N A J S T A R EJŠ A SLO V E NS K A R E VI J A , K I Š E ■ TZ H A J A IZ PLANINSKE ZALOZBE - AKCIJA TRDEN KAKOR SKALA, Kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala, Peter Mikša, Elizabeta Gradnik Knjiga je prva zgodovinska monografija o TK Skali, ki na 112 straneh prinaša zgodovinski pregled delovanja tega elitnega slovenskega gorniškega kluba. Obdobje delovanja Skale velja za eno najbolj vsestransko bogatih v slovenski gorniški zgodovini. Iz vrst skalašev je izšlo mnogo odličnih alpinistov, smučarjev, sankačev, gorskih reševalcev, fotografov, literatov, predavateljev in filmskih ustvarjalcev. Težko je reči, v kateri od teh dejavnosti je TK Skala dosegel najlepše uspehe, ker je bilo njegovo delo tako zelo vsestransko in so marsikje prav skalaši morali orati ledino. Lahko pa bi izpostavili alpinistično in smučarsko dejavnost. Format: 165 x 235 mm, 112 strani, broširano, šivano i CENA : V času od 15. 12. 2019 do 15. 1. 2020 lahko knjigo kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 8,95 €* (redna cena: 17,90 €*) VOLJO V PLANINSKI TRGOVINI Format: 210 mm x 297 mm, 52 strani, šivano 2 x z žico *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. Spomin s planin, priljubljeno igrico za otroke in odrasle, sestavlja štiriindvajset parov okroglih »žetončkov« potiskanih z izbranimi fotografijami. Razdeljeni so na šest tematskih sklopov, in sicer: slovenski vrhovi, slovenske planinske koče, različni slovenski planinski objekti, spomeniki slovenskim planinskim veljakom ter seveda cvetoči in živalski gorski prebivalci. informacije-nakup •naročila PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30-11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si PinninsKi U E S T n I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 119. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJI SODELAVEC: Peter Šilak, Mitja Filipič, Jurij Ravnik LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4500 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.silali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. , MODRA ŠTEVILKA Transakcijski račun PZS: IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630-183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. ^ST Fundacija za šport U FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Triglavski dom na Kredarici pozimi Foto: Nejc Rošer Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Zal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Brati ali ne brati, to je zdaj uprašanje Za nas, izdajatelje in publiciste, se letošnje leto končuje z odmevnim dogajanjem. Pretresljivo je številno odpuščanje novinarjev časopisnih hiš Delo in Dnevnik, o čemer lahko občasno beremo v medijih. Ni dvoma, da gre za posledice nenehnega zniževanja naklad tiskanih medijev (na račun digitalnih), o čemer piše tudi dr. Samo Rugelj v tretjem delu svoje trilogije slovenskega knjižnega trga s povednim naslovom Krčenje (prvi del Za vsako besedo cekin, CZ, 2010, drugi del Izgubljeni bralec, Litera, 2014). Dejstvo, da se je obseg slovenskega knjižnega založništva v preteklem desetletju zmanjšal na polovico, je skrb vzbujajoče. Za koga še izdajamo knjige in kdo jih bere? To sta bili tudi vprašanji nove slovenske raziskave Knjiga in bralci VI, ki je pokazala, da se je v zadnjih petih letih v Sloveniji povečalo število nebralcev in zmanjšalo število tistih, ki preberejo več kot deset knjig na leto. Ali veste, da je danes v Sloveniji petdeset odstotkov nebralcev? Dr. Miha Kovač, ki je predstavljal rezultate, je povedal, da nazadovanje branja knjig in resnih časopisnih vsebin ni nekaj, kar bi bilo v digitalni dobi neizogibno, temveč je to slovenski problem. Zakaj vam to pišem? Ker nedvomno drži, da vsi našteti pojavi vejajo tudi za vaš in naš Planinski vestnik, saj je ta del medijskega prostora in ni v ničemer izvzet iz opisanega dogajanja. Tudi pri nas število naročnikov iz leta v leto pada, še posebno proti koncu leta. Verjemite mi, da ni prijetno prebirati odpovedi, le redkokdaj z nekakšnim opravičilom, da druge možnosti pač ni. Vse to v uredništvu popolnoma razumemo, smo pa odločeni, da delo nadajujemo, dokler pač boste naročniki in nam boste s svojimi naročninami oz. nakupi omogočili nadaljnje izhajanje revije. Pomagala pa nam je tudi država z nižjim davkom - od leta 2020 bo z 9,5 odstotka znižan na 5 odstotkov. Z letošnjo bero smo v uredništvu zadovoljni. Z več izbranimi temami meseca in drugimi pestrimi in aktualnimi prispevki smo poskrbeli za to, da ste lahko brez težav sledili dogajanju v gorniškem svetu. Manj zadovoljni smo bili z dejstvom, da smo kar trikrat pisali članke v spomin zaslužnim alpinistom, Francetu Zupanu, Davu Karničarju in Anteju Mahkoti. France je bil naš stalni dopisnik, pogosto smo mu članek tudi naročili. Kak sodobni vizionar, kakršen je bil Mahkota, bi nam v teh za medije težavnih časih še kako prav prišel. Ob Davu pa smo tako ali tako ostali brez besed ... Po nekaj letih smo novembra ponovno objavili anketo, v kateri vas sprašujemo podobno, kot smo vas že tolikokrat do zdaj. Kaj radi berete, česa si želite manj, to je le ščepec vprašanj, na katera bi radi dobili odgovore. Pomagali nam bodo najti usmeritev, ki se je bomo držali v prihodnje. Ker nam je v pismih bralcev nekdo sporočil, da se ne bo naročil na revijo s tako "neprimernim" imenom, smo si drznili postaviti vprašanje o spremembi naslova revije. Naj bo to izziv tudi za vas. Ne želimo si ukiniti obstoječega imena, ki z izjemo kratkega obdobja po drugi vojni krasi naslovnico, temveč nas zanimajo še druge možnosti in ali o njih sploh razmišljate. Pred našo revijo in izdajateljem - Planinsko zvezo Slovenije, naslednikom Slovenskega planinskega društva - je odmevna obletnica. 8. februarja 2020 bo namreč minilo 125 let, odkar je izšla prva številka Planinskega vestnika, s tem datumom pa bo zaključenih tudi 120 letnikov, saj med prvo vojno ni izhajal. Res izjemna obletnica, še posebej, če upoštevamo, da je Planinski vestnik najstarejša revija v Sloveniji, ki še izhaja. Veseli me, da sem s svojo ekipo: Marto, Matejo, Ireno, Zdenko, Tino, Emilom, Miretom in Dušanom del tega bogatega pedigreja. Tudi sam sem imel letos obletnico, in sicer polnoletnost. Z julijsko številko revije sem namreč izpolnil osemnajst let urednikovanja. Dokler nas boste hoteli brati, bomo z vami. Pa srečno v letu 2020, še posebno v gorah! Vladimir Habjan UUODniK Brati ali ne brati, to je zdaj vprašanje Vladimir Habjan PTICE U GORAH Upočasnimo korak in prisluhnimo Tomaž Mihelič PTICE U GORAH 10 Koconoge kure v naših gorah Tomaž Mihelič inTERUJU 16 Milan Romih_ Mire Steinbuch DALJNI UZHOD 20 Gore pojaponsko_ Vladimir Habjan TISKANI IMEDIJ 26 Planinska založba nekdaj in danes_ Dušan Škodič _ 30 AUAnTURE Po nedotaknjenih vulkanih Islandije Matej Bradaškja mLADInA In gore 35 Silvestrovanje v Pravljičariji Kristina Menih -v - usebine useh PLAnInSKIH UESTnIKOU OD LETA 1895 DALJE nA WWW.PUKAZALO.SI. 4 inTERUJU 43 Janja Garnbret Jurij Ravnik RnzmišijnnjE 49 Pot iskanja Ksaver Meško minDinn in gore 50 Idrija je tudi alpsko mesto Anka Rudolf, Nada Praprotnik UZGOJn 55 nepogrešljivi del zaščitne opreme Leon Ločičnik, Maja Strauss, Anton Koželj pinninsKn ZGODOuinn 58 Spomini na Tolminski planinski bataljon Lojze Budkovič FOTOnflTEČflJ 64 Zaključek fotonatečaja ttljubimGore 2019 Uredništvo Planinskega vestnika doživetja 66 Uojaška kapa_ Hinko Krejan RnzmišunnjE 67 Spomini ob pogorišču Franci Horvat iZlET 68 Z vetrom v laseh_ Eva Bravar pinninsKE koče 70 Koče le na obnovljive vire energije_ Mitja Mori, Boštjan Drobnič, Dušan Prašnikar, Tadej Auer 72 nOUiCE iz UERTiKALE 73 liTERflTURfl 77 PinninsKn ORGnniZncun 79 nOUiCE 80 u spomin PD CELJE MATICA JE V DOBRIH DVEH LETIH OSTALO BREZ KOCBEKOVEGA DOMA NA KOROŠICI IN FRISCHAUFOVEGA DOMA NA OKREŠLJU, DVEH PLANINSKIH DOMOV NA TRASI SLOVENSKE PLANINSKE POTI SVOJ DAR ZA NOVI FRISCHAUFOV DOM LAHKO NAKAŽETE NA RAČUN ABANKA CELJE, TRR: 0510 0801 6743 162 DRUŠTVO SE ZAHVALJUJE ZA VAŠ PRISPEVEK. POŠLJITE SPOROČILO SMS S KLJUČNO BESEDO GRS5 NA ŠTEVILKO 1919 IN PRISPEVALI BOSTE 5 € ZA GRADNJO NOVIH PROSTOROV DGRS KAMNIK. PTICE V GORAH Tomaž Mihelič1 Upočasnimo korak in prisluhnimo Ptice na vrhu slovenskih gora 1 Tomaž Mihelič, univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, je kot varstveni ornitolog zaposlen na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Slovenske Alpe so dovolj visoke, da na njih lahko občutimo pravo visokogorje. Ostre podnebne razmere onemogočajo rast drevesni in grmovni vegetaciji, zato na vrhovih lahko raste le močno prilagojeno, prileglo alpsko rastlinje, ki edino zmore vztrajati v dolgih zimah in kratki vegetacijski dobi. Nezastrti razgledi, ki nam jih zaradi tega ponuja visokogorje, so izjemni, svojevrsten čar pa k temu doda razgibanost reliefa, ki je značilna za slovenske apneniške Alpe. Planinski vrabec Foto: Gaber Mihelič Negostoljubnost okolja najlaže doživimo, če obiščemo te kraje pozimi, ko dobimo občutek, da smo tu popolnoma sami. Pa smo res? Čeprav je večina terena pokrita s snegom, na vrhovih vztrajajo redke vrste ptic, ki zmorejo preživeti ostro zimo gora ali pa se pozneje, zgodaj spomladi vrniti in odgnezditi na teh visokogorskih območjih. Zanimivo je, da od vseh vrst, ki so v Sloveniji vezane na gore, nosi tovrstni pridevnik v imenu samo gorska sinica, prebivalka gorskega gozda, medtem ko je veliko pogostejši pridevnik planinski, čeprav pojavljanje večine teh vrst ni vezano na pas planin, temveč so izrazito visokogorske vrste. Planinski vrabec, planinska pevka in planinska kavka so popolnoma visokogorske gnezdilke, planinski orel in planinski hudournik pa živita tako v visokogorju kot v nekaterih drugih okoljih. Poleg vseh, ki jim že ime nakazuje navezanost na gorski svet, pa v visokogorju nikakor ne moremo mimo belke, skalnega plezalčka in vriskarice. V teh krajih lahko poleg teh specialistov alpskega sveta najdemo tudi nekaj vrst, ki so razen po visokogorju razširjene tudi po nižinah. To so na primer kupčar, krokar, šmar-nica in postovka. Prav vse naštete lahko v času gnezdenja opazujemo na naših dvatisočakih, kljub temu pa gnezdijo tudi ali predvsem po nižinah. Značilno za vse vrste, ki gnezdijo visoko v Alpah, je, da morajo začeti gnezditi že v času, ko je večji del krajine še prekrit z debelo snežno odejo. Nekatere zasedejo teritorije v maju, ko lahko visokogorje še na debelo pokriva sneg. Razlog, da preživijo na teh mestih, so številne žuželke in pajki, ki jih prinese veter iz toplejših dolin in končajo na snegu visokogorja. Tam so lahko opazni in prav vse manjše vrste, ki so takrat prisotne na teh območjih, se hranijo z njimi. Tako opazujete planinskega vrabca in planinsko pevko, kako skakljata po snegu in vztrajno nabirata žuželke, pri podobnem početju pa lahko praktično ves dan opazujete tudi šmarnico in kupčarja. Planinski urabec - vrsta snežišč Zanimivo je, da se planinski vrabec ne hrani na sne-žiščih samo takrat, ko kopnih predelov ni na voljo, ampak je močno vezan na snežišča tudi pozneje v gnezditvi, saj na njih najlaže najde hrano. Tako jih opazujemo po snežiščih v okolici gnezd, kako nabirajo hrano za mladiče, ki je izključno živalskega izvora. S taljenjem snega se razdalje, od koder prinašajo hrano v gnezdo, hitro povečujejo. V tem času sistematično, peš preiskujejo snežišča in z njih pobirajo insekte. Gnezdijo v špranjah in luknjah strmega skalovja in njihova gnezdišča so pogosto tradicionalna. Radi gnezdijo v manjših skupinah, njihova porazdelitev pa je redka in pogosto gručasta - glede na ugodne prehranjevalne razmere. Te pridejo do izraza tudi, ko skopni sneg, in vrabci lahko nabirajo hrano na zares prileglem visokogorskem rastlinju. Zato je to ena izmed vrst, katere celotna populacija gnezdi izredno visoko, praktično nad 2000 metri, še najbolj običajno gnezda opazimo še veliko više, v pasu med 2300 in 2500 metri. Pozneje, jeseni in pozimi, se vrsta prehranjuje predvsem s semeni, zato se pojavlja v zelo različnih predelih visokogorja. Najmanj je znanega o pojavljanju planinskega vrabca pozimi, saj ostaja zvest visokogorju, opazovanje pa je pogosto povezano s kraji, kjer se v zimskem času pojavlja tudi človek, to so visokogorska smučišča ali odprte planinske koče. Uriskarica - ursta visokogorskih trat Vriskarica je verjetno najbolj opazna ptica našega visokogorja, saj njena pesem odmeva domala po vseh visokogorskih tratah. Ker je glas prodoren in močan, imamo občutek, da nas v času gnezditve spremlja povsod, do koder seže travnato rastlinstvo. Tudi ta vrsta hrano pogosto išče na snežiščih, za razliko od Vriskarica Foto: Iztok Škornik £ H GO W > GO £ £ O (N o> £ o u o vrabca pa ji ustrezajo tudi močno porasla visokogorska travišča. Tu splete gnezdo na tleh in že na daleč lahko slišimo njeno svarilno oglašanje. Vrsta je v našem visokogorju prisotna samo v času gnezdenja in poleti, sicer pa gre za selivko, ki jo bomo pozimi lahko videli v dolinah in južnejših krajih, pogosto v bližini različnih vodnih habitatov. Planinska peuka - vrsta visokogorskih skalouij Planinska pevka je močno vezana na prisotnost skalo-vij, kar se še posebej kaže v nižjih legah njene razširjenosti, tik nad gozdno mejo. Tu jo bomo vedno našli na predelih s skalnimi stenami, obdanimi s travišči. Vrsto bomo seveda našli tudi na močno skalovitih travnatih pobočjih v višjih legah, najraje pa ima mozaik prepa-dnih skalnih sten in alpskih trat. Znana je po svojem melodičnem petju in oglašanju, po čemer je dobila tudi ime. Gnezdi podobno kot planinski vrabec, v skalnih razpokah, le da njena gnezda navadno niso tako globoko v skali kot pri vrabcu. Tudi ta vrsta je selivka, zato jo bomo v visokogorju srečali samo v toplejšem delu leta; prezimuje pa relativno blizu, na toplih obronkih Dina-ridov in Kraškega roba, kjer jo lahko prav tako v močno skalnatem habitatu opazujemo čez zimo. Skalni plezalček - uečni plezalec Skalni plezalček je gnezdilec tako visokih skalnih sten v dolinah kot v visokogorju, njegovo pojavljanje pa je v času gnezditve pri nas vedno vezano na alpski svet. To je vrsta, ki celo življenje preživi v vertikalah skalnih sten. Za gnezditev izbira tople, ponekod vlažne stene, saj lahko v njih naj de več hrane, različnih žuželk in pajkov. Prav pojavljanje vode v bližini je verjetno glavni omejujoč dejavnik, da ga kot gnezdilca ne najdemo v nekaterih velikih ostenjih naših gora. Takoj po gnezditvi pa lahko skalne plezalčke opazujemo tudi na naših najvišjih vrhovih. Vrsta je zelo prilagojena na plezanje po skalah, in razen v zraku te ptice ni moč videti drugje kot na skali. Med plezanjem značilno utripa s svojimi živo rdečimi perutmi, ki pridejo do izraza tudi, kadar se spreleti iz ene skalne stene v drugo. Zaradi nedostopnosti življenjskega okolja v času gnez-ditve je skalne plezalčke še najlaže opazovati na pre-zimovanju v Mediteranu, ko iščejo hrano po toplih skalah primorja. Zanimivo je, da lahko v času selitve skalnega plezalčka za kratek čas srečamo tudi po vaseh ali mestih, ko na večjih kamnitih stavbah, podobno kot v skalni steni, stika za hrano. Planinska kauka - najbolj igriua med uisokogorskimi pticami Tudi planinska kavka je čisto prava gnezdilka našega visokogorja, saj gnezdi visoko nad gozdno mejo. Njena gnezdišča so globoke, nedostopne špranje ali jame v strmih skalnih stenah in ta vrsta v njih pogosto gnezdi skoraj v popolni temi. Prehranjuje se po gorskih tratah, kjer stika za zelo raznovrstno Planinska kavka Foto: Ruj Mihelič £ H GO W > £ O (N o> £ o u o Planinski orel hrano. Je močno prilagodljiva na pojavljanje člove-Foto: Oton Naglost ka in se je navadila na vire hrane, ki so povezani z njim. Tako jo lahko opazujemo okrog večine visokogorskih koč, njena klasična prezimovališča pa so na primer Mojstrana, Kranjska gora in Bovec. Čeprav prezimuje po alpskih dolinah, pa na nekaterih območjih lahko vztraja v visokogorju zaradi prisotnosti človeka. Znana prezimovališča so na primer Vogel, Kanin in Kredarica. To je vrsta, ki jo lahko tudi pozimi opazujemo na vrhu Triglava, ampak samo takrat, ko so na njem ljudje. Vrsta namreč zelo dobro opazuje planince, njihovo približevanje ljudem je vedno vezano na mesta, kjer se ljudje ustavljajo in kjer glede na izkušnje lahko računa, da bo našla hrano. V odsotnosti človeka pa kavke sistematično preiskujejo goličave, na katerih se hranijo. Kavke so tudi mojstrice letenja in verjetno je ravno pri tej ptici najlaže opaziti, da ne leta samo zaradi potrebe, ampak v zraku lahko zganja različne vragolije, s katerimi se stalno uči veščin letenja, ki jih potrebuje za uspešno preživetje v Alpah. Planinski orel - bliskoviti lovec visokogorja Planinski orel je verjetno največkrat opevan alpski ptič in svoj visokogorski sloves je pridobil povsem zasluženo. Čeprav gnezdi navadno v pasu pod gozdno mejo, je to vrsta, ki jo bomo opazovali med kroženjem visoko nad vrhovi. V jutranjih in večernih urah pogosto lovi v hitrih in urnih oo preletih tik ob tleh, v toplejših delih dneva pa se s pomočjo termike pogosto dvigne visoko v nebo. Izjemno oster vid mu omogoča pregledovanje golih planjav z ogromnih razdalj. Večino plena planinski orel nalovi nad gozdno mejo, niže ležeča gnezda pa omogočajo, da lahko vanje prinaša tudi težji plen. Gnezda so navadno v velikem, nedostopnem skalovju, s previsom zaščitenem pred dežjem in snegom. Gnezda, ki so dobro nameščena v primernih loviščih, orli uporabljajo več generacij zapovrstjo, zato poznamo več gnezd, ki so jih prvič opisali že pred več kot stotimi leti. Nekaj planinskih orlov potrebuje za življenje velik teritorij, ki ga brani pred vsiljivci. Tako bomo ob gnezdih, ki so v naših Alpah navadno med seboj odmaknjena slabih deset kilometrov, v času gnezdenja lahko opazovali samo odrasel par. Tega lahko določimo po obarvanosti, saj imajo mladi osebki značilne bele lise v perutih in repu. Z menjavo perja pozneje te bele lise sivijo, zato so odrasli orli značilno temno rjavi in sivi. Planinski orel je kljub svoji velikosti izredno spreten lovec, predvsem v zimskem času pa se zelo pogosto hrani tudi z mrhovino. Loviti zna tako ptice kot sesalce ali plazilce, zato je njegov plen zelo raznolik. Med pticami prednjačijo koconoge kure, med sesalci pa planinski zajec in svizec. Ravno zaradi plenjenja je pri vrsti izrazit spolni dimorfizem. Samice so precej večje od samcev. V prvem delu gnezdi-tve večino plena prinaša samec, pozneje, ko mladič zraste, pa zadostno količino zagotovi predvsem samica. To naredi laže tudi zato, ker lahko lovi večji plen. Še največja omejitev pri prinašanju plena v gnezdo je mesto gnezda, ki je ravno zaradi tega pogosto postavljeno v nižjih predelih teritorija. Planinski orel živi na zelo raznovrstnih predelih visokogorja, saj je območje, ki ga obvladuje en par, ogromno. Delček nezarisanih mej med teritoriji pa lahko razberemo, če poznamo pomen valujočega leta, s katerim jasno označuje meje svojega ozemlja. Beloglaui jastreb - vztrajni jadralec Beloglavi jastreb je zagotovo najboljši jadralec v naših Alpah. Kot za šalo osebki iz Kvarnerja preletijo naše Alpe in v enem samem dnevu dosežejo Bavarske Alpe. Šele telemetrično spremljanje posameznih ptic nam je razkrilo, da tovrstni dolgi preleti niso tako redki. Beloglavi jastrebi namreč s svojimi preleti vsakodnevno preiskujejo ogromne površine, kar jim omogoča preživetje. Hranijo se samo z mrhovino, ki pa je dandanes postala v naravi zelo redka. Poleg pomanjkanja hrane pa beloglavega jastreba pesti tudi zastrupljanje s svincem, saj so izredno majhne zaužite količine zanj lahko že smrtne. Največji vir zastrupljenja s svincem so ostanki nabojev v zastreljenih živalih, ki jih beloglavi jastreb zaradi svojih odličnih čutil zelo uspešno najde. Pri tem igra najpomembnejšo vlogo izjemen vid, opazovanje osebkov med seboj pa lahko povzroči, da se na posamezni poginuli živali zberejo ptice iz širše okolice. Najbližja gnezdišča beloglavih jastrebov so v Kvar-nerju in Karnijskih Alpah, zato so srečanja s to vrsto pogosta predvsem na območjih, ki so bližja tem krajem. Če se hočemo beloglavih jastrebov v miru nagledati, je najbolje, da se na topel poletni dan odpravimo na Breginjski Stol, Polovnik ali v Krnsko skupino. Tam lahko opazujemo skupine po več osebkov, in ravno to, da je v zraku večja skupina ptic, je eden od znakov, po katerem lahko na hitro sklepamo, da gre za beloglavega jastreba. Podobno velikost dosega v naših gorah samo še planinski orel, ki pa ga največkrat lahko opazujemo le posamič ali v paru, medtem ko sta brkati ser in rjavi jastreb, ki edina dosežeta še večji razpon peruti kot beloglavi jastreb, v naših gorah prisotna izredno redko. Beloglavega jastreba bomo v letu najhitreje prepoznali po velikosti, med rame potegnjeni svetli glavi z velim ovratnikom, svetlo rjavi barvi rov-nega in črni barvi dolgega letalnega perja. Med jadranjem ima dobro vidne "prste" v razpetih perutih, kakor pravimo dolgim letalnim peresom, ki kakor razprta dlan zaključujejo perut, učinkovitost njihovega jadranja pa se najlepše pokaže, kadar imamo možnost opazovati te ptice dlje časa. Tudi v večur-nih opazovanjih se zgodi, da ne opazimo niti enega zamaha s perutmi. O o fN cD £ o u o £ H GO W > GO £ £ Beloglavi jastreb Foto: Oton Naglost PTICE V GORAH Tomaž Mihelič Koconoge kure v naših gorah Belka in ostale urste Ena najmarkantnejših vrst in edina, ki zares vztraja v visokogorju prav vse leto, je belka. Povsem napačno predstavo o njej, ki resda spada med kure bi dobili, če bi sklepali po domačih kokoših. S svojimi prilagoditvami na življenje v mrazu, sposobnostjo letenja, skrivanja, z repertoarjem oglašanja in čuječnostjo namreč po vsem prekaša dvoriščno perjad. In če bi ekstremne lastnosti celotne skupine ptic koconogih kur, ki so izjemno prilagojenje na življenje v mrzlem podnebju, hoteli ponazoriti z najbolj tipičnim predstavnikom družine, lahko izberemo prav belko. Belka je edina vrsta pri nas, ki prav celo leto vztraja na višini okrog 2000 metrov in se tudi v najhujših zimah ne pomakne niže. Na življenje v krajini popolnoma brez kritja je odlično prilagojena s svojo edinstveno obarvanostjo, ki je ne bomo našli pri nobeni drugi ptici pri nas. Poleti jo varuje kombinacija sivega in rjavega grahastega perja, ki jo dobro prikriva tako na skalovju kot na traviščih. Pozimi pa postane snežno bela, kar ji uspe s pomočjo tretje, jesenske golitve. V dobrih dveh mesecih se uspejo belke prebarvati v povsem bele ptice, ki postanejo na obsežnih zasneženih planjavah praktično nevidne. To je pomembno, saj ta območja občasno obišče planinski orel, ki je pozimi edini plenilec te vrste. Ravno golitev in z njo povezana operjenost je ena glavnih prilagoditev, s katero se je belki uspelo prilagoditi na ekstre-mne razmere severa in visokogorja. Spremeni pa se ne samo barva. Z močnejšim perjem na nogah se površina stopal izjemno poveča, kar posledično pomeni lažjo hojo po snegu. Primerjalno enaka površina stopala pri belki nosi dvakrat manjšo težo kot pri sorodni poljski jerebici. Tudi kremplji so pozimi pri belki veliko daljši. Belka je torej pozimi obuta v zanimivo kombinacijo krpelj in derez hkrati. Belka se sicer goli glede na temperature okolja, kljub temu pa lahko njena barva ne sovpada z barvo okolja. To se zgodi največkrat v toplih jesenih in zimah z zapoznelim snegom. Belke so navadno popolnoma bele že sredi novembra, in ravno v primerih kopnih jesenskih mesecev se belke zatečejo na predele z belim skalovjem ali v kotanje, kjer ležita slana ali ivje. Barvna usklajenost je torej pomembnejša od dostopnosti hrane, kar nam kaže, kako pomembno je za belko prikrivanje. To kaže primer opazovanja belk na Malem Triglavu, kamor so se zatekle, ko je jesenski sneg pobelil samo naše najvišje vrhove. Seveda pa je prikrivanje samo en način obrambe pred nevarnostjo. Če belka spozna, da je bila odkrita, lahko bliskovito odleti. Je zelo hitra in odlična letalka, ki brez težav preleti široke alpske doline. Še ena lastnost, ki je ne bi nikoli pripisali kuram. Ko sem letos proučeval belke na Mangartu, je eno izmed njih, ko jo je opazil planinski orel, rešil prav njen bliskoviti let in oster, strm manever ob pobočju navzgor. Gnezditeu Belka tudi gnezdi visoko v gorah. Njena gnezdišča so zgoščena v pasu okrog 2000 metrov, v naših krajih pa je obstala kot ledenodobni relikt, saj je po zadnji po-ledenitvi, ki jo je potisnila s severa v južne kraje, našla primerna, tundri podobna območja visoko v Alpah. Sicer je to vrsta, ki naseljuje severna področja tundre. V Sloveniji gnezdi v visokogorju Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Njena razširjenost se v Julijskih Alpah na jugovzhodu začne na Črni prsti Poleti belko varuje kombinacija sivega in rjavega grahastega perja, ki jo dobro prikriva na skalovju. Foto: Tomaž Mihelič in se zvezno razteza čez južne bohinjske gore in Krnsko pogorje do Hribaric in visokogorja okrog Triglava, kjer je glede na opazovanja tudi najbolj pogosta v Sloveniji. Zelo pomembna območja za belko v Julijskih Alpah so še območje Kanina in Kaninskih podov, visokogorje okrog Jalovca, kjer so bile belke opazovane na Mangartu, Bavškem Grintavcu in Mojstrovkah, ter Škrlatica. Zaradi nižjih nadmorskih višin se belka v Karavankah lokalno pojavlja le po najvišjih vrhovih. Največkrat je bila opažena na območjih Belščice s Stolom in Vajnežem ter grebena Košute, najdemo pa jo tudi na drugih visokih vrhovih, kot so Kepa, Golica, Struška in precej oddaljena Peca, ki je skrajni severovzhodni rob njene razširjenosti v Sloveniji. V Ka-mniško-Savinjskih Alpah se belke zvezno pojavljajo le na osrednjem delu območja z Grintovcem na zahodu in Dleskovško planoto na vzhodu, zunaj tega območja pa smo jih zabeležili še na Storžiču in Raduhi. Omejujoč dejavnik razširjenosti belke so visokogorske goličave, kjer živi v vsem razpoložljivem habitatu, o (N o> E o u o £ H GO W > GO £ £ zatorej je njeno pojavljanje predvidljivo glede na nadmorsko višino. Belka začne s svojimi gnezditvenimi aktivnostmi že v maju, ko samci zasedejo gnezditvene teritorije. Takrat v jutrih najpogosteje slišimo njihov dobro slišen glas, ki najbolj spominja na glasno ragljo. Priprave na gnezditev potekajo praktično celotno obdobje menjave spomladanskega perja, in ko samica junija začne polegati jajca, je popolnoma poletno prebarvana. Gnezdo je preprosta plitva jamica na tleh, lepo urejena in postlana z drobnim materialom in rjavim grahastim perjem, ki