'um**
TRGOVSKliniTOVARiS
^	'V ^7\/^\y\/\.7\Z\ZVX/\/Vr,cKx/o^^N^^^
® LETOXXV# -i9M28® &r 7	%
Dr. ). Bohinjec
Problem privatnega zavarovanja pridobitnikov za slučaj bolezni
Za nesamostojno pridobitno delovno ljudstvo so države že davno pred vojno, zlasti pa po vojni organizirale zakonito obvezno zavarovanje za slučaj bolezni in druge težke krize življenja, ki imajo za posledico bodisi trajno, bodisi samo začasno nesposobnost za delo. Razvoj je šel naprej: zavarovanje ni ostalo omejeno samo na nesamostojno pridobitno delovnega človeka kot takega, ampak se je raztegnilo tudi na njegovo družino, katera je odvisna od dela in zaslužka zavarovanega člana. Tako je nastalo družinsko zavarovanje.
Tako je bil v glavnih obrisih večinoma v vseh kulturnih državah rešen problem socialnega zavarovanja socialno šibkih, nesamostojno pridobitno delovnih oseb. Bolezen, nezgoda, smrt pa seveda ne povzroči samo omenjenim osebam in njih družinam večjo ali manjšo materijalno škodo. Naravno je, da tudi samostojno pridobitno delovne osebe v slučaju obolenja, onemoglosti ali starosti pridejo v težke materijelne neprilike in je dostikrat njih obsloj dejansko ogrožen. Pri stalnem obuboževaniu zlasti srednjega stanu, trgovcev in obrtnikov, pri vedno večji gospodarski krizi ("problem preskrbe gotovega kroga samostojno pridobitno delovnih oseb postajal /lasti po vojni vedno aktualnejši. Materijelno propadanje naroda je razlike med nesamostojno pridobitno delovnimi osebami in golovim krogom samostojno pridobitno delovnih oseb vedno bolj izravnavalo, tako da je bil materijelni položaj obeh kategorij v slučaju bolezni ali podobno enak, mnogokrat pa je samostojno pridobitno delovna oseba prišla v slučaju bolezni v večjo krizo kakor n. pr. delavec. Posebno pa je kriza srednjih slojev prišla do vidnega izraza z izvedbo socialnega zavarovanja nesamostojnih oseb, katere so bile za slučaj bolezni več ali manj zavarovane, dočim je prva kategorija ostala brez vsake zaščite. Nastopil je trenutek, ko so se morale države pričeti zanimati za vprašanje zavarovanja nesamostojno pridobitno delovnih oseb, t. j. zlasti (rgovcev, obrtnikov in malih kmetov. Na ta način je postal aktualen
n
problem socialnega zavarovanja samostojno pridobitno delovnih oseb. Problem se skuša na različne načine rešiti. Nekatere države nočejo delati veliko razlik med splošnim delavskim zavarovanjem in zavarovanjem samostojnih oseb. Razlike so samo take, v kolikor so podane po posebnostih razmer in prilik samostojnih oseb. Tako je Češkoslovaška na močan pritisk interesentov samih uvedla zakonito obvezno splošno zavarovanje vseh samostojno pridobitno delovnih oseb od generalnega direktorja velebanke do zadnjega malega obrtnika, trgovca ali kmeta. Nekatere države so uvedle splošno narodno zavarovanje, tako, da vsak državljan, ne glede na poklic, v slučaju potrebe dobi državno pomoč. V večini socialno-zavarovalnih zakonov je urejeno prostovoljno zavarovanje nekaterih skupin samostojno delovnih oseb v okvirju splošnega delavskega zavarovanja. Tako je tudi pri nas.
Obvezno zavarovanje samostojno delovnih oseb si še ni priborilo splošnega priznanja. Poklicne stanovske organizacije bodo morale najbrže še dolgo dobo let stati v borbi za rešitev tega problema. Za la čas pa je treba seči k 'samopomoči, k organizaciji privatnega zavarovanja, predvsem za slučaj bolezni. Po vojni se je privatno zavarovanje zelo razvilo. V Nemčiji je n. pr. pri raznih privatnih bolniško-zavarovalnih družbah zavarovano nad 3 milijone oseb. Družbe dajejo zaslužek in kruh desettisoč rodbinam. Bolniško zavarovanje je eno najtežjih problemov. To čulijo naše stanovske organizacije, ki se trudijo ta problem v okviru samopomoči rešili, pa se jim ne posreči tako, da bi zadovoljevalo, la problem je težak predvsem radi tega, ker je pregled rizika zelo otežkočen, dalje pa je že po bistvu stvari same opravni aparat zelo drag, zlasti ako krog zavarovancev ni velik.
Ta problem je ludi pri nas aktualen in postaja vedno aktualnejši. Izgledov za zakonito in obvezno ureditev zlasti zavarovanja za slučaj bolezni je zelo malo. Treba sc je zato intenzivnejše pečati s privatno rešitvijo tega za naše male razmere velevažnega vprašanja. Na) podčrtam nekaj misli.
Bolniško zavarovanje je navezano na sodelovanje zdravnikov, torej na faktorja, na katerega nima nosilec zavarovanja nobenega vpliva. Od dela in razumevanja zdravnika je celotno zavarovanje zlasti v gospodarskem pogledu odvisno. Zato je organizaciji te službe posvečati največjo pažnjo, da se na eni strani v zavarovalnem slučaju more nuditi zadostna in dobra pomoč, na drugi strani pa, da se preprečijo razne zlorabe.
Bolniško zavarovanje ima namen zavarovancu povrniti gospodarsko škodo, povzročeno vsled bolezni. To se zgodi na ta način, da dobi povrnjene efektivno nastale stroške za zdravnika, bolnico, zdravila ild. in pa dnevno denarno podporo kot nadomestilo za izpadli gospodarski zaslužek. Mnogokrat ima seveda bolezen značaj onemoglosti, katera prizadetega za dolgo dobo let, ako ne za celo življenje, ovira pri izvrševanju poklica. Zato je invalidno zavarovanje v mnogem oziru tudi bolniško zavarovanje.
bolniško zavarovanje se od ostalih vrst zavarovanja bistveno razlikuje v nevarnosti rizika, v pogostejšem nastopu zavarovalnega slučaja. Dočirn je pri drugih vrstah zavarovanja verjetnost nastopa zavarovalnega slučaja zelo majhna (pod 1 je pri bolniškem zavarovanju la verojetnost zelo velika: vsak človek je v vedni in neprestani nevarnosti, da /boli. Poleg tega pa igra zelo veliko vlogo tudi se dejstvo, da zavarovalni slučaj ni odvisen samo od objektivnih, od človekove volje popolnoma nenodvisnih zunanjih pojavov, ampak mnogokrat tudi od subjektivnega hotenja zavarovanca samega. V lem tiči eden najtežjih problemov: zabraniti, da zavarovalni slučaj ni odvisen od volje in hotenja zavarovanca. Ako je ta volja nebrzdana, je vsako uspešno poslovanje zavarovalne institucije izključeno.
Pravno je velike važnosti, ali je bolniško zavarovanje smatrati kot osebno zavarovanje ali odškodninsko zavarovanje. V slednjem slučaju mora biti vsako dvojno ali večkratno zavarovanje izključeno, da bi bil zavarovanec zavarovan pri raznih zavarovalnicah in bi zato v zavarovalnem slučaju prejel več. kakor znaša dejanska škoda. Bodoča zakonita ureditev prostovoljnega bolniškega zavarovanja mora izključiti možnost dobička iz zavarovalnega slučaja.
Kcdaj nastopi zavarovalni slučaj, kedaj je zavarovalna družba dolžna povrniti škodo? Pri obveznem zakonitem zavarovanju to vprašanje ne igra vloge, ker mora zavarovalna institucija priznati dajatve ludi za bolezni, ki so obstojale že pred zavarovanjem, toda so po sklenitvi zavarovanja postale akutne in se je pojavila škoda. V privatnem zavarovanju je to vprašanje važno. Zavarovanje more biti le takrat zavarovanje, ako zavaruje za slučaje, katerih nastop je sploh negotov. Zavarovati za slučaje, ki morajo brezdvomno nastopiti, ne more biti naloga zavarovanja. Mnoge bolezni se razvijajo počasi. Torej zavarovalni slučaj ne more nastopiti, ako so bili podani subjektivni simptomi bolezni že pred sklenitvijo zavarovanja. Ako pa je zavarovanec ob sklepanju pogodbe subjektivno prepričan, da je zdrav in ni mogel slulili, da sc v njegovi notranjosti razvijajo že prve kali nastajajoče bolezni, mora ob izbruhu bolezni dobili priznano odškodnino. V glavnem pa more bolniško zavarovanje zavarovati le po sklepu pogodbe novo nastale bolezni.
Ker smo povdarili. da je v bolniškem zavarovanju zavarovalni slučaj dostikrat odvisen od subjektivnega hotenja, je potrebno zavarovanje tako urediti, da take subjektivne momente izloči. To se doseže le na ta način, ako so zavarovanci soudeleženi n a d o b i č k u. Le to dejstvo jih bo oviralo, da zavarovalnici ne povzročajo nepotrebnih stroškov.
Pri bolniškem zavarovanju je nujno potrebna izvedba principa i z. -e n a č e n j a rizika in principa pozavarovanja. Večja epidemija v enem kraju mora biti izenačena po ugodnem zdravstvenem stanju v drugih krajih. Ti kraji si morajo torej medsebojno riziko izenačevati.
