Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Ur 23.000
34170 Gorica, Riva Pirzzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 35.000
PODUREDNIŠTVO	Letna inozemstvo, USA dol.	28
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7- Tel. 414646	Poštno čekovni račun: štev	24/12410
m	
	
Leto XXXV. - Štev. 42 (1775)
Gorica - četrtek, 4. novembra 1983 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Umrli, ki niso nikoli živeli Dve nevarni grožnji za svetovni mir
Na naših pokopališčih je poseben prostor, kjer pokopujejo umrle otroke. Ti imajo svoj kotiček, češ da ne spadajo med odrasle. Kristjani pravimo, da gre za angelčke, saj so odšli od nas v krstni nedolžnosti in kakor nas vera uči, takšni ne potrebujejo naših prošenj, naših molitev, ker že uživajo blaženo gledanje Boga. Ti kotički so pa danes vedno manjši, saj umira vedno manj otrok.
NI GROBOV ZA NEROJENE OTROKE
Toda poleg tega kotička bi danes morali imeti še drugega in sicer za otroke, ki se nikoli niso rodili, za otroke, ki so umrli brez krsta ali zato, ker jih matere niso mogle donositi, ali zato, ker jih niso hotele sprejeti. Ne vem zakaj, vendar takšni otroci nimajo mesta na naših pokopališčih. Ali postane otrok človek šele, ko priveka na svet, ali je človek že od spočetja dalje?
Krščanska filozofija je v preteklosti bila v dvomu, kdaj vdihne Bog neumrljivo dušo v spočetega otroka. Eni so trdili da takoj od spočetja dalje, drugi pa da spočeti otrok postane človek, to je, da mu Bog vdihne dušo, ko je že nekoliko razvit. Pri tem so se opirali na Aristotelovo filozofijo. Zato nekaterim spočeti in nerojeni otrok ni bil še človek in zato ni našel mesta na krščanskem pokopališču.
Danes stoje stvari drugače. Filozofiji je prišla na pomoč znanost. Nekateri švedski zdravniki so s posebnimi pripravami fotografirali proces razvoja otroka od spočetja, to je od spojitja semenčice in jajčeca do celotnega nadaljnjega razvoja človeška zarodka. Ugotovili so, da je človeški zarodek že od vsega začetka celoten človek, takšen, kakršen bo pozneje. V svojem znastvenem izražanju pravijo, da gre za čudo narave, mi pa pravimo, da gre za čudo božje stvariteljske moči, ki je naravo tako naravnala, da more ustvarjati slična čuda.
IN VENDAR GRE ZA ČLOVEKA
Ker stoje stvari tudi z znanstvenega stališča tako kot omenjeno, moramo že v prvem zarodku videti človeka, ki je u-stvarjen po božji podobi in sličnosti, kot bitje, ki je določeno za večno življenje. Zaradi tega zasluži to bitje enako spoštovanje kot rojeni človek. Morda še večje.
Le poglejmo naše vinogradnike. Ko poženejo popki na trti, skrbijo zanje kot pozneje, ko je grozdje že zrelo. Vedo, če popki pozebejo ali jih uniči peronospera, ne bo pridelka. Enako bi morali skrbeti za otroka, ki ni še rojen: izkazovati mu vso čast, priznavati mu vse pravice. Med temi pravicami je prva pravica do življenja, do rojstva, če Bog drugače ne ukrene z nenamernim splavom.
Toda danes ljudje ravnajo kot najbolj nespametni otroci: uničujejo popke, uničujejo otroke, ki niso še rojeni. In to delajo v prepričanju, da so napredni. Kajti uzakonitev splava so vpeljale tiste države, ki trdijo o sebi, da so napredne. Toda napredne so za smrt in ne za življenje. Med temi državami je tudi Italija, je večina italijanskih državljanov, ki so ob referendumu za splav v večini glasovali za to »napredno« pridobitev sodobne družbe.
SADOVI ZAKONA O SPLAVU
Ko je leta 1978 stopil v veljavo zakon št. 194, ki dovoljuje splav, je bilo v drugi polovici leta 68.000 prostovoljnih splavov na 352.000 živorojenih otrok; štiri leta pozneje, to je v prvih šestih mesecih leta 1982 je bilo 121.000 splavov na 307 tisoč živorojenih otrok. Izračunali so, da je bilo v prvih štirih letih, kar je v veljavi zakon št. 194, okrog 800.000 prostovoljnih splavov, torej 800 tisoč otrok, ki so bili določeni za življenje, a jim je človeški egoizem to preprečil. Pretrese nas, kadar slišimo, da ie npr. potres v Turčiji zahteval nad tisoč žrtev, brezbrižni pa ostanemo ob številu 800 tisoč otrok, ki bi bili radi živeli, a jim zaradi človeške
slabosti ali hudobije ni bilo dano.
Kje pa so ti otroci pokopani? Meni ni znano. Misijonar p. Vladimir Kos je pred kakimi 15 leti pisal, da se v kanalih pristanišča Tokia pojavljajo človeški zarodki, ostanki prostovoljnih splavov. Kako je pri nas? Kako je v naših bolnišnicah? Kje končajo ti zarodki? Zastavljam le vprašanje.
ROŽICO NEROJENIM OTROKOM
Pokoncilska Cerkev se je rešila Aristotelove filozofije o človeku, zato je bolj usmiljena do nerojenih ali nekrščenih o-trok. Dopušča zanje posebno pogrebno liturgijo. Menim, da to dela v prepričanju, da je človeški zarodek že človek, ki zasluži naše spoštovanje, pa naj bo na kateri koli stopnje razvoja. Postopa tako tudi po veri v Kristusovo odrešilno delo, ki zaobjema vse ljudi, gotovo tudi še nerojene oz. nekrščene otroke, ki niso sami krivi, da so umrli brez krsta.
Upati in verovati smemo, da je Kristus, ki je usmiljen do odraslih grešnikov, usmiljen tudi do teh otrok, da jim božja Dobrota posreduje Kristusovo milost po kaki izredni nam nepoznani poti. Zato naj gre v teh dneh naš spomin tudi k tem otrokom in vsaj v duhu položimo rožico spoštovanja na njih grobove, ki jih nikjer ni.
K. HUMAR
Trne nil Mažen
Pretkelo nedeljo 30. oktobra je sv. oče razglasil tri nove blažene: Italijana Jakoba Cusmano, Baska Dominika Iturrabe Zubero in Romuna p. Jeremija z Vlaškega.
BI. Jakob Cusmano, doma iz Palerma na Siciliji je bil najprej zdravnik, nato pa duhovnik. Zelo se je trudil za lajšanje bede tamkajšnjih ljudi ter v pomoč prebivalstva ob raznih izbruhih bolezni. Umrl je leta 1888 v starosti 54 let na posledicah izčrpanosti, ko je pomagal na koleri bolanim. Ustanovil je dve redovni družbi: sestre služabnice revežev in misijonarje služabnike revežev.
BI. Dominik Iturrabe Zubero je bil rojen leta 1901 v Bilbau. Umrl je zelo mlad v starosti 26 let kot redovnik ter se odlikoval po globoki duhovnosti in popolni predanosti božji volji.
BI. Jeremija se je rodil leta 1556 na Vlaškem v Romuniji. Pri dvajsetih letih je prišel v Italijo ter kot kapucinski duhovnik 40 let deloval med reveži in bolnimi v Neaplju in Pozzuoliju. Ob streženju bolnikov je zbolel na pljučnici ter umrl leta 1625. Sv. oče je ob njem poudaril, da je njegova razglasitev med blažene primerna zlasti za naš čas, ki ga označujejo ekumenska prizadevanja in iskanje solidarnosti med narodi.
V svojem televizijskem govoru v četrtek
27.	oktobra zvečer je severnoameriški predsednik Reagan predstavil navzočnost ameriških čet v Libanonu in izkrcanje na otoku Grenadi v Karibskem morju kot akciji, katerih namen je preprečiti krepitev sovjetskega vpliva v teh območjih. O Bližnjem vzhodu je dejal, da je ključ, ki ne sme priti v roke »sile ali sil, ki so sovražno razpoložene do svobodnega sveta.« Kar zadeva Grenado, je Reagan dejal, da so »Američani prispeli v zadnjem hipu, saj so otok, ki je postal sovjetsko-kubanska kolonija, začeli pospešeno spreminjati v vojaško trdnjavo za izvor terorja.«
Dogodki v Libanonu in na Grenadi so torej po Reaganovem mnenju v tesni medsebojni povezavi, saj bi nasprotna stran takoj izrabila položaj in se polastila Bližnjega vzhoda v hipu ko bi ga Američani zapustili. Isto bi storili to Kubanci na Grenadi, če bi jim tega ne preprečila ameriška zasedba. ZDA se morajo protiviti nevarnosti, da Moskva prevzame pobudo v vseh tistih krajih, kjer niso Američani sposobni braniti svojih življenjskih ineresev.
Kar zadeva Bližnji vzhod se v glavnem vse demokratične države strinjajo z Reaganovimi stališči. Drugače pa je v primeru Grenade. Tu je ostal nevarno o-samljen. V Varnostnem svetu OZN ga ni nihče podprl. Le tri države od petnajstih so se vzdržale. Da je resolucija propadla, je omogočil veto severnoameriškega predstavnika. Težko je namreč odobravati zasedbo neodvisne države, čeprav ima diktatorski režim in se spogleduje s Kubo in Sovjetsko zvezo. Vsekakor se je svet pretekli teden znašel pred dvema novima žariščema, ki močno o-grožata svetovni mir.
LIBANON V RAZSULU
Atentat na severnoameriške in francoske mirovne sile v Bejrutu — število mrtvih je že krepko preseglo 300 — je pokazal, da so na območju Bližnjega vzhoda sile, ki imajo ves interes na tem, da v Libanonu ne pride do narodne sprave
in da se država ne obnovi v njeni zemeljski celovitosti. Za te sile bi bilo najbolj idealno, če bi mirovne sile pobrale šila in kopita, Libanon pa prepustile lastni usodi. Kakšna bi bila ta usoda, si danes že lahko predstavljamo: uničenje enega milijona libanonskih maronitskih kristjanov, nadvlada muslimanskih Arabcev in priključitev Siriji, ki se je predala Sovjetski zvezi in postala njen satelit na Bližnjem vzhodu.
Na srečo so se ZDA, Velika Britanija, Italija in Francija pokazale enotne in sklenile, da bodo še nadalje, ne glede na atentate v Bejrutu, obdržale svoje čete v Libanonu na temelju sporazuma izpred 14 mesecev. Štirje zunanji ministri omenjenih držav, ki so se sestali v gradiču St. Clou pri Parizu so obenem pozvali sprte libanonske strani, naj prenehajo z notranjimi spori, sprožijo proces narodne sprave ter obnovijo enotnost, celotnost in neodvisnost državnega ozemlja.
