Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Dolnja Lendava, 19. januara 1936
Štev. 3.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi há. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 60 p, i oglasna taksa posebi.
Popüst po dogovori.
Lepo priznanje.
Iz vrst našega širitelstva smo dobili sledeče sporočilo: „Pridem k ednoj bogatoj hiši, v šteroj je vsega v obilnosti, penez, hrane i vsakojačkoga blaga. Opitam gospodara, če si naroči za novo leto Novine. I da mi sledeči odgovor: „Ne. To pa zato, ar so popi vsi s Kleklnom vküp prevrgli, samo siromake podpirajo, na nas bogatce pa ne mislijo. Agrarno zemlo so tüdi samo siromakom spravili, nam bogatcom pa niti grüde ne. Tü so vsi ednaki, Klekl takši, kak ovi popevje i tej takši kak Klekl, samo na siromaka mislijo“.
Tak daleč se glasi poročilo. Mi na nje etak odgovorimo.
Iz srca se zahvalimo tomi bogataši, ka nam je dühovnikom tak lepo poštenje skazao, ka nam je tak velko čast dao. Inda so nas zato grizli, ka smo prej skopi, ka je naš žep vsikdar prazen za drüge, ka naše vreče nema dna. Zdaj pa, hvala Bogi, toga ogrizavanja več ne. Zdaj smo s tem zagrešili, ka siromake podpiramo. O kak radi te greh na sebe vzememo. S tem smo krepko stopili v Kristušove sledi, ka je tüdi kak siromak živo i v prvoj vrsti za siromake. To je i naša dužnost, ki smo njegovi namestniki. Bili bi najvekši krivci, če bi zemelske darove tistim spravlali, ki je v obilnosti majo, za siromake pa se ne bi brigali. Te ne bi zaslüžili imena, da smo drügi Kristušje, da ne bi smeli nikak praviti, da mesto Kristuša smo poslani.
Kristuš je prvo siromaške pastirčke zvao k svojim jaslicam, ar najraj ma siromake, i je more najraj meti po svojoj božoj večnoj pravičnoj lübezni. A pozvao je pa z istov lübeznostjov, k svojim jaslicam tüdi bogate tri krale, ar on vse lüdi, siromake i bogatce šče zveličati, kak je tüdi oboje zveličao i pastire i tri krale. Tak delamo tüdi mi dühovnik. Vsem, siromakom i bogatcom se skrbimo z ednakov lübeznostjov za düšno zveličanje. V telovnih potrebčinaj pa pomagamo siromakom, ar tej pomenkanje trpijo, ne pomagamo pa bogatcom, ar tej majo vsega za dovole i ne potrebüjejo pomoči telovne i je tüdi ne prosijo. Vsaki pošten bogatec ešče rad da siromakom i nas dühovnike podpira v pomaganji siromakov. Proti nam bršejo i nas špotajo samo Skopi bogatašje, ali škrtlašje, skopačje. Od teh pa Kristuš ete strašne reči pravi: „Ležej je vože v iglo potegnoti, kak bogatci v nebesa priti“. Pa probaj samo debelo niti napelati v šivankino vüho. Niti to ne bo šlo, kak bi pa potem vože potegno! Takši skopačje držijo samo za greh dühovnikov, če siromake podpirajo v vremenitnih potrebčinaj, gda tej pomenkanje trpijo. Drügi nikdar. Bog nas pa i vsakoga čuvaj te poti, na šteroj bi vože mogli potegnoti v iglo, ar se ovak ne zveličamo. Nišče pa ne misli pri tom na naše darovitne, pobožne, pravične premožnejše lüdi.
Edno lepo priznanje da izjava gornjega skopača tüdi g. Kleklni, Jeriči i drügim dühovnikom, da so najmre oni spravili krüh našemi Siromaškomi narodi te, gda so se borili, ka te dobi agrarno zemlo i to po pravičnoj nisikoj ceni. Gda de se zgodovina pisala, de se z zlatimi črkami Pisalo, ka so gladnomi narodi v Slov. Krajini krüh spravili dühovniki, gda so se borili v dühi okrožnic sv. Oče, Kristušovoga namestnika za njega.
Če samo ednoga pridobiš, da si naroči „Novine“, si pomagao drugomi priti do istine, ka je apoštolsko delo.
Kmeta bi radi rešili...
Rešitev kmetskih dugov je ne vl tom, ka bi kmete-dužnike obvezali plačila, nego v tom, ka tak vredimo svet, da kmet svoje duge lejko plača.
Kmet dužnik je dobo od svojega vüpnika vrednost i to vrednost mora povrnoti. Kakšo vrednost je dobo: peneze, blago, živinče, ali zemlo, to nas nikaj ne moti. Vrednost je dobo v hasnüvanje i to vrednost naj vrne poštenomi, ali nepoštenomi vüpniki. Toda samo, dobleno vrednost — nikaj več. Težave v rešavanji toga pitanja nastanejo samo zato, bi lejko povedali
—	ka mamo „kmetske duge“ samo zato, ar so vüpniki dali v istini menšo vrednost, kak bi jo radi dobili od svojih dužnikov.
Bogatin je, pravimo, odao 1928 leta kravo za 5000 dinarov. Te peneze je izposodo svojemi sosedi — siromaki s tem, ka plača 10% obresti i šumo. Dužnik je redno plačüvao obresti, letno 500 Din., — šume je ne rešo — ali zato, ar je potrebüvao peneze za drügo reč, ali zato, ar vüpnik nikdar ne terjao nazaj šume, — zadovolen je bio, če ma zavüpanja vrednoga dužnika. Dnes, 1935 leta dobiš za 5000 Din tri lepe krave, zato pa če hočeš dobiti za svojo šumo dnes 5000 Din, hočeš dobiti več, vekšo vrednost. Dužnik je pošteno plačao
—	lejko, ali žmetno intereše — to je postranska reč, ali plačao je, bio je pošten, poštüvanja vreden dužnik. Zakaj bi zdaj toga poštenjaka kaštigali s tem, ka naj da vüpniki poleg pošteno plačanih interešov ešče trikratno vrednost za to, kaj je dobo v hasnüvanje? Krščeniki, ali je takša žela poštena? Ali poznate božo postavo, štera takšo krivico dovoli? I če pomislimo: kak so nastali nerešlivi kmetski dugovje i kak so tej narasli na strašne milijarde
—	pridemo do spoznanja, ka samo zato, ar dnes terja po človečoj postavi vüpnik več, nego je dao pred leti svojemi dužniki.
Ali drügi primer:
Kmet je küpo zemlo od mešetarov veleposestva — plüg po 10.000 Din. Pred osmimi leti je na toj zemli zraslo pravimo 10 metrov pšenice, meter v vrednosti 250 Din, ali vküper v vrednosti 2500 Din. Zemla je v ednom leti, dala štrtino küpne cene. Dnes
—	računajmo po teži isti pridelek — to je 10 metrov, ali vrednost pšenice je spadnola na 120 dinarov. Celoletni pridelek je vreden samo 1200 i ne kak pred osmimi leti 2500 Din, Bedak i brezsrčnež bi pravo: ar so spadnole cene, je gor plačao dužnik, če bi pa narasle cene — bi gor plačao vüpnik ... Eden ma srečo, on dobi, drügi ma — smolo — on zgübi... Pogansko mišlenje ! Pri napisanji dužnoga pisma ne bilo guča od sreče, ali nesreče, nego samo od zavüpane vrednosti, od duga. Da je to mogoče, ka eden pri takšoj küpčiji „zaslüži“, drügi pa „zgübi“, to je samo znak, ka je postava, štera predpisüje red pri küpčiji, — slaba, popravila potrebna. Pravi red pri küpčiji i odaji ne dovoli igre s srečov, ali z nesrečov i trdimo, ka mamo dnes rešavati „kmetske duge“ samo za to, ar je zakon slab, ar dovoli lov na srečo tam, ge bi mogli meti opravilo samo z dužniki i z vüpniki.
Rešitev, pametna rešitev kmetskih dugov — je zato po našem mišlenji v tom, da, ali popravimo zakon, šteri je dovolo „srečolov“ med vüpniki i dužniki, ali pa napravimo zakon, šteri vzeme po slepoj sreči pridobleno večvrednost vüpniki i to večvrednost v primernoj obliki vrne tistomi, šteri je večvrednost plačao: zaduženomi kmeti.
