Poitnina plafana v gotovini V izSELIENSKI VEH VESTNIK RAFAEL IZHAJA 15. VSAKEGA MESECA UREDNIŠiVO: LEONIŠCE UPRAVA: TYRSEVA C.52 V LJUBLJANI NAROČNINA: ZA JUGOSLAVIJO LETNO DIN 12-ZA INOZEMSTVO LETNO DIN 24- OGLASI PO DOGOVORU LETO VI. LJUBLJANA, MAREC 193G ŠTEV. !$ Nagovor ljubljanskega nadškofa g. dr. Gregorija Rozmana našim izseljencem v Radio Ljubljana, dne /. marca 1936 Moje besede, ki jih prenašajo nocoj električni valovi v vse dežele, kjer bivajo naši bratje in sestre, so predvsem topel in prisrčen pozdrav z domače zemlje, a skoraj še bolj so namenjene poslušalcem v domovini. Za nje hočejo biti glasen in resen opomin: Nikar ne pozabljajte bratov in sestra, ki so se izselili iz rodne grude in šli v daljni svet, iskat kruha in eksistence — nikdar jih ne pozabljajte, ne v mislih vaših, ne v delu vašem za kulturo slovensko, najmanj pa v vaših molitvah. Noben evropski narod nima razmeroma toliko izseljencev kakor naš slovenski, Ako seštejemo vse, ki so v severnih Združenih državah in Canadi, jih najdemo okrog 300.000 - pa še Brazilija, Argentina in za-padna Evropa: Francija, Belgija, Holandska in Nemčija. Ne bo dolgo pa bo polovica Slovencev izseljenih — bo polovica naše krvi iztekla v tuja morja, kjer se pomeša in kot svojstvena slovenska kri izgine. Premalo mislimo na to dejstvo. Premalo nas boli odhod slehernega izseljenca in vse premalo obdržujemo mi tesne kulturne stike z njimi, ko se enkrat v tujini naselijo. Koliko tihe bridkosti se dvigne v srcu, če ima človek priložnost spoznati življenje, mišljenje in čustvovanje naših ljudi v tujini I Nesli so seboj slovenske pridne roke, ki po vsem svetu slovib, zato povsod Slovenca čaka najtežje in najslabše plačano delo, nesli so seboj svojo naravno poštenost, ki v bližnjem zahrbtnosti in prevare ne sluti — velika večina pa je nesla seboj še trdno vero svojih očetov, v duši pa sliko Marije — brezjanske, žeželj-ske, novoštiftske ali Mariborske ali Kokarske — saj ima Marija pri nas toliko naslovov, kolikor je njenih velikih in malih romarskih cerkva — vsaka dolina ima svojo. Ko so odhajali: še z zadnjim pogledom so objeli svoj domači kraj, svojo rodno zemljo, globoko ganotje so skrili za veselim smehljajem, solzo so zatrli nasilno v svojem očesu. A v njihovih dušah je ostal spomin, utlsnjen kot neizbrisen pečat. V kakšni tihi uri, ko se srca iskreno odpirajo, so mi ponovno pripovedovali v Ameriki naši izseljenci, da ne mine dan, ko ne bi romale misli nazaj v domači kraj, ko bi v spominu ne prehodili pota in steze, kjer so hodili v svoji mladosti. Pa čeprav jim v tujini gmotno dobro gre, imajo udobnejše življenje, zadovoljno družino, a vendar vsak dan, deset in desetletja dolgo, uhajajo misli nazaj, se povračajo spomini v dolenjske gorice, na kršne njivice Suhe Krajine, na bregove Kolpe od Osiinice preko Fare in Kostela, Starega trga in Vinice čez Preloko in Podzemelj do Metlike, pa v planine Gorenjske in v notranjski Kras, v zelene pašnike in temne gozdove Savinjske doline in v obmurske ravnine z drevoredi melanholičnih jagned. In spomin vse steze prehodi, vse prijatelje pozdravlja in se ob grobovih staršev ustavlja. Oj, s kolikimi vezmi so srca izseljencev povezana z domačo zemljo! In ko jim govoriš tam v tujini o domačem kraju, solza za-blesti v očesu najtršega moža in najpreiz-kušenejše matere, mladina pod tujim soncem rojena, pa prisluhne in rahlo se ji vzbuja želja, da bi kdaj videla zemljo, ki je cilj hrepenenja njihovih staršev. Najtežje pa je to, da domače cerkve ni, ne široke pesmi domačih zvonov, ne petja v njej in besede božje, jasne in tople v tistem jeziku, v katerem je prve molitvice jecljal za svojo dobro materjo. V težkih trenutkih — in koliko jih je v tujini — ko se človek skrije v najtišji kot svoje notranjosti, kjer lučka otroške vere in nade brli — o, če tedaj ni slovenskega duhovnika-spovednika — oj, kako je to težko! In če na smrtni postelji ni tolažlji-vega smehljaja slovenskega kap^na, ne skrbnega pogleda slovenskega župnika, oj, kako je to trikrat hudo! Ali se naj čudimo, če je v takih okol-ščinah marsikateremu v skritem kotu duše lučka vere ugasnila, ko pa ni bilo domače roke, da bi pravočasno olja prilivala? Kako malo mislimo na to, ko sodimo in obsojamo vsevprek, če se kateri vrne domov s pogoriščem v duši. Videl sem jih in spoznal, kako si le s herolzmom morejo ohraniti svojo vero in so si jo v takih razmerah, v katerih bi pri nas doma vsi propadli, ker smo preveč postrežem in zato razvajeni. Čim bolje spoznamo razmere, v katerih naši izseljenci živijo, tem bolj bomo doumeli, koliko smo mi v domovini nad njimi grešili. Kako malo smo mislili nanje I Še manj storili za nje. Sodili jih le po tem, koliko so denarja domov pošiljali. Obsojali tiste, ki so versko in moralno propadli. Zdaj, ko sem jih toliko videl in čislati začel, razumem, da tak, ki že doma ni bil najubo-gljivejša ovca v božji čredi, v tujini brez pastirja, brez očetovskega prijatelja, ki za njegovo dušo odgovornost nosi, da tak propade in se zastrupljen vrne, ki strup še med druge širi kakor nalezljivo bolezen. Naša krščanska in narodna dolžnost je, da podpiramo izseljence s kulturnimi, moralnimi in osebnimi vezmi, da vzdrže ob navalu tujih vplivov, katerim odoleti se niso naučili niti ne pripravili. Če kot Slovenec govorim — pravim: knjige in časopise in pesmi slovenske jim nudimo in kadar pridejo v domovino na obisk, poskrbimo, da preživijo doma velik slovenski praznik. Če kot škof govorim — pravim: duhovne postrežbe jim dajmo, misijonarje pošiljajmo, kadar se domov vrnejo, v svoje toplo versko življenje jih ukienimo, da ostanejo zvesti Bogu in veri. In z vero in božjo službo jim ohranimo najdlje in najbolj uspešno tudi besedo in čustvovanje slovensko in jugoslovansko. Ves narod — pa bodisi, da so posamezniki še tako različnih nazorov — bi moral v tem oziru složno in sporazumno sodelovati in se zavedati, da v tujini izseljenci najdlje ohranijo materinsko besedo in slovansko mišljenje, če jim Cerkev in duhovnik ta naravni zaklad čuva in obdaja z nadnaravno obrambo. — Oboje naj gre med naše izseljence po naši radio-postaji redno in stalno. Vsakokrat — kakor nocoj — naj jim prinese iz domače zemlje pozdrave, iz naših bratskih src pa molitve in vsaka izseljenska ura naj znova utrdi duhovne vezi krvi, jezika in vere med nami doma in našimi brati in sestrami v tujini. Pozdravljeni in blagoslovljeni bodite I J. Kalan: Najtežje vprašanje glede izseljenstva V dveh člankih z naslovom .Pravočasno, pravočasno — ne prekasno!" smo videli, da prihajamo s svojim zanimanjem, svojo skrbjo in svojo pomočjo izseljencem večkrat prekasno, Ko je že toliko in toliko zamujenega, zgubljenega! Toda to so zamude preteklih časov. Kar je bilo, je bilo. V prvih desetletjih izseljevanja niso posvečali temu silnemu pojavu potrebne pozornosti. A nad tem, kar je bilo, dolgo tožiti, se ne izplača. Skrbeti moramo, da bo odslej drugačel No, saj je že veliko drugače. Rafaelova družba, naš »Rafael", izseljenska nedelja, zanimanje in obiski naših škofov pri izseljencih, več duhovnikov med izseljenci — vse to in še kaj drugega priča, da se za izseljence že nekaj brigamo. Toda vse to je še vedno premalo. Zato je primerno in potrebno, da tukajle v našem »Rafaelu" razmišljamo in ugibamo, kaj bi mogli za izseljence še storiti. In tudi, kako bi mogli storiti. Da, kako za izseljence skrbeti, da se nam jih ne bo toliko zgubilo, to je veliko in težko vprašanje. Zakaj? V čem obstoji težava? Zato ker so izseljenci tako raztreseni. Raztreseni po raznih deželah, v eni in isti deželi pa spet po raznih krajih. Raztreseni kakor perje, ki ga veter raznese. Zato je briga zanje tako težavna. To težavo sem čutil jaz na Vestfalskem in jo čutijo drugi izseljenski duhovniki po drugih krajih. Ni sicer povsod enako. Ponekod so že malo bolj skupaj, v večjih skupinah, drugod pa spet bolj razpršeni. Na Vestfalskem in v Porenju so razliti po celem širnem industrijskem ozemlju, ki šteje svojih 300 rudnikov. Največja naselbina je Ham-bom, kjer je blizu kakih 400družin; druga največja je Meerbeck z blizu 300 družinami; tretja po velikosti je Gladbeck s kakimi 250 družinami. In potem gre dalje vedno nižje: po 100, po 50, po 20, po 10, po 5, po 2 družini, sem pa tje pa tudi le kaka posamezna družina. Jaz sem imel božjo službo v več ko 60 raznih cerkvah in kapelah; toda še nisem bil v vseh krajih, koder bivajo naši ljudje, ker je to nemogoče. Bivajo gotovo na sto raznih župnijah. Zaradi tega sem bil vedno na potu, vedno v drugem kraju, a imel sem — razen v večjih Krajih — povsod le peščico ljudi pred seboj. Na ta način ima duhovnik veliko dela, ljudje pa od njega le malo koristi, ker na vsak posamezen kraj more le malokrat priti. Rekel sem: če sem na enem kraju, pa na sto drugih nisem. Kako vse drugače bi bilo, ko bi bili ljudje bolj blizu skupaj: na enem kraju ali četudi na nekoliko več krajih, pa vendar v večjem številu in ne tako razpršeni. Govoriti naenkrat tisoč ljudem, ali pa govoriti isto samo desetim ljudem, je skoro isti trud; a če hočeš govoriti tisoč ljudem, ki so pa razdeljeni na drobce po deset skupaj, moraš isto stvar govoriti stokrat in koliko potov storiti, časa in denarja potrošiti! Mnogih ljudi pa pri tej razstresenosti sploh ne dosežeš. To je težava dušnega pastirovanja