LETO IV. ŠT. 2 (147) / TRST, GORICA ČETRTEK, 14. JANUARJA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 LIR / 0,77 € CENA I 51 NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI'GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SPOSTUJTE PRAVICE MANJŠIN! "Ena najhujših oblik diskriminacije je odrekanje temeljne pravice do obstoja etničnim skupinam in narodnim manjšinam. To se lahko dogaja na razne načine: z zatiranjem, z nasilnim preseljevanjem ali pa s poskusom oslabiti njihovo narodnostno identiteto, kar povzroči, da niso več prepoznavne. Ali moremo molčati spričo tako hudih zločinov proti človeštvu? Noben napor ne bi smel biti prevelik, ko gre za to, da se ustavijo takšne človeka nevredne zablode". Tako beremo v poslanici papeža Janeza Pavla II. ob letošnjem svetovnem dnevu miru (1.1.1999), katere geslo je: "V spoštovanju človekovih pravic je skrivnost resničnega miru." "Gre za poslanico - je napisal furlanski katoliški tednik La vita cattolica -, ki natančno deset let po poslanici, posvečeni manjšinam, pobliže zadeva tudi Furlanijo, zemljo, kjer se srečujejo različni narodi - Furlani, Slovenci in Nemci -, ki od italijanske države še vedno čakajo na zaščito." Pri tem pristavljamo, da zgornja papeževa izvajanja pobliže zadevajo vso našo deželo. "Ob 50. obletnici Splošne deklaracije o človekovih pravicah je sveti oče naslovil na svetovno javnost poslanico, ki poleg verske ima Uidi krepko etično in politično vsebino", še beremo v omenjenem katoliškem tedniku. V tej zvezi časnik navaja izvajanja strokovnjaka s področja mednarodnega prava (prof. dr. Maria Rita Saulle), iz katerih izhaja, da je Janez Pavel II. s to svojo zadnjo poslanico v živo zadel resnični pomen Splošne deklaracije. Slednja je in mora biti predvsem politično sredstvo, ki je že zakoreninjeno v zavesti posameznikov in držav ali ki ga je treba še zakoreniniti, da postane instrument za napredek vsakega posameznika, a tudi sredstvo demokracije na vsedržavni ravni in hkrati sredstvo, ki naj omogoča zopetno vzpostavljanje miroljubnih odnosov med državami. V Novem glasu smo prejšnji mesec, ko je poteklo natančno pol stoletja od Splošne deklaracije o človekovih pravicah, poudarili, da bi tudi zakonski predlog o zaščiti naše narodne manjšine v Italiji moral po svoji vsebini ustrezati duhu in črki omenjene deklaracije. Da je takšno gledanje pravilno, nam potrjuje najvišja moralna avtoriteta, ki je v letošnji novoletni poslanici naglasila, da je priznanje pravic narodnih manjšin neločljivo povezano s spoštovanjem človekovega dostojanstva, kar je tudi glavni namen in smoter same Deklaracije. Kako mizerno zato izpade vsakdo, ki bi rad raven pravic naše narodne manjšine določil z lekarniško tehtnico, da odkritih in prikritih nasprotnikov zakonske zaščite niti ne omenjamo, saj papež dobesedno pravi, da je "odrekanje temeljne pravice do obstoja narodnim manjšinam hud zločin proti človeštvu" in da je treba zato "ustaviti takšno človeka nevredno zablodo". Vsaj v prvo skupino bi mogli upravičeno vključiti tudi tržaškega državnega pravdnika, ki je ob uradnem odprtju letošnjega sodnega leta imel za potrebno razglabljati tudi o problematiki naše slovenske narodne manjšine in si pri tem celo drznil označiti rabo slovenskega jezika v tržaškem občinskem svetu za nekaj izzivalnega! Kakšna mizerija v primerjavi z zadnjo poslanico Janeza Pavla II., o kateri povsem upravičeno lahko rečemo, da je napisana na kožo tudi naši slovenski narodni manjšini v Italiji. DRAGO LEGIŠA PREBEZNIKI POSTAJAJO POBLIŽE ZADEVA TAKO ČEDALJE HUJSI POSAMEZNI KA PROBLEM, KOT DRUŽBO GLOBLJE OZADJE KOSOVSKE TRAGEDIJE središču pozornosti svetovne javnosti je še vedno položaj na Kosovu. Zadnji hujši incident je nastal, potem ko so pripadniki albanske osvobodilne vojske (UCK) ujeli o-sem srbskih vojakov. Srbska vojska je tri dni s tanki obstreljevala območje, ki je pod nadzorstvom albanskih gverilcev, in seje nekoliko umaknila ter prenehala z obstreljevanjem petih neobljudenih vasi šele potem, ko je posredoval sam generalni tajnik Atlantske zveze Solana. Ta je od gverilcev zahteval, naj takoj osvobodijo ujetnike. Srbsko stran pa je pozval, naj ne stopnjuje vojaškega pritiska. Gverilci seveda prav tako zahtevajo, naj Srbi izpustijo vse aretirane ali ugrabljene Albance. V torek, 12. t.m., sta na Kosovo pripotovala začasni predsednik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, norveški zunanji minister Knut Vollebaeck, in ameriški posredovalec Chris Hill; oba si prizadevata, da bi sprti strani spoštovali premirje, sklenjeno v lanskem oktobru, potem ko je Atlantska zveza zagrozila s svojim vojaškim posegom. Potem sporazumu bi moralo 2.000 od Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi imenovanih nadzornikov skrbeti za spoštovanje premirja. Trenutno je na Kosovu 600 nadzornikov, ki lahko računajo na pomoč enot Atlantske zveze, nastanjenih na ozemlju Makedonije. Tudi zadnji incident seveda zgovorno kaže, da premirje še vedno stoji na trhlih nogah. Vse kaže, da se Miloševič nikakor ni odpovedal staremu načrtu, katerega glavni smoter je doseči, da bo večina prebivalstva na Kosovu srb- Kosovski Albanci pokopavajo novorojenčka. ska. Zdaj predstavljajo Srbi kakih 10 odstotkov vsega prebivalstva. Miloševič je bil ukinil avtonomni status pokrajine Kosovo, da bi se začel izvajati načrt, ki si ga je še v prvi Jugoslaviji zamislil zgodovinar in politik Vasa Čubrilo-vič, rojen leta 1897 v Bosanski Gradiški. Sredi petdesetih let je ta načrt skušal tajno uresničevati tedanji notranji minister Rankovič, ki je bil, kljub svojemu ideološkemu internacionalizmu, po duhu Velikosrb. Tako piše Viktor Blažič veni lanskih številk Nove revije. Dve leti po Ranko-vičevem padcu, torej leta 1968, so v Prištini in drugod v pokrajini izbruhnile demonstracije in šele potem so Albanci dobili državno mrežo šol v svojem jeziku, še piše Blažič in pristavlja: "Posledice tega preobrata so se poka-1 zale tudi v etnični sliki pokrajine. Medtem ko sta srbski del prebivalstva z že tako nizko rodnostjo močno razredčila izseljevanje in tudi beg z zemlje kot nasledek ideološke diskriminacije kmečkega stanu ter industrializacije, je delež albanskega prebivalstva strmo naraščal, saj je bila njegova stopnja rodnosti