo v letih 1956, 1963, 1965 in 1966. Po letu 1967 ima Jugoslavija vedno pasiven saldo in negativni jugoslovanski re kord je bil dosežen leta 1975 s primanjkljajem 497 milijonov dolarjev. Zadnja leta je jugoslovanski primanjkljaj padal, čeprav so se izmenjave dvigale. Leta 1980 se je znižal na 283 milijonov dolarjev ter je izvoz kril uvoz za 74,6 odstotka. Lani pa se je spet dvignil ter se je sukal okrog 400 milijonov dolarjev. Jugoslovani so prav tako nezadovoljni s strukturo izmenjav z Italijo, ker jugoslovanski izvoz še vedno temelji predvsem na kmetijskih in gozdnih proizvodih. Jugoslovanska industrija — pravijo Jugoslovani — pa je napredovala ter hoče izvažati svoje izdelke. Nasprotno pa je italijanski izvoz sestavljen predvsem iz industrijskih proizvodov ter visoke tehnologije. Leta 1980 je 40 odstotkov jugoslovanskega izvoza v Italijo odpadlo na les, živino in meso; 29,6 odstotka izvoza je odpadlo na surovine, 25,2 odstotka na polizdelke, 19,4 odstotka na živilske proizvode ter 13,9 odstotka na stroje in prevozna sredstva. Po drugi strani so bili na prvem mestu v italijanskem izvozu v Jugoslavijo stroji in prevozna sredstva s 47,7 odstotka, sledili so polizdelki s 23,8 odstotka ter kemični proizvodi s 13,5 odstotka. Italijani odgovarjajo — in to so povedali tudi konec novembra na zasedanju v Opatiji — da mora jugoslovansko gospodarstvo izboljšati svojo trgovinsko organizacijo, ki dokaj šepa, ter temeljiteje študirati marketing, to je italijansko tržišče. Nadalje mora po italijanskem mnenju jugoslovansko gospodarstvo povečati svojo konkurenčnost, to je znižati cene, izboljšati kvaliteto proizvodov ter se točneje držati izročitvenih rokov. Slednje velja tudi za jugoslovansko trgovino s celotno Evropsko gospodarsko skupnostjo. VIŠJE OBLIKE GOSPODARSKE KOOPERACIJE Jugoslavija zadnja leta, med drugim zaradi pomanjkanja deviz, vedno bolj poudarja potrebo po takoimenovanih višjih oblikah gospodarskega sodelovanja, pri katerih prihaja do kompenzacij brez potrošnje tujih valut. Glavne višje oblike gospodarskega sodelovanja so naslednje: skupne investicije v mešane družbe ali »joint ventures«, dolgoročno proizvodno in industrijsko sodelovanje z izmenjavo proizvodnih elementov, tehnično-trgovinska kooperacija, prenos tehnologije ali know how ter skupna investicijska, zlasti gradbena dela, na tretjih tržiščih. V obdobju 1968-1978 je Jugoslavija sklenila 177 pogodb s tujimi partnerji za skupne naložbe v mešane družbe in sicer 173 pogodb z Zahodom, dve pogodbi s sovjetskim taborom ter dve pogodbi z deželami v razvoju. Nadalje je imelo jugoslovansko gospodarstvo leta 1978 574 pogodb s tujimi partnerji za dolgoročno proizvodno sodelovanje in sicer 453 pogodb z Zahodom, 120 pogodb s sovjetskim taborom ter eno pogodbo z deželami v razvoju. Tuji partnerji so v letih 1968-1978 prinesli v Jugoslavijo investicije kapitalov in tehnologije za približno 6.200 milijonov dinarjev ali 300 milijonov dolarjev po takratnem tečaju en dolar za približno 20 dinarjev. Po zadnjem razvrednotenju dinarja 22. oktobra letos dolar velja 63 dinarjev. »Wallstreet Journal« napove duje nujna ameriška in druga mednarodna posojila Jugoslaviji za 3 milijarde dolarjev. V obdobju 1968-1980 sta Jugoslavija in Italija podpisali 34 pogodb o skupnih investicijah. To predstavlja 15,6 odstotka celotnega števila \ pogodb te vrste, katere je jugoslovansko go-j spodarstvo takrat sklenilo s tujimi partnerji, j Italijani so največ investirali v avtomobilsko »Mihec in Jakec« na tržaški občini (Foto M. Magajna) industrijo. Preko 50 odstotkov naložb namreč odpade na kooperacijo družbe