Sonet
France   Lobodika
Dokler na nebu sonce je visoko, so topli njega žarki. Ko počasi h goram zaide, jih večer ugasi, spleto se sence v dolgo in široko.
Poda noč dnevu mračno, hladno roko, prične gubiti se življenje v vasi, utihnejo naposled ptičev glasi, pogrezne zemlja se v temo globoko.
A sonce, ki mi v dušo je sijalo, bila si ti. Sledi nobene sence, ko moja si bila, ni v njej ostalo.
Še ti zašla si. Krog oči mi vence
v nočeh brez sna trpljenje  je nabralo
in se izteči noče v solz studence.
67                                                                 5*