Perva otlgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 2. Rojstvo otrokovo je jako važen dogodek v družini. Znanci in sorodniki prihajejo iz vseh kotov, ogledovat ga. In očetova skerb je spet, da se prišleci dostojno pogoste, in da se tako praznuje novorojenčev prihod v solzno dolino. Vse vošči srečo očetu in materi. Vse je veselo, in najbolj oče, kajti on je središče vseh zdravljic ia napitnic. Možje pijo, in ženske obkole materino postelj. Novorojenec se občuduje na vso moč. nGlejte ga, kako lep je! Vsa očetova podoba, kakor bi ga izrezal iz očeta!" — taki in enaki vskliki se čujo iz ust iznenadenih Evinih hčera. Gorje onemu, ki bi dvomil, da ni otrok očetu podoben! Kako bi ga zavernile te strokovnjakinje 1 — BKaj veste vi možje o tem", — bi dejale, — nves čas se ne brigate za otroka in me — oj mč, vboge ženske, se moramo same truditi in vbijati ž njim". In ali bi ne bilo razžaljivo za očeta, ako bi se mu reklo kar v obraz, da novorojenec ni Djegova podoba? Vendar pisalec teh verst si ne more kaj, da bi ne odgovoril na te abotne terditve ženskib, in če mu tudi one reko stokrat, da nič ne ve o tem. Poslušajte tedaj! To je gotovo in resnično, da ima novorojeno dete podobo človeško, a druzega nima nič. Deni dva novorojenca v eno posteljico in pokaži ju kakemu tujemu človeku. Pokaži mu tudi njune stariše, in ne bo ti znal določiti, čegavo je to ali ono dete. Se ve, starim znankam in prijateljicam starišev je lehko razodeti to važno novost, da je otrok vsa očetova podoba. Družinske podobnosti tedaj še ne najdemo na novorojencu. A še več. Pri rojstvu celo ne moremo določiti, bo li ostal otrok sploh bel, kajti otroci zamorcev so tudi takoj po rojstvu belkasti. čez nekaj dni še le dobi koža svojo pravo barvo, vendar je celo pri belih otrocih v pervem letu bolj rudeča, nego pozneje. Za tem se začne razvijati tudi družinska podobnost. A poterpeti se mora celo par let, preden zamoremo reči: ta otrok je podoben temu in temu. Čez par let tedaj zamoremo še le čestitati očetu k njegovi »podobi". Vendar do takrat je dolgo, in vmes se rodi lehko že druga Bpodoba", in perva se pozabi malo. In bodočnost otrokova? Komii ni pri serci? In kako bi se ne debatiralo ravno o tem predmetu največ pri rojstvu otrokovem? Oče ima se ve zmiraj svoje muhe, a mati ima svoje misli, ia prijateljice so ž njo vedno enih misli. nOj, iz tega otroka bode enkrat še kaj velicega, to se vidi na njem že zdajl" — tako se prorokuje, in stariši so kar gineni. Da bi se le trudil otrok, postati kaj velicega. Ako ima dobre protektorje, bo postal tudi brez truda. Gorje mu, če jih nima: moral se bode truditi, a postal ue bo nič. Na misel mi pride ravno, kar sem bral nekoč o nemškem kritikarju Westu: ,,Moja mati", — tako piše West o samem sebi — Je zmiraj rekla, da sem kar vstvarjen igrati visoko nalogo na sveti. Ko nekoliko odrastem, smo igrali otroci neko igro na domačem gledališči. Jaz sem imel tudi svojo nalogo; a reči moram, da ji nisem bil na noben način kos. To je bila moja perva naloga, in že to sem igral slabo. Nadaljevanje si lehko misliš, dragi bralec. Nespametno je tedaj odmeniti otroka prehitro za kakov stan. Nasledki temu so jako žalostni. Otrok pride v ljudsko šolo. Sto- in stokrat je že čul doma: ti bodeš rokodelec. Otroku miglja tedaj v eno mer rokodelski stan pred očmi. Šola se mu zdi le ovira, kajti ko bi je ne moral obiskovati prej, bi bil lehko davno že poinagač, ali celo mojster. Šola je tedaj njegova nadloga, in rokodelstvo, kterega se bode šel učit, cilj in konec vsega njegovega mišljenja. In nekteri stariši so tudi taki, da govorš tako-le: nAko sem se naučil jaz brez šole svojega rokodelstva, ako sera postal jaz brez šole hišni gospodar in mojster; čemu je treba mojemu sinu šole!" Nimara veselja, niti namena razpravljati na tem mestu potrebnosti in koristi šole. Začnimo govoriti o čem drugem. Drugi otrok je namenen za študije. Ali iraa tudi glavo za to, ali ne, na to se ne gleda preveč. Deček gre študirat. Preteče pervi semester, nadepolni študent je padel; enako se mu prigodi še par semestrov. Kaj storiti s skaženim študentom? Hajdi domu, tam se naj trudi v potu svojega obraza na njivi; ali hajdi ž njiin k rokodelstvu. Stariši so neskončno žalostni, otrok tudi ni vesel, njegovi sorodniki so nezmerno blamirani, in one rojstvene prerokovalke zmigajo z rameni, ter reko: nMu že ni bilo dano!" — To je vse. In koliko enacih izgledov je še. Zato, razuinni oče, ne glej niti na desno, niti na levo. Stavi otroku najviši cilj pred oči, ki ga more doseči. Naj se mu približa, kolikor je mogoče, naj ga skuša doseči z vsemi močmi. Ta cilj bodi, naj bode popolen človek. Poduči ga pred vsem o dolžnostih in krepostih človeških; glej, da jih ne pozna samo, naj jih tudi izpolnuje. In potem ga pusti študirat, a to le, ako ima tudi glavo za to. S prezgodnjim in neprimernim študiranjem ga samo spačiš.  (Dalje prih.)