Da bi se bole razmili — povedati moramo ešče eto:
Lujz, mlinar v Bakovcih majo v hranilnici 100.000 Din duga. „100.000 Din“, to je samo lüdem razumliva oblika vrednosti, šteri so dobili v penezaj od hranilnice. Pod tov oblikov je bila skrita prava vrednost teh penez pred desetimi leti, kda so se zadužili naš Lujz. Za te peneze so küpili stroje i popravili streho svojega mlina. V stroje i v popravilo strehe je bilo skrito človeče delo. Dnes bi za te stroje dali samo 40.000 Din i za popravilo strehe samo 100.000 Din. Če bi dnes popravlali mlin naš Lujz, bi meli samo 50.000 Din duga. Pa ne zato, ar bi bilo skrito v stroje i v streho menje človečega dela, nego zato, ar se je v številkaj podana oblika te vrednosti spremenila. Pred desetimi leti 100.000 Din je pokrivalo telko prave vrednosti, kak dnes — 50.000 Din ! Mlinar Lujz, pošteni vüpnik, so prevzeli v hasnüvanje gotovo vrednost, plačali so intereše po pogodbi, dnes bi radi vrnili njim zavüpano vrednost, to se pravi, ka so poštenjak od pete do glave i zato bi meli to kazen, ka morajo dati za prevzelo vrednost dvakrat več? Zakaj ? Po nakšem zakoni? Samo po slabom človečem zakoni. Pravična postava pa, štera je napisana v düšo i v srce vsakoga pravičnoga moža — pravi — ne smeš dati dnes več, kak samo 50.000 ar pod tov oblikov je skrita tista vrednost, štero ti je dao vüpnik v hasnüvanje pred desetimi leti.
Naš Lujz plačajo 50.000 Din i mislijo po svojoj zdravoj pameti i po svojoj poštenoj krščanskoj düši, ka so napravili svoje. Žekutor, sodnija, vüpnik pa majo svojo pesem, tej terjajo — Priznamo po postavi ! — ešče 50.000. Zakaj? Ar je postava slaba. Mlinar Lujz so vredni i potrebni pomoči. Ali kak? Pomoč lejko pride na dva načina. Ali tak, ka se dug postavno zniža na »pravo vreenost*, ali pa tak, ka mesto Martina plača državo večvrednost, zednim pa naloži na te dobiček vüpniki takšo dačo, kakša je potrebna, da se brez dela, samo po sreči pridoblena vrednost vzeme i da v hasnüvanje vsem prebivalcom države. „Ja!“ bi zacvilili vüpniki, „to je krivica; mi smo reskivali ... dobiček pripada nam, ar zgüba bi bila tüdi naša“. Prazno jamranje. Dužnik je po postavi obvezan, ka plača zavüpano vrednost i da odškodnino za hasnüvanje. Vüpnik je po postavi zagotovlen, ka če je zebrao pravoga, vrednoga dužnika, potem dobi nazaj zavüpano vrednoščo i za hasnüvanje te vrednosti dogovorjeno odškodnino, intereše. „Reskiranje“ je srečolov, za srečolove nemamo i ne smemo meti dužna pisma. Tüdi tisti izgovor ne drži, ka vüpnik ne vidi v düšo dužnika. Vrednost se zavüpa samo vrednim i če ne moreš zebrati sam takšega dužnika, zavüpaj svojo vrednost v upravlanje takšim, šteri so v tom dugovanji izküšeni, šolani lüdje. „Vrednost“ je plod težkoga dela, vrednost je liki naš vsakdanešnji krüh, zato je potrebno, ka z vrednostjov ravnajo pamet, poštenje i do skrajnosti izpelana pravičnost.
*
Država že več let rešava zadužene kmete s tem, ka ne da vüpnikom prosto roko, ka bi tej prišli do svoji penez, do svoje-dužniki zavüpane vrednosti. Kmetsko imanje je zaščiteno, do zadužene kmetije nema pravice vüpnik. Ta zakon je zapelao na slabo pot dosta, jako dosta prle poštenih kmetskih dužnikov i je napravo največ škode ravno kmetskomi stani. Dnes kmet nema „kredita“, to se pravi, ka njemi malo što zavüpa vrednost, ne dobi posojila, „nema porge“. Zgübleno zavüpanje pomeni zgübleno po-
štenje i če pomislimo, ka je v našoj državi skoro deset milijonov tak po dobro mišlenom zakoni od poštenja oropanih kmetov, potem se ne čüdimo, ka „vse stoji“, ka je gospodarsko živlenje mrtvo, ka ne more živeti kmetski stan, pa tüdi ne drügi stanovi.
Našim kmetom morajo vrniti zavüpanje, poštenje! Rešitev kmetskih dugov je nujna reč, zato je smešno, ka ešče dobimo kmete, šteri v svojoj slepoti kriči po zaščiti.
Dužnika veže pogodba i to pogodbo ne sme razveljaviti tista oblast, štera je zato tü, da pomaga i ne škodi kmetskomi stani.
Pametna pot je ta, naj se dovoli vsakomi vüpniki, ka izterja svojo dužniki zavüpano vrednost, to se pravi — naj se briše zaščita zaduženih domačij, grüntov, zednim pa naj se napravi takši zakon, šteri ne dovoli, ka bi vüpnik prišeo do nezaslüženoga haska. Pri vsakoj odaji kmetskoga posestva naj se točno določi prava vrednost dužniki zavüpanih dobrin, to vrednost naj vzeme vüpnik, — če ne more inači, s silov, pa bomo meli v najkrajšem časi palik kredite vredne kmetije i zavüpanja vredne kmete. Črvivo sadje odpade, ali to ne bo v škodo zdravomi.
•
Za „rešitev“ toga pitanja je več načrtov. Edni pravijo, naj kmet, dužnik plača 50.000 Din, če je podpisao dužno pismo od takše šume. Če ne more plačati včasi, naj plača skoz dugo vrsto let; naj v obrokih — to je — v rataj — rešava dug i plačüje obresti, intereš. Takši „predlog“ je krivičen, ar četüdi v rataj, pa bi vendar rad dao vüpnik več — nego njemi ide. V ednoj šumi, ali v rataj plačana vekša vrednost je krivica, je kaštiga za poštenoga dužnika. Ta rešitev pravi: če na ednok odsečem raački rep, de grda, svet — šteri to delo vidi de se zgražao, zato napravimo inači. Vsako leto eden falaček, pa bo svet miren, ar se pomali navadi na mačke brez repa . . .
Drügi plan, po šterom bi radi rešili dužne kmete je te, ka bi prej samo ništerne, te vredne... dali pod zaščito, drüge pa izročili vüpnikom v milost i ne milost. Tüdi ta rešitev je poganska ! Mi poznamo poštene i nepoštene dužnike. Pošteni je tisti, dužnik, šteri je v hasnüvanje zavüpano vrednost ohrano i jo rad plača, povrne, kak je to dogovorjeno z vüpniki, ne da pa — i to si tüdi zamerkajmo : če je pameten — tüdi nešče dati več, nego samo telko, kelko je prejeo. Tisti „dužniki“ pa, —šteri so zapravili njim zavüpano tüjo vrednost, šteri po svojoj krivdi ne morejo, ali neščejo plačati — so ne dužniki, to so navadni cigani, te lüdi mi ne štejemo med zadužene kmete, nego med kaštige vredne i potrebne slepare. Hvala Bogi, takših dužnikov nemamo dosta i če jih mamo, so jih napravili nepošteni vüpniki, šteri so „reskirali“, ar so mislili na slabo stran zakona i so šteli oskübsti svojega dužnika, kak oskübe vertinja zaklano kokoš. Nepošteni dužniki nemajo nikaj sküpnoga z zaduženimi kmeti. Slepar je šteo slepariti slepara ? Lejko. Za takše lüdi ešče ma paragrafe vsaka sodnija !
Tretji, od »gospodarskih krogov* Priporočena rešitev bi bila ta, ka bi država dala štampati nikše na pol peneze . . . s šterimi bi kmetski dužniki plačali vse svoje dugove. Te na pol peneze bi kakši 12 let rešavala dužniki s pravimi penezi — i potem bi meli samo prave peneze, ar bi od teh na pol penezov telko vničili vsako leto, kelko so plačali na račun rate dužniki v pravi penezaj... Ista igra, kak pri prvom i drügom načrti... Kmet dužnik naj plača več nego je dobo.
2
N O V I N E
19. januara 1936.
Kak bo „rešila“ vlada gospoda Stojadinoviča to samo na videz žmetno pitanje zdaj,* kda pišemo te vrste, nišče ne ve, istina pa je i ostáne, ka je samo edna pravična rešitev mogoča, tista, štera stoji na etom temeli :
1., dužnik je dobo vrednost, to vrednost mora povrnti vüpniki ;
2., kelko je prejeo, telko naj plača, pa niti pare več ;
3., niti eden vüpnik nema pravice, ka bi dobo vekšo vrednost od tiste, štero je zavüpao kmeti dužniki;
4., kmet dužnik ne potrebüje zaščite pred poštenim vüpnikom, potreben pa je zaščite, ka ga ne vniči slab zakon, šteri iz dužnoga pisma napravi čisto navadno srečko, s šterov se lejko „gvina“ pa tüdi zgübi.
Kovačova Julika.