Na te momente bo morala paziti zakonodaja, nanje pa mora paziti tudi organizirana samopomoč, ako hoče biti efektivna.
ir
Ivan Mohorič	\	f
Gospodarstvo Jugoslavije in njegovi odnošaji do inozemstva
Nn informativnem pofovanjti naših znanstvenikov in gosp. strokovnjakov meseca' junija po Nemčiji je v irncnff jugoslovanske delegacije predaval o gospodarstvu naš priznani gospodarski strokovniak g. Ivan Mohorič. V naslednjem priobčujem, radi izredne zam->	mivosti m obilice zbranega gradiva, v celoti vsebino
?\ njegovih izvajanj v Niirnbergu, Regensburgu, Diisscl-*’*- dorfu in Dresdenu, ki so bila v odlomkih že pn-tfbčcna. Pripomniti bi bilo, da je bil g. predavatelj -	edini f>d jugoslovanske delegacije, ki je v Nemčiji
govoril o gospodarstvu.	Urednik
Prvega decembra letos praznuje jugoslavija prvo desetletnico svojega obstoja. 7.a tvorbo nove države, za njeno gospodaisko konsolidacijo in orijenlacijo je doba ečlcfla deseilclja razmeroma kratka, lo velja tembolj za novo državo, ki je stvorjena iz lažnih pokiajin, kjer je vladalo pet različnih upravnih sistemu v>iP0^iai'Jl> .so d°tedaj stoletja živele svoje različno kulturno in gospotK11 življenje in ki so bile do konca svetovne vojne iz političnih razlogov dižane v strogj piometni in gospodarski izolaciji. To velja posebno za đr?.Jwo.s P'etežno agramim značajem, brez velemest in z le sporadično razvitim.' hidush gami kakoi jr Jugoslavija. K vsemu temu pa je pri Jugoslaviji Ireba Jc "vazcvati, da ie la proces amalgamiranja, izenačenja Uprave in zako»".’oaaje ovirala splošna ekonomska nestalnost vse povojne Evrope, zunanji m notranji politični boji države same, v katerih je ona morala vezali največiC ener' gije, da obvaruje svojo politično in ekonomsko neodvisnost v koiu,<or mogoče največji meri pred inozemskimi protektorati. Ustavnopravni boji, navidezna konjunktura inflacijske dobe, ki je končala na celi črti z deficitom, stalna napetost političnih odnošajev napram Italiji, Albaniji' in’ Bolgarih so posebno v prvem pelletju zelo oteževali usfaljenje jugoslovanskih gospodarskih prilik in izvedbo gospodarskega uedinjenja, ki bi bilo moralo neposredno slediti politični združitvi vseh treh delov jugoslovanskega naroda. Toda kljub vsem neprilikam, ki so se nam pred leti zdele skoro nepremagljive, danes lahko z zadovoljstvom ugotavljamo, da je že v prvem desetletju dober del težkih nalog, ki so čakale novo državo na ekonomskem polju, izvršen. Med aktive v bilanci prvega desetletja računamo predvsem, da se je po petih letih napornega dela posrečilo leta 1924 likvidirati kronične deficite naše zunanje trgovine in ustvariti aktivno trgovinsko bilanco. Lanjsko bilanco, ki je bila zaradi izredne suše in slabe žetve pasivna, je smatrati za izreden prehoden pojav brez globlje važnosti. V drugi vrsli je posvetila Jugoslavija največjo pažnjo obnovi in rekonstrukciji pokvarjene železniške mreže in voznega parka. Od leta 1919 naprej je Jugoslavija obnovila nad 1000 km normalnolirnih, med vojno porušenih in uničenih železnic, izvršila rekonstrukcijo nad 600 km glavnih prog, dogradila 341 km že pred vojno odnosno med vojno pričetih normalnolirnih in 79 km ozkotirnih prog ter
popolnoma na novo zgradila 176‘5 km normalnih in 84 km ozkolirnih železnic. Vsa la velika dela, izvršena so po večini iz rednih tekočih sredstev državnega proračuna, dasi je za nje potrošenih nad 995 milijonov dinarjev. Tretji aktivam je stabiliziranje dinarske valute, ki spada že od druge polovice leta 1925 naprej med najbolj stalne evropske valute, s čemur je dana Irdna podlaga za konsolidacijo prilik v produkciji in trgovini. Končno je važna pridobitev ludi lo, da se je v loku preteklega desetletja obnovil skoro ves gospodarski inventar, modernizirala in preuredila so se obstoječa industrijska podjetja in priselila k nam iz inozemstva mnoga nova podjetja, posebno iz tekstilne stroke, medtem, ko se nam je vendarle posrečilo obvarovati se od poplave po inozemcih, predno bi se naše gospodarske prilike konsolidirale, kar se nam je zdelo po rapallski pogodbi skoro neizbežno.
Med pasivne točke naše bilance štejemo, da največji del naših obveznosti napram inozemstvu še ni reguliran, da likvidacija odnošajev na podlagi določb mirovnih pogodb z našimi sosedi Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Bolgarijo še ni izvršena ler, da z znatnim številom inozemskih držav, ki bi lahko bile za našo izvozno trgovino velikega pomena, nimamo trgovinskih in carinsko-tarifnih pogodb. Predvsem pa je težko breme za naše gospodstvo, da se je vsled forsiranih javnih del in pretiranega optimizma jugoslovanski državni budžet iz skromnih začetkov T5 milijard dinarjev ali 110 bilijonov nemških mark leta 1919 razvil na preko 12 milijard dinarjev leta 1925, torej na osemkratni iznos ali še enkral toliko, kakor znašajo vse novčanice v obtoku. Pri vseh dosedanjih naporih se ni moglo doseči nikakega bistvenega zmanjšanja. Težka davčna bremena in tudi za naše razmere pretirana socijalna biemena so umrtvila v zadnjih letih vso privatno in javno inicijativo, zavladala je splošna depresija, katero so poplave in slabejše letine zadnjih treh let stopnjevale v akutno krizo konzuma. Medtem pa je vedno izrazitejša carinskozaščitna politika srednje-evropskih držav, ki so medtem zacelile rane svetovne vojne, intenzificirale svojo poljedelsko in živinorejsko proizvodnjo do te mere, da jim je skoro vsak dovoz hrane iz vzhodnoevropskih držav postal odvišen, povzročila še krizo našega izvoza in izzvala potrebo preorijentacije naše gospodarske politike. V tem težkem položaju sc nahaja danes Jugoslavija, ko se ves interes osredotoča na to, da bi se z najetjem večjega inozemskega investicijskega posojila poživel gospodarski polet države in našel izhod iz sedanje stagnacije.
Bilanca, ki sem jo ravnokar v grobih obrisih podal, nam torej ne daje povoda, da se udajamo naivnemu optimizmu in zavaramo z iluzijami. Na drugi strani pa tudi nimamo potrebe, da bi gledali s pesimizmom v bodočnost. Uspehi naporov in prizadevanj, trdega dela in bojev v prvem desetletju pod najtežjimi prilikami opravičujejo našo nado, da bo drugo desetletje izpolnjeno z intenzivnim in bolj sistematičnim delom na konsolidaciji, katere prva faza je v splošnem obrodila zadovoljive rezultate.
Jugoslavija je v inozemstvu znana kot izrazito agrarna država. Njena površina znaša 24'5 milijonov hektarov in je torej nekoliko večja kot polovica današnje Nemčije. Osnovo njenega gospodarstva tvorijo poljedelstvo, živinoreja in gozdarstvo. V vseh treh panogah prevladuje izrazijo ekstenzivno gospodarstvo. Od njene površine 24'9 milijona hektarov je samo ITI milijona hektarov ali 45'4% obdelane zemlje, 7'6 milijona hektarov ali 307% odpada na gozdovje, dočim je ostalih 24% zemlje ne-
izkoriščena ledina, ki je po preležni večini rodovitna in služi tako deloma živinorejcem za pašo ter predstavlja ogromno rezervo za razvoj poljedelstva odnosno na kraških tleh za pogozdovanje. Celo v lelu najslabše želve predstavlja aktivni saldo zunanje trgovine s poljskimi pridelki, živinorejskimi proizvodi in šumarskimi produkti okrog 60% našega izvoza Prilike v jugoslovanskem gospodarstvu so po raznih pokrajinah zelo različne. Od severa države, kjer prevladuje razmeroma dosti intenzivno gospodarstvo, organizirano na moderni podlagi kapitalistične eksploatacije in industrijske predelave proizvodov, prihajamo proti jugu do vedno bolj primitivnih oblik obdelovanja, nizkih stopinj ekstenzivnega m naturalnega gospodarstva. Jugoslavija obsega pet raznih klimatskih področij, ki se odsevajo in izražajo v različnosti rastlinskih kultur in donosov pri posameznih pridelkih. V luči nemških gospodarskih prilik, ki so za nas izraz najbolj intenzivnega in racijonalnega gospodarjenja, pridejo šele ogromne razlike napram poljedelski produkciji Jugoslavije prav do izraza Tako je na primer v Nemčiji, kakor v Jugoslaviji s pšenico posejana skoro ista površina, vendar pridela Nemčija na I hektar 16‘2 g, dočim znaša povprečni donos v Jugoslaviji le ITS q, torej 'A manj. Nemškega hektar-nega donosa ne dosežejo v Jugoslaviji niti najplodnejši žitorodni kraji Srem, 5anat in bačka. Pri ovsu je donos na hektar v Nemčiji za 80% večji kot v Jugoslaviji m celo pri tobaku prednjači v letu 1926 Nemčija za ca. 20% pred Jugoslavijo. Travniškega sena pridela Nemčija 42'5 g na 1 ha, dočim znaša pri nas donos 20'95, torej komaj dobro polovico nemške produkcije.
Od obdelane zemlje pripade v Jugoslaviji 6'2 milijona ha, torej nad polovico na njive, medtem ko pripade v Nemčiji skoro % na njive. Pet šestin njiv je v Jugoslaviji posejanih s cerealijami, od lega zopet nad polovico s koruzo. Produkcija pšenice je znašala leta 1925, ki jo je bilo smatrali za normalno, 20’8 milijona g, od katerih se je 65% porabilo za prehrano prebivalstva, 15'6% za setev in le 67% produkcije je prišlo za izvoz v poštev.
Povprečna letna produkcija koruze v zadnjem desetletju je znašala 50'2 milijona g, leta 1925 celo 37 milijonov g, od katerih sc je porabilo doma 16'6 milijona g ali 60%, izvozilo pa se je 3‘2 milijona g, ali ca. 13%. V preteklem letu je ca. 50% jugoslovanskega izvoza pšenice konzumirala Češkoslovaška. Na drugem mestu stoji Grčija z 12.700 tonami, a šele na tretjem mestu Avstrija z 8'138 tonami.
Pri koruzi konzumira Češkoslovaška "A celokupnega izvoza, potem sledita Avstrija in Madžarska. Nemčija lani kot konzument našega žita sploh ni prišla v poštev.
