Govor, psihologija, terminologija. Karakteriologična študija Evolacijo, ne revolucije! . . . duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili. Prešeren. Vzel sem v roke Wundta, in knjiga se mi je odprla T s temile mesti: ». . . das Bev/uBtsein des Einzelnen steht unter dem Ein-flusse seiner geistigen Umgebung . . . die Sprache und die in 12 Govor, psihologija, terminologija. ') V61kerpsychologie. Eine Untersuchung der Entwicklungsgesetze von Sprache, Mythus und Sitte von VVilhelm Wundt. 1. Band, die Sprache, Leipzig, Engelmann, 1904. Citiram W. W. ¦-) Citiram po knjigi: Grundfragen der Sprachforschung mit Rijcksicht auf W. Wundts Sprachpsychologie erortert von B. Delbruck, Strassburg, Triibner, 1901. (Za hitro orijentacijo izvrstna knjiga!) Cit Delbr. ihr enthaltenen Formen des Denkens... sind Vorbe-dingungen jeder subjektiven Erfahrung«. »Das Einzelbevvufitsein arbeitet schon mit fertigiiberlieferten, aus der geistigen Wechselwirkung hervorgegangenen Formen, (so) bei den in ihrer spezifischen Gestaltung an die Sprache gebundenen Bildungen des logischen Denkens.«') Dodam še tile dve Wundtovi tezi: »DieGliederung eines Gedankensinseine Bestand-teile nennt man ein Urteil [Satz], das Produkt einer solchen Gliederung einen Begriff«^) in evo, prav o teh stvareh bi rad govoril! Preudarjal sem nekaj o slovenskem jeziku, in kako bi se dalo morda ž njim kaj napredovati iz sterilnosti slovenske znanstvene literature do živejše produkcije. Prepričal sem se o marsičem in — vkljub odijoznosti jezikovnih tematov namenil, da pojdem na »križev pot« in kaj priobčim — ker se le nihče ne oglasi ! O treh rečeh bi torej govoril tukaj, ne znanstveno, za to nimam ne zmožnosti, ne časa, ne — denarja; ampak s potezami, zaokrožno, kakor govori slikar s skico, recimo s študijo. Tedaj, govoril bi o pojmih, o jezikovnih formah in o razvoju logiškega mišljenja. Seveda, če pogledam zdaj, kaj sem zapisal, se mi zde te 3 besede s tem, kar pomenijo, tako nebo-tične, tako učenjaško imenitne, da se mi pero v roki stresa: streslo bi se učenjaštva, ki zanj ustvarjeno ni. Toda, »probatum est«: kakor sem rekel: nihče se ne oglasi in če drugega ne, pride debata, pride diskusija, in to je, kar s spisom nameravam. Premalo sem psihologa, še manj linguista ali pa jezikovnega historika, lajik sem na obe strani, torej ne morem hrepeneti na višje. In še tako se po pravici kdo povpraša: Kaj pa če jurist tej reči, in kaj če ta reč juristu, kaj vsemu temu »Slov. Pravnik«? Govor, psihologija, terminologija. 13 Tedaj treba izpregovoriti najprej kaj »pro domo«, potem naj pride na kratko očrt tistih psihologiških stvari, brez katerih bi nam v spisu shajati ne bilo moči, in za tem diskurz sam, s par ekskurzi na jezikovno polje. Na konec pride termino-giška stvar. I. »In dem Liickengefuhle des Forschers liegt die Anregung zur ehrlichen Arbeit.« Prof. dr. S. Basch. Na vprašanje, kaj da dela ta razprava v »Slov. Pravniku«, je odgovor hiter: »Slov. Pravnik« jo priobčuje, ker jo piše jurist in ker za jurista ne more biti neinteresantna. Razprava naj govori o jeziku in psihologiji: oboje mora jurist intenzivno poznati. Že § 6. obč. drž. zakonika p. pravi (odstavek v interpretaciji): »Kadar se postava na kaj obrača, se ji ne sme drug zmisel dajati, kakor kateri se iz lastnega pomena besed v njih stiku (!) iz jasne namembe postavodavca poka z u j e.« Razprti tisk naj pokaže, na kar se zadevata jezik in psihologija. Pravniku je treba logike, to tako vsakdo ve; prav tako pa mu je treba tudi jezikoslovja, zakaj stavek (Urteil!) je pravi začetek logike, in treba mu je psihologije, zakaj v psihologiji je začetek govora in misli. Vsi trije momenti so prav tiste, če še ne večje veljave, v kazenskem pravu in seve tudi v vseh administrativnih zakonih. Vse troje je treba pravniku temeljito poznati. Ne verjamem, da bi bilo kdaj kakemu juristu, bodisi praktiku, bodisi teoretiku, za življenje dovolj, kar se je tega trojega naučil na šolskih klopeh: psihologije se ne uči na gimnaziji skoro nič, in še tisto je stare, deduktivne, papirnate nature; na mestu logike'se ponaša propedevtika, »Zweckwissenschaft« —; več je vredno ono, kar se profitira