* Pripomba. Med tem se je to pitanje začasno že rešilo i deloma v smisli tü povedanih pravičnih navodil. V parlamenti pa ešče naprej dala eden odbor, ki stoji iz 30 kotrig. Dela se na to, da bi država prevzela vse kmetske duge i bi njej dužnicje odplačüvali v dugih letaj svoj dug, kase bi pa plačala država Tak bi tüdi vlagatelje prišli do svojih penez. Tej najmre ne smejo nikaj zgübiti, država naj njim povrne, ka so vložili.
NEDELA
drüga po sv. Treh Kralaj.
B e r i 1 o iz pisma svetoga apoštola Pavla Rimlanom. Bratje ! Mamo dare, ki so po danoj nam milosti različni, če proroštvo, naj bo po navuki vere; če dvorjeništvo, naj bo v dvorbi ; što je vučiteo, naj bo pri včenji ; što je tolažnik, naj tolaži ; što miloščino deli, naj jo v preprostosti ; što je predstojnik, naj bo z gorečnostjov ; smilenje skažüje, naj je z veseljom. Lübezen bodi brez jalnosti. Sovražite hüdo, držite se dobroga ; bratski se med sebov lübite ; v poštüvanji eden ovomi prvüjte ; v gorečnosti ne bodite počasni ; v dühi bodite goreči ; Gospodi slüžite ; v vüpanji se veselite; v nevoli potrpite ; v molitvi vztrajajte ; s svetimi v potrebaj delite ; gostolübje gojite. Blagoslavlajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavlajte jih i ne kunite ! Veselite se z veselimi i jočite z jokajočimi ; bodite nad sebov edne misli ; ne hrepenite po visikih stvareh, nego se držite nizkih.
*
Evangelij (Janoš 2). Tisti čas je bila svadba v Kani galilejskoj i Jezušova mati je bila tam. Pozvani je pa bio na svatbo tüdi Jezuš i njegovi vučeniki. I gda je vino zmenkalo, pravi Jezuši njegova mati : „Vina nemajo“. Jezuš joj pravi : „Kaj je to meni i tebi, žena ? Moja vöra šče ne prišla.“ Njegova mati pravi dvorjenikom : Kajkoli Vam pove, včinite !“ Stalo pa je tam po šegi judonskoga očiščavanja šest kamentih vrčov, ki so držali po dve ali tri mere. Jezuš jim pravi : „Napunite vrče z vodov“. I napunili so jih do vrha. Nato jim pravi : „Zajmlite zdaj i nesite starešini“. I nesli so. Gda je pa starešina pokuso vodo, ki je postala vino, i ne znao, odked je — dvorjeniki pa, ki so bili vodo zajeti, so znali —pozovi zaročnika i njemi pravi : „Vsakši človek davle najprle dobro vino, i gda se napijejo, te slabše. Ti si dobro vino dozdaj prihrano.“ Tak je v Kani galilejskoj včino Jezuš prvo čüdo i razodeo svoje veličastvo — i njegovi vučeniki so vervali v njega.
*
Bog je Adama stvoro iz zemle. Eva pa je bila vzeta iz Adamovega rebra. S tem je bila postavlena tesna zveza med možom i ženov, odvisnost žene od moža pa dužnost, da more mož ženo tak lübiti kak samoga sebe.
Bog sam je bio, ki je zdrüžo Adama i Evo v redno zvezo, v zakon. Zato je zakon najsvetejša i najstarejša zveza med lüdmi. Bog sam jo je postavo v začetki sveta, on sam joj je dao svoj prvi blagoslov. To pomeni, ka bo zakon trpo do konca sveta.
Hižni zakon je pa tüdi najsvetejša zveza med lüdmi. Sveti je bio njegov začetnik, najmre Bog; svetiva sta bila Adam i Eva v tistom časi, sveti je bio tüdi njiva namen, da bi se množio človeči rod na zemli. (Mnogo lüdi misli, ka je prvi greh Adama i Eve bilo nečisto živlenje med njima. To je pa ne istina. Bog njima je celo zapovedao naj tak živeta, ka se bodo rodila deca. - Greh sta včinola z nepokorščinov proti Bogi, ka sta jela s prepovedanoga dreva.)
Gda pa sta z grehom odstopila od te svetosti, se je sam Sin boži smilüvao te, gda je na svadbi s prvim svojim čüdežom zakon poveličao.
Kristuš je tüdi to staro i sveto zvezo povzdigno v svestvo. Presado je drevo naravnoga živlenja v zemlo nadnaravne milosti pa je tak zbolšao. Tak kak vrtnar. On vzeme črstvo, zdravo dreviče iz proste narave pa je presadi v svoj vrt. Tü je vcepi s plemenitim cepjom. Cepleno drevo bo rodilo dosta lepši sad kak divje. Tak je Kristus drevo zakona skopao iz zemle, v šteroj bi naj rodilo samo naravno sadje, je prasado v svojo sv. Cerkev i je požlahtno, da rodi tüdi nadnaravno sadje milosti. Pogodba med možom i ženov za živlenjsko zvezo je postala po Kristuši vidno znamenje nevidne milosti bože. Zato sv. Pavel pravi, da je hižni zakon veliko svestvo.
Kelko lepše bi se pripravlali za zakon vsi, ki bi meli v misli njegovo svetost! Kak vse inači bi živeli kristjani v zakoni, či bi jih globoko prešinjala njegova svetost ! Vsi tisti, ki ste v zakoni ali ščete v njega iti, pomislite, kak sveti, kak veličasten, kak Važen stan je to.
Ljubezen.
Ne vgasi je hitra hoja, ne vetra piš hladán, še manj je konec boja,
Ko dan postaja že temán...
Le zveča se temine brezdno, vihar silneje zahrumi, ne moreš soditi več trezno, glas čudni v srcu govori :
„Iz onostranstva največja sila sem, že od življenja prvih dveh dozdaj sopotnica ljudem — in borba proti meni — največji greh 
Najlepši dar iz božje roke, umrla nikdar ne bom ker najboljše mi otroke sprejema večni dom . . .
Ime je moje čudovito — luč, ki najbolj greje, majhne in velike, med spoli ne poznam razlike, do vseh predalov srčnih čuvam ključ.
Pred mamo vsakdo pade na kolena, pa naj bo to zadnji berač ali prvi vladar,
ne uide mi tajna nobena — najlepših skrivnosti je v meni vratar 
K izvoljencem pridem bogata kot morje,
v njih včasih strašno zabučim, a toliko pazim, da src ne zdrobim, dam plačo : neskončno obzorje...“
V svetle večerne zarje se je glas zaplel,
bol srčnih ran je prenehala, glas skrivni je počasi onemel... Kak dolgo bo tihota ostala ?
Razgled
po katoličanskom sveti
Belgijski junaki. Belgiski redovnik Predragoga Srca, O. Damiens, je vnoga leta dvoro strašnim gobavim betežnikom na otoki Malokaj i mro tü v zapüščenosti kak gobavec mučenik najlepše lübezni do bližnjega. Njegove ostanke je Amerikanska vlada s sposebnov ladjov dala odpelati do New-jorka, gde je je prevzela belgijska trgovinska ladja „Mercator“. Smrtni ostanki velikoga belgijskoga sina se bodo pokopali v rojstnom mesti v vesi Fremeloo poleg Lovaina.
Drügi belgijski redovnik, O. Lejenna Leo, ki je na Fidži otokaj 34 let dvoro gobavcom, je pa zdaj zbetežao na gobi i je spravlem na otok Malokaj, odkod se nikdar več ne vrne med svet Takše junake samo katoličanska cerkev rodi.
Veliko kat. cerkev je zidao na svojem imanji polski knez Radzivil Albrecht v Swyrinowi. Pri zidanji so njemi pomagali vojaki, ki so tam nameščeni v vojarnah, ki ležijo na državnoj meji.
Dom, šola in učitelj.
Z velikim zanimanjem sem čital v zadnji številki „Novin“ razmišljevanje, ki je imelo zgornji naslov „Novine“ so pač pogodile eno najvažnejšo vprašanje današnjega časa, zakar ji naj velja vse priznanje.
Namen in cilj vzgoje je, da razvija in tudi utrdi v otroku vse one duševne in telesne sile, ki so potrebne za življenje. Pri vzgoji so štirje činitelji, ki odločno plivajo na duševni in telesni razvoj gojenca ; z drugimi besedami, ki so odgovorni za srečo ali nesrečo bodočega človeka. Ti činitelji so: dom, šola, cerkev in okolica. Jasno je, da morajo ti činitelji hoditi eno in isto pot, da se morajo med seboj podpirati in izpopolnjevati. In ako to storijo, potem se lahko oponašajo, da so storili svojo dolžnost. Ker je delo teh činiteljev zelo važno, bomo govorili o vsakem posebej.
*
I. Dom.
Starši, ki so dobro vzgojili otroka, so mu ostavili najlepšo dedino, so poklonili družbi najlepši dar. Slabo vzgojeno dete se razvija v bič, ki neusmiljeno bije roditelje, ki tepe vso soseščino. (Pribil.)