ji je odpadlo med urejanjem gnezda. Zanimivo je, da samica v primeru, da ji odpade še kakšno zapoznelo belo pero, to pero poje, da s svojo barvo ne privablja pozornosti plenilcev. Vali samo samica, samec pa je ves čas valjenja v bližini V dobrih dveh mesecih se uspejo belke prebarvati v povsem bele ptice, ki postanejo na obsežnih zasneženih planjavah praktično nevidne. Foto: Tomaž Mihelič Ena najmarkantnejših vrst in edina, ki zares vztraja v visokogorju prav vse leto. Foto: Tomaž Mihelič in s primerne vzvišene točke, kot je balvan ali višji rob terena, budno pazi na gnezdo. Namen njegovega varovanja gnezda je odganjanje nesparjenih samcev, ki iščejo samice, in usmerjanje plenilcev stran od gnezda - te skuša zavesti tako, da njihovo pozornost usmerja nase. Obisk gora in uarouanje gnezd Obdobje gnezdenja pomembno sovpada z obiskovalci gora. Samice namreč izberejo lokacijo gnezda navadno maja, ko je v gorah zaradi snega še zelo malo ljudi. Turni smučarji so osredotočeni na območja, kjer še leži debelejša snežna odeja, območja, kjer bodo gnezdile belke, pa so prepletena s snegom in kopninami, kamor se lahko umesti gnezdo. Začetek gnezdenja se zato navadno začne popolnoma v miru, brez motenj, kar pa ima za posledico, da belke velikokrat postavijo gnezdo blizu takrat še neobljudenih markiranih poti. Samica polega jajca okrog deset dni, nato začne z valjenjem, ki traja dobre tri tedne. Mladiči se zato zvalijo vedno šele začetek julija. To pa je čas, ko so gore že zelo obljudene, in veliko belk se ravno med valjenjem sooči z veliko spremembo v okolici svojih gnezd. Belka na ljudi odreagira podobno kot na ostale plenilce, zato bomo lahko videli samca ali samico, ki nas bosta s hlinjenjem poškodovanosti (spuščena samo ena perut) skušala speljati od gnezda. Pomembno je, da se v primeru, ko konec junija ali julija opazujemo belko, ki se nemirno sprehaja okrog nas, zavedamo, da je lahko nekje v bližini gnezdo. Vedno je najbolje, da ta kraj čim hitreje zapustimo in tako omogočimo, da samica mirno vali naprej. Težave nastanejo predvsem tam, kjer so gnezda locirana blizu točk, na katerih se ljudje ustavljajo bodisi zaradi razgledov ali počitka. Zaradi omenjene problematike smo se v projektu VrH Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku poleg drugih vsebin usmerili tudi na ozaveščanje obiskovalcev, aktivno varovanje najbolj ogroženih gnezd in vzpostavitev mirnih con za belko. To so tista za belko izjemno pomembna območja, ki bodo dolgoročno zagotavljala mirno gnezditev namesto zelo obremenjenih območij v naših Alpah. Podoben ukrep bo niže, v pasu gozdov, usmerjen na divjega petelina, ki ga za razliko od belke veliko bolj prizadenejo gozdne dejavnosti, tako gozdarske kot prostočasne. Ko nastopi čas mladičev, je varovanje najbolj izpostavljenih gnezd lažje, saj lahko samice hitro odpeljejo mladiče na bližnja mirnejša mesta. Mladiči namreč takoj po izvalitvi sledijo materi in že po nekaj tednih lahko letijo. Belke se v tem obdobju gibljejo predvsem glede na dostopnost hrane in primerno kritje za njihovo varnost, zato veliko raje kot obsežna travnata pobočja izbirajo mozaike gorskih trat, grušča in balvanov. Veliko bolj jim ustrezajo položnejša kot strma območja, zato so zanje visokogorski podi, kot so npr. Hribarice, Kaninski podi ali Mangartsko sedlo, izjemnega pomena. Jeseni se belke združujejo v manjše jate, v naših razmerah velike od nekaj do nekaj deset ptic, in se glede na že opisano menjavo perja pomikajo skladno s kritjem v snežnih razmerah. Ko zapade sneg in so že belo obarvane, pa stopi v ospredje iskanje hrane, ki jo belka pozimi najde predvsem na spihanih grebenih in zelo strmih pobočjih, kjer se sneg splazi. Belke lahko v tem času najdemo tudi v strmih, skoraj navpičnih ostenjih. Vse ostale koconoge kure pri nas so gorske urste V Slovenji živijo poleg belke še tri predstavnice ko-conogih kur, ki so prav vse izjemno prilagojene na življenje v mrzlem, gorskem podnebju, zato prav vse najdemo predvsem na višjih nadmorskih višinah, na območjih, ki so po temperaturnih in posledično tudi vegetacijskih razmerah podobna območjem na skrajnem severu. Vrste so zaradi številnih morfoloških, fizioloških in vedenjskih posebnosti, ki izvirajo v glavnem iz prilagoditev na življenje v hladnem okolju, tako različne od ostalih kur, da jih uvrščamo v svojo družino. Najočitnejši znak je seveda njihova dobra operjenost, ki pri večini vrst predstavlja kar petino telesne teže. Koconoge kure imajo za razliko od ostalih kur (Galliformes) operjene tudi noge (krak) in nosnice, puh za izolacijo telesa, ki ga v celem redu kur ni prav veliko, pa nadomeščajo z zelo dobro razvito puhasto notranjo kosmačo krovnega perja in velikim puhastim perescem. V kosmači zimskega perja vrst, ki po-seljujejo najbolj mrzla območja, bomo našli celo z zrakom napolnjene prostorčke, ki ptiča dodatno toplotno izolirajo. Koconoge kure so izjema tudi s svojim načinom prehranjevanja. Ptice v splošnem zaradi svojega hitrega metabolizma in omejitve s težo vedno iščejo energetsko zelo bogato hrano, zato ni čudno, da se po večini hranijo z živalsko hrano ali semeni. Ko-conoge kure pa lahko večino leta preživijo zgolj z objedanjem listov, iglic in popja, s hrano, ki je edino dostopna pozimi v njihovem okolju in ki je polna vlaknin in energetsko zelo siromašna. Razlog za to so njihova zelo dobro razvita prebavila, predvsem slepo črevo, ki je lahko do skoraj trikrat daljše kot pri sorodnih jerebicah in se v zimskem času še dodatno poveča. Bakterijska fermentacija, ki poteka v slepiču, je tudi pomemben dodaten vir toplote, ki se ustvarja v telesu. Gozdnijereb Zelo podoben belki je gozdni jereb, ki je prav tako predstavnik družine koconogih kur golobje velikosti. Za razliko od belke živi v pasu gozdov, predvsem v višjih legah, in je prav tako mojster prikrivanja. Zaradi tega je neredko na seznamu neopaženih ptic prenekaterega ornitologa. Ker živi v gozdu, je lahko obarvan celo leto enako, in ta habitat mu omogoča, da lahko prav vse leto preživi na zelo majhnem, komaj nekaj sto metrov obsegajočem prostoru. To mu omogoča tudi dobro prikrivanje, saj svoje območje odlično pozna. Če bomo hodili po poti, bomo morda stopili samo kak korak od njega, pa se ne bo spla-šil. Zanašal se bo na svojo varovalno barvo in na izkušnje, da nas bo pot peljala mimo. Zanimivo je, da so ubežne razdalje, pri katerih gozdni jereb odleti, večje, kadar ljudje hodijo po brezpotju. Gozdni jereb je podobno kot belka monogamen, parčki pa so v gnezditvenem obdobju, v primeru ustreznega habitata, lahko dokaj enakomerno razporejeni po območju. Pri jerebu je monogamnost najočitnejša, saj parčki ostanejo skupaj vse leto. Pri belkah pa se vez po navadi čez zimo razdre in se spomladi ponovno vzpostavi, vendar ne nujno v isti kombinaciji. In ker se samčkom ni treba šopiriti na rastiščih, kot je to pri ruševcu in divjem petelinu, so seveda tako kot samičke odeti v varovalne barve. Vrsto bomo ravno zaradi njenega skritega načina življenja veliko večkrat slišali kot videli. Pri določanju pa ne imejmo predsodkov. Gozdni jereb je namreč velik posebnež tudi po oglašanju, saj je njegov glas tanek pisk, ki nas veliko prej kot na kuro spominja na majhno ptico pevko. Zanimivo je tudi to, da so srečanja z njo najredkejša, čeprav je najbolj razširjena koconoga kura v Sloveniji. Zagotovo je pomemben Gozdnijereb Foto: Tomaž Mihelič £ H GO W > £ O (N o> £ o u o Divji petelin Foto: Tomaž Mihelič razlog za prikrito življenje gozdnega jereba dejstvo, da so prav vse te vrste močno podvržene spremembam, ki nastajajo zaradi segrevanja ozračja; to so vrste, ki so prilagojene na življenje v mrzlih krajih, kjer so edino lahko uspešne. Divji petelin Divji petelin je največji predstavnik koconogih kur. Zaradi poligamnega načina življenja pride do parjenja med samci in samicami samo na rastiščih, kjer se samci potegujejo za kar najvišji položaj. Zaradi tega ima vrsta močno razvit spolni dimorfizem. Samci so veliki, temnih barv, z močno poudarjenimi znaki, ki izkazujejo njihovo vitalnost, samice, ki morajo potem same skrbeti za valjenje in vodenje mladičev, pa manjše, rjavo grahasto varovalne barve. Določitev samice je zato občutno težavnejša. Rjavo, grahasto ptico lahko hitro zamenjamo z ruševko. Primerjalno je samica divjega petelina večja (velikost domače kokoši), ima bolj zaokrožen rep, manj beline v perutih in več oranžne barve v repu in na prsih. Razširjenost obeh vrst se lahko pri nas predvsem v jesenskem času delno prekriva. Divji petelin je najštevilčnejši v alpskih gozdovih med 1000 in 1500 metri nadmorske višine, kjer med redkimi planšarijami najdemo zares stare gozdove. Najbolj mu ustrezajo odrasli mešani ali iglasti gozdovi, ki so ponekod dovolj presvetljeni za uspevanje ja-godičja, predvsem borovnic, brusnic in malin, zato je razumljivo, da jih največ živi na Koroškem (okolica Smrekovca, Pece in Olševe) in Gorenjskem (Pokljuka z bohinjskimi planinami, Jelovica). Povsod seveda v višjih legah. Divji petelin je zelo tiha vrsta. Njegovo oglašanje je vezano predvsem na čas parjenja, a ga tudi v mirnem vremenu ne bomo slišali dlje kot dvesto metrov. Ima pa vrsta razpon glasu tudi v nam neslišnem območju nizkih frekvenc (infrazvok). Ta zvok se po prostoru zelo dobro širi in z njegovo pomočjo verjetno divji petelini komunicirajo na bistveno daljše razdalje, kot si predstavljamo. Je tudi nelogično, da bi bila vrsta, ki se v času parjenja zbira na rastiščih, na katera gravitirajo osebki iz nekaj kilometrskega pasu, tako tiha. Celoten potek parjenja in vzreje mladičev je zelo podoben tudi pri ruševcu, zato si ga bomo ogledali kar pri njem. Rušeuec Če za vse gozdne kure velja, da živijo zelo prikrito življenje, je ruševec v času parjenja zaradi svojega po-ligamnega načina parjenja in pa zaradi izredno dobro slišnega oglašanja veliko opaznejši. Na rastiščih se aprila začenjajo zbirati samci in s svojim oglašanjem privabljajo druge samce in kokoši. V tem času bomo z gozdne meje pogosto slišali gruljenje. Če bo na rastišču veliko samcev (redko jih je več kot deset), si bodo merili moči v mnogih pretepih. Znak agresije in te-ritorialnosti na rastišču je tudi samčevo pihanje. Gre za močan in oster zvok, katerega jakost pa zelo hitro pojenja, tako da ga slišimo samo na nekaj sto metrov. V nasprotju se nežen, nizek zvok gruljenja sliši na izjemne razdalje, tako da ga v izrednih razmerah slišimo do več kilometrov daleč. Največja zanimivost pa je, da nas bo v bližini ruševca od jakosti pihanja kar streslo, gruljenje pa bomo komaj slišali. Če povežemo fizikalne zakonitosti zvoka z njegovim namenom, se nam razrije izjemna dovršenost komunikacije. Gruljenje, ld je namenjeno "osvajanju" kokošk, se sliši izjemno daleč in je od blizu še nežnejše, nasprotno pa je pihanje, ld razburi samčke, zelo agresivno, a ga je i moč slišati samo na blizu. Osnovni moto komunikacije petelinčkov je torej čim več samičk in čim manj tekmecev. Na rastišču se samci porazdelijo po svoji moči. Najmočnejši petelin je vedno v središču rastišča, in ta bo v maju oplodil tudi večino kokošk. Gene v naslednjo generacijo prenaša torej najmočnejši, najvitalnejši osebek. Po oploditvi se vez med samci in samicami za eno leto prekine. Za samce se s pozno pomladjo konča obdobje socialnega življenja, samice pa začnejo z valjenjem. Ko so mladiči izvaljeni, pa se začne za vse koconoge kure zelo podobno življenje, saj samice same vodijo mladiče po ugodnem, mirnem habitatu s primerno dostopno hrano. Svet visokogorskih ptic je izjemno pester, raznolik in izjemen - zaradi neštetih prilagoditev, ld so jih razvile vrste, da lahko ldjubujejo okolju gora. Prispevek razkriva le majhen delček teh zanimivosti, največ pa se boste o visokogorskih pticah naučili, če se boste odpravili k njim. Če boste znali samo nekoliko upočasniti korali in prisluhniti njihovemu petju, vam zagotavljam, da se vam bodo gore pokazale še v lepši luči, kot ste jih poznali do zdaj. O Ruševec Foto: Tomaž Mihelič « Iz H GO W > Iz C o fN cD X) £ OJ u OJ T3 inTERUJU Mire Steinbuch Ljubezen, gore, prijateljstvo Pogouor z Milanom Romihom Pozornost so mi vzbudile njegove živahne oči s pogledom, ki je vajen zreti v prostranstva, kjer se daleč na obzorju v nebo rišejo silhuete vrhov. Iz njih sijeta radovednost in želja po svobodi. Milan Romih (rojen 1960) je bil do zdaj desetkrat v Himalaji in osemkrat v Andih. Stal je na treh osemtisočakih - Lotseju, 8516 m, Čo Oju, 8188 m in Šiša Pangmi - centralni vrh, 8013 m; na Manasluju je s tabora 2, 6900 m, smučal v bazo na 4600 m. V južni steni Aconcague, 6960 m, ima tri prvenstvene smeri in eno, Mescalito, v severni steni Huandoya, 6395 m. Stal je na 34 šesttisočakih. Z Matjažem Pečovnikom sta v štirinajstih urah preplezala Eiger, z Janezom Sabole-kom - Sabljo pa v uri in petih minutah Klin v Paklenici. Ko se je zaradi študija geografije preselil v Ljubljano, se je med ljubljanskimi alpinisti počutil precej bolje kot na predavanjih, zato je študij zamenjal za plezanje. Uporabil je svoje alpinistično znanje in ustanovil podjetje za višinska dela, kot gorski vodnik z mednarodno licenco pa skupaj z Acom Pepevnikom in Da-nijem Tičem vodniško agencijo Alpguide. Menda ste bili stari šestnajst let, ko ste namenoma zašli v družbo alpinistov. Kaj vas je tako motiviralo? Pravzaprav sem najprej spoznal primerno družbo. Med tistimi fanti sem se dobro počutil. Sprva so me samo včasih vzeli s seboj v hribe. Zelo so mi bili všeč, zato smo začeli vedno pogosteje skupaj zahajati tja gor. Tako da so me oni pripeljali v gore. Kakšna so bila vaša učna alpinistična leta? Najzgodnejše začetke v planinskem krožku bom izpustil, da ne bom predolgo razpredal. Po osnovni šoli sva bila s prijateljem z alpinističnim odsekom na Kamniškem sedlu, a nama starejši niso dovolili iti plezat. Počakala sva, da so odšli v stene, nato sva jo ucvrla v Šijo Brane. Mislila sva, da se bova vrnila pred njimi. Žal se nisva. Zaskrbljeni so naju iskali, midva pa sva jih čakala v koči. Nisva se zavedala, kako nevarno bi lahko bilo najino plezanje. Prepoved je trajala nekaj let. Kot pripravnik sem začel plezati z Marjanom Frešer-jem, Danijem Tičem in Matjažem Pečovnikom. Na našem odseku smo sestavljali nekakšno celico; ogromno smo bili skupaj, tako v hribih kot doma, saj smo bili sosedje. Odkrivali smo vedno težje smeri, brez učitelja, ki bi nas usmerjal. Potem sem spoznal Aca Pepevnika in Francija Čanžka. Franci je naju z Acom vzel pod svoje okrilje in naju o hribih ogromno naučil. Veliko časa sem preživel v gorah, tam sem spoznal Sabljo, Slavca,1 Nejca2 in obzorja so se razširila. V tistih letih je na naš odsek3 prišel tudi Franček Knez in začeli smo plezati s polno paro. Leta 1982 smo odšli na prvo odpravo v Južno Ameriko, čez dve leti v Himalajo, nato so se stene kar vrstile. Davno tega dvema alpinistoma na vrh Male Rinke niste prinesli ledeno hladnega piva, zato ste bili tepeni. Si predstavljate, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo danes? Takrat so bili odnosi med alpinisti in tečajniki oziroma pripravniki bolj formalni. Alpinista se je dosti bolj spoštovalo, kot se ga dandanes. Ampak jaz s tem nisem imel težav; tako je bilo, v to smo se vdali. Čeprav ni šlo za pravi tepež. Ti fantje, alpinisti, so si vedno nekaj izmislili, da so nas s štrikom po zadnji plati. V tem konkretnem primeru me nista hotela vzeti s seboj v steno, v Igličevo smer v Mali Rinki. Jaz sem bil prej že dvakrat ali trikrat na Mali Rinki, toda onadva sta rekla, da sem zdaj prvič, in dodala, da pivo ni najprimernejše temperature, ker je pretoplo, in me nekajkrat z vrvjo ople-tla po tazadnji. Mlajši smo to jemali kot nekak običaj, hkrati pa so starejši vedno poudarjali, da je to za srečo, češ da jo bomo kasneje še zelo potrebovali. (Smeh) V svojem knjižnem prvencu Takrat me počakaj, sonce ste zapisali, da ti gore brez prijateljstva ne dajo tistega najlepšega in najtoplejšega, kar se skriva v njih. Zaupanje je del prijateljstva, tveganje del plezanja. Kako daleč ste pripravljeni iti pri tveganju na podlagi zaupanja (oziroma kdaj iracionalno nadvlada razumno tveganje)? V hribe sem vedno zahajal z res pravimi prijatelji. Drug drugega smo poznali v nulo, podobno smo razmišljali. Ko greš v steno, ti je s takim človekom veliko laže, imaš večje zaupanje vase, hkrati pa tudi v prijatelja, ki je navezan na drugem koncu vrvi. Z njim se je laže podati v steno kot z nekim naključnim plezalcem. Čeprav je smer morda težka, se ti zdi lažja, laže jo zmo-reš. Toplina, ki ti jo vrača prijatelj, je poseben dodatek. Saj ni treba iti samo plezat; tudi če grem sam, sedim v travi in občudujem npr. Severno triglavsko steno, Ojstrico, te lepe gore in stene, obujam spomine in delam načrte; mi je pa lepše, če sem z nekom, ki ga imam rad, kot da sem sam. Saj je včasih dobro, da si sam - lahko se poglobiš vase, premišljuješ o različnih stvareh, a večinoma mi je prijetneje, ko sem tam s prijatelji. Takrat me počakaj, sonce je knjiga, ki je ob izidu poleg Zaplotnikove Poti in še nekaj drugih zelo odstopala od ostalih gorniških besedil v našem prostoru. Kako to, da ste se odločili za tako samosvoj slog pisanja? Ne vem..., ko sem začel pisati, sem pač pisal. Opisal sem, kar sem čutil, doživel, kar se mi je dogajalo, vse tiste lepe spomine, razne odprave ..., slog se je pojavil kar sam od sebe, nisem ga naštudiral. 1 Slavko Svetičič. 2 Nejc Zaplotnik. 3 AO Impol Slovenska Bistrica. V knjigi ste Nejcu Zaplotniku v spomin občuteno napisali kratko in ganljivo pesem. Ste zaradi smrti prijatelja kdaj poglobljeno razmišljali o smislu plezanja? Ja, . vsak odhod človeka, ki ti je blizu, je težak in te prizadene. Če se to zgodi prijatelju, s katerim sta bila veliko skupaj, ki si ga cenil in sta se imela rada, je še toliko teže. Kako bi rekel ., seveda začneš razmišljati o tem. Ko se to zgodi, se ti v hipu spremeni življenje, vse se ti podre, postavljen si v drugo situacijo. Ob vsem tem se sprašuješ, ali je res smiselno, kar počneš. Ob rojstvu ti je marsikaj dano, obenem pa se sam odločaš, kako se boš znašel na tej poti skozi življenje. Hkrati z rojstvom nam je dan tudi konec. Samo od tebe je odvisno, kaj boš dosegel do tega neizbežnega konca, Z leve proti desni Slavko Svetičič, Marjan Frešer, Milan Romih med dostopom pod Anapurno, 8091 m, leta 1990 Foto: Darko Berljak kakšna oseba boš in kaj boš pustil za seboj. Če je kaj, so gore tiste, kjer lahko marsikaj odkriješ o sebi in drugih, dobiš drug pogled na življenje, ki nam ga današnja družba dobesedno vsiljuje. Morda je tu tudi delček usode, čeprav se ta pot lahko (pre)kmalu konča. Če si jo polno živel, bi še enkrat počel isto, ne glede na vse. Mislim, da je bolje, če si v življenju pogumen in hočeš nekaj doseči, kot da si doma zapečkar, iz dneva v dan se ti nič ne dogaja, življenje gre mimo tebe in ga ne izkoristiš, kot bi ga lahko. Vsa ta vprašanja je težko razložiti nekemu laiku, ki tega ni sam poskusil ali doživel. Veliko dobrih prijateljev je že šlo. To te zatolče. Ko odidejo, gre delček tebe z njimi, velik del njih pa ostane v tebi. Seveda je to katastrofa, vendar je bilo njihovo življenje polno, lahko rečemo za deset življenj normalnega smrtnika, ki jih niti približno ne bo nikoli poti-pal. Ali pa je vse delček usode, zapisane že na začetku, ki jo lahko le malo korigiraš s svojimi dejanji. Med branjem vaše knjige sem dobil občutek, da vas nevarne, težke situacije skoraj bolj navdihnejo k poetičnemu pisanju oz. nepričakovanim prispodobam kot običajne. Se motim? Dejstvo je, da se ti nevarne situacije globoko zareže-jo v dušo, ostanejo v spominu, o njih je težko pisati. £ H GO W > GO £ £ O (N o> E o u o 73 Milan Romih med vzponom na Chacraraju, 6108 m, Cordillera Blanca, Peru Arhiv Milana Romiha Včasih jih skušaš malo omiliti, da ne bi bile videti tako nevarne, in tu se porajajo nevsakdanje besedne zveze. Dosti laže je opisati lepe stvari; pri nevarnih moraš nekatere izraze zaobiti, pojavijo se metafore, s katerimi skušaš nevarno ali grdo malo ublažiti. Zunanji, med seboj nepovezani dražljaji učinkujejo na vas impresivno, vsak od njih vam vzbudi določen odziv, zapišete jih kot kolaž trenutnih vtisov, ki jih doživljate med hojo po nepalski pokrajini. Se domisleki porajajo sproti ali pozneje, med premišljevanjem o prehojeni poti ali končanem plezanju? Največ misli, domislekov se mi utrne na kraju samem ali ob dogodku. Seveda o tem tudi razmišljam in se mi morda pozneje porodi kaka ideja. Primer: nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem bil prvič v Katman-duju. Prej sem bil v Južni Ameriki, kjer ni takega kontrasta v načinu življenja v primerjavi z Evropo. Npr. ko prideš v Limo, je še vedno precej podobno kot pri nas, tudi Huaraz je bil že leta 1982 dokaj urejeno mesto. Ko smo prišli v Katmandu, kaj takega niti približno nisem pričakoval: najprej direndaj na letališču, vsi te oblegajo in hočejo nekaj od tebe. Ko smo se v mestu peljali mimo kraljeve palače proti Tamelu, je bilo vse umazano, polno smeti, na pol podrte hiše, turobno, ker je rahlo deževalo. Pa kam smo zdaj prišli, sem si mislil. Celo v Tamelu, ki je eden najbolj urejenih predelov Katmanduja, sem videl slamnate strehe. Rabiš vsaj dva dni, da to podoživiš, prespiš, potem te pograbi nepalska pravljica in ostaneš njen do konca. Torej, večinoma so najbolj udarne prve misli ob prvem stiku, potem v tebi tli. Morda se ob pisanju še česa domisliš. Nekaj časa sem pisal dnevnik, potem sem nehal. Mislite, da je pot pomembnejša od cilja? (Pomolil.) Vsekakor je pot pomembnejša od cilja. O tem nas je Nejc s svojimi dejanji, svojo osebnostjo in knjigo že zdavnaj prepričal. Navdihnil je cele generacije in jih še bo. Če se ozrem po svoji poti, vidim, da je imel prav. Cilji so samo neki otočki, čeri, zalivi na naši reki, ki nas pelje naprej. Če imaš samo en cilj, ne prideš daleč. Nekaj te mora voditi do končnega cilja. Je nepreplezana smer ali nedosežen vrh za vas neuspeh, poraz ali dobra šola za naprej? Navedel bom konkreten primer. Ko smo bili leta 1984 prvič v Himalaji, smo si izbrali kar drzen cilj, južno steno Čo Oja. Zbrali smo se Franček, Marjan, Dani, Matjaž in jaz. V baznem taboru sta ostala samo kuhar in njegov pomočnik, šerp nismo imeli. Stena je bila ogromna. Vse smo naredili, kot je bilo treba. Dosegli smo 7800 metrov, za nami so ostala vsa zahtevna mesta; vse, kar je bilo težkega, smo preplezali. Ko premišljujem o tem - mogoče je tako moralo biti. Na zadnjem bivaku je Marjan močno pomrznil, zato so se Marjan, Franček in Dani odločili, da gredo nazaj. Njihov prvotni cilj je bil prečenje vrha, sestop na tibetansko stran in preko sedla Lo La nazaj v bazo. Kot smo pozneje videli, je bila to čista utopija. Nič nismo vedeli o terenu, v slabem vremenu tam čez ne bi prišli. Za nas to ni bil neuspeh. Potrudili smo se po svojih najboljših močeh. Potem sem bil še nekajkrat v Himalaji, Čo Oju je bil spodbuda za naprej. Seveda želiš priti na vrh, preplezati steno, toda vsi smo se veselili, da bomo dva do tri mesece skupaj s prijatelji, v novi deželi, pod novo steno, preplezana smer ali doseženi vrh je dodaten sladkorček. Vsaka odprava ti da nekaj novega. Neuspeh - ni šlo za ljubezen do enega vrha, vrhov je bilo veliko, so se kar pojavljali. Nismo bili ekstremno podvrženi enemu vrhu. Če nismo bili na njem, nas to ni preveč prizadelo, šli smo naprej. Vsak zase je vedel, da je dal vse od sebe, gledali smo tudi na to, da nismo šli preko črte - bolje, da pridemo vsi nazaj. Neuspeh ..., mogoče smo bili nekaj dni potrti; potem prespiš, želja po raziskovanju ostane ., ne bom ponavljal Nejčevih besed. Kaj lahko danes porečete o šestmesečni turneji po andskih šesttisočakih4 1985/86? Lahko rečem, da je to nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Ko gledam nazaj, je bila ena sama fantazija, kako se nama je z Danijem vse odvijalo. Denarja nisva imela veliko, zato sva se vkrcala na ladjo. Vožnja je bila zastonj, ker sva se zmenila, da jo bova odslužila z delom, vendar nama nato ni bilo treba delati. Ko sva stopila na južnoameriška tla, sva imela oba skupaj dva tisoč dolarjev za sedem mesecev. V Men-dozi sva se spoprijateljila s Slovenci, pri katerih sva lahko spala, a tudi drugače so nama pomagali. Stkala so se prijateljstva, spoznala sva špansko družino, ki nama je povedala, kje živijo njihovi prijatelji v Čilu; le-ti so nama dali stik za naprej, in tako se je verižilo dalje. Bila je nora pustolovščina, ki je po mojem danes že finančno in časovno težko izvedljiva. Sicer si moral tudi takrat nekaj žrtvovati, vendar je bilo za naju pomembno, da sva šla v hribe, ne pa študij, dekleta ., vse je šlo mimo, glavno, da sva bila v gorah. Ko sem pozneje mlajše prijatelje spodbujal pojdite, pojdite, so odgovarjali, da zdaj študirajo, pa to in ono. Prepričeval sem jih, da starejši ko bodo, teže se bodo odpravili. Nihče od njih ni niti približno naredil take turneje. Ni denarja, da bi to kupil, niti da bi prodal te spomine. To te bogati celo življenje. Na koliko šesttisočakov sta priplezala? Na osemnajst; preplezala sva tudi prvenstveno smer v južni steni Aconcague in še nekaj težkih smeri nad Huarazom. Kakšen vpliv ima ali je imela na vas alpinistična literatura? V osnovni šoli in gimnaziji sem ogromno bral, najbolj so mi v spominu ostale Buhlova Nanga Parbat, Ana-purna Mauricea Herzoga in Pretrgana naveza Antona Ingoliča, pa še precej drugih knjig. Njihove zgodbe, dogodki, avanture so mi burkali domišljijo. Začel sem sanjariti, da bi jaz tudi doživljal kaj takšnega. Nej-čeva knjiga pa je morala vsakogar, če je bil navdušen za kaj takega, dobesedno izstreliti. Sanje so postajale vse močnejše. Literatura ima močan vpliv, če je nekdo 4 Planinski vestnik, 9/1986. dojemljiv zanjo. Navdušuje me tudi Jorge Luis Borges, imam vsa njegova dela, ki so izšla v slovenščini. Kako gledate na današnji alpinizem pri nas in drugod? Opažam, da je v rahli stagnaciji, vsaj glede množičnosti. Pri nas mi je najbolj všeč pot Luke Lindiča, ki je pravi alpinist, kot so bili alpinisti včasih. In seveda Luka Stražar ter ostali fantje, ki zadnja leta dobivajo zlate cepine. Moram pa reči, da je generacija pred njimi, Franček Knez, Silvo Karo, Janez Jeglič, Slavc Sve-tičič, Pavle Kozjek, Andrej Štremfelj, Tomaž Jakofčič, Marko Prezelj ... , postavila zelo zelo visoke meje, ki jih bo težko preseči. Vendar mislim, da bodo ti mladi fantje še kaj dobrega naredili, čeprav imajo kriterije visoko postavljene. In kako na športno plezanje? Prosto plezanje je zelo lep šport, zlasti v naravnih stenah. Za rekreativnega plezalca je sproščujoč, brez psihičnih obremenitev, pripelje se z avtom, dostop je večinoma kratek in udoben. Je zelo popularno, eden najbolj razvijajočih se športov nasploh. Ko te zagrabi, Mislim, da je bolje, če si v življenju pogumen in hočeš nekaj doseči, kot da si doma zapečkar, iz dneva v dan se ti nič ne dogaja, življenje gre mimo tebe in ga ne izkoristiš, kot bi ga lahko. se malokomu ljubi nadaljevati v hribe. Alpinizmu je speljal marsikaterega plezalca. Nekateri najboljši se sicer prestavljajo v velike stene, večina pa ne. Ne vem, kako bi bilo z mano, če bi obstajalo v mojih mladih letih. Vendar mislim, da športni plezalci ne doživijo toliko duhovnega, tistega, kar ti dajo gore in velike stene; za to so prikrajšani. Mogoče je med njimi malo več tekmovalnosti, mogoče niso tako trdno povezani med sabo, ker si pri športnem plezanju le redko izpostavljen kritičnim situacijam, v katerih bi se lahko globlje zbližali. Koliko filmov ste posneli? Gre zgolj za dokumentarce ali skušate tudi njim dodati nekaj poetike? Prvi film je bil Lhotse 2000. Dodal sem mu svoje besedilo in ga poslal na nekaj festivalov, kjer je bil zelo dobro sprejet. Naslednji je bil Balet nad morjem, srčkan film, posnet na Tajskem, ko sva s prijateljem plezala na plaži Tonsai. Žal ga zdaj ne najdem več. Zmonti-ral ga je moj bratranec, morda ga bo našel v svojem studiu. Nisem tehnični tip, filme bi že snemal, montiral jih pa ne bi. Ampak snemanje mi nikoli ni bilo primarno, mogoče bo na stara leta. Kakšna bo vaša nova knjiga v primerjavi s prvo in kdaj bo izšla? Besedilo zanjo sem dolgo nosil v sebi. Izšla bo konec oktobra, naslov je Skozi trave oblakov. Govori o gorah, ljubezni in prijateljstvu; posvečena je Slavku Svetičiču in Damjanu Vidmarju.5 O 5 Knjiga je že izšla. Več o knjigi na www.skozitraveoblakov.si. £ H GO W > £ O (N o> £ O U O TJ £ o u o TJ £ H GO W > GO £ £ VABLJENI K NAKUPU Naročila sprejemamo po e-pošti koledar@pzs.si preko spletne trgovine https://trgovina.pzs.si in na brezplačni tel. številki 080 18 93 (24 ur na dan, vse dni v letu) Cena z DDV: 4,90 € Strm steber v osrednjem delu raza Foto: Miha Habjan £ O (N o> E o u o m pj TISKANI MEDIJ Dušan Škodič Planinska založba nekdaj in danes Od prvih zametkov do sodobnih edicij Ideja za Slovensko planinsko društvo (SPD) se je porodila koncem dvajsetega stoletja, v poletju 1892 med izletom na Stol. Trije piparji - Hauptman, Škof in Korenčan - so tistega dne po domoljubno ogorčeni debati prišli do zaključka, da so naše gore vse manj slovenske. »Kamor koli pelje pot po slovenskih gorah, je videti le tuje delo. Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Komu? Večinoma le nemškim hribolazcem! Vzdramimo se,« so dejali in zatrdno sklenili ustanoviti SPD. Društvo je luč sveta ugledalo na ustanovnem občnem zboru 27. februarja 1893 v vrtnem salonu gostilne Malič v Knafljevem prehodu v Ljubljani (danes na tem mestu stoji blagovnica Nama). Vodnik za Savinske planine in bližnjo okolico je prvi otrok literarne produkcije organiziranih slovenskih planincev. Vir: www.dlib.si Slovenski ljubitelji gorskega sveta so torej zgodaj poskrbeli, da so se naši predniki vpisali v družbo tradicionalno naprednejših in bolj proslavljenih narodov alpskega loka. Članstvo v SPD pa je bilo v svojem prvem obdobju, za časa Avstro-Ogrske monarhije in do začetka prve svetovne vojne, bolj kot ne predvsem združba enako mislečih in narodno zavednih ljudi, ki se niso hoteli sprijazniti z vedno hujšo germanizacijo, ki je segla v naše gore. Bila so leta prebujanja narodne zavesti, ko se ni smelo stati križem rok. Da bi ideje lažje širili med svoje člane, je SPD v začetku leta 1895 začelo izdajati uradno glasilo Planinski vestnik. To je bilo v skladu z društvenimi pravili, ki omenjajo med pripomočki, s katerimi društvo dosega svoj namen, tudi pospeševanje in podporo izdajanju zanimivih in uporabnih planinskih spisov in fotografij. V osnovi je Planinski vestnik temu cilju zadostoval, vseeno pa je bila revija, ki je v prvih letih obsegala le skromnih petnajst strani malega formata, prešibek nosilec informacij in znanja, ki ga je SPD želelo posredovati članom, med katerimi se je izoblikovalo tudi jedro, ki je v gorah poleg nacionalne zavednosti videlo še športne in estetske cilje. Edina možna rešitev je bila samostojna izdaja planinske literature in zemljevidov. Prva knjiga Slovenskega planinskega društva Začetki so bili skromni. Tako je skoraj neopazno pod okriljem SPD izšel Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico. Avtorja sta bila Fran Kocbek in Miha Kos. Bilo je leta 1894, celo nekaj mesecev pred prvo številko Planinskega vestnika. Zato je tedaj reklamo za prvo slovensko planinsko knjigo prevzel Ljubljanski zvon, ki je zapisal: »To je prva slovenska knjižica svoje vrste, katera je dobro došla vsem prijateljem prirode in slovenske zemlje. Knjižica nam podaja na 112 straneh osmerke (nekoliko pomanjšan format A5, op. ur.) zelo zanimive podatke, katere sta z velikim trudom nabrala znana slovenska turista in pisatelja omenjene knjižice, g. Kocbek in Kos. Ta knjižica je nov prikaz v slovenskem slovstvu, in hvaležni smo vrlemu Slovenskemu planinskemu društvu, da je izdalo to knjižico, za katero naj pridejo še druge enake vrste.« Omenjeno je bilo, da je cena knjižice 60 krajcarjev. Za primerjavo: izvod Planinskega vestnika, ko je začel izhajati, je stal 20 krajcarjev. Spanje v Aljaževi koči na Kredarici pa 50 krajcarjev. Vodnik za Savinske planine in bližnjo okolico iz leta 1894 je prvi otrok literarne produkcije organiziranih slovenskih planincev in na neki način tudi zametek kasnejše Planinske založbe, ki je pri naslednici SPD, današnji Planinski zvezi Slovenije, prevzela izdajanje planinske literature, vodnikov in kartografije. Obdobje do konca druge svetovne vojne Kljub trudu je bilo izdanih knjig v prvih šestdesetih letih delovanja SPD malo. Glavni razlog je bilo pomanjkanje financ in dve svetovni vojni, ki sta prekinili nekatere že začete projekte. Poseben primer je bila Kronika Triglava Mire Marko Debelakove in drugih avtorjev, ki bi morala postati zelo obsežno in kakovostno delo o našem očaku. Veliko materiala je bilo med vojno izgubljenega. Glavna avtorica se je potrudila zbrati vse, kar je bilo še možno najti, vendar leta 1947, dve leti po vojni, razočarano ugotovila, da so pogoji za izdajanje knjig še slabši kot leta 1941. Zato je omenjena kronika namesto v knjigi izšla v nadaljevanjih v prvih treh povojnih letnikih Planinskega vestnika. Ostali izdajatelji planinskih edicij Založnikov planinske literature kljub vsemu ni nikoli manjkalo in tako je še dandanes, čeprav so časi založbam in na splošno vsem tiskanim medijem zelo nenaklonjeni. Slovenci smo alpski narod in vsaj del populacije še vedno rad poseže po dobri knjigi s to tematiko. Zato je prav, da omenimo, da so že pred letom 1894, ko je SPD izdalo prvo knjigo, in prav tako po letu 1953, ko je začela delovati Planinska založba, izhajale in še izhajajo knjige s planinsko in alpinistično tematiko ter kartografija. Botrovali so ji različni izdajatelji, omenili pa bomo le najopaznejše založbe in dela, ki so izšla pred drugo svetovno vojno. • Deutscher u. österr. Alpen-Verein, Section Krain: Einladung zum geschlossenen Bauern-Ball am 19. Februar 1887 in den Sälen der alten Schietzstätte für P. T. Herrn, [Laibach], 1887 • Jeremias Adaxl: Touristen-Brevier: Unerlässliches Vademecum für den eingeschneiten oder verregneten Bergsteiger, erprobt bei Wiederbelebung abgestürzter Hochtouristen, [Laibach], 1888 • Der Deutsche und Österreichische Alpen-Verein. Sektion Marburg an der Drau (Maribor): Erinnerung an das fünfundzwanzigjährige Bestehen der Section Marburg a.D. des Deutschen und Oesterreichischen Alpen-Vereins, Graz, 1901 • Kleinmayr & Fed. Bamberg: Rudolf Badjura. Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! vodnik, 1913 Rudolf Badjura. Jugoslovenske Alpe, vodnik, 1922 Rudolf Badjura. Slovenija, Pohorje, vodnik, 1924 • Učiteljska tiskarna: Pavel Kunaver. Naplanine, 1921 • Deželna zveza za tujski promet na Kranjskem: Robert Kermauner. Po pogorju polhograjskem in okoli Krima, vodnik, 1924 Rudolf Badjura. Zasavje, vodnik po letoviščih, znamenitostih, izletih po gorah in dolinah, 1928 • Turistični klub Skala: Henrik Tuma. Pomen in razvoj alpinizma, 1930 Mirko Kajzelj. Naš alpinizem, 1932 • Družba sv. Mohorja: Janez Jalen. Ovčar Marko, roman, 1933 Janez Jalen. Trop brez zvoncev, roman, 1941 • Planinska matica: Renker Gustav. Pet mož gradi pot, roman, 1936 Klement Jug. Zbrani planinski spisi, 1936 Julius Kugy. Iz mojega življenja v gorah, 1937 Janez Mencinger. Moja hoja na Triglav, 1938 Boris Režek. Svet med Grintovci, 1938 • Delniška tiskarna: Edo Deržaj. Gruh. Knjiga s podobami za odrasle, 1937 • Založba Viharnik (predvojna): Ivan Bučer. Koča na robu, 1941 Tudi v povojnem času se je veliko izdajala planinska literatura, najbolj je v šestdesetih in sedemdesetih izstopala mariborska založba Obzorja, trenutno sta na trgu vidneje prisotni založbi Didakta in Sidarta. Planinska založba kot strokouna komisija u okuiru PZS Planinska založba se je s prvo izdano edicijo na trgu pojavila leta 1953, tedaj že v Planinski zvezi Slovenije (PZS), kot se od leta 1948 imenuje naslednica SPD. Namen Planinske založbe je bil načrtno izdajanje planinske literature in kartografije za članstvo planinske organizacije (s temi besedami se je založba predstavila v Planinskem vestniku, ko je najavila novo knjižno zbirko Naši veliki planinci, ki je obsegala pet knjig. Planinska založba je bila v primerjavi s splošnim slovenskim založništvom zelo skromna. Sloneč na ramenih posameznikov, je delala počasi in neučinkovito. V januarski številki Planinskega vestnika leta 1974, po dvajsetih letih njenega obstoja, je Peter Soklič Zbirka Naši veliki planinci Arhiv Emila Pevca Nekaj naslovnic knjig, ki so izšle v obdobju do konca druge svetovne vojne. Arhiv Emila Pevca Nekaj naslovnic knjig, ki so izšle v okviru Planinske založbe v letih po koncu druge svetovne vojne. Arhiv Emila Pevca PRIROČNIK PLANINCE DOi.EP.lLD povedal, da je založba do tedaj uspela izdati 42 publikacij, torej približno dve vsako leto. Tedaj se je to nekaterim zdelo dovolj za doseganje namena: planincem pomagati pri zahajanju v gore s strokovno-teh-ničnimi nasveti in orientacijskimi pripomočki (verjetno je bilo mišljeno tiskanje planinskih zemljevidov, op. ur.) ter razvijati kulturne vrednote planinstva. Planinska založba od šestdesetih let do osamosvojitve Slovenije Finančna situacija je bila ves čas nezavidljiva, vodstvo PZS pa je iskalo razne rešitve, ki v glavnem niso imele posebnega učinka. Načelnikom založbe in članom založniških odborov je s požrtvovalnim delom kljub temu uspelo zapolniti vse večje vrzeli v raznovrstni vodniški literaturi (planinstvo, alpinizem, smučanje, kartografija, izobraževanje). V tem obdobju so se skozi ime Planinske založbe pojavila imena znanih planinskih delavcev, ki so zelo aktivno delovali v obdobju od konca petdesetih let do osamosvojitve Slovenije, nekateri med njimi so še vedno aktivni: Tomaž Banovec, Milan Cilenšek, Miro Černivec, Stanko Kli-nar, Marjan Krišelj, France Malešič, Tine Mihelič, Darinka Petkovšek, Franci Savenc, Peter Soklič, Franček Vogelnik (našteti po abecednem redu) in še marsikdo ... Kaj Planinska založba izdaja O tem, kaj vsebuje in kako nastaja program Planinske založbe, mora nekdo odločati. Po vojni je bila Planinska zveza Slovenije organizirana na način, da so se z založbo ukvarjale razne komisije, predvsem propagandna. V zadnjih letih je za to področje odgovoren Odbor za založništvo in informiranje (OZI), izdaja edicij pa je odprta tudi za predloge komisij, odborov, planinskih društev in posameznikov. Predlogi se redno usklajujejo in potrdijo tako, da so z edicijami primerno pokrita vsa področja, ki našo planinsko organizacijo zanimajo. Na ta način se danes v Planinski založbi izdajajo planinski zemljevidi, vodniki, dnevniki, plezalni vodniki, leposlovje, strokovna literatura, koledarji, zloženke, promocijski izdelki PZS in seveda revija Planinski vestnik, ki velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še vedno izhaja. Uodenje Planinske založbe Vodenje založbe ni bilo nikoli profesionalno in je slonelo na ramenih amaterjev, tako kot revija Planinski vestnik. To morda res ni recept za velik zaslužek, je pa zagotovo recept za dolgo življenje. Planinski vestnik je že dopolnil več kot sto dvajset let, Planinska založba pa se bliža sedemdesetim. Prva pobuda za ustanovitev Planinske založbe se je pojavila na posvetu gospodarjev leta 1951. Z okrožnico 26. 12. 1951 je bilo k sodelovanju povabljenih 41 znanih planinskih pisateljev (Tone Strojin. Zgodovina slovenskega planinstva). Načelnik Planinske založbe je postal Anton Urbanc, prva knjiga je izšla leta 1953 (Janko Mlakar. Jakob Aljaž, triglavski župnik) v nakladi 2000 izvodov. Od leta 1955 do 1967 je založbo, oziroma kulturno-li-terarno komisijo, pod katero je založba spadala, vodil Stanko Hribar. Načelnik komisije je tedaj postal hkrati še odgovorni urednik Planinskega vestnika. V obdobju 1967 do 1969 je bil načelnik Miran Marussig in od 1969 do 1979 Tone Strojin. Sledilo je obdobje hitrih menjav, ko so se zvrstili Marijan Krišelj, Ivan Razboršek, Ivan Jenko in Jože Ga-sparič, nakar je kulturno-literarna komisija prenehala delovati. Leta 1970 je nastal Sklad za založništvo, ki je v svoje okrilje prevzel tudi delo Planinske založbe. Načelnik je postal Peter Soklič. Sledili so Stanko Klinar (do 1985), Darinka Petkovšek (1986), Miro Černivec (do 1989), Tomaž Banovec (do 1992), Milan Naprudnik (do 1998), Božidar Lavrič (do 2013). V letih 2011-2013 je Planinsko založbo vodil Andrej Mašera, zatem za kratko Vladimir Habjan, med 2013-2015 Mojca Stritar, leta 2016 do 2017 Mateja Gruden, od novembra 2017 pa ponovno Vladimir Habjan (ki je hkrati glavni urednik Planinskega ve-stnika). O Viri: Arhiv revije Planinski vestnik, letniki 1895-2019. Munda, Zepič, Zupan. Gore v besedi, podobi in glasbi. PZS, 1965. Tone Strojin. Zgodovina slovenskega planinstva, Didakta, 2009. Drugi viri so citirani kot sprotne opombe. ALCOM uvex Jovenski proizvajalec stekel z dioptrijo m 4 * r www.alcom.si/sport Ukrivljena športna očala in stekla z dioptrijo dobite pri svojem optiku. Dragi naročniki in naročnice Planinskega vestnika Leta bo kmalu konec, to pa s sabo prinese urejanje vsakoletnih formalnosti. Da bo december čim manj obremenjen s tem, vam že zdaj sporočamo, da bodo položnice za letno naročnino na Planinski vestnik poslane februarja 2020. Do konca januarja 2020 pa lahko izkoristite možnost za cenejšo naročnino na revijo, kajti tudi naslednje leto bo za člane PZS veljal 25-odstotni popust. Kako do tega popusta? Do konca januarja 2020 sklenite ali podaljšajte svoje članstvo v izbranem planinskem društvu in na položnici bo upoštevan 25-odstotni članski popust. Upravičeni boste tudi do drugih ugodnosti, ki vam jih prinaša članstvo v eni največjih in najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Planinsko članarino lahko uredite v izbranem PD, na sedežu PZS ali na spletu (https://clanarina.pzs.si). Več informacij dobite na 0143 45 690, pv(g>pzs.si, www.pzs.si. V prijetno družbo, ki jo združuje ljubezen do hribov, pa lahko povabite tudi svojega najboljšega prijatelja, sorodnika ali simpatijo: podarite mu celoletno (ali polletno) naročnino na Planinski vestnik in mu na izviren način voščite srečno in zdravo novo leto 2020 ter zaželite varen korak na vseh njegovih ali vajinih skupnih poteh. Vašemu obdarovancu bomo ob tem podarili še vodnik, ki ga boste izbrali ob naročilu. Izbirate lahko med naslednjimi vodniki: Vodnik Karavanke, Vodnik Polho-grajsko hribovje, Vodnik Po gorah SV-Slovenije. AVANTURE Po nedotaknjenih vulkanih Islandije Odprava Skiing The Fire Ring Slab začetek, dober konec! Tako bi lahko na kratko opisal uspešnost odprave Skiing the Fire Ring 2019, v katero me je povabil idejni vodja projekta in obenem vodja na terenu - smučarska legenda in pustolovec Ivica Kostelič. Ivica si je zamislil smučanje po vulkanih v osrčju Islandije, daleč stran od civilizacije, kamor človeška noga v zimskem času le redko zaide. Odprava v to surovo okolje mora biti namreč dobro premišljena in organizirana. Že podatek o številu lepih dni v tem obdobju se krepko nagiba v korist slabega vremena, ki mu nenehen veter ob pomoči vztrajnega mraza pomaga ohranjati to pokrajino tako rekoč nedotaknjeno. Filozofija odprav, katerim poveljuje Ivica, je ja- drugačno logistiko in pristop kot odprave, pri katerih sna: izvedba clean in, clean out, kar pomeni brez zuna- so za dostop do gora na razpolago motorizirana vonje pomoči. Takšna filozofija odprave zahteva povsem zila ali šerpe. Vso opremo za bivakiranje, plezanje in Matej Bradaškja smučanje mora do vznožja gora namreč zvleči vsak sam na posebnih saneh, imenovanih pulke. In ko osnovni opremi dodamo še opremo za snemanje ter hrano, pridemo do ugotovitve, da bomo približno 220 km dolgo pot začeli s sanmi, težkimi dobrih 70 kg. V snegu jih vlečemo s t. i. back country smučmi, ki sicer dobro drsijo, a so toliko slabše vodljive. Pot do izhodišča odprave poleg poleta na Islandijo vključuje tudi notranji let iz Rejkjavika v Akurejri na sever, od tam pa slabih 200 km zasnežene ceste, ki pelj e proti naseljem na skrajnem vzhodu države. Na izhodišču nas pričaka idealno vreme, ki nekako ni v skladu z zakoni narave v tem letnem času. Dobra vidljivost, za naporno hojo idealno nizka temperatura zraka ter rahel vetrič v hrbet nam omogočajo hitro napredovanje. Kljub temu da nam dolga in široka lavina polja pogosto preusmerjajo začrtano pot, nam dobre volje in širokega nasmeška na ustih nič ne more izbrisati. A že naslednji dan se razmere močno spremenijo. Malo-dane orkanski veter briše sledi, ki ji puščamo v snegu, tako kot valovi morja brišejo stopinje v pesku. Vla-čenje sani pri vzponu na planoto Herčubreičarlindir pa nam dodatno otežuje globoko ugrezajoči se sneg. Seveda vztrajamo, naši cilji so jasni, pot domov vodi le preko vulkanskih gora Herčubreič in Askja. Prvemu cilju se proti večeru, po celodnevni hoji, približamo na vsega par kilometrov zračne razdalje. Kraljica islandskih gora Herčubreič je speči vulkan; nazadnje naj bi izbruhnil v geološki dobi pleistocen. Je osamelec, obdan z ogromnimi površinami ravnin, zaradi česar je neprestano izpostavljen vetru ter mrazu, kar pripomore k zelo zahtevnim razmeram, ki vladajo na gori. Temu vulkanu Islandci pravijo tudi kraljica islandskih gora, predvsem zaradi pokončne drže in visoke mogočne krone, ki jo na skoraj celotnem obsegu kot biseri krasijo velike opasti. Gori se približamo s severa. In prav severna stena je za nas ena največjih neznank na odpravi - na celotni širini se opast namreč ne prekine niti enkrat samkrat. Na vznožju stene postavimo bazni tabor ter ga ogradimo z visokim snežnim zidom, da bi ga zavarovali pred silno hitro naraščajočim vetrom. Ograda je življenjskega pomena, saj hitrosti vetra pogosto presegajo 100 km/h, da o najmočnejših sunkih niti ne izgubljam besed. Malo pred poldnevom veter razpiha meglo iz stene, kar nam omogoči kolikor toliko dobre pogoje za izvedbo izvidniške ture. Hitro spreminjajoče se vreme nas kmalu prežene iz stene, vendar imam turo še vedno za uspešno, saj ogled opasti od blizu potrdi dvom o možnosti izvedbe smučarskega spusta preko celotne stene. Odločitev za takojšnji umik se izkaže za pravilno, saj se v naslednjih urah nad nami razbesni pravo neurje. Tisti dan pogled le še redko zaide proti steni. Ta se v zgornji polovici skrije v meglo, sami pa imamo tako ali tako ogromno dela s prestavljanjem šotorov ter zidanjem še višjih zidov, da bi ohranili bazni Južno ostenje Herdubreida Foto: Jan Podgornik Jan, Matej, Ivica in Miha na izhodiščni točki odprave Foto: Jan Podgornik £ H co W > £ O (N o> £ O U O Ivica in Miha med vzponom na Herdubreid Foto: Jan Podgornik pj m tabor, ki je naše edino zatočišče. Ko zvečer utrujeni ter premraženi dobesedno popadamo v spalne vreče in ko sam pri sebi razmišljam, ali bi sploh lahko bilo še slabše, nas iz domovine doseže žalostna vest. Umrl je moj dolgoletni prijatelj s smučarskih strmin ter zanesljiv soplezalec v gorah - Artur. Prijatelj, s katerim sva na Kaninskem pogorju pogosto nizala spuste na vse strani, ob večerih pa ob pivu v kakšni od bovških gostiln kramljala o gorah in alpinizmu. Bil je izvrsten poznavalec slovenskega alpinizma ter z njim povezanih uspehov. Zgodbe iz vseh mogočih alpinističnih knjig je kar stresal iz rokava - res, veselje ga je bilo poslušati. Njegova smrt me užalosti, kar je opaziti tudi v mojem razpoloženju med nadaljevanjem odprave. Arturju v spomin Naslednji, četrti dan se trdno odločen, da bom prebil krono na severni strani in čeznjo opravil prvenstveni spust na smučeh, ki ga bom posvetil Arturju, zopet podam v steno. Ivici razložim smer vzpona ter spusta, on pa organizira vse potrebno, da bi spust tudi posneli. Vreme nam je ta dan naklonjeno, le močan veter je s svojimi rušilnimi sunki kar vztrajal, a si boljših razmer v steni nismo mogli želeti. S seboj vzamem alpinista Jana Podgornika, s katerim brez vsakršne varovalne opreme po najbolj direktni smeri napadeva rob stene. Ivica in snemalec Miha Dei-singer medtem nekje na spodnji polovici smeri zavzameta poziciji, s katerih bi lahko varno in uspešno posnela spust. Z Janom napneva vse moči ter vztrajno in kolikor mogoče hitro premagujeva meter za metrom, samo da bi pridobila čas ter s tem povečala možnosti uspeha v boju z vremenom. Prvič se resneje ustaviva kakšnih petdeset metrov pod krono, kjer določiva pozicijo, s katere bi Jan lahko kar najbolje posnel smučanje v zgornjem delu smeri. Sam nato krenem, da preverim še zadnjo neznanko vzpona, namreč kako stabilna je sploh opast. V zadnjih metrih pod opastjo se stena postavi dobesedno pokonci, trdnega stopa pod nogami ni več in tudi ko dosežem opast, nisem čisto prepričan v njeno stabilnost. Najprej zaradi močnih sunkov vetra snamem smuči z nahrbtnika, saj me upor vetra vanje trga iz stene. Nato nestabilne dele opasti počasi in previdno, kos za kosom odstranim ter se naposled s težavo le prebijem preko nje. Po vseh štirih se odplazim stran od roba, saj me hoče močan veter dobesedno odpihniti čezenj. Prav mraz in veter me ob zavedanju, da sem komaj na polovici poti, spodbudita, da se kar se da hitro pripravim na spust, ki sledi. Vsako sekundo mi sklepi bolj ledenijo, kar oteži priprave na skok čez opast v poledenelo strmino. Prostora za napako namreč tu ni. Zdaj ali nikoli, si mislim, ko stojim nad opastjo ter se prepričujem, da sem to sposoben izpeljati. Smer z imenom Minute of silence for Artur posvetim svojemu preminulemu prijatelju. To je edino, kar lahko v danem trenutku, v tem odročnem svetu naredim zanj in njegovo družino. Dan po prvem spustu nam vreme ne dopušča novih podvigov, zato ga preživimo v baznem taboru, kjer snujemo načrte za še eno smučarsko smer v severni steni ter premik proti južni strani gore. Naslednje jutro, na dan premika proti jugu, se spet zbudimo v zelo vetroven dan. Vidljivost na gori nam vseeno omogoča, da poskušamo odsmučati smer skozi veliki ozebnik. Smer smo si začrtali že v preteklih dneh, za njen začetek pa smo določili majhno sedlo tik pod krono vulkana. Na tem delu stene je krona visoka slabih 50 metrov in je za smučanje neizvedljiva. Ves čas vzpona nas spremlja dobra vidljivost, zaradi česar zelo hitro napredujemo. A kaj kmalu nam narava ponovno obrne hrbet. Na sedlo se prebijem v megli, obenem pa še veter iz minute v minuto pridobiva na moči. Le s težavo zadržujem svoj položaj na tistih nekaj metrih, kolikor mi jih v ravni obliki ponuja sedlo. Lahko bi obrnil in se s smučmi na hrbtu spustil par sto metrov nižje, od koder bi odsmučal spodnji del smeri, vendar ne. Jezen na cel svet trmasto vztrajam ter poskušam ogreti svoje telo, da ne bi zmrznil. Celotna ekipa, raztresena po steni, doživlja podobno usodo, a prav tako ne opusti načrta, da bi posnela spust. Po slabi uri "telovadbe" ves premražen le dočakam svojo priložnost. Megla okoli mene se za trenutek razkadi, kar hitro izkoristim in odsmučam smer, ki jo pozneje poimenujemo s preprostim imenom Grand Couloir. Tik za tem se megla spusti nazaj nad steno, kjer vztraja vse do našega odhoda proti južni strani hriba. V naslednjih dneh izpeljemo še prvenstveni spust preko južne stene Herčubreiča; poimenujemo ga Viribus Unitis - V slogi je moč. Smeri dodamo tudi prvo ponovitev ter se vsi skupaj povzpnemo na vrh vulkana, kar je bila prav tako ena izmed želja naše odprave. To so najbolj mrzli dnevi odprave, temperatura na vrhu je okoli 25 stopinj pod lediščem, ob močnem vetru pa je občutek mraza še precej močnejši. Ta dan dobim na prstih nog lažje ozebline. Prsti omrtvijo, hitro mi postane jasno, da si še lep čas po končani odpravi ne bodo opomogli, vendar z izjemo neprijetnega občutka v nadaljevanju odprave to ne bi smela biti prevelika težava. Vulkanska lepotica Askja V tem letnem času se dnevi na Islandiji hitro daljšajo, zmrači se šele krepko po deveti uri. Tako lahko realno načrtujemo premik do našega naslednjega cilja Askje v enem samem dnevu. Tak podvig bi nam omogočil, da bi nas najlepši dan od začetka odprave pričakal ravno na Askji. Herčubreič in Askjo loči približno 40 km in 500 višinskih metrov dolga pot s pulkami in back country smučmi. To pomeni, da se nam obeta peklenski dan, če jo hočemo prehoditi v enem dnevu. Zgodaj zjutraj se odpravimo na pot, najprej proti planinskemu domu, ki se nahaja ob vznožju Askje, od tam pa nas čaka dobrih 7 km dolg in 300-metrov visok vzpon na vulkan. Kočo smo dosegli po skoraj 14 urah hoje, tik preden se je zmračilo. Le bežno smo si ogledali steno, ki bi jo morali po načrtu odsmučati naslednji dan. Kar takoj smo začeli pripravljati vse potrebno za bivakiranje. Vulkan Askja je dejaven ognjenik, je del glavnega vulkanskega sistema na Islandiji, pod katerim je ogromna količina raztaljene kamnine. Nazadnje je izbruhnil leta 1961, predtem je zadnji silovit izbruh zabeležen leta 1875. Takrat se je v kraterju vulkana ustvarilo jezero Oskjuvatn, ki je z 220 metri globine najgloblje v državi. Prvič, odkar smo na odpravi, se zbudimo v dan brez vetra. Tišina narave, ki nas ob tem obdaja, je neopisljiva. Poleg utrujenosti od naporne poti in od številnih naskokov na Herčubreič v zadnjem tednu mi dodatne težave povzročajo še neobčutljivi prsti na nogah. Glavno vprašanje, ki se mi mota po glavi, je, ali sem v takem stanju sploh sposoben varno odsmučati precej zahtevno smer v severni steni, pa čeprav dolgo vsega 500 višinskih metrov. Uježbaj p. m. Medtem ko se z Janom odpraviva v steno, se Ivica sam povzpne po grebenu na vrh ter ga doseže prvi. m m o (N o> E o u o TJ £ H GO W > £ Prebijanje skozi orkanski veter. V ozadju je Herdubreid zakrit z oblaki. Foto: Jan Podgornik Ivica Kostelič: "Show must go on!" Foto: Jan Podgornik GO £ £ o (N o> E o u o m NOVI ARCHEON SKOVAN V VETRU factorystore.si Poldanovec, 1299 m Poldanovec je zaradi lahke dostopnosti z južne strani v vseh letnih časih precej priljubljen. Divji prepadni svet, ki na severu kot pregrada pada vse do doline Trebuše, pa je ljudem že od nekdaj buril domišljijo. Obsežno območje Trnovskega gozda nas preseneča s prvinsko naravo, kamor človek večinoma posega le zaradi gozdarstva. Če ljubite mir, senčno zavetje gozdov in zložne poti, je Poldanovec v vseh letnih časih prava izbira. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska, v zimskem času zimska oprema, če je ledeno in pomrznjeno, tudi cepin in dereze Višinska razlika: 352 m Izhodišče: Lokve nad Novo Gorico, 947 m WGS84: 46,0123095°, 13,792250° Časi: Lokve-Poldanovec 2 h Sestop 1.30 h Skupaj 3.30 h Sezona: Primerno v vseh letnih časih Zemljevid: Izletniška karta Goriška, 1 : 50 000 Opis: Vozilo pustimo na Lokvah in peš nadaljujemo proti zaselku Lazna. Na o fN cu £ o u o 73 Proti vrhu Poldanovca Foto: Vladimir Habjan Areh 1247 m Severovzhodno Pohorje poleg številnih smučišč ponuja obilico pohodniških izletov, ki jih lahko združimo s kulinaričnimi užitki. Od posestva Meranovo na Podpohor-ski vinski cesti se bomo napotili čez Pečke na Areh, kjer poleg smučišč stoji romarska cerkev sv. Areha iz 13. stoletja. V njej je po- krov sarkofaga iz žičkega samostana, ki predstavlja nagrobno ploščo štajerskega vojvode Otokarja Travngavskega. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Enostavna in zložna pot je primerna tudi za družine z otroki. Zreško Pohorje Foto: Franci Horvat Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 750 m Izhodišče: Parkirišče nad Meranovim, 503 m. S ceste Maribor-Ruše v kraju Limbuš zavijemo levo v krožišču in nato takoj prvi odcep desno. Za mostom čez potok sledimo smerokazom za Meranovo-Pečke. Sprva po dolini potoka Blažovnice, nato pa desno, strmo v breg po ozki asfaltni cesti. WGS84: 46,537823°, 15,556214° Koči: Ruška koča, 1247 m, telefon +386 2 603 50 46, +386 41 666 552; Lovski dom na Pečkah, 715 m, telefon +386 2 661 56 81 Časi: Meranovo-Pečke-Areh 3.30 h Sestop 3 h Skupaj 6.30 h Sezona: Vse leto Vodnik: Milan Cilenšek, Viktorija Dabič s sodelavci: Po gorah severovzhodne Slovenije. PZS, 2007 Zemljevid: Pohorje, 1 : 50.000 Vzpon: Od Meranovega gremo po gozdni cesti mimo Andrejevega čebelnjaka. Blago se spustimo in pri kmetiji o fN o> ^2 E o u o 73 £ H co W > £ m Poldanovec, 1299 m Trnovski gozd drugem križišču nas oznaka usmeri desno na gozdno pot, ki se lagodno dviga vse do prelaza pod Mojskim vrhom. Po krajšem spustu pridemo do table, na kateri je označena pot, ki po cesti krožno obide Mojsko drago in nas popelje na vrh. Nadaljujemo po cesti, ki se spušča levo in nas za velikim desnim ovinkom usmeri levo na stezo. Nadaljujemo po grebenu, dokler se tik pod vrhom ne obrnemo popolnoma na sever in v nekaj zavojih pridemo na vrh. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Druga možnost je, da pod vrhom zavijemo levo, steza preide v gozdno vlako, ki v nekaj minutah pripelje do gozdne ceste. Na cesti se lahko vrnemo po isti poti do izhodišča (desno) ali pa zavijemo levo in obidemo celotno Mojsko drago ter tako naredimo krožno pot do opisne table pod Mojskim vrhom. Od tam nadaljujemo po isti poti proti Lokvam. Olga Kolenc Vir: Olga Kolenc, Lepote Trnovske planote, Planinski vestnik, 2010/11. nreh, 1247 m Pohorje o (N o> E o u o TJ £ H GO W > £ O -J Mariborska koča a V- J / ■¡v, Do r»wva GI ažut^02 2 r /vDom na Pečkah. 7l5m v t > M ■S/ P Vrhov Dol Meranovo, 503 m S. V t' l Zgornji Krajner (Peruš) prečkamo dvorišče. Nadaljujemo po strmi označeni makadamski poti navzgor v gozd. Ves čas hodimo po široki, dobro označeni gozdni poti v objemu soteske Rozmanova frata. Orientacija je enostavna. Pridemo do manjšega potoka in ga prečkamo. Iz gozda stopimo na travnato uravnavo, kjer dosežemo dom na Pečkah. Nad njim se v gozdu odcepi pot do Mariborske koče, mi pa nadaljujemo strmo desno navzgor do doma na Glažuti (1022 m), kjer se svet položi. Po gozdni poti nadaljujemo do razvalin Sokolskega doma in naprej proti Mariborski koči, vendar na križišču kmalu zavijemo desno in čez smučišča dosežemo Ruško kočo na Arehu. Sestop: Sestopimo po smeri vzpona ali pa podaljšamo turo na ves dan in nadaljujemo proti Mariborskemu razgle-dniku in Bellevueju ter sestopimo po smučiščih ali ob njih v Pekre. Arnold Lešnik Vir: Arnold Lešnik, Kjer narava pripoveduje pravljice, Planinski vestnik, 2011/12. Uošca, 1737 m, Trupejeuo poldne, 1931 m, maloško poldne, 1323 m, Kresišče, 1339 m Prečenje grebena od Vošce do Kresišča je izredno lepa tura, ki nas popelje v svet macesnov, šumečih potokov in zelenih planin in na kateri živina na paši s cinglja-njem zvonov ustvarja brezskrbno vzdušje. Za turo si vzemimo ves dan, kajti svet tam gori je tako lep, da nam dneva zagotovo ne bo žal. Najvišji vrh, ki ga osvojimo, je Trupe-jevo poldne na meji med Slovenijo in Avstrijo. Ime je dobil po kmetiji Trupej, ki leži na severni, avstrijski strani grebena, poldne pa pomeni, da je sonce ravno ob 12. uri nad Proti Vošci Foto: Andrej Trošt vrhom. Med hojo nas občasno pozdravja-jo kamniti možici, ki potrjujejo, da smo na pravi poti. V lepem vremenu orientacija ni zahtevna, v megli pa se lahko kaj hitro izgubimo. Tura je posebej čudovita, saj se nam na poti odgrinjajo lepi pogledi na Julijske Alpe, predvsem na Široko peč, Škrna-tarico, Oltarje, Ponce in Špik, ki so v večernih barvah pravljično romantični. Zahtevnost: Nezahtevna neoznačena pot. Zadnjih nekaj metrov pred vzponom na Maloško poldne pot poteka po skalnem in nekoliko krušljivem terenu. Orientacija je zahtevna predvsem v gozdu, dokler ne pridemo na sleme. Prečenje grebena je celodnevna tura, vendar je pot možno skrajšati, tako da se po sestopu s Trupejevega poldneva skozi Železnico spustimo nazaj na Srednji Vrh. V mokrem so travnate stezice na grebenu nevarne za zdrs. Oprema: Običajna planinska oprema. Fotoaparat je obvezen! Višinska razlika: Približno 1200 m Izhodišče: Srednji Vrh nad Martuljkom, 960 m WGS84: 46,510072°, 13,818087° Časi: Srednji Vrh-Vošca 1.30 h Vošca-Blekova planina-Trupejevo poldne 1.30 h Trupejevo poldne -Maloško poldne-Kresišče 1.30 h-2 h Kresišče-Srednji Vrh 2 h Skupaj 7 h Sezona: Primerno v vseh letnih časih, še posebej lepo je jeseni (novembra), ko se macesni obarvajo. Pozimi je območje primerno za turno smučanje. Vodnik: Irena Mušič, Vladimir Habjan: Karavanke. Sidarta, 2007. Zemljevidi: Kranjska Gora z okolico, 1 : 25.000; Kranjska Gora, 1 : 30.000; Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000. Opis: Turo začnemo na Srednjem Vrhu, kjer se mimo kmetije Hlebanja odpravimo proti Jureževi kmetiji zahodno od vasi. Nad njo se vzpenjamo po kolovozu do gozda. Na višini okrog 1400 metrov pridemo do Jureževe planine in do prečne gozdne ceste, ki vodi od Korenskega sedla do Železnice. Pri lovski koči zavijemo levo in nadaljujemo čez travnike in skozi gozd na neporasli vrh Goli vrh, 1787 m Med lepimi in drznimi vrhovi Kamniško--Savinjskih Alp bi bil Goli vrh popolnoma nepomemben, če ne bi bil z njega tako lep pogled na severna ostenja tega gorstva. Poleg velikih in zahtevnih ciljev gorniki Kamniško-Savinjske Alpe očitno potrebujemo tudi lahke poldnevne cilje za čase, ko so nam visoke gore teže dosegljive. Na Goli vrh se bomo povzpeli iz doline Ravenske Kočne in v zgornjem delu naredili kratko krožno turo. Goli vrh, Virnikov Grintovec in Obir v ozadju Foto: Franci Horvat Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Vršne strmine so nevarne za zdrs in zahtevajo nekaj previdnosti in varen korak. Če je pot zasnežena ali poledenela, imejmo s seboj cepin in dereze. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 800 m Izhodišče: Ravenska Kočna, parkirišče na koncu Ancljevega travnika, lahko pa se peljemo še malo čez suho strugo potoka in parkiramo v bližini odcepa poti s ceste, 990 m. Do sem se pripeljemo mimo Planšarskega jezera. WGS84: 46,387661°, 14,536646° Časi: Izhodišče-Jenkova planina 1.30 h Jenkova planina-vrh 45 min Sestop 1.30 h Skupaj 3.45 h Sezona: Vsi letni časi. Ker Goli vrh ni izrazit smučarski cilj, pozimi lahko precej sameva. Za vzpon v zimskih razmerah je potrebna ustrezna oprema. V globokem snegu tura ni priporočljiva. Vodnika: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Ka-mniško-Savinjske Alpe. Planinska Uošca 1737 m Trupejeuo poldne 1931 m Maloško poldne, 1828 m, Kresišče 1839 m Karavanke tiM Vošce, 1737 m, z ostanki razvalin. Pot nadaljujemo po gozdnatem grebenu na severovzhod, se večkrat dvignemo in spustimo ter kmalu dosežemo Blekovo planino, 1629 m, na travnatem sedlu, obdanem z gozdom. S planine se nato spustimo na gozdno cesto, ki nas pripelje v dolino Železnico. Po čudoviti zeleni dolini, polni macesnov, se vzpnemo na sedlo Sedlič, 1850 m, kjer zavijemo levo v strm ruševnat svet. Skozi ruševje se prebijamo vedno više proti Trupejevemu poldnevu, ki ga dosežemo po odsekanem in gruščnatem grebenu. Na vrhu stoji križ. Do Sedliča sestopimo po poti vzpona, potem pa nadaljujemo vodoravno po prečni poti malo pod grebenom. Steza nas vodi preko neizrazitega sedelca pod vrhom Murnovca, 1866 m, kjer nadaljujemo po gozdnatem grebenu do vrha Malo-škega poldneva, 1828 m. Severni vrh je na avstrijski strani in ga lahko dosežemo z manjšim sestopom in prehodom po skalnem terenu do križa. Z Malo-škega poldneva sestopimo po isti poti in se po grebenu spustimo na pašnike z občasnimi jezerci. Od tam nas čaka vzpon skozi redek macesnov gozd in vršne travnate vesine, ki se končajo na vrhu Kresišča, 1839 m, kjer tudi stoji križ. Sestop poteka proti jugu v dolino Grajščica, kjer zasledimo stezo, ki nas v okljukih pripelje do lovske koče nad Hladnikom. Od tam imamo še dobro uro hoje po makadamski gozdni cesti, ki nas pripelje na izhodišče na Srednji Vrh. Andrej Trošt Vir: Andrej Trošt, rubrika Z nami na pot, Planinski vestnik, 2010/5. Goli vrh, 1787 m Kamniško-Savinjske Alpe o (N o> £ O U O TJ £ H GO W > ... --- * = vrh. -1787^-. .^J.,' ■^Jenko™ planina 1579 m ^ -A i .. m \r> Ravenska Kočna, 9%0 m Z založba, 2004; Irena Mušič: Jezersko. Planinska založba, 2009. Zemljevidi: Jezersko z okolico, Turistično društvo Jezersko, 1 : 25.000; Grintovci, PZS, 1 : 25.000; Karavanke, 3 osrednji del, PZS, 1 : 50.000; Kamni-ško-Savinjske Alpe, PZS, 1 : 50.000. 'ti i' L- Vzpon: Kmalu zatem, ko cesta drugič prečka suho strugo hudournika, se z nje v levo (proti vzhodu) odcepi markirana pot. Sprva gremo še po kolovozu, nato pa stopimo na stezo, ki vodi naravnost navzgor v breg. Kmalu smo s čistine spet v gozdu. Pot je speljana po pobočju nad izrazito grapo. V njej je včasih mogoče najti tudi vodo. V številnih zavojih se dvigamo po gozdu. Prvič zagledamo svoj cilj šele na višini dobrih 1300 metrov. Sledi še kratek odsek poti skozi gozd, nato pa dosežemo travnike Jenkove planine, 1579 m. Za robom je koča, ki je običajno zaprta. Na razpotju zavije ena pot desno na Veliko Babo, mi pa gremo levo mimo koče proti našemu z gozdom poraščenemu cilju. Nad planino pot kmalu postane strma. Držimo se jugovzhodnih pobočij, ki jih tik pod vrhom na levi omejuje skalovje, nad njim pa smo že iz gozda. Vrh ima obliko trikrake zvezde in prav zabavno si je izbirati najlepša razgledišča. Sestop: Sestopimo po isti poti, nad Jenkovo planino pa lahko naredimo tudi krajšo krožno turo po "avstrijski" poti. Vid Pogačnik Vir: Vid Pogačnik, Majhna deželica, obdana okrog in okrog od visokih gora, Planinski vestnik, 2012/11. inTERUJU Plezanje je od nekdaj moj hobi Janja Garnbret, najuspešnejša tekmoualka useh časou Jurij Ravnik Verjetno se je tvoje plezanje začelo kot rekreacija, zabava. Se spomniš, kdaj si začela razmišljati, da boš profesionalna športnica? Začela sem plezati, ko sem bila stara šest ali sedem let, najprej sem plezala po drevesih, omarah, vratih. Potem je bila nekoč v Slovenj Gradcu postavljena promocijska stena, kjer sem se prvič spoznala s pravimi grifi. Tam so bili takoj navdušeni nad mano in starša sta me vpisala v klub, kjer sem začela plezati. Nikoli pa nisem razmišljala o profesionalnem športu, samo rada sem plezala. Od nekdaj je bil to moj hobi in še danes lahko tako rečem, čeprav se profesionalno ukvarjam s tem. V Sloveniji športne plezalke konstantno dosegate dobre rezultate. Koliko ti je to pomagalo pri motivaciji, ko treniraš ob vzornicah? Pred mano so bile vrhunske Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar in Mina Markovič. Predvsem Mina in Maja sta bili moji vzornici, zelo sem si želela takih rezultatov, kot sta jih dosegali onidve. Gotovo smo tudi zato uspešne, ker smo vedno imele pred sabo tekmovalko, ki je nekaj naredila in je to tudi motivacija, da bi bil tako dober ali še boljši. Seveda je še bolje, ko lahko skupaj treniraš. Videla sem, kje sem, kje želim biti, kje se moram izboljšati. Zdaj si najboljša tekmovalka vseh časov. Se dojemaš kot tako? Kako se vidiš v vlogi vzornice? Tvoj cilj je, da tvoji vzorniki postanejo tvoji največji tekmeci. Jaz sebe še ne vidim kot najboljše tekmovalke vseh časov. Uživam v tekmah, rada tekmujem, verjetno se bom tega zavedala šele pozneje. Mi je pa všeč, ko mlajše plezalke pridejo k meni po nasvet ali program ali kar koli, in se tudi že čutim odgovorno, da lahko prenašam znanje na mlajše tekmovalke. Tako se šport razvija in tako bomo lahko imeli kakšno svetovno prvakinjo tudi pozneje. Janja Garnbret Foto: Anže Malovrh Zdaj treniraš brez Gorazda Hrena. Kaj je drugače? Pogrešaš strogost, disciplino? Po končani gimnaziji sem potrebovala spremembo. Bila sem stalno v rutini, pa tudi z Domnom1 sva želela trenirati in preživeti več časa skupaj. Edina logična odločitev je bila, da grem na svoje in očitno se je to izkazalo za zelo dobro. Še bolje sem spoznala sebe, kje moram napredovati. Ničesar ne pogrešam, saj sem že sama do sebe dovolj stroga, največji perfekcionist. Tiste dni, ko sem utrujena, bi mogoče potrebovala koga, da me malo spodbudi. Ko se počutim dobro, pa ne potrebujem nikogar. Letošnjega svetovnega prvenstva v Tokiu se ne da preseči, razen če bi zmagala še v hitrosti. Si se po taki dominaciji že zasitila s tekmami, se še lahko zmotiviraš? Verjetno rezultat ni tako v ospredju kot na začetku? Svetovno prvenstvo je bilo nenormalno. Sploh po tisti balvanski sezoni letošnja ne more biti boljša. Vsako leto si to rečem, ampak letos pa res to velja, res neverjetno. Tekmovala bom, dokler mi bo v redu in za zdaj mi je to še vedno v užitek. Res je, da sem letos zmagala vse balvanske tekme, rezultatskega napredka ne more biti več, lahko pa naredim mentalni korak naprej, in to me žene na tekmah. Na začetku je bil rezultat glavno vodilo, zdaj pa ni več tako. Seveda grem -j -J 1 Domen Skofic, Janjin fant. na tekmo, zato da zmagam, sem pa pozornejša tudi na to, kaj se dogaja okrog, kaj razmišljam med tekmo, kako se pripravim ... vse to me bolj zanima kot pa rezultat. O sebi začenjam razmišljati kot trener. Adam Ondra se je vrnil na tekme zaradi olimpijskih iger. To je verjetno tudi zate nova motivacija, teža te medalje je vseeno drugačna kljub neposre-čenemu formatu?2 Vedno potrebujem nek cilj na tekmah in olimpijske igre so tak nov izziv, naslednje leto bodo gotovo moj glavni cilj. Format mi ni ravno všeč, rajši bi videla, da so discipline ločene, ampak če hočemo na olimpija-do, moramo to sprejeti. Vseeno je to najpomembnejši športni dogodek, vsak si želi tja, ne glede na format. Me pa res zanima, kako bo po Tokiu, kam bo šel naš šport, se bo vrnil nazaj, ko je bilo vse malo bolj sproščeno? Hitrost je večini tekmovalcev precej porušila rutino. Pozna se, da vsi trenirajo vse, vsi so utrujeni, imajo porušen ritem, ampak to je očitno cena, ki jo bomo morali plačati za letos. V Innsbrucku 2018 si bila zelo čustvena, tam je bil pritisk verjetno največji. Koliko bolj je bil rutinski letošnji Tokio? V Innsbrucku sem si res želela zmagati balvane in sem bila verjetno najbolj čustvena od vseh tekem. Največji pritisk pa si vedno ustvarim sama. Tokio je bil drugačen, naredila sem tudi mentalni korak naprej, šla tja s čisto drugačno glavo. Ne bi rekla, da bolj rutinsko, ampak mogoče bolj odraslo. Kako naporno je tekmovati na najvišjem nivoju več kot teden dni? Na letošnje svetovno prvenstvo je večina tekmovalcev šla, da se kvalificira za olimpijske igre. To je bil tudi zame glavni cilj, vseeno pa sem želela dobiti tudi posamezne discipline. Naporno je bilo ostati osredotočen, zbran, več kot deset tekmovalnih dni. Nisem bila tako fizično utrujena, saj sem navajena trenirati po štiri dni zaporedoma po šest ur na dan. Ampak ko sem prišla domov, sem bila psihično tako izčrpana, da si sploh nisem želela trenirati. Vzela sem si teden počitka. S tega vidika je bilo bolj naporno kot v Inns-brucku lani. Ti je hitrost kaj bolj všeč? Bi jo trenirala tudi po Tokiu? Zelo sem napredovala in mi je malo bolj pri srcu, saj je vedno zabavno, ko vidiš napredek. A ko se ne počutiš vrhunsko, je pa to malo teže trenirati. Po Tokiu, ko bo konec olimpijskih iger, verjetno ne bom več niti pogledala hitrostne stene (smeh). Lahko pokomentiraš letošnjo balvansko sezono, ki je zgodovinska in verjetno od tvojih uspehov nekaj, kar je najtežje ponovljivo? 2 Format je združil tri discipline (težavnost, balvane in hitrost) v eno tekmovanje, česar tekmovalci niso bili vajeni; še posebej hitrosti večina ni nikoli trenirala, zdaj pa bi lahko odigrala ključno vlogo pri medaljah. Letos sem imela fenomenalno balvansko sezono, nikoli si nisem mislila, da je možno zmagati na vseh tekmah ... Ko sem zmagala v Meiringenu, je bila šele prva tekma, tam sem dobila malo zagona. Potem je sledila Moskva, kjer sem morala v finalu naflash (v prvem poskusu, op. p.) splezati vse balvane, kar mi je vedno najtežje. Nato sta bili tekmi v Chongqingu in Wuji-angu, kjer sem četrtič zapored zmagala in prebila ta led, saj prej nisem mogla zmagati štirih tekem zapored. Sledil je München in nazadnje Vail, kjer sem bila že zelo živčna. Res sem si želela, da bi zmagala vse tekme. Edinkrat do zdaj, ko nisem bila v balvanih v finalu, je bilo v Vailu, ko sem bila sedma, to prizorišče je bilo zame nekako zakleto. Ampak na zadnjem balvanu se mi je vse sestavilo, bila sem čisto mirna in je uspelo. Psihično je bila sezona zelo naporna. Sem se pa tekem lotila bolj odraslo, da me ni vsaka malenkost vrgla iz tira. Tako sem dokazala sama sebi, da lahko, če hočem. Kaj delaš v coni,3 sploh če si tam po več ur? Poskusila sem že vse. Od poslušanja glasbe do branja, ampak mi to ni preveč všeč. Najbolje se imam z ostalimi reprezentanti, ko se družimo in hecamo in letos nisem poskušala nič drugega. Vsekakor je zame pomembno, da čim manj razmišljam o tekmi. Če gre za težavnost, ne želim razmišljati o smeri, o kakšnem čudnem gibu pri drugem kompletu. Na ogledu si pogledam smer, pozabim in se spomnim šele, ko sem na vrsti. Koliko spremeniš beto4 med plezanjem smeri v primerjavi z začetnim ogledom smeri? Že na ogledu si pustim dovolj svobode, za kak čuden gib imam dve ali tri različne bete in potem vidim, ko pridem gor. Včasih je čisto drugače, kot sem si predstavljala, in grem neko četrto beto. Po navadi so tisti deli, ki so videti lahki, najtežji in obratno. Pomembno je, da grem stoodstotno v smer in dam vse od sebe. Ne razmišljam preveč, pa stvari kar same padejo pod roke. H kateremu gibu se zatečeš, ko si v težavah? O tem pa nisem nikoli razmišljala, ampak po mojem grem najraje kar v skok. Kar bo, pa bo. Veš, da imaš svoj značilni gib - dolg nihaj noge, ki ublaži nihaj ob dinamičnih gibih? Vem, ja. Mislim, da sem to prvič naredila v Munchnu leta 2017. Od takrat naprej je to "moj" gib. Kako se počutiš, se pozna dolga sezona?5 Seveda se čuti utrujenost od cele sezone. Fizično ne tako, še vedno rada treniram in vidim napredek. m -J o (N o> E o u o TJ £ H co W > CO £ £ 3 Izolacijska con je poseben prostor, kjer tekmovalci čakajo na nastop, ko ne smejo gledati smeri in ostalih 4 zamišljeno kombinacijo oprimkov Janja v akciji nastopajočih. 5 Pogovor je bil opravljen oktobra. Foto: Manca Ogrin Se pa pozna psihično. Celo sezono sem bila zbrana, sploh do svetovnega prvenstva, ki je bil moj glavni cilj. Takoj po tem ni bilo tiste motivacije, da bi vedela, kaj še želim do konca sezone ... zato se tudi Kranj ni izšel, kot sem želela, malo je bilo živčnosti in malo utrujenosti. Kako doživiš "šok", npr. v Kranju ali recimo Cha-monixu, ko nisi prišla v finale? Moram reči, da je verjetno zame to manj šok kot za ostale, ni nič čudnega in se ne vznemirjam preveč. Najdem razlog, zakaj se je to zgodilo, in poskusim vse skupaj popraviti na naslednjih tekmah. V Chamo-nixu se je malo prehitro zgodil ta prehod iz balvanov v težavnost. V Kranju pa sem bila živčna zaradi domače tekme, Tokio je bil že mimo, nekako se je vse nakopičilo ... Ampak nisem bila zelo slabe volje. Seveda si žalosten, potem pa greš na trening in naprej. Kako se ti sliši "tudi Janja je samo človek ..."? Saj čutim pritisk ostalih, ki vsakič pričakujejo zmago, se pa ne obremenjujem s tem, kaj si drugi mislijo. Sem sama dovolj stroga do sebe, tako da mi ostali ne pridejo tako do živega. Koliko analiziraš svoje plezanje po tekmi? Stalno se analiziram. Analiza je po vsaki tekmi zelo pomembna; ko narediš napako, je to nujno, ampak tudi ko zmagam, recimo v balvanski sezoni, razmišljam, kaj bi bilo lahko boljše. Rezultat ne more biti boljši, plezanje in občutki pa se dajo izboljšati. Tudi kakšne gibe, ki so mi bili težki, ali pa kak primanjkljaj, delam potem na treningu. Medijev ne spremljam. O sebi nikoli ne preberem, ne poslušam intervjujev. Dobro je, da se ne obremenjuješ s tem, kar drugi pišejo. Kako imaš razporejene treninge, da telo zdrži napor, še posebej v pripravljalnem obdobju? Kako skrbiš za regeneracijo - z dopolnilnimi vajami, načinom življenja, prehrano? Treniram stalno, in ne bi rekla, da imam bolj ali manj pripravljalno obdobje. Vedno treniram 3-1-3, tri dneve treninga in en dan počitka. Vsaj tri ure enkrat na dan, če me zanese, pa po štiri do pet ur. Prejšnja leta sem poskušala tudi kakšen fitnes zjutraj pred šolo in potem trening, letos pa bolj plezam. Eno uro pred treningom imam raztezne vaje, jogo, specifične vaje za korekcijo ramen in podobno. Te vaje bi morala narediti vsak dan, ampak priznam, da jih včasih izpustim. Letos me je malo bolel prst, tako da bom morala dodati še kakšno vajo za to. Največ problemov sem imela z ramami in občasno s kolenom. Drugače pa, kot sem perfekcionist pri treningu, je pa ravno obratno zunaj treninga. Regeneracija poteka bolj po občutku, nimam določenih ur, poskušam spati okrog osem ur, preživeti dovolj časa zunaj, na zraku. Poskušam zdravo jesti, malo sem prakticirala veganstvo. Nikoli mi ni bilo treba ravno paziti pri hrani ... rada imam tudi kakšne sladkarije, in če mi zadišijo, si jih privoščim. Bi tvegala poškodbo za vrhunski rezultat? Mogoče bi šla na olimpijskih na vse ali nič, bi tvegala poškodbo ... na svetovnem pokalu ali kaki drugi tekmi pa ne bi tvegala. Koliko treninga je preverjene rutine in koliko je improvizacije? Nek okviren načrt moraš imeti, potem se na vsakem treningu tega držim, občasno pa grem poizkusit tudi kaj drugega. Vedno imam najprej narejen načrt, se pa z njim rada igram, poizkušam nove stvari, kaj dodajam, kaj dam stran, odvisno od obdobja. Več je tega na začetku sezone kot pa zdaj. Največ plezam smeri, imam določeno število gibov na smer, počivam pa po občutku. Praktično celoten trening naredim na steni, čim več je plezanja. Veliko tudi ročkam. Letos sem veliko delala tudi kampus6, en dan v teh treh dneh za trening. Malo sem tudi delala deadhangj pa ne veliko, kakšnih deset minut na trening. Verjetno rekreativci s tem bolj pretiravajo? Jaz to vključujem v trening bolj po občutku, toliko, kot je treba. Rekreativci pač veliko berejo in poskušajo vse. Jaz bi jim rekla, naj samo čim več plezajo in se imajo dobro. Koliko trenirata skupaj z Domnom? Istih smeri ne plezava, to ni nikoli dobro. Sva tudi to počela, pa se ni dobro končalo. Skupaj greva za ogrevanje balvane, potem pa on svoje, jaz pa svoje stvari. Si pa drug drugemu sestavljava smeri. To je vedno koristno. Če sam sebi sestavljaš, boš po navadi sestavil, kar ti odgovarja, nekdo drug pa ti lažje naredi kaj težkega. Kako na rezultate na tekmi gledata z Domnom v paru? Ti njegov slab rezultat pokvari dan? Seveda to vpliva name, ne smeš pa tega dovoliti, ko je tekma, to ločiš. Če sem slabe volje, poskusim biti tiho in pustiti, da on oddela svoje, in obratno. Pogovarjava se po tekmi. Zna pa biti včasih težko. Če ima kdo slab rezultat, je dobro, da čim prej to pozabi, greva na pijačo in pustiva to za sabo. Verjetno bi bila težko z neplezalcem? Po drugi strani pa je potem celo tvoje življenje plezanje . Si kdaj rečeta "danes je dan brez plezanja"? Ja, si ne predstavljam, da bi bil moj fant neplezalec, ker me ne bi razumel, kaj mu razlagam, o nekih gibih, o balvanih. Plezanje je celo moje življenje. Si pa z Domnom rečeva, sploh po koncu sezone, ko greva na morje za kak teden, da takrat plezanje ne obstaja. Namenoma greva nekam, kjer ni skal in se niti ne pogovarjava o tem. Saj bi po treh dneh že šla plezat in se 6 Poseben sistem letvic, po katerih se dviguje ali skače le z rokami; vaja le za najboljše plezalce. 