Tako zahodne države kot sami Libanonci sedaj veliko pričakujejo od spravne konference, na katero so pristali tako maronitski kristjani, ki jih predstavlja sedanji predsednik države Džemajel kot sunitski (pravoverni) mohamedanci, šiitski (razkolni) muslimani in Druži, ki so radikalna veja šiitov v Libanonu in jih vodi Džumblat.
Prav ti so uprizorili po delnem umiku izraelske vojske s pogorja Šuf (južno-vzhodno od Bejruta) nad tamkajšnjimi kristjani pravi pokol, razdejali in požgali vrsto vasi, pobili žene, otroke in starce, sedaj pa oblegajo mesto Deir-el-Kamar, kamor se je zateklo 35.000 kristjanov. Prekinili so jim dobavo hrane in vode in samo čakajo, da mesto propade od lakote in nehigienskih razmer.
Žalostno pri tem je to, da ves zahodni svet ne migne z mezincem in ne dvigne glasu v njihovo zaslombo potem ko so lani toliko pisali in se zgražali nad pokolom v dveh palestinskih taboriščih v Bejrutu. Ali res mora biti umorjeni mo-hamedanec, da se zanj zavzamejo sredstva obveščanja? In ali je res kristjan človek, ki ni vreden besede obrambe?
»Rini n ii lakHutib sMi škili«
Zapravljanje jugoslovanskega ugleda v tujini
Zadnje čase se pogosto dogaja, da kupci iz tujine vračajo zaradi neustrezne kakovosti blaga Jugoslaviji razne tovarniške izdelke. Samo letos je bilo v prvih štirih mesecih poslanih nazaj več kot tri tisoč izdelkov. Lani je n. pr. Jugoslavija izvažala traktorje v Indijo in Pakistan, pa so jih tamkajšnji kupci zavrnili, ker so bile gume slabe. Seveda so bili traktorji poslani nazaj na stroške proizvajalcev. Tako sta se veliki indijsko in pakistansko tržišče zaprli jugoslovanskim izvoznikom traktorjev kot nezanesljivim partnerjem, ki prodajajo slabo blago. Neki britanski uvoznik »Zastavinih« avtomobilov pa je reagiral tako, da je v Kragujevac, kjer je tovarna teh ■ avtomobilov, poslal filmski trak, na katerem so posnete vse tehnične in lepotne pomanjkljivosti »Zastavinih« vozil. Tako nastaja velika gospodarska škoda in to prav v času, ko se vse države trudijo za čim večji izvoz, Jugoslavijo po vrh tega tare odplačevanje ogromnih dolgov.
Šesta škofovska sinoda se je zaključila v soboto 29. oktobra. V celoti je bilo 28 zasedanj in sprejetih 63 sklepov (propo-sitiones). Vsi so bili sprejeti z veliko večino, nekateri tudi soglasno.
Tudi v zaključnem govoru je papež spregovoril o pomenu pokore in sprave, podčrtal važnost temeljite evangelizacije in potrebo, da se o zakramentu sprave (spoved) vernike dobro pouči. Spoved ima vedno oseben značaj, čeprav ne izključuje družbeno razsežnost greha in pokore. O-cenil je delo pravkar končane sinode in dejal, da so v njej tri sestavine: najprej videti probleme, nato izdelati sklepe in potem preiti v akcijo. V zvezi z vprašanjem miru je poudaril, da se mora Cerkev poslužiti vsakega sredstva, ki ji je na volji, da prepreči kar ogroža varnost na svetu in vodi do zajamčenega in trdnega miru.
Češkoslovaške pa je bil navzoč le eden. Zato so trije delegirani predsedniki sinode, kardinal Cordeiro, Manning in Rat-zinger poslali na predsednika češkoslovaške republike Husaka in sovjetskega veleposlanika v Rimu Lunkova protestni brzojavki, v katerih je rečeno, da je odsotnost škofov Vajvodsa, Povilonisa in Hirke v opreki s pravico izvrševanja verske svobode in s Helsinško izjavo.
Poziv sv. očeta Reaganu in Adropovu
Sam sv. oče Janez Pavel II. je v latinskem govoru ob zaključku sinode škofov sporočil navzočim, da je v četrtek 27. oktobra naslovil osebni poslanici na predsednika Reagana in sovjetskega voditelja Andropova. V njih ju poziva, naj ne prekineta medsebojnega razgovora, saj so pogajanja edino sredstvo za odstranitev interesnih konfliktov in za ustavitev oboroževalne tekme.
Obenem je izrazil svoje obžalovanje, da nekatere vlade niso dovolile škofom priti na sinodo v Rim. Gre za škofe iz Litve, Letonske (obe v SZ) in Laosa. Iz
■ Predzadnji dan škofovske sinode v Rimu je sv. oče Janez Pavel II. opravil po trgu sv. Petra z udeleženci sinode po-požnost križevega pota. Od postaje do postaje je križ nosil eden izmed škofov, pred zadnjo postajo pa ga je vzel v roke sam sv. oče. Škofje so bili izbrani izmed 9 narodnosti. Slovane sta zastopala krakovski nadškof kardinal Macharski in tajnik sinode Slovak msgr. Toniko, besedilo ob posameznih postajah pa je bilo brano v osmih jezikih: poleg v latinščini še v italijanščini, francoščini, nemščini, angleščini, v portugalskem, poljskem in ukrajinskem jeziku.
■ Hud potres je znova prizadejal Turčijo, to pot pokrajini Erzerum in Kars ter vse območje ob iransko-sirski meji. Erzerum leži na visoki planoti 2.000 m nad morjem, obdan še od višjih gora. V tem času je v deželi že zelo mrzlo in dosti snega, kar vse otežkočuje reševalna dela. šele čez nekaj dni se bo vedelo točno število mrtvih, že zdaj pa jih cenijo nad tisoč. Potres je imel jakost 6,5 stopnje po Richterjevi lestvici ter je dobesedno izravnal z zemljo 34 naselij.
Ni čuda, da se Cerkev s sv. očetom na čelu tako zavzeto prizadeva, da bi prišlo v Libanonu do konca teh krvo-prelitij in do mirnega sožitja, ki je bilo do prihoda Palestincev nekaj tako naravnega v tej nekdaj tako cvetoči deželi.
Vodja Druzov Džumblat, ki se razglaša za progresista, pa je navaden fevdalni veleposestnik, ima veliko odgovornost pred zgodovino, če bo šel do konca s svojim načrtom za uničenje kristjanov v Šufu. Sedaj so v večini prav oni, 48 %, medtem ko je Druzov 30,25 %, ostalih muslimanov pa 21,75%. Res, ti kristjani potrebujejo pomoči vsega civiliziranega sveta, pa tudi naše molitve.
GRENADA — NOVA KUBA?
Kot smo omenili v začetku, je predsednik Reagan povezal položaj na Bližnjem vzhodu s položajem na otoku Grenadi v Karibskem morju. V marsičem ima prav, toda Grenada prav gotovo za ZDA ne more predstavljati take nevarnosti kot pa eksplozivni Bližnji vzhod s svojim strateškim pomenom in velikim energetskim bogastvom. Poleg tega, če Severna Amerika že 20 let prenaša v svoji neposredni bližini komunistično Kubo in jo do sedaj ni napadla, se upravičeno sprašujemo, ali je bila Reaganova poteza politično pametna in upravičena.
Grenada je bila do leta 1974 britanska kolonija. Tedaj je postala neodvisna država (110.000 prebivalcev, 334 kv. kilometrov), a še vedno v sklopu britanske skupnosti narodov, zato je še vedno angleška kraljica na čelu te države, ki jo zastopa guverner, vlada pa ministrski predsednik. Ta je bil od 13. marca 1979 Maurice Bishop, ki je prišel na oblast z državnim udarom in uvedel s pomočjo stranke »Novi dragulj« skrajno levičarski režim. Naslonil se je na Sovjetsko zvezo in seveda Kubo, od koder so mu poslali svoje »svetovalce in izvedence«. Ameri-kanci so jih ob svoji zasedbi otoka zajeli nad 700, kakor tudi velike množine vojnega materiala. Nekateri Kubanci so se krčevito upirali, tako da so potrebovali Amerikanci nekaj dni, da so strli zadnji odpor.
Dramatični dogodki so se na otoku začeli razvijati 16. oktobra, ko je vojska, ki so jo vežbali Kubanci, Bishopa najprej odstavila, nato pa ubila. Severnoameriška vlada je prišla do zaključka, da je na otoku prišla do besede še bolj radikalna struja in da lahko postane Grenada odskočna deska za letalske napade proti ZDA (res so na otoku gradili novo letališko stezo, na kateri bi lahko pristajala največja letala, seveda tudi bombniki). S tega otoka bi po mnenju ameriške vlade lahko začeli dostavljati orožje vsem srednjeameriškim levičarskim gverilam. In tako je prišlo do ameriške zasedbe.
Težko je trenutno ugotoviti, ali je bila ta ameriška poteza vojaško upravičena in politično modra. Ameriški zahodni zavezniki so v zadregi. Velika Britanija je užaljena, ker je šel Reagan mimo nje. V Varnostnem svetu se je zato njen predstavnik pri glasovanju resolucije, ki zahteva takojšen umik tujih čet vzdržal, Nizozemska in Francija sta celo glasovali za resolucijo. Sovjetski zvezi je ameriški napad ne Grenado prišel kot naročen. Le kdo naj še od nje sedaj zahteva, da se umakne iz Afganistana? Tudi se še ne ve, kakšen bo odmev v ameriškem javnem mnenju. Vsekakor za Reagana tvegana poteza, ki ga na prihodnjih predsedniških volitvah lahko pokoplje.
Za sv. očeta so dogodki na Grenadi posledica medsebojnega nezaupanja kot je dejal v sredo 26. oktobra pri splošni avdienci pred 80.000 verniki. »Pomanjkanje medsebojnega zaupanja,« je rekel, »vodi k težkim napetostim, da celo k vojaškim katastrofam. Moramo zato vnelo prositi Boga, da odgovorne voditelje narodov navdihne z živo zavestjo, da je mir, tako zanje kot za druge narode, resnično najvišja in neodpovedljiva dobrina.«
J. K.
Poslanica sinodalnih škofou
nm do rm
Ob zaključku rimske sinode so škofje, ki so se je bili udeležili, naslovili na sedanji svet posebno poslanico, v kateri najprej omenjajo zla, ki tarejo današnje človeštvo in človeku onemogočajo resnično osvobojenje. Naštevajo odsotnost človeških pravic ter napade na dostojanstvo posameznikov, nasilje zoper življenje in svobodo nemočnih oseb, na oviranje verske svobode, na rasno zapostavljanje, na terorizem in vojne spopade, na kopičenje orožja, zlasti atomskega in škandalozno trgovino z vsake vrste orožjem, na krivično porazdelitev dobrin ter tipe družbenih struktur, zaradi katerih postajajo reveži še bolj revni, bogatejši pa še bolj bogati.