Dom je najprirodnejše vzgajališče ; lahko doseže največje uspehe, ako se vzgojna sredstva pravilno rabijo, drugače povedano : ako imajo starši sposobnost in razumevanje za vzgojo svojih otrok. Vzgojna sredstva, ki jih ima dom, nima drugi vzgojni činitelj. Oče in mati ter bratje in sestre, je oni srečen krog, v katerem se otrok lahko razvija v srečnega človeka in lahko postane koristen član ne samo svoje ožje okolice, ampak tudi sploh družbe. Mati s svojo ljubeznijo, oče s svojo autoriteto sta onadva faktorja, ki vplivata najodločneje na svojega otroka. Materina ljubezen, pobožnost, marljivost in skrbnost so tako velika vzgojna sredstva, ki pustijo v otroški duši trajne uspehe. Očetova skrb za dom in gospodarstvo, njegova resnost in trezno življenje blagodejno in prepričevalno vpliva na mlado bitje. Navedli smo le dva najvažnejša faktorja domače vzgoje, ki bi morala ustvariti in lahko ustvarila srečno bodočnost majhnega človeka.
Toda kaj vidimo v življenju? Bodimo odkriti in upajmo povedati : da domača vzgoja v velikih-velikih. procentih ne prinese tisti sad, katerega bi morali pričakovati. Kaj je torej temu vzrok ? Vzrokov je mnogo; navedli bomo le najvažnejše :
1. Roditelji smatrajo še zmeraj otroka za neko breme, ki jim je pri vsakem delu na poti.
2. Prazen je izgovor staršev, da nimajo časa za vzgojo svojih otrok.
3. Starši, posebno pa oče komaj čaka, da bi otrok nekoliko zrasel ter bi dobil dobrega težaka. (Res je, da v današnjih težkih gospodarskih razmerah je potrebna pomoč otrok pri gospodarstvu ; toda ne v taki meri in v taki zgodnji mladosti, kakor to vidimo v življenju, in upravičeno.)
4. Važen vzrok je tudi, da domača vzgoja nima pravega cilja in namena, ter se vrši po že izhojeni poti. To se pravi : „... Kakor so oče mene vzgojili, tako bo dobro tudi za mojega otroka.“
5. Starši ne upoštevajo ne lokalne, še manj pa splošne življenske razmere, ki pa so eminentne važnosti pri vzgoji.
6. Starši so zgubili oblast nad svojimi otroci, ki pridejo vsled tega največkrat v kremplje slabe družbe.
7. Roditelji se premalo brigajo za zvezo med domačo vzgojo in drugimi vzgojnimi činitelji, kakor n. pr. z cerkvijo in šolo.
8. Zelo važen vzrok za nepovoljno domačo vzgojo je, da so starši premalo poučeni o vzgoji in o pravilni uporabi vzgojnih sredstev, kar povzroča popustljivost in neko nezanimanje do vzgoje. Otroci popustljivih staršev postanejo pravi bič svojih roditeljev in družbe. V tem oziru so „Novine“ že marsikaj dobrega storile, bodo pa morale sistematično obravnavati ta velevažen problem in dajati nasvete staršem.
9. Najvažnejši vzroki slabe domače vzgoje, ki jih pa vzameno skupaj zaradi njih sorodnosti, so : nemoralnost nekaterih družin, prepir med starši in alkoholizem. V takem zraku vzgojeni otroci z dobrimi lastnostmi so bele vrane.
Vsi ti nedostatki so več ali manj splošni, — razen zadnjega — toda Bog nas Varuj, da bi veljali za vsako družino. Ne ! Poznamo družine, ki so vzgojili svoje otroke v prav značajne ljudi, pridne in skrbne gospodarje in s tem so si postavili najlepši spomenik !
Vzgoja je težko pa tudi odgovorno delo, zato Položite starši roko na srce in odgovorite odkrito na vprašanje : „Da li ste storili svojo sveto dolžnost pri vzgoji svojih otrok ?“
Politični pregled.
Boji v Airiki. 14. januara je ono objavleno uradno poročilo abesinskoga generalnoga štaba, ki pravi, da ltalijani jako močno bombardirali pokrajino Sokoto. Dne 10. januara so ltalijani bombardirali Sokoto, tak, da so zažgali i razrüšili celo mesto Sokoto. Letala so vrgla na Prebivalstvo tüdi tri plinske bombe i je zavolo toga deset lüdi oslepelo, nad 50 pa jih je težko ranjenih. Bomba je razrüšila tüdi cerkev sv. Marije, ki je bila puna vernikov. Večina vernikov je pobita. — Italijanski zgrablenci v Desje pravijo, da ropajo i rüšijo cerkve predvsem oddelki eritrejskih domačinov.
„La Desperata“ prelüknjana. Inozemski opazüvalci trdijo, da se je letalska eskadra „La Desperata“ vrnila nazaj s svojega napada na mesto Amba vsa prelüknjana od abesinskih protiletalskih strojnic i topov. Trdi se, da je pri toj priliki bio močno ranjen sin Mussolinija Vittorio Mussolini, ki je komaj odneseo svoje živlenje. Abesinski streli iz protiletalski topov so raznesli strojnico na njegovom letali pa razbili vrata in sploh napravili na letali velikansko škodo.
Nemci od položaja na frontaj. Težaven položaj generalov Maravigne i Birole. Posebni vojni strokovnjak „Frankfurter Zeitung“ objavla poročilo od zdajšnjega položaja na severnom abesinskom bojišči : Mesta Makale Abesinci še neso zavzeli, ar Italijani neso izpraznili svoje postojanke v mesti, nego njihov položaj je naravnost obvüpen. Obstoja nevarnost, da bodo ti oddelki popunoma obkoljeni od čet
dezasmača Kase Sebata, ki je s svojim hitrim napredüvanjom pretrgao že vse zveze med Makalov i ozadjom. Še obvüpno je položaj Italijanov na postojankaj, na drügoj strani mesta Makale, kje so izvršile silovit sünek čete rasa Sejuma, okreplene po četaj dezasmača Kebebe v sedli Aboro. — V velikanskoj zadregi so Italijani tüdi pri mesti Gehvate v smeri proti Hauzieni na področji Geralte, kje je tüdi z vseh strani stiskajo čete rasa Sejuma. Če se tükar posreči Abesincom predreti, potem bo mesto Makale naravnost v oklepi i Italijani v mesti bodo morali ali položiti orožje ali pa vmreti od glada. Na bojišče pri Makali prihajajo vsaki den izvrstne čete rasa Mulugete, ki pa jih Italijani zadržüjejo z ostrim topovskim strelanjom. To je tüdi vzrok, da Abesinci neščejo izvršiti frontalnoga napada na mesto, ar hočejo za ceno malih žrtev vničiti i pognati sovražnika v beg. Že tjeden dni se v italijanskih vojaških krogaj ne govori od drügoga kak od težkoga položaja vojske generala Maravigne i čet Askarov na zapadnom bojišči severne fronte. Vsi so mnenja, da se bota mogla tak general Maravigna, kak general Birolla mekniti v severnoj smeri proti reki Mareb, če hočeta, da se izogneta sramoti, da bi jima Abesinci prebili bojno črto. Čeprav se v zadnjem časi vnogo guči od etakši borb, ki se vodijo zlasti na sečli Abora v skrajnoj Zapadnoj meji Tembiena i na karavanskoj cesti Makale—Adua, to še ne pomeni, da razpolagajo Italijani v teh krajih z velikimi bojnimi silami,

19. januara 1936.
NOVINE
3
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Navuk za tretjired sv. Frančiška je dnes tjeden 26. jan. v Črensovcih po večernici, večernice ob 2. Po vodili, na štero so tretjeredniki oblübo položili, ka do je vemo držali, so dužni se vsi mesečnih shodov i navukov vdeležiti, ki ne so po velikom zroki zadržani.
Na podporo Novin so poslali: Dr. Sesardič Mirko, ban. Zdravnik, Beltinci, 20 Din., Lukač Jožef, Bakovci, 2 Din., Černi Terezija, Renkovci, iz Francije 29·25 Din., Kristjan Pertot 40 Din. Vsem tem darovnikom, kak i onim, ki so bili dnes tjeden objavleni, prisrčni: Bog plačaj.
Sv. Sebeščan. Naš g. oskrbnik so nam naročili brez naše prošnje i žele „Slov. Gospodara“ v kat. hiše. Zavolo siromaštva je to preveliki aldov za nas. Naj zato prosijo Slov. Gospodara upravo, ka nam ga pošle za znižano ceno, če le mogoče za polovično ceno. Tüdi bi jih prosili, naj naš domači list Novine tüdi priporočajo, pri šterom listi smo mi gorizrasli i postali dobri krščeniki i dobri državlani. Vsi dobri listi naj se podpirajo, predvsem pa domači.
Pozdrav pošilajo: Jug Marija iz Francije, svojim domačim, vredniki Novin i celoj cankovskoj fari ; Morčič Cecilija iz Beograda istotak.