ena najvišjih, če ne celo najvišja v Evropi." Tudi Albanci so se izseljevali, a ne v takem številu, da bi bil ogrožen njihov naravni prirastek. Srbi so proti koncu osemdesetih let dejansko postali neznatna manjšina v deželi, ki jo imajo za zgodovinsko zibelko srbstva. "Kosovskim Albancem je doslej uspelo, piše Blažič, samo v eni točki, in sicer v tem, da so svoje vprašanje internacionalizirali. Toda mednarodna skupnost, tudi če se od- loči za vojaški poseg, ne more napraviti kaj bistveno novega od tega, kar je napravila v Bosni. Lahko da bo na Kosovu prisiljena vzpostaviti vojaški protektorat, vendar to lahko le omeji ali zaustavi uresničevanje srbskega strateškega načrta, ki naj spremeni etnično sliko te pokrajine ali vsaj pripelje do njene razdelitve na čisto srbski in čisto albanski del. Ne more pa tak poseg tega vprašanja rešiti tako, kot zahteva albanska stran, namreč v smeri neodvisne države Kosovo. Beograd bo prej pristal na delitev, s tem da bi se moral Albancem od-kazani del pokrajine takoj priključiti Albaniji. Po drugi strani je treba vedeti, da vojaška zasedba Kosova od mednarodnih sil ne bi terjala samo umika srbske vojske in policije, temveč tudi razorožitev albanske osvobodilne vojske. Bolj kot od mednarodne skupnosti bo končna rešitev odvisna od razmerja sil v pokrajini sami, od zdržljivosti vojskujočih se strani." Se s takšnim gledanjem more sprijazniti demokratični in zlasti krščanski svet? »DL/STRAN 2 Jurij Paljk/intervju FRANKA ŽGAVEC Andrej Bratuž IN MEMORIAM: PRIMOŽ RAMOVŠ OB TEDNU ZA KRSCANSKO EDINOST Danijel Devetak SVET OTROŠKE DUHOVNOSTI__________ Nataša Sosič Fabjan O DELU "SACRUM PROMPTUARIUM" Marko Vuk SREDOZEMSKA SVEŽINA... Matjaž Rustja PROBLEMATIKA NARODNEGA DOMA Iva Koršič NI TAKO SLABO, KOT ZGLEDA____________ Erika Jazbar ZDRAVA PAMET ZA LETO 1999 Damjan Hlede DRUŽINSKO PRAVO... Trst - ulica Filzi, Trst - Stara Mitnica, Rojan, Sv. Iva n, Domjo, Opčine, Čedad, Gorica... in Prosek Od 9. januarja vam je na razpolago tudi naša nova filiala sredi Proseka pri Trstu. Ponovno dobrodošli! H nuova banca di credito di trieste BCTKB nova tržaška kreditna banka ČETRTEK 14. JANUARJJ' 199 9 Prosek 3 Tel. 040-252 80 28 S 1. STRANI GLOBLJE OZADJE KOSOVSKE... Odgovor mora biti le negativen. Iz tega izhaja, da bo morala diplomacija, ki naj ji seveda varuje hrbet zlasti o-rožje Atlantske zveze, še dalje močno pritiskati na obe prizadeti strani, da pristaneta na kompromisno rešitev, ki bo sprejemljiva za vse. Bogati in razviti Zahod pa bi moral nekaj bolj stvarnega in otipljivega narediti za ljudi, ki doživljajo vsakovrstne strahote v krajih krvavih spopadov, in za tiste, ki vidijo rešitev le v begu čez Jadransko morje. Kot nam je znano, so v prvem primeru še najbolj aktivni prostovoljci, ki so mnogokrat edini prisotni na najbolj prizadetih območjih. To seveda ni dovolj, kajti u-spešnaje dejavnost, ki lahko z gotovostjo računa na stalne materialne vire. Kar zadeva prebežnike, je zaprtje državnih mej ne samo nečloveško, temveč dejansko neizvedljivo. Res je tudi, da se iz vrst prebežnikov novačijo raznovrstni prestopniki in se torej na ta način krepijo kriminalne tolpe, a je tudi res, da je prenekateri prebežnik grešni kozel oziroma alibi za tiste, ki so odgovorni za red in varnost državljanov. Milanski kardinal Martini je glede na kar devetero ubojev v prvih letošnjih devetih dneh v lombardski prestolnici med drugim dejal: "Prav je, da dvignemo glas zoper naravnost dramatično naraščanje nasilja po naših mestih, a se moramo še vprašati, koliko smo tudi sami za to odgovorni, ter se naposled vprašati, koliko je odgovorna celotna družba." KAKOVOSTEN SKOK KRIMINALA V FURLANIJI ČEMU SPLOH ŠE TAKŠNA DRŽAVA? Dne 23. decembra se je v zgodnjih jutranjih urah pred neko trgovino v središču Vidma razpočila bomba. Trije policijski agenti so bili na mestu mrtvi, eden je bil ranjen, lastnik trgovine je zaradi ran tudi moral v bolnišnico. Organizirani kriminal je s tem atentatom gotovo dosegel višek in že govorijo o njegovem "kakovostnem skoku". Sredstva javnega obveščanja posvečajo od tedaj veliko pozornost zločinski dejavnosti v videmski pokrajini; pri tem obveščanju gotovo prednjači furlanski katoliški tednik La vita cattolica. Njegova zadnja številka objavlja podatke, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost. V videmski pokrajini vsak dan zabeležijo 33 tatvin, od teh 16 samo v mestu. Po številu tatvin v zasebnih stanovanjih je osmavdržavi. Število tatvin se je v primerjavi z letom 1997 lani povečalo za 11 odstotkov; število ukradenih avtomobilov pa za nič manj kot 293 odstotkov! V zaskrbljujočem porastu so tudi ropi v bankah in stanovanjskih hišah. V kraju Carpacco so roparji pri svojem zločinskem poslu uporabili celo bager, da so iz tamkajšnje banke lahko odnesli blagajno. To dokazuje, da nobena varnostna naprava ne more več preprečiti ropov. Če pomislimo, da so zlikovci v videmski pokrajini lani "o-biskali" skoraj 13 tisoč stanovanj, in če računamo, da so pri vsakem "obisku" odnesli samo za 2 milijona blaga (kar je gotovo nizka vsota), znaša vrednost ukradenega blaga 24 milijard lir. Računajo, da znaša izkupiček prostitucije najmanj 100 milijard letno. Na "delu" je trenutno 2 70 žensk, od teh je polovica iz Albanije, ostale pa so iz raznih afriških dežel. Problem zase predstavljajo prebežniki; računajo, da jih dnevno pride na ozemlje Fur-lanije-Julijske krajine vsaj 100. Prostitucija in imigracija sta seveda tesno povezani s prodajo mamil, pri čemer kroži tudi mnogo milijard. Furlanijo so imeli za deže- lo, ki je bila v družbenem pogledu še kar mirna in v kateri je vladala dokajšnja gospodarska blaginja. Tako imenovani '‘mikrokriminal" naj bi tu torej imel godna tla. To pa je tembolj zaskrbljujoče, ker so institucije, ki so odgovorne za varnost ljudi, v zadnjih letih v Italiji dejansko brez moči, in se zdi, da"mikrokriminalcev" sploh ne preganjajo več. Predmet njihovega zanimanja naj bi bil le t.i. "makrokriminal" (uboji, umori, korupcija javnih upraviteljev in podobno). Če se bo to nadaljevalo, se bodo ljudje zares upravičeno spraševali, ali je takšna država, kot jo poznamo, sploh še potrebna in ali ni morda zares že napočil čas, da se najde in pokliče k življenju nova in učinkovita oblika