Krivičnost se vedno bolj širi, zaradi česar postaja mir vedno bolj slaboten. Pri tem je človek vedno bolj ranjen od greha, iz česar se poraja krutost in nepoštenost današnje družbe.
Božja beseda je tista, ki nas ob vsem tem poziva, da se spreobrnemo in znova vrnemo k Bogu. Je to beseda božjega Sina, oznanjena že na začetku njegovega javnega delovanja, veljavna tako za neverne kot verne, zlasti v tem svetem letu: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Ta božja beseda nas poziva k pokori in preobrazbi srca, nas vodi k umevanju božje ljubezni, nas vabi k ljubezni do bližnjega, k spravi in zedinjenju sveta, ki je razcepljen in razdeljen. Kot kristjani prosimo odpuščanja za svoje grehe in pomanjkljivosti, ki so vzrok tolikih ločitev. Kot kristjani pa se tudi istovetimo z ubogimi, trpečimi, stiskanimi, z vsem človeštvom.
Ves svet naj bi se postopno spravil med seboj. Še zlasti je zakrament sprave tisti, ki nam prinaša odpuščanje grehov in ki krepi ter obnavlja prijateljstvo z Bogom. Da lahko posameznik raste, so potrebni molitev, post, miloščina skupaj s potrpežljivim prenašanjem vsakdanjih preizkušenj.
Cerkev si bo prizadevala, da s sveta odstrani razdeljenost in napetosti. Tudi ona hoče neutrudno delati za mir in razorožitev ter omiliti napete odnose med Zahodom in Vzhodom. Nima Cerkev svoje politične moči, ima pa na voljo glas ljudstev, ki si želijo bolj miroljuben in varen svet. Cerkev tudi ne bo nikdar pristala na take gospodarske in politične strukture, ki omogočajo krivico. Zato se bo tudi z vso odločnostjo borila zoper neenakost med poloblama, ki jih predstavljata razviti Sever in nerazviti Jug. Zato pozivajo sinodalni škofje vse, ki imajo v svojih rokah oblast, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da pride do bolj pravične in miroljubne družbe.
let. Starostno povprečje duhovnikov se zboljšuje, življenjska doba postaja daljša, največ upanja pa daje rastoče število študentov bogoslovja. Predlanskim je bilo njihovo število za 14 % večje kakor pred osmimi leti.
Evropa pa se ob vsem tem ne more ponašati s kakšnim pretirano vedrim pogledom v prihodnost. Zdi se, kakor bi bila »stara celina« nekako utrujena, saj bistveno zaostaja za drugimi, mlajšimi in bolj vitalnimi deli sveta. V Afriki je na primer število duhovnikov naraslo kar za dobro četrtino ali natančneje za 27 %. Pač pa je padlo število redovnih duhovnikov v glavnem zaradi redovnikov misijonarjev, ki so morali iz takšnih ali drugačnih razlogov zapustiti Afriko in se niso več vrnili. Močan porast duhovniških poklicev je značilnost Latinske Amerike. Severna Amerika in Oceanija še vedno rahlo nazadujeta. V Evropi je šla krivulja vse do leta '1979 ostro navzdol, leta 1980 in 1981 se je nekako ustalila. Vsaj približno stalnost lahko v zadnjih letih opažamo v Franciji, na Madžarskem, Irskem, v Italiji, Španiji in Jugoslaviji, porast novih maš pa na Poljskem, Češkoslovaškem in v Veliki Britaniji. Le v Zahodni Nemčiji število poklicev še pada.
Slika Evrope, ki dovoljuje le zmerni optimizem. Razlike med Evropo in Tretjim svetom postanejo še bolj očitne, če nam statistični podatki poskušajo odstreti pogled v prihodnost. V Afriki namreč lahko zaznamujemo pravo eksplozijo vstopov v semenišča. Med leti 1973 in 1981 je njihovo število narastlo za 63 odstotkov. Podoben, dasi ne tako očiten porast, opazimo tudi v Aziji, Latinski Ameriki in celo Oceaniji. In če povemo še to, da so razmeroma ugodni sliki Evrope največ pripomogle Poljska, Češkoslovaška in Velika Britanija, potem se ne moremo posebej veseliti. Statistični letopis namreč neusmiljeno našteva tudi države, kjer se je število bogoslovcev zmanjšalo: Italija, Jugoslavija in Švica. Pri starem so ostali v Avstriji, Belgiji, Franciji, na Irskem in v Španiji.
To so suhi statistični podatki, ki pa u-tegnejo biti nadvse zanimivi, zlasti če jih med seboj primerjamo. Vsakršno predvidevanje je seveda čisto po človeško krhko in negotovo, koristno pa je, če nas spodbudi k temeljitejšemu delu za poklice.
■ V nekdanjem zloglasnem nacističnem taborišču Mauthausen (Zgornja Avstrija) je v navzočnosti predsednika avstrijske republike dr. Kirchschagerja in obrambnega ministra dr. Frischenschlagerja 450 vojakov izreklo svojo zaobljubo. Desničarjem izbrani kraj ni bil nič kaj pogodu, češ da je treba grde stvari iz preteklosti pozabiti, obrambni minister pa je bil drugačnega mnenja. Dejal je, Mauthausen ni le zgodovinski spomenik, temveč nekaj, kar naj služi kot opomin in večno opozorilo sedanjim in prihodnjim rodovom. Ni bolj primernega kraja za vojaško prisego kot Mauthausen. Vojake naj opozarja, da je treba vse storiti za pre-prečenje povratka v čase, ko je bila Avstrija podobna kazenskemu taborišču, obdanemu z bodečo žico.
■ Arabski teroristi so pretekli teden vzeli na piko Jordanijo. Očividno jim njena mednarodna politika, zlasti dobri odnosi z ZDA niso všeč. Tako je neznanec v New Delhiju, zvezni prestolnici Indije streljal na jordanskega veleposlanika Kurmeja in ga s štirimi streli težko ranil. Dan zatem pa se je isto primerilo jordanskemu veleposlaniku v Rimu 57-let-nemu Taukanu. Zadelo ga je sedem krogel. Težje ranjen je bil tudi njegov šofer.
■ Oleg Bitov, dopisnik sovjetskega časopisa »Literaturnaja gazeta« je 9. septembra letos nenadoma izginil v Benetkah, kjer je sledil mednarodnemu filmskemu festivalu. Sedaj pa je britansko notranje ministrstvo sporočilo, da je nekje v Londonu, kjer ga zaslišujejo in da je zaprosil za politični azil. Sam naj bi dejal, da se SZ pod Andropovom vrača v čase stalinizma in da se je dokončno odločil ostati na Zahodu po sestrelitvi južnokorejskega potniškega letala. Britanski tisk trdi, da je bil tesno povezan s sovjetsko obveščevalno službo.
■ Severnoameriški marinci so na otoku Grenada zajeli pobudnika državnega udara podpredsednika bivše vlade Bernarda Coarda in generala Hudsona Austina, ki je udar izvedel in je kriv umora bivšega predsednika Bishopa. Britanski guverner otoka sir Paul Scoon pa je napovedal, da bo v kratkem sestavil začasno vlado ter pozval uradništvo, naj prične z delom, trgovci pa naj odprejo svoje lokale.
UTRIP CERKVE
		Kamenčki	
Zanimive in zgovorne številke
Padec števila novomašnikov v zadnjih desetih ali petnajstih letih po katoliškem svetu je zaskrbljujoč, toda zdi se, da smo se že dotaknili dna in da se bomo začeli vzpenjati. Počasi sicer in komaj opazno, vendar navzgor. Nekaj podobnega nam dokazuje tudi vatikanski statistični letopis, ki ponuja prav zanimivo sliko duhovniških poklicev po svetu.
Med listanjem po dolgih stolpcih številk, odstotkov, grafikov in drugih preglednic je prva ugotovitev, da je število poklicev v letu 1982 z ozirom na prejšnje leto zrastlo za 1,8 %, z ozirom na leto 1979 pa za 2,2 %. Pri tem pa se ponuja še ena zanimiva ugotovitev: številčno rast pokažejo le škofijski duhovniki, medtem ko število redovnih poklicev še vedno u-pada. Leta 1978 je bilo število škofijskih novomašnikov po svetu najmanjše, od takrat se vzpenja. Redovniki so imeli najnižje število nekoliko pozneje In po nekakšnem verjetnostnem računu lahko pričakujejo obrat čez kakšno leto ali dve. Statistični letopis navaja tudi natančne številke, ne le odstotkov. Leta 1981 je bilo na svetu 5.889 novomašnikov (3.981 škofijskih in 1.908 redovnih), vsega skupaj 120 več kot leto poprej. Močno je upadlo tudi število duhovnikov, ki so zapustili svojo službo. V primerjavi z letom 1973 (največ odstopov) jih je bilo leta 1981 za celih 67 % manj.
Številke pa ponujajo na ogled tudi drugo plat medalje: vzeto v celoti, se je število duhovnikov po svetu od leta 1973 do 1981 znižalo za S %. Pred desetimi leti Jih je bilo 433.089, predlanskim pa 411.074. Odstopi in smrtnost skupaj so izničili nove poklice, da je končni račun še vedno zapisan z rdečimi številkami. Statistiki pa kljub temu predvidevajo, da bi utegnile te rdeče številke izginiti že čez nekaj
Slovenski prevod cerkvenega zakonika pred izidom
Na prvo adventno nedeljo 27. novembra bo stopil v veljavo nov cerkveni zakonik. V Ljubljani skrbno pripravljajo izdajo originala s slovenskim prevodom. Delo ni lahko, ker bo knjiga obsegala tudi stvarno kazalo. Vsekakor računajo, da bo zakonik v slovenskem jeziku izšel v začetku leta 1984.
Nabirka ob papeževi maši na Dunaju
Pri slovesnem bogoslužju s papežem na avstrijskem katoliškem shodu so udeleženci darovali okrog 2 milijona šilingov (170 milijonov lir). Nabirka je potekala pod geslom »Delimo z nosečimi ženami v težavnih položajih, z mladimi ljudmi brez dela, s tujci.« Generalno tajništvo katoliškega shoda je sporočilo, da bodo zbrani denar porabili za stanovanja za samske noseče matere, za mlade, ki so brezposelni, za tuje delavce, begunce in tuje študente, ki so v stiski.
Tisoč let Cerkve na Islandiji
Cerkev na Islandiji obhaja letos tisočletnico evangelizacije dežele. Prvi misijonarji so prišli na Islandijo proti koncu prvega tisočletja, okrog leta 1000 pa je bilo že vse prebivalstvo katoliško. Škofijski sedež je bilo tedanje glavno mesto Skalholt, 80 km oddaljeno od Reykjavika. V 17. stoletju je Islandija postala pod danskim kraljem luteranska. Danes živi na Islandiji med 230.000 prebivalci le tisoč katoličanov.