Jugozapadni predeli države, Črna gora, bosna, Hercegovina, Dalmacija in Slovenija so glede produkcije ccrealij za prehrano prebivalstva pasivni in navezani na dovoz žitne hrane iz Vojvodine, Srema in Srbije. Črna gora ima na primer samo 8‘2% njiv, Južna Srbija le 187%, dočim ima Vojvodina 86'8%. Kljub temu stoji izvoz cerealij v normalnih letih v naši izvozni trgovini na prvem mestu. Enostranska gospodarska struktura Jugoslavije povzroča, da zadostuje ena sama slaba letina, ki povzroči izpad v izvozu cerealij, da postane trgovinska bilanca pasivna. Za dokaz te trditve zadostuje, ako primerjamo izvozne številke zadnjih dveh let. Izvoz pšenice iz Jugoslavije, ki je znašal 1926. leta 297.284 Ion v vrednosti 846 milijonov dinarjev, je padel lansko leto na neznaten kon-
iingent 64.000 Ion v vrednosti 195‘5 milijona dinarjev. Izvoz koruze pa je od 804./16 ton v vrednosti 1,338.000 Din ali ca. 100 miliionov mark v letu 1926 nazadoval na 197.689 Ion v vrednosti 337 milijonov dinarjev, povprečno torej obe najvažnejši žitarici na ‘A, tako, da je izpad samo pri cerealijah znašal I milijardo 656 milijonov dinarjev, tako, da je kljub povečanemu izvozu ostalih produktov naša trgovinska bilanca preteklega leta zaključila z 886 milijoni dinarjev ali 65 milijoni nemških mark primanjkljaja. Izvoz cerealij predstavlja torej nesigurno postavko naše trgovinske bilance, ki podlega od leta do leta znatnim izpremembam. Od ostale obdelane zemlje pripade ca. 25% na pašnike, 1475% na travnike, 2'26% na sadovnjake, 1'60% na vinograde in T13% na vrtove. V primeru z Nemčijo je površina njiv v Nemčiji večja kot celokupna površina Jugoslavije, površina vrtov v Nemčiji je štirikrat tako velika kot v Jugoslaviji, površina vinogradov pa je v Jugoslaviji še enkrat večja kot v Nemčiji in tudi sadovnjakov ima Jugoslavija petkrat toliko kot Nemčija. Tudi pri produkciji povrtnine je v hektarnem donosu med Jugoslavijo in Nemčijo vsled velike uporabe umetnih gnojil in racijonalnega gojenja v Nemčiji, ki je v Jugoslaviji še minimalno, razlika velika. Dočim pridela Jugoslavija le 53 g krompirja na 1 ha, se pridela v Nemčiji 108 g; sladkorne repe pridela Nemčija 260 g, dočim žanje Jugoslavija samo 154 g.
V vinorodnih krajih Jugoslavije, predvsem v Dalmaciji, Banatu, Sremu, severni Srbiji in Sloveniji, se pridela letno nad 4 milijone hi vina. Jugoslovanska vina so imela do prevrata na obsežnem enotnem carinskem teritoriju avstro-ogrske monarhije v velikih mestih in industrijskih krajih obširno konzumno tržišče. S prevratom smo ta tržišča izgubili. Izvoz tja ovira velika uvozna carina, poleg tega pa je treba še danes na njih konkurirati s cenenimi italijanskimi in francoskimi vini, katerih konkurenca je bila poprej vsled prohibitne uvozne carine izključena. Pri zelenjavi in povrtnini znaša napram izvozu 75 milijonov dinarjev uvoz 45 milijonov dinarjev, od tega skoro polovica zgodnje zelenjave iz Italije, katere uvoz. I)i se pri urejenih razmerah lahko nadomestil z uvozom iz južne Srbije, ki ima v tem oziru vse predpogoje. Znatna aktivna postavka naše zunanje trgovine je izvoz sadja in sicer v glavnem jabolk, bosanskih in srbskih sliv v svežem, suhem in etiviranem stanju ter orehov. V letu 1927 je znašal aktivum izvoza sadja 270 milijonov dinarjev, od katerega je skoro ena četrtma šla v Nemčijo. Izvoz sadja odtehta celokupni uvoz kolonijalnega blaga v Jugoslavijo, ki je dosegel lani le 243 milijonov dinarjev.
Poleg cerealij se v Jugoslaviji deloma zbog ugodnih klimatskih prilik, deloma z •ozirom na kakovost zemlje kultivirajo v dosti znatnem obsegu industrijske rastline, med katerimi je v prvi vrsti omeniti sladkorno peso, hmelj, konopljo in lan, tobak, cikorijo, mak za pridobivanje opija, v okolici Bitolja pa celo riž in bombaž. Med omenjenimi kulturami je po velikosti posejane površine na prvem mestu konoplja z 39.787 ha, njej sledi sladkorna pesa s 34.086 ha, nato tobak s 15.306 ha, lan z 13.195 ha, hmelj z 8650 ha, bombaž z 880 ha in mak s 3579 tia. Naštete industrijske rastline Ivorijo, izvzemši sladkorno peso, ki se vsa predeluje v 8. domačih sladkornih tovarnah, od leta do leta važnejše izvozne artikle. Posebne važnosti za naš izvoz sta hmelj in tobak. V kulturah hmelja stoji Jugoslavija po zasejani površini na tretjem mestu na svetu. Jugoslovanske pivovarne konzumirajo komaj 2% domače hmeljske produkcije, dočim se mora ostalih 98% izvažati. Med glavne odjemalce jugoslovanskega hmelja spa-
da baš Nemčija, ki konzumira ca. K celega izvoza. Hmeljske kulture so 5e v zadnjih treh letih v Jugoslaviji zelo razširile, posebno po Vojvodini, toda to širjenje kultur je šlo v mnogem oziru na rovaš kvalitetnega pridelka, katerega donos je dosegel lansko leto samo 14% celokupne produkcije. Nemčija je v preteklem letu kupila za 151 milijonov dinarjev hmelja v Jugoslaviji, konopnine pa 16.900 ton v vrednosti 97'5 milijona dinarjev. Izvoz opija je znašal lani f52.378 kg v ceni 62 milijonov dinarjev in je danes še pretežno v rokah grškega posredništva.
Kako minimalna je uporaba umetnih gnojil v našem poljedelstvu, kaže dejstvo, da morajo tovarne dušikovih gnojil, ki se nahajajo v Jugoslaviji, nad 95% svojih proizvodov izvažali v inozemstvo, ker doma kljub znatni propagandi za večje množine do sedaj ne najdejo odjemalcev.
Med najvažnejše gospodarske probleme našega poljedelstva spada povoljna ureditev kreditnega vprašanja, za kar nudi zakon z dne 12. junija 1925 dovoljno pravno bazo, nadalje ureditev posestnih razmer in poprava hib, ki so bile napravljene pri izvajanju agrarne reforme v prvih povojnih letih, končno melijoriranje obsežnih neizkoriščenih in sedaj poplavam izpostavljenih površin rodovitne zemlje. Poleg tega pa je potrebna pocenitev produkcijskih stroškov, ki so danes previsoki in ki mnogo do-prinašajo k občulni konzumni krizi, ki vlada zadnja leia v Jugoslaviji. V Jugoslaviji se ne vodi uradni indeks produkcijskih stroškov, zato smo navezani na indeks, ki ga vodi naš največji pridobitni tednik »Privredni Pregled«. Po njegovem računu je znašal meseca marca indeks veliko-prodajnih cen za poljske pridelke 2135, torej 100% nad zlato pariteto, dooim je bil indeks cen sadja 1147, torej le neznatno nad zlato pariteto, ki znaša 1093, in indeks živinorejskih proizvodov pa 1575 ali ca. 50% nad zlato pariteto.
Gozdovno bogastvo Jugoslavije ima svoje naravne odjemalce za navadni stavbni les predvsem v Italiji in Grčiji, pa ludi v vseh ostalih državah na obalah Sredozemskega morja in Levante. Plemenite vrste lesa, posebno znani in renomirani »slavonski hrast« se eksportira po vseh Evropi in tudi preko oceana. Na tržiščih v Italiji nam konkurira posebno Avstrija, v Grčiji pa Rumunija. Najbolj bogati na gozdovih sla Bosna in Črna gora, kjer znaša gozdna površina 53%, pa tudi v Sloveniji je procenl gozdne površine z 41% razmeroma visok, dočim ima žitorodna in nizko-ravna Vojvodina samo 5% gozdov. Po posesti je 477% državnih gozdov, 19% občinskih odnosno last javnih korporacij in le % je privatnih gozdov. Po vrsti lesa je 70'6% listnatega drevja, 12% igličevja; po .kvaliteti pa je 59‘3% visokovrednostnih gozdov. Teina produkcija lesa varira med 14 in 23 milijoni kubičnih metrov, od katerih se nad 80% eksportira. Prebitek šumarske produkcije predstavlja v naši trgovski bilanci letni dohodek poldruge milijarde dinarjev in stoji kot tak na drugem odnosno na tretjem mestu. On predstavlja obenem zelo stabilno postojanko našega eksporta, ki ni podvržena tolikim varijacijom, kakor cerealije in ostali poljski pridelki. Opirajoč se na ta gozdna bogastva se je razvila v Jugoslaviji znatna šumarska industrija za tehnično in kemično predelavo lesa, pridobivanje destilatov in ekstraktov,, izdelavo celuloze, lepenke in papirja, vseh vrst pohištva in lesnih izdelkov, ki predstavljajo poleg surovega lesa važne produkte našega izvoza.
Naj mi bo dovoljeno, da v ilustracijo navedem vsaj nekatere najglav-nejše predmete izvoza šumskega gospodarstva v lelu 1927, ki je znaša’
na di vah nad pol milijarde Ion v vrednosti 9'5 milijona zlatih mark, lesnega oglja 4 milijone zlatih mark, neobdelanega stavbnega lesa v znesku 44 milijonov dinarjev, tesanega lesa listnatega drevja 60 milijonov dinarjev, železniških pragov 135 milijonov dinarjev, rezanega lesa iglastega drevja 450.000 ton v vrednosti 381 milijonov dinarjev, od hra-stovja 93.000 Ion v vrednosti 84 milijonov dinarjev, od bukovine 137.000 Ion v vrednosti 98 milijonov dinarjev, nadalje parketnih deščic 277 milijona dinarjev in frizov 25'3 milijona dinarjev, končno destilatov in sicer metilnega alkohola 15'4 milijona dinarjev, acetona 10'4 milijona dinarjev, ekstraktov kostanjevega lesa 8000 ton v vrednosti 44'8 milijona dinarjev, ekstraktov hrastovega lesa 8000 Ion v vrednosti 33 milijonov dinarjev in ostalih ekstraktov za strojenje kož 13'3 milijona dinarjev. Napram lemu izvozu v skupni vrednosti poldruge milijarde dinarjev ali ca. 110 milijonov zlatih mark stoji uvoz inozemskega lesa in šumskih produktov v vrednosti 25 milijonov dinarjev in izdelkov iz lesa v vrednosti 46 milijonov dinarjev, torej niti ne dosega ene dvajsetine vrednosti izvoza lesa.
