//. tečaj 1849. V četertik 25. prosenca. 4. list I. polovice. Solarska. (Narejena in podaljšana po pesmi „po šoli" iz bukvic: „Sveto opravilo za šolarje.") «3 s , si zapojmo: Hvala l)od' Bogii! Kar smo V šoli se učili; Nismo časa s tem zgubili; Vse nam enkrat k pridu bo: Hvala bod' Bogii! Za vse navke Hvala bod' Bogii! Le spoznajmo, revne srote, B'li bi mi brez te dobrote; Tdrej pojmo le serčnd: Hvala bod' Bogii! Dnar, lepota — Kaj to ndki zda! Lepih navkov se učiti, Pridni in pošteni biti; To čez drugo vse velja, Pravo srečo da.--*- Slepotija Slast posvetna je; Srečo, blagor nam obe"ta, Pa v nesrečo nas zapleta — Kdor pregrehi vda serce", Večno mu gorje" l Le nedolžnost Blagor nam deli — Prav serce" razveseljuje, Mir nebeški nam daruje; Brez nje prave sreče ni, Ni mini vesti. Vsi mladenči (deklici) *J Pridni biti črno. Daj Marija, naša mati, Nam vse navke spolnovati, De ko vmerje nam telo, Pridemo v nebo. Dragotin in njegov oče. V nekim mestu na Turškim je prebival v revni hišici Dragotin, kjer od mraza in dežja ni bil va- *) MUdanii pojejo „mladen«", deUiSi pa „deHiH". Vr. 26 rin. Pa v celim mestu ni bilo pridnišiga od njega. Komaj se je danilo, je že delal v vertu, in predinga je sonce s svojimi žarki obsijalo, mu je že od truda pot lica polival. Pa vedno je bil vesel, zakaj delal je za svojiga stariga očeta in ljubo svojo ženico. Pa njegovo veselje se je v žalost prebernilo, ko ga je Bog s sinam obdaroval. Vedno je premišljeval svoje dete in zdihoval: O nedolžno otroče, glej rojeno si, de boš terpelo, si s potnim obrazam kruh pridobivalo, delalo boš od zore do mraka, pa se ne boš dovoljno najedlo, ne si odeje pridobilo, ne mirno v svoji poderti hišici spalo. Noč in dan je zdaj mislil Dragotin, kako bi si pomagal, in srečniši prihodnost svojimu sinu pre-skerbel. Zdaj mu je pervikrat v njegovim življenji o-semdeset let stari oče nepriličen (nadležen) postal. Večkrat si je mislil: O, de bi raji to, kar za očeta potro'sim, na stran djati zamogeL Res je, de bi le malo bilo, pa enkrat bi bil vender lep denar. Iz začetka se je sicer prestrašil take misli ; pa zopet se je zbudila, in zadnjič odloči stariga očeta odvreči. V tistim mestu je bilo več ubožnic za stare ljudi. Tukaj bi se bili morali starčki dobro hraniti; pa lakomni nadstojniki so to lepo započetje toliko poslabšali, de je vsak trepetal, kdor je moral tukaj pomoči iskati. Še pred nekimi mesci je Dragotin sam miloval tiste, ki so tam gladovali. Zdaj se je pa prederznil sam starimu očetu svoj namen razodeti in ga v rev-šino in nesrečo vreči. Ko starček misli svojiga sina zasliši, pade od strahu in žalosti na zemljo. — Ker iti ni mogel, ga Dragotin na herbet naloži in proti nar bližniši ubožnici nese. Nobeno breme ni bilo tako težko kot to. Sina niso ganile ne solze, ne prošnje siviga očeta. Na enkrat preneha starček zdihovati, in si solzni obraz obriše, stegne svoje suhe roke in Drag o ti na objame, rekoč: „Jez ti odpustim, moj sin, ker zaslužil sim to kazen. Na današnji dan pred 45 leti sim ravno tako nesil svojiga deda v ubožnico. Ni, me ganilo nje- 27 govo zdihovanje. Nehvaležen sim bil, kakor si ti zdaj, in kakor morebiti tvoj sin proti tebi enkrat bode. Dra-gotin! Bog je pravičen, nič ni njemu zakritiga. Poprej ali pozneje plačuje on naše dobre in slabe dela.' Naj bo češeno njegovo sveto ime." Izgovori in obmolči, Dragotinovo serce se je zbudilo. Vidil je svojo nehvaležnost, vidil solze očeta, slišal njegove besede. Urno se verne z očetam domu, in od tega