med izseljenci, ki so tako razleteni. To je bil tudi en vzrok, zakaj sem jaz Vestfalski in Porenju dal slovo. No, tam gori so naši rojaki po toliko letih ondotnega bivanja že toliko udomačeni in nemško toliko znajo, da v Nemčiji še najlažje izhajajo brez posebnega slovenskega duhovnika. Drugače je na Francoskem, ker francoščine se naši ljudje ne bodo tako kmalu in lahko privadili. Tudi imajo v Nemčiji povsod katoliško cerkev v bližini, skrbne dušne pastirje, vidijo mnogo lepih navad in dobrih zgledov. Zato sem ljudem večkrat rekel: Kdor hoče na Nemškem biti slab, je lahko slab, ker slabega nikjer ne manjka; kdor pa hoče biti dober, je pa tudi lahko, ker ima dosti priložnosti za dobro. In tistih, ki so cerkvi in Bogu obrnili hrbet, tudi domač duhovnik ne privabi k njemu. Če bi angel iz nebes prišel k njim, bi ga menda ne poslušali. Vse drugače pa je to — recimo — v Srbiji. Ali tudi v Argentini in Južni Ameriki sploh. Ta je sicer katoliška, a dolga in široka, kakor da ji ni konca. Če nam je pa zdaj slovenska kri raztresena po celi Argentini in skoro po celi Ameriki, kdo bi vse te ljudi iskal? kje jih našel? zbral? organiziral? zanje skrbel? Nemogoče I — Pa še ni treba v Ameriko hoditi, da najdemo take razmere; saj so Slovenci razkropljeni že tudi po celi Jugoslaviji. In kar je najtežje: tudi med dru-goverci, kjer ni katoliške cerkve, ne duhovnika, ne primerne družbe, na kateri bi imel priseljenec potrebno oporo. To, pravim, to je največji, najtežji »problem" izseljenstva. Izseljevanje ni nič urejeno, organizirano; vse gre brez reda, brez načrta. Nekatere zanese služba bogvekam, druge želja po zaslužku, tretje naključje, slučaj ali bogvekaj. O tem premišljujte prijatelji izseljencev in izseljenci sami, Kako bi se dalo temu zlu odpomoči, da bi bila skrb za izseljence lažje mogoča! ^Da|jej J. M, Trunk: Klic iz Amerike V svoje 45. leto stopa »Amerikanski Slovenec", boritelj za krščanske nazore med izseljenimi Slovenci v Zedinjenih državah Amerike. Izseljensko vprašanje se je v zadnji dobi začelo bolj intenzivno obravnavati, kar je vsekakor veselo znamenje, ampak še daleč ni doseglo pomena, kakršnega ima za tako veliko število našega naroda, ki je šel na razne kraje izven svoje prave domovine. S potomci izseljencev se ceni to število na 350.000 oseb. Ako pomislimo, da ima ljubljanska škofija le okoli 500.000 vernikov, in presega torej število izseljencev polovico ljubljanskih škof-ljanov, nam mora biti jasno, da takega števila pri našem malem narodu ne smemo puščati v nemar in napeti vse moči, da se stori za te izseljence kar je pač v danih razmerah mogoče storiti. Ni bilo ravno brez naporov, niti ne brez vidnih uspehovi Zapreka je bila največ v tem, ker je bilo večinoma vse prepuščeno, ker pač drugače ni bilo'mogoče, zasebnemu naporu, prizadevanju posameznih oseb. Pred svetovno vojsko ni šlo, da bi se bili zainteresirali merodajni krogi, niti sedaj ni mogoče zastaviti sil, ki bi bile ali mogle biti na razpolago. Jugoslavija stoji tudi pri najboljši volji pred tolikimi problemi, da bo vzelo vsekako še dolgo dobo, preden pride izseljensko vprašanje z vso resnostjo na vrsto. Treba bo dreganja tudi od strani izseljencev samih, da javne oblasti vzamejo izseljenske zadeve v najbolj resen pretres in pridemo vsaj približno do razmer, v kakršnih so izseljenci vsaj večinoma v območju drugih držav. Ker pa Jugoslavija ne bo še tako kmalu prišla do urejenih razmer, ni upanja v doglednem času, da bi prišli izseljenci pri državni skrbi na vrsto in do tedaj ostane edina pot, da se nadaljuje in po možnosti poglobuje vsaj prizadevanje zasebnih krogov in se reši, kar se rešiti da. Tu smo na točki „Amerikanskega Slovenca" kot glasnika in boritelja za ideale, ki med izseljenimi Slovenci ne smejo zamreti, ako se ne odpre grob narodne smrti veliko prezgodaj. Amerikanski Slovenci v obče niso ravno brez vsake organizacije, kot privrženci krščanskih idealov smo lahko na marsikaj ponosni, dasi morda ne že radi tega zadovoljni. Imamo precej župnij, kjer niso glavno morda le poslopja, stavbe. Duh je, ki oživlja, in duh, ki prihaja od župnijskih slovenskih organizacij je oživljal, da se ni vse že davno pogubilo. Tudi podporne jednote so lahko nam v veselje in neko zadostilo, namreč tiste organizacije, ki poleg medsebojne pomoči in podpore, zasledujejo tudi duševni, idealni dobrobit med svojimi člani. Dočim vse organizacije več ali manj trpijo pod pritiskom dolge depresije, gre naša glavna katoliška organizacija, K. S. K. J., tudi pod temi neugodnimi razmerami celo naprej, raste v članstvu in se krepi pod dobrim vodstvom tudi v notranji moči idealnega naziranja. Velikega važnega pomena za naše ame-rikanske izseljence je bil ravno zaključen obisk ljubljanskega nadškofa med nami. Sko-roda vse večje in organizirane naselbine je obiskal, učil in bodril in pomagal. Vplival je ta obisk brezdvomno tudi na kroge, ki nam stojijo nekako oddaljeni, saj so ti krogi vsaj videli, da nikakor nismo brezpomembni. Tudi brez časopisja nikakor nismo, dasi bi ga želeli veliko več in še bolj krepkega. To naj bo nekako uvod, ko prehajam na pomen za katoliško slovensko Ameriko, kakršnega ima in bi imel imeti med nami katoliški dnevnik »Amerikanski Slovenec". Kdor je za to, da krščanski ideali med izseljenci ne izumrejo in za to mora biti po svojih močeh pač vsak katoliški slovenski izseljenec, se mora strniti v krog, v katerem stoji med nami naš katoliški dnevnik „Amerikanski Slovenec". Dopisnikom Rafaela Spet se je nabralo toliko dopisov In člankov, da jih nisem mogel vse objaviti v tej številki. V naslednji Številki, ki Izide 4. aprila pride vse na vrsto. Dopise, prosim, pošljite do 29. marca. Urednik. Jože Premrov: Pesem tujine... Kako vračamo sirote domovini... Rožnati časi so za delavstvo povsod minili, za njimi pa je nastopila doba zatiranja in preganjanja. Vendar pa se kaj takega, kakor pri nas, menda ne dogaja povsod. Med nami je živela slovenska družina, ki se je tukaj naselila pred desetimi leti. Slabotnemu možu so zaradi napornega dela vidno pešale moči. Dve leti je sedaj minilo, odkar ga je roka tistega, ki vse vodi, rešila trpljenja. Določila mu je počitek v zemlji, katera ga je utrudila in izčrpala. Zapustil je ženo in pet sirot. Ženo so nato takoj sprejeli na delo k rudniku. Veliko je trpela, ko je morala trdo delati in obenem skrbeti za svoje otroke, zlasti še, ker je imel najstarejši otrok šele enajst let. Poleg tega pa je tu mnenje, da ženska pri rudniku komaj za milo zasluži. Naši rojaki so se njenega trpljenja zavedali in so ji zato tudi radi pomagali. Ne more se trditi, da si prav nikoli ne kalimo miru, vendar pa imamo zelo lepo lastnost: kadar se kje vidi res potreba, se skoro vsakemu lahko brez skrbi potrka na vrata. Ta dobrosrčnost naše naselbine je bila obe leti v veliko korist revni družini. Pred dobrim mesecem so tukajšnje oblasti sklenile, da revežev nič več ne potrebujejo. Odločili so se, da bodo počasi izgnali vse vdove in tudi take, ki so po bolezni postali za delo nezmožni in prejemajo pokojnino. Omenjena družina je pred tremi tedni prejela obvestilo od oblasti, da se bo morala izseliti v svojo domovino. Kmalu nato so jo ponovno opozorili, da mora odpotovati v torek ob osmih zjutraj. Tedaj pa se je pričelo tekanje iz kraja v kraj. Prosila je ljudi, naj ji priskočijo na pomoč. Ljudje so se ji radi odzvali. Sramoval sem se kesneje, da sem ta dan odšel za manj važnimi opravki in takorekoč le bolj po naključju prišel šele h koncu prizora. Vendar pa, kakor sem že omenil, vsa čast našim ljudem, kadar je treba pomagati. Žena sama bi si v enem dnevu ne mogla dosti pomagati in marsikdo bi na njenem mestu obuppval. Sočustvovanje delavstva je pustilo v meni tako lepe spomine, da jih ne smem obdržati zase. Naj torej ljudje po vsem širnem svetu zvedo, kako se je delalo. V raneto jutru so ljudje naskočili stanovanje. Treba je bilo najprej zmetati vse, kar se je dalo odtrgati, na cesto in nato znositi k najbližnjemu sosedu. Nato so se ženske lotile ribanja in pometanja, kajti ob izselitvah silno pazijo na čistočo in istočasno vračunajo najmanjšo poškodbo. Tako je bilo tudi tukaj. Ko so poklicali določenega oskrbnika po ključ, je naračunal čez tristo frankov. Poleg neštetih potov je bilo treba tukaj storiti še gotove korake. Z ženo je šel do gospodov neki moški z namenom, da nekoliko opiše njeno „bo-gastvo*. Uvideli so kmalu, da ji ne morejo veliko utrgati, ker še tega ni imela zasluženega, kar bi si želeli imeti, zato so ji izplačali revni zaslužek do zadnjega franka. Določili so, da sme vzeti prtljage do 140 kg s seboj, vse drugo pa naj pusti ali pa proda za vsako ceno. Kmalu je minil zimski dan. Ob peti uri, Jakopetova družina je s čudnim nemirom v srcu sledila Katrinim besedam in nasvetom. Janezu je vedno močneje utripalo srce, skrbni materi pa je dejalo v srcu: »Nikar ne daj sina z doma! Tujina, je le tujina! Kolikim je že uničila dušo in telo! Delalj in stradali bom>~. doma na svoji zemlji! Če nam bo dal Bog zdravje in svoj blagoslov, se bomo že na kak način rešili dolga, saj imamo vsi pridne roke. Za nas pa ni — tujina, tujina, tujina... Saj me je vedno strah pred njo in da bi zdaj pustila sina v Vestfalijo? Tega nikoli! Za dom sem ga rodila in zredila, in zato ne pustim, da bi mi