samoobrambe. Za rešitev tega problema pa nista dovolj le tehnika in pravo, temveč je treba hkrati pospešiti začetek kulturnega procesa, ki naj o-mogoči, da bodo najžlahtnejše tradicije prizadetega ljudstva ustrezale potrebam sedanjega časa. Tako tudi zaključuje svoje razmišljanje uvodničar v furlanskem tedniku. ------------DL Naročnike in vse bralce obveščamo, da smo zaradi naraščanja stroškov pri izdajanju časnika sklenili rahlo zvišati naročnine za tujino. Naročnine za leto 1999 bodo naslednje: NAROČNINE 1999 ENOLETNA ZA ITALIJO IN SLOVENIJO 70.000 LIR ENOLETNA ZA TUJINO 110.000 LIR ENOLETNA PO LETALSKI POŠTI 140.000 LIR Naročnike in bralce prosimo za razumevanje in jim priporočamo, naj čimprej poravnajo naročnine in tudi pridobijo nove naročnike. NOVI GLAS 341 70 GORICA, E-MAIL 34133 TRST, UREDNIŠTVO IN UPRAVA: RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 536978 noviglas@tmedia.it ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 7754 19 •MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO S TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI . USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIIA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGpVORU ZDA / POLITIČNA KRIZA ZASTOR 'KOMEDIJE1' SE BO KMALU DVIGNIL VIDA VALENČIČ Bivši guverner Nevv Yorka Mario Cuomo je tisti, ki je procesu "ZDA proti Clintonu" prisodil najučinkovitejši naziv. V resnici naj bi ves ta vrvež v senatu spominjal le na plehko komedijo, ki je pač postala e-dino sredstvo, s katerim se lahko ameriška desnica izživlja. Ameriška republikanska stranka je v zadnjih letih, tako kot drugod v svetu, zašla v globoko depresijo zaradi pomanjkanja vodilnih osebnosti, ki bi poosebljale novo pot desnice. Proces proti predsedniku države naj bi predstavljal republikancem zato pot v boljše čase. Nedavno je vsemu medijskemu svetu zastal dih: bo Clintonu skok čez plot usoden? ZDA so se po pričakovanjih odločile za uradno javno pranje umazanega perila. Nihče ne dvomi več, da je predsednik kriv za vse "nerodnosti", v prvi vrsti za laži, ki jih je izrekel, ko se je opotekal v odgovorih na nekatera vprašanja. Predsednikova krivda je bila že večkrat dokazana. Toda problem ni v tem. Ključno vprašanje je, ali je država pripravljena izgubiti predsednika, ki je dokazal tudi nedvomno diplomatsko sposobnost v spodbujanju rešitev na številnih kriznih prizoriščih (omeniti gre predvsem Ulster in spor med Izraelom in Palestino). Spominjam se besed, ki mi jih je izrekel tržaški ortodoksni Jud: j "Blazno se mi zdi, da ne sodi-| jo njegovega dela, pač pa le spolne odnose." V državi, ki se širokousti s človekovimi pravicami, v Texasu pa izvaja I smrtno kazen, je to še doda-! ten podatek o njeni nezrelosti. Obtožnica Clintonu govo-! ri o laganju pod prisego ter oviranju preiskave; oboje je ! Clinton priznal, njegovi odvetniki pa so osnovali obrambo na dejstvu, da ni kršil ustave. Na srečo se je, kljub izredni napetosti, ki vlada v ameri-| škem senatu, obema stranema uspelo združiti v določitvi i sodnega postopka, po kate- rem naj bi bila končna sodba izrečena najkasneje do srede februarja. To je pa edina jasna točka v celotni zgodbi. A-merika se ne more zgledovati po nobenem precedensu iz bližnje preteklosti, ker je Ni-xon dal ostavko, preden bi bil lahko javno sojen. Zdi se, da Clinton ne tvega obtožbe, ker potrebna "kvalificirana večina" dveh tretjin v senatu s samo 55 republikanci ni dosežena; potrebnih je namreč 67 glasov. Kocka pa se zna obrniti na glavo predvsem, ker Clinton ne uživa popolne podpore v demokratskih vrstah zaradi svojega individualizma in odklanjanja strankarskega es-tablishmenta. Odprto ostaja predvsem vprašanje prič v senatu. Bo Monica Lewinsky pričala? Demokrati seveda upajo, da do tega ne bo prišlo. Kljub vsemu pa bi njeno pričanje lahko ne bilo usodno za predsednika: resda bi podprlo obtožbo krivega pričanja, ošibilo pa bi obtožboo-viranja pravice, ker je druga "junakinja" afere vedno poudarjala, da je ni nihče silil v laž. Še dober mesec in se bo inkvizicija končala, na dlani pa je, da so ZDA v splošni politični krizi. SKGZ IN SSO VABITA K VLAGANJU PROŠENJ V SLOVENSKEM JEZIKU V tiskovnem sporočilu, ki sta ga podpisala predsednika Rudi Pavšič in Sergij Pahor, krovni organizacij SKGZ in SSO opozarjata zainteresirana društva in ustanove, da zapade konec januarja rok za vlaganje prošenj na deželno upravo na podlagi zakona 46/91 za kulturo, rekreacijo in tisk. Ker imamo po deželnem zakonu zagotovljeno pravico uporabe slovenskega jezika, pozivamo društva, ustanove in organizacije, da vložijo prošnje in po zakonu predvideno dokumentacijo samo v slovenskem jeziku. "S tem slovenske organizacije uveljavljajo pravice, ki jih predvideva deželni zakon," še piše v tiskovnem pc.-c?:!u. Glede tega naj še povemo, da zainteresirani lahko dvignejo slovenske obrazce na sedežu Slovenske prosvete v Trstu, ui. Donizetti 3, ali na sedežu Sveta slovenskih organizacij v Gorici, Drevored 20. septembra 85. POVEJMO NAGLAS ianez POVŠE | DEDIŠČINE POVOJNEGA OBDOBJA NI KORISTNO PODCENJEVATI Ob nedavnem obisku predsednika vlade Massima D'Aleme pri papežu Janezu Pavlu liso italijanska sredstva javnega obveščanja dosledno poudarjala, da gre za uradni obisk prvega italijanskega postkomunističnega vladnega predsednika pri Svetem sedežu. Stalno opozarjanje na omenjeno dejstvo nas je tako spomnilo, da živimo v prehodu od zaključenega povojnega obdobja v novi čas, ki se komaj dobro pričenja. Srečanje med DAlemo in papežem je bilo v vsakem primeru pomenljivo in pomembno. Pomembno za vladnega predsednika, ki je na ta način pridobil na domačem in mednarodnem zaupanju. Pomembno tudi za Cerkev, ki ji sicer večina priznava, da je v osebi Janeza Pavla II. osredotočila svoje poslanstvo v zmanjševanje razdalj med narodi, državami in verami ter v prizadevanje za vzpostavljanje čim višje stopnje demokratičnosti kjer koli. Vse za uveljavitev srečnejšega sobivanja različnosti in upoštevanja človekovih pravic ter svobode vsakega posameznika. DAlemovo srečanje s papežem je med drugim pokazalo, kako v Italiji obstajajo pogoji za hitro preseganje dediščine povojnega obdobja. Notranje razdalje med obema skrajnima političnima izkušnjama se lahko pospešeno zmanjšujejo. Zmanjšujejo