Nesramnosti na vlaki. Bilo je par dni pred božičom. Z vlakom (tovornim), šteri pride večer v Soboto, se je pelala edna mala drüžba moškij. Med njimi je bila tüdi edna ženska. Popotniki mi vlaki so bili tihi i resni. A ta ženska s par moškimi je s svojim nesramnim gučom to zbranost popotnikov motila. Gučala je tak grdo, ka se to ne dostaja niti za ednoga najbole razvüzdanoga brezverca. Žalostno je to i tistoj ženski priporačamo, naj se drügoč pela med živinov, kama tüdi spada, či sodimo po njenij gučaj. Popotnike prosimo, naj drgoč naznanijo, či se šče kaj takšega zgodijo, kondukteri.
Tečaj za odbornike krajevnih organizacij JRZ. za lendavski srez. Vršo se bo v Črensovcih v Našem Domi 22. jan. v sredo. Začne se ob 8 i trpo bo do 12. Predavala bodeta g. Vesenjak Ivan, bivši minister, i Kranjc Marko, tajnik JRZ. Spored predavanj je sledeči: 1) Naš kmetski program ;
2)	komunizem — razdiralec kmetstva ;
3) naša samouprava; 4) svetovna politika i gospodarstvo pa mi.
Cene ido gor pri živini. V zadnjem časi se süče cena živine na živo vago 3—4 Din. kila. Angleži küpüjejo i se lehko še slabše vrste blago spravi v penez. Mi smo se pogodili z Anglijov, da jo bomo podpirali proti Italiji, ki vodi krivično bojno proti Abesincom s tem, ka nikaj ne bomo v Italijo izvažali. Angleži so se pa obvezali, da za kritje naše zgübe v Italiji, sami poskrbijo trg za naše pridelke.
Dražba kožfihovine v Ljubljani bo 27. t. m. na velesejmi. V neprilikaj, ki nam je vstvarja zdajšnji težki gospodarski položaj, so te dražbe še bole na mesti i koristnejše kak kdakoli prle. Kim več lepoga blaga se bo zbralo, tem ugodnejše bo vnovčenje plemenitoga lovskoga pridelka. Što ma kožühovino, naj jo kimprle pošle na naslov „Divja koža“, Ljubljana — Velesejem.
Prečtite to pismo. Chatean, dne 17. dec. 1935. Častiti gospod urednik! Najprle se Vam lepo poklonim Hvalen bojdi Jezuš Kristuš. Pa se Vam lepo zahvalim na rednom pošilanji Vaši listov. Pa vidim, ka žmetno shajate v tiskarni, zato sam Vam poslao malo podporo. Poslao sam Vam 291·35 Din. pa to razdelite na sledeči način : Prosim kaledar za leto 1936. 100 Din za naročnino za leto 1936, 50 Din na podporo sirotišnice Deteta Marijike v Turnišči, 50 Din na podporo Marijinoga Lista, 25 Din na podporo Marijinoga Ogračeka, 25·35 Din na podporo Novin, 41 Din pa za naročnino ostane za leto 1937. Z odličnim spoštovanjem — Vrban Jožef. — Tak se glasi to pismo. Trda, žülnata delavcova roka je pisala, a z plemenitim krščanskim srcom. Dokeč mo meli takše düše, ki do podpirale sirote i krščanski tisk, se nam ne trbe bojati, ka prepadne naš narod. Vr.
Žižki. Gospodinjski tečaj vodijo naše č. sestre. Tečajnic je trinajset, štere so pri svojem zadnjem obiski obiskali tüdi nas bivši kaplan, g. Bejek Janoš, Sebeščanski farni oskrbnik. —
V	popolnoj zapüščenosti brezi vse vrednosti je vmro Copot Janoš, bivši dober kmet naše občine. Mirat je prišo v svojo bivšo hišo, štera je že davno odana. Žrtev alkohola je pokojni, Bog njemi bodi smileni.
Korovci. Žalostna smrt 20 letnoga mladenca, našega domačina. Dne 4 januara se je vračao iz Avstrije nazaj v domovino 20 letni Mihalič Pepi, po nedovoljenoj poti. Rojen je bio v Gradci. Njegov oča je bio pristojen v Korovce, mati je nemica. Njegov oče je bio že pred vojskov nameščen na cestnoj železnici v Gradci, i leta 1914. včasi v začetki svetovne bojne je spadno, kda je šče Pepija niti na sveti ne bilo. Preminočega leta, gda so tisti nemiri bili v Avstriji, je Avstrijska vlada izgnala skoro vse tüje državlane i tak je tüdi Pepi mogeo v domovino, čeravno njemi je bila popolnoma nepoznana. Šo je na nabor v Maribori od tistec zraven k vojakom še mladoleten, da spuni svojo dužnost do krala i domovine. Pred dvema mesecoma je prišeo na dopüst k svojim sorodnikom. Ali deteča lübezen do matere, ga ne püstila, da bi svoj dopüst preživo pri rodbini. Šo je k orožnikom, naj njemi dovolijo, da de šo k svojoj materi, štero je tak lübo. Orožniki so njemi toga ne mogli dovoliti. Zato se je podao po skrivnoj poti prek meje k svojoj dragoj materi. I zdaj po preteki dopüsta se je pali po skrivnoj poti vračao prek meje k svojim poznancom. Nesreča pa je zahtevala nači. Komaj kakši sto korakov od meje so graničarske krugle za večno končale njegovo mlado živlenje okoli poldneva. Dobo je tri strele i vse naprej : ednoga v desno ramo, ednoga v nogo i ednoga v plüča. Jako nas to boli, zakaj je k smrti streljen i zakaj ne samo ranjen. Obmejni prebivalci so čüli vse strele i tüdi kričanje, i zadnjega šteri je vgasno živlenje Pepija. Komisija je prišla okoli 4 vöre zadvečera. I zdravnik je ugotovo, da je streljeni kakši 40 —50 stopajov daleč od meje. Za pokop je poskrbela občina. Pokop je bio 6 januara popoldne ob 1 vöri. K zadnjemi počitki so ga sprevodili domači i Cankovski gasilci z godbov. Telko naroda ešče nigdar ne bilo na Korovskom cintori kak se je zbralo pri pokopi našega Pepija. Pa tü oko ne bilo sühoga pri govoraj, štera sta mela g. načelnik gas. čete Korovci Gomboc i mladenec Dravec Franjo.
V	govoraj sta opisala njegovo živlenje i delo, da je ne bio begunec i tüdi tihotapec ne i vendar je mogeo s svojim živlenjom plačati pot, po šteroj se je vračao v domovino. Njegova mati je izjavila, da je pokojni meo pri sebi 400 Din. penez i žepno vüro. Pri mrtvom so pa drügo ne najšli, kak samo nikši par dinarčkov i 4 šilinge, vüre pa tüdi ne. Gde je to zgübo, ne znati.
500 milijonov bonov dobimo na konci januara ali v začetki februara. Tak je izjavo finančni minister Dušan Lelica. Te bone podpišejo banke i privatniki, ki majo peneze i je ne morejo vödati. S temi bonami se ne zniža vrednost našega dinara, ar Narodna banka ne da niti pare kcoj.
Starostna preskrba pri Karitas. Vnogo jih je, šteri na stara leta nemajo niti falačeka krüha i so odvisni od milosti i nemilosti drügi lüdi. Živlenje takših je žalostno! Vnogi celo obvüpajo! Kakša usoda čaka vas na stara leta, ne vete. Edno pa lejko včinite, da se vnaprej rešite skrbi. Zavarjte se za „starostno preskrbo“ pri Karitas. Kak je s tem zavarvanjom? Primer: 24 let stara peršona si žele po preteki 25 let zagotoviti izplačilo gotove šume. Odloči se, ka bo mesečno plačüvala 40 Din. Po preteki 25 let njoj Karitas izplača 12.800 Din. Če bi pa zavarovanec prle vmro, izplača Karitas včasi celo zavarvano šumo. Če bi se zavarvanec smrtno ponesrečo, izplača Karitas taki dvojno zavarvano šumo... Ka pravite k tomi? Obrnite se kemprle na Vodstvo Karitas v Maribori, Orožnova ul. 8, na uredništvo Novin v Črensovcih, ali na g. Schinko Jožefa v Lendavi, Rous Štefana v Beltincaj, ali Skalar Jožico v Soboti.