Fiat z avtomobilsko tovarno Crvena zastava v Kragujevcu. Druge italijanske investicije so zlasti v naslednjih sektorjih: predelava aluminija, proizvodnja strojev, elektronika, živilska industrija, tekstilna in kemična industrija ter industrija metaloidov. V dolgoročnem proizvodnem sodelovanju, ki je druga višja oblika gospodarske kooperacije, je Italija poleg Zahodne Nemčije glavni partner Jugoslavije. V obdobju 1968-1980 sta Jugoslavija in Italija podpisali 117 teh pogodb. Na to kooperacijo z Italijo je leta 1973 odpadlo 2,8 odstotka jugoslovanskega izvoza in 3,4 odstotka uvoza, leta 1980 pa 12,5 odstotka izvoza ter 7 odstotkov uvoza. Za tehnično-trgovinsko kooperacijo je bilo do konca leta 1980 sklenjenih 21 italijansko-jugoslovanskih pogodb ter za prenos tehnologijo 72 pogodb. V Opatiji so konec novembra povedali, da so bile v prvih devetih mesecih 1982 sklenjene naslednje italijansko - jugoslovanske pogodbe: 3 pogodbe za skupne investicije; 12 pogodb za dolgoročno proizvodno sodelo vanje; 7 pogodb za prenos tehnologije; 2 pogodbi za investicijska dela v Jugoslaviji; 3 pogodbe za investicijska dela na tretjih tržiščih. Jugoslovani se pritožujejo, da so nekatere italijanske in druge tuje naložbe prenizke, nekatere pogodbe se ne izvajajo v predvidenem obsegu (razmerje 1:1) in spet druge ne prispevajo dovolj k trgovinskim izmenjavam. Končno nekaterih pogodb sploh še niso pričeli izvajati. Po drugi strani so Italijani tudi v Opatiji opozarjali na zastarelost in kontraproduktiv nost raznih določb jugoslovanske zakonodaje o gospodarski kooperaciji s tujimi partnerji. Italijanski poslovni krogi priznavajo, da gospodarska kooperacija koristi medsebojni trgovini ter sodelovanju na tretjih tržiščih. Vendar pa razne negativne določbe jugoslovanske zakonodaje odvračajo tuja podjetja od sodelovanja z jugoslovanskim gospodarstvom. Te negativne določbe so zlasti: — tuji partner ne more imeti večine v mešanem. podjetju in. tako ne more učinkovito odločati o poslovanju, kljub temu pa je soodgovoren za morebitne izgube. Kuba, ki je politično in gospodarsko manj odprta država kot Jugoslavija, tujim partnerjem dovoljuje v mešanih podjetjih večino do 66 odstotkov. To večino za zdaj jugoslovanska zakonodaja predvideva samo za načrtovano italijansko - jugoslovansko prosto industrijsko cono. — tuj partner lahko dobi svoj delež dobička in vračilo vloženega kapitala samo iz deviz, katere mešano podjetje ustvari z izvozom. V sedanji stabilizacijski politiki pa federacija pobere podjetjem večino deviz (75 odstotkov) za odplačilo dolgov v tujini; ti dolgovi zdaj znašajo okrog 20 milijard dolarjev ter mora Jugoslavija v letu 1982 odplačati 5 milijard dolarjev. — Končno povzročajo spore takoimenovane kontrapartije ali obveznost tujega partnerja, da kupi del proizvodnje realizirane v Jugoslaviji. Kontrapartije so tako rekoč glavna težava v dolgoročnem sodelovanju z jugoslovanskim gospodarstvom. Gre za barantanje »blago za blago« v ozkih sektorjih. To je škodljivo — opozarjajo italijanski poslovni krogi — tudi za samo jugoslovansko gospodarstvo, ker mora tuji partner podražiti svoj izvoz v predvidevanju obveznosti za uvoz proizvodov, katerih ne potrebuje ali mu celo delajo konkurenco na njegovih tržiščih. Italijanska in jugoslovanska podjetja ne smejo biti v medsebojni konkurenci na tretjih tržiščih ter morajo težiti k večji gospodarski integraciji in k skupnemu načrtovanju proizvodnih programov. Poleg tega je treba zagotoviti zadostne kreditne linije za dolgoročno financiranje in garantiranje kooperacije. OBMEJNA TRGOVINA — TRŽAŠKI IN GORIŠKI AVTONOMNI