ga iztrgala in umorila tujina..." Smrtna tišina je zavladala v sobi. Zali obrazi Jakopetovih hčerk so nemo motrili zgovorno Katro in se plaho ozirali na Janeza, ki je ves zamišljen slonel ob mizi. Oče je ves potrt stopal po sobi in se boril s čudnimi mislimi. »Katra, tvoje besede so vredne premisleka!" pretrga molk gospodar. »Vredne, vredne, Jakope! Če se jih boš držal, boš možak in ti ne bo na gruntu nikoli zapel boben." V svoji zgovornosti in veselju Katra niti opazila ni, da se je kazalec stenske ure premaknil proti polnoči. »Mama, mama, ali ne greste še domov? Mi že vsi spimo," se je oglasila Katrina hčerka Jerica v veži. »Mama, danes pa gotovo ne mislite spati doma!" je nadaljevala Jerica, ko je stopila vsa zaspana v Jakopetovo sobo. »Jerica, danes sem tako vesela, da menda tudi doma ne bom mogla spati. Moje misli mi bodo uhajale vso noč k Tonetu v Vestfalijo. Saj tudi on prav gotovo zdaj name veliko misli in je v skrbeh, če sem prejela pismo in denar." »Mama, pojdive domov! Jutri naju čaka težko delo," ji prigovarja Jeric?. »Jerica, otrok moj, nocoj pa naj Tvoja velja! Daleč v gluho noč so odmevali Jeričini in Katrini koraki, ko sta brzeli po zmrzlem snegu proti domu. Nocoj je odšla Jakopetova družina k počitku brez besedi. Čuden nemir je počival ko nas oddaljeno sonce ni moglo več zalagati s svojo svetlobo, sem stopil v hišo, ki je bila pozorišče glavnih dogodkov. Ob vstopu v hišo, sem med razvalinami opazil dva moža, ki sta se po končanem delu vsedla in si prižgala cigareto. Poleg njiju je v kotu spal devetletni otrok. V nasprotni sobi so se ženske prerivale iz kota v kot in pregledovale, če bi se dalo kaj pomembnega priložiti prtljagi ali pa zamenjati. Zdelo se je, kot da bi se pravkar tod pomikala vojska. Zunaj pred hišo je pral dež razbito samo-kolnico, ki je čakala na 120 kg težko košaro, katero smo dobro prepletli z vrvjo. Ženske so ji uredile naslov, nakar smo se z njo počasi prerili skozi vrata. Dva sta držala tovor, eden pa je pograbil vozilo. Veter nam je metal dež od vseh strani, ko smo kakor žabe čofotali v temi po lužah. na njihovih obrazih. Ko so legli v postelje, niso mogli zatisniti očesa. Vsi so razmišljali sosedine besede. Nepoznana, a vendar vabljiva tujina jim je vznemirjala duše. Po tujini, tam daleč po Vestfaliji so begale njihove misli... Jakopetovi materi so se v postelji poro-sile oči. Vsa je bila iz sebe, ker je čutila iz moževih besedi, da je navdušen za tujino — Vestfalijo. Katrine besede in Tonetov denar ga je omamil. Pri hiši je treba res dosti denarja; upniki se bodo oglasili, doto bo treba kmalu šteti... Mati je pričela moliti: »Janeza, o Bog, mi ne odtrgaj izpod našega krova. . . Varuj nas pred tujino, tujino, tujino .. ." Spanec je premagal Jakopetove otroke in jih zazibal v sladki nočni sen .. . Burja, ki je zavihrala po rebri, se ni menila za materine prošnje in solze, ampak je še silneje zapela svojo divjo pesem v zimsko noč ... II. Drugo jutro je bil gospodar prvi na nogah. Hitro se je oblekel in brez besedi odšel v hlev k živini. Nekako pol ure kasneje se mu je pridružil še Janez in ga lepo pozdravil. »Bog daj, Bog daj, Janez!" mu je veselo odvrnil oče. »Danes pa gotovo nisi dosti spal, ker se tako čudno držiš," je pristavil gospodar. »Oče, kako bi mogel spati, ko so me Katrine besede tako prevzele. Ponoči sem obnavljal njeno novico in obenem razmišljal o naših razmerah. Kmalu bi se bil razjokal, tako mi je bilo hudo. Mi res rabimo veliko denarja, če hočemo poravnati dolg in preskrbeti našim ženskam primeren in pošten kruh. Možiti se brez denarja, je težko." »Janez, najlažje nam pomagaš iz te zadrege ti, če odideš za Tonetom v Vestfalijo; potem bomo kmalu na trdnih tleh." »Šel bi, če bi bil sam. Pustiti vas same, pa res ne morem, zlasti še, ker bi me mati ne pustili." »Janez, bodi korenjak!" ga je začel bodriti OČe. (Dalje prihodnjič.) Samokolnica je žalostno ječala, dokler se nismo približali razsvetljeni in lepši cesu. Ja košara me je zelo skrbela," je pripomnil skrben mož, ko smo se bližali kolodvoru. Naslednje jutro so priskočile ženske na pomoč, da so pripravile otroke za dolgo in žalostno pot. „Sredi zime tako nenadoma mečejo reveže na cesto. Prav nič ne pomislijo, da si bodo morali revčki po snegu iskati zavetja v domovini." Take in podobne govorice so nekaj dni krožile naokrog. Odločili smo se, da bomo stopili še enkrat od hiše do hiše, da revčkom vsaj do pomladi nekoliko omilimo življenje. Tako torej: namesto močnih ljudi, ki smo jih darovali tujini, vračamo domovini v najmanj pričakovanih časih le izčrpane ljudi in sirote. Bog daj, da bi na rodni zemlji našli več ljubezni. Ocepek Alojzij, rudar, Bruay, Francija. Vestfalskim Slovencem! f Predragi prijatelji! Že stara navada je, da pride ob velikonočnem času slovenski duhovnik ali redovnik iz domovine Vas obiskat in Vam pomagat, da morete izpolniti svoje velikonočne dolžnosti in prejeti svete zakramente. Letos prideta dva gospoda, ki bosta tukaj od cvetne nedelje do bele nedelje, namreč: gospod profesor Janko Žagar-Sanaval in gospod katehet Jože Prcmrov, urednik našega „RafaelaM; oba iz bele Ljubljane. Vedno sem slišal in zvedel od teh gospodov in misijonarjev, da se je velikonočno pastirovanje vršilo prav lepo in uspešno. Tudi letos prav iskreno vse povabim k velikonočni spovedi in k prejemu velikonočnega svetega obhajila. Zlasti prosim predsednike, odbornike in druge laike, da naj pomagajo pri pripravah in pri agitaciji za velikonočno pastirovanje. Obiščite vse dru-štvenike, pa ravno tako vse druge svoje rojake in po zgledu »Dobrega Pastirja" bodite vsem ljubeznivi in prijazni in poskusite jih zopet pridobiti za Boga in za sveto cerkev. Molite tudi v smislu svojega važnega delovanja v vinogradu Gospodovem, da bo božja milost vplivala na srca vseh Slovencev in da bo tako uspelo zopet velikonočno pastirovanje. Bodite apostoli in delajte tako v duhu katoliške akcije. Udeležite se vsi popoldanske pobožnosti, pa tudi svete maše in skupnega sv. obhajila. Vaše lepo slovensko petje bo razveselilo ne samo angele v nebesih, ampak tudi Vašega gospoda misijonarja, dragega rojaka. Zatorej: vse bodi v redu, ako pride gospod misijonar. Predragi Slovenci! Že veliko let Vas poznam in spoštujem kot verne in pobožne kristjane in kot zveste otroke sv. katoliške cerkve: pridite tudi letos in porabite priložnost za slovensko spoved. Zopet se približa čas zveličanja in božje milosti. Bog bodi z Vami, Marija pomagaj! Prav prisrčno Vas vse pozdravljam in ostanem vedno Vam v Kristusu udani in hvaležni. Tensundern, vikar. Izseljenske novice Vse dosedanje dopisnike našega lista lepo prosimo, da nam stalno poročajo o življenju in delu naših ljudi v tujini. Za ves dosedanji trud — iskrena hvala. Naš neumorni delavec na izseljenskem področju, gosp. svetnik Jan. Ev. Kalan, ki biva zdaj v Ljubljani, obiskuje vsak mesec naše rojake v Gradcu. Bog blagoslovi njegov trud! Vsi naši izseljenci po širnem svetu bi morali biti naročniki Rafaela in udje Rafaelove družbe v Ljubljani. Isto velja tudi za naše ljudi v domovini. Slovenci v Buenos Airesu so po večini odvisni rokodelci: zidarji, tesarji, mizarji in krojači. Ti rokodelci zaslužijo na dan po 4 do 7 pezov. 1 arg. pezo je 11 Din. Naše služkinje, ki jih zelo visoko cenijo, pa zaslužijo po 70 do 100 pezov na mesec. Prvi Slovenec, ki je prišel v Argentino, je bil Andrej Farčnik. Naselil se je v januarju I. 1880. Zdaj ga že krije argentinska zemlja. Doma je bil iz okolice Konjic na Štajerskem. V Združenih državah Severne Amerike v državi Kolorado deluje vnet slovenski duhovnik — izseljenec p. Ciril Zupan, doma iz župnije Predoslje na Gorenjskem. Je zdaj najstarejši slovenski duhovnik v „Ženska je trpinka in pred njo mora vsak človek od nas v spoštovanju kloniti glavo. Ni to nevarno, da se v romanih piše o ljubezni, da se gorko opeva v pesmih, ne — to je nevarno in pogubno, da se o njej piše brez resnobe. Naša sedanja literatura je poniževanje ženskega sP°la'" pr Janez Ev. Krek, Ameriki in je preživel tam vso dobo, odkar so se naši ljudje začeli priseljevati v Združene države. V teku let si je stekel neven-Ijive zasluge za naše izseljence, ki jim še danes stoji ob strani. Sedaj je star 75 let. Bog ga živi še mnogo let! V Argentini živi že 27 let eden izmed najboljših poznavavcev indijanskega jezika, šeg in indijanske preteklosti, Slovenec Ivan Benigar, doma iz Prema pri Trnovem na Notranjskem. Benigar se je krvno povezal z Indijanci s tem, da si je vzel za ženo hčerko indijanskega poglavarja, ki mu je naklonila osem otrok. Zdaj živi pod Kordiljerskim gorovjem, v pokrajini Nev-kven ob čilski meji Je globoko veren. Indijanci ga spoštujejo kot nekakšnega svetnika. On ljubi svoje Indijance. Med njimi hoče živeti, med njimi umreti ter biti pokopan ob strani svoje indijanske družice. I. Slovenski izseljenski kongres v Ljubljani. S tem naslovom je pravkar izdala Rafaelova družba 148 strani obsegajočo knjigo, ki naravnost vpije v svet po večji ljubezni, zanimanju in skrbi za naše izseljence. Naroča se Rafaelova družba, Tyrševa cesta 52, Ljubljana. Izvod stane 8 Din. „lz življenja v življenje." Pesmi. Zložil Ivan Zupan, urednik Glasila KSKJ v Cleve-landu. — Da, iz življenja ameriških Slovencev so vzete te preproste, vendar mične pesmice za