Vere v Severni Koreji so nezaželene
V Sev. Koreji so se že leta 1945 odločili za uničenje vsake veroizpovedi, češ da je religija sovražnica znanosti in razvoja, ovira v boju za ustvaritev socializma in komunizma. Katoliška Cerkev je v Severni Koreji popolnoma uničena. Enaka usoda je zadela tudi budizem.
Po Hitlerjevih stopinjah
Leta 1936 je bila dodeljena Nobelova nagrada za mir nemškemu pisatelju Carlu von Ossietzkyjit. Bil je tajnik Nemškega mirovnega društva in glavni urednik glasila »Die VJeltbiihne« (Svetovni oder). Že leta 1931 je bil obsojen zaradi veleizdaje, pa nato pomiloščen. Ko so leta 1933 oblast prevzeli nacisti, so Ossietzkyja takoj poslali v koncentracijski taborišče, kjer ga je dosegla vest o podelitvi Nobelove nagrade za mir.
Nacisti so zaradi te podelitve zdivjali. Nagrado so označili za načrtno protinem-ško izzivanje, odlikovanca pa napadali in zmerjali z državnim izdajalcem, zločincem, agentom mednarodnega kapitala in svetovnega judovstva ter boljševizma. Obenem je Hitler prepovedal, da bi v bodoče kateri koli nemški državljan smel prejeti Nobelovo nagrado. Ossietzky je moral ostati v kazenskem taborišču. Umrl je 4. maja 1938, star komaj 49 let.
Letos v oktobru je norveški parlament podelil Nobelovo nagrado za mir poljskemu delavskemu voditelju, predsedniku prepovedane sindikalne organizacije »Solidarnost« in delavcu ladjedelnice v Gdansku Lechu Walensi za »njegove ogromne Žrtve za pravice delavcev do lastnih organizacij, kar je skušal doseči brez nasilja s pogajanji in sodelovanjem«. Boril se je za pravico, ki jo listina Združenih irarodov imenuje osnovno pravico.
Kakor Ossietzky pa tudi Walensa ni po volji tistim, ki imajo oblast na Poljskem. Po 13. decembru 1981 je bil tudi Walensa poslan v internacijo, »Solidarnost« pa razpuščena. In ko je sedaj Walensa prejel Nobelovo nagrado za mir, so poljske oblasti in z njim vse druge v tistem delu sveta, v katerem morajo domači psi lajali tako kot zabrunda moskovski medved zagnale proti podelitvi nagrade vik in krik, ki se v svoji histeričnosti in ciničnosti ne razlikuje dosti od onega, ki ga je uprizorila leta 1936 nacistična Nemčija.
J. Wakounig, »Naš tednik«, Celovec
Ena glavnih ambicij sovjetske komunistične partije je bila in ostane ustvariti srečnejše in materialno boljše življenje. Znano je, kako je Hruščev svoječasno na veliko govoril, da bo Sovjetska zveza dohitela in prehitela Sev. Ameriko v blagostanju, a je ostalo le pri besedah.
Tudi drugod v Tretjem svetu, kjer so se vlade opredelile za vodenje gospodarstva po sovjetskem vzorcu so daleč za tistimi, ki dopuščajo prosti trg in zasebno pobudo. Tipičen zgled za to je afriška država Angola, ena najbolj bogatih držav na petroleju. Pa se ubada z največjo revščino in pomanjkanjem.
Tudi statistike o povprečni dolžini življenja državljanov so kričeča obsodba realnega socializma. Medtem ko je znašala dolgost življenja v ZDA leta 1970 70,8 let, pa se je dvignila leta 1982 že na 74,5 let. Tudi se dviga število rojstev, upada pa število razporok in smrti.
V Sovjetski zvezi pa se je starostna življenjska doba znižala v zadnjih 15 letih od 66,1 na 61,9. C. Chesnais, ravnatelj demografskega inštituta v Parizu pravi, da je vzrok temu pomanjkljiva oskrba prebivalstva in alkoholizem. Navzdol gre tudi v ostalih državah vzhodnega bloka.
Edina izjema je bila nekaj časa Vzhodna Nemčija, pa tudi tam je od leta 1977 zaznati nazadovanje.
Nočemo s to primerjavo sicer trditi, da je daljša življenjska doba večja sreča za človeka, mirno pa lahko ugotovimo, da je v ZDA in zahodnih demokracijah skrb za človeka bolj uspešna, gospodarstvo v teh državah pa bolj učinkovito.
P. U.
★
■ Po 40 letih je v Argentini peronizem doživel svoj največji poraz: v nedeljo 30. oktobra so radikali'(Union Civica Radical) na državnozborskih volitvah prepričljivo zmagali. Prejeli so 52 %, torej absolutno večino, peronisti 40 %, ostalih deset strank pa komaj osem odstotkov. Novi predsednik republike bo tako postal Raul Alfon-sin, ki je izredno spretno vodil volilno kampanjo. Rojen je v kraju Chascomus v provinci Buenos Aires, je oče šestih otrok, star pa 57 let. Novi predsednik je napovedal vlado notranje enotnosti, torej skupno s peronisti, kar je edino modro, saj peronisti obvladajo vse sindikate in Peronov mit še vedno privlačuje ljudske množice.
Sprehod po misijonskem svetu
Strpna država. Medtem ko so muslimanske države kot Iran, Libija in tudi Egipt znane po svoji nestrpnosti do kristjanov, pa je Indonezija velika izjema. Muslimanov je 88, katoličanov 3, vseh kristjanov 10 odstotkov. Poleg njih živijo v državi še hindujci in budisti. Pa živijo vsi v miru in slogi med seboj. Za to sožitje imajo celo posebno ime: kerukunan. Tako katoličani pokažejo svoje spoštovanje do muslimanov, ko praznujejo ti svoj postni čas ramadan, da tudi sami v javnosti pred sončnim zahodom ne uživajo hrane in pijače. S svoje strani pa muslimani ob krščanskih praznikih obiskujejo svoje krščanske sosede in jim izražajo čestitke.
Hindujci postajajo versko nestrpni. V
indijski zvezni državi Orissa se zadnje čase množijo hinduistični napadi na katoliške šole, misijonarje in misijonarke pa tudi na domače duhovnike in redovnice. V Ganjanu so razdejali katoliško šolo in pretepli učence, pa tudi duhovnike. Razdejali so dom za reveže. Zaradi groženj si misijonarji niso upali poklicati na pomoč policije.
Uganda še vedno trpi. Prej je deset let trepetala pred krvoločnim diktatorjem Aminom, zdaj pa mnogi trepetajo pred uradno vojsko, ki pustoši, ropa in pobija, ne da bi jo kdo klical na odgovor. Zad- -nji čas so mnogo prestali nekdanji begunci iz sosednje države Rwande. Komaj so si ustvarili novo življenje, zlasti na kmetih, so se spravili nadnje vojaki, češ da nasprotujejo sedanjemu režimu predsednika Oboteja. Požgali so jim koče in uničili vse, kar so imeli. Sedaj se stiskajo v begunskem taborišču ob meji. Beli očetje skušajo s pomočjo Rdečega križa in Mednarodne Caritas olajšati gorje, koli-kar morejo.
Muslimanski nemiri v Severni Nigeriji.
Iranski verski voditelj fanatični Homeini širi svoj vpliv tudi izven svoje države. Tako se zanj in njegove ideje navdušuje ločina »Al Asifu«, ki je sprožila nemire v severni Nigeriji. Zlasti mladi muslimani delajo na to, da bi vsa Afrika postala islamska »božja država«. Pripadniki te ločine so pred leti izvedli znani napad na glavno mošejo v Meki.
KOLEGIJ SV. SRCA V ŠEMBAGANURJU
Tu je Srce. Duhovnih vaj tu dom je.
Spet sem pri Mojstru vajenec
brez klešč in svedrov, brez ostrin,
kot pač mi Mojster vseh mojstrin zapoveduje.
Tu je srce na nakovalu,
tu čisti potok se prebuja do dna globin.
Tu našel sem trpotec v gorski travi,
— nekoč mi mati je vezala trpotec v opekline —, a to je daleč, bolj daleč kot v daljavi.
Tu praprot boža me, kjer potok prav na dnu
se s ptiči razgovarja in nje seme
še v sanjah mi ne da miru,
in oh, tu regrat, moj živ dan!
spet mislim, da za mizo s sestrami in brati
sedim, ko oče moj kosilo z nožem gnjati.
Nekoč bo spet lepo. Nebo je živ vsemir.
Daljave kažejo k vstajenju.
Zdaj v mrak zahaja sonce, kako vijoličen je slak zvečer!
Koprene belih svil megla
so v zadnjem blišču,
kot da prozorne halje vil se bližajo
svetišču v kolegij svetega Srca!
Jože Cukale SJ, Indija
9
Križev pot na Veliki petek skozi vasi misijona, ki ga oskrbuje p. Jože Cukale SJ,
misijonar v Bengaliji
Življenjski iiibilei dveh zaslužnih šolnikov
Vsako leto prinese s seboj številne obletnice. Ene so pomembne za vse človeštvo, druge za posamezne narode, spet druge za manjša občestva ali predvsem za posameznike. Med obletnicami, ki ne smejo mimo nas, ne da bi jih omenili sta tudi življenjska jubileja dveh za nas v zamejstvu izredno zaslužnih šolnikov, ki sta v letu 1983 doživela 70 let življenja. Sta to prof Martin Jevnikar in prof. Vinko Beličič.
MARTIN JEVNIKAR
Prof. Jevnikar se je rodil 1. maja 1913 v Spodnjem Brezovu pri Višnji gori na Dolenjskem. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko in nato leta 1940 postal profesor v Ljubljani do 4. maja 1945, ko je zapustil domovino. Že isto leto je s svojo službo nadaljeval v Trstu, leta 1961 doktoriral v Rimu, kjer je šest let kasneje naredil izpit za poučevanje slovenščine na italijanskih univerzah. V letih 1963-1975 je poučeval slovenski jezik in literaturo na univerzi v Padovi, od decembra 1972 pa je bil do letos, ko je stopil v pokoj, redni profesor za slovenski jezik in literaturo na Fakulteti za tuje jezike in literaturo v Vidmu.