7 visenje na majhnem robu morava malo prisiliti, da ostaneva dlje, ampak je potem toliko boljše. Med sezono pa si je težko vzeti en teden, ne da bi plezal, ker si tekme hitro sledijo druga za drugo in je težko ne razmišljati o tem. Koliko spremljaš medije? Se ti zdi vse skupaj zasičeno s poročanjem, odkar je plezanje na olimpijskih igrah? Medijev ne spremljam. O sebi nikoli ne preberem, ne poslušam intervjujev. Dobro je, da se ne obremenjuješ s tem, kar drugi pišejo. Katero je najpogostejše vprašanje na intervjujih in katerega ne maraš? Oboje enako: Zakaj sem tako dobra? Ker ne vem ... (smeh) Ti je medijska pozornost odveč? To je prišlo mimogrede, svoj prvi intervju sem imela že na prvi evropski mladinski tekmi. Za šport je to samo dobro. Ni mi odveč, se pa naveličam tistih klasičnih vprašanj. Pride pa obdobje, sploh letos po Tokiu, ko želiš malo časa zase, in te vsi tisti intervjuji izčrpajo. Takrat je treba vse skupaj malo ustaviti. Pogrešaš hrenovke,8 ko si bila samo "ena dobra tarnala"? Že ko sem bila v mladinski reprezentanci, se je govorilo, da je ena "tamala" zelo dobra in bo zmagala vse ... tako da sem imela ta pritisk, še preden sem prišla med člane. Kaj pa prepoznavnost, te ustavijo na ulici? V plezalnem centru se verjetno počutiš "opazovano" ... Doma me večkrat ustavijo. V Ljubljani seveda manj, me pa kdaj kdo dvakrat pogleda in ne upa ničesar reči. Čutim pa "oči na hrbtu" v plezalnem centru. Ampak to je treba pozabiti, biti to, kar si. S tem se ne obremenjujem, delam, kar delam. Včasih je kakšna skupina mlajših, ki te opazuje, nihče ne upa do tebe, pa grem jaz njih pozdravit, da je potem mir. Paziš, kaj daješ na Instagram? Si kdaj rečeš, "u, tega pa raje ne", ali si tam preprosto ti? Nikoli nimam filtra, ali da bi pazila, kaj pišem. Stojim za tistim, kar napišem, in je prav, da slišijo moje mnenje, če jim je všeč ali pa ne. Enkrat sem v Villar-su napisala objavo, da so smeri prelahke in da bi se morali tekmovalci bolj ločiti, pa to ni bilo vsem všeč. Ampak jaz stojim za tem še danes. Po drugi strani pa mi je všeč tudi pokazati, kako se imamo, objaviti kaj iz ozadja, da ni vse popolno, da se zabavamo. Je tak spontan kanal. Ne bi bila kot Adam Ondra, ki ima človeka, ki to dela za njega. Objave so moje, napišem, kar jaz mislim. Kaj bi delala, če ne bi več plezala? Kakšen bi bil tvoj idealen dan brez plezanja? Bila bi trenerka plezanja. Če pa nič v zvezi s plezanjem, 8 Hrenovke so se imenovala dekleta v C-Teamu, skupini tekmovalcev, ki jih je treniral Gorazd Hren (od tod ime). bi bila pa v drugem športu, kakšni gimnastiki. Zdaj, ko sem končala gimnazijo, mi je najbolj všeč dan, ko ne delam ničesar, ko ležim in gledam kakšno serijo. Prej je bil moj dan bolj načrtovan, če ne, ni nič šlo. Drugače pa greva z Domnom na kak izlet takrat, ko imava pavzo. Kje se vidiš po končani karieri? Slišali smo, da bosta z Domnom odprla plezalni center. Trenerka bom. Plezalni center bo letos predvidoma zgrajen, odprt pa naslednje leto. Gre za resen in velik center z veliko steno, balvansko steno in steno za hitrost. Veselim se, da bom imela še kaj drugega v življenju. Res si želim preizkusiti v trenerstvu, delati z drugimi. Vem, da sama sebe ne bi želela trenirati, včasih znam biti težka oseba, tako da trenerstvo vidim kot velik izziv. Rada bi začela s kakšno ekipo desetletnikov in iz njih poskusila narediti vrhunske tekmovalce. Je pa težko imeti na kupu ves potencial, verjetno bom imela več normalnih skupin in eno malo bolj resno. Janja ima čas za plezanje v skali le, ko ni tekmovalne sezone. Foto: Jurij Ravnik Z H GO W > GO £ £ O (N o> E o u o 73 U Janja na zmagovalnem odru Foto: Manca Ogrin Plezanje je postalo zelo širok šport, od hribov do dvorane. Kako bi ga razložila staršem otroka, ki je ravno gledal film Free Solo? 9 Rekla bi, da plezanje ni nevaren šport, je odličen za otroka, za telesno pripravljenost. Če ne delaš neumnosti, se ne more nič zgoditi. Včasih je bila stigma, da je to nevarno, da ni za dekleta, ampak danes tega ni več. Zadevo se da lepo razložiti, starši lahko pridejo tudi pogledat, kako je vse skupaj videti. Saj je tudi moje starše na začetku skrbelo, ko sem začela plezati. Koliko vidiš povezave med alpinizmom in plezanjem, ali med plastiko10 in skalo? Te vleče v naravna plezališča? Med alpinizmom in plezanjem je velika razlika in verjetno bo tudi ostala. Med samo skalo in plastiko pa včasih ni bilo velike razlike, zdaj, ko se vsak sam pripravlja za tekme, pa marsikdo skale ne pozna več in mu ni všeč ... pa tudi obratno. Tisti, ki ne hodi na tekme, je večinoma v skali. To sta postala dva svetova, vsak s svojo mentaliteto. Jaz sem bila vzgojena v tisti vmesni dobi, veliko sem plezala v skali, ko ni bilo obdobja tekem. Tudi danes je tako. Zelo me vleče v skalo, rada bi premaknila svojo mejo. Trenutno je to 9a, ampak jo želim prestaviti višje. Zdaj imam čas za skalo le, ko ni tekmovalne sezone. Bi pa mogoče v prihodnosti kdaj tekmovala samo balvansko ali težavnostno sezono in šla potem v Rocklandse11 ali drugam v skalo. 9a si splezala v nekaj dnevih, nikoli nisi zares projektirala12 smeri dlje časa. Čutiš, kje je zate meja v skali? Res, nikoli nisem projektirala smeri. To mi bo kar težko, toliko časa biti v isti smeri. Všeč mi je, da plezam različno, vedno nekaj novega. Tudi na treningu mi je težko, če je preveč rutine. Od težjih smeri sem poskusila 9a+, Realization v Ceuse. V šestem poskusu sem padla na zadnjem gibu. Če bi šla zdajle v Ceuse, bi jo verjetno lahko splezala. 9b je moja želja, ki se mi zdi, da bi se jo dalo uresničiti, bi pa verjetno morala najti nekaj, kar mi ustreza. Zanimivo pa, da me v skali bolj privlači štrik kot balvani. Saj me tudi ti zanimajo, šla bi v Magic Wood,13 ampak ne maram, če je premrzlo. Spremljaš alpinizem? Imaš občutek, da so Luka Krajnc, Luka Lindič in drugi del tvojega plezal-skega plemena? Spremljam, me pa osebno ne zanima. Seveda je tudi to plezanje, Krajnc je tudi "naš". Rada kaj preberem na to temo in tudi v hribe grem kdaj. Potovati po svetu in plezati lažje smeri? To je še ena stvar na mojem seznamu želja. Potovati in plezati. Bolj kot dogodivščina, zabava, splezati kakšno večraztežajko. Gotovo bo prišlo kakšno tako leto. Predstavljaj si, da narediš smer za Domna. Kje je, kakšna je? Ocena je 9b. Bil bi tak zmeren previs. Nekaj dolgega, malo intenzivnega na določenih delih. S pinčiu in kapniki in krimpi.15 Nekje v Španiji. Ime: Šesti čut. Kaj pa smer zase? Jaz bi imela pa nekaj kratkega in intenzivnega, previsno in po krimpih. V Španiji. Ime: Perfekcija. O 00 -j Free Solo je z oskarjem nagrajeni dokumentarec, ki spremlja Američana Alexa Honnolda, ko brez varovanja prepleza 1000-metrsko steno; film je med laiki utrdil stigmo, da je plezanje nevaren in adrenalinski šport. umetnimi stenami Znan naravni balvanski center v Južnoafriški republiki. Projektiranje je proces dolgotrajnega študiranja smeri, ki je plezalcu pretežka, da bi jo lahko splezal v kratkem obdobju. 13 Magic Wood je naravno balvansko območje v Švici. 14 Pinč je vrsta oprimka, kjer aktivno vlogo igra palec in ga "uščipnemo" kot s kleščami. 15 Krimp je vrsta zelo majhnega oprimka. 10 12 RnzmišLjnnjE Z mislimi sem iskal spoznanja in vse te drobne trenutke, ki me spremljajo v vsakdanjostih. Skušam si odtrgati ta čas zase, da v njem najdem tisto, kar v minljivem ne mine. Oprijel sem se še bolj, včasih kar nestrpno, strmenja v trenutkih, ker se zanje splača živeti. "Ati, kje si bil najvišje?" Pogledam, ga vidim, s tistimi očmi, ki hočejo, da pokažem pogum, ki ga morajo očetje dati sinovom v najmilejših letih, da pozneje iz njih postanejo možje. "O, dragi moj Maksi ..." Kako bi mogel ... Saj v duhu ga še imam pred očmi. Gora iz Vrat, tista navpičnica, ki je tudi od dragega dedija, ki ga nikoli nisem poznal, pa me vendarle spremlja in daje napotke iz svoje zakladnice. Od stricev, katerih pota in pogum so bili neutrudljivi; in nazadnje, a ne na koncu, mojega ljubega očeta, ki ga pogrešam... in ne mine dan, da bi mu želel kaj povedati, ga vprašati. Čeprav mi je dal odgovor, ki ga ne bom nikoli pozabil, odgovor, ki odtehta vse njegove napake in ki mi vedno pomaga v najtežjih trenutkih, ko potrebujem največjo moč: 'Veš, Ksaver, obstaja rešitev." Zato se iščem. Se trudim. Popravljam napake. Skušam najti. Zajemam sive vršace in zasanjane globeli. Krokarji v razprtih krilih naznanjajo svojo moč neulovljivosti. Viharniki, ki umirajo pokončno, pa še vedno dajejo oporo prav njim, ko si utrudijo krila. Nedoumljivo, kako smo del celote. Stvarnikova velika srčnost. V mislih tavam v čase, ki so bili, so, in ki še pridejo. Nekaj neizrekljivega je v teh višinah, mogoče človekova davno izgubljena popolnost in jo zato skušamo izsanjati prav v teh trenutkih zmagoslavja in hkrati zavedanja, da nismo dosegli dovolj, da nas to še čaka. Tudi zmotnost je del rešitve. Nezavedno. Človekova majhnost je na začetku največja. Iz temne globeli pa upa navzgor. In vedno znova se začne v njej in vedno znova se vračamo vanjo. Na izhodišče. Tukaj in prav zaradi tega razumem tudi tiste, ki so padli. Zato pa srčnost prav v teh trenutkih odtehta, in izkušnje iz zakladnice pravijo, da včasih je bolje se nečastno vrniti. Na srečo je ta pot ena izmed mnogih, h katerim se vračamo in ki nas plemenitijo na vsakem koraku, ki nas dviga. Tukaj se najdemo, v sorodnosti duš. Ko čutiš in veš. Kamen, ki ga je izdolbla noga, in vrh, ki je še vedno tam in čaka na svoje romarje. Kako lepo, da jih imamo. V zarji sonca in odsvitu zvezd. Trudim se v vsakdanu. Iščem rešitve in pota. Ta ni ne lahka in ne hitra. Skozi okno zajemam trenutke odpadanja listja in porjavitev trav. Nekajkrat smo osvojili Potiskanja :saverM! Sredogorje te bližnje, enodnevne. Brskam po knjigah in zapiskih; polnila ter veziva. Najti moram rešitev, da nam bo lažje ... da uspemo, in da pokažemo, da vemo in da zmoremo; da lahko gremo naprej, ter da pošastni čas ne prehiti in ne vzame. Nisem sam, tudi nočem, kaj mi bo samemu, živim z drugimi, za druge, z najbližjimi, ki me spremljajo. V trenutku prekinitve se nasmehnem: "Pa kje je že ta vrh?" S solzicami in milim glasom obtožujoč napore in visoke korenine in kamenje in ... Spoznanje, da so štiri leta za 1678 metrov skoraj premalo. "Anže, kateri od teh, kamor smo šli, ti je bil najlepši? " S štirimi leti na Ratitovec "Aaaaa ... Ratitovec!" O Foto: Ksaver Meško minoinn in GORE Anka Rudolf, Nada Praprotnik ILIRIJA. Idrija je tudi alpsko mesto O rojstnem kraju pruih zapisou o naših gorah1 Idrijsko2 z naselji, stisnjenimi v ozko dolino med strme bregove, prepriča še tako razvajenega popotnika. Ne le prvinska narava, tudi njegova skrinja s kulturnozgodovinskimi zakladi je bogato založena. To spoznavajo tudi tekmovalci šolskega športnega tekmovanja Mladina in gore. V tokratnem članku bomo pokukali v njen kot, kjer so shranjeni planinski spisi. o m Najstarejše podatke o dogajanju v gorskem svetu bolj kot v pisnih virih razberemo iz arheoloških najdb v jamah, na prelazih, škrbinah, v gorskih dolinah ... Ljudstva so med preseljevanji iskala varne prehode, gore so bile primerna skrivališča. V ""neprijazen"" svet jih je gnalo nabiranje zelišč in iskanje hrane, zasledovanje divjadi, drvarjenje, iskanje izgubljene drobnice, živine, ruda in podobno. "Krivec"" za rojstvo Idrije je bilo odkritje živega srebra konec 15. stoletja, ki se je izkazalo za strupeno nesrečo, zato so njegovo uporabo v dvajsetem stoletju začeli nadomeščati z okolju in človeku prijaznejšimi snovmi. Dogajanja, povezana z njim, so nas že zelo zgodaj postavila na svetovni zemljevid. Petsto let so tu službovali strokovnjaki z različnih področij, organizirane so bile tako strokovne kot ljudske šole ter nujno potrebna zdravstvena služba. Čeravno na prvi pogled nepovezane, so nas medicinska, farmacevtska in botanična znanost, ki so se trudile zoperstaviti zastrupljanju z živim srebrom, vključile tudi v pionirsko odkrivanje gorskega sveta. Idrijski rudnik je bil med mlajšimi, a zaradi posledic zastrupljanja so tod, prej kot drugod, delovali 1 Članek o prvih naravoslovcih na Idrijskem bo uporabljen kot dodatno gradivo tekmovalcem na državnem tekmovanju Mladina in gore 25. januarja 2020 v Spodnji Idriji (op. ur.). 2 Idrija je bila razglašena za alpsko mesto v letu 2011. Ta naziv že od leta 1997 mednarodna žirija podeljuje mestom, ki ležijo na območju Alp ter si prizadevajo za trajnostni in v prihodnost usmerjen razvoj po načelih alpske konvencije. zdravilci in padarji, iz nuje so bili tu nameščeni prvi zdravniki. Pri svojem delu so uporabljali rastline, tudi gorske. S pomočjo planšarjev, divjih lovcev in drugih domačinov so se podajali vedno više v gore. To je zapisal Janez Vajkard Valvasor že leta 1689, ko je izšla njegova Čast in slava vojvodineKranjske: "V naši deželi obstaja - poleg doslej navedenih - še več različnih, dobrih, izbranih in slavnih zelišč, zlasti pa v visokih gorovjih, kot na primer na gorah Kerma, Stola, Bistriških snežnikov, Nanosa in na gori Učka. Obiskujejo jih botaniki in kopalci korenin iz različnih dežel; ker namreč tam zgoraj najdejo marsikatere imenitne korene in zelišča." Medicinska in farmacevtska znanost sta bili neraz-družljivi z botanično, dokler niso naravnih zdravil nadomestili kemijsko izdelani proizvodi. Pietro Andrea Mattioli Pietro Andrea Mattioli (1500 ali 1501-1577 ali 1578) je v 16. stoletju dvanajst let (1541 ali 1542-1553 ali 1554) služboval v Gorici. Da bi skrbel za zdravje rudarjev, je prihajal tudi v Idrijo. Potoval je preko gozdnatih gora. Pot do Idrije je bila dolga 40.000 korakov. To so prvi planinski zapisi na Slovenskem. Kot zdravnik in naravoslovec je na svojih botaničnih poteh obiskoval okoliško hribovje od Trnovskega gozda, Nanosa do morja. Opazil ali narisal je rastline, ki jih zdaj poznamo kot širokolistno lobodiko, kranjski volčič, tevje, Scopolijev repnjak ... Od alpskih rastlin je prepoznal planiko, kranjsko lilijo, avrikelj, pogačico, gorsko Pietro Andrea Mattioli sreteno, več vrst preobjed, alpski nagnoj, rušje itd. Kraje je obiskoval, ker je to od njega terjala poklicna dolžnost ali pa ga je tja zanesla znanstvena raziskovalna gorečnost. Iskal je nove, nepoznane rastline in preverjal ali iskal vrste iz Dioskuridovih spisov3 - iz skoraj dva tisoč let starega učbenika o zdravilnosti rastlin, ki se je prepisoval in dopolnjeval iz roda v rod. V Gorici je sestavil svoje največje in strokovno najvažnejše delo - Komentarje k Dioskuridovim spisom 3 Pedanij Dioskurid (sredina 1. stoletja n. št.), starorimski vojaški zdravnik, po rodu Grk, ki se je ukvarjal z botaniko in farmakognozijo, napisal je obsežno delo v šestih zvezkih, ki se je ohranilo v grščini, arabščini in latinščini, znano pod latinskim naslovom "De Materia Medica"; gre za nekakšno grško-rimsko farmakopejo, ki je bila v uporabi do 17. stoletja. De Materia Medica. Pripisi so temeljili le na njegovih izkušnjah in so prvi pisni dokazi o znanstvenem raziskovanju gora na slovenskih tleh. Opisal je idrijski rudnik in že opozarjal na nevzdržne razmere rudarjev. "Redki so rudarji in delavci, ki kopljejo in predelujejo živosrebrovo rudo, pa če so tudi najmočnejše telesne konstitucije, bi vzdržali pri tem delu nepoškodovani do četrtega leta. Od škodljivega izhlapevanja kovine se jim kmalu tresejo vsi deli telesa."" Čeprav ni potrjeno, da bi se povzpel na gore, višje od 1500 metrov nadmorske višine, je bil dokazano med prvimi raziskovalci gorskega sveta na slovenskih tleh. Joannes Antonius Scopoli V dobi razsvetljenstva in velikega napredka je bil v letih med 1754 in 1769 v Idriji nastanjen prvi stalni zdravnik Joannes Antonius Scopoli (1723-1788). Okolica Idrije, tako kot vsa Kranjska, je bila v naravoslovnem pogledu neodkrita, in zato vabljivo področje. V vodstvu rudnika njegovega prihoda kmalu niso bili več pretirano veseli, saj je resno opozarjal na nezdrave razmere za delavce in priporočal, naj delajo manj, na različnih deloviščih, se bolje prehranjujejo ... Da bi si življenje naredil zanimivejše in znosnejše, je uteho iskal v naravoslovju. ""Iz neugodja tega prežalostnega življenja" ga je v boljšo voljo spravljalo raziskovanje okoliške narave. V nepredstavljivih razmerah je preiskal gorovje in gozdove okrog Idrije, do Ljubljane, Kočevja čez Kras do Tržaškega zaliva. Prvi se je povzpel na Storžič, Grintovec in Kočno, obiskal je tudi gore nad Bohinjem, Velim poljem do vznožja Triglava. ""Sam ali v spremstvu enega samega človeka sem blodil po planinah, spal v mrzlih nočeh pod milim nebom ter živel dneve in dneve od kruha in mleka. Nad Trstom sem padel celo roparjem v roke in nekoč ob vrnitvi s Stor-žiča visel tri polne ure v smrtni nevarnosti."" V svojih spisih štirikrat omenja Triglav z imenom M. Krma in enkrat M. Terglau. Kot uspešen in priznan naravoslovec tistega čas je sodeloval z evropskimi strokovnjaki in ustanovami. Idrijska leta so bila najuspešnejša za njegovo znanstveno in publicistično delo, saj je napisal 21 knjig. Za nas so pomembna tri. Prvi knjigi sta izdaji njegovega dela Kranjske rastline (Flora Carniolica). V prvi je leta 1760 opisal čez tisoč rastlin in navedel njihove zdravilne lastnosti, ki jih je spoznaval z lastnim opazovanjem ter zbiral izkušnje krajevnega prebivalstva. Pri 127 vrstah je poleg latinskih imen zapisal tudi takratna kranjska (slovenska) ljudska rastlinska imena. V drugi knjigi iz leta 1772 je naštel čez tisoč petsto vrst in enako kot v prvi navedel natančne podatke o nahajališčih. Upošteval je že dvojno poimenovanje rastlin, ki ga je leta 1853 uvedel Carl Linné. Leta 1763 je izšlo njegovo delo o raziskovanju kranjskega živalstva Entomologia carniolica, ki predstavlja rojstvo znanstvene entomologije (vede o žuželkah) na Slovenskem. Opisal je 1153 vrst, največ žuželk, nekaj pajkovcev, rakov in stonog. o (N o> £ o u o TJ « £ H GO W > « GO £ £ Joannes Antonius Scopoli Tretje znamenito delo je knjiga o idrijskem živem srebru (De Hydrargyro Idriensi, 1761), ki v prvi razpravi govori o živem srebru, v drugi o idrijskem vitriolu,4 v tretji pa o merkurializmu - zastrupitvi idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra. Zapis natančno predstavlja vzroke in težave: tresenje, slinjenje, suhi kašelj, težko dihanje, nemirno spanje. Navaja pa tudi rešitve, zato velja ta razprava za temeljno delo s področja medicine dela. Scopoli je prvi opisal mnogo rastlin. Po njem se 4 Žveplova kislina. Joannes Antonius Scopoli, Flora Carniolica 1,1760 Joannes Antonius Scopoli, Flora Carniolica II, 1772 rv m imenuje kranjski volčič ali kranjska bunika (Scopolia carniolica), Scopolijev grint (Senecio scopolii), Scopo-lijeva črnobina (Scrophularia scopolii) in Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana). Čeprav je utiral pota slovenski znanosti, je v gore zahajal tudi iščoč sprostitve in tolažbe: "Učeni možje in drugi /.../, pomnite vedno /.../, da prizorišče Narave proučujem zaradi duševne utehe, da tako lajšam odvratnosti tegaprežalostnega življenja." Pota je utiral tudi planinstvu. Baltazar Hacquet Scopoliju je v Idrijo sledil Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815). Leta 1766 je sprejel službo rudniškega kirurga in porodničarja ter tu ostal do leta 1773, ko je v Ljubljani nastopil kot profesor anatomije, kirurgije in porodništva oziroma babištva. Pritegnil ga je zlasti Scopolijev sloves. Hitro se je naučil slovenščine in spoznal tudi njena narečja. Poleg svojega poklica se je takoj posvetil botaničnemu, mineraloškemu in etnološkemu raziskovanju kranjske dežele. Hacquetovo za nas najpomembnejše delo je Oryc-tographia Carniolica (Rudopis Kranjske) v štirih zvezkih, izdanih v letih 1778-1789. Prvi del iz leta 1778 govori o podzemnih jamah, slovenskem pogorju in gorovju, okamninah in fosilih ter vodah in slapovih. Celostranska ilustracija na začetku velja za prvo znano upodobitev Triglava. Imenuje ga Velki Terglou in naj bi bil po njegovih meritvah visoka 1549 pariških sežnjev (3.018,7 metra). Bakrorez je najstarejša znana slikovna upodobitev Triglava. Narejena je po predlogi kartografa Franca Ksaverja Barage leta 1776. Na koncu zvezka je privezan pregledni zemljevid goratega dela Kranjske (od Celovca do Save) s poudarkom na površju in vodovju. V istem zvezku je zemljevid, ki prikazuje vso Kranjsko s pokrajinskim imenom Krainska deschela. Namesto običajne kartuše z okrašenim naslovom je na zemljevidu mož, ki na povezanih sodih plove po brzicah Save in prikazuje pomen rečnega brodarstva na Kranjskem. Posebna vsebina zemljevida je prikaz nahajališč kamnin in rudnin, ki dotlej niso bila kartografsko ponazorjena. Hacquet jih je označil na zemljevidih po lastnih opažanjih in preizkusih. Opazno je izboljšal višinski prikaz visokogorja na Slovenskem. Njegovi zemljevidi so prvi, na katerih so zemljepisna imena slovenska, vse številne gore in prelaze na svojih zemljevidih je označil s slovensko besedo hrib, okrajšano H. (H. Terglov, H. Krim ...). Velja za pionirja gorništva, alpinizma in zgodovine turizma v Julijskih Alpah. V planinski preteklosti ga najpogosteje povezujemo s Triglavom, saj je že leta 1777 želel kot prvi stopiti na njegov vrh, a mu je uspel le vzpon preko planine Konjščice in Vele-ga polja do Malega Triglava. Omenjena pot je dobila ime Bohinjski pristop. Hacquetu ni bilo težko z idejo ogreti prijatelja Žiga Zoisa, ki je že naslednje leto za ta podvig obljubil denarno nagrado. Tako so na Triglav 26. avgusta 1778 Janez Andrej Herrlein, Prof. Joh. Balthasar Hacquet © Narodna galerija, Ljubljana stopili štirje srčni možje: rudarja Luka Korošec in Matevž Kos, lovec Štefan Rožič in Lovrenc Willo-mitzer. Zadnji je bil zdravilec, Hacquetov učenec, ki ga je spremljal pri neuspelem poizkusu leto pred tem in o katerem je Hacquet zapisal, da "je zelo vajen gora". Hacquetu se je vzpon na vrh Triglava posrečil leta 1779 in 1782. V svojih raziskovanjih je ohodil Štajersko, Kranjsko do Reke, Trsta, Benečijo ..., obiskoval je druge evropske države vse do Rusije. "Noben košček zemlje ne sme ostati nepreiskan, ker bi od Najstarejša znana upodobitev Triglava iz prvega dela Hacquetove Oryctographia Carniolica, 1778 Naslovnica prvega zvezka Oriktografija (Rudopis) Kranjske (Oryctographia Carniolica), iz leta 1778. Leta 1782 izide Hacquetovo botanično najpomembnejše delo z naslovom Kranjske alpske rastline ("Plantae alpinae Carniolicae"). Naslovnica tretjega zvezka Orictografije iz leta 1784, kjer je opisano Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero in Bled. £ H GO W > GO £ £ O (N CD E o u o m m Hacquetov herbarijski primerek Triglavskega svišča Vir: Naravoslovni muzej v Ljubljani Viri in literatura: Petkovšek, V., 1978: Goriški zdravnik in naravoslovec P. A. Mattioli. Proteus40 (7): 263-267. Praprotnik, N., 2015: Botanični raziskovalec naših gora. Naravoslovec Balthasar Hacquet. Planinski vestnik 115 (9): 48-51. Praprotnik, N., 2018: Joannes Antonius Scopoli (1723-178 8) in njegovo botanično delovanje na Slovenskem. Ob 230-letnici smrti znamenitega naravoslovca. Idrijski razgledi 63 (1): 34-47. In še mnogi drugi. prirodoslovcev opravljena potovanja po tem ogromnem evropskem gorovju kmalu prinesla luč o njega nastanku in sestavu." Leta 1782 je izšlo Hacquetovo botanično najpomembnejše delo z naslovom Kranjske alpske rastline (Plantae alpinae Carniolicae). V njem je opisal dvanajst rastlin, ki rastejo v kranjskih Alpah in Istri in ki so bile po njegovem mnenju nove, še neopisane vrste. Imenoval jih je po krajih oziroma po nahajališčih. Po Triglavu se imenujeta triglavski dimek (Crepis terglauensis) in triglavski svišč (Gentiana tergla-uensis), po Golakih pa golaška ali kranjska selivka (Grafia golaka). Našel je tudi trentarski grintavec (Scabiosa trenta), za katerega se je izkazalo, da gre za bledo obloglav-ko (Cephalaria leucantha). Skrivnostni grintavec so iskali mnogi naravoslovci, v naše gore je pripeljal Juliusa Kugyja in rastlina je postala simbol njegovih iskanj. Po njem pa se imenujeta tevje (Hacquetia epi-pactis) in Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii). Hacquet je napisal tudi prva navodila za obiskovalce gorskega sveta.5 Morda so njegova priporočila še vedno aktualna: "Hribolazec mora biti v vsakem primeru pogumen in ne sme imeti strahu pred še tako globokimi in strmimi prepadi ..., hribolazec se mora odreči vsem ne nujnim potrebščinam kakor tobaku, vinu, toplim pijačam, mehki postelji . Hribolaščeva postava mora biti lepo zrastla in brez telesnih hib. Najprimernejša visokost je 5 do 5 čevljev in pol (150-165 cm). Večji ljudje za to niso pripravni, in sicer iz sledečih razlogov: Prevelik človek ima le poredkoma močnejše mišice nego majhen, čokat, torej tudi nima več moči, a mora vendar radi visokosti svojega telesa več nositi nego zadnji; dalje: čim višje je telo, tem prej izgubi ravnotežje in tem češče je v nevarnosti, 5 Wester, J., 1931: Hacquetova navodila za gorolazce. Planinski vestnik 31 (3, 4, 5), povzetek v letniku 2019, št. 10; Pomen dobre planinske opreme avtorice Mojce M. Peternel. da se prekopicne; in čim daljše so njegove kosti, tem lažje se zlomijo ... Vid mora biti dober in dalekose-žen, kajti kratkovidnik je vsak hip v nevarnosti, da se poškoduje ali si celo zlomi vrat. Pljuča morajo biti brez vsake hibe, noge močne in vztrajne. Nič ni bolj škodljivega za noge kakor topla voda ..." V svetu je bil zelo znan in cenjen, v Ljubljani so ga med drugimi poleg cesarja Jožefa II. obiskali cesarjeva sestra, ruski knez Pavel in sam papež Pij VI. Bil izrazit razsvetljenec, svetovljan in kritičen mislec, ki je med drugim pomembno prispeval k razvoju planinstva na Slovenskem ter širšemu poznavanju slovenske dežele, njenih ljudi in običajev. S svojim delovanjem in deli, spodbujanjem narodne ozaveščenosti, pa tudi s svojo kritičnostjo je pripomogel k dvigu slovenskega naroda iz strokovne in politične nerazpoznavnosti. "Popotni prirodopisec mora biti neoženjen, zakaj če ima svojo ženo rad, kakor to zakonski stan zahteva, utrpi pri ločitvi dosti svojega poguma; oženjenec se manj upa, ker se kot oče nedoraslih otrok ne mara in ne more rad spuščati v nevarnosti, in naposled, ker ima dolgotrajna in pogostna odsotnost za posledico, da se lepi spol navzame odvratnega mišljenja." Čeravno se s Scopolijem nista razumela pretirano, mu je sledil na njegovi znanstveni poti. Presegel ga je v obsegu raziskovalnih področjih, nikoli pa ne v natančnosti in doslednosti. Tokrat smo podrobneje spoznali le prve tri naravoslovce iz 16. oz. 18. stoletja, ki so delovali v Idriji. Sledili so jim domačini - Franc Hladnik, duhovnik, šolnik, botanik, ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani, po katerem je dobil ime edini slovenski rodovni endemit hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia), ki je doma na južnem in severnem robu Trnovskega gozda. Idrijčan Henrik