sproti pri klasiških jezikih — in jezik? O jezikih na srednji šoli molčimo rajši. In kaj se vsega tega profitira na univerzi? Jezika to, kar privatna pridnost nanese, torej nič ali malo, psihologije kar je kriminalistika mimogrede otrese — logike? Te se res da še največ pridobi, pa le pri rimskih pravnih kolegijih, tedaj tiste čase, ko je jurist najmanj priden! Vsega tega se mora torej jurist, ko 14 Govor, psihologija, terminologija. pride v javnost, sam učiti, časih kar nanovo. Nima me zatorej skrb, da razprava, v kateri bo tekel pogovor o jeziku in jezikovni logiki in psihologiji — našega jurista ne bi zanimala. Najbolj, ako je praktičen, ga zanimlje razpravljanje o duhu slovenskega jezika. Ona dva momenta, ki se držita jezikovnih fenomenov, sta bolj skrita faktorja; pokažeta se nam v razpravi šele proti koncu v pravi svetlobi; jezik sam zase je tisti inštrument, brez katerega je jurist raca brez vode! Ni samo advokatu »fac totum«, ampak tudi sodnik si ne ve kaj brez temeljitega jezikovnega znanja. Zatorej posebno sodnik vsak seže, hitro ko pride v prakso, po »višjem kurzu« slovenske slovnice — po narodnem jeziku. Kaj bi bil sodnik — o teo-retiški znanstveni slovenščini pogovorim pozneje — brez narodnega jezika? Sto in sto fines, ki jih nikjer v nobeni knjigi ni, pa so potrebne ko ogenj v kuhinji, — teh dobi le v narodnem govoru. Vsak dober sodnik dobro pozna narodni govor in z narodnim govorom pozna — narodno dušo! V narodnem jeziku je narodna psihologija — in kdor ni na ta način dober naroden psiholog, ta Slovencem gotovo ni pravičen sodnik. Spomnim se članka v »Slov. Narodu« — bil je pred nekaj leti. V tem članku se je bridko tožilo o krivici, ki se Slovencem godi s tem, da so na najvišjih stopnjah hudodelskih statistik. Če se ne motim, je člankar celo deduciral, da je to od tod, ker sodnik ne pozna narodove duše, in res, najvišji odstotek je bil pod — nemškimi sodniki. Juristu je pač živa potreba in najkrepkejša opora za konstrukcijo primerov, da spozna jezikovne duševne elemente in da torej zajame tam, kjer so ti duševni elementi še nepokvarjeni po književnologiški refleksiji, da zajame pri korenini, pri studencu! Recimo, da je dognati »animum rem sibi habendi«, ali zaslediti »animum iniuriandi«. Tukaj treba psihologiških analiz. Psihologiško razkrožiš substrat na podstavi duševnih emanacij, in te duševne emanacije so: beseda in dejanje. To dvoje treba vedno konfrontirati, kontrolirati drugo po drugem, in tako je očitno, da je za analizo treba do duševnega dna ovladati jezik in ne samo po Govor, psihologija, terminologija. 15 knjigi; zakaj po književnem = papirnem jeziku se še nikdar ni dogodil kak juridiški substrat. — Ako ga je pa treba za analizo, treba ga je tudi za sintezo in za teoretiško znanstvo. To bomo kasneje razpravljali, to pa treba tukaj še preudariti, zakaj ponavadna slovnica za prakso ni zadosti? To je s tega, ker govor in logika ne v dveh jezikih ne gresta vštric, ampak po navadi na dvoje, v slovnici, ki se še zmerom drži latinskega kopita, pa teh divergentnih poti ni nikjer označenih. Poglejmo nekoliko jezikovne procese. Nemški »weil«, izraz za vzročno kategorijo, torej za logiško kategorijo prve mere, je nastal iz akuzativa »die Weile«, torej iz tega, kar pomeni slovenski »ta čas«; slovenski »ker«, ali celo »zato ker«, je postal iz »kjer« ali prav za prav iz »za to, kjer«, torej iz tega, kar bi pomenil nemški »wo, dahin(ter) wo«. Nemška vzročna konjunkcija je torej nastala iz temporalne partikule, slovenska iz lokalne; nemška je pomenila naprvo to, kar akuzativ v temporalnem pomenu sploh pomeni: širino po času (wahrend), slovenska je imela finalen ali konsekutiven pomen. Dve besedi najrazličnejšega postanka in pomena pomenita isto logiško kategorijo!') Obe kon-junkciji, nemška in slovenska, pomenita sicer zdaj enako (ali skoraj enako) logiško kategorijo, toda poti, po katerih sta se razvili, sta si najnasprotnejši. Denimo, da bi razvoj pri teh besedah še ne bil dokončan — kar pri toliko in toliko pojmih še ni — pa bi imeli zgled še živ, kako logiška in jezikovna kategorija diferirata. — Nemški fiir (p.) je iz »vor«, ki se je še v preteklem stoletju tako pisal, slovenski »za« pa pomeni »hinter«, in vendar v logiški kategoriji zdaj oba izražata enak pomen. In takih pomenov bi lahko navedli še vse polno. Pozneje naštejemo več primerov, kjer je prvotni lokalni ali temporalni pomen logiške konjunkcije še živejši; za zdaj se ne smemo pogrezati v posameznosti. Tako je torej očito, da vsak jezik po svoje izraza logiške kategorije in da so različna pota, ki drže do teh kategorij. Takih potov pa ne pokaže dozdaj ne slovnica, ne slovar, ta pota si moramo v praksi najti sami. — Dejal bi: kaj pa treba ') Za zdaj pravimo kategorijo, da se lažie in hitreje umemo. 