Prof. Jevnikar je strokovno zelo razgledan kulturni delavec. Napisal je nad 200 ocen novih knjig za revije in radio Trst A, sodeloval je pri slovenskem delu Grande Enciclopedia Curcio v Rimu, pri Leksikonu pisaca Jugoslavije v Novem Sadu, urejal dijaško revijo slovenskih srednjih šol na Tržaškem in Goriškem »Literarne vaje«. Izdal je vrsto samostojnih knjig ter razne šolske knjige, med njimi z dr. A. Kacinom Slovensko slovnico za srednje šole. Objavil je v raznih časopisih, tudi v našem, revijah in zbornikih ševilne tehtne razprave. Na radiu Trst je več let podajal pregled svetovne 'književnosti, ponovno slovensko slovnico, tri leta je vsak dan razlagal lastna imena in pripravil 20 dramatiziranih biografij »Slovenski pesniki in pisatelji«. Za tržaški radio je prevedel 73 radijskih iger, največ iz italijanščine ter nad deset dramatiziranih romanov v nadaljevanjih. Zadnja leta je tudi urednik in eden glavnih sodelavcev Primorskega slovenskega biografskega leksikona, ki ga izdaja GMD.
Ta bežni, vsekakor še daleč ne izčrpni pregled dejavnosti prof. Jevnikarja spri-čuje, da si je jubilant v našem zamejskem prostoru pridobil za ohranitev, uveljavitev in utrditev slovenstva neminljive zasluge, prek katerih tudi bodoči rodovi ne bodo mogli iti. Še na mnoga leta!
VINKO BELIČIČ
Prof. Beličič je zagledal luč sveta 19. avgusta 1913 v Črnomlju, glavnem mestu zasanjane deželice Bela krajina, hodil v gimnazijo v Novem mestu, diplomiral leta 1940 na ljubljanski univerzi iz slavistike ter poučeval od 1942 do 1945 na uršu-linski dekliški gimnaziji v Ljubljani. Vedno premočrten in zvest svojemu krščanskemu svetovnemu nazoru je v maju 1945 zapustil Slovenijo in se ustalil v Trstu, kjer je bil profesor slovenščine na slovenskih višjih srednjih šolah vse do upokojitve.
Kot pesnik in pisatelj je Beličič izdal več leposlovnih knjig. Prvenec je povest »Molitev na gori«, ki je izšla v Ljubljani, zadnja pa črtice »V letu borove grizlice«, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Nadalje je spisal več strokovnih knjig za slovenske srednje šole ter pripravil nekatere knjižne prevode. Za radio Trst A je prevedel nad 60 dramskih del, od 1963 do 1972 pa je v 128 predavanjih prikazal zgodovino slovenskega slovstva od začetka do 1945. Rad sodeluje pri slovenskih zamejskih in zdomskih publikacijah.
Toda ta prikaz bi bil nepopoln, če ne bi opozorili na moralno veličino Beličiče-vega značaja. Nikdar ni zatajil svojega idejnega prepričanja, nikdar klečeplazil pred sedanjimi mogočneži, nikdar se udinjal zmoti, laži ali polovičarstvu. Zato je ostal ponovno in ponovno sam kot viharnik sredi gora, kot osporavani preroki iz Stare zaveze, kot glas vpijočega v puščavi. A to ga ni za hip zmedlo. Sam je zapisal:
»Nemci imajo izraz "Statistik ist Moral", statistika dela moralo, torej je moralno — in zato posnemljivo — tisto, kar počne večina, vse drugo ne velja nič. Neuspeh, revščino, bolezen in starost jemlje človek kot poraz in sramoto, zato jih prikriva. Ubežati hoče rani izvirnega greha v sebi. Sebičnost kraljuje: poudarjati samo svoje pravice in iskati užitke po najlažji poti. Zato se mi mnogokrat stoži po detinstvu, ko je bil nižji standard, a večja medčloveška povezanost... Tudi jaz, kot pač vsak človek, si moram iti kdaj kam napolnit baterije, če naj se ne se-
sedem. Jaz si jih vsako poletje obnovim na Višarjah. Sredi gora in planin, sredi zelenine in modrine vseh odtenkov — in sem spet zdrav. Duša in telo se mi prezračita... In se vrnem z novo močjo in vem, da se ne bom dal ne kupiti, ne oplašiti, ne potreti« (podčrtali mi, op. ur.).
Beličič je nam vsem posredoval ljubezen do rodnega jezika, segal v njega globeli in črpal iz davnin, da bi sedanji rod v zamejstvu in zdomstvu mogel kot on stati pokonci, trdno, ponosno. »Nekje je luč«, je naslov njegovih črtic, ki so izšle leta 1975 v Trstu. Beličič je s svojim življenjem potrdil, da povsod »izpričujejo sence, da je nekje luč«. G. profesor, hvala vam za to spoznanje!
—ej
Slovenec Slovencu ne pusti do besede
Predsednika italijanske republike Sandra Pertinija so med njegovim obiskom v Gorici dne 4. oktobra pred občinsko palačo pozdravili tudi slovenski dijaki. Omejeno število le-teh je izrabilo priložnost, da se mu svojevrstno predstavi: na transparentu je poleg s slovenskimi barvami napisanega pozdrava izstopala peterokraka rdeča zvezda. Kasneje je v imenu večine skupina slovenskih demokratičnih dijakov poslala vsem zamejskim časopisom protestno pismo, v katerem obsojajo izzivalno dejanje svojih kolegov, saj bi bil moral transparent predstavljati vse slovenske dijake; rdeča zvezda pa očitno ne more biti sitnbol vsega slovenstva in zato ni spadala zraven.
»Primorski dnevnik« ni objavil pisma. Komaj po dobrem tednu smo lahko na goriški strani brali članek, v katerem skuša Bogo Samsa (po daljšem poveličevanju rdeče zvezde) med drugim opravičevati zadržanje PDk, ki ni objavil pisma, češ da noče podpihovati polemik okrog rdeče zvezde. S tem dejanjem, da želi »ustvariti ozračje razumevanja, sodelovanja in zbliževanja«.
Na tem mestu bi se ne radi dotaknili vprašanja »rdeče zvezde«, saj je o tem Že dovolj jasno spregovoril Z. t. v predzadnji številki Katoliškega glasa. Nas neizmerno moti to, da Slovenec Slovencu ne pusti do besede! Gre za načelno vprašanje, gre za SVOBODO izražanja.
Vedeli smo, da skupina slovenskih demokratičnih dijakov ne bo našla opore pri uredništvu PDk; pričakovali pa smo vsaj, da bo pismo objavilo, čeprav morda skrčeno, v zamudi in v spremstvu »primernega« komenta.
Pa ne! Primorski dnevnik, ki se razglaša, da je »katalizator skupnih naporov (in) povezovalec«, pa »noče podpihovati polemik okrog rdeče zvezde in želi ustvariti ozračje razumevanja, sodelovanja in zbliževanja«, tako da slovenskemu človeku ne pusti do besede. Tako ravnanje močno spominja na frazo, ki jo je bilo pogosto slišati v naših krajih pred petdesetimi leti: »Qui si parla soltanto italiano«, kar bi lahko v našem primeru prosto prevedli: »Tu se piše samo za zvezdo!«
Če se Slovenci na tak način spoštujemo med seboj, upoštevamo in razumemo, kako moremo potem zahtevati, da nas bodo naši sodržavljani spoštovali, razumeli in upoštevali?
Alma
Kongres za katoliški tisk v Dublinu
V zadnjem tednu v oktobru je v Dublinu na Irskem potekal 13. svetovni kongres Katoliške svetovne zveze za tisk. Njegova osrednja tema je bila: Beseda pripada vsem. Jugoslovanski verski tisk je zastopala skupina desetih časnikarjev, med katerimi so bili tudi dr. Drago Klemenčič, glavni urednik »Družine« ter u-rednika »Ognjišča« Franc Bole in Silvester Čuk.
Dachau — kraj umrlih duhovnikov
V Fuldi v ZR Nemčiji so se od 3. do
7.	oktobra zbrali nekateri preživeli duhovniki, ki so bili med drugo svetovno vojno v koncentracijskem taborišču v Dachauu pri Muchenu. To srečanje je imelo še poseben pomen, ker je poteklo 50 let odkar so nemški nacisti odprli to taborišče. V taborišče so najprej pošiljali nasprotnike tedanjega režima, nato Jude in končno duhovnike. Od skupno 3000 duhovnikov 25 narodnosti, ki so bili zaprti v Dachauu, jih je skoraj tisoč umrlo zaradi lakote, bolezni, mučenj in drugih krutosti. Največ jih je bilo iz Poljske. Taborišče Dachau je tako postalo največje pokopališče duhovnikov na svetu.
Prodoren uspeh oratorija o sv. Frančišku
Oratorij skladatelja Avgusta Ipavca »Sv. Frančišek, vir ljubezni«, ki ga je izvedlo v minoritski cerkvi v Trstu v soboto 29. oktobra zvečer kar 362 oseb med solisti, orkestrom in štirimi zbori, je zelo dobro uspel. Udeležba občinstva je bila izredno velika, izvajanje nastopajočih zelo učinkovito, aplavz ob zaključku gromovit. Navzoča sta bila med drugimi goriški nadškof in tržaški škof, ki je tudi ob koncu spregovoril. Podrobno strokovno poročilo objavimo v prihodnji številki.
Zasedanje deželnega sveta SSk
V soboto 22. oktobra je bilo v Nabrežini jesensko zasedanje deželnega sveta Slovenske skupnosti. Po uvodnih mislih predsednika Dolharja so sledila politična poročila tajnika Bratuža ter pokrajinskih tajnikov Hareja iz Trsta in Terpina iz Gorice.
Vsa omenjena poročila so z različnih vidikov in izkušenj obravnavala analizo političnega položaja po junijskih volitvah s posebnim ozirom na pogajanja za sestavo ustreznih koalicij na deželi in v raznih krajevnih upravah kot so goriška pokrajina, tržaška občina in pokrajina ter Krajevna zdravstvena enota. V vseh teh upravah in ustanovah je SSk ohranila ali na novo pridobila svoje predstavnike v ožjih odborih razen na deželi, kjer ni mogla prodreti do odborniškega mesta, ampak do predsedstva pomembne komisije deželnega sveta.
Iz poročil in zadevne razprave je bilo dovolj razvidno, da je SSk morala kljub dokaj ugodnim volilnim izidom zastaviti mnogo naporov, da se je izognila osamljenosti, v katero bi jo radi spravili njeni nasprotniki, ter uspela v koalicijske programe vnesti vse bistvene zahteve naše narodne skupnosti v skladu s pristojnostmi zadevnih uprav.
Druga splošna ugotovitev, ki je očitno prišla do izraza, je poslabšanje splošnega političnega ozračja do problemov in zahtev slovenske manjšine, za kar je v določeni meri dalo povod omejevanje prostega prehajanja meje iz sosednje Jugoslavije v našo deželo. V tem pogledu so tudi precej značilne okoliščine, v katerih je potekal nedavni obisk predsednika republike Pertinija v naši deželi in posebno še v Trstu. Tu se je sestal s predstavniki enotne slovenske delegacije, potem ko je bilo to srečanje do zadnjega negotovo.
V drugem delu seje je razprava tekla o pripravah na prihodnje evropske volitve. SSk je v tem pogledu v stalnih stikih z drugimi manjšinami in avtonomističnimi gibanji, do jasnejše slike pa bo verjetno prišlo v bližnji prihodnosti.