rjihovo življenje v tujini. Prav mične so in se lepo čitajo. Polne so gorkih čustev Posebno mične so tiste, katere je pesnik posvetil svoji materi. Prav uporabne bodo za razne materinske proslave in godove mamic. Prav toplo jih priporočamo Knjižica se naroča pri pesniku g. Ivanu Zupancu, St. Clair Ave Cleveland O. Vse dopise za Rafaela pošiljajte na naslov: Josip Prem rov, Ljubljana, Leo-nišče. Mati K materinskemu dnevu 25. marca Veliko je lepih praznikov, ki jih z veseljem obhajamo. Vsak praznik ima svoj pomen in svojo vrednost. Če vse druge praznike tako z veseljem obhajamo, zakaj bi ne obhajali z veseljem tudi materinski dan 25. marca. Pri materi se je začelo naše življenje, sreča, veselje in tudi naš cilj. Že ko nas je nosila pod svojim srcem, je skrbela, molila in govorila o nas. Z vso ljubeznijo nas je povijala, zibala, se sklanjala nad zibelko, govorila in se igrala z nami. Težke so bile njene misli; kaj bo z otrokom: ali bo morda po volji, v oporo in srečo materi? Pa kljub temu se veseli svojega in otroškega življenja I V taki skrbi in sreči hitro minevajo meseci in leta; otrok se razvija, začne hoditi. Mati se veseli otroškega naraščaja; vesela je, da je mati. Vse potrpi, vse dž in žrtvuje vse za otroka; sama sebi si odtrga košček kruha, na vsak otroški klic se oglasi, pa naj bo ponoči ali podnevi. Nobena žrtev ji ni pretežka I Če je otrok bolan, prebdi, če je treba, cele noči, samo, da lajša otroku življenje. Kako je mati vesela, ko začne otrok hoditi v šolo in v cerkev in ga uči moliti, spoznavati Boga, ljubiti naravo, svoje starše, sorodnike, prijatelje in sovražnike! Ko otrok odraste in se razvije v mladeniča ali dekle, tedaj pridejo za mater zopet nove, velike skrbi, ker je treba ohraniti otroka čistega, dobrega, poštenega in mu preskrbeti vsakdanji kruh. In če tega ni doma, so otroci primorani si ga poiskati drugod v domovini ali pa v tujini. Kaka žalost in izguba zadene mater, ko se poslavlja sin ali hčerka v tujino in mu polaga na srce: Ne pozabi na Boga, moli in hodi v cerkev in piši večkrat domov. Še večja pa je žalost matere, če se ji te želje ne izpolnijo; če otrok malo ali nič ne piše domov ali pa se ne zmeni več za mater. Če pa dobi žalostno pismo, da se je hčerka ali sin ponesrečil, ali da leži v bolnici, tedaj od žalosti ne more spati, ampak moli in prosi za svojega otroka. Kako velika je res materina ljubezen I Njeno dobro srce vse prenese, vse potrpi, na vse misli. Mati je nesebična in vedno pripravljena vsakemu pomagati in bi tudi življenje dala za svojega otroka. Če je materina ljubezen tako velika do nas otrok, zato bi ne smela biti nič manjša ljubezen nas otrok do matere. Naša dolžnost je, da ji vračamo ljubezen s spoštovanjem in molitvijo in ji pomagamo gmotno. Čeprav so težki časi, vseeno bi lahko tu pa tam za kak praznik ali materin god poslali kako darilo. S tem pokažemo našo ljubezen in spoštovanje do matere. Nikar se ne izgovarjajmo, kakor se večkrat sliši: Zakaj me je vendar rodila, da se moram po svetu mučiti, ubijati in biti drugim pokoren. Naša mati na kaj takega ne misli in ima z nami gotovo višji namen. Imejmo spoštovanje tudi do druge matere in noseče žene I Dajmo ji prostor na vlaku, avtobusu ali ji storimo kako drugo uslugo. Na materinski dan se moramo pa tudi mi prav živo spominjali na našo nebeško Mater, ko je postala nebeška Mati in Kraljica nebes in zemlje; saj ona je prestala mnogo bolečin, žalosti in gorja, ker ni imela nobene ugodnosti. V hlevu je porodila. Morala je bežati s svojim sinom. Tri dni in tri noči ga je iskala, ko je Jezus ostal v templju. Vse življenje je živela v revščini in stala pod križem, ko je njen Sin visel radi naših grehov na križu. Mrtvega Sina je sprejela v svoje naročje. Ona je torej Soodrešenica, zagovornica in naša pomočnica in to priča Lurd, Brezje itd. Ljubimo torej našo zemeljsko mater, še bolj pa našo nebeško in božjo Mater — Marijo. Izseljenec Franc Ribič. //. izseljenski večer v Radio Ljubljana Radio Ljubljana pripravlja naslednji večer, posvečen našim izseljencem za 13. april t.l., to je na veliki ponedeljek. Spored bo obsegal kakor zadnjič dve uri in se bo pričel ob 22. uri po srednjeevropskem času. Sodelovali bodo: Trnovski cerkveni zbor, člani radijske dramske družine, radijski orkester in g. Avgust Stanko s svojo harmoniko. Na sporedu bo velikonočno pritrkavanje iz znanih naših cerkva, petje starih velikonočnih pesmi, zvočna igra »Njeno vstajenje", ki jo je napisal g. Vinko Bitenc in nekaj veselih glasbenih točk. Igra „Njeno vstajenje" prikazuje težko življenje našega človeka v tujini, njegove borbe za obstanek in njegovo hrepenenje po domači grudi. Za velikonočni pozdrav bo vodstvo postaje naprosilo odličnega zastopnika oblasti. Podrobnejši spored celotne prireditve bo priobčen v naslednji številki izseljenskega vestnika »Rafaela", ki bo izšla še pred Veliko nočjo. Prav tako pa tudi v vseh naših dnevnikih. Kaj delajo naši po svetu „Življenje mi je delavnik. In takrat sem najbolj zadovoljen sam s seboj, ko docela utrujen od dela padem, kjer že bodi, v sladek sen, da se mi vrnejo izrabljene telesne sile. Takrat pa najmanj, ko zasledim kos komodnosti, ali senco lenobe v svojem življenju. Dr. Janez Ev. Krek. Carinski predpisi za staro obleko iz Amerike Po zakonu o občni carinski tarifi, člen 9, toč. 17. je prosto od carine: Uporabljena obleka, perilo in čevlji, katere stvari pošlje kdo kot darilo siromašnim osebam iz inozemstva. Kot siromašni se imajo smatrati oni, ki ne plačujejo neposrednega davka več kot 120 Din brez dopolnilnih in samoupravnih prirezov in tisti, ki od nesamostojnega dela nimajo, če so samci več kot 1.800 Din mesečno, oženjeni več kot 2.000 Din mesečno prihoda, torej vse osebe, ki jih smatra invalidski zakon s svojimi objasnenji za siromašne. Za otroke je merodajen davek staršev, za ženo davek moža ali pa tudi nasprotno, ako so slednji obdavčeni. Glavni pogoj za osvobojenje carine je torej, da so obleka, perilo in čevlji rabljeni. Nova obleka, perilo in čevlji ter vsi diugi predmeti se ne morejo osvoboditi plačanja uvoznih carinskih dajatev. Tozadevne prošnje, kolkovane s 5 in 20 Din in 2 Din za priloženo pismo, s katerim je pošiljka iz Amerike avizirana, se imajo nasloviti na carinarnico, pri kateri se vrši carinska manipulacija. Prošnji je priključiti originalno pismo in originalno kuverto ameriških sorodnikov, v katerem avizirajo pošiljko in pa spričevalo o siromaštvu, potrjeno od davčnega urada v pogledu višine davkom in overjeno od sreskega na-čelstva. (Prosimo, da glasilo K. S. K. J. to priobči, ker je objavilo tozadevni članek.) Nemčija Heme-Holthausen. — Komaj je poteklo 7 mesecev, odkar smo spremili k zadnjemu počitku našo priljubljeno I. predsednico ter ustanoviteljico Rožen-venske Bratovščine v Holthausenu Viljemino Do-linšek, in že zopet nam je smrt nenadoma pobrala našo soustanoviteljico ter vestno blagajni-čarko Jero (Jlčar, roj. Klemenčič, rojena 14. januarja 1868 v Višnji Gori pri Stični, srez Litija. V Nemčiji je bila 37 let. V zakonu z Ivanom Ul-čarjem je imela 9 otrok, od katerih jih še pet živi ter so razen enega, vsi oženjeni. Pokojna je bila verna katoličanka. Vsak dan se je udeležila službe božje. Tako je tudi dne 4. svečana 1.1. vstala in šla k službi božji. Prišedša v cerkev je šla kakor po navadi vsak dan k oltarju Matere Božje ter hotela poklekniti pred oltar, nakar se Je zgrudila zadeta od srčne kapi. Mavzoči duhovnik ji je podelil sv. maziljenje. Kakšen vtis je napravilo to na njenega moža, si lahko vsak predstavlja. Čvrsta in zdrava je zapustila dom, mrtvo so jo prinesli nazaj. Smrt žene je možaka, ki je že 72 let star ter bolehen, čisto potrla, kajti zakonca sta živela lepo v zakonu, kar je redek slučaj med Slovenci v tujini. Kako je rajnka bila med nami priljubljena in spoštovana, je pokazal njen pogreb 7. februarja. Razen zastave društva sv. Barbare in zastave nemškega materinskega društva, se je pogreba udeležilo obilo slovenskih rojakov in domačinov od blizu in daleč, da pokažejo rajnki zadnjo čast. I. predsednica Klevišar Julijana je položila lep venec na grob, katerega ji je Bratovščina darovala v znak hvaležnosti za njeno dolgoletno delovanje v Bratovščini in v cerkvenem petju. Mi pa kličemo: Draga nam, Jera, počivaj v miru in naj ti bo tuja zemlja lahka! Preostalim naše iskreno sožalje. Vsem udeležencem pogreba in darovalcem vencev se Bratovščina kakor tudi družina rajnke najsrčnejše zahvaljujejo. Odbor Roženvenske Bratovščine, in druitvo sv. Barbare v Holthausenu. Holandija Lutterade. — Društvo sv. Barbare je priredilo v nedeljo 23. II. družabni večer v društvenem lokalu pri g. Zupancu, katerega so se udeležili vsi člani. Maškerade ni bilo, ker smo itak maskirani že vsak dan. Društveno gibanje pri nas je sijajno. Istotako lepo napreduje kolesarski odsek pod predsedstvom gosp. Martinca in Rajnika. Soproga društvenega predsednika gpspa Julka Kapel je slavila svoj 35. rojstni dan. Želimo ji, da bi jih še mnogo dočakala. Dragi čilatelji Rafaela v Lutterade I Javljam, da sem sprejel na zborovanju 16. II. 1936., dolžnost za dostavo lista Rafaela vsakemu rojaku. Kdor ga želi čltati, mu je na razpolago in se mu dostavi na dom. Dostavljam, da člani društva list ne plačajo, nečlani pa 9 ct. za poedino številko. Vljudno