16 Govor, psihologija, terminologija. teh dlakocepljenj! Nemški »weil« je slovenskemu »ker«, nemški »fiir« (vor) slovenskemu »za«, in nikdar mi ne pride na misel, da bi ta »ker« kako drugače tolmačil ko na kavzalni način, »za« pa kot prepozicijo, ki pomeni to, kar pomeni tukaj nemški »fur«; naj je tudi časih pomenil »ker« = »kjer« in »za« = »zad«, — zdaj pomenita oba to, kar sem rekel. Z drugo besedo: praktik si ne bo ubijal glave s poti in pravili izmenjave pomenov (Bedeutungswandel), in če je kak dijalekt na kaki drugi stopnji pomenov, si praktik dotični pomen pač zapomni poleg veljavnega književnega, deliberiral pa o tem ne bo, zakaj je tako in ne tako! — Deliberiral ne bo, in vendar jo bo za jezikovnim duhom udaril po tisti poti, ki smo jo zdaj nekam na dolgo razpredli! To, kar imenujemo jezikovni čut, ali pa analogijo, to na tihem deluje, ne da bi se zavedli kaj in kako, in kadar se pravnik poveri narodnemu jeziku, bo v drugih primerih z jezikom hodil drugod ravno tista pota, ki sta jih prej imenovani dve členici (»ker« in »za«) hodili, da sta prispeli tja, kjer sta zdaj. Duh jezika se ni zakrknil v kake zastarele oblike, ampak še vedno deluje. Ta pota in to delovanje jezikovega genija treba razkriti; njih posebnosti treba dognati, ako hočemo kdaj do prave slovenščine. Naj naštejem par primerov iz živega narodnega jezika, ki naj pokažejo, kake si mislim da so tiste jezikovne posebnosti. Seveda, to takoj opomnim: primeri niso izbrani! Materijal, ki mi je na razpolago, je toliko ogromen, da sem moral poseči po tem, kar je bilo najbližje in ravno pri roki. Zato prosim, da se ne sodi po teh primerih dokončno. — Primere razvrstim po načrtu, ki sem si ga ravno sproti na naglo napravil. Da pa razprave ne bo motil »učeni balast«, spustim vso nomenklaturo; vsak si naj karakteristika razbere sam. Lepota vseh lepot v vremeni! {Welch' ein herrliches Wetter!) — Prav ji bodi, kaj se je rila vanj! (Es geschieht ihr schon recht, warum ist sie ihm nachgelaufen!) — Si boste vzeli. (Ziehen Sie es sich selbst ab, von meinem Verdienste etc) — So nam vodovod zabranili (Das Zustande-kommen . . . verhindert.) — So nam ustavili mleko. (Die Lieferung . . . ein-gestellt.) — Saj se lahko ozrejo (— ozrete) na žandarmerijo, (. . . bei der G. Nachfrage halten.) — Os se je vnela (. .. heifigelaufen.) — — Trikrat so šle volitve. Ta pot so šle mirno. Je šla preiskava, obravnava. — Me ima prav misel. — Nimajo toliko trpljenja (šivi, na tem mestu). — Ima Govor, psihologija, terminologija. 17 2 stžčno shm po ulicah (voda). (. . . nimmt den Lauf.) - Ima dobro rast. (.. . frohvvuchsig.) - Saj ni postava. (Es steht ja nirgends geschrieben, dafi . . .) -- (Ta poškodba) Gre v drugo vrsto (pri cenitvi škode). - Tisto je vse.ena rašča. (Die Waldteile weisen gleichen Zuvvachs auf.) To mleko je pol vode. — -— Da je smetana zastala, je krivda grozdje. (Die Wein-traubensaison . . . dafi der Rahmabsatz stockt...) — Ga ni nič mar. — Naj ti bo; naj ji bo. — Po hipih. (Dann und vvann.) V hipih. (Wahrend der Geburtsvvehen.) - Cesta gre pod nogo (fallt). — Malo preveč po vrhi ste (oberflachlich). — Kako je on proti temu? (Wie verhalt er sich dazu.) — Kako gre ta pesem? (lauten). — (Sem pisal) na gospode v Ljubljano; na sodnijo v Ljubljano. (An das Gericht in Laibach.) — Sem prišel do Vas; sem mislil se zglasiti do Vas. — Kod si bil (cf. kod si hodil?) — Piskal na jerebice. (VValdrebhiihner gelockt.) Punca je bolj vajena ljudem. — Saj te vidim! (Ich seh' es dir ja an, (z. B. die Krankheit). — Je za vsako reč jezen. (Fiir jede