Končno je deželni svet SSk vzel v pretres še druge probleme organizacijske in programske narave. V izčrpno in plodno razpravo so med drugim posegli Štoka, Prešeren, Špacapan, Udovič, Paulin, Tul, Brecelj in drugi.
Novice z Repentabra
Na Repentabru se nadaljujejo dela za obnovo župnišča. Hitijo, kolikor dopušča vreme, tako da je v glavnem že vse pod streho, čeprav bo treba še nekaj narediti, da ne bo jesenski dež povzročil škode. Prav tako se nadaljuje tudi zbiranje sredstev, da bi začeta dela tudi izpeljali do konca. Od poletja sem se je nabralo še kar dosti denarja, ki ga dela sicer sproti pobirajo. Zato so potrebne nove in nove žrtve, da bomo lahko ohranili repentabor-sko cerkev in kar je ob njej tudi za poznejše rodove.
Za zbiranje je dobra vsaka priložnost, tudi izmisliti si bo treba še kakšno. Tako je prav prišlo tudi oktobrsko gostovanje cerkvenega zbora s Kodeljevega v Ljubljani, ki je vrnil obisk repentaborskih vernikov iz letošnjega junija, ko so svojega župnika g. Bedenčiča spremljali na praznovanje desetletnice mašniškega posvečenja.
Za to priložnost so priredili na Repentabru v repenski telovadnici celovečerni koncert, na katerem so, poleg gostov iz Ljubljane, nastopili tudi člani zbora »Vesela pomlad« z Opčin in domači otroški pevski zbor »Zvonček«. Poleg pozdravov in govorov naj omenimo še ubrano recitacijo gledališkega igralca M. Benedičiča.
Zbor s Kodeljevega je naslednji dan pel še pri nedeljski maši, ki jo je daroval kodeljevski župnik dr. Škrabi. V svoji
pridigi je med drugim poudaril narodnost kot občečloveško vrednoto in pomen stikov med matico in manjšino, ki obojestransko bogatijo. Celotno gostovanje se je odvijalo v znamenju prijateljskih stikov in izkazovanja gostoljubnosti.
V novo delovno leto
MPZ »Vesela pomlad« aktivno stopa v novo delovno leto. Ob zaključku poletnih počitnic se je izpopolnjeval na desetdnevnem študijskem seminarju v Strunjanu. Študijski dnevi so bili za zbor izredno dragoceni, saj so pevce obogatili tako s tehničnega kot umetniškega vidika.
6.	septembra je zbor nastopil v bazoviški cerkvi, kjer se je s kratkim koncertom poklonil spominu bazoviških žrtev ob 53-letnici njihove junaške smrti.
9. septembra je imel izredno zahteven nastop v tržaški cerkvi S. Maria Maggio-re, kjer je zapel kot častni gost na vsedržavnem kongresu italijanskega združenja Pueri Cantores. Nastop zbora je kritika ocenila nadvse pozitivno. V italijanskem dnevniku je kritika poudarila predvsem prijetni zvok in gotovo intonacijo. Zbor je bil vesel, da je na tem mestu lahko prikazal slovensko pesem širokemu krogu italijanskega občinstva pa tudi gostom iz najrazličnejših krajev Italije.
8.	oktobra se je zbor predstavil v re-pentaborski telovadnici, kjer je s kratkim koncertom prispeval svoj delež k plemeniti akciji za obnovo repentaborske cerkve in ostalih zgodovinskih spomenikov na tem griču.
V dneh 15. in 16. oktobra pa je ob zaključku »Primorskih dnevov« uspešno gostoval pri koroških Slovencih. Imel je kratek nastop v celovški stolnici v okviru mirovnega tedna, sodeloval pri sv. maši v Škocjanu in izvajal koncert v Št. Primožu v Podjuni.
Srečanje slovenskih pravnikov na Repentabru
V petek 21. oktobra so se v hotelu Furlan na Repentabru sestali slovenski pravniki iz Italije, Avstrije in Slovenije. Poleg predstavnikov društva »Pravnik« iz naše dežele, ki je to srečanje organiziralo, so bili prisotni predstavniki Društva slovenskih koroških pravnikov, Odvetniške zbornice Slovenije, Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije in Društva pravnikov v gospodarstvu iz Ljubljane.
Goste je pozdravil predsednik društva Pravnik odv. Drago Štoka, ki je podčrtal veliki pomen takih strokovnih srečanj, na katerih pride do koristne izmenjave mnenj in informacij na podlagi izkušenj in dela slovenskih pravnikov tako v matični domovini kot v zamejstvu. Dr. Štoka je tudi seznanil udeležence z nekaterimi problemi, ki tarejo življenje naše skupnosti v Italiji in v tej zvezi je omenil negativne učinke, ki so jih povzročili restrikcij-ski ukrepi na meji.
Srečanje se je nato nadaljevalo z izmenjavo mnenj s pravnega vidika o aktualnih vprašanjih narodno-političnega položaja Slovencev v zamejstvu, tudi z ozirom na položaj v matični domovini. Referate so podali odv. Jan Godnič, tajnik društva Pravnik, odv. Franci Zwitter, predsednik Društva slovenskih koroških pravnikov in mag. Mirko Ilešič, glavni tajnik Zveze društev pravnikov v gospodarstvu Slovenije. Svoje misli sta prispevala tudi predstavnik odvetniške zbornice Slovenije odv. Rudi Šelih in Janko Areh, tajnik Društva pravnikov v gospodarstvu iz Ljubljane.
Mladika št. 8
Uvodnik »Leto dni po pologu« opozarja na nemoč slovenskih političnih krogov, ki jih Beograd sploh ne upošteva, ko gre za slovenske interese. Ljudje, ki so odvisni, pač ne morejo biti voditelji. V partiji pa je pač vsakdo odvisen od vrha, ta pa je v Beogradu.
Objavljen je razgovor s Sergijem Pahorjem, predsednikom Društva slovenskih izobražencev v Trstu o letošnji »Dragi« pod naslovom »Zakaj Draga vznemirja?« Črtico »čisto novi jermenčki« je napisal Marjan Majnik, Vladimir Kos, misijonar v Tokiu pa je poslal pesem »Dnevnikov list iz deževne dobe«. Neke vrste duhovna misel je Milanovo razmišljanje »Tisti, ki da vse, kar ima, bo živel«. Kufolov dnevnik »In večno šumi Nadiža« nas popelje v prve dni po koncu zadnje vojne. Vsa uprava je prišla v roke ljudi, ki za osvoboditev niso nič naredili. So to bili bivši fašisti ali lažni partizani. Benečija je spet padla v roke svojih nekdanjih zatiralcev.
Prof. Jevnikar oceni knjigo Zore Tav-čerjeve »Veter v laseh«, Zorka Simčiča mladinski igri »Čarovnik Začarane doline« in »Družina Zebedej« ter pesniško zbirko Hermana Germa »Otroci enega sonca«. O stanju na slovenskih šolah ob začetku novega šolskega leta na Tržaškem in Goriškem poroča Maks Šah. Poleg kratkih vesti najdemo v rubriki »Antena« poročilo o Trinkovem simpoziju v Rimu in 80-letnici astronoma Frana Dominika. Pavle Merku poudarja, da je Sv. Križ pri Trstu prevod iz italijanščine; edina slovenska zgodovinsko upravičena oblika je Križ.
Polemični so zapisi »pod črto« in res vredni branja in razmisleka; »Čuk na palci« osmeši jugoslovanski polog ter nameravana »programska jedra«, po katerih naj bi v slovenske šole prišlo čimveč srbohrvaščine. Temeljito opravi Marij Maver z Markom Kravosom, ki je poslal v objavo dolgo pismo, v katerem je znova pokazal svoj pravi obraz, to se pravi, zagledanost vase in kulturno nadutost, ni pa znal izpodbiti (ker ni mogel) nobenega Mavrovih ugovorov na svoj članek v »Naših razgledih«.
Enajsto številko »Rasti«, mladinske priloge »Mladike« je to pot uredil Marijan Kravos. Glavni članki so: uvodnik »Pluralizem, enotnost... in potem?« (ij), »šel je popotnik skozi atomski vek...« (Tomaž Simčič), anketa »Zakaj prav na to šolo?«, »Kako naj se učimo« (An), dve poročili o tržaških slovenskih skavtih, »Sappada ’83« (Peter Močnik) in priporočilo knjige Vinka Ošlaka »Pogovori pod šotori«.
— ak
Z GORIŠKEGA
150 let v službi ljudstva
Letos obhajamo 150 letnico ustanovitve kongregacije Ubogih šolskih sester Naše ljube Gospe — to je namreč slovenski naslov te kongregacije. V Gorici jih poznamo kot sestre Notredamke ali Suore scolastiche di Nostra Signora.
Za to obletnico so se 24. oktobra letos zbrali učenci, učenke, starši in prijatelji tega zavoda v cerkvi sv. Ignacija na Travniku k maši, ki jo je daroval nadškof p. Bommarco. Vsa liturgija in petje je navzoče globoko prevzela. Glasovi šolskih otrok so se strnili v doživeto hvalnico in iskrene prošnje.
Bilo je v letu 1833. Na kolenih pred Naj svetejšim piše mladenka Karolina Gerhardinger pravila za bodočo kongregacijo, ki naj bi jo na pobudo regens-burškega svetniškega škofa Mihaela Witt-mana ustanovila v korist ženske mladine. V tistih viharnih Napoleonovih časih je bila namreč prepuščena sama sebi. U-stanova je v kratkem času doživela velik razvoj po vsem svetu. Danes je več kot 8.000 sester, ki delujejo v šolah in povsod, kjerkoli jih Cerkev in ljudstvo potrebuje, tudi v misijonih.
2e leta 1857 so prišle prve sestre v Gorico in prevzele pouk in vzgojo otrok v gluhonemnici. Tri leta pozneje, leta 1860 so meščani zaprosili vodstvo, da ustanovi zavod in šolo za deklice goriškega mesta. Tako so sestre odprle šolo in zavod v ulici Garibaldi, ki pa je postal s časom pretesen, zato se današnja šola in zavod nahajata v ulici Sv. Klare. Tam je otroški vrtec — dva popolna oddelka — s 60 o-troki, 10 razredov osnovne šole za dečke in deklice, skupno približno 240 otrok, enotna srednja šola s 73 učenkami.
Važnost delovanja sester Naše ljube Gospe na polju vzgoje v šolah kakor tudi v misijonih v Ameriki, Afriki in Aziji je poudaril sam nadškof v svoji pridigi med somaševanjem v cerkvi sv. Ignacija.