se priporočam dragim čitateljem lista, da list po možnosti plačajo vsaj za polovico leta naprej. Cena za polovico leta je 45 ct. Kdor želi poslati kakršenkoli dopis, da se mu objavi, naj to izroči meni — dopisniku in dostavitelju Rafaela. Ludvik Marine, Piitsteeg 10. Lutterade. Visok obisk. — Na svojem potpvanju med našimi izseljenci v Belgiji, sta obiskala tudi naše izseljenske kolonije v Holandlji gospoda iz kr. poslaništva v Bruslju g. Pavlovič in g. Spahič. V spremstvu tajnika zveze jug. društev sv. Barbare v Holandlji g. Seliča sta obiskala kolonije naših izseljencev v Hoensbroeku, Brunssumu, Heerlerheide, Nieuwen-hagen in Rumpen. Pokazala sta svojo veliko pozornost za vse potrebe naših izseljencev. Ogledala sta si tudi čitalnico in zastavo društva sv. Barbare v Hoensbroeku in sta se prav pohvalno izrazila o delovanju društev sv. Barbare v Holandlji. Vzela sta s seboj najboljše vtise o delovanju tukajšnjih katoliških društev naših izseljencev in obljubila, da nas še obiščeta. Obiskala bi bila rada-še druge naselbine, a ker jim je bil čas prekratek, sta morala, žal, odložiti obisk drugih kolonij za poznejši čas. V Lutterade se je omenjenim gospodom pridružil še g. Brouwers, državni uradnik, ki Jim je razkazal velikanski obrat rudnika Maurits in pristanišče v Steinu. Prav zadovoljna o svojem obisku v Ho-landiji, sta se vrnila preko Maastrichta v Bruselj. V Heerlenu sta obiskala tudi jug. konzula. Veseli nas, da so nas gospodje posetili. Sploh je naša želja in pa potreba, da pridejo med nas večkrat zastopniki naših konzulatov ali poslaništva, da slišijo naše želje In potrebe. Sploh, kar nimamo več poslaništva v Haagu, smo postali bolj zgubljene ovce naše domovine in vendar so taki obiski najboljši kontakt za spoznavanje razmer in potreb izseljencev. Konferenca radi penzijske blagajne in pen-zije, — se je vršila dne 9. februarja v patronatu Sittarderweg v Heerlenu. Kako važno vprašanje je to za nas izseljence, je pokazala že velika udeležba odbornikov društev sv. Barbare iz Heerlerheide, Brunssuma, Lutterade, Hoensbroeka, Eygelshovena, Chevremonta in Spekholzerheide. Na podlagi govorov raznih odbornikov, se je pokazala žalostna slika, lahko rečemo, tragika rudarja izseljenca (velja za vse v tujini); Tujina te potrebuje samo, dokler si mlad, zdrav in močan, dokler ima dobiček s teboj. Kakor hitro pa postaneš bolehen, slab in star, se te otrese, kakor suhega listja drevo in ti pokaže cesto odkoder si prišel. Kdo je temu kriv? Največ seveda današnji kapitalistični nazor, ki mu je postal človek samo še objekt za njegove dobičkanosne cilje, in ne priznava človeka več kot božje stvarstvo, ki ima iste pravice do udobnega, človeka vrednega življenja. V zelo veliki meri je kriva tudi domovina. Tudi ona si je predstavljala izseljenca v drugačni luči, kot je bil in živel v resnici. Imela in poznala je izseljenca bolj kot nekakega .amerikanskega strica", kateri ima polne žepe dolarjev, goldinarjev, frankov itd. Le mali krog rodoljubov doma, ki so se zbirali okoli Družbe sv. Rafaela, okoli naših škofov in pa okoli raznih izseljenskih uradov in organizacij, le ta je poznal tudi velike rane naših izseljencev in jih skušal celiti, kar se jim pa ni zmiraj posrečilo, ker ni bilo razumevanja na merodajnih mestih. Šele sedaj, ko so začeli prihajati mesto goldinarjev domov tudi oni, katerim je bila sreča v tujini bolj malo naklonjena, ali se spremenila v nesrečo, šele sedaj je spregledala domovina, da ima tudi ona razne dolžnosti do nas izseljencev in koliko bi bilo pomagano ne-le izseljencem, ampak tudi domovini, če bi bili naši merodajni faktorji doma zasigurali z raznimi reciprocitetnimi pogodbami o zaščiti naših izseljencev z Belgijo, Francijo in Holandijo, Pred več leti je tudi naša zveza vložila enako prošnjo, a v času, ko bi bili še lahko kaj dosegli ni bilo razumevanja pri naših oblasteh. In sedaj je veliko težavneje kaj doseči, saj je kriza dala tujim državam lep vzrok v roke: ne potrebujemo več delovnih moči. Izseljenci smo pa tudi nekaj sami krivi glede našega žalostnega položaja. Če nismo dosegli naše zahteve z eno prošnjo, smo vrgli .flinto v koruzo", češ, saj se nobeden tudi doma ne zmeni za nas. In vendar nam zadnja leta kažejo, da se brez naše inlcijative domovina sama ne bo dosti zganila. Poglejmo razliko javnega mišljenja o izseljencih doma pred nekoliko leti in danes? Domovina se probuja. Kdo je dal temu povod? flli ne mi sami? flli ni to uspeh delovanja naših izseljenskih, predvsem katoliških organizacij, ki so doma z Družbo sv. Rafaela in banovinskim izseljenskim uradom širile zanimanje za izseljence. flli nismo pred dvemi leti sami priredili prvo izseljensko razstavo na ljubljanskem velesejmu, ki jo je organiziral g. R. Selič in je zbudila splošno zanimanje? In izseljenski kongres ob priliki evha-rističnega kongresa v Ljubljani? NI bil to uspeh našega delovanja? V tej smeri moramo delovati tudi naprej v zvezi z Družbo sv. Rafaela v Ljubljani, čigar predsednika č. patra Zakrajška poznamo kot največjega prijatelja in poznavalca naših izseljenskih razmer. In sedaj nazaj h konferenci I G. Pelzer nam je razlagal nova pravila penzijske blagajne; med njimi so točke, ki so še nejasne in bomo objavili pravila v našem jeziku takoj, ko dobi zveza jasne informacije v raznih točkah od Alg. Myn. Fonds. (To je od bratovske skladnlce.) Občni zbor Zveze društev sv. Barbare — se je vršil dne 9. februarja v Heerlenu. Kljub krizi je vladalo vendar živahno delovanje takjo v matici, kakor v posameznih društvih. Po pregledu čez tekoče leto, so se vršile volitve zveznega ožjega odbora. Za predsednika je bil izvoljen M. Štrucelj, Kampstr. 246, Heerlerheide, za tajnika ponovno R. Selič, Horstplein 16, Hoensbroek, in za blagajnika Konte Josip, Hopelerweg 4, Eygelshoven. Širši odbor: Fr. Dobovišek, Hazekamp-str. 15, Rumpen, Fr. Kapel, Valderenstr. 59. Lutte-rade, F. Pobežin, Ritrastr. 35, Hoensbroek, Fr. Ožek, Graverstr. 8, Spekholzerheide, Fr. Beline, Vinkerstr. ,50, Chevremont, Fr. Jančič, Hopel 57, Eygelshoven. Zveza je priredila v letu 1935. skupno: Velikonočno proslavo, skupno udeležbo na evharistični kongres in dne I. septembra skupno poslovilno proslavo ob priliki odhoda č. g. Oberžana iz Ho-landije. Pri matici .Zvezi" so včlanjena društva sv. Barbare: iz Heerlerheide, Hoensbroek, Lutterade, Brunssum, Eygelshoven, Spekholzerheide in Chevremont. Posamezna društva imajo še: knjižnice, pevske odseke, kolesarske odseke, godbo in tam-buraške zbore. Ta društva so plačala 1.1935. za vsakega svojega člana Zvezi .i 3 cents, skupno za 1216 članov fl. 36 48 in 680 članov fl. 68 00. Tujci na holandskih rudnikih — z dne 1. januarja 1936 : Nemci 2503, Poljaki 580, Jugoslovani 346, Avstrijci 227, Italijani 135, Čehi 121, drugi 479. Skupno 4393. Jugoslovanskih delavcev — je bilo 1. januarja 1936. na posameznih rudnikih: Dominiale 0, Wil-lem Sophia 7, Laura 11, Julia 45, O. N. I. 6, O. N. II. 2, O. N. III. 79, O. N. IV. 44, Wilhelmina 0, Eunna 36, Hendrik 58, Maurits 58. Število ne odgovarja povsem, ker je še vedno mnogo (kakih 50 gotovo) vpisanih kot Avstrijci — vsi oni namreč, ki so prišli pred vojno sem, ali tik po vojni — tako, da je število vsekakor višje. H gornjemu številu je treba prišteti še precejšnje število Slovencev s Primorskega in nekaj avstrijskih Slovencev. Po uradni statistiki je namreč zaposlenih 135 Italijanov in 227 Avstrijcev, med katerimi so večina Slovenci, ki spadajo pod Italijo in nekaj pod Avstrijo. Važne številke. - Produkcija vseli 12 rudnikov v Limburgu je znašala preteklo leto okrog 12 milijonov ton premoga, torej pol miljona ton manj kot prejšnja leta. To predvsem zato, ker je padlo tudi število rudarjev v letu 1935 za 1000 mož, ki so bili odpuščeni in ki so bili tudi večji del sami tujci. Dne 1 jan. 1936 je zaposlenih v rudnikih 29.000 delavcev proti 30 000. dne 1. jan. 1935 in 38.000 z dne 1. jan. 1932. leta; torej je bilo odpuščenih v 4 let'ti krize 9000 delavcev-rudarjev. Večinoma izmed odpuščenih so bili inozemci. Tujih rudarjev je bilo 1. 