Živinoreja je po vseh delih države razvita v veliki meri. Stanje plemenske in kvalitetne živine je vsled pogrešenega načina izvajanja agrarne reforme, v krajih tostran Save, v splošnem zelo nazadovalo in se obnovi poklanja mnogo premalo pažnje. Južni kraji države, Južna Srbija, krašo-vita Dalmacija ter Hercegovina se pečajo pretežno z gojenjem drobnice, dočim je v Vojvodini in Srbiji razvita reja debelih svinj. Izvoz živine v države Srednje Evrope, ki je imel po prevratu odlično konjunkturo, prihaja vedno bolj v krizo in v zadnjem času je celo Avstrija, ki je dosedai konzumirala skoro polovico našega izvoza, živine in mesa, z visokimi carinami, ki jih je uvedla z. zadnjimi tremi carinskimi novelami, postavila našo živinorejstvo pred nov težak problem, tako da nam preostaja v glavnem le Italija in za drobnico Grčija, za prašiče pa deloma Češkoslovaška. V živinorejslvu Jugoslavije naletimo na vse stopinje razvoja od polj-nomadnega pastirjevanja do urejenega hlevskega gospodarstva. Vojna je v živinorejslvu Jugoslavije zapustila globoke sledove in še danes nismo dosegli predvojnega stanja. Srbija, Čna gora in Bosna so bile po prevratu popolnoma brez vsake živine. Živina, ki se je dobavila na račun reparacij, ni bila racijonalno uporabljena in tako se stanje živine, le polagoma obnavlja. Kako ekstenzivne prilike vladajo ludi glede živinoreje pri nas, se vidi najbolje iz tega, da pripade v Jugoslaviji na 100 ha samo 347 komadov goveje živine, dočim pripade v Nemčiji 61'3, torej skoraj še enkrat toliko. Pri prašičih, po njih reji je Jugoslavija v inozemstvu znana, pa pripade na 100 ha 16'4 komadov, dočim pride v Nemčiji 59'6, torej tri in polkrat toliko. Poslabšane prilike izvoza povzročajo, da se je pričelo gojenju kvalitetne živine posvečati večjo pažnjo. Poizkus, da bi se neracijonelni izvoz žive živine vsaj deloma nadomestil z izvozom predelanega mesa in mesnih produktov, se ni obnesel. Jugoslovanska mesna industrija stoji s svojimi velikimi napravami nezaposlena, ker jo nezadostno razvit sistem mest, kot domačih tržišč ne more dovoljno zaposliti. Med živinorejskimi produkti je za Jugoslavijo posebno važen izvoz jajc, ki doseže letno vrednost nad pol milijarde dinarjev. Med glavne odjemalce jugoslovanskih jajc spada poleg Švice, Italije in Avstrije ludi Nemčija, ki konzumira l/s našega izvoza. Izvoz sira, ki bi lahko zavzel velike dimenzije, ni dovoljno organiziran. Med ostalimi produkti je omeniti izvoz kož drobnice, ki gre v veliki meri tudi v Nemčijo,





jev in lignita 62.000 ton v vrednosti 1T2 milijona dinarjev ter črnega premoga 10.000 ton v vrednosti 3 milijone dinarjev, tako da je naša bilanca fosilov za gorenje s 138 milijoni pasivna. Glavni dobavitelji premoga so poleg Anglije, Poljska in Madžarska. Ta okolnost, kakor tudi dejstvo, da Jugoslavija ni odkrila dosedaj nikakih izvorov mineralnih olj, predstavljajo za naše gospodarstvo fatalno odvisnost od inozemstva, katere bi se bilo treba z razvojem predelave domačih vrst premoga polagoma pp možnosti osvoboditi. Uvoz mineralnih olj je znašal v preteklem letu 244'9 milijona dinarjev ter po svoji vrednosti odtehta po vrednosti v tem letu celokupni izvoz industrijskih rastlin iz naše države (251 milijonov dinarjev). Važno je ipa vendar, da smo uspeli vsaj v toliko, da se je namesto finalnih produktov uvoz prebaziral na surovino, ki se doma rafinira tako, da uvoz naftinih proizvodov kljub povečanemu konzumu stalno pada.
O industriji in rudarstvu Jugoslavije v Nemčiji govoriti je težko, številke, ki pomenijo za naše gospodarstvo velike uspehe in pridobitve, predstavljajo v luči nemških razmer izginjajočo malenkost.
Industrija Jugoslavije obratuje pod težkimi pogoji. Zato ni čuda, da znaša povprečni indeks za industrijske izdelke 1882, torej nad 70% nad zlato pariteto. Glavni vzroki sedanjega težkega stanja so, da je bila predvojna industrija, ki se nahaja sedaj v Jugoslaviji, zgrajena po večini za druga in večja tržišča v okviru velikega carinskega ozemlja bivše Avstro-ogrske monarhije, ki jih je po zlomu monarhije izgubila in na katere ji vedno izrazitejša carinska zaščita nasledstvenih držav onemogočuje dostop. Predvsem je bila od zloma monarhije prizadeta razsežna mlinarska industrija v Vojvodini, Sremu in na Hrvaškem, ki ne more v današnjih prilikah niti tretjine svoje kapacitete izkoristiti. Na eni strani preobremenjena z davčnimi in drugimi dajatvami, posebno socijalnopolitične narave, ki so bile po nemškem vzoru po prevratu uvedene brez potrebnih korektur za naše primitivne prilike in razmere, predstavljajo težko zmogljivo breme. Poleg tega je bil z novo carinsko tarifo od leta 1925 otežen in podražen uvoz surovin in obratnih sredstev z uvedbo visokih fiskalnih carin. Nova mlajša industrija, ki vsled nezadostne možnosti specijalizacije in racijonalizacije obratov bistveno dražje producira, stoji pri vsej zaščiti v težki konkurenčni borbi z visoko razvito, tehnično popolnejšo in kup-čijsko kartelirano inozemsko industrijo.
Največja možnost in potreba snovanja novih industrijskih podjetij obstoja na polju tekstilne industrije. Uvoz tekstilnih izdelkov predstavlja znatno nad % celokupne naše uvozne bilance in odtehta celokupen izvoz lesa in živine iz Jugoslavije. V zadnjih letih so se obstoječa tekstilna podjetja v Jugoslaviji znatno razširila, priselila so se ludi nova podjetja, žali-bog povečini s starimi stroji in nemodernimi napravami, ki uživajo ugodno carinsko zaščito. Toda vsa ta podjetja še davno niso v stanju pokriti potrebe na finalnih produktih, da o polfabrikatih sploh ne govorim. Sploh gre razvoj industrije v tem oziru pri nas inverzno pot in se gradi hiša od strehe.
Strojna industrija se v Jugoslaviji dosedaj ni mogla razviti, deloma vsled lega, ker je bil dovoljen carine prost uvoz strojev, ki se ne izdelujejo v državi in ker je konkurenca domačih obratov z inozemsko strojno industrijo pri današnjem naglem tehničnem razvoju in nemožnosti specijalizacije izključena. Vrednost uvoza strojev ie znašala v preteklem letu 346 milijonov dinarjev ali 25 milijonov mark in zavzema pri njem Nemčija
drugo mesto. Relativno najboljši predpogoji za razvoj strojne industrije bi bili za industrijo poljedelskih strojev in strojev za obdelovanje lesa.
Zakladi belega premoga v Jugoslaviji so pri mali vodi ugotovljeni s 3,507.790 MP, dočim razpolaga Francija pri mali vodi s 4'6 milijoni IIP, Italija s 4'656 HP, toda od celega bogastva vodnih sil je pri nas izgrajenih in izkoriščenih samo 160.000 HP, torej niti ne celih 5%, medlem ko izkoriščajo Francija, Švica in Italija povprečno 25%. Za izgradbo vodnih sil bo Sčasoma potrebna tudi elektrotehnična industrija. Uvoz elektrotehničnih predmetov je znašal lani 135 milijonov dinarjev ali ca. 10 milijonov mark, na čemur je Nemčija participirala z Va.
Za popravilo in izdelavo železniških voznih sredstev je Jugoslavija za svoje skromne razmere danes zadostno preskrbljena. Nimamo pa še niti ene tovarne avtomobilov, motornih koles in dvokoles, kar je z ozirom na rastočo porabo cestnih vozil brez dvoma velik nedostatek. Uvoz avtomobilov v Jugoslavijo je znašal v preteklem letu 1830 komadov v vrednosti 74'5 milijona dinarjev, nadalje 9100 velocipedov in 923 motociklov, v skupni vrednosti 17 milijonov dinarjev.
bilanca jugoslovanske steklarske industrije, ki izdeluje zaenkrat še samo votlo steklo, se od leta do leto boljša. Sedaj smo že v stanju da pokrijemo potrebo domačega tržišča v komerčnem blagu, dočim moramo še vso potrebo na steklu za okna, zrcala in finih steklarskih izdelkih, ki je dosegala lani 13.628 ton v vrednosti 88'5 milijona dinarjev, uvažali. Tudi papirna industrija se kljub močnemu pritisku inozemske konkurence polagoma razvija celo v smeri eksporta. Napram uvozu papirja in papirnih izdelkov v letu 1927 v količini 33.672 ton v vrednosti 168 milijonov dinarjev je dosegel izvoz celuloze in papirja 16.200 ton, v vrednosti 82'2 milijona dinarjev, torej skoraj 50% uvoza.
