NASILJE MED NAMI - 3
V prejšnjih dveh nadaljevanjih sem poskušala na kratko obnoviti »logiko« delovanja »nasilja med nami« od njegovega vpliva pri nastanku človeških skupnosti, ki jih povezuje občutek pripadnosti in solidarnosti, najkrajše izražen v besedici MI. Seveda le takrat, ko se z njo opredeljujemo do vseh drugih, ki so najmanj tujci, največkrat pa že kar tudi vsaj potenciaini sovražniki. Nazadnje sem skušala pokazati, kako in zakaj se znotraj mestnih spalnih naselij obliku-jejo skupine MI in NE - MI, ter opozorila na dejstvo, da vseh vzrokov v problematičnih soseskah ni mogoče odpravljati, da pa je z - denimo - razum-nejšim obnašanjem mogoče preprečiti tako imenovane male vojne med na rob potisnjenimi skupinami in tisto večino, ki se počuti ogroženo. Danes torej o tem, kako ravnati, da do izbruhov nasilja in vandalizma sploh ne pride, če pa že, kako umirjati že zbujene sovražnosti.
Najprej kratek premislek o tem, da je v sodobnih družbah nasilje oziroma uporaba sile neke vrste »državni mo-nopol« - izključna pravica tako ime-novanih pooblaščenih oseb. Pa še te jo smejo uporabiti le v okoliščinah, ko jim to dovoljuje zakon. Gre - na splošno rečeno - za to, da se tudi s silo, če ni mogoče drugače, stvari vrnejo v prvotni red. Edina izjetna je obramba v sili, ko gre za ogrožanje življenja. Pa še tu je uporaba sile omejena s stopnjo dejanske ogrože-nosti; čez to mero nastopi kaznivo dejanje prekoračenega silobrana. Po-udarek je na tem, da je vsakršna ne-pooblaščena uporaba nasilja, celo samo grožnja z nasiljem, po zakonu kaznivo dejanje, vključno z nasiljem, ki ga kot »tradicionalni« vzgojni ukrep še marsikdaj uporabljajo starši nad svojimi otroki. Seveda za vsako klofuto, ki jo »primažeš svojemu mulcu«, ne prideš pred sodišče. A tako je le zaradi pravila, da »kjer ni
tožnika, ni sodnika«. Če se tožnik najde, je drugače; dandanes pa tudi že pri nas obstajajo službe, kamor se pretepeni »mulec« ali »mula« lahko zateče po nasvet in pomoč.
Smisel prepovedi nasilja, ki jo - kot smo pravkar povedali - sankcionira tudi kazenski zakonik, je dobro zaob-jet že v svetopisemskih izrekih, ki pravita: »Kdor bo izvlekel meč, bo z mečem pokončan« in »Kdor seje veter, bo žel vihar«. Gre preprosto za spoznanje, da prva uporaba nasilja vedno sproži verigo, ki ji ni videti drugega konca, kot izničenje nasprot-nika, kar je (največkrat) nezavedni cilj. Na vse to naj bi pomislili tisti, ki jih v konfliktnih položajih ali v situ-acijah, ko si želijo odpraviti kako motnjo, najprej »zasrbijo dlani«. Nji-hova uporaba sicer prinese trenutno psihično razbremenitev, neke vrste olajšanje, dejansko pa ničesar ne re-šuje. Namesto tega je mnogo bolje
»vzeti pamet v roke« in razmisliti, kakšna je pravzaprav teža motnje, ki nas je (poleg tisoč vsakdanjih razlo-gov za slabo voljo), spravila iz ravno-težja. Predvsem pa je najbolje najprej dobro premisliti, kaj sploh hočemo doseči in kakšne so možnosti, da to dosežemo.
Vzemimo najbolj preprost in brž-kone najbolj pogost primer začetka sporov: zbiranje mladostniških skupin na »nepravem« kraju in ob »nepra-vem« času, to je tam in takrat, ko nam gredo na živce. Preden zavpi-jemo nanje in jih poskušamo nagnati, je dobro premisliti, kam naj bi prav-zaprav šli. Nekje namreč morajo biti, ker je njihovo druženje pač elemen-tarna potreba, v mestnem okolju pa je težko,-če že ne nemogoče, najti pro-stor, kjer ne bodo motili niti najbolj tečnega soseda. In oni to dobro vedo, veliko bolje od nas, zakaj tudi od drugod jih je že kdo preganjal. Zato-rej je razumljivo, da se bodo branili in ugovarjali. In ker se v skupini poču-tijo močne, je »zmaga« posameznika proti njim, ki so skupaj in jih je ve-liko, kaj malo verjetna. Končno boste odšli še bolj jezni, saj v takih »dvogo-vorih« posamezniki v skupini niso pretirano vljudni, tetnveč se raje še postavljajo pred vrstniki s svojo »odrezavostjo«. Oni pa bodo ostali z občutkom še tesnejše medsebojne povezanosti in s prepričanjem, da jim nič ne morete, kar je pravzaprav res.