se tudi zaradi dejstva, da je bila v Italiji ves povojni čas v veljavi demokracija. Italijanski komunizem je torej deloval znotraj demokracije in ni okusil absolutne moči vladanja, kar je bistveno. To pa ne velja za Slovenijo in države nekdanjega realsocializma. Tukaj je zato dediščina povojnega obdobja trdovratnejša, kljub temu pa se zdi, da si zaradi nje vse manj ljudi beli glavo. Kot da v Sloveniji komunizma ne bi nikdar bilo, že njegov naziv je v veliki meri izginil iz obtoka. Javno mnenje se razvidno nagiba v j prepričanje, da je bilo v povojnem obdobju bolje, kot je v demokraciji, jn se marsikdaj bistva demokracije sploh ne zaveda. Javno mnenje pogostoma zavrača odločna soočenja med večino in opozicijo, pri čemer je oškodovana prav opozicija. Njena osrednja vloga je kazati vladajočim silam kritično zrcalo v interesu celotne družbe. Nastope opozicije ljudje kaj radi označujejo za prepire, ki rušijo državo. Dediščina povojnega odbobja je torej obremenjujoča in predstavlja oviro na poti plodne strnitve vseh slovenskih političnih prepričanj okrog močne domokracije, ki je slej ko prej prav učinkovito in brezkompromisno soočenje različnih političnih mnenj. V manjšini je dediščina povojnega obdobja njena razcepljenost. Ta razcepljenost je mnogo bolj trdoživa, kot je bilo mogoče napovedati. Povojno obdobje je očitno zelo oddaljilo obe temeljni manjšinski politični in življenjski izkušnji, zato je njegova dediščina neprimerno težja od tiste v Sloveniji. Tega dejstva praktično nihče več ne zanika, zato pa ni graditev novih poti nič manj težavna. V zadnjem času je na ■ srečo prišlo vsaj na ravni civilne družbe do nekaterih spodbudnih premikov v smeri skupnega razmišljanja in načrtovanja. Dediščina povojnega obdobja torej ni nepremagljiva. Mogoče jo je pretvoriti v skupno dobro, seveda če v takšno početje verjamemo. AKTUALNO INTERVJU / FRANKA ŽGAVEC MED KULTURNIM DELOM IN GLASBO JURIJ PALJK Prof. Franko Žgavec v naši sredi poznamo, saj je že leta prisotna v javnem življenju, in sicer kot glasbena pedagoginja pri Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel, katerega predsednica je bila vrsto let, in kot vsestranska kulturna delavka. Poznamo jo kot tiho in neutrudno delavko, ki ima veliko odgovornih nalog tako pri Zadrugi Goriška Mohorjeva kot pri Katoliški knjigarni, Svetu slovenskih organizacij in pri Katoliškem tiskovnem društvu iz Gorice. Lansko leto je sprejela mesto predsednika Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici, kulturnega hrama, v katerem se dogaja marsikaj. Zato smo jo povabili na pogovor. Najprej vas naprošamo, da se predstavite našim bralcem. Rojena sem v Gorici v preprosti delavski družini. Starši, doma s Cola nad Ajdovščino, so po zaprtju meje ostali v Gorici in optirali za italijansko državo, kar pa je, kljub maminemu poskusu, da bi se to ne zgodilo, onemogočilo meni in sestri o-biskovanje slovenskih šol. Mama in tata pa se teh pravnih ovir nista ustrašila, vzgajala sta nas v družini v slovenskem duhu, v narodni zavesti, veri, poštenosti, odgovornosti, spoštovanju do drugih itd. Hvaležna sem jima za njuno preprosto, a temeljito življenjsko vzgojo. Stanje v družini je bilo skromno in nama, imam namreč sestro Marijo, ni o-mogočilo nadaljevanja študija, tudi študij glasbe v tistih časih je bil elitna zadeva. Za našo mamo je bila primarna skrb, da sva po šoli rasli v slovenski družbi; tako sva s sestro zahajali v Marijin dom na Placuto. Pristopili sva k dekliškemu zboru Marijine družbe; tega je vodila prof. Lojzka Bratuž, ki je zbrala okrog sebe skupino mladih in začela z rednim poukom klavirja v prostorih orglarske šole. Tako sem prvič sedla pred klavir in v spremstvu prof. Lojzke Bratuževe počasi stopala v čudoviti svet glasbe. Želja po znanju in rednem šolanju ter veselje do glasbe pa so me gnale naprej. Dobila sem službo, kar mi je omogočilo plačevanje šolnine, se vpisala in nadaljevala glasbeni študij na Goriškem glasbenem inštitutu - Istituto di mušica - in kasneje tudi diplomirala iz so-lopetja na konservatoriju Benedet-to Marcello v Benetkah. Ves študij sem opravila ob službi, žrtvovala za to veliko prostega časa, a to je bila dobra naložba. Obenem sem aktivno sodelovala v prosvetnem delu na Goriškem. Po diplomi sem že v istem letu začela poučevati na učiteljišču Simon Gregorčič in tam ostala celih trinajst let, kasneje pa sem obenem poučevala tudi na nižji srednji šoli Ivan Trinko. Takratne razmere na šoli mi niso omogočile redne namestitve, zato sem šolo opustila in sprejela ekonomsko administrativno vlogo pri Zadrugi Goriška Mohorjeva, Katoliški knjigarni in Katoliškem tiskovnem društvu. Tu sem še danes. Dela in skrbi je veliko, ob sebi pa imam lepo število vestnih in zanesljivih sodelavcev, ki se jim ob tej priložnosti tudi javno in iskreno zahvaljujem. Kulturni center Lojze Bratuž je sedaj prenovljen, izredno lep in, kar je še najvažnejše, v njem se nenehno nekaj dogaja. Kako gledale kot predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž nanj in na njegovo vlogo na Goriškem? Zakaj ste sprejeli nehvaležno vlogo predsednika, ki je običajno za neuspehe odgovoren, ko pa pridejo uspehi, nanj vsi pozabijo? Na Kulturni center Lojze Bratuž gledam z velikim ponosom in mirno lahko rečem, da je ta ponos upravičen. Za nami je nekaj dobrih let garanja, neverjetnih skrbi in tudi še nekaj odprtih dolgov. Vloženi trud v celotno obnovo centra daje svoje sadove, zasluga pa gre predvsem upravnemu odboru Katoliškega tiskovnega društva, ki se je pogumno odločil in izpeljal tako zahtevno nalogo. V teh dveh letih delovanja je obnovljeni center pridobil potrebno zaupanje in dosegel cilje: biti v j Gorici kulturno stičišče in središče med različnimi gledanji in različnimi narodnostnimi skupnostmi, ki živijo na tem ozemlju. Predsedstvo Kulturnega centra Lojze Bratuž sem sprejela po čisto preprostem naključju. Logično, kdor i dela, se tudi izpostavlja pogreškom in napakam, zato mora računati tudi na kritike in negativne ocene. Uspehi pa človeka polnijo z novo energijo in novim elanom in mu dajejo moči, da dela naprej. Hvala Bogu, da je tako! Nikoli nisem za nobeno delo pričakovala hvaležnosti in je tudi danes ne pričakujem. Občasni ''hvala1' pa vsakemu človeku, kar je