Kleinigkeit.) — (Hoja) podrtnica, (Fallfichte). — Paljiv, (Frostrissig); kolesiv (rad =, Herz-klijftig). — Tako gleda verno okoli sebe, (interessiert, mit Interesse). — Da mi je začela kri pešati, (blutarm). — Lep krompir, čist, (gesund). — Ene sto kron se ubije; kosti (v podplatu) so se mu ubile. — Skojili so ga, uživali ne (gozd). — Mene bodo ljudje kleli rod za rodom, če to pustim. — Za potrebo! (Nicht uberflussiger Weise). — Za korist. (Nicht ohne Nutzen.) — Za dobiček. (Nicht zu seinem Schaden.) — Ne imej navade. .. (nem. v pozitivni obliki), — (Kaj jaz, gospod, za mojo dangubo ne dobim nič?) Vas postava veže. (Sie sind gesetzlich verpflichtet.) — Kje je krivda, da je primankljaj? (Wer ist an . . . schuld?) — Kje je mrlič? (Wer ist gestorben ?) — (Kam bo šla cesta?) Na Juršiče je bila misel, (hatte 'man vor) zdaj pa ne vem, kam bo šla. — Me ima misel. (Ich trage mich mit dem Gedanken.) — Bi jih slišal, da bi mu bila ušesa rdeča . . . (dafi es ihm in den Ohren sausen wurde.) — (Ne boste dosegli vode) drugače (aufier), če je pri tej pumpi daljši vlak (še kot pri oni). — Mi tako gorijo noge! (Ich habe so heifle FuSse!)-- Je vedel, da je meni delo prestano .. . (ausgegangen). — Ta (vlak) ni nikdar zamujen. — Dobro zastavne hoje (cf. haben gutangesetzt).-- Se rado nosi (otroče). (Ist gerne in den Armen; lafit sicht gerne tragen.) — cf. Levstikovo: mi je bilo vedeče. Je (obravnava itd.) v kraji? — Je začel nazaj dež. (Wieder.) — Kje je napaka, krivda itd. — Kako se čuti, ali Nemca? (Was ist er seiner Ge-sinnung nach? ist er deutsch gesinnt?) — Kadar pa nema s čim (kupiti, plačati itd.). (Wenn er aber nichts hat, womit. . .) — Ko češ, je prav, ko nečeš, pa ne; pa tudi prav. — Ko bo, bo, ko ne, ne. (Geschieht es, ists recht etc.) — Tam pred 1 tednom. (Vor ungefahr, etwa 8 Tagen.) — Kam češ več! (Wie kannst du mehr verlangen.)-- Ne bo ga več zlepa. (Er wird sobald nicht wieder kommen!) — — K noči (h noči). (Gegen den Abend zu!) — Sva že prišla na ravno (uns verstandigt). — Pod mašo; tam pod mašo. (So (ungefahr etc), wahrend 18 Govor, psihologija, terminologija. der Messe.) — Pri vsem tem pa še bolezen v hiši. (Zu alledem, dazu . . .) — Na lepem se je ubila. — Pol' (potlej) pa v Ljubljani ostanite, pa je v kraji. (Und die Sache ist abgetan (cf. obravnava je v kraji.) — S to priliko. (Bei dieser Gelegenheit.) — Sž vsem 3 krone. (Sammt und sonders . ¦ .) — Kakor je s temi, zdaj naštetimi, tako je bilo s »ker in »za«: ono in to se razvija. Menjava pomena v krajevnih, časovnih in logiških kategorijah je tisto, kar razlikuje jezik od jezika! Odloči pa »tendenca« dotičnega jezika, če smem rabiti to, v učenjakih zdaj opo-vrženo besedo. V slovenščini p. se pri »za« vprašaš s vprašanjem »kam?« in »kje?« V nemščini se je pri »fur« pomen smeri (»kam?«) zgubil, v slovenščini pa ta pomen še imamo, in to ko poglavitni pomen. Slovenščini je ta pomen smeri poglavitni pomen (Richtung), najbrž kot nekak odsev prvotne rekcije glagoljev, s katerimi so se členice konstruirale;^) slovenski glagol je namreč na prvotnejši stopnji kakor nemški, in je ohranil več prvobitnosti v sebi. Ta prvobitnost je v prvo pomen gibanja (Bev/egung), zato je očitno, zakaj značijo slovenski predlogi smer bolje, kot nemški. — V stavku »Naj bo, kjer če«, je pomen naše členice lokalen, v stavku »Kir boste rejenko možu dajal, jo boste nama dvema dal« Vraz,-) je pomen temporalen (= kadar), v stavku »Jo je vzel, zato ker ga je oče prisilil« je že kavzalen. — In tako je bilo in je zapovrst pri členicah »zakaj«, ki je zdaj = nemškemu »denn«; pri »vzpričo«, ki pomeni »angesichts«, pa tudi »wegen«; pri »zato l. . . pravopis, sklanjanje statnih i časovanje glagoljev se ne sme ravnati prostorečju, to je, govoru priprostoga ljudstva, ...besednja [i. e. slog] naprotio ima biti koliko moguče, čisto narodna, to je, koliko moguče podobna govoru slavjanskoga naroda.« — Majer dodaje še nauk iz Berličeve »ilirische Sprachlehre«, 1842, p. XIII, ki tamkaj pravi: ». . . mogen sle doch, bevor sie ein Werk schreiben, besonders aber zu ubersetzen anfangen, sich in ihrer IVluttersprache zu denken gewohnen; und so schreiben, wie sie die Sprache von Kindesbeinen gehort und gelernt haben. Unsere Sprache, wenn sie gut und verstandlich geschrieben werden soli, kann nach keiner andern wortlich (sc gleich) konstruiert vverden, sie hat, wie alle ijbrigen Sprachen, ihre Eigenheiten...