časa ga je na pol bolj ljubil, in zanj skerbel. Na to ni več mislil, de mu je stari na poti, ampak z večim pridani je delal, in vse mu je šlo bolj spod rok. Ne dolgo zatim mu je neki armenski tergovec ali kupec nekaj denarja posodil, s kterim je kupčevati začel, in kmalo je na tisto blagostanje prišel, ktero si je po očetovski skerbi želel. Tako Bog otroško ljubezen večkrat plačuje že na tim svetu, in če tudi vselej takiga plačila ne za-dobimo, je že veselje, de smo dolžnost spolnili, več vredno, kot zlato celiga sveta. Andrej Likar. Ne hodite na led! De je hoja po ledu zlo nevarna reč, nas uče brezštevilne nesreče, ki so se že na njem prigodile. Zato pa tudi starši in učeniki, ki za blagor otrok lepo skerhd, mladino vedno opominjajo in svare, ledii se ogibati. De bi otroci pač njih besede bolj čislali, od koliko manj takih nesreč bi se slišalo! Večkrat napravijo otroci na mlakah dersavnice, kamor se hodijo dergat. Ondi — namest de bi doma v gorkih stanicah bukve prebirali ali staršem per čim pomagali, prezebujejo in prezebujejo, in še le potem, ko jih lakot in mraz silita, dostikrat z ozebljenimi rokami in kervavmi obrazi domii prihripajo. Včasi pa kteriga še clo prinesti morejo. Tudi se je na ulicah z dersanjem oglaje-* nih že nektero živinče vbilo, in marsikteri star človek si nogo ali roko zlomil^ če ne clo se osinertil. Kdq drugi je tega kriv ko otroci, ki dobrih staršev in učenikov ne bdgajo. Nekteri jo tudi, ne de bi čez most sli, raji parav- 28 nost po ledu čez vodo mahnejo. Pa — ko bi pomislili, kako goljufiv de je led, ki globoke vode pokriva, sosebno o južnim vremenu, in kako de se na mestih, ki je nar tanji, debel vidi: bi jo gotovo raji čez most vdarli, kakor se na 16d v smertno nevarnost podali. Glejte, kako se nekima otrokama zgodi! — Bilo je okoli svečnice. Južno vreme je vse omečilo, ko se podasta Janez in Rezika, Osredkarjeva otroka, na led pri krajih že odtajan, ki je široko reko pokrival. Nedolžno in nič hudiga se ne nadjaje se na sredi ledii razveseljujeta in obotavljata. Kar na enkrat začne led pokati, in — hrust — kos ledii se odterga, ter Janeza in Reziko dalje nese. Nato začne sploh pokati. Ljudje od obeh krajev vkup perdero, med kterimi je bil tudi stari Osredkar. Pa kako se vstraši, ko na eni ploši zagleda svoja nar ljubši otroka, ki sta v nevarnosti bila v vsakim hipu se potopiti. Oče v obupu kmalo kličejo Janeza in mu svetujejo, kaj de naj stori, kmalo obljubijo tistimu, ki se bo serč-niga skazal in oba otel, veliko plačilo. Pa vse je zastonj. Molče in prepadeni so po obeh krajih ljudje ledeno plošo spremljali, in Osredkar je zmiraj vštric nje šel, ki je njegovo zadnjo upanje nesla. Janez je z eno roko Reziko, ki je svoj Obraz na bratove persi skrila, objeto deržal, iti z drugo, ker se mu je rešenje nemogoče zdelo, žalostno in jokaje od očeta slovo jemal. Ali na enkrat se led vsta-novi in na kup nabira. Osredkarjeva otroka se kot na hribčku znajdeta. — Brat in sestra na kolena padeta in molita. Reka je bila zdaj mirna in tiha, in od obeh bregov so ljudje z drogmi, deskami in vervmi na pomoč hiteli. Ali smeva upati?! zavpije Janez. Kakor Bog hoče, mu Rezika odgovori, in se brata tesneje oklene. Osredkar zdaj kleče Vpije: Pomagajte! pomagajte! Pa v tistim hipu premaga reka napotje.'Nabrani led vkup zahruši, ter se s nuji jezo dalje zapodi. Ploše se potopavajo in zopet pokazavajo. -^ Eno trentitje pozneje reka svoje vravnane ploše* zopet mogočno dalje žene j ali O s r e d k a r j e Vih otrok na rijih nobeno človeško oko Več vgledalo ni. — Ljubi 39 otročiči! vbogajte starše in učenike, ter brez njih per- voljenja nikamor ne hodite, de se vam kaj taciga ne permeri. m. Kožuh. Sova za strah. Neki mož je šel po noči čez pokopališe, prav sam domii. Po takratni noši je imel namest klobuka volnato kapo na glavi. Kar na enkrat mu jo nekaj nanagloma z glave potegne. Mož se vstraši do smerti, in neč druziga ne mislil, kaker de mu jo je k#.