tudi človeško, dobro de. Če se ozrete nazaj, se boste gotovo spomnili vloge Katoliškega doma. Se pri Kulturnem centru Lojze Bratuž naslanjate na minulo delo in obenem zrete v nove čase, ki seveda prinašajo tudi nove izzive? V Katoliškem domu sem zrasla. Hodila sem na pevske vaje, sestanke, seje, kulturne večere, predavanja, prireditve, pustovanja, silvestrovanja itd. Vse delovanje je potekalo v veliki ali v t.i. spodnji dvorani. Tu so imeli vaje zbori, razne skupine, zvrstila so se predavanja in prireditve. Prostori so bili za današnje pojme zelo skromni, a kulturno življenje je bilo izredno bogato. Z obnovo dotrajanega kulturnega hrama in sosednjih struktur se je vsa redna dejavnost preselila v sosednjo stavbo, kjer sta sedaj na razpolago skupna pevska in sejna soba, društva in ustanove imajo tam sedaj svoje sedeže. Obnovljene prostore je dobil tudi Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, ki je imel prej sedež na Placuti. Ta razporeditev omogoča samostojno in nemoteno uporabo velike in komorne dvorane. Izkušnje nas učijo, da so "doma- če prireditve" najbolj uspešne in odzivne, zavzemamo pa se tudi, da privabimo v naš center tudi gostujoče glasbene in gledališke ansamble. Ob lastni produkciji prireditev, srečanj, koncertov gostujejo v naši dvorani tudi številna italijanska društva in organizacije z lastnimi pobudami. Opišite nam letošnjo "kulturno sezono" v Kulturnem centru Lojze Bratuž in tudi načrte za prihodnost. Že v lanskem poletju smo pripravili načrt za sezono 1998/99 za gledališko, koncertno, razstavno in predavateljsko dejavnost. Že drugo leto, letos tudi v sodelovanju s sorodnimi ustanovami, prirejamo Goriški vrtiljak, gledališki abonma za otroke iz vrtca in osnovne šole. Gre za vrsto prireditev, ki jih obiskujejo vsi otroci vrtca in osnovnih šol iz goriške pokrajine. Za vsako predstavo se velika dvorana Kulturnega centra in izmenoma Kulturnega doma dvakrat napolni. Letos pa smo pripravili tudi poseben gledališki abonma za srednješolce, ki zaobjema pet predstav. V načrtu je tudi niz predstav ljubiteljskih gledaliških skupin. Ob tem naj povem še to, da v našem centru izmenoma gostuje v naši dvorani tudi Slovensko stalno gledališče in v njem so tudi sorodna gostovanja. Koncertno sezono smo pripravili v sodelovanju s SCGV Emil Komel. Gre za bogato ponudbo, ki zaobjema zborovske, vokalne, instrumentalne, glasbeno-gledališke koncerte. Trije koncerti so že za nami, do meseca aprila pa se bodo zvrstili še zbor Ipavska, Komorni orkester slovenske filharmonije, klavirski trio s Sijavušem Gadžijevom in New Svving Quartet iz Ljubljane. Razstavno dejavnost v letošnji sezoni smo odprli z razstavo arhitektov in oblikovalcev v okviru pobude Sodobna umetnost 98 v sodelovanju z goriško pokrajinsko upravo. Sledili sta odmevna razstava ob 10O-letnici rojstva Avgusta Černi- goja in še fotografska razstava pe-1 tih goriških fotoklubov. 27. januarja bomo odprli razstavo tržaške umetnice Zore Koren Skerk, meseca marca pa bosanskega umetnika Sa-feta Zeca. Na jesenski otvoritveni razstavi pa bo predstavil svoja dela goriški slikar Robert Faganel. Prizadevamo si tudi, da mesečno prirejamo kakšno srečanje, predavanje ali okroglo mizo na aktualne tematike. Tako smo imeli septembra v gosteh izobražence iz Ljubljane, oktobra smo se srečali s kardinalom Alojzijem Ambrožičem, novembra pa odmevno okroglo mizo o vprašanju slovenskega jezika v šoli in kulturnih ustanovah. Danes skorajda vedno radi potarnamo, da na naših prireditvah ni več mladih. Zakaj se to dogaja in kako je v centru? Res je, da tradicionalne prireditve ne zanimajo mladih, če pri prireditvi niso sami soudeleženi. Zbirajo se po prijateljstvih, po skupinicah, v organizacijah in to je povsem logično. Zanima jih šport, kjer se ob navijanju za ekipe sprostijo, radi zahajajo v diskoteke. V našem centru je skavtska organizacija, ki zbira veliko otrok in mladostnikov, šola Emil Komel skrbi za njihovo glasbeno vzgojo, združenje Olympia pa se z mladino športno ukvarja. Vprašanje mladine je pereče vprašanje, ki si ga velikokrat postavljamo in smo se mu do danes vse premalo posvečali. Ugotovili smo že, da nam manjka primernih animatorjev, skrajni čas pa je, da vsekakor nekaj ukrenemo. Pred kratkim je kar precej številna skupina slovenskih družin v Gorici priredila v Centru Lojze Bratuž odmevno in zelo dobro obiskano okroglo mizo o naši šoli in težavah z njo, o rabi jezika in pomenu slovenščine pri nas. Organizatorji so nam povedali, da so v vas takoj našli dobrega sogovornika, saj ste takoj ponudili prostore centra za prireditev. Bo v prihodnje še več takih srečanj? Takih srečanj potrebujemo, se jih veselimo in si jih želimo, zato radi sprejemamo pobude posameznikov in skupin. Odziv na okroglo mizo in trajanje diskusije do pozne večerne ure sta bila dokaz, kako je ta problematika živa in kako je potrebno, da se v širšem krogu o tem spregovori. Kot glasbena pedagoginja ste lansko leto poželi veliko uspehov, saj so tri vaše gojenke dosegle lepa priznanja na pevskih tekmovanjih. Od kod toliko veselja do glasbe in kaj je najvažnejše pri učenju glasbe? Bog mi je poklonil več darov in sposobnosti, ki jih z veseljem delim z drugimi, jih posredujem in dajem na razpolago, kjer je to potrebno. Tako se v svojem intenzivnem delovnem dnevu srečujem z administrativnimi, organizacijskimi, kulturnimi in drugimi posli. V drugi polovici popoldneva pa se moje delo prelije v ljubezen - glasbo. Od kod toliko veselja do glasbe? Mislim, da je ta občutljivost prirojena, to je veliko bogastvo, izredno privlačno, močnejše od človeka. Najvažnejše pri učenju glasbe oz. petja je znanje, ob tem pa moraš imeti pedagoške sposobnosti, moraš biti tudi psiholog, moraš si pridobivati izkušnje, imeti veliko potrpljenja, veliko dobre volje, prizadevati si moraš, da boš učence maksimalno razvil in jih navdušil za študij. Nagrade in priznanja so gojencu spodbuda pri nadaljnjem študiju, profesorju pa potrditev lastnega dela. Znani ste po tem, da raje tiho delate, kot pa govorite, pa čeprav vas poznamo tudi po umirjenih izjavah in mnenjih, za katere sta značilni strpnost in spoštovanje drugega. Kako gledale na položaj naše narodne skupnosti v Italiji danes? Položaj naše narodne skupnosti v Italiji ni bil