17
V  peči polena gorijo, krog nas se je zgostil mir, pogledali smo si v obraze in voščili si »dober večer«.
V  krogu za mizo sedimo, svetilka nad nami gori,
vsi smo se sanjam predali — čemu bi motili tišino noči.
JOŽE UDOVIČ
DEKLICA SMRT
1 o telo kot v obljubljeni čistosti, Bog, hočeš, da hranim za eno samo, ene same vnete deklice ramo mi kažeš, bledo od poželjivosti.
Blesket ostrine je šel čez srce,
večna senca v oči tvoje deklice,
vsa tvoja pomoč je v njenih vezeh,
ko me mami za prve ljubezni sladki greh.
Maziljena, prežeta z dišavo cipres
se mi kaže v mlačni kopeli sveč,
nato vabljivo postilja črni les
in se kiti za uro, ko pojdem k njej leč.
Tisoč ljubezni, ji rečem, ne ene same, nesmrtna gorečnost me jemlje vsega, skrivni ogenj v stvareh, nočem tvoje omame gluhe, pusti, pozabi me, deklica!
Ona pa v svojem stolpu koščenem bedi in ve, da od čiste željnosti vroč le k njej po ljubavno hladilo krenem in že se razgalja za dolgo noč.