Ivanci. Na Tri Kralovo smo meli lepe pesmare. Prišli so najmre iz Gančan, Oboroženi kak Abesinski vojaki z količami i mesto, da bi popevali lepe Tri Kralovske pesmi, so popevali : „Aufbiks !“ Lepo, spodobno delo je to od gančkih dečkov ! Hvalo pa lejko
dajo samo tomi, da mi ivančarje poštüjemo naše svetke i da smo verni katoličanje, zato ka če ne bi takši bili, bi Vam pokazali pot, kak Abesinci Taljanom. Malo menje kuraže i več lübezni ! — ženitveni čas je tü. Na Ivancih mamo samo dosta voglednikov, parov pa niednoga. Zvedlo se je ravno zdaj, da bo občinski odbor na Ivancih meo sejo zavolo popravka ravno tiste ceste, gde se telko voglednikov natirava, da so jo popolnoma ponücali. Pa bo vekši kuluk ! No, vej do znonkar kortešje gavaleri, da prevzemejo te kuluk na sebe. — Polovici zime bo skoro konec. Približavle se čas, da znova zberemo svoje moči. Takšemi deli se tüdi pripravla ivanjska gasilska četa. Dne 12. I. je mela Zvünredno sküpščino. Na toj sküpščini so se važna dela rešavala. Vse to pa ne težko, zato ka so vsi gasilci na svojem mesti i tüdi pošteni i odločni možje. Ka se vse dela i pripravla pri toj četi, pa bote skoro zvedeli. Gasilci naprej, ne pa nazaj kak rak. — Tovajija pri nas tüdi ne preneha. Te dni so poiskali pali g. vučitela. Vkradnjeno je več stvari, ne se pa moglo dognati, ka vse, zato ka ne bilo doma g. vučitela i gospe. Kda se vrneta, bomo že znali. Gosp. vučiteo je srečen, zato ka ga tej dragi gostje vsako leto večkrat obiščejo. — Politično gibanje za novo stranko se tüdi začinja i že močno napredüje. Trbelo bi samo, da nas g. poslanec malo obiščejo i rastolmačijo točnejše program, zato ka šče mamo nekaj naprednjakov (JNS.), ki pravijo, ka so že pri kreti. Tej naprednjaki se že tüdi informirajo za vukove kože, ka do bole strašilno oblečeni. Ne bojimo se Vas! Pameten Prekmurec zna, da je rešitev za njega edino g. Koroščeva stranka, v šteroj je tüdi naš g. poslanec dr. Klar.
Čebelarska podružnica v Bogojini: bo mela svoj letni občni zbor v nedelo 2. febr. ob 3 vüri popoldne po večernicaj v prostoraj narodne šole. Na dnevnom redi so poročila o delovanji podrüžnice ino volitve odbora. Vabijo se vsi okoliški rojarje, da pristopijo kak kotrige k podrüžnici, ki se je osnovala lani meseca junija. Na občnom zbori te čüli, kak velikoga pomena je za nas, da smo včlanjeni, ar podrüžnica skrbi za prospeh rojarstva, zednim se bo tüdi razpravlalo od delovanja za prišestno leto. Kem več nas je, tem močnejši bomo i več bomo dosegli. K obilnoj vdeležbi vabi — Odbor.
Premeščeno vučitelstvo. Premeščeni so Zahnfuks Julija iz Turnišč na Hotizo, Farazin Dragojila iz Lendave v Ptuj, Sancin Jožef iz Tišine v Kamnik, Gorišek Šimon iz Lendave v Hotiče pri Litiji.
Popravek. V zadnjoj številki Novin smo napačno poročali, da je Horvat Izidor, vučiteo v Lendavi s svojov gospov premeščeni v Logatec. Premeščeni je k Sv. Dühi pri Logatci, ki je 780 m, visoko v goraj.
Lendava. Bivši okrajni glavar na kranjskom i Pomočnik pri odvetniki dr. Pikuši Sima-Gall Friderik je vmro 9. januara. Pokojni je prišo z Kranjske v Slov. Krajino, kak je spadala v Jugoslavijo, je bio Splošno poznani človek i lübezniv do vsakoga i kak nadarjen človek, se je navčo tüdi vogrski gučati. Molimo za njegovo düšo. — Električni tok za pogone strojov je tüdi podnevi dobila naša Lendava od 15. jan. naprej. — Sodišče je oprostilo dečka Lebara, od šteroga se je pisalo, da je edno žensko spovedavao v goricaj. Pri cerkvenoj oblasti zadeva ešče ne rešena.
Bistrica. Pri nas sta dva Bistričanca začela podpise pobirati za višjo cerkveno oblast, naj bi ta nazaj dala v Črensovce kaplana g. Bejeka. Podpisi so izročeni višjoj cerkvenoj oblasti. Pretežna večina fare prosi samo kaplana i se ne veže na nikšo osebo. Tak določajo najmre cerkveni podpisi.
Fanonska konferenca.
V Londoni so te dni razpravlale štiri države: Anglija, Amerika, Francija i Japonska, kelko bojnih ladij naj bi smela meti štera teh držav. Japonsko odposlanstvo je pa spravišče zapüstilo i se podalo domo. Ostale tri države razpravlajo še naprej, ali do soglasja gotovo ne prido, ar niedna nešče popüstiti od svojega stališča, vsaka šče kem več ladij meti, da se brani proti sovražniki.
Kratke novosti.
Voditeo Indov teško zbetežao. Mahatma Gandhi, voditeo Indov je teško zbetežao. Že se je mislilo, da düšo püsti, a teški beteg je nekaj popüsto i betežnik se bole počüti.
Angleške ladje prí nas. 19 Angleških ladij je priplavalo v Dalmacijo i ostanejo dugši čas pri našoj obali na obiski. V Spliti so bile Angleške ladje slovesno sprejete.
Atentat na romanskoga glavnoga rabinara. Aurel Jonescu, dijak, je štirikrat strelo na glavnoga romunskoga rabinara, senatora Njemerovera. Djanje je zvršo pri zmešanoj pameti.
Keliko voznikov so mele mariborske temnice? Od leta 1889 do zdaj se je pokorilo v mariborskih temnicaj 13463 robov. Štatistika pa ne pove, keliko jih prišlo iz voze pobolšanih i keliko poslabšanih. Oboji so najmre prišli.
Što je prvi delao papir iz lesa? Pred 200 leti je Schaffer gledao, kak si delajo ose (ovséle) gnezdo iz lesa, štero gnezdo je pa bilo mehko, ne pa trdo kak les. Probao je za tem sam delati iz lesa drügo snov i se njemi je posrečilo napraviti iz lesa prvi papir. Što je pa oso včio na to ? Njeni i naš Stvoriteo.
Štiri jezero let stare grčke pesmi so najdene v Egipti v vesi Medinet Madi. Pesmi je zložo pesnik Izidoros. Najdene so v svetišči poganskoga boga Ermuthisa pod stebrami.
Novi delavski list. V Maribori je izišla prva številka novoga lista za delavce pod naslovom „Delavska fronta“. Namen lista je v Kristušovom dühi se boriti za pravice delavcov proti socialnim demokratom i komunistom.
Dr. Horvat Anton pedeset letnik. Ormoški zdravnik, koga tüdi naša širša javnost pozna, je te dni postao petdesetletnik. Dobrotniki i zdravniki prevnogih naših betežnikov njemi iz srca čestitamo i želemo, da ga dober Bog še duga — duga leta živi.
Sicilija ma tristojezero brezposelnih. Sicilija je pokrajina Italije na jugi. 300 jezero brezposelnih ma te, gda se veleposestniki koplejo v bogastvi. Ne bi trbelo Talijanim na Abesinijo gledati, lehko bi doma živeli, če bi se veleposestniško pitanje na hasek siromaškoga naroda v dühi okrožnic sv. Oče rešilo.
„To neso lüdje, to so svinje“. S temi rečmi je pozdravo svoje goste neki kelnar v Zagrebi na staroga leta večer. Te večer, to noč, od staroga na novo leto, so vse krčme v Zagrebi mele zabave. Prle so razposlale poziv i odzvalo se je nešteto lüdi, v krasnih oblekaj i potrošili edno noč sto i sto jezere. Haske do meli znova tisti, ki komuniste podpirajo i do iz dobičkov razširjali komunistične knige i spise. Na tej zabavaj je bilo grozno pijančüvanja, bitja, nepoštenosti, celo edna ženska se je strlila, en moški pa v pijanosti odnoro, da je pošten kelner mogo gornje reči povedati. „To neso lüdje, nego svinje.
ZAHVALA.
Ob težki izgubi našega najboljšega, nepozabnega očeta, starega očeta, prededa, tasta, brata, svaka, strica gosp.
ŠINKETZ MATIJO,
mehaničarja
izkreno naša prisrčno zahvalo vsem, ki so nam izrazili sožalje, poklonili vence in spremili dragega pokojnika na njegovi poslednji živlenjski poti v tako ogromnem številu.
Posebno se zahvaljujemo preč. g. kanoniku Slepec Ivanu, g. župniku Berdinu, g. školniku Csepregiju, dalje gas. četi in cehskemu društvu, ki so na celu izkazali pokojniku poslednjo čast.
V Nemčavcih, dne 12. t. 1936.
Žalujoči ostali.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bnxelles ; Francija : št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Med. Dienst ; Luxembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-13
4
NOVINE
19. januara 1936
Kmečka zveza
ustanovljena.
Kmečki stan je zopet dobil priliko združevanja.