Jugoslovanska usnjarska industrija se bavi v pretežni večini s predelavo težkih govejih in svinjskih kož. Poleg znatnega kontingenta domače surovine uvaža letno nad 6000 Ion surovih govejih kož iz prekooceanskih držav. Ona je pred vojno eksportirala svoje izdelke po celi Levanti, Srednji Evropi in v Anglijo ter doseže eksport še danes, kljub vsem neprilikam nad 1000 Ion blaga v vrednosti 4F6 milijona dinarjev in odtehta vrednost našega uvoza gornjega usnja v vrednosti 36 milijonov dinarjev, na katerem participira Nemčija v veliki meri.
Jugoslovanska čevljarska industrija bije težko borbo za obstanek s češko konkurenco. Konsum čevljev je pri nas še razmeroma majhen in se te polagoma širi, ker nosi skoro polovica prebivalstva še opanke. Industrije porcelana, industrije fine mehanike, industrije galanterijskih izdelkov in velike gumijeve industrije Jugoslavije še nima ter se mora skoro še celokupna potreba, izvzemši male količine, ki se producirajo v večjih obrtnih obratih, »pokrivati z uvozom iz inozemstva.
Nasprotno pa so mnoge panoge kemične industrije v Jugoslaviji zastopane z velikimi podjetji, ki igrajo v našem eksportu važno vlogo. Med produkti jugoslovanske kemične industrije je imenovati v prvi vrsti amo-nijakovo sodo, katere smo eksportirali 18.346 Ion v vrednosti 387 milijona dinarjev, dalje kavstično sodo 5396 ton v vrednosti 30'3 milijona dinarjev, kalcijev karbid 17.900 ton v vrednosti 47 milijonov dinarjev, kalcijev acetat 1129 ton v vrednosti 15'9 milijona dinarjev, kostanjev ekstrakt 7937 ton v vrednosti 44'8 milijona dinarjev, hrastov ekstrakt za strojenje kož 8053 ton v vrednosti 33 milijonov dinarjev, ostale ekstrakte za strojenje kož 2915





mišljenju lahko dobro služile v svrho razširjenja medsebojnih kupčijskih odnošajev. Pogodba ima formalno sicer značaj kralkodobne pogodbe, ker je sklenjena samo na dve leti, na kar bo dana obcm državam možnost, da se earinsko-tarifni del, ki je tokrat izpadel zelo skromno, primerno razširi in dopolni. Sedaj zavzema Nemčija v zunanji trgovini Jugoslavije četrto mesto, dočim stoji Jugoslavija v Nemčiji na 27. odnosno 29. mestu, daleč za Kitajsko, Madžarsko, Rumunijo, Španijo in najoddaljenejšimi državami, dasi znaša oddaljenost Monakovega od jugoslovanske meje pri Jesenicah samo 389 km in je kljub velikim izgubam časa na obmejnih postajah dosegljiva z brzovlakom v 9 urah in nas veže plovna Donava. Trdi se, da je efektivni promet med obema državama znatno večji, ker igra v naših medsebojnih stikih posredovanje dunajskega Iržišča še vedno veliko vlogo, ki pa v statistiki zunanje trgovine ne pride do pravega izraza.
Med izvoznimi predmeti Jugoslavije v Nemčijo sloji na prvem mestu surovi baker s 164 milijoni dinarjev, na drugem mestu hmelj s 152 milijoni dinarjev, na tretjem mestu jajca s 104 milijoni dinarjev, nato slive s 63 milijoni dinarjev in kože s 34 milijoni dinarjev ter konopnina s 30 milijoni dinarjev. Naši glavni izvozni artikli, cerealije, šumarski proizvodi in živina v prometu z Nemčijo sploh ne pridejo kot laki do veljave, dasi mora Nemčija uvažati za 2 miljardi RM živil, od česar bi Jugoslavija lahko dobavila znaten del. Jugoslavija predstavlja za Nemčijo pri sedanjih prilikah le drugovrsten vir za nabavo nekaterih industrijskih surovin. Ta situacija se žalibog tudi po novi earinsko-tarifni pogodbi ni mnogo spremenila in izgleda, da ima ostati Jugoslavija za Nemčijo le neznaten klijent.
Pri uvozu iz Nemčije so v prvi vrsti železni izdelki v vrednosti 138 milijonov dinarjev, ali ca. 10 milijonov mark, nato stroji, 129 milijonov dinarjev. Njim sledijo tekstilni izdelki in sicer volneno blago s 54 milijoni dinarjev, bombaž z 48 milijoni dinarjev, elektrotehnični izdelki s 40 milijoni dinarjev, neorganske materije z 39 milijoni dinarjev, barve 35 milijonov dinarjev, bakreni izdelki 34 milijonov dinarjev, instrumenti 32 milijonov dinarjev, umetna svila 25 milijonov dinarjev, organske materije 25 milijonov dinarjev, usnje in kaučuk po 23 milijonov dinarjev itd. Mnogokrat opažamo, da naši importerji radi pomanjkanja medsebojnega poznavanja kupujejo blago dražje drugod in naši izvozniki pa ga vnovčujejo slabše, kakor bi to lahko storili v Nemčiji. Jugoslovanski gospodarski krogi imajo, kakor že pred vojno, prav posebno še dandanes, naj-večji interes, da se na bazi pogodbe odstranijo vse ovire medsebojnega gospodarskega zbližanja in izgradi vse, kar more služiti pospeševanju medsebojnih kupčijskih stikov. Tu mislim pred vsem na vzpostavitev direktnih železniških tarif, ki so predvidene v čl. 16 in 17 trgovinske pogodbe, da se predmetom, ki danes vsled oddaljenosti naših tržišč ne morejo vzdržati konkurence z drugimi provenijencami, omogoči doslop na nemška tržišča ter da se nepotrebno posredništvo v medsebojnem prometu, ki danes samo podražuje nabavne stroške, kolikor mogoče omeji. Ugodna železniška zveza iz Monakovega preko Solnograda in Visokih Tur na Jesenice, ki znaša celih 260 km manje, kot razdalja med Berlinom in Monakovim, kakor tudi plovnosl Donave omogočata Jugoslaviji velik razmah prometa. Potrebe gospodarske izgraditve Jugoslavije pa nas navajajo na pomoč visoko razvite nemške industrije, nemške tehnike in iznajdljivosti, ki bo, kakor upamo, pri tern delu brez dvoma igrala najvažnejšo vlogo.
J. G.
Ob dvajsetletnici trgovske šole v
Ljubljani
S koncem šolskega lela 1927/28 obhaja trgovska šola v Ljubljani svoj dvajsetletni jubilej. Na predlog dr. Kreka je bilo v seji bivšega kranjskega deželnega zbora dne 28. marca 1908 soglasno sklenjeno, da se ustanovi v Ljubljani dvorazredna slovenska trgovska šola s pripravljalnim razredom, oz. s specialnimi tečaji. Nujnost razmer je narekovala dr. Kreku njegov predlog, ker je spoznal, da trgovcu ne zadošča le praktična izobrazba, ampak da mu je potrebna tudi teoretična strokovna šola. 2e leta 1901 je tedanja Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko v seji dne 12. januarja sklenila ustanoviti višjo trgovsko šolo. Vendar pa je ostalo samo pri sklepu, kar je bilo bržkone tudi prav, ker bi radi pomanjkanja učnih moči, učnih knjig in drugih učnih pripomočkov ne bilo mogoče ustanoviti v Ljubljani višje organiziranega slovenskega trgovskošolskega zavoda. Od leta 1901 do 1918 je vprašanje, ali naj bi se tak zavod ustanovil ali ne, utihnilo. Leta 1908 pa je dr. Krek prodrl s svojim predlogom, da se ustanovi v Ljubljani slovenska trgovska šola s posebnimi tečaji. Na podlagi tega sklepa je bila organizacija in otvoritev šole poverjena g. Bogumilu Remcu, prvemu ravnatelju trgovske šole. Sredi novembra 1908 se je otvorila Slovenska trgovska šola v Ljubljani kot inštitucija deželnega odbora kranjskega; k vzdrževalnim stroškom so pa prispevali ministrstvo za uk in bogočastje, Trgovska in obrtniška zbornica ter Mestni magistrat ljubljanski. Prvo leto je bil otvorjen pripravljalni razred in zadružni tečaj, s čimer je bil položen temeljni kamen slovenskemu trgovskemu šolstvu. Leta 1909. se je spopolnila šola s L letnikom in leta 1911. so zapustili šolo prvi absolventi. Šola je bila ustanovljena samo za dečke. V L letnik so se sprejemali tisti, ki so zadostili ljudskošolski obveznosti in napravili izpit iz slovenščine, nemščine, računstva, geometrije, prirodopisja, zemljepisja in prirodopisja. Pri izpitu se je zahtevalo toliko znanja, kolikor so si ga učenci pridobili v pripravljalnem razredu. Tisti, ki so dovršili meščnsko šolo lali IV. razred srednje šole, so biti oproščeni Sprejemnega izpita. Kdor je imel manj predizobraz.be in se ni javil k sprejemnemu izpitu ali kdor izpila ni napravil, je vstopil v pripravljalni razred. Ako je učenec dovršil pripravljalni razred z vsaj zadostnim uspehom, je vstopil v L letnik.
S šolskim letom 1913/14 se je šola razširila s lem, da se je dotedanjemu deškemu oddelku priključil dekliški oddelek, ki ni imel pripravljalnega razreda. V L letnik so se sprejemale učenke, ki so dovršile osmi razred osnovne šole ali meščansko šolo ali IV. razred srednje šole.