RAČUN Trgovinske izmenjave na obmejnem področju temeljijo na tržaškem in goriškem avtonomnem računu ter sta bila zadevna sporazuma podpisana marca 1955 v Rimu. Obmejna trgovina nima nič opraviti z videmskim sporazumom, ki ureja mejni osebni promet. Videmski sporazum je bil podpisan avgusta 1955 in obnovljen 15. maja letos. Obmejni gospodarski stiki so važni tudi za dvig življenjske ravni obmejnega prebivalstva, katerega jamči člen 9 osimskih dogovorov. Osimski dogovori priporočajo višje oblike go- PALME V STANOVANJU Najbolj skromna je pahljačasta chama-reops humilis, za katero je najbolje, da je čimbolj na hladnem v tej letni dobi, ko jo tudi zalivamo manj kot poleti, ko ljubi dosti moče. Dolge pernato povešene liste ima phoenix roebelenii in jo prezimujemo pri 12 stopinjah; poleti zahteva obilno zalivanje in v vročini večkratno oroševanje listov. Phoenix camariensis je skromnejša in se pozimi zadovolji s temperaturo od 8 do 10 stopinj Celzija. spodarskega sodelovanja med obmejnima pod-ročjega, a doslej je bilo sklenjenih samo okrog 10 pogodb in še to le na italijanskem področju. Slovenska manjšina v Italiji ima več močnih zunanjetrgovinskih podjetij, ki učinkovito sodelujejo v izmenjavah z Jugoslavijo. Struktura obmejne trgovine je podobna strukturi meddržavne trgovine. Jugoslovansko področje izvaža zlasti živino in meso, konje, žagan les, kovinske izdelke, tekstil, prejo, papir in embalažo, uvaža pa največ izdelke višje stopnje obdelave, kot so: stroji, razni aparati, rezervni deli, orodje, kemični proizvodi, plastika, tekstil in proizvodi rastlinskega izvora. Zadnja leta jugoslovansko področje uvaža manj potrošnega blaga in več repromateriala za industrijo. V zadnjem času se govori o paradoksu, to je da Jugoslavija uvaža meso in bencin (od Total-a). Obmejna trgovina je zlasti zadnja leta hitro naraščala, ker zanjo ne veljajo oziroma vsaj ne bi smele veljati omejitve, ki so v meddržavni trgovini. Obmejna trgovina namreč temelji na kliringu brez deviznih plačil. Leta 1979 so obmejne izmenjave veljale 76 milijard lir, leta 1980 97 milijard, lani blizu 190 milijard in letos se govori že o 360-tih milijardah. V prvih devetih mesecih 1982 so izmenjave dosegle 246 milijard lir. Obmejna trgovina se razvija preko dveh indikativnih list »A« in »B« ter preko dveh brezcarinskih list »C« in »D«. Važni sta zlasti brezcarinski listi, ki omogočata izmenjave za 13 milijard lir v vsako smer, toda le za tržaško in ustrezajoče jugoslovansko področje, ne pa za Gorico. Zaradi inflacije italijanski in jugoslovanski operaterji že dolgo zahtevajo povišanje brezcarinske kvote na 32 milijard lir. Zaradi birokratske počasnosti za odobritev novih indikativnih list, ki prav tako hitro zastarijo v primerjavi s potrebami tržišča, pa operaterji hočejo ustanovitev mešane komisije za obmejno področje, ki bi naglo ukrepala. Delovala naj bi v okviru mešanega odbora za gospodarsko, industrijsko in tehnično sodelovanje. PROSTA INDUSTRIJSKA CONA IN EGS Osimski dogovori z dne 10. novembra 1975 vsebujejo dva dela: — politično pogodbo (z desetimi prilogami) za dokončno začrtanje italijansko - jugoslovanske meje in za zaščito narodnih manjšin; — sporazum (s štirimi prilogami) za razvoj gospodarskega sodelovanja, vštevši prosto industrijsko cono. (Dalje) Precej zahtevna je mala sobna palma microcoelum martianum, poprej imenovana cocos medeliana ali kokosova palma in je izrazita sobna palma. Zahteva svetli prostor zaščiten pred soncem. V podstavku naj ima vedno vodo, ker ji sicer rumenijo listi, izredno pa je občutljiva za suh zrak in prija ji zimska temperatura 