Po sv. maši smo šli v avditorij v ulici Roma. Tam so nam v filmu prikazali razvoj delovanja šolskih sester po vsem svetu. Najprej smo videli rojstno hišo in ljubko deklico Karolino, rojeno leta 1797. Zraste v odločno, pobožno mladenko, preživi francosko revolucijo. Od leta 1803 do 1809 je učenka pri tamkajšnjih redovnicah. Od leta 1812 do 1833 poučuje revne deklice, potem ko so oblasti katoliške šole zaprle in oltarje podrle. Treba bo vse graditi na novo. V filmu smo videli ustanove, hiše, takratna potovanja mladih redovnic, ki so se pridružile ustanoviteljici m. Tereziji Jezusovi Gerhardinger.
24. oktobra 1833 odpre prvo hišo svoje kongregacije v Neunburgu vor dem Wald. Pri tem delu sta jo podpirala škof in duhovnik Sebastijan Job. V 46 letih delovanja je ustanovila 291 redovnih hiš z 2.310 sestrami v Evropi in Ameriki.
Z veseljem ponovimo besede, ki jih je izrekel ob neki proslavi goriški gospod župan: Ali si morete misliti Gorico brez gradu? Nikakor ne! In ali si morete misliti Gorico brez sester naše Ljube Gospe? Tudi ne!
Trinkov večer
V vrsti predavanj o naši preteklosti, ki jih je zamislila ZSKP in njih izvedbo zaupala goriškemu SKPD Mirko Filej, je v četrtek 27. oktobra bilo predavanje o Ivanu Trinku Zamejskem. Predavanje je bilo v mali dvorani Katoliškega doma, predavatelj pa je bil prof. Tomaž Pavšič iz Idrije.
Predsednik društva Viktor Prašnik je pozdravil navzoče in predavatelja ter o-menil, da so letos v Rimu v Sloveniku imeli simpozij o Ivanu Trinku ob 120-letnici njegovega rojstva. Na tem simpoziju je sodeloval tudi prof. T. Pavšič, ki je sedaj prišel, da nam govori o Ivanu Trinku, sinu Beneške Slovenije.
Za Prašnikom se je dr. Humar najprej spomnil prof. Franceta Dolinarja, ki je lansko leto v isti dvorani predaval o kardinalu Jakobu Missiji, prejšnje dni pa so ga pokopali v Rimu. Zatem je predstavil prof. Tomaža Pavšiča, ki je pustil službo profesorja slovenščine in se posvetil najprej knjižničarstvu v Novi Gorici, sedaj pa idrijskemu muzeju, kjer je kustos.
Besedo je povzel prof. Pavšič, ki je najprej kratko orisal življenjsko pot I-vana Trinka ter njegovo vsestransko zanimanje, nato pa se je posebej ustavil ob Trinku pesniku. Analiziral je njegove pesmi, ki so izšle v samostojni zbirki leta 1897. Iz njih izhaja Trinkovo gledanje na svet in na usodo njegove ožje domačije Beneške Slovenije, ki je polno ljubezni do domače zemlje, pa tudi zaskrbljenosti za njeno usodo. Trinko kot pesnik ni bil bojevit borec, temveč mehko čuteča duša, poln nekega zastrtega svetobolja. Zato njegova muza ni borbena Špartanka, kot npr. Aškerčeva iz tistega časa, ampak prej plaha vila, iz domačih planin. Trinko ni bil samostojen pesnik, temveč se je oziral po raznih vzorih posebno po Simonu Jenku in Simonu Gregorčiču. Zato ga prištevamo v vrsto pesnikov, ki jih poznamo v slovstveni zgodovini kot epigonske lirike.
Ker so Trinkove pesmi težko dostopne današnjemu človeku, saj se dobijo le še v kaki knjižnici, je bilo predavanje Tomaža Pavšiča za nas vse odkritje Trinka kot pesnika, ki nam je bil doslej premalo poznan. Marsikako njegovo pesem smo med predavanjem prvič slišali.
Seja občinskega sveta v Gorici
V petek 28. oktobra se je sestal goriški občinski svet ter razpravljal o vrsti važnih vprašanj. Podžupan Del Ben, ki je namesto odsotnega župana Scarana vodil sejo, je dobri dve uri seje dodelil vprašanjem svetovalcev, ki so postavljali interpelacije o raznih problemih.
Tako je med drugimi svetovalec Slovenske skupnosti Bratuž vprašal, kaj je na glasovih o skorajšnji prodaji stavbe Malega semenišča. Treba bo zato nujno in takoj poskrbeti za primerno namestitev tamkaj nastanjenih srednjih šol. Podžupan je odgovoril, da odbor o tem nič ne ve. Svetovalec SSk se je tudi zavzel, da občinska uprava izplača že enkrat odškodnino razlaščencem zaradi avtoporta. Še prej pa se je pridružil izjavi podžupana o miru in skupni težnji za ohranitev miru, te danes tako ogrožene vrednote.
Na seji je bilo tudi veliko govora o ukrepih za ureditev od znane povodnji oškodovanih stavb in predelov. Razni svetovalci so v tem smislu predlagali, naj bi občinska uprava podvzela skupne ukrepe z Novo Gorico, ki je tudi imela tedaj veliko škode. To še posebej zaradi toka Korna.
Odbornik Paulin je odgovarjal na vprašanje svetovalca Tacchinardija (PSDI) v zvezi s pokritim trgom in problemi, ki okoli tega nastajajo.
Misijonska prireditev v Gorici
V Gorici je postala že tradicija, da je v nedeljo po misijonski nedelji posebna prireditev v Katoliškem domu, katere čisti dohodek gre za misijone. Organizator, to je Marijina družba, poskrbi, da vsako leto pride gostovat kaka skupina s primerno igro. Letos so se obrnili na enotno srednjo šolo »Fran Erjavec« v Rojanu s prošnjo, naj njih dijaki pridejo ponovit komedijo, ki so jo postavili na oder ob zaključku preteklega šolskega leta. šola oz. starši dijakov so na prošnjo pristali in celo sami pripeljali otroke v Gorico. Tako smo v nedeljo 30. oktobra videli na odru to našo tržaško mladino, ki je z veliko sproščenostjo prikazala de-
tektivsko igro »Naočnik in Naočalnik«. Nastopali so samo dijaki omenjene šole, pripravila pa jih je njih profesorica Lučka Peterlin Susič. Po svoji tematiki to ni bila »misijonska igra«, saj nima verske vsebine, je pa vzgojna v tem smislu, da na koncu resnica pride na dan.
Režiserka je igro popestrila z raznimi pevskimi vložki tako, da je igra prav prijetna. Poleg staršev je z dijaki prišel tudi njih ravnatelj prof. Pečenko in še kak profesor.
Druga pobuda za misijonsko prireditev je srečolov. Dobitke zanj nabirajo družbe-nice in druge goriške žene po goriških družinah in trgovinah. Redko kdo odreče svoj dar, zato je srečolov vsako leto bogat; tudi letos je bil. Publika, posebno otroci, so radi kupovali srečke, saj so potem dobili lepe dobitke. Ob koncu je srečk zmanjkalo in ljudje so odhajali domov zadovoljni zaradi lepe igre in zavoljo številnih dobitkov. Slične prireditve pa gotovo pomagajo tudi temu, da se oživlja in širi smisel za misijone.
Sovodnje
Občinska seja. Bila je v torek 27. oktobra. Občinski svet je odobril nekatere odborove sklepe, med njimi izplačilo stroška 3.200.000 lir za čiščenje ceste Rubije-Vrh ter podaljšal za en mesec delovno pogodbo uradnici Klavdiji Zotti. Odobren je bil tudi načrt za ureditev in asfaltiranje 800 m dolge gozdne ceste proti zaselku Črnci na Vrhu, za kar ima občinska uprava od Kraške gorske skupnosti že nakazanih nekaj nad 9 milijonov lir. Pri tem je svetovalec Branko Čemic (SSk) pripomnil, naj se v omenjenem zaselku na koncu ceste doda še nekaj metrov asfalta, kar v načrtu ni predvideno. Svetovalec Remo Devetak, tudi od SSk pa je predlagal, naj se v ta dela vključi še ureditev ceste v vasi med hišama 16 A in 16 B.
Na tajnem glasovanju so se svetovalci izrekli za poveritev načrta prvega posega na šolskem poslopju v Gabrjah, kjer je treba prenoviti streho. Prav tako so na tajnem glasovanju odobrili poveritev izdelave načrta za razširitev pokopališča na Vrhu.
Sledila je razprava o razširitvi odseka pokrajinske ceste v Gabrjah v bližini pokopališča. Dela bo opravila goriška pokrajina. Branko Čemic je hotel vedeti, po kakšnem zakonu bo razlaščena zemlja, ki je za to razširitev potrebna, Remo Devetak pa se ni strinjal s predlogom občinskega odbora o razširitvi in je predlagal, naj se raje odpravi ovinek pri pokopališču s sekanjem grive v hrib. Istega mnenja je bil tudi svetovalec večine Fajt, ki je dodal, da je tako rešitev predlagal že ožji občinski odbor v prejšnji mandatni dobi.
Svetovalci so nato odobrili pogodbo za upravljanje elektronskega računalnika, katerega center je v Krminu. Pogodba naj bi zahtevala okoli 1,700.000 lir.
Na vrsto je tudi prišla uporaba nove telovadnice, pri čemer je tekla razprava o pravilniku, v katero so posegli zlasti župan, podžupan in ožji odborniki, oglasil pa se je z več pripombami, katere so bile sprejete tudi Oskar Pavletič (SSk). V smislu pravilnika je bila izvoljena komisija, ki jo sestavljajo odbornik za šport, za kulturo in trije svetovalci: za večino Boža Pižent in Rafko Butkovič, za manjšino pa Remo Devetak. Izvoljena je bila tudi komisija za socialno skrbstvo. V njej so Branko Černič, Bernard Florenin, Vlado Klemše, Rafko Butkovič in Jordan Ožbot.
V »raznem« je župan omenil in odgovoril na pismo, ki ga je poslalo ŠZ Soča in v katerem se naproša občinska uprava za izdanje dovoljenja o uporabi telovadnice. Župan je dejal, da manjkajo še razni pregledi in da vsa dela še niso končana, skratka, telovadnica še ni uporabna. Pri tem se je obregnil na predstavnika omenjenega športnega združenja, ki da se je goriškemu županu potožil, da sovodenjska občinska uprava ne dovoli ŠZ Soča vstopa v telovadnico, ker je pač občina v rokah komunistov. Sovo-denjski župan se je pri tem ogradil s pripombo, da je vse to zvedel po neuradni poti. Na to je Remo Devetak odvrnil, da bi bilo bolj pametno, če bi se bilo, ko dela še danes niso končana, počakalo z odprtjem telovadnice. Kar pa se tiče besed na račun predstavnika ŠZ Soča pa je treba zadevo, ki je za vse žaljiva, preveriti in razčistiti.
iiiiiiiiiiimiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiii
Prošnja plemenitim srcem
Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP) v Gorici naproša vse prijatelje družine predsednika ZSKP Emila Valentinčiča, da prispevajo v denarni sklad za zdravljenje težko obolelega Valentinčiča, ki je sedaj v bolnišnici v Parizu. Prispevke sprejema uprava »Katoliškega glasa«, Riva Piazzutta 18, Gorica.
iiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiilliiiiiiiiiililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Pri posegih raznih svetovalcev sta se oglasila tudi O. Pavletič in R. Devetak od SSk. Prvi je zahteval, naj občinska uprava namesti cestne napise v Rubijah z oznako tega zaselka, ki se ga tolikokrat omenja, pa ga ni nikjer zaslediti, drugi pa je opozoril, da cestni del od gabrske šole do cerkve ni razsvetljen, kar povzroča v zimskem času obiskovalcem cerkve razne nevšečnosti.