« — Kako to, da Majar postavlja taka pravila v »uzajemno« t. j. skupno slovansko slovnico? — Odgovor je hiter! Duh v slovanskih jezikih je soroden, je skoraj eden, zatorej gojiš slovanski duh, če gojiš slovenskega! Razume se tudi lahko zakaj. »Korozija« (razpad) in tuj vpliv vsled katerih so se tudi slovanski jeziki polagoma, eden do drugega razvili, to dvoje se loti najprej zunanjega, telesnega (fizijologiškega) dela jezikovega. Črka umanka prej kot zlog, ta prej kot besede, beseda prej kot zveza; telesni deli so vplivom bližji. — Ta resnica je tudi psihologiško dotrjena. Wundt je namreč dokazal, da pri bolezni takorečene amnestiške afazije bolnik, ki ima na ta način poškodovane možgane, da ga spomin na besede popušča, najprej zabi imena konkretnih snovi in najnazadnje abstraktna imena; posebno partikule, t. j. adverbi, prepozicije in vezniki se dolgo ohranijo. Vez ali duh v jeziku je pač tisto, kar je najabstrakt-nejše, in tako se tudi pri zunanjih vplivih po obliki spremene najprej konkretna imena, potem substraktna, abstraktne členice in najnazadnje — če se že spremeni — duh ali genij jezika. Vpliv mora pa biti posebno intenziven in dolgotrajen, ločitev na Govor, psihologija, terminologija. 29 tisoče let, da se duh jezika sploh spremeni. Ako to ne bi bilo, potem bi ne imela tako velika množica jezikov, kolikor jih je postavim v azijoevropskem oddelku, tako dolgo in toliko skupnih znakov. Ti skupni znaki so ponajveč znaki jezikovnega genija. Kdor se hoče prepričati, koliko skupnosti imata hrvaščina in slovenščina tam, kjer pravim, ta naj poseže po Maretičevi slovnici hrvatskega jezika ali pa po njegovih »Veznicih u slovenskijem jezicima«. V poslednjem delu bo hkrati videl, kako si mislim tudi v slovenščini znanstvene stvari pisane, iz obeh pa bo spoznal, da smo na n a p a č n e m k o n c u iskali s k u p n o s t i s 1 o v e n-skega in hrvatskega jezika, ko je nismo iskali tam, kjer je: v strukturi in izražanju, to je v duhu jezikovem. Iz tega se lahko vidi, kakega nasilja je treba, da se jezik vpreže v ojnice tujega jezikovnega genija! Da se ne rad, da se temu vprezanju krčevito upira, to vidi in čuti vsakdo, ki ima za jezik kaj čuta. — Vrline, ki jih imamo v slovenščini, so torej zrasle vse na narodni njivi! Kakšna pa je slovenščina tam, kjer teh vrlin ni? Ali je res tako borna, ali se samo domišljujemo tega? Tukaj bi lahko kar opomnil na to, kar smo zgoraj rekli o betežnem stanju pravniškega našega pisanja, ki kar nič neče od rok. Ali da nas ne bi kdo sodil tiste pregrehe, ki smo jo zgoraj drugim očitali, t. j. »naglavnega greha špekulacijskih dedukcij« — naj pride v ta kontekst nekaj »cvetja« s pravniškega polja. Bolj podrobno bomo zaznali in spoznali te cvetoče grehe šele konec razprave, ena stran teh grehov pa se bo pokazala takoj tukaj, in to tudi hočemo. Katera je tista stran grehov, ki smo jo v mislih imeli? Ta stran je negativna stran našega slovenskega izražanja, ki ga je tuja povodenj zalila: tuje misli v tujih podobah, tujih besedah, le tu in tam kaka »slovanka«, časih za spomin, ko neko koketiranje z zmagoslavnejšim leposlovjem, kaka dobra domača. Kam gre to? Na uboštvo! Na nepokrit kontokorent! Zakaj? Ker nismo vzeli domačega denarja na pot, treba na draginjo plačevati s tujim.') ') Pri nas je uvideti jako poceni ta promet z nemškim bankirjem! 30 Govor, psihologija, terminologija. In glej odkod taka razlika do leposlovja?') Odtod, da smo na čuvstveno stran pač preskrbeli se za shajanje z domačim blagom, na umstveno pa prav niči Kdo bo rekel, da ga doma ni, blaga? Je. Ampak na cesti ga ni, v gostilni ga ni, v kavarni ga ni. Je pa v vsaki preprosti koči, pa tudi v dobri slovenski hiši za mizo, med seboj, kadar ni — škrica v njej, je tudi na klopi v krčmi, je celo — pri domačem taroku, in pri meščanih je, samo če ne stopijo na tisti koturn, ki mu pravimo »književna slovenščina«. V najboljši slo-venskidružbi je, kadar ni ženirana, kadar je sama med seboj! Kdor ne verjame, naj posluša in slišal bo. Da, ubožna je književna slovenščina na umstveno plat, bogata je proti nji narodna. Zato sem ž njo, ne nžžimo se proti domačemu blagu in ne štulimo se s tujim!