15 do 15 stopinj Celzija. Palme radi napadajo razni škodljivci zato skrbimo, da jih takoj odstranimo. Z. T. Sodobno kmetijstvo NEGA SOBNIH RASTLIN 1 t sr E, Jakec moj, zdej je samo še vprašanje, kadaj bojo tisfga Antonova spp-stili. Kaku — spestili? Sej je zamejšan u atentat na papeža! Sej vsi časniki ta-ku pišejo! Jn tudi tisti Agca prave ... Tisti Agca lahko prave kar če, ke uan je an navaden kriminalc. Jn anmi kriminalci ne gre vera. Za anga obsodet morejo bet dokazi. Jn tisti Antonov ni biu na plači, kadar je uni streljau. Tu pričajo vsi uradniki tiste bolgarske letalske kompanije. E, rad be poznou tistga uradnika, ke be se upau reč, de tisti dan Antonova ni blo u pisarni. M a niso samo uradniki. Je tudi derec-jon, pole ambasada, pole bolgarska vlada jn prfina TASS, ke vsi pravejo, de Antonov nima neč zraven. Jn kej bojo sodniki bol vervali anmi lumpi, ku je Agca, koker tolkem poštenem ledem? Pej zakej so drugi osumljenci nečko ušli u Bolgarijo, kadar so aretirali Antonova? Prfina njegova žena! Tisto nima neč opravet. So šli po službeni doužnosti. Jn pole ta reč ni notranja zadeva, ma internacionalna. Zaradi tega morejo bet vsi dokazi tudi ju-ridično velavni. Pole se zaradi tega tudi škode koeksistenci. Jn tega pej ne smemo naredet, ke mi smo za mir. Jn če tudi Rusi pravejo, de Antonov je nedoužen, pole jem moremo vervat. Zatu ke Rusi se nikoli ne zlažejo. Jn tudi če be, po pomoti, kej pršlo ven, je bulše ne videt, ne slišat neč jn ne vrtat naprej brez potrebe. Češ reč, de bojo vse vkep pomečkali? Taku nekej. Preiskava bo strašno previdna jn bojo vsi ahtali, de ne bojo komi stopli na prste. Jn juridično ve-lavnih dokazov ne bo. Ja, ja, sm vre zastopu. Bo taku ku s tistem možam, ke mu je žena delala korne. Kašnem možam? E, pred leti sm jest j emu anga znanca, ke je sumu, de jema njegova žena anga ljubčka. Uan be biu tudi vložu tožbo za ločitev, ma je tou jemet dokaze. Je hodu za njo; je pršu domov kadar ga ni čakala, je sprašavau okuli jn vse sorte. Jn neč. Ni jn ni mogu najt dokazov de mu nastavlja rožičke. Pole se je odloču — nej košta kar koš-ta — jn je vzeu anga privatnega detektiva. Čez an teden mu je tisti detektiv vre pmesu poročilo. Je reku, de je ženo j n ljubčka zalotu u anmi bari, ke sta pila kafe. »Ben, tu ni neč hudga,« je reku mož. Ma detektiv je povedau, de pole sta šla večerjat u an restau-rant. »No ja, ana večerja, tu še neč ne pomene,« prave mož. Ma detektiv jih je pole vidu, de sta španciraila pr mur-ji. Moži se je zdelo vse vkep neč. Pole mu je detektiv povedau, de sta šla u an hotel jn vzela ano kamro. »E, tu še ni zadosti!« je reku mož. Jn detektiv mu prave: »Sm se informirau u katero kamro sta šla jn jest sm po aneh lojtrah od pompirjev pršu prou do njeh uakna jn sm vidu, de se slačesta.« Zdej se je pej mož segreu j n je pra-šauž: »Jn pole?« »Pole pej nisem vidu več neč, zatu ke sta ugasnela luč,« je reku detektiv. Jn mož jezen: »Prekleto! Taku ostanem še naprej u tej večni negotovosti.« E, se zna, dokazat ne more neč. Taku bo šlo končat tudi sez Antonovom. Izdajatelj: Zadruga z o. z. "Novi list« — Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 — Odgovorni urednik: Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart. Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151 Slovenski denarni zavndi na Genskem ia Tržaškem orni Kmečka banka Gorica Kmečko delavska posojilnica v Sovodnjah Kmečko obrtna hranilnica v Doberdobu Hranilnica in posojilnica na Opčinah Kmečka in obrtna hranilnica in posojilnica - Nabrežina Tržaška kreditna banka d. d. Trst Banca di credito di Trieste S. p. a. praumSlke t