Sirota Janko in njegov boter    M
§inkoštna nedelja se je približevala in otroci so se je veselili. Mnogi so se namreč pripravljali za zakrament svete birme, ki so ga imeli prejeti ta dan. Gospod katehet je določil že pred nekaj tedni po-sebno uro za birmance, da se dobro naučijo in spo-dobno pripravijo za dostojni sprejem svetega zakra-menta. Vsi so seveda brez izjeme radi obiskovali te ure in so bili zelo pazljivi pri pouku. Na obrazu si jim čital lahko, da mnogi komaj čakajo zaželjenega trenotka in že štejejo dneve in ure, ko bodo stopili v prazničnih oblačilih v okrašen božji hram.
Vsi, pravim, so se veselili, samo enemu izmed birmancev se je tupatam omračilo visoko čelo in videlo se mu je, da ga navdaja neka skrb, Bil je to Janko, črnolas osemleten deček, najmarljivejši v raz-redu. Kaj ga je neki skrbelo, kaj mu je vznemirjalo nedolžno otroško dušo?
Janko je bil sirota. Oče mu je umrl že v nežni mladosti, ko je Janko komaj shodil. Spominjal se ga je še, a zdelo se mu je vse kakor v sanjah. Skrbno mater je zelo potrla zgodnja smrt dobrega cčeta. Bolehala je že preje, a moževa smrt in skrb za bodoč-nost jo je posadila na postelj, s katere ni vstala več. Hirala je in hirala, in nekega dne je postal Janko popolna sirota, sam sredi širnega sveta . . . Usmilila se ga je potem daljna scrodnica in ga vzela k sebi. Pri  tej   sorodnici  je   stanoval  Janko   že   nekaj   let.
72                                                                                      ^
Razen nje ni imel žive duše na svetu, da bi se zatekel k nji v potrebi, v nesreči.
To je bil torej Janko, ki se je tudi pripravljal za birmo. Vse je bilo že v redu, vrlo dobro je prestal preizkušnjo iz vercuka, loda ni še imel — botra. Ko so drugi njegovi sošolci veselo pripovedovali podrob-nosti o svojih botrih, je Janko sedel v šolski klopi in nckam otcžno gledal skozi okno v prosto naravo. Premišljeval je s skrbjo v duši, kaj bo, ako ne dobi botra, da morda sploh ne bo mogel k birmi. To ga je težilo in skoro si ni drznil zaupati tovarišem svoje boli.
Dan svete birme se je vedno bolj bližal in cstala je le še zadnja ura pripravljanja, ko je imel gospod katehet vprašati le še za imena botrov in razdeliti birmanske listke. Kaj bo, kaj bo? — Sorodnica, pri kateri je stanoval Janko, je stopila že k dvema sose-doma s prošnjo, naj bi kdo hotel biti boter njenemu varovančku, a oba sta se opravičila. Prvi je rekel, da odpotuje ravno ta dan k obolelemu bratu v bližnji trg, da torej ne more, drugi pa je že imel svojega nečaka, da mu veže birmo, dvema biti boter naenkrat pa da se mu zdi preveč. Kaj je hotel Janko? Vse je kazalo, da bo moral na dan svete birme ostati lepo doma in počakati še eno leto, ko bo imel mogoče v tem oziru večjo srečo.
Ura, ko je imel porazdeliti gospod katehet bir-manske listke, je prišla, in vsak učenec je ponosno imenoval svojega botra. Prišla je vrsta tudi na Jan-kota, in s solznimi očmi je povedal, da ni mogel dobiti botra, ker je sirota, sam na svetu, brez dobrih sorod-nikov in znancev. Gospod katehet je poslušal nje-govo pripovedcvanje, nekaj pomislil in mu velel sesti. Janko ni vedel, kaj bo ž njim, in je žalosten pri-čakoval odločitve.
Tiste dni se je mudil na šoli. ki jo je obiskoval Janko, visok gospod z zlatimi očali in cstajal v vsa-kem razredu po par ur pri šolskem pouku. Otroci so kmalu uganili, da je to gospod šolski nadzornik, in podvojili so pc naročilu gospoda učitelja svojo paz-ljivost.  Gospod nadzornik je prišel tudi v razred, kjer
Prvo sv. obhajilo.
74
je bil Janko. Nekaj časa je poslušal, nato pa vprašal gospoda učitelja, kdo je najpridnejši v razredu. Gospod učitelj je poklical vun Jankota in ga označil za najmarljivejšega in najspcsobnejšega.
»Kaj pa so tvoji starši?« vpraša visoki gospod Jankota.
Janko mu pove bojazljivo, da je sirota, brez očeta in skrbne mamice, in da stanuje pri svoji sorod-nici, ki je pa tudi uboga. Gospod vpraša Jankota še nekaj stvari in mu veli iti nazaj v klop. Govoril je nato še z gospodom učiteljem in se poslovil. Učenci so stikali glave skupaj in uganili marsikatero o pri-jaznem gospodu.
Kako pa se začudi Janko, ko ga pokliče drugi dan gospod katehet in mu pove, da bo njegov boter na lastno željo gospod šolski nadzornik, in da je ukrenil že vse potrebno. Skoro sopsti si ni upal samega začudenja in veselja. Gcspod katehet je po-vedal to tudi drugim učencem in dostavil končno: »Vidite, otroci! Bog pridnega človeka ne zapusti, ako je tudi revež in sam na svetu!«
Anton   Šavelj