Lahko torej pričakujete, da si bodo naslednjič dovolili še več predrznosti in da bodo zdaj nagajali nalašč, če-prav to sprva najbrž ni bil njihov na-men.
Boljši od neposredne reakcije je premislek, ali je motnja dovolj velika, da »se splača« iz tega napraviti pro-blem. Če je, potem je bolje, da ga na vašo pobudo rešujejo v mirnem ozračju Ijudje iz vodstva lokalne skup-nosti, ki bodo vsaj načelno priprav-Ijeni razmišljati tudi o potrebah »so-vražne« skupine, ki vas lahko malo ali nič ne zanimajo. Če pa že mislite, da morate sami in takoj posredovati, se držite zlatega pravila, da »lepa beseda lepo mesto najde«. Pokažite (vsaj hli-njeno) razumevanje za njihove po-trebe in jim ponudite kakšno za vas sprejemljivejšo rešitev. Četudi je ne bodo sprejeli, bo to vsaj začetek pri-jaznejšega pogovora. V njem boste gotovo zvedeli kaj novega o tem, kako se jim godi in kaj bi radi, pred-vsem pa boste spoznali, da niso kar preprosto mladostniška banda, tem-več skupina različnih posamcznikov, ki jih druži nekaj malega skupnih in-teresov. Med njimi so »kolovodje«, ki se bodo največ oglašali in jih je treba »vzeti na znanje« kot mnenjske vodi-telje, s katerimi se gotovo splača vzdr-ževati osebni stik. Njim lahko, ob poznejših srečanjih in potem, ko ste slišali za potrebe skupine, potožite tudi o svojih težavah in jih poprosite za razumevanje. Tak oseben odnos tudi najbolj »premočrtnega« vodjo skupine v nekem smislu obvezuje in tako prepreči, da bi vi postali cilj na-merne skupinske agresivnosti.
Nasploh se je vedno dobro spom-niti stavka, ki ga Ijudje najraje upora-bijo, ko so izrekli že vse, kar se je dalo o kom reči slabega. Rečejo, da pa je tisti navsezadnje tudi človek ali da so tisti tam, sicer res nič prida, a navsezadnje tudi ljudje. Gre pri ta-
kem izjavljanju za - bolj ko ne neza-vedno - spoznanje. da črta ločnica med MI, ki opravljamo in smo seveda dobri in sploh v redu, in ONIMI, ki jih opravljamo in so seveda takšnipa-takšni, ni tako neprestopna in usodna, da bi nas zavezovala k čemu drugemu, k čemu več kot neobvez-nemu blebetanju. Več kot to bi bil seveda »misijonarski« poziv k pobolj-šanju, pospremljen z ultimatom; v na-daljevanju najbrž kakšna križarska vojna, »etnično čiščenje« ali kaj po-dobnega, še hujšega.
Da pretiravam? Seveda! Res pa je tudi tisto, kar pravi zelo star latinski pregovor, da namreč majhna iskra pogosto zaneti velik požar. Majhno iskro v našem primeru predstavlja na-stajanje majhnih, navzven zaprtih in navznoter vedno bolj homogenih sku-pin mladostnikov. ki utegnejo zaradi pomanjkanja osebnih življenjskih per-spektiv postati dojemljivi za »velike ideje« podobne tistim, ki ta čas »nav-dihujejo« njihove vrstnike širom po Evropi, predvsem v Nemčiji, ko na-padajo tujce, zažigajo prebivališča azilantov in povzročajo nemire, ki jim tudi dobro organizirana nemška poli-cija ni več v celoti kos. Pravočasno »zdravilo« za takšne skrajnosti je se-veda vzgoja k strpnosti, razumevanje - poleg svojih - tudi tujih težav, priz-navanje različnosti (navad, hotenj, in-teresov), vzgoja torej, ki ne more biti nič drugega kot prakticiranje teh le-pih stvari v neposrednih vsakdanjih stikih tu in zdaj, pri reševanju proble-mov, ki jih nikjer ne manjka in jim ni mogoče ubežati ne s tem, da jih spre-gledujemo, še manj pa s tem, da jih poskušamo odpravljati s silo.
INA PETRIC