Ravnatelj g. Bogumil Remec kakor tudi vsi člani učiteljskega zbora Slovenske trgovske šole so se z največjo požrtvovalnostjo lotiti dela in z velikim trudom orali ledino slovenskega trgovskega šolstva. Ker ni bilo knjig in ker so manjkali tudi drugi učni pripomočki, so učitelji Slovenske trgovske šole pridno prijeli za peresa in sestavili skripta, ki so nadomeščala knjige in ki se za nekatere predmete še danes uporabljajo na vseh Irgovskošolskih zavodih v Sloveniji. Veliko truda je zahtevalo spiso-
vanje novih učnih pripomočkov, zlasti ker je bilo treba šele ustvarjali slovensko trgovsko terminologijo, vendar je vsakdo rad delal, ker se je zavedal, da koristi s tem gospodarski izobrazbi in vzgoji svojega naroda. Trudapolno delo ni ostalo brez uspeha. Kakor so sicer mnogoteri z nezaupanjem gledali na novoustanovljeni zavod, tako so tudi ravno isti kmalu izpremenili svoje mišljenje, ko so prvi absolventi odhajali iz šole in vstopali v praktično delo. »Absolvenli so zrcalo strokovne šole«, tako se je glasila in se še vedno glasi deviza trgovske šole. Zato se polaga ves čas obstoja zavoda največja pažnja na to, da prihajajo v prakso ics dobro usposobljeni absolventi. Ta namera je vedno dobro uspela Kjerkoli so vstopili absolvenli Slovenske trgovske šole v službo, povsod so izvrševali svoja dela v popolno zadovoljnost delodajalcev, ki se zelo pohvalno izražajo o njihovi uporabnosti. Šola je hitro in čim dalje bolj pridobivala na renomeju, ker absolventi naslednjih let niso zaostajali za onimi prejšnjih let, in danes uživa Državna dvorazredna trgovska šola v Ljubljani najboljši sloves. Po preobratu je namreč Slovenska trgovska šola prešla z dnem 1. junija 1920. leta v državno upravo pod naslovom Državna dvorazredna trgovska šola, ki torej ni nič drugega kot avtomatično nadaljevanje Slovenske trgovske šole, vsled česar so absolventi Slovenske trgovske šole isto kot absolventi Državne dvorazredne trgovske šole. Na oboje je zavod ob svoji dvajsetletnici ponosen, ker so se vsi dobro izkazali. Ko je državna uprava prevzela šolo, se je organizacija šole v toliko izpremenila, da je odpadel pripravljalni razred in da se sprejemajo sedaj v 1. letnik deškega kakor tudi dekliškega oddelka tisti, ki so dovršili IV. razred srednje šole ali meščansko šolo z zaključnim izpitom.
Od začetka šole pa do konca šolskega leta 1927/28 je absolviralo trgovsko šolo in prejelo odhodna izpričevala 44!) učencev in !i66 učenk, ki so sedaj na različnih položajih: samostojni trgovci in industrijci, vodilni in podrejeni uradniki pri trgovskih, bančnih, industrijskih, zavarovalnih in zadružnih podjetjih, administrativni častniki, geometri, poštni, železniški in carinski uradniki, uradnice v državnih, občinskih in privatnih pisarnah. Mnogo absolventinj je pa poročenih in imajo opravili samo s knjigovodstvom hišnega gospodinjstva.
Zadružni tečaj je dovršilo v štirinajstih letih (radi vojne se niso otvorili tečaji v letih 1914/15 do inkluzive 1919/20) 373 udeležnikov, od katerih se mnogi zelo odlikujejo kot organizatorji in delavci na zadružnem polju, kot člani načelstev in nadzorstev ter kot vodilni uradniki kreditnih in pridobitnih zadrug.
Tekom vojne je priskočila trgovska šola na pomoč invalidom in je priredila zanje dva tečaja, v katerih je bila invalidom dana možnost, da se trgovsko izobrazijo in da si s pridobljenim znanjem služijo kruha. Oba tečaja je dovršilo 47 invalidov.
Ko so bile končane vojne grozote in smo z največjim navdušenjem pozdravili svojo novo državo je med tolikimi drugimi zadevami stopilo z veliko silo v ospredje tudi vprašanje trgovskih strokovnih šol. Od svoje ustanovitve pa do leta 1919. je ostala namreč Slovenska trgovska šola v Ljubljani prvi in edini slovenski trgovskošolski zavod, ki novonastalim razmeram in potrebam ni mogel več zadoščati sam. Vsled lega je postala zadeva ustanovitve novih trgovskih šol nujna. V lem momentu se je pokazala zopet velika važnost Slovenske trgovske šole, ki je izorala ledino
in jc imela že deseilelno prakso za seboj. Tedanji poverjenik za uk in bogočastje, blagopokojni g. dr. Karel Verstovšek, se je dobro zavedal, da bo Slovenska trgovska šola v Ljubljani malica vsega drugega trgovskega šolstva v Sloveniji in da bo napredek trgovskega šolstva najbolj zasiguran, če se opre na bogate skušnje Slovenske trgovske šole. Ravnatelja g. Jos. Gogala je vsled tega imenoval referentom in nadzornikom za trgovsko šolstvo v Sloveniji in mu naročil, naj preštudira razmere in slavi predloge glede ustanovitve novih trgovskih šol. Hitro se jc delalo takrat in kmalu je dozorel predlog, naj se ustanovita novi dvorazredni trgovski šoli v Mariboru in Novem mestu, nemška dvorazredna trgovska šola v Celju pa naj se preosnuje v slovensko. G. dr. Verstovšek je predlog v celem obsegu sprejel in naročil g. Gogali, naj gre v imenovane kraje, ustanovi šole in poišče potrebno učiteljstvo, katero naj predlaga v imenovanje. Z veliko naglico jc izvršil g. Gogala prevzeto nalogo in že s šolskim letom 1919/20 so delovale vse tri nove slovenske trgovske sole. Organizacijski štatut in učni načrt, ki je veljal za ljubljansko šolo, se je uveljavil ludi za nove trgovske šole. Knjige, skripta in drugi učni pripomočki, ki so se uporabljali na ljubljanski trgovski šoli, so se dali na razpolago novim trgovskim šolam, ki so vsled tega mogle takoj pričeti / delom. Ljubljanska trgovska šola se mora zalo smatrati kot matica dvo-razrednih trgovskih šol v Sloveniji, ker, če bi nje ne bilo, bi bila pripravljalna dela mnogo težavnejša in dolgotrajnejša in šole bi ne mogle lako hitro začeti z delom, kar pa jc bilo nujno potrebno, ker so izpremenjene razmere zahtevale veliko število strokovno izobraženega trgovskega naraščaja.
S tem pa načrt g. Gogale še ni bil izčrpan. Kakor hitro so dvo-razredne trgovske šole lepo funkcijonirale, je predlagal g. dr. Verstovšku, naj se ustanovi v Ljubljani trgovska akademija in je svoj predlog utemelji! / novo nastalimi potrebami. Tudi la predlog je g. poverjenik takoj akceptiral, nakar so se vršile ankele za ustanovitev trgovske akademije v Ljubljani, katerih .sc je udeleževal tudi g. Gogala, ki je imel glavni referat in katerega je anketa naprosila, naj izdela organizacijski štalut in učni načrt. Tudi to delo je bilo hitro izvršeno in s šolskim letom 1920/21 se je že otvorila trgovska akademija v Ljubljani. Trgovska šola v Ljubljani je torej tudi pri ustanovitvi trgovske akademije v Ljubljani močno aktivno sodelovala, vsled česar se mora smatrati kot matica vsega slovenskega trgovskega šolstva.
Slovenska trgovska šola je posvetila po svojem ravnatelju g. Gogali pozornost tudi trgovskim nadaljevalnim šolam. Ker se je pri inšpekciji pokazalo, da na mnogih trgovskih nadaljevalnih šolah poučujejo učitelji, ki nimajo potrebne strokovne izobrazbe, je Slovenska trgovska šola priredila ob počitnicah 1919. leta tečaj za učitelje na trgovskih nadaljevalnih šolah, katerega je vodil g. Gogala in so sodelovali učitelji Slovenske trgovske šole v Ljubljani. Učiteljstvo je rado žrtvovalo počitnice, ker se je zavedalo, da vrši važno organizatorično delo, ako izobrazi učitelje za trgovske nadaljevalne šole. Danes deluje mnogo voditeljev in učiteljev na trgovskih nadaljevalnih šolah, ki so dobili svojo trgovsko strokovno izobrazbo na Slovenski trgovski šoli v Ljubljani.
LI koncu naj bo omenjena še nova organizatorična namera Državne trgovske šole v Ljubljani, ki hoče postati posredovalka — seveda brezplačna — za službe svojim absolventom in absolvenlinjam. Da se bo
začrtani namen mogel dosegati, prosi šola vse svoje absolvente in absolventinje, da vedno sproti obveščajo ravnateljstvo, kadar zvedo, da je kje kakšno mesto prazno, in da pri vsaki priliki priporočajo za sprejem v službo absolvente in absolventinje Državne trgovske šole v Ljubljani. Ker je gotovo, da se bodo imenovani(e) (radite) odzvali(e) zgornjemu vabilu, se z veliko verjetnostjo pričakuje, da bo Državna dvorazredna trgovska šola v Ljubljani z velikim uspehom dosegala tudi ta povsem socijalni smoter.
Janko Kosti
Inspekcija dela in njeno poslovanje v letih 1920 — 1927
(Nadaljevanje)
Odstotek nadziranih podjetij je zelo majhen, mnogo manjši od odstotka nadziranega delavstva. Približno sliko si vendar lahko ustvarimo, ako uporabljamo podatke, da je v vsej državi nad 125.000 podjetij, od teti nad 20.000 večjih in srednjih, ki prihajajo pri izvršenem nadzorstvu še v največji meri v poštev. Ako abstrahiramo 100.000 malih podjetij, katera prihajajo tudi v poštev, vidimo, da tvori odstotek nadziranih podjetij komaj eno četrtino. Ta odstotek je znatno manjši v resnici iz razlogov, na katere bomo še naleteli. Kako daleč smo torej še pri nas od popolnega poslovanja inšpekcij dela, če pomislimo, da zahteva zakon pregled vsakega podjetja dvakrat v letu!
Kakšno razmerje vlada v Sloveniji? Nadzor je bil naslednji:
1920	Ljubljana 522	Maribor 37	Skupaj 559	% del države 49
1921	859	33	1692	22
1922	490	175	665	86
1923	346	213	559	7
1924	872	655	1527	19
1925	973	1292	2265	• 25
1926	1358	401	1759	31
1927	1099	163	1262	24
Iz tabele je razvidno, da odpade ena četrtina vseh nadziranih podjetij na Slovenijo. Od vseh v Sloveniji obstoječih podjetij je bila nadzirana ena šestina. Toda ako pomislimo, da nismo pri primerjavi vpoštevali malih podjetij, ki tvorijo v Sloveniji skoro tri četrtine, in da so bila mnoga podjetja nadzirana večkrat v letu, tedaj pade odstotek nadziralnih podjetij v Sloveniji od ene šestine na 5%.