-- Kar se meni zdi, je pri nas Ilešič prvi javno priznal potrebo, da se naj slovenska slovnica razvije tudi po drugi strani, ne samo po »obliki«. Ilešič piše menda največ med vsemi našimi znanstveniki in dasi ni za izraz preizbirčen (zakaj ne; pove sam) je počutil, da je treba nekaj storiti. Poleg poezije in leposlovja, kateremu odpira on pot v naše zarjavele šole — imelo junaško pijonirstvo posnemalcev — okrog zelene mize! — je Ilešič prvi rekel, »da je treba poleg oblik poznati tudi vsebino jezika, če hočeš gladko govorti in pisati«. V razpravi »O pouku slovenskega jezika, njega dosedanje smeri in bodoča naloga,«-) ki jo jo, kakor pove, spisal v enih počitnicah, pravi na str. 64.: »dočim uči skladnja obliko stavka, pa uči oblikoslovje obliko besede. Naš slovenski pouk je bil torej doslej pouk o jezikovni obliki^): preziraje debloslovje, smo prezrli jezika v s e b i n o; pazeč na obliko, nismo dosegli najvišjega smotra, ki ga je človeku postavil Komensky: zgovornosti . . . Misel imam — besede je treba, ki jo izraža; ne najdem (!!) je, če nisem zrl vedno jasno in nazorno nje pomena, ki je podoba (sie!) sedanji moji misli. — Pomen besedi je vsebina jezika«. Nato razvija nadalje da, kdor ve, da je »tešiti« od »tih«, dobi takoj besede: Uteha, tih, tišina, in vzbude se v duši tudi slike bučečega viharja in razburkanega morja (!) (p. 64). — Z vsebino jezika se razkrije njega poezija, tako da pesniki pogosto črpajo nazornost iz jezika samega (!!) (p. 65). »Priznati si moramo, da pogosto mislijo ') Tudi to se polagoma kuži, čim starejši prihajajo mlajši! ^) Na svetlo dala »Slov. Šolska Matica« v Ljubljani 1902. ») Tudi o stavkoviP? Govor, psihologija, terminologija. 31 za nas besede, da nam besede rode misli in ne narobe: v jeziku je založena duševna glavnica. (!!!)... Zato trdim: Treba je gojiti debloslovje kot nauk o prvotni nazornosti in sorodnosti pomenov: iz tega klije zgovornost in poezija«. Pisatelj se sklicuje na Metelka in Slomška, na katerega upira večino svojih trditev. Potem poudari, da izražamo nove pojme »po izpeljavi s končnicami, ne z vnanjo sestavo«. » . . . Slovan ne ljubi golih oblik, marveč išče povsod vsebine . .. Kadar dobimo vsebino svojega jezika v oblast, preneha morebiti m ar s i kak nedostatek, (sic!), ki ga doslej na svojo žalost opazujemo... (p. 66.) Z mislijo, (t. j. vsebino) se nam bo brž rodila tudi beseda (1), za abstraktni pojem brž slika'); z životvorno silo bomo ustvarjali{!!) jezik, in ne bo nam treba o vsaki priliki hoditi na posodo prosit, češ, »tako pravi Nemec«; naj se pravi nemški kakor hoče, mi pravimo tako(!!!) Če je že misel tuja rastlina, pa jo presadimo vsaj na domača tla; naj se asimiluje naši zemlji(!l), naj se nasrka soka našega jezika. Jezik, ki sprejete hrane več ne pretvori in si je ne priliči, ni več živ organizem, ni več individuum«. — Ilešič sklene dotično poglavje »o slov-niškem pouku« tako: »Naša slovnica je bila odvisna od latinščine in nemščine po snovi in metodi (!!) Tekom 19. stoletja se je zasnovala znanstvena slovnica, neodvisna od tujih zgledov. Nje poglavje o debloslovju nam kaže, da ima naš jezik svojo vsebino (p. 67)«. In v 111. tezi posname konec razprave vse to tako: »Slovniški pouk razkrivaj poleg oblike zlasti vsebino jezika, njega prvotno nazornost in poezijo; s tem bi se gojila sila jezikovne životvornosti in zgovornosti, ideal Komenskega. — Ta pouk bi vezal rabljivost s poezijo, fantazijo in čuvstvom v nasprotju z dosedanjo oblikoljubnostjo in bi bil v istini slovanski« (p. 82). Povzeli smo nalašč več misli iz llešičeve knjige v kontekst te razprave, ker se nam vidijo zgoranje besede najimenitnejša enuncijacija, kar se jih je pri nas zapisalo iz jezikovne filozofije zadnjih 10 ali celo 20 let. Da se me prav razume! Jaz govorim to s svojega stališča, in to je stališče duševnega, ne telesnega razvoja slovenščine. — Kdor hoče brati in umeti — tudi to, kar je med vrstami — ta bo posnel iz gori citiranega llešičevega berila nastopne točke: 1.) Da imamo misli, ali besed nam manjka. Da naš jezik ni životvoren, do zdaj jezika ne ustvarjamo, ampak hodimo na posodo ponj. 2.) Da hodimo ponj na posodo k Nemcu, ki ga vselej zvesto povprašamo, kako bi on rekel. 