Tinko Žitnik I \oef urno
Na strehi ščip čepi ko zlata caplja, njegov blesk tiho pada na dvorišča, vrtove, strehe, pota in križišča. Glej, mednje se tema utihotaplja!
Utripi srčni ko za kapljo kaplja polže mi v prazne ure ko v prgišča; ljubezni hrepenenje, polno blišča, toplote, se v temo in hlad utaplja.
Nesmisel, vem, je vsaka misel nate! Z roko željno lovim puh mesečine; z njim bi si rad ko s koščki bele vate
ustavil kri v globoki srčni rani,
pogasil ogenj divje bolečine ...
Potem mi zdravje novo moč oznani! —
Pepči Marine I Nad jezom
Nad jezom reka trudno je obstala, na bregu breze so se pozlatile, še niže šibke veje se sklonile — jesen je v liste misel smrti vtkala.
Ob cesti ajda — vonjajoča morja. Utrgal se je zlat oblak v daljini, sedaj vesla po žametni sinjini do svetlih mej sijočega obzorja.
Molčeča pot pel j a med vinogradi. Glej, vse je kakor v tistih davnih dneh, proseča žalost se blesti v očeh — kako je daleč, daleč do pomladi.
Prenizke so ti strehe naših koč, zaman srce te v praznih urah kliče, kot senca se mi tvoj spomin odmiče. Zvečer se vse poti gubijo v noč.
466