1930 11.969. Med temi 7.563 samih Nemcev, katerih je sedaj še 2.500. Jugoslovanov je sedaj še na vseh rudnikih zaposlenih 346, ki pa imajo vsi družine. Le tu in tam je ostal kak samec. Z družinskimi člani pa šteje samo občina Heerlen še 502 Jugoslovana, ki pa so sami Slovenci po narodnosti. Okrog 100.000 tujih delavcev je še v Holandiji, med temi samo okrog 40.000 služkinj. Za vse tuje delavce zahteva sedaj (razen za služkinje še ni gotov zakon) vlada od delodajalcev, da bodo morali imeti od 1. aprila dalje dovoljenje za zaposlitev, hol. vergunning, ki ga bo državni delovni urad le v potrebi izdajal proti plačilu določenih taks. Isto bo veljalo za tuje delavce v rudnikih. Holandijo tare zelo breme brezposelnih, katerili imajo sedaj okrog pol miljona. Ali nI to veliko na 8 miljonov prebivalcev. Tudi med Holandci je okrog 1.500 rudarjev brezposelnih, samo občina Kerkrade jili ima okrog 500. Francija Merlebach. — Izseljenska kronika in drugo. Motil bi se, kdor misli, da Slovenci v Merlebachu-Freimingu spimo. V verskem in kulturnem oziru se je precej spremenilo. Meseca marca smo dobili novega, tako zaželjenega slovenskega duhovnika v osebi g. Stanislava Grimsa, ki ga mi zelo potrebujemo. Poučuje vsak teden po tri dni po vseh kolonijah naše otroke, dela nepristransko v verskem, narodnem in moralnem oziru. O Veliki noči smo imeli Vstajenje s krasno procesijo, katere so se udeležila vsa jugoslovanska društva z zastavo. Meseca maja smo imeli ob nedeljah popoldne šmarnice, pete litanije z blagoslovom in majniško berilo: obisk je bil zadovoljiv. Na pobudo našega duhovnika so Slovenci naredili na svojem domu Marijin oltar in okrog njega venec, ki ga naše Slovenke tako rade in lepo naredijo. Vsa jugoslovanska društva so priredila izlet in otroci so šli dvakrat na sprehod z našim g. kaplanom. Kako so bili otroci veseli, ko so prišli v tako lepo naravo, ker po kolonijah ne vidijo drugega kot hiše in dimnike. Našemu dušnemu pastirju je pa pevsko društvo .Triglav" zapelo za njegov god podoknico in mu podarilo lep dar; darove je dobil tudi od drugih in prav je tako. Tukajšnjemu francoskemu župniku je naš duhovnik podaril za god v imenu vseh Slovencev lepo sliko. Sedmega oktobra je slovensko pevsko društvo .Triglav", ko je tukaj delo počivalo, proslavilo obletnico marseillskih žrtev. Sprevod se je razvil pri Jugoslovanskem domu, ki so se ga udeležila tudi druga društva in šel v cerkev. Po sv. maši je isto društvo položilo venec na tukajšnji spomenik padlih vojakov. Na obletnico smrti našega kralja Aleksandra I. 9. oktobra je imel .Savez Jug. Radnika Kraljevič Andrej" žalno proslavo in obenem blagoslovitev 24 novih društvenih zastav; zastave je blagoslovil naš slovenski duhovnik. Meseca avgusta je društvo sv. Barbare obhajalo 10 letnico svojega obstoja. Na jubilej so se odzvala francoska in vsa jugosl. društva. Slovensko podporno društvo .Edinost" je parkrat priredilo igro in ima svojo godbo in pevski odsek. Na izseljenski in narodni praznik 1. dec. smo pa prvič pozdravili novega generalnega konzula gospoda Dr. Illča in njegovo soprogo. 15. december je bil pa za nas spominski in zgodovinski dan, ker smo v koloniji Habsterdick blagoslovili milostno podobo .Marijo pomagaj z Brezij*. Kaj takega še Slovenci širom sveta niso doživeli. Kako se še sedaj mnogi veselijo, ko bodo lahko poromali k njej in potožili Mariji svoje težave in jo prosili pomoči. Slika je res krasna in umetniško narejena. Dlje ko jo gledaš, lepša se ti zdi in pride nam na misel: Če si Ti, o Marija, že na sliki tako lepa, krasna in čudovita, kakšna mora biti tvoja lepota in slava še-le v nebesih! Velik napredek smo pa imeli v naši cerkvi: od Velike noči pa do pozne jeseni, je bila okrašena z venci in svežimi rožami, katere so nosili Slovenci ali njihovi otroci. Kupili smo 4 nove oblekce, ki jih prej nismo Imeli, za strežnike, prebarvali smo na novo obhajilno mizo, na prižnici imamo novo opremo itd. Naša cerkvena blagajna je tudi zelo napredovala; od meseca marca, pa do 1. januarja smo imeli dohodkov 1991, izdatkov pa 1805 Frankov in nam ni bilo treba zbirati po hišah, kakor prejšnja leta. Napačno pa sodi tisti, kdor misli, da kar se nabere v puščico, dobi duhovnik ali cerkovnik, Na svečnico t. I. so verniki darovali 145 raznovrstnih sveč in jih bomo imeli za celo leto zadosti. Lansko leto smo dali za sveče 250 Fr. Z veseljem lahko povemo, da Slovenci veliko žrtvujejo za cerkev in so vedno pripravljeni kaj pomagati. Celo leto se pa naši požrtvovalni cerkveni pevci zelo trudijo povzdigniti z lepimi pesmimi našo službo božjo; za našo cerkev se zanimajo tudi domačini in jim je všeč naše petje, zato le z veseljem naprej: Kdor prav poje, dvakrat moli! Večkrat v letu nas je tudi razveselilo Slovensko pevsko društvo .Triglav" s svojimi pesmimi. Zanimivo je to, da je to društvo večkrat povabljeno na francoske prireditve; brez tega društva in cerkvenega zbora, bi bili mi nepoznani in nekulturni narod. Le žal, da se nekateri Slovenci prav nič ne zanimajo za cerkveno petje, pridige in službo božjo in vidijo duhovnika le zunaj ali v uradu Bog nas ni ustvaril, da samo garamo, delamo in trpimo, pač pa zato, da se večno zveličamo. V branju katoliškega čtiva smo tudi precej napredni: na Rafaela je naročenih približno 80°/„ Slovencev. Naročnikov za Glasnik presv. Srca Jezusovega je tudi precej več: v Merlebachu imamo 22, v Freimingu 12, y Habsterdiku 21, Morsbah 2, Ros-brucken 1 in v Žandarku 10 naročnikov. Tudi novo ustanovljeni list .Prijatelj bolnikov" prihaja k nam in ima 15 naročnikov. Po štetju inozemcev je še v Merlebachu 417 Slovencev, leta 1934. jih je bilo 431, v Freimingu jih je pa 391, leta 1934. jih je bilo 399. Lansko leto je bilo tudi precej nesreč in smrt je zahtevala dve mladi materi, auto pa je povozil 4 in polletnega fanta Stankota Štepec; izguba je tem večja, ker je bil edini sin Dominika in Jožefe Stepe'-. V bolnišnici na Hochwaldu se pa vedno zdravi kak Slovenec; eden ozdravi in prideta 2 druga notri. Obiskujmo radi bolnike! Čez leto se je pa večkrat oglasil kak reven, podpore potreben Slovenec; kdor je od dela odpuščen ali upokojen, traja večkrat dalje časa, predno se mu pokojnina prizna in je v tem času odvisen od podpore svojih rojakov. Ni lepo od nekaterih, da tako revnega brez podpore in z jezo spodijo iz hiše z izgovorom: Jaz imam sam otroke! Tu se ne sme qledati na število dotične družine, pač pa na položaj prosilca; če mu ne moremo ali nočemo nič dati, dajmo mu vsaj dobro besedo. Bodimo usmiljeni, da bomo usmiljenje dosegli I Naš delavski položaj se še ni zboljšal. Nekaj Slovencev je šlo v domovino, ker niso dobili delovne pogodbe; bili so brezposelni ali so šli prostovoljno. Delodajalci delajo ob novem letu račune, ki jim gredo v milijone, mi pa Novo leto začnemo in končamo z ničlo in moramo biti zadovoljni, da vsaj nekaj zaslužimo in da lahko skromno živimo. Po novem pravilu nam tukajšnje bratovske skladnice od našega zaslužka odtegnejo 5V«°/o za pokojninski sklad in poleg tega plačujemo še za invalidnino in bolniško blagajno, davek, stanovanje, luč, kazen, premog itd.; včasih se nabere po 250 Fr. ali še več odbitkov in se večkrat zgodi, da dobiš samo par Fr. plače. Tedaj nas naše žene bolj žalostno pogledajo, ker se ne morejo kriti vsi izdatki Kdor ima samo minimalno plačo in ima veliko družino, mora res dobro premisliti kam bo obrnil denar. Mi delamo, garamo in štedimo, pa nimamo ničesar in če se malo opomoremo, pa že pride kaka nesreča in bolezen. Krizo zelo občutijo tisti, ki imajo velike otroke in ne morejo dobiti dela, oče se mora pa v jami ubijati; samo za enega je dela preveč, drugi ga pa nimajo in zato ni prav, če se kdo vrne v domovino brez okroglih, da se mu očita z raznih strani: .Zakaj pa niste šparali?" Tako je v Merlebachu Kako je pa drugod, pa drugi povejte. Upamo g. urednik, da nismo preveč napisali; pa saj ste v dec št. Rafaela rekli, da naj veliko pišemo. Zato smo pa veliko napisali in bomo videli, če boste držali besedo. Rudar Franci. Merlebach. — Slovenci znajo biti hvaležni duhovnikom, ki delajo zanje — to je pokazalo zopet Jugoslovansko Cerkveno pevsko društvo: Bled iz Habster-dicka ob priliki godu našega dobrega habsterdiškega misijonarja g. Hoffmann-a. Dne 15. januarja na večer pred njegovim godom je omenjeno Cerkveno pevsko društvo napravilo lepo podoknico. Obenem s svojim izseljenskim duhovnikom in mnogimi sorojaki so se zbrali na velikem trgu v Štiringu. Male deklice so voščile v slovenskem jeziku in dale gospodu lepe rože, druga deklica je izročila šopek v nemškem jeziku, pevski zbor je zapel dve slovenski in eno nemško pesem, izseljenski duhovnik se mu je v nemškem jeziku zahvalil za vse prošnje, ki jih je spisal za soro-jake, za vso ljubezen, s katero skrbi za vzgojo jugoslovanskih otrok. V imenu pevskega društva je nato daroval predsednik godovniku krasno sliko Dobrega Pastirja. Lepo petje slovenskih pesmi je privabilo vse polno domačinov na trg. Ker podoknice tu niso v navadi, je to še bolj razveselilo gospoda, kar je potem v svojem govoru godovnik tudi še posebno izrazil. (Tu se vrši vedno vsa slovesnost v dvorani Ij Govoril je še g. župnik Halter, izrazil svoje zadovoljstvo s Slovenci in pevskim društvom. G. Hoffmann pa je nato vse pevabil v bližnjo gostilno (kjer je poročena njegova sestra), kjer so ob dobri kapljici pevci zapeli v splošno občudovanje še več domačih pesmi. Isto cerkveno pevsko društvo bo okrog Velike noči nastopilo pod skrbnim vodstvom francoskega dirigenta g. Rohr-a v radio Strassbourg s 6 pesmimi in pozdravom izseljenskega duhovnika iz Merlebacha. Bolj natančno bomo to še javili pravočasno. Sorojaki, vedno lepše kažete, da ste se prebudili k novemu, lepemu življenju — ne odnehajte! Le krepko dalje! Stanko iz Merlebacha, Merlebach. — V preteklem mesecu je umrla Vovk Neža, rojena Bunjek iz Savske banovine in Kovačič Andrej, primorski Slovenec iz Hocliwalda. Naj počivala v miru! Poročila se je Karolina Korts s Francetom Miiller iz Hama pri Creutzwaldu. V splošnem so ljudje zdravi in zaposleni. Sorojaki: Doba izletov se bo kmalu začela. Ne pozabite obiskati našo Milostno podobo Matere Božje v Habsterdicku pri Štiringu! Stanko iz Merlebacha. Naša .Milostna podoba z Brezij" v Habsterdicku nima sedaj še pravega mesta v kapeli, ker čakamo še poljske — enako velike podobe — ima pa vedno več častilcev. Rojaki se v vseli kolonijah zelo zanimajo zanjo in se že sedaj vesele, da bodo v poletju ali spomladi enkrat pohiteli k njej. Priporočamo se Ji zaupno