PLANINSKI VESTN1K
Leta 1978 je bi! Bonington na čelu majhne odprave, ki je nameravala osvojiti še nepreplezan zahodni gorski greben v K 2, drugi najvišji gori sveta. Vendar se je vse skupaj končalo zelo tragično, saj je snežni plaz pogoltnil enega od članov odprave, Nicka Eseourta.
NAPOSLED NA EVERESTU
Naslednji dve leti je Bonington posvetil raziskavam In pisanju knjige »Quest For Adventure« (Kaj sploh je pustolovščina), ki je takoj po izidu postala bestseller; na bestsellerski top listi Sunday Timesa je knjiga vodila več kot deset tednov. Leta 1980 so bili Bonington, dr, Michael Ward in Alan Rouse med prvimi Evropejci, ki so obiskali Kitajsko, ko je kitajska vlada ponovno Izdajala dovoljenja tucem za vzpone na nekatere od svojih gora. Seznanili so se z zahtevnostjo in pastmi gore Kongur, ki je do tedaj Še nihče ni preplezal; ponovno so se vrnili naslednje leto in osvojili vrh. O tem vzponu je Bonington napisal knjigo »Kongur, China's Elusive Summit« (Kongur, izzivajoča gora).
Leta 1982 je skupina treh alpinistov (Peter Boardman, Joe Tasker, Dick Renshaw) s Chrisom na čelu skušala osvojiti že dolgo nepreplezan severovzhodni greben Eve-resta, in sicer brez kisika. Alpinist Renshaw, Boningtonov soplezalec, je doživel lažjo srčno kap, zato je Bonington napredoval počasneje kot Bordman ali Tasker. Svetoval jima je, da se povzpneta na vrh brez njega. Vendar je prišlo do tragedije, v kateri sta oba umrla. Odpravo so prekinili.
Naslednja leta so bila za Boningtona zelo aktivna in uspešna: kot prvi se je povzpel na Shivling v indijskem delu Himalaje, organiziral irt sodeloval je v izredno atraktivni in uspešni ameriški odpravi na najvišji vrh Antarktike, Mount Vinson, leta 1985 pa je Bonington uresničil svoj življenjski cilj, ko je skupaj z norveško odpravo osvojil najvišji vrh sveta. Kadar ne pleza, živi Bonington v pokrajini Cumbria v Angliji. Tu tudi piše. Pohvali se lahko z 11 knjigami in ena od njegovih zadnjih knjig, »The Everest Years« (Leta Everesta), je služila kot scenarij za TV film, ki je prejel številne nagrade.
AVTO CESTA SKOZI VIPAVSKO DOLINO
POVSOD ŽELEZO IN BETON
NADA KOSTANJEVIC
Nekajkrat sem s svojima rejencema pregledala, pretuhtala in premlela vse članke, ki so obravnavali gradnjo avtomobilske ceste skozi Vipavsko dolino. Preklinjali smo vsak po svoje in končno sem se nedeljskega popoldneva odpravila z malim Robertom na Plaz. Gledala sva s tega skromnega vršaca, ki se pne nad Vipavo, in se pomenkovala.
Tiste nesrečne Rebrnice (od tod jih ni videti), kjer vozila prevračajo kozolce, bi bilo res treba nekoliko urediti — pa bi bilo ozko grlo odpravljeno. Kaj pa Razdrto? Pred leti je tam burja odkrila hleve in nič koliko živali je dobesedno zmrznilo, veter je podrl TV stolp na Nanosu in cerkven stolp v vasi... Doli po naši dolini promet sploh ni usodno gost in če bi bile Rebrnice rešene, bi bil tekoč. Le Podnanos potrebuje obvoz.
KMEČKI TURIZEM
Tam na Kampanonah (Izercah) sta lepa borova gozdička, ki varujeta cesto pred hudimi sunki burje. Edino tam vozila ne plešejo pozimi.
Izerce so močvirne; na njih — to ni nobena vojaška skrivnost, saj je lepo videti
s ceste — ima vojska strelišče. Streljajo proti Klajnikom, gmajni pod skalovjem Gradiške, Podraške in šembiške Ture. Zato v Klajnlke hodimo po drva, steljo in gobe le ob nedeljah in državnih praznikih, ko je vojska prosta. Večkrat so izstrelki povzročil! tudi manjše požare, vendar moramo priznati, da je tudi pogasil, kdor je vžgal. Onkraj Izerc pelje cesta proti Po-dragl — ob njej pa je starodavna cerkvica sv. Urbana, ki jo je baje posvetil sam sv. Ciril na poti v Rim, Ali bo tudi njo vzela avto cesta — skupaj z oltarno mizo iz mlinskega kamna?