Kot glasila kmečke zveze se bodo smatrali razen nekaterih mesečnikov tedniki „Domoljub“ „Slovenski gospodar“, prekmurske „Novine“ in „Gorenjec“. V ta namen se bodo naprosila imenovana uredništva. Tudi Radio postajo bo bodoči odbor poizkušal pridobiti v ta namen, da podpira stremljenja kmečke zveze. Ker letos kmečka zveza ne more več izdati svojega koledarja, kakor je to delala prejšnja kmečka zveza, se za letos proglasi „koledar Slovenskega gospodarja“ kot koledar kmečke zveze, ker je že v tem smislu urejen in ker je že priobčil tudi pravila nove kmečke zveze. Kmečka zveza se bo zanimala tudi za razne proračune in pri tem poizkušala posredovati, da naj bi bili ti proračuni taki, da bi ne obremenjevali preveč kmečkega stanu in da bi ne šlo preveč denarja v namene, ki niso tako potrebni, kot pa je kmečko gospodarstvo. V ta namen naj se tudi pazi, da bodo tudi proračuni za kmetijstvo dovolj visoki. Glede šolskega zakona naj se skrbi, da se ne bo izvajal samo za splošno izobrazbo, ampak predvsem tudi za srčno. V tem smislu naj se spremeni zakon ali pa naj se vsaj s pravilnikom to uredi v smislu vzgajanja srčne kulture. V interesu kmeta je tudi, da se takoj izda zakon o pobijanju korupcije. Lovski zakon naj se z banovinskim pravilnikom uredi tako, da bo imel od njega kako korist tudi kmet in ne samo lovci. Da se razbremeni kmeta kot davkoplačevalca naj se posebno pazi na druge sloje, ki svoje knjige poslovnega značaja kaj radi vodijo tako, da je prizadeta država in ne plačujejo dovolj davkov ali vsaj ne v sorazmerju s kmeti, ki ne morejo svojih dohodkov tako prikrivati. Banovinska uredba o ometanju dimnikov naj se takoj ukine in naj se nadomesti z uredbo, ki jo je izdal bivši oblastni odbor. Vse se naj nadalje stori, da se skoro napravi v Suhi Krajini prepotrebni vodovod. Prouči naj se nadalje vprašanje mestnih mitnin in naj se poizkuša najti tak izhod, da se odpravijo vsaj one mitnine, ki jih morajo plačevati najbolj revni podeželani. Nadalje naj se spremeni uredba pravosodnega ministra glede zapuščinskih razprav v tem smislu, da na njih delujejo še naprej mesto notarjev predstojniki sodišč. Ponovno naj se vpeljejo občinski posredovalni organi, da se na ta način prepreči zelo mnogo tožb in s tem izogne kmet mnogim stroškom in drugim sitnostim. Glede vzdrževanja cest naj se pazi na to, da zanje prispevajo predvsem oni, ki jih dejansko uporabljajo. Pazi naj se tudi na to, da bo kmet v uradu sprejet tako, kakor kak drug zastopnik in naj se v tem oziru napravijo primerni ukrepi.
Sprejetih je bilo še zelo mnogo drugih sklepov v prid kmetijstvu. Med temi je vprašanje članarine, katero vprašanje bo rešil novi odbor v tem smislu, da naj bo članarina čim nižja. Za materielna sredstva pa naj se naprosijo tudi one po zakonu določene ustanove, ki naj podpirajo kmetijska stremljenja.
Po dve in polurnem zelo pestrem zborovanju so se navzoči razšli na svoje domove in nesli s seboj trden sklep, da bodo zastavili vse sile za čim boljšo organizacijo kmetijstva v naši deželi.
Tako je zboroval naš kmet, ki je po dolgih letih trpljenja mogel končno vendar le povedati, kaj ga najbolj teži. Ko bodo pa urejene krajevne organizacije, bodo te pošiljale glavnemu odboru svoje utemeljene vloge, da jih glavni odbor zastopa pri merodajnih činiteljih in poizkuša izvesti vse načrte za napredek naše vasi. Prepričani smo, da bo nova kmečka organizacija prinesla v našo vas novo gospodarsko življenje in nov polet navzgor. Kjer pa je volja za delo, tam so tudi pravi in tudi vidni uspehi. Z veseljem do dela in z živahnostjo na vasi pa se bo začelo poživljati tudi ostalo naše gospodarstvo.
Naše domače reči
iz starih časov.
Liclnjine (Lucinjine) pogače. Na Lucinje se zajtra zaran pred suncom spečéjo pogače s kakšešte mele i se tak napravijo, da so na križ (v obliki križa). Prle kak se v péč vržejo, se pogače na lopari skoz tram denejo (pri starinskoj hiži je bio tram, prek šteroga so licinjine pogače zdigavali preci nisko). — Eden mali falaček od tej pogač se vsikdar niha na drűgo leto, drügo se pa da vsoj živini jesti, da so bole zdrave na očaj. (Črensovci).
Licinjine pogače se jejo celi dén na Lucinje. Morajo biti hajdinske i brez soli. (Žižki)
Pred Miklošinjem se mlinarje postijo. Na Miklošinje pri meši svetijo, dajo na mešo. Nato se zberéjo i pijéjo.
Polaiiči (Na Barbarinje, na Števanje, na novo leto in na Tri Krale deca hodi k sosedom voščit srečo, obilen pov, blagoslov pri deli itd.) Polažiči, ki pridejo, gda je živina že nakrmlena, so nej več polažiči. Polažiči morajo priti pred polaganjom. (Žižki)
1. Na sveti večer se je v lonec djalo vsefelé zrnje, zamečka, železo i seno i se med pamučkov pod sto postavilo. Seno, ki je bilo v lonci, so davali telici — prveščici, da srečno skoti. Zrnje pa je dobila vsa živina, da bo prišestno leto bole zdrava. (Črensovci)
2. Prle kak lidje idejo k polnočnice se mujejo v vodi, v šteroj se je kühao koprek i rože, ki so je na velko mešo blagoslavlat, nosili, i to: kaline, güngetnice, balantinke, ščir, sunčenica, vratič, železen peter, smicki, Jezušova krf i drűge rože z gréd. Gda na velko mešo rože iz cérkve prineséjo, je denejo najprle na zrnje, nato pa za tram porinejo. Te rože se nücajo tüdi, če što „strahé ma"“(Žižki.)
3. Po pamučki mora vért stepati sadoveno drevje, da de bole rodno. (Črensovci-Žižki)
4. Na sveto noč davlejo kravam jeličove vejkice (iglice), ki so je v cérkvi z božičnoga dreva vtrgnoli. Če krava edno iglico poje, zna gučati i pove, gde se mora kaj saditi. (Žižki)
5. Po polnočnici trikrat okoli hiže idejo i se spotoma trikrat, prekrižijo. Pred srednjim oknom (če ma hiža „na podoknaj tri okna“) se stavijo, v hižo poglednejo i vidijo trügo, če prišestno leto što mrje pri hiži. — Če pa nihče ne morje, nikaj ne vidijo. (Žižki).
6. Pred pamučkov se vsakši počeše, ar se na sveti dén ne sme. Tüdi pometati se ne sme na sveti den.
7. Pred pamučkov devlejo meso i kost (čonto) na drevo (nisiko, da pes lejko odnesé). Če je meso odnešeno, se pri tistoj hiži nekdo oženi ; če pa pes kost odnese, nekdo od tiste hiže norje prišestno leto. (Žižki)
8. Gde na pamučko psi najbole lajajo, tam se nekdo oženi.
9. Na sveti post morata biti na stoli dve stounici. Edno po obedi dol zemejo i jo v kišto denejo ; z drüge stonice drobtine devlejo v kišto do Trej Kralov. Na Tri Krale drobtine v gredaj posejajo i rože „iskrice“ zrastéjo. (Žižki)
10. Na sveti post mora polagač (ki živini polaga) pri obedi na vankiši sedeti. Če je bole debeli vankiš, bole debele bodo krave. (Žižki).
Na Števanje.
1. Na Števanje pride sosid z vodov v krnički k hiži, vrže rdeče jaboko, ki je že za to pripravleno, v vodo — i pravi deklam, naj se z jabukom mujejo, „da bodo friške i erdéče kak to jabuko.“ (Žižki)
2. Na novo leto i Števanje dekle nesmijo nikam k drügoj hiži iti. Če idejo, se z njih šalijo : „Ravno zdaj si mogla priti. (Črensovci)
*
Na novo leto se na sekiro (železo!) stopi, da je človik bole močen i zdrav.
Pisma naših iz tüjine.