Freyer, farmacevt, muzealec, botanik, zoolog, geolog, kartograf, gornik je po naših gorah vodil saškega kralja Friderika Avgusta II. in opisal Blagajev volčin (Daphne blagayana), ki je bil poleg idrijskega jegliča (Primula x venusta) na spo-dnjeidrijskem Jelenku vzrok kraljevega obiska. Idrijski jeglič je v Jelenkovih strmalih pred tem našel Jožef Ferjančič, lekarniški laborant in Freyerjev sodelavec. Mnogo bi lahko povedali tudi o Karlu Dežmanu, ki je zapisal pravljico o Zlatorogu,6 o Juriju (Georgu) Dol-linerju, Juliju Glowackem in drugih. V gore so zaradi službe in tudi zaradi raziskovalnega oddiha zahajali rudniški ravnatelji in direktorji, kot so Gregor Komar, izkušen visoko usposobljen gozdarski strokovnjak iz Furlanije, napredni Anton von Steinberg, ki je leta 1716 vrisal v baker zemljevid Kranjske, tudi raziskovalec Cerkniškega jezera, ter geodet in raziskovalec Savinjskih Alp Marko Vincent Lipold. Mnogi drugi so nekoč in še vedno danes zelo uspešno raziskovali tukajšnje rastlinstvo in puščali sledi tudi v bližnjih in oddaljenih gorah. O 6 Zapisal jo je v nemškem jeziku in jo objavil v ljubljanskem nemškem dnevniku "Laibacher Zeitung" dne 21. febr. 1868, v verze jo je leta prelil 1877 Rudolf Baumbach. Nepogrešljivi del zaščitne opreme Smučarska čelada Kljub vse bolj milim zimam, ko je sneg v nižinah že dokaj redek pojav, lahko v gorah, tudi z uporabo snežnih topov, najdemo dobro podlago za zimske športe. Smučanje tako ostaja ena izmed najbolj priljubljenih oblik zimske rekreacije. V zadnjem času je vse več zanimanja za turno smučanje. Če temu dodamo še karving smuči, ki omogočajo večje hitrosti smučanja, je možnost za poškodbe bistveno večja kot pred nekaj desetletji. Zakon o varnosti na smučiščih v svojem 23. členu med drugim določa, da morajo smučarji uporabljati tako opremo, ki ne predstavlja nevarnosti za osebe, predmete ali objekte na smučišču. Obvezna je tudi uporaba smučarske čelade za otroke do vključno 14. leta starosti, za ostale smučarje pa predstavlja nepogrešljiv del zaščitne opreme. Čelada pri turnem smučanju http://www. hotelgardenazza- altabadia.it Dejstva v prid nošnji čelade Smiselnost omenjenega določila potrjujejo številne raziskave. V eni izmed njih, ki govori o poškodbah glave pri otrocih, ugotavljajo, da je resnost poškodbe glave najbolj odvisna od tipa oziroma mehanizma poškodbe. Poškodbe glave so definirali kot poškodbe više od spodnjega roba spodnje čeljusti. Raziskava, v katero so vključili 549 otrok starosti od 3 do 17 let, je bila opravljena na smučiščih v državi Colorado (ZDA) v obdobju od leta 1999 do leta 2014. Otroke s poškodbo glave, ki so bili sprejeti na oddelke intenzivnih enot, so ocenjevali po lestvicah abbreviated injury severity (AIS) score in injury severity score (ISS). Ugotovili so, da so bile poškodbe glave pomembno težje pri otrocih, ki niso nosili čelade, v primerjavi s tistimi, ki so čelado nosili. Ugotovili so tudi, da je bilo s čelado opremljenih bistveno več otrok, ki so bili doma v okolici smučarskih središč, kot tistih, ki so (večinoma redkeje) prihajali na smučišča od drugod. V zaključku so avtorji poudarili pomen opozarjanja in zdra-vstveno-preventivnega dela, ki je namenjeno staršem in otrokom. Na tržišču se v zadnjem času pojavljajo različni tipi smučarskih čelad (klasična, z mehkim ušesnim delom, z vizirjem, alpinistična itd.). Vse čelade imajo isti namen - varovati glavo pred poškodbami. Dokazano je, da smučarske čelade zagotavljajo pomembno zaščito pri poškodbah. V Kanadi poškodbe zaradi Zgornjesavinj-ski zdravstveni dom Nazarje. Fakulteta za zdravstvene vede, Univerza v Mariboru. Obvezna uporaba smučarske čelade do 14. leta https://www.rtc-krvavec.si/si/aktivnosti/ pozimi/sola-smucanja Čelada z vizirjem www.inthesnow.com zimskih športov povzročijo precejšnje finančno breme javnemu zdravstvu, saj lahko posredni in neposredni stroški dosežejo 400 milijonov dolarjev. Na vsakih 10.000 smučarjev trije utrpijo poškodbo glave, ki zahteva zdravniško pomoč. Z uporabo smučarske čelade lahko zmanjšamo število poškodb glave za 30 do 50 odstotkov. Uporaba smučarske čelade lahko pomeni bistveno razliko med lažjo in težjo poškodbo. Pri turnem smučanju pa na smučarja prežijo še dodatne nevarnosti, ki jih na urejenih smučiščih ni oziroma so redke (padanje kamenja in/ali ledu, snežni plazovi, udarci ob drevesa, skale ...). V strokovni literaturi je na temo turnega smučanja med osnovno opremo vedno navedena tudi smučarska čelada, še zlasti za turne smučarje, ki se vzpenjajo ob urejenih smučiščih ali po njih, saj je nevarnost trka z drugim smučarjem bistveno večja. V statistikah zadnjih let, ki obravnavajo nesreče v snežnem plazu, zavzemajo zelo visoko mesto fizične poškodbe, predvsem poškodbe glave. Snežni plaz je pogosto le posreden vzrok za poškodbo - lahko je samo potisnil gornika čez steno ali po strmejšem pobočju. Plaz je zavil po svoje in gornika ni zasul. Torej bi kot četrti priporočeni element v lavinskem kompletu lahko dodali čelado. io m Čelada in lažen občutek varnosti Čedalje več odraslih smučarjev se odloča za uporabo smučarske čelade, ki pa lahko daje varljiv občutek večje varnosti, zaradi česar smo manj pazljivi. Sandi Murovec, smučarski poznavalec in trener, je v intervjuju za Siol dejal: "Na smučišču je le še okoli deset odstotkov smučarjev brez čelade, kar je spodbudno, a žal prenekaterim daje napačen občutek varnosti. Mnogi so zaradi čelade (in nove opreme) postali pogumni, na smučišču norijo bolj kot nekoč, svoje pa so prispevale še karving smuči, ki smučarjem občasno dajejo lažno zagotovilo, da bodo pomagale tudi v situacijah, ki jim sicer niso kos." Smučarske čelade so cer-tificirane samo za zaščito pri hitrostih do 22,5 km/h. Vendar raziskave kažejo, da se uporabniki smučarskih čelad nagibajo k višjim hitrostim (40-60 km/h). Tako uporaba smučarske čelade kot sredstva za preprečevanje poškodb vzbuja v smučarju lažni občutek varnosti in s tem povečuje možnost tveganega smučanja, predvsem na račun hitrosti in slabšega nadzora nad smučmi. Podatki iz stotih urgentnih centrov v ZDA kažejo na 60-odstotni porast števila poškodb glav v obdobju od 2004 do 2010. Delež poškodb glave se je povečal bolj kot delež ostalih smučarskih poškodb. Na vprašanje o smiselnosti uporabe zaščitne čelade vsaj delno odgovarjajo s podatkom, da je bila od vseh poškodovancev, sprejetih na urgentne oddelke zaradi poškodbe glave, le dobra tretjina zaščitenih s smučarsko čelado. Vprašanje je, kakšen delež tistih brez čelade bi potreboval oskrbo v urgentnem centru, če bi zaščitno čelado nosili. Sklepamo lahko, da ima nošnja čelade neposreden vpliv na zmanjšanje števila resnih poškodb glave. Raziskava iz leta 2002 navaja, da je večina (81 %) obravnavanih smučarjev s poškodbo glave imela blažje poškodbe glave z oceno Glasgow Coma Scale (GCS) med 13 in 15 točkami. GCS je lestvica (min. 3-max. 15 točk) za oceno stopnje zavesti pri poškodbah možganov. Blagi pretres možganov so ugotovili pri skoraj 70 odstotkih, hujše poškodbe glave (ocena GCS med 3 in 8), ki lahko vodijo do resnih in trajnih posledic ali celo smrti, pa pri približno 14 odstotkih poškodovancev. Smrtnost pri vseh poškodovancih s poškodbami glave, ki so se zgodile na smučiščih, je bila 4-odstotna. Najnevarnejši situaciji sta trk dveh ali več smučarjev in hud padec posameznega smučarja. Avtorji so poudarili pomen vestnega in preudarnega smučanja, še zlasti ob večji gneči na smučišču. Najbolj rizična skupina smučarjev za poškodbo glave so bili - po podatkih raziskave iz leta 2017 - mlajši moški v starosti med 15 in 25 leti, ki so svoje smučarsko znanje ocenili kot zelo dobro, svoje smučanje pa opredelili kot hitro in zahtevno. Pogosto so izvajali tudi skoke, vožnjo izven urejenih smučišč ali bili aktivni na smučarskih poligonih. Avtorji so želeli poudariti pomen zaščitniškega vedenja oz. načina smučanja. Drznejša ko je smuka, večje bodo možnosti poškodb. Vseh šestnajst raziskav govori v prid uporabe smučarske čelade, saj dokazujejo, da njena uporaba zmanjšuje resnost poškodb glave. Prav tako je bilo število poškodb glave večje pri poškodovancih, ki čelade niso nosili. Zato sklepajo, da pri določenih manjših udarcih v glavo ob uporabi zaščitne čelade do poškodb sploh ne pride. Prav tako niso opazili povečanja poškodb vratne hrbtenice zaradi uporabe smučarskih čelad. Analiza poškodovancev na smučišču Golte Izdelali smo retrospektivno dvoletno raziskavo z analizo zapisnikov reševalcev in nadzornikov na smučišču Golte, katerega letno obišče približno 50.000 smučarjev. Osredotočili smo se na uporabo smučarske čelade pri poškodovanih. V smučarskih sezonah 2016/17 in 2017/18 je bilo na smučišču obravnavanih 152 poškodovancev. Med njimi so 103 smučarji (67,7 %) uporabljali zaščitno čelado. Podatek o deležu je primerljiv z literaturo, ki navaja, da se je med leti 2003-2013 uporaba smučarske čelade povečala z 25 % na 70 %. Uporaba smučarske čelade ne zmanjšuje števila poškodb glave, bistveno pa vpliva na resnost poškodbe. Od 152 poškodovanih je poškodbo glave doživelo 23 smučarjev, od tega jih je 17 (74 %) uporabljalo smučarsko čelado, dva (9 %) ne, za štiri (17 %) poškodovance pa ni bilo podatkov (gl. graf). Strokovne službe (Nujna medicinska pomoč, Helikopterska nujna medicinska pomoč) so v nadaljnjo obravnavo odpeljale 14 poškodovanih, za katere menimo, da so utrpeli hujše poškodbe. Od tega jih je deset uporabljalo smučarsko čelado. Graf prikazuje uporabo smučarske čelade pri 23 primerih poškodb glave na smučišču Golte v sezonah 2016/17 in 2017/18. Med poškodovanci je bilo 57 otrok, in sicer mlajših od 14 let. Pričakovano jih je večina (n = 47) uporabljala smučarsko čelado, trije je niso (vsi trije so se poškodovali, ko niso smučali), za sedem poškodovanih pa ni podatka. Podobno ugotavljamo za turne smučarje, ki se vzpenjajo po urejenih smučarskih progah smučišča Golte ali ob njih, saj jih velika večina upora- Poškodba na blja smučarsko čelado. smučišču Raziskave kažejo, da je uporaba smučarske čelade Foto Leon Ločičnik (kot tudi drugih čelad) pripomogla k boljšim izidom pri poškodbah glave. Pri nas smo uzakonili obvezno uporabo smučarske čelade za otroke, opažamo pa tudi trend naraščanja uporabe smučarskih čelad med odraslimi. Kljub temu bi bilo o pomenu uporabe smučarske čelade treba še dodatno ozaveščati ljudi, saj sami lahko največ storimo za svoje zdravje. Seveda je pa najpomembnejši vidik varnosti pri vseh športih na snegu - odgovorno ravnanje posameznika. Vsa zaščitna sredstva lahko le izboljšajo izid ob poškodbi. Avtorji prispevka smo navdušeni smučarji, ki že dolgo nismo stopili na smuči brez smučarske čelade. O Viri: Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč-1) (2016). Uradni list RS, št. 44/16. Milan M in sod. (2017). Helmet Use and Injury Severity among Pediatric Skiers and Snowboarders in Colorado. J Pediatr Sorg, 52(2): 349-353. Fenerty L in sod. (2013). Helmets for skiing and snowboarding: Who is using them and why. https://insights.ovid.com/pubmed?pmid=23425754. Heads up! Wear a helmet on the slopes (2017). https://bestmedicinenews.org/ childrens-health/heads-wear-helmet-slopes/. Volontar K (2014). Zimska oprema za zimski obisk gora. Planinski vestnik 2/2014, 58. Teran Košir A (2013). Smučarska čelada lahko prispeva k varljivemu občutku varnosti. https://siol.net/sportal/drugi-sporti/smucarska-celada-lahko-pri-speva-k-varljivemu-obcutku-varnosti-317093. Snow sport helmet usage. https://cwsaa.org/policy/ski-helmet-usage/. Blavins J (2012). Skiing related head injuries increasing despite growing use of helmets. The Denver Post. https://www.denverpost.com/2012/10/08/ski-ing-related-head-injuries-increasing-despite-growing-use-of-helmets. Levy AS in sod. (2002). An analysis of head injuries among skiers and snowbo-arders. J Trauma 53(4): 695-704. Bailly N in sod. (2017). Analysis of injury mechanisms in head injuries in skiers and snowboarders. Medicine & Science in Sports & Exercise 49(1): 1-10. https://journals.lww.com/acsm-msse/fulltext/2017/01000/Analysis_of_ Injury_Mechanisms_in_Head_Injuries_in.1.aspx. Haider AH in sod (2012). An evidence based review: efficacy of safety helmets in reduction of head injuries in recreational skiers and snowboarders. J Trauma Acute Care Surg 73(5): 1340-1347. Hancock A (2016). The importance of wearing a helmet while skiing. http:// www.edmontonskiclub.com/the-importance-of-wearing-a-helmet-while--skiing/. £ H GO W > £ O (N o> E o u o m PLnmnsKH ZGODOumn Lojze Budkovič Spomini na Tolminski planinski bataljon Aprila je minilo štirideset let, odkar me je na služenje vojaškega roka poklicala rajnka Jugoslavija. Ta državljanska dolžnost me je počakala do zaključka študija in okrevanja po posledicah alpinistične nesreče. Na zdravniškem pregledu pri dr. Žiliču v Radovljici sem bil potrjen, "sposoben za zunanjo službo", čeprav je bilo v kolenu še nekaj železja. Pregledu je čez nekaj mesecev sledil poziv na odhod v tolminsko vojašnico. Klicu domovine se je bilo treba odzvati. V tistih časih s tem ni bilo šale. V Tolminski vojašnici sem postal pripadnik planinskega bataljona. V spremljevalnem vodu sem zadolžil konja Dorata, s katerim sva prenašala minomet kalibra 82 mm. Ilustracija: Milan Plužarev Prag vojašnice Simona Gregorčiča pod Tolminom sem prestopil v popoldanskih urah 12. 4. 1979. Za rampo vojašnice me je čakal nov svet, o katerem so mi nekaj povedali prijatelji, ki so to že odslužili. Civilno obleko sem zamenjal za vojaško, dobil ostalo opremo, novo frizuro, nove prijatelje in nastanitev v nekdanji avstro-ogrski vojašnici. Dodeljen sem bil spremljevalnemu vodu za merilca minometa kalibra 82 mm. Z vso kramo sem nekoliko utrujen od popitega piva vstopil v spalnico novega doma. V velikem prostoru so bili ob notranji steni razvrščeni kovinski pogradi in lesene kasete za opremo. Preostala oprema je ostala v šotorskem krilu pod pogradom. Naporen dan me je hitro zazibal v spanec, ki so mu nekoliko nagajale ubrane melodije žabje svatbe iz močvirja pod vojašnico. Kmalu po našem prihodu so ga zasuli zaradi gradnje vojaškega športnega poligona. Jutro je prišlo z budnico ob nenavadni uri. Prva povelja so dala slutiti, da tu vladata red in disciplina. Večje razočaranje je sledilo pod posteljo. Iz šotorskega krila je noč odnesla del opreme svežega pripadnika planinskega bataljona. Na srečo se je težava rešila, da sem lahko stopil v postroj enote. Tu sem prvič srečal poveljujoče oficirje. Poveljnik bataljona je bil major Živko Juroš, poveljnik čete kapetan Miša Markovič - Pika-vac, poveljnik voda pa starejši vodnik Ranko. Nekoliko sem bi presenečen, da med oficirji ni bilo Slovencev. Poveljevanje je potekalo v srbohrvaškem jeziku. Prvi dan sem dobil še minomet in konja Dorata. Po kosilu je bilo nekaj predaha, da sem lahko spoznal sotrpine. Vod je sestavljala pestra podoba pripadnikov vseh jugoslovanskih republik. Oddelek dveh mi-nometov je vodil desetar Vinko Gale iz Naklega. Vsakemu minometu so bili dodeljeni trije vojaki. Imena vseh se niso obdržala v glavi. Žal mi je, da nisem pisal dnevnika, a sem slutil, da to ne bi bilo dobro, saj so bile povsod oči in ušesa, ki bi lahko povzročile sitnosti. V vodu sta bila še dva Slovenca, mitraljezec Maks Gale iz Virmaš in merilec Zdravko Sajovic iz Kranja. Naslednji dan je prinesel nove obveznosti. Ob četrti uri bujenje, odhod v hlev in skrb za konja, s katerim sva se prvič srečala. Dorat je bil na srečo prijazen konj. Ni povzročal problemov, po katerih so bili znani vojaški konji. Večkrat so poskrbeli za nevšečnosti z neposlušnostjo. Mimogrede si lahko dobil neprijazen ugriz, po svoji pameti so oddirjali do napajališča, nekatere je bilo treba loviti po vojašnici. Posebna zgodba je bila konjska oprema za nošnjo oborožitve. Vsaka enota je opremo hranila v dodeljenem prostoru. Tak j e bil začetek usposabljanja v 345. planinski brigadi, poimenovani po našem pesniku Francetu Prešernu. Brigada je imela glavno komando in nekaj enot v Kranju, bataljone pa v Bovcu, Tolminu, Bohinjski Beli in Škofji Loki. Poveljnik brigade je bil polkovnik Momčilo Marjanac, njegov namestnik pa podpolkovnik Špiro Nikovič. Sledili so dnevi vojaškega drila in priprave na svečano zaprisego. Jutranje vstajanje, predpisano posti-ljanje pograda in urejanje kasete, hlev, vojaški trim, zajtrk, postroj za dvig zastave in branje dnevne aktivnosti enote, dopoldansko izobraževanje, kosilo, kakšno pivo v kantini, popoldansko izobraževanje, večerja, obvezno gledanje poročil in nočni počitek so bile osnovne aktivnosti. Spoznavali smo oborožitev in vztrajno čistili orožje. Nekoliko več miru je bilo ob sobotah in nedeljah. Ta čas je bil izkoriščen za urejanje četnih prostorov. Obiskal sem znance po ostalih enotah. V prvi četi je služil kot desetar gozdarski kolega Silvo Repinc iz Kamenj v bohinjski dolini, v alpskem vodu alpinista Franc Langerholc - Cac iz Škofje Loke in Stanko Mihev s Koroške. 20. 4. 1979 se je bataljon postrojil in dali smo častno zaprisego, da bomo branili domovino, bratstvo in enotnost naših narodov in ... V trajen spomin je vsak vojak dobil posebno listino. Na svečanosti so bili lahko prisotni tudi starši, prijatelji in šolska mladina. Zbralo se je veliko funkcionarjev takratnih občinskih struktur in družbenopolitičnih organizacij s Tolminskega. Za nagrado smo lahko šli prvič v Tolmin. Tako smo postali pravi vojaki. Med prvim mesecem služenja smo se udeležili pogozdovanja velike poseke v pobočju pod Rutom. S prislu-ženim denarjem je četa kupila televizor. Naše izobraževanje in urjenje se je prepletalo s stalno nevarnostjo in budnostjo pred napadom pakta NATO. Pripravljenost se je preizkušala z nočnimi alarmi, ko je bataljon moral zasesti bojne položaje. Takrat so se odvijala razna presenečenja, še večja pa, ko je bilo treba s pomočniki poskrbeti za minomet, s katerim smo šli v hlev z namenom, da ga naložimo na Dorata. Če si zamujal, na odrejenem mestu ni bilo več sedla za oborožitev. Po vseh prostorih si iskal tisto, kar je bilo trenutno na razpolago, in reševal težave, na katere v pravem bratstvu in edinstvu nisi računal. V poletnih mesecih je potekala obnova mejnih kamnov. Pri tem delu je sodeloval alpski vod skupaj z našimi "sovražniki" - alpini. Začudeni smo nekega deževnega dne opazili prihod italijanskega terenskega vozila. Naložili so tudi naše vojake in glede na slabo vreme odpeljali v neko zakotno gostilno. Večkrat smo imeli bataljonske postroje z različnimi nameni, ko je poveljnik Juroš obhodil vse vojake in s hitrim vizualnim pregledom ugotovil pomanjkljivosti. Živko Juroš (1942-2018) je bil človek na mestu, v njem je bilo skrito veliko dobrote. Znal je prisluhniti vojaku in njegovim težavam. Tudi mene je doletela, ko sem si s popoldanskim pobegom iz vojašnice na Bohinjski Beli domov v Bohinjsko Bistrico prislužil raport. Ker si nisem upal vprašati mrkega zastavnika Bobana za obisk domačih, sem pobegnil skozi luknjo v ograji z upanjem, da bom ostal neodkrit. Naslednje jutro sem se zgodaj vrnil. Strogi Boban je bil o mojem grehu že obveščen in po vrnitvi v Tolmin je bilo treba h komandantu. S cmokom v grlu sem stopil v pisarno in pričakoval ploho. Živko pa me je mirno vprašal, zakaj povzročam težave. Odkrito sem mu povedal, da se Skupinska slika na vrhu Male Mojstrovke Arhiv Lojzeta Budkoviča £ H co W > CO £ £ o (N o> £ O u o 73 E o u o TJ £ H co W > co £ £ Trening hoje po vrvni ograji Arhiv Lojzeta Budkoviča prvenstva smo na Kaninu posneli prve kadre filma o zimski vojaški alpinistiki. Snemanje je potekalo v produkciji Zastava filma iz Beograda. Kaj je iz tega nastalo, pa mi do današnjih dni še ni uspelo izvedeti. Po vrnitvi v vojašnico smo zaskrbljeni spremljali novice o maršalu. Nekaj se je šušljalo, da bo treba podaljšati vojaški rok. V tem nepredvidljivem ozračju so minevali moji zadnji dnevi v planinskem bataljonu. Kamen negotovosti se je odvalil 12. 4. 1980, ko sem dočakal odpustnico in zapustil vojašnico. S planinsko brigado sem se posredno ponovno srečal še leta 1991. Po osamosvojitvi je prišlo do vojaške intervencije, z naloženimi gozdarskimi kamioni smo po nalogu Teritorialne obrambe blokirali cestne mostove v Soteski in cesto pred Bledom. Na ta način bi ovirali premik bataljona iz vojašnice na Bohinjski Beli. Vse aktivnosti so se na srečo zaradi modrosti zadnjega poveljnika brigade polkovnika Živka Juroša zaključile brez prelivanja krvi. Nekaj strahu je krajanom Bohinjske Bele povzročil le poveljnik vojašnice na Bohinjski Beli, ki je grozil z razstrelitvijo vojaškega transporta na železniški postaji. Moji spomini na planinsko brigado so napisani z željo, da se ohrani njeno izročilo. Bila je edina planinska brigada nekdanje Jugoslavije, v kateri je služilo veliko slovenskih planincev, alpinistov in smučarjev. V njej je poveljevalo nekaj prepoznavnih slovenskih oficirjev (Tauber, Pišljar, Lušina, Jernejc, Tušar). V samostojni Sloveniji je planinska enota ostala samo še v obnovljeni vojašnici na Bohinjski Beli. Trenutno je tam številčno osiromašen 132. gorski polk. Slovenska vojska bi morala skrbeti, da gorska enota ne životari, saj končno v Poljčah do-muje Center odličnosti za gorsko bojevanje. Duh stare brigade pa med veterani živi pod okriljem Združenja vojaških gornikov Slovenije (ZVGS). Nekdanji pripadniki ste vabljeni, da se nam pridružite. Vse o združenju si lahko preberete na spletni strani. Trenutno nas je nekaj nad tristo in smo aktivni v domačem in mednarodnem okolju. Duh brigade in spomini po propadu Jugoslavije živijo na Facebooku z naslovom 345. PLANINSKA BRIGADA, kjer veterani opisujejo spomine na služenje v njenih enotah in iščejo stike s soborci. O nnŠI SODELAVCI milan Plužarev, ilustrator Kaj ste po izobrazbi in s čim se preživljate (oz. kaj bi najraje počeli za preživljanje)? Po izobrazbi sem univerzitetni dipl. oblikovalec vizualnih komunikacij. Risanje je na prvem mestu, risanje in slikanje -pred oblikovanjem. Za preživljanje počnem prav to, rišem in slikam. V stari Ljubljani imam slikarski atelje, v katerem si prizadevam poleg redne službe narediti čim več slik v tradicionalni tehniki akvarela, akrila in olja. Prevladujejo vedute ljubljanskih ulic, videz tega mestnega predela je res hvaležna kulisa. Sicer pa me zanimajo vse likovne zvrsti in tehnike. UD Kaj najraje počnete v prostem času? Slikam in rišem. Če človek najde smisel in veselje v svojem delu, je njegov poklic hkrati tudi konjiček in obratno. Ne potrebuje nobenih dodatnih izzivov. Kakšna je vaša povezava z gorami? Z gorami bolj slaba. Bolj z gozdovi, predvsem hoja po gozdu s psom. Sicer pa bi se z veseljem podal tudi v gore, s kom izku-šenejšim. Včasih, ko preberem dobro zgodbo, ki jo opremim z ilustracijo, se tudi sam nekoliko vživim v dogajanje in ga po svoje začutim kot slikar. Vaš moto v življenju je? Ustvarjaj zdaj, spal boš kasneje. Kako ste začeli sodelovati s Planinskim vestnikom? Sodelovati smo začeli pred leti, po naključju. Dušan Škodič je povpraševal po ilustracijah na agenciji Umer, za katero sem delal kot pogodbeni ilustrator. Zdelo se mu je, da bi lahko s svojim slogom ilustriranja prispeval dodano vrednost k vsebini revije, saj včasih zgolj besedilo ne more v popolnosti pričarati zgodbe oziroma tega, kar je avtor občutil. Če gre za neko posebno ali izredno doživetje, je tudi nemogoče, da bi avtor posnel fotografije. Tedaj si lahko pomagamo le z ilustracijo, ki zaokroži pisano pripoved. Zakaj radi sodelujete s Planinskim vestnikom? Zaradi Dušana in njegovih pisanih zgodb, s katerimi se mi je odprl nov pogled na naravo, ki je prej sploh nisem poznal (rojen sem bil v Vojvodini). Po njegovih opisih sem pripravljal ilustracije za razne zgodovinske in doživljajske zgodbe, za katere ni bilo na voljo nobenih fotografij. Dobil sem natančna navodila, s katerimi me je naročnik usmerjal do želenega cilja. Včasih sva tudi večkrat popravljala skico, preden sem dobil zeleno luč za barvno finalizacijo, vendar mi to sploh ni bilo težko. Tudi sam kot slikar občasno potrebujem drugačno temo, s katero malce presekam rutino in se spotoma še česa naučim. Na podoben način sem ilustriral knjigo zgodovinskih zgodb za Planinsko založbo, naslednjo imamo že v pripravi. Dušan je podobno kot jaz velik zanesenjak, kar mi daje dodaten razlog in motivacijo za sodelovanje z vašo revijo. O POHODNIŠTVO - GORNIŠTVO • ALPINIZEM • TABORJENJE <0 PLEZANJE , ALPINIZEM Ž TABORJENJE <0 PLEZANJE POHODNIŠTVO - GORNIŠTV PODAGDDB UDOBJE ON 1KH PODARITE DARILNI BO IGLU ŠPORT Gi-m KAM ŠPORT fr\ odfv Cr »iTV» .V.** m- m^M r i li x GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABORJENJE <0 PLEZANJE WWW.IGLUSPORT.SI POHODNIŠTVO ^ GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABOR. FOTOnATEČAJ Zaključek fotonatečaja vestnL ttljubimGore 2019 Na 3. fotonatečaj #LjubimGore, ki ga je z uredništvom Planinskega vestnika in v sodelovanju s podjetjem CEWE, d. d. organizirala Planinska zveza Slovenije, se je odzvalo 75 avtorjev z več kot 200 fotografijami. Vsak udeleženec je prejel bon v vrednosti 10 evrov za naročnino na Planinski vestnik. Ocenjevalno komisijo, ki so jo sestavljali pro- Ocenjevalna komisija je poleg najboljše trojice izbra- fesionalni fotograf Blaž Košak - Blayo, predstavnica la še deset fotografij, katerih avtorji so Andrej Pavlin, podjetja CEWE, d. d. Jasna Medar, tehnični urednik Andrej Trošt, Jernej Rodič, Luka Virag, Miha Kokole, Planinskega vestnika Emil Pevec in strokovna sode- Miljko Lesjak, Nejc Rošer, Rok Vovk, Tine Kogovšek lavka PZS Hedvika Petkovšek, je čakalo skrbno pre- in Zoran Stanko. Odprtje razstave s podelitvijo na- gledovanje fotografij in tehtanje argumentov, preden grad fotografom je bilo v sredo, 11. decembra 2019, ob so izbrali zmagovalce fotonatečaja. 18. uri v okviru obeležitve mednarodnega dneva gora. 1. mesto: Luka Virag, Zlat zaključek dneva na Poreznu Nagrajenec prejme darilni bon za izdelke CEWE v vrednosti 150 €. Zlat zaključek dneva na Poreznu. Foto Luka Virag Obrazložitev komisije: Širni razgledi, ki jim skrivnostnost dodajajo meglice, razpete med posamezne grebene. Saj res, kaj je za tistim grebenom? In naslednjim? Kje smo že bili? Kam naslednjič usmerimo korak? Večerno sonce tik nad obzorjem in skrivnostne meglice poskrbijo za mnoga vprašanja. Pa tudi odgovore. Fotograf je lepo ujel trenutek, ko se v gorah zares lahko poglobimo vase, ko čas teče drugače. Včasih se celo ustavi. Tudi zato #LjubimGore. 