v sreči in nesreči I Rudarji očetje, predno se spustite v nevarne jjame — vsaj za trenutek pomislite na našo dobro Marijo Pomagaj! Matere, pretrpite iz ljubezni do Nje vse težave in delajte Ji veselje z modrim, miroljubnim življenjem! Dragi otročiči, ko molite O Gospa moja, mMite Nanjo! Njenemu varstvu vse izročujoč,Vas iskreno pozdravlja Izseljenski duhovnik iz Merlebacha. Merlebach. — Po opravkih v koloniji Habsterdicku sem stopil v cerkev, v kateri je naša slika Matere božje z Brezij. V cerkvi je bilo polno Poljakov (morda tudi kak Slovenec) in pred sv. Rešnjim Telesom je klečal francoski duhovnik. Molili in peli so v raznih jezikih. V postnem času se vrši v naši cerkvi vsako nedeljo ob 6. zvečer križev pot in lltanije. Slovenci, pridite! Dne 17. februarja smo pokopali Andreja Kovačič v starosti 76 let. Naj mu bo tuja zemlja lahka! Nevarno operacijo so prestale: EmaMav in Elizabeta Hladin. Tukajšnje francosko časopisje je poročalo, da bo Slovensko pevsko društvo »Triglav" šlo meseca oktobra v Beograd na vinsko trgatev in obenem nastopilo v štirih velikih mestih. Omenjeno društvo o tem nič ne ve. Če bi jim ti časopisi plačali vse stroške, pa bi menda res radi šli! Z veseljem smo brali v zadnji št. Rafaela novico, da je g. p. Kazimir Zakrajšek, predsednik Rafaelove družbe, ki neumorno dela na izseljenskem polju, odlikovan z redom sv. Save 111. stopnje. K temu odlikovanju se tudi mi pridružujemo in mu čestitamo I K naši slovenski službi božji prav pridno prihajajo Slovenci iz oddaljenega Morsbacha in Rosbruckna. Korajža velja I Posnemajmo jih! Za tukajšnjo novo cerkev je nekdo daroval dva stranska oltarja, ki bosta narejena iz čistega marmorja. Tudi naša stara cerkev bi potrebovala takega dobrotnika! R. Ličvin P. de C. — Na Svečnico je umrla v Mčricourt s/Lens Antonija Vresk. Gospodinjila je pri svojem sinu rudarju, še lepše pa je služila Gospodu Bogu. Številni rojaki sojo spremljali na zadnji poti; enako tudiRožen-venska bratovščina z banderom, katere zvesta članica je bila. Dočakala je 74 let. Želela je počivati v domači zemlji, a je bila božja volja, da bo čakala v francoski zemlji vstajenja. Dne 5. februarja je po dolgi in težki bolezni izdihnila svojo dušo Rafaela Golik, žena rudarja. Z velfko potrpežljivostjo je prenašala bolezen in po 44/a letnem trpljenju dobro pripravljena odšla v boljšo večnost. Stara je bila šele 34 let, doma iz občine Fužine v Savski banovini. Zapušča troje dece. Odhajajo. — Sredi zime so francoske politične oblasti začele odrekati dovoljenje za nadaljnje bivanje v Franciji onim, ki nimajo dela, oziroma za katere se boje, da bi jim padli v breme. Zlasti nekateri policijski komisarji se odlikujejo po neprijaznosti do tujcev. Dogajajo se slučaji, nad katerimi se zgražajo celo domačini. Tako je morala nenadoma zapustiti Francijo vdova Dornik s petimi nepreskrbljenimi otroki. Pred tremi leti so izgubili očeta, ki je podlegel težkemu rudarskemu delu. Od tedaj se je uboga vdova trudila noč in dan, da je pošteno preživljala svojo številno družino. Dne 19. januarja dobi pismeno obvestilo, naj bo 21. januarja pripravljena za odhod. Kako naj v dveh dneh proda svoje skromno pohištvo, ki ga ne more vzeti s seboj I Tu se je zopet pokazalo, da ima le revež srce za svojega sotrpina. Ganljivo je bilo videti, kako so ji po svojih skromnih močeh prinašali darove njeni rojaki v Bruay in po drugih naših kolonijah. Bog jim povrni! Istega dne je odšel Pavlič Viktor, štar 20 let. Tu pušča starše in sorodnike, ki bi gc radi tu ohranili, a se ni dalo, ker je brezposeln. Neki mož iz Meurchin je moral pustiti tu v Franciji svojo bolno ženo in odrasle otroke, ki so že v službah. Niso mogli počakati, da bi mu žena toliko okrevala, da bi mogla ž njim. Pridružil se jim je še mladi par z dvema majhnima otrokoma. Mož je izgubil delo v tovarni. Tako je čakalo 21. januarja na kolodvoru v Lille 12 naših ubogih rojakov, da jih odpelje vlak v domovino. Francoska država jim je plačala vožnjo do Jesenic. Da po poti ne omagajo in bi tako postali zopet v breme državi v kaki bolnici, so dobili za na pot nekaj kruha in klobas. S tem brašnjem in s kov-čegi so revni, kot so prišli pred leti, zopet zapustili tujino. Pri tej priliki bi prosili naše oblasti v domovini, da bi poskrbele takim revnim povratnikom brezplačno vožnjo od državne meje do domače postaje. Mučen vtis napravlja na te reveže prihod v domovino, da morajo plačati vožnjo po Jugoslaviji, med tem ko so se po Franciji, Švici in Avstriji vozili na račun francoske države. Tucquegnleux-Marine. — Društvo jugoslovanskih rudarjev iz Marine prav lepo zahvali vse sorojake, ki so obiskali društveno prireditev dne 23. februarja 1.1. Najlepšo zahvalo izreka gospej in gospodu generalnemu konzulu Iz Metza, tako za udeležbo, kakor za darila, ki sta jih prinesla našim otrokom. Prav tako lepo zahvalimo naša dva izseljenska duhovnika gg. Grimsa in Švelca. Hvaležni smo končno vsem igralcem in igralkam, ki so se potrudili, da je vsaka točka prireditve lepo uspela. Splošni želji vseli, ki ste nas obiskali, da naj vas kmalu spet povabimo, bomo skušali po naših močeh ustreči. V imenu društva Janežič Anton, t. č. predsednik. Prireditev v Tiknah sem šel pogledat, čeprav ne hodim dosti po veselicah. Na vabilu je stalo, da tako lepe prireditve nismo še videli, kakor bo v Tiknah, pa smo dejali, da je to samo reklama. No pa smo se zmotili; bilo je res. Vse od igre in muzike pa do malih plesačic je bilo zelo, zelo lepo. Več kakor 4 ure smo sedeli v dvorani, pa se ni nobenemu mudilo domov; celo noč bi gledali in je škoda, da je tako hitro bilo konec. Radi smo videli tudi našega gospoda konzula, ki ni nič nobel in se je z vsakim menil po prijateljsko. Čaja morate pa drugič več skuhati, da ga bom tudi jaz dobil. Gledalec. Tucquegnieux-Marine. — O tukajšnjem .Društvu jugoslovanskih rudarjev" je bilo še malo pisanega v »Rafaelu". Pa ni treba zato misliti, da društvo spi, ali da slabo deluje. O ne I Gibljemo se, gibljemo tako, da je postalo zadnjič nekaterim kar vroče. Dne 19. januarja je imelo društvo svoj redni občni zbor, združen z volitvami odbora za I. 1936. Izvoljeni so bili z ogromno večino sami zavedni katoliški možje, katerih imena nam jamčijo, da bodo delovali društvu v prid. Ko je bilo lansko leto predlagano, da bi društvo darovalo nekaj malega za Družbo sv. Rafaela, za nabavo dobrih knjig in časopisov, so bili nekateri člani zelo proti temu češ, škoda denarja za take reči; letos so pa prav isti člani pri volitvah — pogoreli. Tako so letošnje odborove volitve jasno pokazale, da tudi delavec zna ceniti dobre, zavedne može. Društvo je lansko leto dobro napredovalo. Prirejenih je bilo par gledaliških iger, nekaj tekem v keglanju in drugih prireditev. Bilo je bolj malo dohodkov, pa veliko izdatkov, vendar je društvena blagajna obogatela za par stotakov. Zadnji čas se snuje v tem kraju neka .Zveza jugoslovanskih društev" h kateri pa tukajšnje društvo za enkrat še ni pristopilo. Bomo videli, kako se bo ta .Zveza" drugod obnesla, saj za priključitev k njej je še vedno čas, Naj bo za enkrat dovolj. Bomo pa še drugič kaj povedali, da se ne bo dopis preveč razširil in da bodo imeli tudi drugi naročniki in prijatelji .Rafaela" kaj prostora za izraženje svojih misli in želja. Pozor! Kdor ima na razpolago kaj rabljenih znamk katerekoli države, naj jih pošlje na spodnji naslov. Kot odškodnino plačam naročnino za .Rafaela" ali »Domoljuba", seveda po vrednosti znamk. Strnad Franc, Can-tine Jugoslave, Tucquegnieux Mte. et Mle. Bruay. — Občni zbor. Redni letni občni zbor Društva sv. Barbare v Bruay se je vršil 12. januarja ob 4 popoldne. Po otvoritvi predsednika, ki je poudaril, da se je v preteklem letu posebno odbor, kakor tudi vse članstvo, bolj kot kdaj zavzemal za napredek društva. Uredilo se je nekaj podrobnosti in določilo dve manjši podpori. Posebno zanimanje je pa vladalo za poročilo blagajne, ki je v tem letu preživljala zelo grenke čase. Kljub temu, da smo jo zyesto krpali z dobičkom od iger, nam je v prvi polovici leta na vsak način hotela navzdol. Skoraj prepričani smo že bili, da bomo morali kloniti In kar kmalu gledati blagajničarja brez denarja. Kajti dogodil se je v tem letu primer, da smo imeli dva člana hkrati ranjena v bolnici in dva pa še bolna doma. V drugi polovici leta, posebno v zadnjem četrtletju, se nam je pa nepričakovano veliko zboljšalo. Skupni dohodki celega leta so torej znašali 3.766 40 frankov, izdatki pa 2.962-90 frankov in se nam je torej blagajna v tem letu povspela s prinosom 818-50 frankov iz 1,05670 na 1.874-20 frankov. Ta donos je pa izključno pripisati le prireditvam, od katerih dobiček je znašal 832-15 frankov. Zavzeli smo se, resno kljubovati usodi in obdržati blagajno vsaj na isti višini, zato smo se, kolikor se je pač dalo, izogibali vsakih stroškov. Zraven tega so še gotovi člani manjše zneske beležili v dobrobit društvu, med katerimi je pa vsekakor žel največje priznanje pevovodja tov. Fr. Per, ki je nad 100 frankov prispeval za pevske potrebščine. Dokler ima društvo take Člane, se mu seveda ni treba bati vsake nevihte. Sledilo je poročilo knjižničarja, v katerem med drugim navaja, da imamo sedaj v knjižnici skupno 217 knjig. Blagajna pa znaša le 72 50 frankov, ker se sproti potroši za knjige. Vodstvo