nikoli rožnat, vedno smo se morali boriti za vsako najmanjšo stvar. Zaščitni zakon pričakujemo že vsa povojna leta in postavlja se mi vprašanje, ali ga bomo sploh kdaj dočakali. Naša manjšina medtem usiha, vedno manj nas je. Tudi med nami je vedno manj takih oseb, ki bi bile pripravljene se žrtvovati za dobro skupnosti. Okrog sebe zaznavamo apatičnost, brezbrižnost, "komodnost". Iz izkušnje pa dobro vemo, da nam nihče ne bo ničesar poklonil ali daroval: če hočemo kaj doseči, moramo biti pri stvari in se boriti zanjo, kar pomeni, da je marsikaj odvisno od nas samih in od našega vztrajnega dela. Vemo, da zelo radi sodelujete pri mnogih kulturnih pobudah. Morda nerodno vprašanje, pa vseeno: od kod to, da ste postali v naši sredi aktivni, ko pa vemo, da je dosti lažje sedeti "doma za pečjo"? Rada delam, delo mi je v veselje in zadoščenje. Že mlada sem začela zahajati k zboru Lojze Bratuž in aktivno sem sodelovala s prof. Jerici-jem nad 25 let, dvanajst let sem zboru tudi predsedovala. Po nekajletni prekinitvi sem se k zboru vrnila in sodelujem z dirigentom Stojanom Kuretom. Tudi v Novo Gorico so me povabili in mi zaupali učenje vokalne tehnike pri zboru, ki ga vodi Ambrož Čopi, kar mi je v čast in obenem tudi priznanje mojemu delu. Dvakrat na mesec me pevsko delo zapelje tudi na Tolminsko. Rada zahajam v družbo, kdorkoli me vpraša za pomoč in kjerkoli lahko kaj pomagam, rada sodelujem. To je moje življenjsko poslanstvo. Rojeni ste na Goriškem, živite in delate na Goriškem. Poznate ljudi okrog sebe in bi nam zato lahko povedali, kaj vse bi se dalo na Goriškem v naši sredi in v odnosu z našimi italijanskimi someščani narediti. Ogromno bi se dalo narediti. Zamisli in idej je veliko, za realizacijo teh pa je treba zavihati rokave. Dela je veliko, kolikor ga hočemo, a delavcev je malo oz. so vedno eni in isti. Zato se pač realizira, napravi, kolikor se da napraviti. Isto velja tudi v odnosu z italijanskimi someščani. Ob koncu morda še želja, ki jo gotovo imate tudi vi, morda jih je več. Da rada delam, sem že povada-la, želim si pa miru in vedrine. 3 ČETRTEK 14. JANUARJ/ 1 9 99 4 ČETRTEK 14. JANUARJA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A__________ - ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, I NEDELJO ZA NEDELJO ZVONE štrubelj I 2. NAVADNA NEDELJA Zdaj pa govori Gospod, ki me je v materinem telesu upodobil za svojega služabnika...: "Premalo je, da kot moj služabnik vzpostaviš le Jakobove rodove in privedeš nazaj Izraelove rešence. Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje." (Izaija 49,5-6) Naslednji dan je Janez zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu." In Janez je izpričal: "Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: »Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.« In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.” (Janez 1, 29-34) GLEJTE, JAGNJE BOŽJE, KI ODJEMLJE GREHE SVETA S temi besedami duhovnik pri maši z dvignjeno hostijo povabi vernike k obhajilu. Morda se še niste nikoli zavedali, da gre za zelo lepo gesto, ki sama po sebi komentira pomen izgovorjenih besed. Enkratna kateheza teh besed je upodobitev mističnega jagnjeta v katedrali belgijskega mesta Gent, delo flamskih slikarjev, bratov Van Eyck (1432). Ob občudovanju te originalne in poduhovljene upodobitve Kristusa kot mističnega jagnjeta nam misel zbeži k zadnji knjigi Svetega pisma, k Janezovemu Razodetju, kjer je kar osemindvajsetkrat govor o Kristusu kot božjem, mističnem jagnjetu. Ce se od zadnjih strani Svetega pisma napotimo nazaj, k prvim stranem, hitro ugotovimo, da je za podobo jagnjeta skrit globok pomen. Ko je Sveto pismo šele nastaja- lo, je bilo jagnje v vseh kulturah Bližnjega vzhoda najžlahtnejša žrtvena žival. Pastirji so ob prvi pomladanski uri darovali bogovom jagnje z upanjem, da jih bodo med letom bogovi namnožili v njihovih čredah. Pastir je gledal v tej živali vse svoje premoženje. Zato je bilo jagnje največ, kar je mogel darovati Bogu. Mojzesovo petero-knjižje je posejano s prizori darovanja jagnjeta. Najbolj nazorno stopi v ospredje v slavni egiptovski noči, ko so Izraelovi sinovi obhajali "pasho", stoje jedli jagnje in se pripravljali na odhod iz suženjstva v obljubljeno deželo. Po Janezovem evangeliju je bil Jezus obsojen na smrt opoldne, na vigilijo "pashe", judovske Velike noči, ko so duhovniki v templju začeli žrtvovati jagnjeta za največji judovski praznik, obredni spomin politične in duhovne, zunanje in notranje osvoboditve iz egiptovskega suženjstva. Evangelist Janez nam predstavi Kristusa na križu, ki so mu prebodli stran, a mu niso "strli nobene kosti" (tak je obredni predpis pri žrtvovanju jagnjeta), kot pravo velikonočno jagnje, ki odjemlje grehe sveta. V prvem berilu druge navadne nedelje spregovori prerok Izaija o božjem služabniku, ki ga bo Bog postavil za luč narodom in za odrešenje do konca zemlje. Le malo naprej, v 53. poglavju, napove prerok Izaija, da se bo to zgodilo z obsodbo, trpljenjem in smrtjo božjega služabnika. Pri tem dobesedno pravi: "Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust." (Iz 53,7). Že spet smo pri podobi jagnjeta. Trpeči božji služabnik je kakor žrtveno jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Povrnimo se nazaj, k trditvi Janeza Krstnika: "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta!" Nemški biblistj. Jeremias je na zanimiv način združil podobo jagnjeta in božjega služabnika. Aramejščina, ki sta jo govorila tako Janez Krstnik kot Jezus, uporablja isto besedo "talya" tako za jagnje kot za služabnika. Jezus, ki stopa iz reke Jordana in začenja svoje poslanstvo, je napovedani "božji služabnik" in "jagnje", ki bo s svojo smrtjo odvzelo grehe sveta. Dvignjena hostija, ki jo duhovnik malo prej razlomi in pokaže vernikom ter pri tem izgovori besede Janeza Krstnika "Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta," je torej močno znamenje, ki povezuje čas z večnostjo, človeštvo z Bogom, zemljo z nebesi. Zarisuje smer upanja. Z vsem bogatim pomenskim in zgodovinskim nabojem cilja v smer novih nebes in nove zemlje, kot pravi Apokalipsa: "Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu." (Raz 7,10). TEDEN ZA KRSCANSKO EDINOST ZA LEPŠO PRIHODNOST Vsako leto obhajamo