2. mesto: Robert Brezigar, Jesenska Vošca Nagrajenec prejme darilni bon za izdelke CEWE v vrednosti 100 €. Jesenska Vošca. Foto Robert Brezigar Obrazložitev komisije: Nebo prekrivajo grozeči, temni oblaki. Ne napovedujejo nič dobrega. Nas čaka snežni metež? Močan veter? Slaba vidljivost? Nevarnost? Medtem pa sončni žarki (ki ta trenutek niso čisto v sozvočju z nebom) oblivajo z jesenskimi barvami ozaljšan gozd. Sonce in svetloba pomenita življenje in veselje. In tjakaj nas vodi zvesta spremljevalka - planinska pot. Fotografija prikazuje le del mogočnosti gorske Narave, ki smo ji lahko priča v gorah. Tudi zato je gorska narava tako vabljiva. #LjubimGore - v vseh možnih oblikah. 3. mesto: Andrej Trošt, Brezkompromisne gore Nagrajenec prejme darilni bon za izdelke CEWE v vrednosti 50 €. Brezkompromisne gore. Foto: Andrej Trošt Obrazložitev komisije: Nam vreme zapoveduje, kdaj lahko obiščemo nam ljube gore? Ne, le svoj obisk mu moramo prilagoditi. Ne moremo kar naprej čakati na "ugodne razmere", ko ni vetra, nad nami pa brezdanji obok modrine neba. Gore je treba izkusiti tudi v drugačnih razmerah. Znanje, preudarnost in izkušnje nam pomagajo, da lahko v malce drugačnih razmerah prav tako uživamo in preizkušamo svoje meje. Fotograf nam je odlično predstavil ne ravno idealne razmere, ki so sprejele turnega smučarja. A tudi v takih razmerah #LjubimGore. DOŽIUETJH Hinko Krejan UD UD Uojaška kapa Hribouska prijateljstva Na vratih omare v spalnici je že dolga leta prilepljen aktualni letni načrt pohodov mojega planinskega društva, v predalniku pa jih je shranjenih še nekaj iz sosednjih društev. V posebni majhni mapi se skriva moj osebni ''plan želja'' za tekoče leto, prilagojen željam prijateljev, bolje rečeno prijateljic (te so namreč v večini), ki naju z ženo spremljajo na planinskih poteh. Iskreno povedano večkrat samo mene, kajti žena je naše visokogorje zaradi zdravja po mnogo letih odrinila malo na stran. Upam, da začasno. Že davno mi je postalo jasno, da je vseh pohodov nekajkrat preveč za dvainpetde-set koncev tedna, kot jih naštejemo v enem letu, in če k temu dodam še življenje na gorski kmetiji nad devetsto metrov ter, kar je bistveno, EMŠO, ki mi kaže sedemdeset let, je mera polna in vprašanj veliko. Pa vendar za zdaj še ni kakih težav; danes na Triglav, jutri in pojutrišnjem delo v gozdu, potem pa na Škrlatico - na primer. Delo res krepi človeka. Pa sem ob novem letu kar vesel, če lahko naštejem vsaj petnajst visokogorskih tur in še pest pohorskih, kot rad pravim sredogorju, Pohorje imam pa pred nosom. V najboljših časih jih je bilo vsaj polovico več ... Hopla, kam sem zašel? Kje je tu kapa iz naslova? Napoved sončne oktobrske sobote me je spodbudila, da sem opravil nekaj telefonskih klicev, da bi dobil družbo za potep po Julijcih, vendar neuspešno. Tudi prigovarjanje ženi, ki ji ni všeč dolga vožnja s Koroškega na Gorenjsko, je bilo zaman. Pa kaj potem, saj sem včasih rad tudi sam s seboj, brez družbe, lahko tudi brez markacij. Na počivališču v Radovljici sem z užitkom pojedel ro-gljiček in spil kavo. Tam se vedno z nostalgijo spomnim Tičarjevega počivališča v Lipcah, ki je bilo meni in drugim mnogo let najbolj prijeten in že kar intimen kotiček za postanek ob gorenjski avtocesti ob vsaki uri dneva. Zakaj so to uničili, najbrž ni jasno niti tistim zadrtim birokratom, ki so to storili. Sram naj jih bo! Od doma sem odšel brez določenega cilja, za vsak primer pa sem v prtljažnik naložil kar vso planinsko opremo. Bog ve, kam me bo odneslo, sem si mislil med pakiranjem. V Radovljici se odločim - izhodišče bo Vršič, potem pa bom videl, kam naprej. Na vrhu stopim iz avta, piha hladen veter in po hrbtu me zmrazi. Oblečem se. Kam pa zdaj? Ura je skoraj osem, popoldne pa bi rad obiskal še prijatelja v Kranjski Gori ... Odločim se za "špancir turo" proti Slemenovi špici, vendar se na Vratcih obrnem Kapa s cedro, ki je vzbudila domotožje na Mavrincu; Hinko Krejan in Michelle Yazbeck. Arhiv Hinka Krejana desno in grem na Robičje. Moj prijatelj iz Kranjski Gore se piše Robič; vse paše skupaj, se smejim sam pri sebi. Nikogar ni pred mano in nikogar za mano, medtem ko se proti Slemenovi špici vleče procesija. Nekaj jih odhaja po Hanzovi na Mojstrovko. Na vrhu se vpišem kot sedeminsedemdeseti obiskovalec letos. Uživam v razgledu, saj na obzorju ni mrča. Vse je čisto in tako blizu. Na severu Visoke Ture, Grossglockner, Grossvenediger. Kdaj bom spet tam? Počasi se odpravim nazaj. Pod Vratci srečam veliko skupino otrok z učitelji, tudi na poti proti Slemenu je več staršev z otroki. Iskreno se jih razveselim, saj se naše članstvo nenehno stara, mladih pa ni. Sestopim do Erjavčeve koče. V miru spijem čaj, ko mi pogled na uro pove, da imam še dve do tri ure časa do obiska v Kranjski Gori. Zakaj pa ne bi skočil še na Mavrinc!? Na Gozdu parkiram, se spustim približno sto metrov do odcepa in veselo nadaljujem spet navzgor. Ta pot je danes kar obljudena. Domačini iz bližnje okolice očitno radi hodijo sem gor. Tudi na vrhu je skupina ljudi, ki uživa v razgledih. Prijazno pozdravim, vzamem vpisno knjigo in se vpišem, kar je moja železna navada na vrhovih in kočah, saj žigov ne zbiram. Pogledam po ljudeh in vidim, kako me opazuje mlajša gospa. Mogoče je opazila znak gorske straže, ki ga imam vedno pripetega na jakni, ali kaj. Približa se mi in pravi: "Vas lahko nekaj vprašam?'' Takoj zaznam neznan tuj naglas. ''Seveda,'' odvrnem in se nasmehnem. ''Kje ste dobili to kapo?" Začudeno jo pogledam. "Na njej je zastava, kakršno ima Libanon,"" pojasni, ""jaz sem rojena v Bejrutu, veste.'' Nekaj trenutkov še traja, da ugotovim, o čem govori. Seveda, na glavi imam športno vojaško kapo, ki mi jo je prinesel sin z ene od vojaških misij v Libanonu. V njenih očeh opazim solzice domotožja, ko zre v zeleno cedro na rdeče-beli zastavi na moji kapi. Ganjen sem. Na majhnem, nepomembnem hribu, ki mu domačini pravijo tudi Špica v Sedelcih, ena kapa vzbudi toliko domoljubnih čustev, da se zaiskrijo solze. Predstaviva se drug drugemu, slišim, da ji je ime Michelle. Priimek je tuj. Mama je Slovenka, pokojni oče je bil Libanonec. Zdaj živi v Ljubljani in je zaposlena v zdravstveni organizaciji. Še dolgo se pogovarjava, se fotografirava s kapo, izmenjava telefonski številki. Sklenjeno je novo hribovsko prijateljstvo, seznam v majhni mapi, prilagojen druščini, s katero se potepam po hribih, pa se je že podaljšal. O RnzmišLjnnjE Franci Horvat Spomini ob pogorišču Okrešelj Stal sem pred pogoriščem Frischaufovega doma na Okrešlju in nisem mogel fotografirati podobe, ki je bila pred mano.' Priljubljena planinska postojanka, meni zelo draga, je kazala zelo klavrno sliko. Ožgani zidovi, kupi zvite pločevine in opeke so ležali po tleh, prekriti z nekaj centimetri snega. Od lončene peči se je še vedno malce kadilo, čeprav je od požara minilo že dober teden dni in je med tem časom deževalo in snežilo. Imel sem občutek, da se bo iz pepela dvignila nova koča, kot se dvigne Feniks, ptič iz egipčanske mitologije. Toda nič takega se ni zgodilo. Moji spomini so zaplavali v preteklost. Če se prav spomnim, sem bil prvič na Okrešlju leta 1960 s starši. V spominu so mi ostali samo graničarji, ki so bili pred pastirsko kočo, kjer je danes koča Gorske reševalne službe (Čajzovo zavetišče). Moji nadaljnji obiski so se vrstili precej pogosto, saj smo s starši večkrat dopustovali v Cinkarniškem domu v Logarski dolini. Na enem izmed izletov na Okrešelj mi je mama pokazala mesto, kjer je utrgala planiko in ob tem skoraj izgubila življenje. Ko sem začel sam zahajati v gore, je Okrešelj postal moj drugi dom. V petek popoldne sem se v Celju usedel na avtobus, ki je peljal do parkirišča pod slapom Rinka (takrat smo to parkirišče imenovali Pri Ančki), in se vračal se v nedeljo zvečer z avtobusom, ki je peljal v Zagreb. V tistem času je bil oskrbnik Avgust Tajhmajster, "Lulek", kot so ga klicali nekateri planinci, doma iz Rimskih Toplic. Bil je pravi posebnež, kajti znal je - predvsem tujcem -priskrbeti sveže postrvi, kar je nanje naredilo izjemen vtis, in to kljub visoki ceni. Mislim, da se danes malo planinskih postojank lahko pohvali s takšnim jedilnikom. Že takrat sem rad raziskoval brezpotja in skrite kotičke, od koder sem imel lepe razglede. Pogosto je bilo treba malce poplezati, zato sem se leta 1976 vpisal v alpinistično šolo v Celju. Že drugi alpinistični vzpon sem opravil v Pustni smeri Mrzle gore. Tisto leto sem zbral kar trideset vzponov, od tega polovico nad Okrešljem. Tudi naslednje leto sem bil kar priden, saj sem do maja nanizal petindvajset smeri različnih Avtor je bil na Okrešlju 14. novembra 2019. Pogoreli Frischaufov dom na Okrešlju Foto: Franci Horvat težavnostnih stopenj. Počutil sem se res odlično in domišljal sem si, da zmorem vse, toda resničnost je bila drugačna. Z Jožetom Bornškom sva se 22. maja 1977 namenila v Frančkovo Direktno smer v Mrzli gori, ki bi bila lahko zame usodna. Toda razplet je bil drugačen, poučen opomin, ki mi je popolnoma spremenil življenje. Padec je bil dolg sedemdeset metrov, povzročil je zlom stegnenice in gležnja. Reševanje je bilo kar zahtevno, v dolino so me peljali s tovorno žičnico, imenovano "Okrešelj express". Upam, da je bila ta vožnja prva, zadnja in edina. Sledila je skoraj enoletna rehabilitacija, toda že 15. julija 1978 sem ponovno plezal nad Okrešljem, za spremembo v Turski gori. Že za časa okrevanja sem se sklenil Mrzli gori "maščevati" z njenim "razdevičenjem". Že dolgo sem opazoval škrapljaste plošče v levem delu njene južne stene in z Matejem Baničem sva 6. junija 1982 v njej preplezala prvenstveno smer z imenom Gamsove plate. V ta predel sem se nato z različnimi soplezal-ci pogosto vračal in preplezal lepo število prvenstvenih smeri. Zadnja smer se imenuje Timšel in je bila preplezana lani. Spada med najtežje v tako imenovanih Frenkovih ploščah.1 Med moje najzahtevnejše prvenstvene vzpone spada Ledenka, leta 1991, ki je ravno tako nad Okrešljem (grapa med Štajersko in Koroško Rinko). Takrat smo s Frančkom in Andrejo Knez ter Jocem Razpotnikom v štirinajstih urah preplezali zelo zahtevno smer. Kljub izjemnim naporom so ostali prekrasni spomini, ki me bodo spremljali vse življenje. Omeniti moram, da mi Okrešelj ni poznan samo po alpinističnih smereh, temveč tudi po brezpotjih. V letih 2016/17 sem prehodil "svojo" Grintovo pot, ki vodi čez Okrešelj in mimo Frenkovih plošč. Med zanimivejše prigode na Okrešlju zagotovo spada obisk mrkih pogrebcev, ki so se namenili na Frischau-fov dom. Očitno jim je gorski zrak izjemno ustrezal, saj so se zelo sprostili. Popili so kakšen kozarec več, kot bi bilo treba, in očitno hitro pozabili na pokojnika, saj so se veselili ter pili do mraka. Ni mi ravno jasno, kako so se vrnili v dolino ... Še vedno sem stal pred pogorelo kočo kot pred odprtim grobom. Spomini so me tako prevzeli, da sem nekaj časa nepremično stal in gledal v pogorišče. Začelo je rahlo pihati in za Rinkami se je pojavila megla. Na hitro sem napravil nekaj posnetkov, čeprav sem bil popolnoma razdvojen. Mogoče se sploh še ne zavedamo dobro, kakšno katastrofo to pomeni za Planinsko društvo Celje Matica, saj je pred dvema letoma pogorela njegova koča na Korošici. Zdi se, kot da je nekdo priklical prekletstvo nad te konce, saj je bil novembra 2012 na Okrešlju še en požar, takrat je svojo kočo izgubila celjska gorska reševalna služba. Običajno je tako, da ko ima hudič mlade, nima enega, temveč več. Samo upamo lahko, da so se požari na planinskih postojankah končali. O 1 Prispevek o plezanju in predstavitev smeri v Frenkovih oo ploščah lahko najdete v oktobrskem Planinskem vestni- ku iz leta 2018. IZLET Eva Bravar Z vetrom v laseh Čez Rab Neposredno nasproti trajektnega pristanišča v Mišnjaku se v kamnito puščavo zajeda nekaj, kar je podobno kolovozu. Po nekaj metrih zagledam prvo markacijo in z odločnimi koraki stopim pustolovščini naproti. Rdeče obkrožene bele pike prvič izgubim že po nekaj minutah. A kaj mi mar. Svet je pregleden, zato nadaljujem po občutku in še pred zalivom po imenu Mag jih spet najdem. Do tod so še tiste redke, v kršju rastoče in z burjo boreče se rastline izginile. Nikjer žive duše. Vzpenjam se ob strmi jugovzhodni obali in premišljujem o življenju kamnov, o njihovem sobivanju s silami morja, vetrov in sonca. Lepo je njihovo bivanje, vznemirljiva njihova groba "koža". Vsak zase in vsi skupaj ustvarjajo občutek večnosti. Ničesar mehkega ni v njih, a vsa njihova bit te vsrkava. Najbrž sem se preveč prepuščala takšnim in podobnim razmišljanjem, saj sem prav kmalu ugotovila, da je markirani svet vnovič izginil. Ostala je kamnita puščava in me kar sama vodila malo levo, malo desno, povečini pa naravnost proti vzpetinam, ki so se z mojega zornega kota zdele najvišje. Tako sem iskala pot, pravzaprav sem iskala sebe, kakšno uro in pol, ko sem se spet (z)našla "pri Knafeljcu". Že pri naslednjem sem, kot bi ustrelil, odskočila v levo. Plazilec železno svetlikajoče se sive barve je "poletel" z višje skale, se v zraku nekajkrat prekucnil in ne ravno estetsko pristal zvijajoč se proti luknji malce več kot meter vstran. Bržčas se me nestrupena kača (po zagotovilu domačinov strupenjač na otoku ni) ni nič manj ustrašila kot jaz nje. Nekaj močnejših udarcev srca me je še hitreje pognalo navzgor, Srednjaku naproti. Z njegovega temena so enkratni razgledi na vse strani neba. Povsod si podajata roki modra in bela v odtenkih, v nadaljevanju pa se v nebo dvigajo oddajniki na Kamenjaku oziroma vrhu Raba. Ne zdijo se zelo daleč, a ob zgodah sem do njih potrebovala uro in pol. Začetek rahlega spusta s Srednjaka se je zdel obetaven, nadaljevanje gor in dol tudi. Malo pred vrhom Kamenjaka pa se je vse zapletlo. Znova so mi izpred oči izginile markacije, in ker je bila pred mano, a za ograjo pot, ki je sicer vodila prečno na mojo, sem pomislila, da bi najbrž morala malo okrog, da bi prišla nanjo. Skobacala sem se čez ograjo in se podala proti zahodu. V hipu me je preblisnilo, da smer ni prava, a je bila pot tako lepo vidna, kot je danes še ni bilo. Bila je vse preveč vabljiva, da bi jo mahala naravnost proti vrhu, zatorej sem ji sledila. Čez nekaj minut sem se znašla sredi črede ovac, odgovornih za tako dobro "nadelano" pot, žal pa tudi za zmoto, ki me je privedla na območja, obdana z grubljami in žičnimi ograjami. Pokrajina je postajala vedno bolj zelena in kar naenkrat je začelo med skalami in pod grmovjem gomaze-ti. Svet okoli mene se je premikal, kot bi stopila v kačje gnezdo. Tolčem s palicami in preskakujem kamne ter se čez zadnjo oviro, ograjo iz armaturne gradbene mreže in za nameček povišano z bodečo žico, zapodim na kamnito cesto - odrešitev pred plazečo se nadlogo. Pred mano je vrh otoka. Približujem se mu počasi in dvomeče. Z vsakim korakom njegovo vršno okrasje bolj in bolj namiguje na ropotijo iz cvetličarne Alana Forda. Pokvečene zgradbe, zarjaveli oddajniki in druga skrpucala, obkrožena s skrivenčeno žično ograjo. Ni se mi zdelo predolgo zadrževati se na tem mestu, zato sem nadaljevala in se ob grubljah vztrajno približevala stičišču s Premužičevo stezo. Pozornost vzbujajoča mojstrovina gozdarskega inženirja me je nato vodila skozi čudovite gaje črnike,1 dokler se ni spustila do Loparja, kjer se je nepozabna tura zaključila. Pot ima na dolžini štiriindvajsetih kilometrov okoli osemsto metrov vzpona in ravno toliko spusta. Vode na poti ni in v najtoplejših mesecih leta se nanjo ne gre podati. Zanjo sem potrebovala dobrih devet ur. Kdor se ne izgublja, bo morda hitrejši. O 1 Črnika ali črničevje (Quercus Hex) je vrsta hrasta, razširjena v Sredozemlju. Drevo je vedno zeleno, liste pa menja na dve leti. Aprila in maja, v času cvetenja, lahko čebele na njenih cvetovih naberejo veliko cvetnega prahu._ Plodovi, ki so užitni, zorijo v septembru in oktobru. Črniki ustrezajo suha rastišča, ima dolgo življenjsko dobo, saj lahko raste tudi do tisoč let. Pogled na kvarnerske otoke: Goli otok (desno), za njim otok Prvič, levo Sveti Grgur Foto: Eva Bravar £ H co W > £ O (N o> E o u o GO £ £ O (N o> E o u o TJ nouiCE IZ UERTIKALE Skupinska tura AO Kranj na Trbiško Krniško špico Foto: Tine Kogovšek Konec jeseni se je plezalo v krajših in manj zahtevnih smereh. Vrhunski mojstri vertikale so svoje blazinice nekoliko obrusili, mlajši in manj izkušeni alpinisti so pridno nabirali izkušnje v domačih in tujih stenah, v večini slovenskih alpinističnih odsekov pa so z začetkom alpinističnih šol odprli vrata gornikom, željnim novega znanja. Pregled delouanja u alpinističnih šolah Alpinistični odseki, ki že dober mesec izvajajo alpinistično šolo, so poleg predavanj aktivni tudi v stenah. Člani AO Kranj imeli prvo plezalno turo v večraztežajnih smereh Vipave in Ospa. Poleg plezanja in vrvnih manevrov so se nekateri prvič srečali tudi s spustom čez previsno osap-sko steno. Nekatere je pri tem malce stisnilo v grlu, a prav vsi so bili veseli novih znanj in izkušenj, za kar gre zahvala tudi potrpežljivim inštruktorjem. AO Tržič je izkoristil enega zadnjih toplih jesenskih dni za skupno turo v domači steni Bele peči, kjer so se kalile generacije vrhunskih alpinistov. V krasnem soncu in idiličnem okolju z razgledom na bližnje Stor-žič, Tolsti vrh in Kriško goro, v daljavi pa na Triglav se je zbralo kar triindvajset članov odseka. Tečajniki so pod budnimi očmi izkušenih alpinistov inštruktorjev spoznavali krajše in daljše alpinistične smeri, tehniko plezanja in nevarnosti. Dan je minil hitro in z željo, da se taki dnevi še ponovijo. Člani AO Jesenice so s tečajniki opravili kondicijsko spoznavno turo na vrh Travnika nad Travniško dolino. Dolina nima označenih poti in je nekakšen skriti kotiček ter obenem prebivališče medvedje družine. Tudi AO Litija je teorijo alpinistične šole že začel izvajati v praksi. Njihova skupna tura je uspela kljub slabemu vremenu. Prvotni namen prečenja grebena čez Može na Palec so zaradi dežja prekinili in v bližini koče trenirali zabijanje in izbijanje klinov, izdelavo sidrišč, gibanje naveze in pripravo sidrišča za spust po vrvi. Zadovoljni so bili tako alpinisti kot tečajniki, čeprav so bili rahlo mokri in prepihani. Inštruktorji AO Ajdovščina so v ve-čraztežajne smeri nad njihovim domačim plezališčem v Turi nad Vipavo Stiven Kocijančič v rdečkasti maroški skali Foto: Marko Orel popeljali kar deset tečajnikov. Ker so novembra res kratki dnevi, so plezalni dan na vrhu smeri zaključili ob krasnem poznojesenskem sončnem zahodu. naše stene Plezalci iz Šaleškega AO Velenje (trojna naveza) so v sončni oktobrski nedelji plezali v jugovzhodni steni Planjave. Izbrali so smer Sonček (VI+/V, 210 m), ki ponuja lepo plezanje v odprti in strmi steni, ponekod čez plošče z manjšo možnostjo varovanja, sicer pa večinoma v zelo dobri skali. Alpinisti AO Radovljica in AO Kranj so združili moči in v Skuti preplezali Golo sonce (VII-/IV-V, 300 m), v Ko-glu Rumeno zajedo (VII, 100 m) in v Nad Šitom glavi Vodnjak želja (VI-/V, V triindevetdesetem letu starosti je 24. oktobra 2019 zaradi bolezni umrl vrhunski francoski alpinist Robert Paragot. Prejemnik zlatega cepina za življenjsko delo je opravil vrsto izjemnih vzponov po celem svetu, deloval in plezal v "raju balvanistov" Fontainebleauju, bil publicist in avtor oz. soavtor več knjig. 280 m). Vse tri smeri odlikujejo dobra skala in konstantne zmerne težave z ocenami do VII—. Arco Novembrske počitnice so plezalci iz Šaleškega alpinističnega odseka preživeli v Arcu. Na začetku sončni dnevi so se kmalu nadaljevali z dežjem in meglo, zato je bila bera njihovih vzponov slabša od želene. Kljub temu so poleg delno opremljenih smeri (6a do 6c, 120 do 350 m) preplezali tudi eno klasično, ocenjeno s VI-. Paklenica V istem (sončno-deževnem) obdobju so člani AO Kranj plezali v Pakle-nici. Obiskali so večraztežajne smeri Watersong (6a+/160 m), Karamara sweet temptation (6a+/110 m) in Kačo (6a+/350 m). Tam sta plezala tudi člana AO Litija. Poleg spoznavanja starejših in dobro navitih smeri (Desna Tržiška, Šaleška) sta se podala v novejšo, priljubljeno smer Pink Panter (6a/400 m). Plezalne užitke sta vmes prekinila zaradi pomoči reševalcem, ki so imeli reševalno akcijo na vrhu Stupa. maroko - Todra Člana AO Ajdovščina Stiven Kocijančič in Marko Orel sta novembrske praznike dobro izkoristila za plezanje v slikoviti dolini Todra v Maroku. Po začetnem spoznavanju z lokalnimi posebnostmi v obliki vsiljivih beračev in goljufov jima je le uspelo priti do njunega cilja, sten v Todri. Te se pnejo do 400 metrov visoko, ponujajo pa slikovito plezanje v rdečem čvrstem apnencu. Plezala sta v dolgih smereh, če jima je ostalo še kaj energije, pa sta ob koncu dneva zavila tudi v plezališča ob vznožju sten. Njun izkupiček večraztežajk: pet smeri, ocenjenih s 5+, 6a in 6b, dolžine od 110 do 400 metrov, in še nekaj športnople-zalnih v plezališčih z ocenami do 6c, ki sta jih preplezala na pogled. Fanta ugotavljata, da je potenciala za nove smeri še veliko, območje pa je primerno tudi za kakšno skupno turo alpinističnega odseka. V spominu jima bo gotovo ostala tudi vratolomna vožnja po maroških cestah. Novice je pripravil Marko Belingar. Marjan Keršič - Belač: Plezalna tehnika. Didakta, Radovljica, 2019. 136 str. 19,99 EUR. Letošnjo jesen je pri založbi Didakta s finančno podporo Planinske zveze izšla Plezalna tehnika Marjana Kerši-ča - Belača. Gre za knjižico, ki jo je leta 1950 izdala Fizkulturna založba Slovenije, med drugim pa je izšla tudi v srbohrvaškem prevodu (Tehnika penja-nja, Sportska knjiga, 1959. Slednja je identična slovenski različici, dodan je slovarček gorniških izrazov). Kot je ob izidu povedal vodja odbora alpinistov veteranov pri PZS Kazimir Drašler, so se odločili za izid zato, da se nekatere zadeve ne pozabijo, da se novi generaciji predstavi, kako se je nekdaj dogajal alpinizem, pa tudi zato, ker je prvotna knjižica že stara, na slabem papirju in pogosto v slabem stanju. "Knjiga ni ponatis, je drugačnega, večjega formata in v drugačnih barvah, praktično identičnega besedila, le dve vejici sta popravljeni in naylon se piše najlon. Idejni pobudnik za novo izdajo je bil France Zupan, spretno pero in globok mislec, predvsem pa poznavalec tiste dobe. Zupan je napisal predgovor, ki se ga splača prebrati; preko besed nekoga, ki je tiste čase doživljal in jih primerjal z letom 2019, bomo to preteklo obdobje lažje razumeli. Prvotnemu Belačevemu besedilu smo v novi izdaji dodali prispevek Reševanje padlega soplezalca v steni, ki sta ga leta 1957 napisala dr. France Avčin in Igor Levstek; ta del je oštevilčen z rimskimi številkami, da se razlikuje od Belačevega dela z njegovimi avtorskimi ilustracijami, ki tej publikaciji dajejo posebno vrednost. Ta inovativni, a žal pozabljeni prispevek slovenske šole plezalne tehnike je naravno nadaljevanje poglavja Padci v Belačevi tehniki. Nova izdaja Plezalne tehnike naj bo poklon in v spomin dekletom in fantom, ženam in možem, ki so v težkih časih orali ledino povojnega alpinizma, generaciji, ki sedaj dan za dnem dokončno odhaja in postaja del zgodovine slovenskega alpinizma. Namenjena pa je tudi mladeničem, da bodo vedeli, kje so njihove korenine," je povedal Drašler. Rudi Zaman, direktor in lastnik založbe Didakta, ob tem dodaja, da je format večji tudi zato, da bodo starejše generacije zaradi večjih črk lažje brale. Poudarja, da je predgovor Franceta Zupana verjetno njegovo zadnje besedilo. Ne glede na letnico izdaje (1950) Zaman opozarja, da je Belače-vo besedilo še po 69 letih tako kakovostno, da mu ni moč oporekati. Tudi sam je kot alpinistični pripravnik AO Akademik "z odprtimi usti" poslušal predavatelja Belača. Kratek uvod k novi izdaji sta prispevala Kazimir Drašler in Janez Dovžan, ki se sprašujeta, le kako so včasih "tole lezl". Taka in podobna vprašanja so botrovala obuditvi pozabljene in izgubljene Plezalne tehnike. Učbenik, opremljen z vrsto Belačevih izvirnih risb, je bil celim generacijam edini priročnik plezalne umetnosti. Pred njim bi za edino strokovno publikacijo lahko šteli Plezalno tehniko Mire Marko Debelakove iz leta 1933 (ilustracije Edo Deržaj), po Belaču pa so se generacije pripravnikov učile iz štirih izdaj priročnika Hoja in plezanje v gorah (Tone Škarja, Tine Mihelič, ilustracije Danilo Cedilnik - Den), v sodobnejših časih pa smo uporabljali Alpinistično šolo, tudi priročnike Janija Beleta, dandanašnji pa le še spletni Alpiročnik (https://alpirocnik.rasica.org/wiki/ Glavna_stran). £ H co W > CO £ £ o (N o> E o u o TJ m France Zupan se v predgovoru s preprostim naslovom Belač spominja povojnih časov, ko je marsičesa primanjkovalo. To je bil čas podviga Jože Čopa in Pavle Jesih ter preplezanega stebra, Čopovega stebra. Razmišlja o razliki med prvopristopnikom in po-navljalci, med katerimi sta bila tudi Belač in Zupan, ter primerja takratne čase z današnjimi: "Danes bi Joža Čop potegnil iz žepa mobitel in čez kako urico bi bila obnemogla soplezalka s helikopterjem že na varnem. Stari heroični časi so pač minili." Zupan se spominja, kako je kot začetnik z velikim spoštovanjem gledal na Belača, močnega kmečkega fanta z jeklenim prijemom kiparja, s katerim sta čez nekaj let hitro in brez težav skupaj v navezi ponavljala smeri, ki so do takrat veljale za skrajno težavne; plezala pa sta tudi prvenstvene smeri. Spominja se ga tudi kot idealista, zaljubljenca v gore, ki ni pil alkohola in ni kadil, bil je stvaren, dosledno redoljuben, skoraj filistrsko natančen, pravi poslednji romantik. O čem pravzaprav piše Belač? O telesnih in duševnih lastnostih alpinista, (tehnični) opremi, tehniki prostega in tehničnega plezanja, vrvni tehniki, zimski plezalni tehniki, bivakih, znamenjih v sili itd. Preden sem se lotil branja, sem bil prepričan, da ne bom zvedel kaj posebno novega. Sam sem se na svojih plezalnih turah zaradi njihove zastarele opreme in tehnike smejal plezalcem prejšnje generacije, tako kot se danes moj sin smeje moji zastareli tehniki. Kaj bi torej lahko izvedel novega, kar mi bo izboljšalo tehniko ali mi obogatilo znanje izpred skoraj 70 let? Pa ni vse tako, kot je sprva videti. Z današnjega zornega kota se morda zdi, da je vse napisano iz mode, skratka zastarelo, vendar natančno branje pokaže, da vse le ni za odmet in da so elementarne vrednote ostale domala nedotaknjene in nespremenjene. Treba je priznati, da so bili vrvni manevri že takrat pronicljivi, le opreme niso imeli tako moderne, kot jo imamo danes. Posebej pa bomo presenečeni, če se osredotočimo na tisti drugi, ne-teh-nični del, ki ga Belač opiše na koncu. Pa povzemimo nekaj stavkov: "Kdor pri plezanju nič ne doživlja in mu pri tem ni treba odločati o ničemer drugem kakor o delovanju mišic, ni in ne more postati alpinist. To tudi ne more postati tisti, ki gleda v naravi gora samo lepe barve in skladnosti oblik ter sanja o njih brez dejanj. Svet gora je zrcalo ki vsakomur kaže njegovo lastno revščino ali veliko bogastvo. Ničesar ne moreš sprejeti od gora, če jim ničesar ne daješ. Kdor gore ljubi, bo ostal nanje navezan za zmeraj in če bo iskal v njih lepoto in človečansko popolnost v svoji notranjosti, se nikoli ne bo mogel ločiti od gorskega sveta ... Doživetje, ki ostane človeku v notranjosti, je plačilo za trud in žrtve ter za vso ljubezen do gorskega sveta, ki nam gornikom dopušča vse to doživljati." Vprašajmo se torej, kaj nam pomenijo gore, plezanje, narava? Večna vprašanja, ki niso od danes. "Za kratek čas ne pozabi ure, ki krajša dolgo noč, tudi orglice so dobrodošle," svetuje Belač za primer bivakiranja. Ste vedeli, da pridejo v gorah prav tudi orglice? Vladimir Habjan Dina Šterbova: Hrepenenja in usoda, prve ženske na osemtiso-čakih. Didakta 2019. 