Nadalje kaže tabela, da je bil nadzor v ljubljanski oblasti stabilnejši in ekstenzivnejši nego v mariborski.
Kakšen je bil razvoj nadziranega delavstva v
a) državi:	celokupno	po SUZOR-ju nadzirano	% del
1920	—	36.072	—
1924	440.404	175.867	40
1925	469.208	146.720	31
1926	474.610	149.304	32
1927	595.0003	137.491	28
b) Sloveniji: 1920		6.412	
1924	75.097	24.079	32
1925	76.973	25-389	32
1926	79-687	20.681	25
1927	83.000	22-430	26
11 To jq povprečna številka, izračunana iz prvih treh tromesečij, za poslednje pa še ni SUZOR objavil podatkov.
Tc številke nam nudijo zanimive zaključke. Med tem ko število celokupnega, pod zavarovanje spadajočega delavstva po podatkih SUZOR-ja raste, pada število nadziranega delavstva v državi, oziroma se menja v rastoči in padajoči tendenci.
V	državi je bila torej nadzirana ena tretjina vsega delavstva. Ta odstotek pa je iz razlogov, že pri nadziranih podjetjih omenjenih, znatno manjši. Z gotovostjo lahko trdimo, da ni bila niti ena osminka vsega delavstva nadzirana.
V	Sloveniji je izračunanje odstotka nadziranega delavstva lažje in sigur-nejše, ker so tu številke najbolj zanesljive. Tabela kaže, da je bila nadzirana dobra četrtina vsega delavstva. Ta odstotek pa je znatno manjši. Iz poročil z< poslednja tri leta je posneti, da) je bilo letno pregledanih 50—100 podjetij dvakrat in še večkrat in to takih, ki zaposlujejo preko 50 delavcev, kar znači 8000—10.000 delavcev odšteti od izkazanega števila nadziranega delavstva. Po tem položaju znaša torej odstotek nadziranega delavstva v Sloveniji dejansko le 15% ali niti eno šestino. In še to je optimistično! Te momente bi morale inspekcije dela pri sestavljanju tabel, nadziralnih podjetij in delavstva skrbno upoštevati, da bi dobili res točno in dejanskemu stanju odgovarjajočo sliko.
2. Intervencije
Intervencije, ki jih izvrši inspekcija dela v podjetjih, znočijo lahko:
a)	Socialnoekonomsko;
b)	varnostnozdravstveno zaščito.
V	prvo skupino spadajo vse intervencije glede reguliranja delovnega časa, nočnega dela, dela žensk in nedoletnih delavcev, odmorov med delom, počitkov ob nedeljah in praznikih, neizpolnjevanja pogodb, odpovedi, plačevanja mezd, neprijavljanja nezgod in nastavljcncev zavarovalnim uradom.
V	drugo skupino pa spadajo intervencije glede higijenskih in varnostnih mer, prezračevanja in razsvetljevanja obratovališč.
Kako se gibljejo intervencije v državi:
	Prva a)	Druga b)	Skupaj		Prva a)	Druga bi	Skupaj
1920	839	1182	2021	1924	7107	8644	15750
1921	4501	8278	11779	1925	5565	7345	12910
1922	5734	6638	12379	1926	4038	4294	8332
1923	8263	9792	16055	1927	3909	3326	7235
Interesantnejši		materijal	nam nudijo	podatki	za Slovenijo:		
	Prva a)	Druga bi	Skupaj		Prva al	Druga b)	Skupaj
1920	450	443	893	1924	713	540	1253
1921	647	1416	2083	1925	1280	1546	2846
1922	364	957	1321	1962	1057	1615	2672
1923	433	274	687	1927	1005	1527	2532
V zadnjih letih prevladujejo intervencije v svrho socialnoekonomske zaščite delavca; od leta 1925 je zavzela ta skupina 54 — 63%. Do tega leta pa so prevladovale varnostnozdravstvene intervencije. Temu je iskati razloga v dejstvu, da se intervencije zdravstvenovarnostnega značaja, enkrat storjene in z uspehom, ne ponavljajo več, med tem ko se intervencije ostale skupine lahko ponavljajo pri enem in istem podjetju in osebah. Intervencije prve skupine so pri novih in adaptiranih obratih, ki zavzemajo že precejšen procent, večinoma nepotrebne Na drugi strani pa so intervencije socialnoekonomske zaščite predmet zasebne incijative. Povdariti pa moramo, da je poslovanje in nastop inspekcijskih organov zelo otežkočen. ker ni bilo za vsn pretekla leta enotnih pravilnikov in ker je vladalo pravo kaotično stanje ravno pri najvažnejših vprašanjih, kakor je reguliranje delovnega časa, nočnega dela in nedeljskih počitkov.
Zanimivo je, da prevladuje v Sloveniji ljubljanska inspekcija dela v pogledu izvršenih intervencij od 70— 97% napram mariborski.
3. Nezgode
To poglavje najbolj nazorno kaže, ali uspeva nadziranje podjetij in obratov v svrho zaščite življenja in zdravja delavčevega. Zakon sam nalaga organom dolžnost preiskati vzroke nezgod in voditi tozadevne statistike. Kljub vsem napravam in oviram, ki sc stavljajo inspekciji, je vršenje te dolžnosti še najbolj uspešno. V podatkih se bomo ozirali na lota od 1923 naprej, ker je postalo šele
tedaj javljanje nezgodnih slučajev s pomočjo organov SUZOR-ja kolikor toliko izčrpno.
državi	je bilo nezgodnih		slučajev ter smrtnih	nezgod:	
1920	836	33	1925	8135	144
1923	6295	193	1926	7058	117
1924	7297	144	1927	8149	135
število nezgodnih slučajev je v poslednjih letih raslo, kar je pripisati le boljši organizaciji prijavljanja, med tem ko ic dejansko število nezgod padalo; v tem nas potrjuje Slovenija. Ako primerjamo številke nezgod z absolutnim naraščanjem vsega delavstva, vidimo, da je v letu 1925 naraslo delavstvo za 3%, nezgode za 7%, v letu 1926 je naraslo delavstvo za 6%, nezgode pa so padle za 14%.
Naslednja tabela je tudi zanimiva in podučljiva. Na 1000 delavcev je odpadlo nezgod:
1924 16	1925 18	1926 15	1927 16
Povprečno pride na vsakih 26 delavcev en nezgodni slučaj.
Kako pa je v Sloveniji?
% del
	Nezgode	od države
1923	2821	44
1924	2678	36
1925	2013	24
% del
Nezgode od države
1926	1859	26
1927	1819	22
Odstotek nezgod, ki odpadejo na Slovenijo, stalno pada. Da je bil spočetka tako visok, je razlagati to z okolnostjo, da je bilo prijavljanje nezgod izčrpno edino v Sloveniji, drugod pa povsem pomanjkljivo. Od leta 1924 naprej pa beležimo stalno absolutno dejansko padanje nezgod, ker so podatki v naši ožji domovini res izčrpni in zanesljivi z ozirom na soglasno prijavljanje z OU7ZD v I jubljani.
Na vsakih 1000 delavcev v Sloveniji je odpadlo nezgod:
1924 34	1925 27	1926 22	1927 21
Ena nezgoda pride torej na vsakih 37 delavcev. Kakšno je razmerje nezgodnih slučajev v zaprtem prostoru pri strojih? l eta 1924 je bilo v Sloveniji pri stroju 444 nezgod (16%), leta 1926 404 (21%). leta 1927 372 (26%). Nezgode dejansko padajo, le odstotni del vseh nezgod raste.
Ali je inspekcijska služba uspešna in v koliki meri, bi sc moglo točno posneti iz številk, ako bi poročila inšpekcij vsebovala podatke, koliko nesreč se izvrši v obratih, ki so bili pregledani, in koliko v obratih, ki niso bili nadzirani. Iz dosedanjih poročil tega ni mogoče posneti.
(Konec prihodnjič)
TO IN ONO
Monopolski dohodki v preteklem budžetnem letu
Za budžetsko leto 1927/28 je bilo predvidenih Din 2.275,947.000-—, a prejetih Din 2.378,284.41303; za dinarjev I02,337.413'03 torej več, ko je bilo v budžetu predvideno.
Dohodki od posameznih predmetov so znašali:
Od tobaka je bilo predvidenih dinarjev 1.610,500.000 —, a prejetih dinarjev
1.705.225.499- 58,	torej več dinarjev
94.755.499-	58; od soli je bilo predvidenih Din 255,000.000 —, prejetih pa di-
narjev 246,881.784-13 (manj dinarjev 8,118.215-87); od petroleja predvidenih Din 140,000.000, prejetih pa dinarjev 143,567.269-21 (Din 3,567.269-21 več); od vžigalic predvidenih Din 135,150.000 —, a prejetih Din 129,780.234-52 (mani Din 5,369.765-48), od cigaretnega papirja predvidenih Din 126,197.000-—, prejetih pa Din 147,285.545-51 (več Din 21,088.545-51); od saharina predvidenih Din 100.000 -, a prejetih dinarjev /1-50. Raznih dohodkov je bilo predvidenih Din 9,000.000-—, prejetih pa Din 5,514.008-58 (torej manj dinarjev 3,485.991-42).
Konkurzi v maju
V mesecu maju je bilo razglašenih 70 konkurzov napram 102 v isiem me-5ccu minulega leta. Po pokrajinah je stanje sledeče: Hrvatska in Slavonija 5 (12), Srbija in Črna gora 48 (65), Slavonija in Dalmacija 7 (17), Rosna in Hercegovina 2 (—), Vojvodina 8 (8). Številke v oklepajih se nanašajo na mesec maj 1927. Skupaj je torej otvor-jenih v navedeni perijodi 441 konkurzov napram 528 v isti dobi minulega leta, kar znači, da se je število konkurzov v tem letu zmanjšalo za 87 ali 16-5%. Po pokrajinah izgleda situacija za omenjeno dobo sledeče: Hrvatska in Slavonija 45 (67), Srbija in Črna gora 314 (347), Slovenija in Dalmacija 45 (53), Bosna in Hercegovina 5 (9), Vojvodina 32 (52). Padanje konkurzov v navedeni dobi napram isti v minulem letu je sledeče: Hrvatska in Slavonija 32-9%, Srbija in Črna gora 9-5%, Slovenija in Dalmacija 15-i/o, Vojvodinja 38-5%. Najmanjše je padanje konkurzov v Srbiji in Črni gori, kjer še traja vedno kriza v ostri obliki.