La Vallée Viglain, Francija, Černi Trezika iz Renkovec: „Vu veri tak mlačnoj Franciji sem zdrava, ka i vam želem. Naročim vse naše domače liste s kalendarom vred, da si tak skrajšani dugi čas, najbole pa zavolo düševne potrebčine, ar sam pri drüžini, štera komaj petkrat ide na leto v cerkev i jaz tüdi ne morem. Pošlite mi liste, da si bar evangelium prečtem. Naročim vse naše liste tüdi mojim domačim i prijatelici. Pozdravlam g. dekana Jeriča i svoje domače.“
Fujs Terezija, istotam, iz Prosečke vesi: „Prav lepo se Vam zahvalim na naših listaj, štere teško pričaküjem vsaki tjeden. Če vaših listov ne bi mela, bi bila že ščista obvüpana. Tü so katoličanci samo po krstnoj knigi, ne verjejo i bože sluge sovražijo. Komaj trikrat na leto me püstijo v cerkev, to je jako slabo, zato so mi potrebni dobri vaši listi. Naših lüdi je dosta na slaboj poti i teško pridejo nazaj na dobro pot. Zato prosim stariše njihove, naj se ne spozabijo ž njih. Pozdravlam stariše, brate, sestre, rod, prijatelice. Prosečane i vso sebeščansko faro.
Prijatelju v tujini !
Pozdravljam prvič te sedaj, prijatelj v tujini ! Pozdrave nese vetrič naj, iz tvoje domovine !
V spominu še mi čas živi, ko skupaj sva živela, ko skupaj v siju solnčnih dni vriskala sva in pela.
Podeli Bog Ti mnogo dni naj Ti teko veseli tam daleč v tujini.
Prijateljev naj trop vesel Ti vedno spremlja pota, naj podeli, kar boš želel, nebeška Ti Dobrota ! To ti prijatelj tvoj želi, ki je v domačih selih !
Ohrani srce zvesto Ti kot v Tvoji prej bližini !
Antolin Andrej, Beltinci
Što šče zvedeti, kda mrje, se mora tri dni pred Tremi Krali postiti. Na dén sme pojesti po edno pšenično zrno. (Črensovci)
Svečnica.
1. Na Svečnico so se vsi pred suncom (v tmici !) v friškoj vodi mujli i nató šli vö, gde so klečecki molili po 5 očanašov i zdravamarij na čast Blaženoj D. Mariji. (Črensovci)
2. „Na Svečnico devet dovic sveče ponovi. Dovica je šla z gorečov svečov k drügoj dovici. Kda je z gorečov svečov v hižo prišla, je nagnola svečo, da je loj cupno na svečo, ki jo je pri toj hiži dobila, i jo vužgala. Nato je šlo dale i obiskala devet dovic. (Črensovci)
*
Baláž je prvi rezáč. Na Balažovo se mora v goricaj po večih sosidnjij goricah po edno rozgo vrezati. Če je gospodar v goricaj, te on sam, ali što domači, če nikoga tam nega, pa viničar to napravi — „da bodo bouše gorice“. (D. Lendavske gorice)
*
1. Na vüzem, kda blagoslovleno meso domou prinesejo, morajo, prle kak v hižo stopijo, s korblom vsako jablan vdariti. (Žižki)
2. Na vüzem rano hodijo na roso Boga molit. Klečečki molijo (Pravijo, da po vzgledi jeružalemskih žen. — Žižki)
*
Fanjščekova nedela se zove tüdi „masna nedela“, ar na to nedelo svinsko glavo kühajo.
Fašenik se ženit šou, mimo naše hiže šou.
Kama ideš fašenk ti?
Mé smo eti krédi tri. (Rakičan) *
Da nede krtovinjekov, trbe na fanjšček po ogradi, gde so krtovinjeki, hoditi i žganike jesti. Kda te što pita, ka ješ, odgovoril: „Krtovinjeke“.
(Dale)
Službena naznanila.
Radio predavanja v letu 1936.
5. I. Ing. Rado Lah : Kmetijsko go-
spodarstvo.
6. I. Hladnik Jakob : Ovčjereja-vir
narodnega blagostanja.
12. 1. Ing. Goriup : Nekoliko zlatih
pravil modernega kletarstva. 19. I. Ing. Skubic: Organizirajmo sadne nasade.
26. I. Kmetijski nasveti.
2. II. Basaj : Zadružna oblika go-
spodarstva med drugimi kolektivnimi oblikami.
9. II. Flego : Ravnanje z vinom.
16. II. Basaj : Kaj nam prinaša novi
Zadružni zakon?
23. II. Ing. Muri : O prašičereji.
I. III. Ing. Janežič : Ameriški kapar San Jose.
8. III. Flego : Delo v vinogradu. 15. ӀӀӀ. Gosak: Valenje, oskrba in prehrana piščancev.
19. ӀӀӀ. Ing. Mikuž : O sortah krom-
pirja v Sloveniji.
22. III. Inkret : Kako naj pospešujemo rejo malih živali?
25.	III. Ing. Tavčar : O gozdarstvu. 29. III. Ing. Skubic : Zvišajmo rodo-
vitnost sadnega drevja.
5. IV. Štrekelj : Solate in kapusnice. 19. IV. Ing. Pahor : Prehrana kulturnih rastlin.
26. IV. Ing. Kotlovšek : O gnojilih in
gnojenju.
3. V. Ing. Šabec : Širša organizacija
mlekarstva v Sloveniji.
10. V. Okom: Čebelarjenje za med in rojenje.
17. V. Ing. Muck : O krmljenju go-
veje živine in prašičev.
21.	V. Puš: Slovenski kmečki dom.
24. V. Kmetijski nasveti.
7. VI. Krošl : Sociologi o vasi.
11. VI. Ing. Muri : O planšarstvu.
14. Vl. Ing. Lah: O poljedelstvu.
21. VI. Humek: O sušilnicah in su-
šenju sadja.
28. VI. Kocjan : O smotrenem zati-
ranju tuberkuloze pri gov. živ.
29. VI. Ing. Kotlovšek : Pleveli in
škodljiva in njih zatiranje.
Pošta.
Černi Terezija. Champlie, Francija. Peneze prejeli i obračunali. Na letos na vaš dom i za vaj dve vse plačano. Bog plačaj na podpori za naš tisk. Perš Janoš, Vučagomila. Smo Vam poslali 3 M. liste i kalendare. Če je ne bi dobili, dajte nam na znanje. Pa če je komi ešče trbelo, nam tüdi naznanite. Za deleže vsem davajte Novine v novom leti, ki je ščejo meti. Mi že naznanimo v Novinaj, kelko šteri ma,pa že obračunamo vse. Kelko komadov naj pošilamo, to nam stalno odpišite, zdaj ešče na stari račun pošilamo. Pintarič Frančiška, Gerlinci. Kalendare pošlite nazaj v Črensovce, potom č. sester v Soboti, kama je po priliki Spravite. Sakovič Štefan, Rogaševci 76. List i kalendar smo za sestro poslali, ar ga naročila i njej ide. Prosimo, da se izpisana naročnina kemprle poravna. Kozar Jürij, Martinje. Račun za I. 1935 je v redi. Tistih 200 Din je láni obračunanih Žilavec Jožef, Tropovci. Hvala lepa, da ste tak dugo, do sive starosti bili Širiteo. Bog Vam bo plačao vse trüde. Širitelstvo smo izročili Števanec MihaIi, on nam bo javo, keliko naročnikov bo. Gda obračun napravimo, keliko ste ešče dužni, te vam volo spunimo. Mekiš Roza, Trdkova. Svoje M. liste i kalendare dobite, če ste ešče ne, pri cehmeštri Ropoš Jožefi pri Gradi. Že na staro leto so vam je prinesli h Gradi. Trplan Štefan, Večeslavci 80. Kalendar i M. list smo Vam naravnost iz tiskarne dali poslati. Javite nam, če ste ga ne dobili. Sukič janoš, Boreča. Poslali smo Vam 17 kalendarov brezplačno i 4 za polovično ceno, kak ste prosili. Te drüge iščite tam, gde ste prve zdignoli, vse je vküp poslano. Na konci decembra smo sprijeli 42 Din. Zrim Franc, Kuzma 21. Za l. 1935. ste vse plačali. Mar. liste i kalendara smo Vam poslali. Sračnjek Viktorija, Sv. Jürij. Peneze sprejeli, Bog plačaj za tak točno plačilo. List s kalendarom dali iz tiskarne poslati. Če ne bi dobili, nam taki javite. Miholič Jožef, Šülinci. Od Belec Janoša ne smo dobili poročila, da bi list stavili, zdaj smo ga. Zaostane Novine pošilamo. Belec Imrijov višek vračunamo. Ka misliš, če bi se vino podragšalo, čeravno ga ne bi nišče več dobo i tüdi ne bogše, bi je lüdje ne pili ? Ali če se kadilo podraži, lüdje ne kadijo, čeravno več za to ne dobijo i bogše tüdi ne? A želeta naj M. List, ar je 8 strani vekši gratao, naj bi samo 12 D. koštao i ešče brezplačen kalendar zraven, da, to je pa že zaistino greh, ar je krivica. Zato nas pa bije dober Bog, ar smo tak Skopi do Njega i Njegove Matere. — Vsem širitelom. Prosimo vse širitele, da nam do konca januara naznanijo točno število naročnikov i nam dopošlejo naročnino za januar i februar notrí.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.