Za cesto se prostira Veterno polje, pašnik KK Vipava, Kdo bo ustavil Burjo, tisto z veliko začetnico in veliko močjo? Naslednjo nedeljo sem nameravala iti kupit kravo na Vitovlje pri šempasu. Z možakarjem sem se dogovorila, naj me počaka pri popoldanskem avtobusu — ki ga pa nI bilo. In tako je možakar pač kravo prodal drugemu. Lepo domačijo Ima na Vitovljah tik ob glavni cesti — in je moral del živine odprodati zaradi avtomobilske ceste. Tako ml je pravil, ko sem s celo uro zamude pristopala do njega. Ko sem že tam, grem do sv, Pavla na Vitovljah, cerkvice na griču pod Vitovsko Goro, ki sem jo pred časom v PV že predstavila. Danes so vse poti, vse steze do vseh hiš asfaltirane. Po njih se spreha- 31
PLANINSKI VESTNI Ki
jajo gosposko oblečeni Italijani, gostje onega bogatega Remeca, ki ima tu ob cesti tak »kmečki turizem«, ki Je vse prej kot kmečki. Dve veliki hiši, gosposke obed-niče, sodobna kuhinja, za hišo pa ogromen hlev z živino, ki preskrbuje to gostišče. Ali bo potem, ko pride avtomobilska cesta, uvozil tudi seno ali krave, kakor sedaj uvozi goste? Saj mora za to živino pokositi vsaj pol doiine! Povzpenjam se med hišami in domačijami, med katerimi nima spomeniško varstvo več oblasti, zato so take in drugačne. Med njimi vrtički in terase z vinogradi. Ondi se neki možakar trudi, da iztrga nekaj teras za vinograde. Tam nekdo ponuja sadike aktinidije. Končno se rešim asfalta in pridem na makadamsko potko, ki me skozi grmovje pripelje do masivne, a vendar ne velike cekrvice sv. Pavla. Le zakaj se je ta svetnik tako priljubil Primorcem, da so mu kar na treh vršičkih, na Planini, nad Vrto-vinom in tu, posvečene cerkve? Cerkev je zaprta. Slišim govorico — do tu je prišlo nekaj priletnih Remcovih gostov. Vem, da so se kos poti pripeljali z avtom, ker so me nekje prehiteli, štejem pa jim v dobro, da se hočejo pogovarjati z menoj slovensko. Prav dajo, da je cerkev zaprta — da ne bi kakšen svetnik ušel kljub lesenim nogam.
SENOŽET ZA TR MPREDPASNIKE^
Ogledujem se po dolini, saj so Italijani odšli in me pustili mojim mislim. Daleč je namakatišče Vogršček. Le kaj bo nama-
kalo? Avtomobilsko cesto? Ali ga bodo zastrupljali izpušni plini! Pisana preproga polj — tudi kakšna vas vmes. Tu ni burje. Koga in kaj bo ta cesta odsekala in presekala?
Spuščam se od cerkve h kolovozu. Jezerce pod skalo je tam če2 oni travnik. Pod cesto je tolmunček s čisto vodo. Na oni strani poti je lep spomenik padlim, izviren, iz monolitnega kamna izklesan z imeni padlih. Tu blizu domuje umetnik Marko Pogačnik. Grem potem po kolovozu, ne maram na asfalt. Med boršti so senožeti, velike za tri predpasnike; še radi jih bodo kosili! Pot moram kar iskati, dokler ne pridem do Sempasa, ki je kar snažen — in v skladu s spomeniškim varstvom obnovljen.
Stopila sem do nekdanje naše članarinke (pobirala je članarino vipavskega PD) Lenčke, ki je sedaj omožena v Šempasu, Vsedli sva se v ogreto dnevno sobo in družno preklinjali avto cesto. Tako sva besedičili, TV je bila prižgana in pokažejo nam — Vipavsko dolino, opuščen grad Lože, prominentnega gostinskega direktorja, ki obljublja: Tu bomo uredili gostišče in igralnico, imamo že tujega vlagatelja, čakamo samo, kako bo z odcepom avto ceste... Odcep! Avto cesta! Lože, hotel, igralnica ... Lenčka, Lenčka, le kaj počnemo s tem koščkom raja, ki ga imamo! Prodajamo ga tujim vlagateljem! Kako je že zapel Matej Bor? Povsod železo in beton nikjer zemlje, kjer bi ptičko pokopal in rožo vsadil...
XI. SREČANJE ZDRAVNIKOV GRS V INNSBRUCKU_
Enajstega novembra 1989 so se že enajstič zbrali k delovnemu posvetu zdravniki gorskih reševalnih služb, sicer povezani v zdravniški komisiji IKAR. Na minulih srečanjih so že obdelali različne teme, npr. šok, podhladitev, padec in visenje v vrvi, strelo tn njene posledice, ukrepe pri poškodbah po zasutju v snežnem plazu in še kaj. Tokrat je bila na vrsti medicinska tehnika ob nesreči v gorah.
Kot je že običajno, ]e zdravnike zbral prof. dr. Gerhard Flora iz Innsbrucka, gorski reševalec. Zastopane so bile Avstrija, ČSSR, Nemčija, Švica, Španija in Jugoslavija. Našo GRS sta z referatom o medicinski tehniki v GRS pri Planinski zvezi Slovenije zastopala dr. Tomaž Ažman in dr. Andrej Robič.
Laik seveda ne more odgovorno in strokovno ocenjevati deia zdravnikov GRS, vendar pa kljub vsemu tudi lahko poda svoje mnenje, saj sliši dosti stvari, ki mu
vendarle niso povsem tuje. Lahko jih celo posebej ceni, če stvar pogleda s svojega zornega kota.
Prvih pet predavanj nas je uvedlo v snov in vprašanje, ki si jih zastavljata tako zdravnik kot reševalec laik ob pripravi na akcijo, ko se porajajo tudi dvomi o varnosti, kakovosti in stanju pripomočkov, njihovi teži, razmerju med težo, ceno in koristnostjo ter uporabnostjo. 2e prvi referent je poudaril, da tehnika nI vse, saj predvsem ne more nadomestiti pomanjkljivega znanja. Ko govorimo o tehniki, se velja tudi vprašati, če od reševalcev ne zahtevamo preveč oziroma če jih s tehniko ne preobremenjujemo, Peti referent pa je opozoril, da moramo ob vsaki želji misliti na stvarne možnosti. Kar šest referatov se je ukvarjalo s problemi podhladitve v gorah !n v plazovih; skupina predavateljev je dodobra obdelala nevarnosti smrti zaradi podhladitve pri izvedbi tečajev za lavinske pse. O tem imamo tudi Slovenci izkušnjo, ki je k sreči potekla brez posledic, medtem ko sta samo v Avstriji znani dve smrtni nesreči povsem zdravih reševalcev — markerjev.