teden ali molitveno osmino za krščansko edinost od 18. do 25. januarja. Besedilo in odlomke iz Sv. pisma je letos pripravila ekumenska skupina iz Malezije. V sodelovanju s komisijo Vera in cekvena ureditev pri Svetovnem ekumenskem svetu cerkva so predlagali kot temelj razmišljanj iz knjige Razodetja: "Prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog" (Raz 21,3). Prve krščanske skupnosti, katerim je bila namenjena knjiga Razodetja, so iz tega črpale moč in navdih v premagovanju številnih težav. V omenjenem odlomku so razbrale zagotovi- lo, da Bog ni zapustil svojega ljudstva, ampak jim daje moč v premagovanju stisk in trpljenja ter vsakršnih težav. Zato besedilo vabi kristjane sedanjega časa, naj gledajo v prihodnost polni upanja v Boga, ki tudi po nevidnih poteh v delovanju Sv. Duha ustvarja edinost med verujočimi in lepšo prihodnost za človeštvo. Sedanji papež Janez Pavel II. je ob svojem pastoralnem obisku v Nemčiji ob srečanju s predstavniki raznih krščanskih cerkva in združenj dejal: "Edinost, po kateri hrepenimo, mora rasti postopoma. Imeti moramo pogum in domišljijo za to, da danes napravimo korake, ki so mogoči, v trdnem zaupanju na vodstvo Svetega Duha, ki nas uvaja in pripravlja na tiste korake, ki bodo jutri postali mogoči. Zavedam se, da mnogo ljudi trpi zaradi needi- nosti. Zato je naša naloga, da odpravljamo pregrade in delamo za tesnejše občestvo v trdnem zaupanju, da nas Gospod vodi k onemu blagoslovljenemu dnevu, ko bo dosežena polna edinost v veri in bomo lahko skupaj v složnosti obhajali sveto Gospodovo evharistijo." Te ohrabrujoče besede so za vse spodbuda in vabilo, da se ob tednu za krščansko edinost bolj prizadevamo, da odpravimo vse, kar povzroča nesporazume, nemire, ločitve, spore in celo sovraštva, obenem pa z optimizmom zremo v prihodnje tisočletje, ko bo Gospod uresničil edinost vseh verujočih v edinega odrešenika, Jezusa Kristusa, Boga in človeka. Ekumenizem, ki je ena izmed bistvenih razsežnosti sodobne pokoncilske Cerkve, pozna tudi vzpone in nihanja ter malodušnosti, kar vse dokazuje tudi človeško dimenzijo pri graditvi cerkvene edinosti, toda obenem neomajeno poudarja delovanje Svetega Duha, ki po karizmatični prenovi v Cerkvi in številnih gibanjih uresničuje edinost Kristusovih učencev. Torej zavest, da nismo sami na poti edinosti, da Cerkev ni prepuščena sama sebi in slabotnim ljudem, temveč da sta Kristus in njegov Duh, ki vodita Cerkev v prihodnje tisočletje, vse dni do donca sveta. Vendar bo Cerkev tudi v prihodnje v mnogočem odvisna od ljudi, ki bodo Cerkev sestavlja- li, čeprav bo še vedno božje-človeška ustanova. Zato čimbolj bodo kristjani znali in hoteli sodelovati s Kristusom in njegovim Svetim Duhom, tembolj bo Cerkev vsestransko napredovala in uresničevala svoje poslanstvo ter zedinjala človeštvo v veliko družino božjih otrok. Tako ima tudi ekumensko prizadevanje v človeški zavzetosti svoj pomen, ko spodbuja vse verujoče v povezanost med seboj za skupno pričeva- nje v razkristjanjenem svetu. Iz te občestvene poznanosti in razsežnosti se krepi zavest pripadnosti k edini Kristusovi Cerkvi, ki temelji na apostolu Petru in njegovih naslednikih, rimskih škofih ali papežih. V času graditve popolnejše edinosti krščanskih Cerkva, ker neka edinost že obstaja v priznavanju Troedinega Boga in prejemanju sv. krsta kot znamenje pripadnosti družini božjih otrok, bi morale razne krščanske Cerkve in skupnosti bolj učinkovito sodelovati in se medsebojno dopolnjevati. Glede tega sta se že leta 1976 tai-zejski prior Roger Schutz in mati Terezija iz Kalkute (na sliki) vprašala: "Ali bomo znali pri iskanju sprave podati svoje najboljše in sprejeti najboljše drugih, ljubeč drug drugega, kakor nas Jezus ljubi?" In ob tem opozorilu sta naglasila posebne značilnosti, ki bi jih morale krščanske Cerkve sprejeti v skupno dediščino in zagotovilo za medsebojno edinost. Te značilnosti so: evharistična vera katoliške Cerkve, svetopisemska zavzetost protestan-skih Cerkva in zvestoba izročilu, ki jo izpričujejo pravoslavne Cerkve. Cerkev bo v prihodnosti morala težiti k vsestranski usklajenosti. To pa bo mogoče, le če bo vse usklajeval Sveti Duh. Njegovim navdihom bodo sledili kristjani in tako pomagali pri dopolnjevanju edinosti vseh verujočih v Kristusa. Tisočletje, ki se izteka, je poznalo cerkvene ločitve, spore in razkole. Naj novo tisočletje, ki prihaja, prinese spravo, edinost in Iju- l-Z-li m>".! V-. ,, ' v eni sami Kristusovi Cerkvi. JM NAJMANJ DVATISOČ DVE LETI ALI NAJVEČ DVATISOC PET LET KDAJ SE JE JEZUS RODIL? m STANKO ŽERJAL Kakor je dobri in nikdar do dna doumljivi Bog v svojem bistvu in v svojem notranjem življenju ne le brezno, ampak kar cel kozmos skrivnosti..., kakor je lastno razodevanje za ustvarjene ljudi le ustno ali v podobah in alegorijah delil izbranim človeškim osebam v očakih, prerokih, apostolih in po učlovečenem sinu Kristusu le dobri dve leti oznanjal širšim množicam brez zapisnikarjev, stenografov, mikrofonov, radioregistratorjev in ničesar zapisal (razen enkrat samkrat pred prignano greš-nico v nekaj nikomur vidnega v pesek) in prepustil pozabi velik del svojih dejanj in govorov, tako je tudi pustil na cedilu našo radovednost o koledarskih podatkih svojega rojstva. Dognano je le, da je naše štetje let po Kristusovem rojstvu zaradi napačnega izračuna ob opustitvi štetja po nastanku rimskega mesta zgrešeno za najmanj tri ali največ šest let, tako da je od prve božične noči v Betlehemu ali na njegovi periferiji že minilo najmanj dvatisoč dve leti ali največ dvatisoč pet let. Čeprav je odkritje napake staro že nekaj stoletij, ohranja- mo ustaljeni račun kot konvencionalno štetje, ker bi bilo preveč komplicirano popravljati petstoletno knjižno produkcijo in še od prej tisočletne rokopise in dokumente. Konvencionalno štetje pomeni štetje po dogovoru. O dnevu in mesecu Kristusovega rojstva pa nimamo dovolj zgodovinskih podatkov. V pradavnih časih moje mladosti so si biblicisti, to je strokovnjaki v svetopisemskih vedah, enako protestantski kakor katoliški teologi belili glave, da bi kje kako izbrskali vsaj kako hipotezo (podmeno ali domnevo), sedanji, torej sodobni biblicisti tudi na papeških univerzah v Rimu so nad temi poskusi obupali, kakor mi pripovedujejo današnji