tajnih volitev novega odbora je bilo poverjeno častnemu predsedniku msgr. Val. Zupančiču, ki se je obenem o delovanju društva izrekel zelo pohvalno. Izvoljena sta bila ponovno kot predsednika naša neumorna delavca Simonič Franc in Gregorčič Martin. Zelo sta si želela nekoliko oddiha, vendar jima ga članstvo na noben način ni hotelo dopustiti in smo jih končno vendarle še obdržali. Nadalje sta bila k tajništvu izvoljena z veliko večino glasov Ocepek Alojz in Kolenc Jožef, enako bla-gajničar Gomilar Franc z namestnikom Šeško Ludvikom, revizorja Per Franc in Medvešek Gregor. Knjižnico obdrži še nadalje Novak Alojz. V nadaljni odbor so še izvoljeni: Kolenc R, Gomilar J., Stojner R. in Tovornik A., pri zastavi so pa Potisek, Povše in Dolinšek. Društvo šteje sedaj 58 članov, — Bog živi! Tajnik. Tucquegnieux. — Vedno težje je naše ljudi zdre-zati, da pridejo na kakšno kulturno prireditev. Eden pravi, da ni denarja, drugemu je predaleč, je zaspan, nima časa ali pa je bilo grdo vreme, da se ni mogel udeležiti. Zato je pa tembolj zanimivo, da se je dne 23. februarja zbralo od blizu in daleč toliko naših ljudi, kakor še nikoli. Vse večje kolonije so bile obilno zastopane: Aumetz, Volmerange-les-Mines, Hayange, Gi-raumont, Mautiers, Piennes, Bouligny. Ste Marie aux Chenes. Društvo si je od te prireditve precej odebelilo mošnjiček, je pa tudi potrebno, ko sta skoro kar stalno po dva od članov bolna, ki jih je treba nekoliko podpreti. Uspeh je pripisovati različnim okolnostim. Najprej je bila reklama izvrstna. Kar posebni odposlanci so potovali okrog in agitirali od osebe do osebe. Pustna nedelja je bila, a glavno je bila vest, da se udeleži tudi g, konzul llič iz Metza. Spored je bil zelo pester in zanimiv. Že samo tam-buraški orkester ga pihne. 21 igralcev, to ni kar tako. Igra .Domen" je bila prav lepo podana. Berač Urh je Imel jako hvaležno vlogo. S svojim igranjem je vnesel v igro veliko življenja in smeha. Celo njegov mali sinek je bil sila ponosen na svojega očka in je važno razlagal otrokom, da je njegov očka tisti, ki ima harmoniko. Ženskam je posebno ugajala stara Meta. Ne radi lepote, ampak radi jezika. V tem je pa Meta mojster. Tako fino je namreč obdelala Sovo, da so ji kar med igro ploskali. Vseh vlog ne bom navajal, Vsak igralec se je potrudil po svojih najboljših močeh in zmožnostih, tako da je ostal od igre v vsakem prav lep utis. Tudi ostale točke so bile take, da bi jih bilo škoda izpustiti, pa naj bo petje odraslih, otroškega zbora, telovadba deklic ali pa kuplet. Prisrčno smo se smejali malim peričicam. Otroci so res vedno luštni. Med odmori se je pa vsa otroška vojska neprestano zbirala okrog gospe konzulove. Delila je namreč debele čokolade vsakemu po eno ali pa še več. Kar hitro so se je privadili. Male deklice se niso nič jokale in klicale mamo na pomoč, če je gospa konzulova katero vzela v naročje, Audun-le-Tiche. — Slovensko delavsko društvo je zopet pričelo z delovanjem in upamo, da to pot ne bo več tako hitro zaspalo. G. Morela je po dolgih težavah stopil dne 1. marca v zakonski stan. Naj mu bo jarem sladak, takšna je želja vseh znancev, ki že ta jarem delj časa korajžno nosijo. Upanje je, da bo še kdo stopil na isto pot. Sploh ima ta kolonija vedno kakšno ohcet. Zato tam niso kar tako. Bruay. — Proti kapitalu se bojujemo. Ponekod se sliši, da kapitalizem zatira delavstvo. Pri nas pa, če bomo vztrajali, bomo kmalu delavci zatirali kapitaliste. Malokomu je docela znano, da je preteklo že skoro sedem let, odkar se je naselil sredi severne Francije neizprosni bojevnik proti kapitalu. Kakor po naključju ga je usoda vrinila prav v sredino naših naselbin. Kmalu po prihodu je izvohal, da ko bi mu bilo mogoče organizirati dva tisoč delavcev, bi potem lahko brez dela hodil okrog in opazoval kako ljudje delajo. Boreč se za tako krasne ideje, si je pridobil takoj malo peščico pristašev v najbližji okolici. Za razširjenje njegovih domislekov med okoliške naselbine je pa podoben vulkanu ali Cerkniškemu jezeru. Plane z vso silo na dan in ko mu opešajo moči, se pa zopet umakne v ozadje, da se nasrka novih modrosti in nato plane še z večjo silo na dan. Miroljubna naselbina Bruay-a je imela čast doživeti dosedaj le dva taka potresna sunka. Prvi pred dvemi leti, ko je bila naselbina polovico večja, ni pustil za seboj nobenih sledov. Po dveh letih je pa sedaj agitator poizkusil s podvojenimi močmi. Kar nenadoma je razsul ogromno pozivov, katere smo raznašali s polno paro. Ljudje so zmajevali z glavami, ko smo se kritičnega dne pričeli zbirati pred največjo palačo mesta Bruay-a. V prostorni dvorani, v kateri se lahko zbere okrog tisoč delavcev, smo napolnili vse kote. Nekateri manj zavedni ljudje so naslednjega dne zabavljali, da nas je bilo le deset. Resnici na ljubo sporočamo, da nas je bilo s sklicateljem in njegovim sotrudnikom petnajst in smo brez usmiljenja udrihali po kapitalistih. Da ni bil uspeh popolnejši, nismo krivi Bruayčani, pač pa sklicatelj sam, ki je še pred prihodom razsul celo vrsto dokazov, da je nezmožen voditi kake organizacije širšega obsega. Omenimo le dva: Prvi, da se z grožnjami nikjer ne doseže veliko in drugi, da nij bi nekoliko pomislil kake ure so primerne za nadlegovanje naiie naselbine. Kar nas je v severni Franciji pri najboljSi volji ne moremo ustreči agitatoričnemu, ker nas je vsekako premalo. Zato se z velikimi nadami obračamo med vse naše (takozvane sodruge) po celi Franciji, naj nam priskočijo na pomoč, da bomo čimprej vsi skupno kričali .Delu čast--", organizator nam bo pa odgovarjal z — .Delu hrbet*. Izseljenec. Južna Amerika Argentina. Buenos Aires. - Silvestrov večer v Buenos Airesu. .Slovensko prosvetno društvo I." in delavsko kulturno društvo »Ljudski oder' v Buenos Airesu sta priredili skupno prireditev silvestrovega večera v dvorani .Italia Unita,' ki je bila pol premajhna radi obilne udeležbe. Pevska zbora Sta nastopila skupno in zapela več lepili pesmi kakor »Slava delu", .Srečanje", .Nazaj v planinski raj" in „Pogovor z domom". Temu je sledila veseloigra: .Briljantni nakit", ki je bila podana v zadovoljnost občinstva. Pohvaliti je treba predvsem skupen nastop, kar bi znalo roditi dober sad, posebno če pomislimo, da v teli kritičnih časih velja bolj kot kdaj poprej oni stari slovenski pregovor: .V slogi je moč". Iz zadnjih dni imamo polno tudi žalostnih in veselili novic. Dne 6. decembra je utonil v tukajšnji ve-lereki Rio de la Plata naš rojak Franc Kosič. Pokojnik je prišel v Argentino pred štirimi leti s trdnim upanjem v boljšo bodočnost, pa mu je kruta usoda prekrižala račune. Pogreb se je vršil v nedeljo 8, dec. iz hiše Siera v ulici Majpu, na pokopališče v Olivos. Naj mu bo lahka tuja zemlja! Te dni se je poročil naš rojak Franc Trebše z rojakinjo Marico Gorup; oba sta s Primorskega. Po zaslugi Trebšeta se je pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva l„ čigar pevovodja je, povzpel do visoke stopnje in danes je med najboljšimi. Oba sta tudi vneta člana omenjenega društva. Te dni je bil imenovan naš rojak Peter Kebelič kot zastopnik .Touring Club Argentina" v la Plati, ki ima že 50.000 članov. Je tudi že več let predsednik Jug. društev .Kosovo" via Plati, Omenjeno društvo je pred kratkim, po pregledu svojih računov, odprlo blagajno, v kateri se je nabralo čez pet tisoč pesov in odbor se je odločil za zidanje društvenega doma. Za vse to ima Kebelič velike zasluge. Podjetnemu rojaku iskreno čestitamo! Predmestje la Poternal v Buenos Airesu je, odkar nas je zapustil naš izseljenski duhovnik, kakor izumrlo, le na božični dan je zopet malo oživelo, ker je bila v cerkvi sv. Neže (Avalos 250) sv. maša s slovenskim petjem, kjer so se spet zbrali naši rojaki in, kakor po navadi, malo po domače pokrainljali. Zadnje čase je kriza naše delavstvo v Buenos Airesu precej stisnila. Po večini je naše ljudstvo zaposleno pri stavbenih podjetjih. Velemesto se širi in vzdiguje, pri čemer je zaposlenih na tisoče in tisoče delavcev. Radi slabih mezd se je pred skoro tremi meseci začela stavka zidarjev in zato so stala vsa dela. Danes po treh mesecih, kar ni nihče pričakoval, je borba še hujša kot kdaj poprej in vsak teden se še poostruje. TrdosrČni gospodarji nočejo popustiti, delavstvo pa se pod takimi pogoji noče vrniti na delo. Nekaj hvalevrednega, ki se opaža v teh težkih časih, je to, da vse naše bolje stoječe osebe, kot gostilničarji in trgovci itd., materijelno pomagajo stavkujočim rojakom, da so močnejši v borbi za svoje pravice. Anton Podlogar. Največja in čisto naša domača zavarovalnica je Vzajemna zavarovalnica v LJubljani Poleg vseh vrst elementarnega zavarovanja vodi predvsem Življenjska zavarovanja v najrazličnejših kombinacijah, kakor: za slučaj smrti, smrti in doživetja, za doto, za starostno preskrbo i. t. d. V posebnem „KA RITAS" oddelku goji pod Izredno ugodnimi pogoji Hud ska življenjska zavarovanja, za slučaj smrti, za starostno preskrbo In za doto. Preden sklenete življenjsko zavarovanje, se obrnite po pojasnila in ponudbe na Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani, Miklošičeva c. 19 (v lastni palači). Podružnice v Splitu, Sarajevu, Beogradu, Zagrebu in Celju; zastopstva v vseh krajih Jugoslavije. ZADRUŽNA TISKARNA RKfi. ZADRUGA 7. O. 7.. V LJUBLJANI TVHŠKVA (DUNAJSKA)