^fen duh zlekel. Drugi dan je ta pergodlej svojim sosedam razodel, pa nobeden si ni m ogel tega razjasniti. Čez nekoliko časa po te per-godbi so cerkveni zvonik (turn) popravljali. Kar najde strehar eno gnjezdo sov in v tem—ukradeno kapo. Stara sova je morebiti hotla svojim mladim mehko ležiše pripraviti in volnata pokrivalo ji je ravno prav prišlo. Mož pa sove leteti slišal ni, ker sova strašno tiho leti. Viditi jo pa zavolj tame ni mogel. pfeifer. Pes. (Konec.) Nobena žival ni človeku tako zvesta in pokorna kot pes. Timčasi, de njegov gospodar spi, varuje on njega in njegovo premoženje. Hitro mu da z lajanjem znamnje, kader nevarnost čuti. Ravno tako, kader se kak ptujec bliža. Domačih ne laja. Nobena žival ne pazi (ne merka) tako natanjko na povelja svojiga gospoda kot pes. Nobena ni tako perljudna kot pes. Kako še perli-zuje, kako se sili,• kako se prosi, kader ga! gospod zavolj kake pregrehe'pisano gleda. Pa ne le za varha hiše, žival in čed na paši je pripraven, ampak tudi za lov.' S svojim ostrim nošam* zgubljenim sledu pa spet! vtihne. Nd Rusovskiin psi tudi vozijo, sosebna sanji. Še veliko drugih umetnost ga lahko naučiš, kak6r* 30 v gobcu pisma, culo, palico in druge reči nositi, prositi (auf-warten), po zadnjih nogah hoditi, plesati i. t. d. In zares zvunej slona ali elefanta ni nobene tako izučljive živali, kot je pes. Ako se še pqmisli, kako hvaležin de je pes; kolikokrat in kako modro de je pes svojiga gospodarja ali kakšniga drugiga človeka nevarnosti in clo smerti otel: bi skorej djal, de ima um kakor človek. Nobena žival ni tako mnogoverstpe velikosti, podobe, barve in dlake kot pes. Pes je jezne nataj^ in se masnje z grizenjem. Velik pes človeku tudi-Bar-vrat skoči in ga ob tla verze. Do-briga, kar si mu storil, nikdar ne pozabi; razžaljenje kmalo. Razžaljenja od ptujiga človeka ne lahko. Pa s pripravnim ravnanjem ga vsih napak lahkq odvadiš. Sploh: pes osramoti s svojo zvestobo, hvaležnostjo in iz-učljivostjo marsikteriga človeka. Bari, znamenitni pes. Na meji švajcarske in laške dežele je 7548 stopinj visoka gora svetiga Bernarda. Prek te pelje cesta med visokimi pečinami z večnim suegam pokritimi. Na verhu gore je stal samostan (klošter) sv. Bernarda, od kteriga ima gora ime. V tem je prebivalo kakih 10 do lž menihov, ki so popotnikam v vsaki potrebi priskočili. Skozi 8, ali 9 mescov so iskali duhovniki in njihovi služabniki o-slabljene ali od snega zasute popotnike. Pri tem so jim veliko pomagali psi, ki so bili tega posla pesebno vajeni. Eden tacih psov je bil z imenam „Bari." Dvanajst let je zvesto in neutrudljivo služil in je sam 40 ljudi smerti otell Kadar je vreme burno bilo, ga nihče ni zamogel v samo,-stanu vstaviti. Imel je na vratu široko vez z imenam in poklicam svojim, na ktero so mu žganice (žganja), vina ali kake jedi obfišali. i Obhajal je vedno naj nevarnejši kraje, zasute ljudi je odkapal, in kader je koga najde^ lajal. Ce pa sam ni mogel pomagati* je skokama domii te-i kel, poskakljal, fil!B[ HOMAL Rozalija Eger^ založnica. J. Navratil, vrednik.