mladi absolventi tistih šol. Za iskanje rojstnega dne res ni vredno izgubljati časa. Hipoteza o rojstnem mesecu septembru pa ima vrsto resnih verjetnosti. Razlagal nam jih je strokovno zelo podkovani biblicist za Sv. pismo Nove zaveze profesor dr. Andrej Snoj na ljubljanski teološki fakulteti v prvih tridesetih letih. Izpopolnjeval se je tudi z e-nim celoletnim študijskim raziskovanjem bibličnih krajev, kot so Sinaj, Sveta dežela, E-gipt ipd. Žal mi zaradi vratolomne selitve stanovanja še vedno niso dostopna moja univerzitetna skripta predavanj istega profesorja in povem le po spominu Snojevih besed ter po nekem nedavnem mojem lastnem brskanju okrog tiste blažene dobe božjega učlovečenja. Snoj je bil resen in ponižen znanstvenik, ki neprestano prisluškuje tudi svojim vrstnikom. V iskanju rojstnega meseca je bil v sintoniji s francoskimi in nemškimi biblicisti, ne spominjam se, da bi bil kdaj navedel kakega Italijana. Utrjeno dejstvo je, da se je božji Zveličar rodil v dobi nekega popisovanja. Ta so bila organizirana predvsem za tako letno dobo, ko so potovanja lažja. Obvezanci, ki so imeli dolgo pot do svojega popisovalnega centra - kakor npr. Jožef in Marija iz Nazareta v Betlehem -, so presneto skrbno izbirali za odhod od doma tak čas, ko ni bilo neodložljivih opravil doma, na polju, na pašniku, v vinogra-j dih, in to je bilo koncem poletja in pred trgatvijo ali pa brž po trgatvi pred poslabšanjem vremena in podaljšanimi nočmi. Sv. Jožef ni bil kmet, ampak obrtnik. Kakšen? Vaški obrtnik in to po meri tistih časov: malce mizar, malce kovač, rpalce kolar, verjetno tudi sodar. Obrtnikoval pa je za kmete. Če je njim hotel ustreči in kaj zase zaslužiti, jim je moral biti na voljo prav ob njih največji zaposlitvi, da jim popravi voz ali leseni plug ali vinsko posodo že pred trgatvijo ali preperelo gredo za streho spomladi in poleti, ko je najmanj dežja. Če so takrat vino hranili bolj v mehovih kot v lesenih sodih in če so imeli strehe brez takega tramovja kot danes, hočejo moji primeri iz sodobnosti le povedati, da je bil vaški poliva-lentni obrtnik kmetom potreben v sezoni njihove večje zaposlitve in da zato Jožef ni šel na potovanje pred koncem poletja. DALJE VISOKO IMENOVANJE Sv. oče je za dobo petih let imenoval posebne svetovalce pri Papeškem svetu za kulturo. Med njimi so zastopniki iz vseh delov sveta. Med te je bil imenovan tudi p. Marko Rupnik S.J., profesor na Papeškem vzhodnem inštitutu in rektor centra Aletti v Rimu. Gre za središče, ki spodbuja dialog med verstvi, narodi in kulturami. V središče prihajajo umetniki, znanstveniki, izobraženci in univerzitetni profesorji z vsega sveta. Kot znano, je p. Rupnik tudi slikar, ki zelo dobro pozna vzhodno sakralno umetnost. Novoimenovanemu papeževemu svetovalcu srčno čestita tudi uredništvo našega tednika. POPOTOVANJE V SVET OTROŠKE DUHOVNOSTI OTROCI "SE POGOVARJAJO" S SKRIVNOSTJO DANIJEL DEVETAK Seje okoli nas in v nas svež spomin na Božič, ko je Bog postal otrok, bil zaupan v naročje preprostih človeških staršev, da bi gaz budnim pogledom pospremili v prvih letih življenja. Obrnimo perspektivo. Kakšne poglede in predstave pa imajo otroci o Bogu, o svetu angelov in duhovnosti, sploh o onstranstvu? "Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo," opozarjaje-zus prek evangelista Mateja. Kakšno pa je sploh za najmlajše to kraljestvo? Gotovo nekaj magičnega, čudovit kraj s krasnim podnebjem, nežno sapico in prijetnim vzdušjem, kjer se imajo ljudje radi in ne obstaja nikakršno neskladje; po vsej verjetnosti mislijo, da je tam vsakomur na razpolago neskončna količina bombonov, čokolade in igrač. Toda otroška domišljija se gotovo ne omejuje samo na take potrošniške sanje; bilo bi preveč preprosto in... banalno. Nekajletni otrok, z razliko od odraslih, ne ve za pojem "utopija"; kar preprosto ga doživlja. Ne pozna niti težkega izraza "metafizika", saj mu je že "fizika" turška vas! Res pa je, da se kaj kmalu začenja zavestno ali nezavestno spraševati obenem o eni in drugi fi- ziki, saj sta mu obe dani, z o-bema se srečuje dan za dnem. "Bog je čarodej, ki uresničuje sanje in ustvarja z mislijo, ko se koncentrira." "Bog je najbolj dobrosrčen astronavt v vesolju." "Bog kaznuje lumpe, tudi če jih policija ne ulovi." "Bog prispeva k temu, da postanejo otroci pridni." "Bog živi na oblakih in skrbi za čisto nebo." Ko se kdo ob takih in podobnih naivnih ugotovitvah lahko nasmeje, se pa lahko tudi vprašamo, ali obstaja nekakšna otroška duhovnost. Izvedenci trdijo, da je čut za duhovno v otroku vrojen; v njem je prisoten, še preden spozna katerikoli - krščanski, budistični, muslimanski... -nauk, ki mu ga ponavadi posreduje družina. Duhovnost je namreč notranji pogovor. Biti duhoven pomeni iskati stik z neskončnim, spraševati se o tem, kaj je onstran, iskati smisel življenja, odgovor na večne zakaje. Kaj je nad oblaki? Kaj je po smrti? Vsak otrok si kaj kmalu začenja postavljati taka ali podobna vprašanja; npr. tedaj, ko gre "kak dedek ali babica v nebesa in po- stane zvezdica..." Pomembno je, da odrasli pomagajo otrokom pri takem spraševanju. Napačno bi bilo taka vprašanja podcenjevati ali se zanje ne meniti. Dovolj je izkazati do otroške radovednosti pozornost, dobronamernost, strpnost. Odrasli, ki govorijo samo o denarju, karieri in politiki, ne morejo nuditi otroku prave vzgoje v duhovnosti in svetu t.i. dobrih vrednot. Vsak otrok je bitje luči, nedolžnosti in ustvarjalnosti; žal se pogosto prehitro, že pri petnajstih letih, nekako spremeni v odraslega, v notranjosti otrpne, išče neme malike in spoznava le hudobijo. Tedaj se konča njegov notranji dialog, ki pa lahko močno vpliva na zdrav in odprt osebnostni razvoj. V svojih razmišljanjih povezujejo otroci naravno in nadnaravno, ker nujno potrebujejo občutek varnosti. Njihov največji strah je namreč izguba mame, očka ali doma. Zato potrebujejo oporo, ki bi jih zaščitila proti takim strahovom. Tako oporo jim dajejo božje osebe, angeli, nebesa. Kaj je lepšega kot to, da otroci s čisto dušo, brez abstraktnih teoloških misli, dojemajo enotnost zemlje in neba? Tedaj je vera res skrivnost, ki lahko konkretno spremeni življenje. "Če ne postanete kakor otroci..." PISMO Z MADAGASKARJA BOGAT OBRAČUN VDANEGA DELA ZA DRUGE