Goriška SSk na obisku pri SZDL
V petek 28. oktobra je predstavništvo Slovenske skupnosti bilo na obisku pri medobčinskem svetu SZDL severnoprimorske regije. Delegacijo SSk, ki jo je vodil pokrajinski tajnik Marjan Terpin, so sestavljali še Gradimir Gradnik, Franc Kenda, Branko Čemic, Remo Devetak, dr. Damijan Paulin, dr. Karlo Brešan in dr. Mirko Špacapan. Sprejel jih je predsednik medobčinskega sveta SZDL Vlado Uršič ter predstavniki zveze iz Ajdovščine, Tolmina in Nove Gorice.
Razgovori, ki so potekali v Cerknem, so se odvijali v odprtem duhu, pri čemer je prišla do izraza zlasti skupna želja, da se taki stiki poglobijo in primemo ovrednotijo, ker so v veliko oporo slovenski manjšini v Italiji. SSk je gostitelje seznanila s trenutnim položajem in z borbo, ki jo slovenska stranka vodi na političnem in dragih poljih. Zavzeli so se nadalje za večje sodelovanje manjšine in matice na kulturnem, gospodarskem, športnem in drugih področjih, zlasti s severnoprimorskimi predeli, s katerimi smo imeli doslej premalo tovrstnih stikov.
Po ogledu tovarne Eta v Cerknem je delegacija SSk obiskala vzorno kmetijo na šentviški planoti ter tekstilno tovarno v Predmeji.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Neučinkovita uprava
Tujec, na obisku v Beogradu, se je ustavil pred palačo zvezne vlade. Občudoval je njeno lepoto in še zlasti njeno velikost. »Koliko ljudi pa dela v tej stavbi?« je povprašal mimoidočega. »Petdeset odstotkov,« je dobil odgovor.
To šalo je nedavno aktivu komunistov v organih in organizacijah federacije povedala predsednica ZIS Milka Planinc in prav nič ji ni bilo pri tem do smeha. Nasprotno, na račun dela zvezne uprave je izrekla vrsto hudih očitkov. Med drugim je dejala, da zvezna dela tako rekoč od jutra do večera, nekateri organi z njim, v mnogih pisarnah pa pijejo kavico in čakajo na konec delovnega časa. Ker v mnogih službah slabo delajo, vlada gradiv ne dobi pravočasno ali pa jih sploh ne, to pa seveda zmanjšuje tudi njeno učinkovitost. Takšnega ravnanja si še posebno ne bi smeli privoščiti v sedanjih stabilizacijskih časih.
Nič manj oster ni bil podpredsednik zvezne vlade Mijat šukovič, ki je med drugim povedal, da program preobrazbe zvezne uprave po letu dni ni dal še nobenih rezultatov.
Izlet »Katoliškega glasa v južno Španijo in Madrid
Vsem, ki bi radi prihodnje leto v organizaciji našega lista obiskali Španijo, sporočamo, da se bo izlet vršil od sobote
28.	julija do torka 7. avgusta 1984, v celoti 11 dni.
V programu je vožnja v Genovo, na trajektu do Barcelone, nato po suhem ob vzhodni španski obali (Tarragona, Valencia, Elche, Murcia) do Granade. Sledijo Sevilla, Cordoba, Madrid (s Toledom, Dolino padlih in Escorialom), Zaragoza, ponovno Barcelona, prek jugovzhodne Francije do Grenobla, nato povratek skozi predor Frejus proti domu. Podrobni spored objavimo v kratkem.
Ker Je število mest omejeno (51), pohitite z vpisom. Če se prijavi vsaj 90 oseb, bosta dva avtobusa, kar pa po dosedanjih skušnjah ni verjetno. Torej, kdor prej pride, bolje zanj.
Na račun je treba takoj ob vpisu plačati 250.000 lir. Prijave brez tega vplačila se ne bodo upoštevale. Celotni prispevek znaša 950.000 lir. Poravnati ga je treba do 1. julija 1984. Priporočamo plačevanje v obrokih.
Prvi koncert glasbene sezone
V soboto 29. oktobra je bil v Kulturnem domu v Gorici prvi letošnji koncert glasbene sezone, ki jo skupno prirejajo Glasbena matica, ZSKP in ZSKD. Nastopil je komorni ansambel Camerata Sloveni-ca iz Ljubljane, ki ga sestavljajo izbrani solisti. Gre v bistvu za klavirski kvintet, to je godalni kvartet s klavirjem. Na sporedu so bila dela Brahmsa in Dvoraka. Koncert je lepo uspel, škoda le, da je bilo občinstvo maloštevilno.
OBVESTILA
V Kulturnem domu v Gorici nastopi v nedeljo 6. nov. ob 16. uri (red A), v ponedeljek 7. nov. ob 20.30 (red B) in v torek 8. nov. ob 20.30 (red C) Ljudsko gledališče iz Celja z igro Petra Shafferja »Amadeus«. Abonma red B je že razprodan.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu sporoča, da bo letna maša zadušnica za pokojne člane in članice v ponedeljek 7. novembra ob 17.30 v Marijinem domu v ulica Risorta. Sledi ekumenski razgovor ob diapozitivih.
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3/1 bo v ponedeljek
7.	novembra prof. Marija češčut predstavila novo pesniško zbirko Ljubke Šorli »Veseli ringaraja«. Začetek ob 20.30.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: družina Čevdek-Šavli namesto cvetja na grob Simona, Viktorije in staršev 50.000 lir.
Namesto cvetja na grob Jankota Petejan iz Sovodenj so darovali: družina Lasič za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in za Katol. glas po 15.000; Rezi Marušič za Zavod sv. Družine 25.000; družina Simon Komjanc za Katol. glas in za Zavod sv. Družine po 35.000; družina Komjanc, Jazbine za cerkev v Sovodnjah 20.000 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: Lorica Husu namesto cvetja na grob Albine Mil-kovič-Ban 20.000 lir.
Za cerkev na Banah: družina Ban v spomin na našo najdražjo ženo in mamo Albino 50.000; Lorica Ban namesto cvetja na grob Brunota Danielut 10.000; Kristina Husu namesto cvetja na grob Albine Mil-kovič-Ban 5.000; Marija Ban namesto cvetja na grob Albine Milkovič-Ban (za ogrevanje) 5.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Bruno Vidmar v spomin na ženo Nado 50.000; N. N. 50.000; Frančiška Malalan 50.000; Lorica Ban namesto cvetja na grob Albine Mil-kovič-Ban 30.000; Emilija Puntar 20.000; Zora Hrovatin v spomin na pokojne iz družine Hrovatin (št. 254) 10.000; ista v spomin na pokojne iz družine Milič (št. 78) 10.000; Mario Purič 10.000; Anica Fer-luga 10.000; Kristina Husu namesto cvetja na grob Albine Milkovič-Ban 5.000; razni 13.000 lir.
Za kapelo patra Leopolda v Domju in za kip Matere božje: N. N. Nemčija za uslišane prošnje in v spomin na pok. očeta 500.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Marija Dolenc-Hol-stein 20.000; Ž.L.D. 20.000 lir.
Za misijone: Štefka Batič 50.000; Frančiška Malalan 50.000; N. N., Salež 50.000; Pina 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
1 Radin M A
Spored od 6. do 12. novembra 1983 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Moj prijatelj Dane«. 11.00 Melodije. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek. 12.30 Glasba brez meja. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 »Benečija ’83«. 10.10 R. Wagner: Rienzi. 11.35 Beležka. 12.00 Kralj (Atilij) v New Yorku; glasbeni potpuri. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 P. Zidar: »Oče naš«. 15.00 Šport. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Pod Matajurjan. 18.30 Glasba Latinske Amerike.
Torek: 8.10 Iz očetove beležnice. 10.10 R. Wagner: Rienzi. 11.40 Beležba. 12.00 Ena bolha me grize; glasbeni potpuri. 14.10 Oddaja za pisani mladinski svet.
15.00 Mladi mladim. 16.00 Od Milj do Devina. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasbena kronika s Hrvaškega. 18.00 Dim. Rupel: »Sanje starega Murna«.
Sreda: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 R. Wagner: Rienzi. 11.15 Dve sonati. 11.30 Beležka. 12.00 Človek, kam hitiš? 13.10 Moški zbor »V. Vodnik« iz Doline. 14.10 P. Zidar: »Oče naš«. 16.00 »Ko trkam na nebesna vrata...« 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski zbor iz Maribora. 18.00 Naključja med literaturo in fantastiko.
Četrtek: 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka.
12.00 Slovenska popevka; glasbeni potpuri. 14.30 Otroški kotiček; »To je pa laž!«
16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Zborovsko tekmovanje »G. d’Arezzo«. 18.00 Iz dnevnika Angela Kukanja. 18.30 Glasba Latinske Amerike.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka.
12.00 Sestanek ob dvanajstih; glasbeni potpuri. 13.20 Dogodki... 14.10 Pavle Zidar: »Oče naš«. 16.00 Trim za vsakogar. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klavirski večer v spomin na prof. Ermi-nija Ambrozeta in Jožico Lasič-čefarin.
18.00 Kulturni dogodki. 18.25 Imena naših vasi. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.35 Imena naših vasi. 10.10 Violinist Tomaž Lorenz in pianistka Alenka Šček. 11.15 Mešani zbor Rupa-Peč. 11.30 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline; glasbeni potpuri. 14.10 Otroški kotiček: »Zakajček in Vseved«. 14.30 Naš dobri stari radio. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Dvajsetletnica Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu. 18.00 P. Lužan: »Tercet«. Komorna igra.
Za Sv. goro: Hilarija Devetak 50.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
SLOVENSKI HOTEL
»B L E D«
v RIMU-ROMA Lastnik:
LEVSTIK VINKO
Hotel« BLED«
Via S. Croce in Gerusalemme 40 00185 ROMA
Tel. (06) 777102- 7579941 Telex 6201' j
j) Banca Agricola Goriziac,oal 1 Kmečka banici Gorica—>
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorci|a ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRBAN