329
Kratkočasno berilo.
Spomini na deda.
Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. Spisal J. Z a v o j s č e k.
Jama, po kteri se pride na drugi svet.
Dolgo sem izpraševal, keclaj se bo djalo na sv. Bernarda dan. Ded so mi namreč obetali, da bode tačas v Zatičini semenj, in da mi bodo klobuček kupili. Oj, kako sem bil norostno vesel, ko je prišel sv. Bernard! Ne samo zavoljo tega, ker so mi djali, da mi bodo kupili klobuk, tak, da bode imel kitast motvoz z lepimi bingeljci, temuč zato, ker so mi bili tudi obljubili pokazati veliki grad,  kjer  so njega dni stanovali menihi.
Precej dolgo se hodi od mojega doma do Zatičine, in sicer tako dolgo, kakor od Zatičine do doma. Na tem dolgem potu so mi povedali ded marsikaj. Ko sva šla memo znamenja pri cesti, kazali so mi, da ima lentam zlodej zaklad spravljen poldeveto brazdo globoko , kterega so nekdaj ljudje pred turškimi tolovaji skrili; tam sem moral gledati spušičast kamen, kamor hodi boje sam hudič koso klepat; tam je bil zopet prelaz, na kterem so (ded) bili grede se sv. Kuma opešali; tam sva šla zopet memo krčme, kjer so nekdaj grede iz Bučke morali sivemu juncu, ki ni že mogel nog prestavljati, vina in kruha kupiti — „šencana buša hrvaška, mar bi bil jaz vino sam izpil"; tam so mi zopet kazali tiste tri hraste, kjer so nekdaj ob eni čez polnoči sove oponašali itd.
Ko prideva že blizo Zatičine, mi kažejo ded s trš-Hkovko: „Lej tam-le na strani, le-una vas je veliko Crnelo. Njega dni je bila velika kuga po svetu; črna kuga se ji je reklo. Tačas je bilo v Crnelem hudo, da Bog nas varuj. Nek vaščan je bil — ne vem kako so mu že rekli, „treska" — ta je bil prvi zanesel kugo v naše kraje, kupce vaje daleč po svetu. ^V Crnelem ni bil še nihče za kugo boldn. Zbero se Crnelci in pravijo: „Pomrli bomo; naši sosedje imajo že vsi kugo, ki jo je oni prinesel iz tujega, in preden bo osem in štirideset ur, bomo jo že mi imeli. Dajmo, zagradimo si vas okoli in okoli, da ne bo mogel nihče iz vasi, nihče v vas. Tako se ubranimo črni kugi. Kadar bo minula, odpremo zopet vas, da bodo hodili drugi noter, mi pa ven".
330
Dolgo so imeli Crnelci vas ograjeno. Kuge ni bilo, Crnelo pa je še zmirom ograjeno; nikogar ni bilo viditi ven. Ljudje okoli so si pravili: „Grozno se smrti boje, ki so tako zagrajeni, že leto in dan". Kar se zasliši glas s hribča nad vasjo: »Pomagaj , pomagaj! ako je se kje kak človek živ." Ko ograjo podero, najdejo vse Crnelce mrtve, samo eden je bil na pol živ, pa bi bil še tisti ^skorej umrl, ker ni imel ne enkrat kaj v usta djati. Ce se človek bolj ogibuje in boji smrti, prej ga zadene.
Prideva v Zatičino. Semnja ne bom popisoval; saj je bil tak, kakor vsak semenj: prodajalci so robo hvalili; vsak je imel najboljo; kupci pa so grajali in nap-čnosti iskali, nazadnje pa vendar le kupili. Se RibniČan, ki je bil svojo zidano „ruobo" okoli kamenja razpostavil, hvalil jo je, da poje ,,ko zvon v zvonici". Me-šetar se je pridušal, da ima krava (ktere popred še nikdar ni vidil) , da si zimka, vsako pot po dve latvici mleka. Kar bi bilo o mojem dedu povedati, morda je to, da so klobuk do zadnje dlačice pred ogledali in ocu-kali, predno so ga kupili, in da so klobučarju devetkrat povedali, da svet ne zna več klobukov delati.
