Nočno pokljanje
Ne pokljajte, stara tla, ne ponavljajte stopinj, mrtve so, odšle so tja — in ostal je le spomin, nož do ran, do bolečin.
Ne pokljaj več, stari les, v budnih, vlažnih teh nočeh vse do jutra in še čez. Vsmili mojih se ušes, varuj mi privid v očeh.
Vendar hvalo ti priznam: zdramil si mi plahi stih, ki je dolgo molčal tih, gluh za vrisk in gluh za vzdih. Zdaj ga spet v gosteh imam.
13. sept. 83.
Mile Klopčič