Nove smernice ekonomske politike v Rusiji
Kolektivizacija ekonomije, ki se v zadnjem času v Sovjetski Rusiji z vso energijo izvaja, je zdaj dopolnjena s celim nizom zakonodajnih aktov in vladnih naredb. Novi predpisi za kolonizacijo, ki jih je odobril svet dela in odbrane, določajo, da se sme državni denar samo v izvanrednih prilikah nuditi v podporo individualnih gospodarstev v novo dvignjenih mestih. Državna pomoč se more nuditi samo za dviganje kolektivnih in komunalnih gospodarstev. Posebna pažnja se posveča pospeševanju komunalnih gospodarstev na Volgi. Radi popolnega obvladanja žitnega trga se je izvršilo ujedinjenje vseh državnih organov, ki jim je poverjeno kupovanje hrane. Vsa podjetja se združijo vedno pod imenom »Sojuz-hljeb«. Od zdaj morejo kmetje prodajati žito samo »Sojuzhljebu« ali zvezi udruženi. Podvzete so vse mere, da se zasebni trgovci popolnoma izločijo iz žitnega trga in more se računati s tem, da bodo kmetje primorani, da prodajajo žito državnim organom, četudi bodo cene zelo nizke.
Svet narodnih komisarjev je izdal državnim organom nalog, da se posebno v industrijskih krajih strogo in dosledno izvajajo njihove naredbe. Vse gradnje se centralizirajo v posebnih državnih stavbnih pisarnah. Sklenjeno
je dalje, da se popolnoma reorganizira izobrazba novih strokovnjakov, inže-njerjev in kvalificiranih delavcev. V zvezi s tem se odvzame uprava tehničnih visokih šol komisnrijntu za prosveto in izroči svetu narodnega gospodarstva, ki bo šolal specijaliste po potrebah industrije. Ruska industrija potrebuje predvsem kvalificirane delavce. Zato prevzame visoki svet narodne ekonomije nase nalogo, da si vzgoji kader sposobnih delavcev.
Na ta način se dela v vseh panogah narodne ekonomije po smotrenih načrtih in se ni bati, da se bodo ponovili poskusi vojnega komunizma iz let 1918 do 1920.
Svetovna proizvodnja svile
Produkcija svežih kokonov in sirove svile je znašala v zadnjih dveh letih v deželah, ki imajo razvito kulturo svile:
Sveži kokoni: V Franciji 1926 3,173.000 kilogr., 1927 3,612.000; v Italiji 1926 43,099.080; 1927 49,500.000 kg; v Španiji 1926 1,068.080 kg, 1927 1,043.000 kg; skupaj je producirala Zapadna Evropa leta 1926 43,430.000 kg, leta 1927 pn
54.155.000	kg.
Sirova svila: V Franciji 1926 240.000 kilogr., 1927 295.000 kg; v Italiji 1926
3.855.000	kg, 1927 4,450.000 kg; Španija 1926 85.000 kg, 1927 80.000 kg; skupaj je Zapadna Evropa producirala v I. 1926
4.180.000	kg, v 1. 1927 pa 4,825.000 kg.
Vzhodna Evropa, levantinske dežele
in Centralna Azija so producirale skupaj 1. 1926 1,070.000 kg, 1. 1927 pa
1.100.000	kg sveže svile.
Daljnji vzhod: Kitajska (izvoz iz Šan-gaja) 5,545.000 kg v I 1926, 5,550.000 kg v I. 1927; Kitajska (izvoz iz Kantona)
3.200.000	kg 1. 1926, 2,640.000 kg I. 1927; laponska (Jokohama) 30,025.000 kg leta 1926, 32,100.000 kg 1. 1927; Indija (Bengala in Kašmir) 55.000 kg 1. 1926, 75.000 kilogr. 1. 1927; Indokina (Laigon, Hai-phong) 65.000 kg 1. 1926, 60.000 kg leto 1927; skupaj je produciral daljnji vzhod leta 1926 38,890.000 kg, leta 1927 pa
40.425.000	kg. Celokupna svetovna produkcija svile je znašala torej 1. 1927
46.350.000	kg napram 44,140.000 kg v 1 1926. Podatki, ki se nanašajo na dežele vzhodne Evrope, Levante, Centralne Azije in daljnjega vzhoda, so le približni, ker se v teh deželah ne vodi statistika po moderniti načelih. Koneč-no omenimo še Jugoslavijo, ki producira letno približno 40.000 kg sirove svile v Vojvodini in do 250.000 kg kokonov v Severni in Južni Srbiji.
Sledeči podatki naj pokažejo sliko razvoja produkcije svile v milijonih kilogramov:
Povprečno leta	Evropa	Levanta in Centralna Azija	Daljnji vzhod	¥ 1
1871	1875	3.878	676	5.104	0.546
1878	1880	2.475	630	5.740	8.354
1881	1885	3.830	700	5.108	0.438
1888 1800	4.340	738	6.522	11.600
1801—1805	5.510	1.107	8.670	15.205
1808 1000	5.220	1.552	10.281	17.053
1001—1005	5.312	2.304	11.476	10.002
1008 — 1010	5.450	2.838	14.017	23.212
1011	1.330	2.080	17.280	24.570
1012	4.082	2.233	20.760	26.065
1013	4.245	2.315	15.505	27.320
1014	4.840	1.785	19.410	•>»> *»90
1015	3.215	1.040	22.013	28.665
1018	4.072	1.040	22.480	27.125
1017	3.245	1.040	20.800	2(i.7(i5
1018	3.165	1.040	24.060	25.000
1010	2.000	750	16.125	27.100
1020	3.655	550	25.285	26.830
1021	3.460	700	26.050	20.205
1022	4.000	760	21.480	31.660
1023	5.225	1.005	32.220	30.465
1024	5.685	1.115	34.055	30.100
1025	4.740	1.070	38.800	30.040
1028	4.180	1.100	40.425	44.140
1027	4.825		—	46.350
Avstrijski eksport v I. 1927/28
Avstrijski izvoz je prvič I. 1927 prekoračil vsoto dveh milijard in s tem prekosil izvozne številke konjunkturnih let avstrijske industrije 1922 in 1923. Kakor je soditi po prvih dveh mesecih 1. 1928 doseženih izvoznih številkah, s'1 bo izvoz predvidoma tudi v tekočem letu dvignil. V prvi vrsti pridejo za izvoz Avstrije v poštev Nemčijo, Češkoslovaška, Ogrska in Jugoslavija. Znatno je dalje povečanje eksporta v Rusijo in prekmorske dežele.
Sledeča tabela nam priča o skupnem zvišanju izvoza kakor tudi o najvažnejših deželah, kamor gre izvoz:
Skupni i/.vo/. Nemčija .	.
čehoslovaška Ogrska . Jugoslavija . Italija .	.
Poljska .	.
Kumunija | Rusija
V milijonih šilinijov				
				1028
1022	1021	1026	1027	januar februar
1.580	1.088	1.745	2.0.30	360
233	261	202	270	75
163	217	208	230	42
206	174	172	107	48
100	aiis	183	156	24
163	201	174	158	25
145	104	73	104	18
101	131	110	124	10
—	18	38	42	5
DRUŠTVENE VESTI
I. redna odborova seja Trgovskega društva »Merkur« za Slovenijo v l.jub-Ijani se je vršila v petek, dne 6. julija t. 1. ob 20. uri zvečer v posvetovalnici Zveze trgovskih gremijev v Ljubljani. — Društveni predsednik g. dr. Fran Wmdi-schcr je ob otvoritvi ugotovil sklepčnost in pozdravil prisrčno navzoče, posebno še novo izvoljene gg. odbornike, pozivajoč jih, da sodelujejo vedno z nai-večiim zanimanjem in marljivostjo v prid društvu. Z zadovoljstvom je konstati-ral, da se je z vstopom g. Seljaka in g. Kreka Janka v naš odbor vez med našim društvom in društvom trgovskih potnikov še poglobila, kar je iskreno pozdraviti. Omenjal je, da sta odložila odborniški mesti gg. Raška in Kastelic. Prvi radi bolezni, drugi pa, ker je začel trgovati v Sevnici ob Savi. Oba gospoda sto bila vneta in požrtvovalna člana odbora in ju bomo težko pogrešali v naših vrstah. Pri vsem tem je za g. Kastelica razveseljivo dejstvo, da se je osamosvojil ter mu kot trgovcu želimo najlepših uspehov. — Glede konstituiranja odbora je omenil, da ostanejo funkcijonarji v glavnem isti kot prejšnje leto z malenkostnimi izjemami. — Prehajajoč na tekoče posle se je spominjal nenadoma tragično preminulega zaslužnega predsednika hrvaškega trgovskega društva »Merkur« v Zagrebu, g, Andrije Lovriča ter so se navzoči v znak sožalja dvignili. Prečitol je nato koncept pisma, poslanega g. Rafku Thalerju v Škofjo Loko o priliki L5. jubileja obstoja trgovine ter odgovor g. L. Fiirsagerja na naše čestitke ob niegovi šestdesetletnici. Poleg drugega je nadalje govoril o novem zakonu glede starostnega zavarovanja trgovskih nameščencev in nato na kratko o osnutku novega zakona glede enotnega odpiranja in zapiranja trgovin. Končno je še omenil, da je društvo hotelo na inicijativo gg. Fabijanija in Torrvia na Vidov dan prirediti Merkurjev izlet v Kranj v zvezi z ogledom obrata Jugočeške tvornice. Izlet je pa moral žal odpasti, ker so bile na Vidov dan trgovine odprte. Vršili so se nato še razgovori in sprejeli so se predlogi internega značaja, nakar je g. predsednik zaključil sejo ob 10. uri 15 min. zvečer.	Tajnik ^
Darilo. Gg. J. J. Kavčič in A. Volk sta darovala podpornemu zakladu našega društva svoji dnevnici kot člana davčne komisije v znesku Din 160-—. Proseč posnemanja izrekam imenovanima gospodoma najiskrenejšo zahvalo. — Blagajnik