3.) Da smo Slovenci še na tistem golem formalnem (NB. formalnem glede besede!) stališču, kot slovničarstvo 18. stoletja in prejšnjih, t. j. na latinskem in poprejšnjem nemškem. 1) To dvomimo. 32 Govor, psihologija, terminologija. 4.) Da vspričo gojitve oblike in preziranja vsebine nisnno dosegli zgovornosti. 5.) Da mora organizem slovenskega jezika asimilirati tujo hrano, če hoče biti živ organizem in individij. 6.) Da ima naš jezik svojo vsebino. 7.) Da izpeljujemo v slovenskem več s končnicami, kot sestavljamo z vnanjo sestavo (kompozita). 8.) Da se s pomenom po asocijativnem potu druži beseda, beseda pa ne samo s korespondentnim pomenom, ampak tudi z novimi, in da iz jezika klije zgovornost in poezija; jezik da je topej vir misli in ne misel vir jezika. (V jeziku je založena duševna glavnica!)« — Jaz'samo rečem: Škoda, škoda, da se Ilešič ni lotil psihologije — potem bi bila njegova brošura epohalno delo! Zakaj, ako pogledamo na dosedanjo smer in dosedanji razvoj slovenščine, se nam zde te misli globoko intuitivne! Škoda, da jih Ilešič ni izkoristil do konca. K o bi jih bil, potem bi bil vzkliknil: »Učimo se slovenščine, učimo se je — tam kjer je — v narodu! Škoda da je Ilešič še tako vnet Ilir. Prešeren je ilirizem pokopal za vekomaj — to Ilešič tudi dobro čuti in tudi da vedeti, gl. njegovo knjigo »Prešeren in Slovanstvo« — in zdaj bi se reklo mrtvece buditi in vodo v morje nositi, ko bi hoteli tam nadaljevati, kjer je bil Vraz začel. Ne mislim o tem pretrgati skupnosti s Hrvati. Šele oživiti jo mislim. Tisto je gotovo, da z besedo, s posamezno besedo ne.') — •) Naj tukaj ponovim, da je po mojem treba oživiti slovenščino na duševno stran; dozdaj, kakor tudi Ilešič konštatira, se je zgolj na telesno. To duševno oživljanje pa si jaz mislim najprej po obliki (Form), potem po vsebini (Stoff). Zakaj? Zato, ker prav ta, t. j. duše vn a o b 1 i ka odloča usodo jezikov o, ali recimo pot njegovega razvoja, s potjo tega razvoja pa tudi pot in postanek misli! Vsakatera snov ima kako podobo ali obliko, ker brez oblike ni sploh nobena reč. Torej je z obliko trdno zvezana vsakatera snov, pri misli pa, ki se po asocijaciji in apercepciji (glej psihologiški del) poraja in razvija po poti evolucije, je oblika tisto, kar odloči za ves razvoj misli, za način tega razvoja in za snov samo, ki se, kakor sem rekel, po poti evolucije nekako sama iz sebe ustvarja. Če tedaj začnemo kultivirati ali pa vsaj proučevati snov in zatem obliko, bo nasledek ta: Jezik se razvija po analogiji (= asocijaciji!), razvijal se bo torej najprej po tistem, kar že imamo. Ker pa je to borno, bo potemtakem borno ostalo tudi tisto, kar bomo poleg njega in po njem ustvarili! — Zatorej najprej oblike — namreč zveze. Govor, psihologija, terminologija. 33 To je torej zdaj pribito za vse večne čase, da dosedanja naša slovenščina na umstveno ali pa na znanstveno stran ni bogata, ampak borna: Za eno »stranko« je to konštatiral Štrekelj, za drugo »stranko« je zdaj priznal Ilešič. Zdaj se treba samo še odločiti: ali remedium ali pallium! Ilešič se bi odločil za to zadnje, ako ostane te misli, da bodo boljši časi, ako se bo gojilo debloslovje. — Ilešič pravi, da dobimo s tem vsebino v oblast. Ali je res, da dobimo s poznavanjem slovenskih in slovanskih (!) debel in korenov v oblast že ves jezik? Poglejmo. Jaz najprej in izkratka trdim, da ne! Eminentna je potreba, da gojimo nauk o pomenu besede, ali s tem bo opravljena ja-valjne petina vsega dela! — Za korak bližje cilju je pisatelj, kadar šteje zgovornost za višek jezika. Sto trditvijo je Ilešič tik pri jezikovnem viru, toda — na njem še ni! Še en koraki Ta jezikovni vir, vir človeške zgovornosti in s tem vir človeških misli je — asocijacija. Francoski fizijolog Gilbert Ballet je v svoji študiji »O notranjem človeškem jeziku«') že pred 20 leti konštatiral tole: Dva zakona sta, ki oviadata duševna pojava pojmov in govora. Prvi je zakon, da