426 strani, 34,99 EUR. PRVE ŽENSKE NA OSEMTISOČAKIH Češka alpinistka Dina Šterbova, ki se lahko pohvali z več vzponi na sedem-tisočake in dva osemtisočaka (Čo Oju, 1984, zahodna stena, Messnerjeva varianta, z Vero Komarkovo, prvi ženski vzpon; Gašerbrum 2, 1988, Avstrijska smer, z Livio Klembarovo), je napisala odlično knjigo o prvih vzponih žensk na vse osemtisočake. Zajetno knjigo velikega formata s trdimi platnicami je izdala založba Didakta, ki ima v svojem repertoarju pogosto tudi knjige z gorniško-alpinistično tematiko. Šterbova je izvedla pravo detektivsko raziskovanje, da bi dobila ustrezno gradivo za knjigo. Podatke je pridobivala iz knjig, revij, s spleta, pa tudi z vrsto osebnih pogovorov, pri čemer je sogovornike iskala po vsem svetu, tudi na Japonskem. Ljudje, s katerimi je govorila (seveda največ z ženskami), v knjigi podajajo izpovedi in izjave o dogodkih izpred mnogih let z današnjimi očmi, kar je velika kakovost dela. Idejo za knjigo je dobila leta 2000 na trekingu, na samotnem himalajskem vrhu z izrednim pogledom na masiv Kangčendzenge, gore, kjer so se dogajale mnoge drame, tudi tragedije, in ki je bila zadnja v paleti štirinajstih vrhov, na katerega so se vzpele alpinistke. To je bilo 18. oktobra 1998. V uvodnih poglavjih avtorica omenja ženske, ki so v svetovni zgodovini posebej izstopale, a ne le v alpinizmu, temveč tudi v znanosti, glasbi, literaturi idr. Tako kot so si morale ženske pridobiti zaupanje in spoštovanje na teh področjih, so si ga morale tudi v alpinizmu. Šterbova opiše več žensk, ki so zaznamovale zgodovino gor-ništva, med drugim Britanko Fanny Bullock Workman in Francozinjo Het-tie Dyhrenfurth, posebej poudari tudi nevarnosti za zdravje na višinah nad 8000 metrov. V tem delu nam pomaga preglednica prvih vzponov, v kateri si sledijo gore po času prvega ženskega pristopa: Manaslu (1974), Everest in Gašerbrum 2 (1975), Anapurna (1978), Šiša Pangma (1981), Daulagiri in Gašerbrum 1 (1982), Broad Peak (1983), Čo Oju in Nanga Parbat (1984), K2 (1986), Makalu (1990), Lotse (1996) in Kangčendzenga (1998). Sledi štirinajst poglavij, v katerih Šterbova ponekod temeljiteje, drugod manj, odvisno od tega, koliko podatkov ji je uspelo pridobiti, predstavlja posamezne vzpone, tako uspešne kot neuspešne, med temi pa še celo vrsto zgodb, ki so povezane s posamezno goro. Moram priznati, da je bilo branje navdihujoče, saj spremljamo celo vrsto zapletenih zgodb, ponekod nisem poznal dogajanja in razpletov, pa tudi tam, kjer sem ga, je bilo branje zanimivo. Čemu to pripisati? Predvsem temu, da je avtorica opisala osvajanje osemtisočakov kot zgodbo, torej ne gre toliko za dokumentarno vrednost, a kljub temu za pripoved, ki ima rdečo nit, zaplet in razplet. Po drugi strani k branju vabijo odlomki, v katerih Šterbova opisuje, s kakšnimi težavami se je ubadala pri zbiranju gradiva, kako težko je dostopala do nekaterih ljudi in s kakšnimi napori je končno prišla do njih. Gre pa še za neki vidik Uspešno pri življenju in delu s knjigami založbe UMco V ZAGOVOR Pomen nrsirinjanja v živ Ijfltijif in pri d«lii VELESILI UMETNE INTELIGENCE KITAJSKA, SILICIJEVA DOLINA » NOVI SVETOVNI RED * * TVEGATI LASTNO KOŽO Sluiie ¿lunevijc v vi*kd»njcni iitljenju i NASS1M NICHOLAS TALEB Nassim Nicholas Taleb: TVEGATI LASTNO KOŽO »Taleb je v zvezi s tveganjem orakelj s skoraj božanskimi lastnostmi.« Mihaly Csikszentmihalyi: ZANOS Psihologija optimalnega izkustva Charlan Nemeth: V ZAGOVOR SVOJEGLAVIH Pomen nestrinjanja v življenju in pri delu STEVEN PINKER RAZSVETLJENSTVO ZDAJ PREDANOST NERAZUMNO VK13KNJK ffffff fft)!ff ♦iffft liithjrJ H- Thilti Kai-Fu Lee: VELESILI UMETNE INTELIGENCE Kitajska, Silicijeva dolina in novi svetovni red m* UMco Naročila: na spletni knjigarni: knjigama . • 01/520 18 39 • knjigama@umco.si WWW. .Si Knjige založbe UMco so na voljo tudi v bolje založenih knjigarnah. UD - Šterbova dogajanje tudi komentira. Gre za poteze eseja, pri čemer se zdi, da ne glede na pogosto nasprotujoča si dejstva ostaja v objektivnih vodah. Avtorica odpira vprašanja moške prevlade in nepriznavanja vloge žensk v teh višinah (tudi med znanimi alpinisti - za njihova imena bo treba vzeti knjigo v roke), kar meni kot moškemu ni bilo prijetno brati; objektivno vlogo Wande Rutkiewicz - pri njej je dokaj korektna, priznava njene prednosti in napake, ki jih opravičuje z argumenti; dramo leta 1986 na K2; nepriznavanje vzpona brez uporabe kisika Novoze-landki Lydii Bradley na Everestu in še vrsto drugih vsebin. Šterbova nam da vedeti, kako se je alpinizem med letoma 1975 in 1998 spremenil, iz časov, ko sta med soplezalci veljali solidarnost in pomoč, v popolno komercia-lizacijo, pri čemer ni nič nenavadnega, da "osvajalci" vrhov plezajo mimo obnemoglih, še živih, a jim ne pomagajo, ker jim vrh pomeni več. Svoje mesto med elito pripada tudi Slovenkam. Posebno poglavje je namenjeno Mariji Frantar - Mariči, ki izstopa po zahtevnosti vzpona v Ru-palski steni Nanga Parbata (Shellova smer). Mariča je bila osma ženska na vrhu, od desetih pa edina po Rupal-ski steni. Med prvimi desetimi je tudi Marija Štremfelj, ki je bila leta 1986 tretja ženska na vrhu Broad Peaka, bila je tudi na Daulagiriju in Čo Oju, še vedno je edina Slovenka na Everestu. Na osemtisočakih so bile tudi Simona Pogač (Manaslu, leta 2008), Irena Mrak (ki jo Grošelj izpostavlja po zahtevnosti vzponov) in Mojca Švajger (Broad Peak, leta 2007). V zaključku Šterbova opiše še tekmo za vseh štirinajst osemtisočakov med ženskami. Pečat slovenski izdaji je dal na koncu Viki Grošelj s svojim razmišljanjem, v katerem navaja vse Slovenke, ki so se izkazale z visokogorskimi vzponi v Himalaji in Pakistanu. Ob knjižnem sejmu konec novembra, ko je bilo veliko govora o (ne)bra-nju, je takšna knjiga prava za branje. Zakaj? Ker pritegne z dobrimi zgodbami, ki niso fikcija, ker odpira dileme, ob katerih se zamisliš, ker od bralca zahteva, da vzame v roke še kakšno drugo knjigo, ki podrobneje opisuje posamezne dogodke. Poizkusite, ne bo vam žal. Vladimir Habjan Milan Romih: Skozi trave oblakov. Samozaložba, Slovenska Bistrica, 2019. 291 str., 25 EUR. "Kaj je tisto v nas / kar so krila ptici in deževne kaplje reki," je dvovrstičnica Milana Romiha v njegovi novi knjigi. Hm, to bi tudi jaz rad vedel. Je to morda svoboda oziroma hrepenenje po svobodi? Če parafraziram znani rek Oscarja Wilda - Lahko se uprem vsemu, razen svobodi -, potem laže razumem, kaj je Milana Romiha (po) gnalo v alpinizem, plezanje in v dejanja, ki so neizbežna v tej tvegani, nevarni, naporni, a tudi lepi, sproščujoči in užitka polni dejavnosti. Svoboda je Milanova najvišja maksima, hkrati z ljubeznijo do gora, prijateljev in dekleta. V imenu svobode je vsak alpinist, ki da nekaj nase, pripravljen prestati marsikaj. Po Romihovem prvencu iz leta 1992 Takrat me počakaj, sonce je to njegova druga knjiga. Priznati je treba, da ima smisel za naslove, vendar tudi za pisanje. Forma ostaja enaka, pesmi in proza, le da je pripoved v novi knjigi tretjeosebna, samo v poglavju Zapiski za Klinarja preide v prvoosebno. In ravno na teh straneh, se mi zdi, sem zaznal celo sublimno doživetje, videnje sveta senc, ob katerem sem pomislil, ali ne gre morda za predsmrtno slutnjo glavnega junaka. Obe Romihovi knjigi bralca vsaj na trenutke kar silita v razmišljanje. Na primer v čem je smisel alpinizma (glavnih protagonistov v pričujočem romanu)? V iskanju nevarnosti in izzivov, izpostavljanju življenja, na kar prisega gornik, pisec in mislec Guido Lammer, prav gotovo ne. Lammerje-va misel, da je "resnična smrtna nevarnost dar božji" ali pa "najlepša smrt je v gorah", je morda dobra za gamsa, če ga ne podre lovčeva krogla (in ne pristane v loncu). Mladi, življenja polni fantje, junaki Romihove zgodbe, se gotovo ne podajajo v stene z mislijo na samomor, pač pa, da bi uživali življenje v največji možni meri, saj šele takrat začutijo njegovo silno moč. Smisel najdejo tudi v gibanju v steni, v uživanju lepote prostega plezanja, čeprav zaradi razmer včasih postane dogajanje v steni živalsko naporno in težko, nevarno in mrzlo. Je pa po preplezani smeri toliko trdnejši stisk roke ali prijateljski objem na vrhu stene ali gore. Užitek je brati podroben opis plezanja težkega raztežaja v osapski steni, če ga piše poznavalec, ki sam doživlja razne občutke - od strahu do veselja, posamezne gibe in njihovo zaporedje, ki je potrebno, da prepleza težavno mesto. Tudi padec je prepričljivo opisan. Mimogrede, nekatere osebe nastopajo s svojimi resničnimi imeni oziroma vzdevki, druge z izmišljenimi. V pripovedi se prepletajo fikcija, biografski in avtobiografski elementi, ljubezenska zgodba in plezanje. Milan Romih je z njo postavil spomenik prijateljstvu in ljubezni do gora. Ljubezni? Da ne gre morda že za odvisnost? Ne vem, to je vprašanje za kemike, biologe in psihologe. Vsekakor plezanje bogati alpinistovo življenje, ki brez alpinizma ne bi imelo pravega smisla, v njem bi zavladala velika praznina. Avtor se ni izognil niti vprašanju sebičnosti. Glavni junak ljubi oboje, gore in žensko. Tudi dekle je nora nanj, toda - leto dni je zdržal brez odprave, in ko je začutil klic Himalaje, se mu ni mogel upreti. Shivling je bil močnejši. Ker ga dekle noče deliti s hribi in stenami, ker noče čakati in doma trepetati v strahu za njegovo življenje, se mu kljub temu, da ga ljubi, kot še ni ljubila nikogar, raje odpove, ker ne more več prenašati negotovosti. Milan Romih ne pozabi niti na Toma Česna in njegovo južno steno Lhotseja. V debati fantje naštevajo argumente, zakaj ne verjamejo njegovi zgodbi, zlasti sestop se upira njihovi logiki. Preden se je lotil pisanja, je avtor misel o romanu dolgo premleval v sebi. Strogo gledano, leposlovnih, romanesknih, alpinističnih del izpod peresa domačih avtorjev imamo malo. Zato je Romihov roman še toliko bolj dobrodošel. Posvetil ga je dvema prijateljema, ki sta umrla v Himalaji. Ob koncu knjige se razkrije, kdo je kdo, razkrije se tudi, kaj so trave oblakov. Mire Steinbuch PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Upravni odbor PZS (UO PZS) se je 14. novembra sestal na osmi seji v tem mandatnem obdobju. Posvetil se je požaru na Okrešlju, prejemnikom priznanj PZS, spremembam članarine PZS za prihodnje leto, priporočilom Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) in drugim aktualnim temam. Prisotnih je bilo 20 od 24 članov upravnega odbora, kar je 83-od-stotna udeležba. Med priznanji, ki so jih podelili na svečani podelitvi najvišjih priznanj PZS 7. decembra v Laškem, je Tone Škarja prejel priznanje častni član PZS za življenjsko delo. Več o tem v naslednjem Vestniku. Predstavljeni so bili predlogi novosti in dopolnitev članarine PZS; člani UO so potrdili zneske priporočene članarine za leto 2020 (vključuje tudi en evro namenskih sredstev za sklad planinskih koč), in sicer A kategorija 60,00 evrov, A/d (A kategorija, družine) 54,60 evrov, B 28,00 evrov, B/d 22,60 evrov, B1 21,00 evrov, S + Š 18,50 evrov, S + Š/d 15,00 evrov, P + O 8,00 evrov, P + O/d 6,40 evrov, IN 8,00 evrov, IN/d 6,40 evrov in B člani društev v tujini 15,85 evrov. UO je podal soglasje, da PD Podpeč-Preser-je odpre in skrbi za odseke planinskih poti na relacijah Brezovica-Podpeč, Podpeč-Plešivica-Debeli Hrib, Po-deč-Žalostna gora-Gornja Brezovica in Gornja Brezovica-Strmec-Novaška gora-Rakitna, novi odseki planinskih poti se vnesejo v evidenco planinskih poti PZS. V članstvo PZS sta bila sprejeta Športno društvo POT Fakultete za šport in Kolesarski klub Zagorska dolina. Naslednja redna seja UO PZS bo 23. januarja 2020. PZS je društva in posamezne strokovne kadre PZS obvestila, da se morajo z novim zakonom v športu vsi strokovni delavci v športu vpisati v razvid usposobljenih strokovnih kadrov. Vpisati se morajo vsi vodniki PZS (vse kategorije in inštruktorji planinske vzgoje), tur-nokolesarski vodniki I in II, alpinistični inštruktorji ter inštruktorji športnega plezanja in trenerji. Državni zbor RS je na prošnjo PZS za pomoč pri sanaciji škode pogorelih planinskih koč soglasno sprejel amandma k proračunu za leto 2020, da se nameni finančna sredstva za obnovo Kocbekovega doma na Korošici in Frischaufovega doma na Okrešlju, v okviru česar bo planinska organizacija prihodnje leto prejela štiristo tisoč evrov. Za novogradnjo obeh planinskih koč v Kamniško-Savinjskih Alpah bo po ocenah na voljo milijon in pol evrov, planinci so s članarino v planinski organizaciji v letu 2019 prispevali dobrih 45 tisoč evrov, PZS dodatnih 20 tisoč evrov, PD Celje Matica pa je odprl tudi poseben transakcijski račun za prostovoljne prispevke. 13. in 14. oktobra so restavratorji delovne skupine ZVKDS Restavratorskega centra izvedli nadaljnje sanacijske posege v sklopu celovite prenove Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki se je začela lansko leto. Poleg rednega monitoringa stanja in popravila manjših poškodb sta bili ponovno postavljeni spominska plošča ter nova skrinjica s patentom za žigosanje. Petnajsti strokovni posvet Gore in varnost je potekal na Igu 30. novembra z različnimi temami, med njimi so spregovorili tudi o varnosti na planinskih poteh in njihovi urejenosti ob povečanem obisku turistov. V sodelovanju s podjetjem Iglu šport je PZS za člane PZS ter društva in klube, člane PZS, pripravila možnost skupinskega nakupa derez in/ali klasičnega cepina. Mladinska komisija (MK). Drugo soboto v mesecu novembru je v Centru za zaščito in reševanje na Igu potekal Zbor mladinskih odsekov, pred tem pa je potekala okrogla miza Akcije Mladinske komisije. Najvišje priznanje MK, priznanje Mladina in gore, sta letos prejela Mladinski odsek PD Idrija in Tomaž Stržinar iz PD Vrhnika. Preserje pri Radomljah, Lendava in Piran so 9. novembra gostili letošnji regijski del tekmovanja Mladina in gore, na katerem se je v poznavanju planinskih veščin pomerilo 66 ekip, na državno tekmovanje, ki bo 25. januarja 2020 v Spodnji Idriji, pa se je uvrstilo 24 ekip. PZS je 21. in 22. oktobra v okviru projekta Alpe Adria Karavanke Regija doživetij izvedla usposabljanje za mlade o Karavankah. o (N o> E o u o TJ £ H GO W > GO £ £ 00 Gospodarska komisija (GK) je na spletni strani PZS objavila seznam planinskih koč, ki bodo organizirale silvestrovanje. GK je v Planinskem domu na Uštah - Žerenku 16. novembra organizirala seminar za gospodarje planinskih koč Kratek film v znakovnem jeziku Kako planinska koča vpliva na okoje gluhim približa delovanje planinskih koč in njihov vpliv na okolje. PD Bled je objavilo razpis za delo oskrbnika Blejske koče na Lipanci, ki je odprta vsak dan, rok za oddajo ponudb je 15. december. PD Žirovnica išče oskrbnika, oskrbnico ali oskrbniški par za delo v Domu pri izviru Završni-ce ob vikendih v zimskem času z možnostjo podaljšanja v poletno sezono, rok za oddajo ponudb je 20. december. PD Valentin Stanič Kanal pa išče zanesljivega, proaktivnega in dinamičnega najemnika za Planinski dom pod Ježo, rok za oddajo ponudb je 31. januar 2020. V začetku oktobra je Planinski dom na Jančah praznoval 60 let. Komisija za planinske poti (KPP) prosi obiskovalce območja Kofc in Košute, da na parkirišču v Podljubelju upoštevajo prometno signalizacijo in druga sporočila, s čimer izkažete spoštovanje do domačinov in s tem prispevate k spodbujanju trajnostne mobilnosti in umirjanju prometa v gorskem okolju. Naj planinska pot 2019, 35 kilometrov dolga Rečiška planinska krožna pot, čaka planince v varnejši podobi, saj je bila obnovljena. Komisija za varstvo gorske narave (KVGN) je že sedemnajsto leto zapored izvedla tečaj za varuhe gorske narave, ki se ga je letos udeležilo osemnajst udeležencev iz številnih planinskih društev širom Slovenije. Tečaj je potekal na treh lokacijah v treh terminih, zaključno srečanje pa je bilo na planini Razor. Pošta Slovenije je izdala prvo znamko iz nove serije Slovenske znanstvenice, na kateri je predstavljena botaničarka, muzealka in pedagoginja dr. Angela Piskernik, pobudnica in ustanoviteljica gorske straže, iz katere se je pozneje razvila Komisija za varstvo gorske narave PZS. Komisija za alpinizem (KA). Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca je med 25. oktobrom in 8. novembrom plezala v jordanskem Wadi Rumu. KA je objavila razpis za akcije v letu 2020. AO PD Železničar je 9. novembra gostil zbor alpinistov, na katerem so med drugim podelili priznanja 21 novim alpinistkam in alpinistom ter 8 alpinističnim inštruktorjem. Nejc Pozvek in Matic Košir sta predstavila smernice o vrtanju v gorah, marsikaj zanimivega pa sta povedala gosta pogovornega dela večera Zvonko Požgaj in Tadej Golob. KA je vse registrirane člane alpinističnih odsekov oz. klubov, kandidate za kategorizacijo, pozvala k oddaji seznama alpinističnih tur v sezoni 2018/2019. Andrej in Marija Štremfelj sta 28. oktobra v Katmanduju prejela priznanje Planinske zveze Nepala za ustvarjalni prispevek h kulturi alpinizma v Nepalu. Komisija za športno plezanje (KŠP) je med 29. novembrom in 1. decembrom v sodelovanju z alpinističnim odsekom PD Kranj organizirala tekmo državnega prvenstva v balvanskem in težavnostnem plezanju. KŠP je pozvala športne plezalce in plezalke k postopku za pridobitev statusa kategoriziranega športnika. Med enajstimi kandidatkami za Slovenko leta 2019, ki jo izbira revija Zarja Jana, sta tudi športna plezalka Janja Garnbret, "športnica, ki se ji čudi ves svet" in ki je ponovno stala na zmagovalnem odru, ter ledna plezalka in članica KGŠ Jasna Pečjak, "ženska z izjemnim pogumom in veseljem do življenja, ki pleza s presajenimi pljuči". Komisija za gorske športe (KGŠ) je objavila koledar slovenskega pokala v turnem smučanju za letošnjo zimo. V Domžalah je 16. novembra karavana lednih plezalcev zaključila slovensko-hrvaško-srbski pokal v lednem plezanju. Zmagovalni oder pokalnih prvakov so ponovno popolnoma zavzeli Slovenci, pri ženskah Maja Šuštar, Katja Brunec in Nadja Korin-šek pri moških pa Jaka Hrast, Nace Grgorinič in Miha Habjan. Turnosmučarski klub LiMa v sodelovanju s smučiščem Celjska koča in PZS 21. decembra organizira Dan turnega smučanja, ki združuje 1. tekmo državnega prvenstva v turnem smučanju, za obiskovalce pa brezplačno testiranje turnosmučarske opreme, prikaz reševanja zasutega v plazu in iskanje zasutega z lavinsko žolno. Planinska založba PZS je povabila na 35. slovenski knjižni sejem, ki je potekal med 26. novembrom in 1. decembrom v Cankarjevem domu v Ljubljani, na stojnici PZS pa so vas razveselili s posebnimi sejemskimi ugodnosti, novostmi, uveljavljeno knjižno bero in s Planinskim vestnikom. Štiričlanska ocenjevalna komisija nagradnega fotonatečaja #LjubimGo-re, ki ga je z uredništvom Planinskega vestnika in v sodelovanju s podjetjem CEWE organizirala PZS, je med nekaj več kot 200 prejetimi fotografijami izbrala najboljše, ki bodo od 11. decembra na ogled v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Deseti dan Alpske konvencije je bil posvečen obvladovanju tveganj naravnih nevarnosti. Potekal je 18. oktobra 2019 v Postojni v okviru Bogatajevih dnevov zaščite in reševanja v Postojni. AO Ajdovščina in PD Ajdovščina sta organizirala Festival ZUNAJ, ki je potekal med 21. in 23. novembrom v Ajdovščini. Slovensko planinsko društvo Trst je 28. oktobra v Gledališču France Prešeren v Boljuncu praznovalo 115-letnico ustanovitve društva, zbrani pa so prisluhnili tudi predstavitvi knjige Vojka Slavca Od Glinščice do Triglava, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska. Štirinajsti kongres športa za vse 29. in 30. novembra v Kristalni pačali v Ljubljani je bil posvečen družini. Zdenka Mihelič 70 let PD Gozd Martuljek V Gozdu Martuljku se je organizirana pot planinstva začela na ustanovnem občnem zboru društva 11. septembra 1949. Prvo leto je društvo imelo 167 članov iz Gozda Martuljka in s Srednjega Vrha. Neprekinjeno sedemdesetletno delovanje društva je častitljivo obdobje, zato smo ob jubileju pripravili vrsto dogodkov pod geslom Po planinskih poteh že 70 let. Marca smo šli na pohod na Vošco, maja po gozdni učni poti Rute, junija na Sv. Višarje, avgusta pa na Špik. Septembra smo za najmlajše pripravili tekmovanje na umetni plezalni steni in organizirali pohod na Kurji vrh, zaključili pa smo z novembrskim izletom v neznano. Osrednja slovesnost v počastitev 70-letnice PD je bila 28. septembra v dvorani hotela Špik. V slavnostnem nagovoru je predsednica po zahvali za dosedanje delo in za pripravo slovesnosti na kratko predstavila zgodovino časa in finančnih sredstev. Društvo ima prihodke samo od dela članarine in sredstev, ki jih dobi prek razpisov Občine Kranjska Gora, zato prostovoljstvo posameznikov predstavlja nepogrešljiv delež za samo delovanje društva. V prihodnosti si želimo vključiti čim več otrok in mladine, ljudi vzpodbuditi k medsebojnemu druženju in poskrbeti za varovanje našega čudovitega okolja ter narave. Oti Mertelj Rezanje jubilejne torte Arhiv PD Gozd Martuljek društva, trenutno stanje v društvu ter omenila potrebne spremembe za v prihodnje. Iz rok podpredsednika PZS Martina Šolarja je društvo prejelo jubilejno listino PZS. Čestitkam sta se pridružila tudi podpredsednik Meddru-štvenega odbora planinskih društev Gorenjske Jože Stanonik in predsednik PD Dovje Mojstrana Gregor Berce. Na slovesnosti, obogateni s kulturnim programom najmlajših, smo podelili priznanja PZS in jubilejna društvena priznanja. Na koncu je sledila projekcija slik, ogled razstave in prijetno druženje. Slovesnosti se je udeležilo več kot 110 članov društva in krajanov. Priložnostna razstava fotografij Po planinskih poteh že 70 let, pri kateri so z likovnimi prispevki sodelovali tudi najmlajši, je bila še mesec dni po odprtju na ogled v knjižnici Kranjska Gora. Izdali smo publikacijo s kronološkim pregledom dela in poudarkom na kulturni in naravni dediščini Rut in Srednjega Vrha z naslovom Po planinskih poteh že 70 let, ki se je pridružila knjižicama, izdanima ob 50-letnici (Naših petdeset let) in 60-letnici PD (Po sledeh rutarških planincev). Danes ima društvo preko 220 članov, katerim so namenjene različne dejavnosti za vse generacije, od pohodov, planinskih večerov, modrih petkov z izobraževalnimi vsebinami do srečanj za starejše planince, različna tekmovanja in druženja ter vodeni ogledi po gozdni učni poti. PD vzdržuje bivak pod Špikom, umetno plezalno steno, spominsko obeležje ponesrečenim v Jasenjah, večnamensko igrišče, planinske poti in učno pot, kar zahteva ogromno dela, neizmerne volje posameznikov, prostega mednarodni alpinistični festival Praga 2019 Od 21. do 24. novembra je v Pragi potekal Mednarodni alpinistični festival. Dan pred začetkom festivala je bil organiziran posvet o varnosti v gorah. Predstavnik Češke gorske reševalne službe je predstavil nekaj reševanj v Krkonoših, območju z največ gorniški-mi nesrečami pri njih. O vlogi avstrijske gorske policije je predaval njihov poveljnik. Zanimiva je bila analiza nesreč v feratah Avstrije in prvič so predstavili pet videov o varnem gibanju po njih. Gost festivala iz Nepala je v dveh primerih iskalnih akcij trekingarjev močno poudaril vlogo domačinov kot dobrih poznavalcev terena. Sam sem predstavil delo naše gorske reševalne službe in nekaj izstopajočih nesreč v letošnjem letu. Malo me je na koncu presenetilo vprašanje moderatorja, kaj si mislimo pri nas o čeških planincih, a sem se uspešno izmazal. Festival se je odvijal na različnih koncih. Slovenci smo bili prisotni na treh stojnicah, kjer smo predstavljali projekt Gorniških vasi na Jezerskem in na območju Kamniško-Savinjskih Alp ter pot Alpe-Adria. Veliko pozornost je pritegnila predstavitev sodelovanja naših in čeških planincev. Tema pogovora se je vrtela okoli naše Češke koče in praznovanja 120-letnice njene postavitve naslednje leto. K pogovoru sta bila povabljena oskrbnica koče Karmen Karničar in župan Jezerskega Drejc Karničar. Seveda je bila osrednja pozornost festivala namenjena predavanjem s prikazom slik in videov. Zastopana so bila 13. festiual BOFF Bovec Outdoor Film Festival by Fjallraven, festival filmov o športih in avanturah v naravi ter o naravi, bo potekal od 28. do 30. decembra v Kulturnem domu Bovec. Na sporedu bo 32 filmov. Več na spletnem mestu festivala http://www.boff.si različna področja, kot je običaj na takih festivalih. V ospredje so postavili športno plezanje in jasno je, da je bil zvezda festivala Adam Ondra. Veliko pozornosti je vzbudil tudi Radek Jaroš, ki je po uspešno zaključenem projektu osvojitve vseh osemtisočakov pred nedavnim končal zbiranje najvišjih vrhov celin. Presenetilo me je število obiskovalcev, ki je bilo v primerjavi s Festivalom gorniškega filma v Ljubljani res majhno, a še tu je prevladovala bolj sivolasa publika. O tem mi je potožil tudi direktor festivala Ladek Jirasko ki že razmišlja o drugačni zasnovi festivala. Majhen obliž je pa vseeno dobil zadnji dan, ko so obiskovalci skoraj napolnili dvorano pred predavanjem Ines Pa-pert in Luke Lindiča. Na festivalu sta bila dva Nepalca in kaj hitro smo našli skupen jezik, kajti oba sta bila tečajnika v naši šoli v Manangu. Vse dni je bila med obiskovalci tudi naša nova veleposlanica v Češki republiki gospa Tanja Strniša s soprogom. Jani Bele £ H GO W > GO £ £ O (N o> E o u o