Kupivši klobuk šli so mi razkazovat gradu, to je, nekdanji klošter. Se bolj pa ko jaz, gledali so ga sami, enkrat od zdolej , enkrat od tega, enkrat od tega ogla. Tudi v cerkev sva šla, in kor sva ogledala, kjer so menihi svoj ,,didel-dej" peli, kakor so govorili ded. Dosti so mi pravili o menihih, med družim to-le: „1, menihi so bili pobožni ljudje, tudi ljudem so bili dobri; jaz jim ne vem kaj reči. Al bili so gospoda, gospoda pa je vsa neumna — zastopiš — gospoda je otročja; saj boš sam vidil, ako boš kaj časa čevlje trgal po tem svetu. Lej! tukaj-le je bil nek Vehatov gospod, posveten, — ni htel dobro storiti, da bi bil duhoven, Bog mu daj nebesa, zdaj je že odgovor dal — ta je prišel včasih domu, ko sem še jaz za kravami letal, pa je taval samošno po hosti, po gričevji, po pečevji, po razvalinah in peščeninah z veliko zeleno cehto na koku in je kamenje va-njo pobiral. Kamenje vsake vrste, črnikasto, belo, rudeče, rujavo, pisano; vse vprek je deval v torbo. Jaz sem ga gledal včasi izpod kakega topola in sem si mislil: „0, kako si ti na svetu neumen v svoji suknji. Mar bi po poti hodil in Boga hvalil, da ni treba po trnji in po skali hoditi. Al kaj ti če vendar kamen pridovati?"
Tako kakor ta Vehatov gospod je boje vsa gospoda neumna, in tudi menihi so bili taki. Hodili so tudi ta-cega kamenja pobirat, zelišča trgat, eno tako kakor oslak — tako kakor črnilec, ki po hosti raste — tako kakor tisti smrdljivi divji kozel, ki med mašami raste, in ki je ranjek Helček Matice živino zdravil ž njim — vse tako so znašali. Nekdaj, ko so tudi tako po hosti pohajkovali z rožami, najdejo v Brezovščekovi hosti, le-uno jamo, ki se še dandanes lahko vidi, samo da je malo zavlečena. Tukaj-le gori je Brezovščekova hosta, vidiš? — (kažejo mi ded proti severo-vzhodu). Le-uni je bogat dedec že od njega dni. V njegovi hosti je tedaj jama, v jami'je bil nekdaj prostorček, kakor iz-bica, in od tod se je še globoče vidilo v zemljo. Izbica pa se je že zasula, samo jama je še.
Ven in ven so hodili zatiški menihi lesem, potem koso bili jamo izvohali; menda že bolj ega opravka niso imeli. „Kaj je nek notri?" — djali so in obetali tistemu, ki bi šel gledat, nekaj veliko denarja — ne vem že koliko. — To se ve, da so denarja preveč imeli, ki so ga za take reči ponujali. Niso vedili, koliko človek za polovičar trpi, predno ga dobi.
Bil je pa nek Kadunjčar, klošterski podložen, ki se je bil menihom zameril tako, da so ga hteli iz hiše izpoditi.   Vjezil pa jih je bil prav po nedolžnem.   Imel
je namreč na vrtu pred svojo hišo prav lepe hruške. Nekega popoldne ravno gnoj iz hleva kida, ko pride opat sprehajaje se memo.
„0 kako imate lepe hruške" — nagovori opat Ka-dunjčarja in gleda na drvo. — „Lepe so lepe, res" — pravi na to Kadunjčar. — „Ali so kaj dobre?" — Tudi dobre so, gospod oče!" — „Kako jim je pa ime?" — poprašuje opat. — „Po-kus-je" — pravi Kadunjčar, kajti hruškam se je zares djalo „pokusje". — „Kako jim je ime, pravim"? — reče opat nevoljen, da ga kmet tika in namesto, da bi mu povedal, kako se hruškam pravi, veli mu jih pokusiti. — „1, pokusje" — pravi vdrugič Kadunjčar. — Tako se nista pobogala. Opat je šel jezen preč, rekši, to je pa vendar odveč, da me moji podložniki tako grdo tikajo, in še ne povedo, kar prašam. Kadunjčar pa je bolj hitel gnoj kidati in je godrnjal: ,,Ne vem, ali so gospod danes ušesa kam posodili, kaj-li, dvakrat sem jim povedal, pa menda še niso slišali".
Kmali mu pride pisanje, da mora od hiše, klo-šterske pristavice, kamor hoče, v kloštru ne marajo za tacega pristavnika, ki opata ne spoštuje, temuč prevzetno govori ž njim. Kadunjčar pa je debelo gledal in si mislil: „Za božji čas!1 kadaj sem jaz prevzetno govoril? Kako je to?
Naglo obuje pražnje čevlje in leti doli čez kamenje v klošter. Mislil je: ,,Moram vendar pozvediti, zakaj me po svetu gonijo". Al vratar se je jezno držal, obrnil se na pol na stran in je rekel: „Ne smete noter več". ,,I lepo vas prosim, kaj sem pa naredil za Božjo voljo"? — praša Kadunjčar in kislo se drži. „Ne smem, pa je ven" — pravi klošterski vratar.
Kadunjčar gre žalosten domii.
