Ernest Šušteršič
Osel posestnik
femagali smo svoje tisočletne sovražnike,« je reket kralj lev zbranim živalim. »Razdefili si bomo sedai njih zemljo.« Tako je postal tudi osel posestnik.
Pridno so rili riici po zemlji, pridno so \o obdelovala kopita in parklji. Osel pa je lcžal v senci in zasmehoval delavce. No, vseeno mu je obrodila zemlja nekaj, čeprav vmes dokaj osata. Ves zadovoljen je pospravil pri-delek in ga kmalu použil. Ko so pa drugi veselo obhajali prcdpust ter sc mastili, je njemu krulilo v trebuhu, Pa kaj — osel je bil zadovoljen tudi s takim življenjem,
Prišla je pa druga pomlad v svobodnem kraljestvu. Veselo petje se je giasilo po prostranih poljih, pašnikih in brdih, kjer se jc spenjala sladka trtica po kolju.
Kdo li prepeva od jutra do večera ?
Ej, pridni delavci!
»Kaj mislite, bo li magarac letos kaj obdelal svoje zemliiščc?«
Pričel je pač, ko se je pa oznojil, \e popustil plug in brano — in legel v scnco. Odtam je zbadal delavce, ki so se potili, še huje zbadal nego lant.
Oslu se je bohotno razplodil osat, in on je bil silno zadovoljen s pridelkom.
»Kaj bom jaz iedel kruh, saj nisem gospod.«
Tmenitno so se drugi gostili na veseJicah, imenitno so obhajaJi praz-nike, kajti kašče in zidanice so bile polne do vrha.
Prišel je Kurentov dan, Živali pošljejo po magaraca, da bi ga ošerailL Pridejo v njegovo napol razpadlo kočo in zagledajo sredi izbe obešenega osla. Bila ga \e sama kost in koža. Pod obešencem je ležalo pismo. Osel \e zapisal tole : »Hvala vam, sodržavljani, za vse bunke in brcc, ki so mi jih prizadela vaša kopita in parklii, za vse rane od vašth zob in rilcev in rogov, ko sem se hotel preiivljati Da vaše stroške m sem poizkušal be-račiti in krasti. Nisem hotel čakati konca lakote, napravil sem si ga rajši sam z vrvico.«
»Nikakšne škode,«  so rekle živali in odšle.