je edini prvotni in nerazložljivi psihologiški pojav izraza, duha, potlej snov! Zato bi jaz, ako sploh dospem, obdelal snov = pomen in njegovo evolucijo t. j. tisto, kar obravnava Wundt s psiho-logiškega staleža pod oddelki »VVortbildung und Bedeutungsvvandel«, konec razprave. Zato sem tudi terminologijo, ki je v SI. Pravniku cilj in konec naše razprave, postavil na konec spisa; zakaj najprej naučiti se kako, potem šele lotiti se dela! — Pot je dolga, pa ne večna. — Naj še opomnim, da sta se tudi Steinthal in Mistelli držala le gramatiške oblike brez samostalnega vzleta na duševno polje. Gl. Mistellijevo »Karakteristik der Haupttypen des menschlichen Sprachbaues«. — Gabelentz (oboje citiram pozneje) ima na str. 433 in nsl. prav pregledno sestavljene izreke Steinthala, Mistellija in W. Humboldta o govorski obliki. Najbolj »modem« je — Humboldt!! On je pač oče jezikovnega dušeslovja in, kakor se meni zdi, ravno za narodno karakterijologijo največje važnosti. Škoda, da še nisem utegnil ž njim se pečati. En pojav pa, ki sem ga upošteval in ki sem ga zalotil lani, naj konštatiram kot zelo važen, in ta je Miklošiču posvečeno delo: »Slawo-Deutsches und Slavvo-ltalisches von Hugo Schuchard, Graz, Leuschner & Lubensky. 1885«. Upam, da nam bo to delo mnogo koristilo. ') Glej nemški prevod: »Die innerliche Sprache und die verschiedenen Formen der Aphasie von Gilbert Ballet nach der II. franzosischen Auflage ubersetzt von Dr. Paul Bongers, Leipzig, Wien, Deuticke, 1890. — Pripomnimo, da ta knjiga, na katero bomo še parkrat namignili, podaja, kakor pisatelj sam pravi, referat o stanju francoske vede o tem predmetu. 3 34 Govor, psihologija, terminologija. zaznava s čuti (Sinneswahrne!imung). Ta zaznava je začetek sploh vsega našega duševnega delovanja. Drugi še imenitnejši pojav — brez njega bi ostal prvi pojav boren — je princip o asocijaciji substratov tega zaznamovanja.') Ti substrati se po zakonu asocijacije združujejo po kontinuiteti in kontigniteti t. j. po skupnosti v času in prostoru in — dodajmo z Wundtom in Jerusalemom — po enakosti ali prispodobnosti. Natančneje o tej stvari pogovorimo še v drugem delu tega spisa; za zdaj naj samo konštatiramo, da je asocijacija (na posredni način ali pa na neposredni) prvo duševno torej tudi prvo jezikovno delovanje. »Nazorno gledanje vsebine« pride tedaj šele za asocijacijo. Asocijacija je čisto mehaniško delo, nabiranje duševnih in spominskih elementov in elementov zaznave, in to s tem, da se enaki ali podobni si elementi in taki, ki so si bili kdaj v kakem stiku, atrahirajo in potem skupaj reproducirajo. Asocijacije so tako prvinska snov za vsakršno duševno delovanje! Pa še več. Asocijacije delujejo ravno tako nadalje med mislimi, kakor so delovale poprej med čuti in zaznavami, to je, vse duševno življenje gre po njih pravilih. S tega se vidi, da asocijacija ne velja samo za zunanjo besedno obliko, ampak tudi za notranjo in njeno snov. Prav tako pa za notranjo stavkovo obliko in za z u n a n j o , da, po nekih straneh celo za splošno, še ne v stavek razdeljeno misel, za to, kar Nemec imenuje Gesammtvorstellung.-) (Dalje prihodnjič.) ') Ballet imenuje tukaj tudi asocijacijo idej. Glede na najnovejšo stopnjo znanstvenih preiskav smo ta pasus zgoraj opustili; toda tudi ideje se seve asocijirajo, čeprav le indirektno po poti elementov. Nauk o asocijaciji »idejnih in pomembnih mas« samih — cf. Steinthal-Paul — je zavržen docela. •') Za ta termin bi jaz predlagal slovensko besedo »sodbo«, in to ne toliko spričo etimologije, ampak zarad besede »razsodba«, ki bi bila prvi nekak correlativum. »Sodba« bi pomenila potemtakem celotno, to je skupno in še ne razdeljeno predstavo (p. ako si predstavljam moža, ki drevo podira, ne da bi pri predstavi razločeval subjekt, predikat itd. ampak ves prikaz skupaj kot celoto); »razsodba« pa bi pomenila to predstavo že ločeno in to ločeno po subjektu (mož), predikatu (podira), objektu (drevo) in adverbnem določilu (v gozdu). Razsodba je torej analizirana sodba, ali to, kar imenujemo v nemškem »Urteil«. — V slovnici pravimo razsodbi stavek. — Pripomnim, da sem vzel primer za prispodobo iz Delbruckovih »Grundfragen«.