Ravno v tistem času se je bilo razglasilo, da menihi veliko denarja obetajo tistemu, ki bi se dal po vrvi v jamo spustiti, da bi potlej povedal, kaj je na dnu. V celi okolici si ni nihče upal noter; vsak se je bal skrabaca, ki pravijo, da stanuje v tacih podzemeljskih luknjah. Kadunjčar je pa djal sam pri sebi: „Hember te! hudo je, če se sam vrag iz pekla človeka loti, al ne mara, da je še huje, ako mora človek z babo in z otroci gol po božjem svetu kobacati; še slabeji je potlej ko polž, ta vsaj hišo seboj nosi. Morda pa hudir ni tako hud, morda se da preprositi; saj še ne pomnim, da bi bil koga ujel, če le hudir ni, tudi mene ne bo. Ako bi šel v jamo, dobil bom denarjev, da si bom lahko lastno streho napravil, ali pa se bodo dali ome-ščati in mi bodo pustili hišo, kakor jo imam zdaj."
Zopet spodveže stremeni in jo prasne čez mejo in čez plot v klošter. „Nič ne bo, nič!" — vpije vratar nad-i. „Bo, bo!" — odgovori Kadunjčar in pripoveduje, kaj bi zdaj rad. Vratar ni rekel ne bev ne mev, ampak je šel opata prašat. K vsi sreči je bil opat zve-dalen mož. Jezen je bil na Kadunjčarja, al še bolj ga je mikalo izvediti, kaj je v jami. Popraša druge stare menihe, in vsi svetujejo, da naj se kmet za zdaj še v pristavi pusti, ako gre v jamo.
Kadunjčar gre vesel domii. Vendar skrbelo ga je malo, kaj bo, ako ga škrat zagrabi. Al tolažil se je: „Naj bodo pa gospodje v kloštru od mene odgovor dajali".
Iz vseh zvonikov pobero vrvi po zatiški in po šentviški fari. Zneso vkup poveznike in vse, kar je bilo iz vlakna v tri gube spletenega. To se ve, da ni šlo samo pred jamo na kupček, ampak le za denarje se vse stori, ako je še tako nespametno.
Snide se na tisti dan velika množica ljudi in menihov. Privozlajo na koncu vrvi krepelec; ta krepelec je okobalil Kadunjčar, z eno roko se je držal za vrv, z eno pa malo motvoz, ki je bila k zvončeku napeljana,
331
da bi prec pozvonil, kadar bi ga zgrabil — Bog nas varuj! — zlodej za stegno, in da bi ga potem možje tlačanje, kterim je bilo vrv izpuščati, na beli dan potegnili.
Spuščajo. Kmali se utopi Kadunjčar v temo. Zmanjkalo je vrvi, dovezali so drugo dolgo, in tako dalje. Poldrugo uro je jama požirala vrvi. Kar je jela lahka prihajati in možje so rekli: Zdaj je na dnu. Pol ure so boje čakali, kadaj bo zvonček zapel. Potlej so pa menili, morda se mu je kaj primerilo. „Vlecite venkaj" — zapovedo menihi in molzli so zopet vrvi iz zemlje. Nazadnje prijezdi Kadunjčar na svojem krepelci ves vesel, samo bled In upaden.
„Kaj je, da si tako bled?" —» prašajo menihi. — „1 kaj bi ne bil bled, ko bi bil kmali tepen." — „Kdo pa bi te bil tepel?"
Tako je bilo — poveduje Kadunjčar: „Po vrvi sem prišel na drug svet. Tam ravno tako solnce sije, ko pri nas spomladi. Zemlja je pa še lepša od naše. Vidil sem lepe zelene travnike, vrbovje raste ob vodi, ki teče po gladki krivi strugi, in tako je, ko v malih nebesih. Lepi mladi kosci so kosili. Ko so mene zagledali, dali so mi koso in so me prosili, da bi še jez kake tri redi odrezal. Pa kakor sem mahnil, sem kosje zlomil in vsi so me obstopili, da bi me bili našeškali. Pa ravno ko bi bil imel tepen biti, ste me potegnili venkaj".
Menihi so odkimovali, niso verjeli. Kadunjčarja je to zgrabilo in rekel je jezen: „Devet kosmatih vej ! Gospodje očetje! hišo ste mi obljubili, če grem v jamo, hišo mi boste dali in jo boste. Kdor ne verjame tega, kar povedujem — tukaj-le se gre v jamo — naj gre pa sam gledat, bomo le vidili, ali bo prinesel celo polt nazaj".
„Ali je šel Še kdo gledat za Kadunjcarjem?" — prašam jaz deda.
„Nihče ne" — odgovore. ,,Dostikrat so vidili blizo jame tacega, da ima roge, in vsak raje verjame Ka-dunjcarju, kakor da bi se z vragom seznanil."
„Ali tudi vi verjamete?"
„To je da" — odgovore ded. „Saj so nam neki gospod kaplan pravili, daje zemlja Amerika pod nami. In jaz sem tako premišljeval in uganil, da je bil Kadunjčar tačas v sami Ameriki.
Tako so moj ded menili, in jaz sem jim tačas verjel.