Najstarejša med najstarejšimi
Vdomu upokojeacev na Tabo-ru je najstarejša oskrbovanka in obenem najstarejša Ljubljančan-ka, Elizabeta Rakoš, praznovala svoj stoti rojstni dan, vprisotno-sti vseb oskrbovancev in osebja doma.
Še vsa mladostna, živabna in z dobrim spominom pravi: »Tako sem vesela, da stno se zbrali, da so prišli vsi moji prijatelji, če-pravsepogosto videvamo, klepe-tamo...«
Kotda nima stoletja življenja za seboj. Elizabeta se je rodila 19. novembra 1877 na Poljanski cesti. Preživela je dve svetovni vojni. Rodila je devet otrok. Bila je mati, gospodinja, delavka v Tobačni to-varni, aktivistka...
Skoraj neverjetno je, kako zelo dobro se spominja vseh dogod-kov, vseh pesmic, ki se jih je nau-čila še v osnovni šoli, vseh parti-zanskih pesmi, dogodkov iz vojne.
Elizabeta pomeni v domu dobro voljo, veselje in pesem. Tako rada poje in recitira in nikoli se ne dol-gočasi.
Ob vsem tem pravi: »Saj se ne počutim, da jih imam sto. Kje pa! Vse vem, kaj se dogaja. Vse časo-pise berem, televizijo gledam in hočem biti na tekočem. Človeko-va dolžnost je biti na tekočem, vse
dokler je spomin in volja. Volja do življenja je najbolj pomembna. Recepta za dolgo življenje pa ni!«
In se zasmeji. Kaj vse je šlo mi-mo nje in kaj vse je morala prestati kot aktivistka in mati... Leta po drugi vojni sta z možem hodila na udarniške akcije. Pa še dolgo, dol-go nazaj, ko je imela štirinajst let, je začela delati v Tobačni tovarni: »Da, dišeče cigarete sem zavijala
in nikoli nisem nobene pokadi-la... Povem vam, da sem imela toliko pljučnic, da se ne spomnim več koliko. Toda, eno vam povem: vse sem presedela. Nikoli se ne smeš uleči v posteljo in se predati bolezni. Jaz se nisem niti takrat, ko me je pred petdesetimi leti za-dela kap. No, od takrat ne vidim na levo oko in slabše slišim. Drugo je vse dobro... Zelo dobro se po-čutim, sploh pa v tem domu...«
V dom na Taboru }e Elizabeta prišla s svojim možem leta 1966. Bila sta prva člana in direktorica jima je dejala: »Kar sama si izberi-ta sobo, kjer bosta živela!« In izbrala sta si sobo., toda z možem sta živela samo še šest mesecev skupaj, potem je umrl. Ko sta priš-la y dom, sta s seboj prinesla papa-gaja. Tega ni več.
Elizabeto vsi poznajo in tudi ona vse pozna. Dom plačuje s svojo pokojnino, nekaj malega pa pri-speva socialno skrbstvo občine Center. Z njo ni nobenih težav, pravi osebje doma. Elizabeta pri-haja sama na kosilo in večerjo. Hodi k frizerju. Vsak drugi dan jo obišče njena najmlajša in edina hči, kajti vsi drugi otroci so pomr-li, ostali so samo vnuki.
»Tako sem vesela, da so ta de-kleta ob meni, na moj dan. Saj so res dekleta, kar poglejte jih!« pra-vi in pokaže na oskrbovanke do-ma, svoje prijateljice, od katerih je starejša več kot 30 let.
Potem vstane in reče: »No, ker je danes moj rojstni dan, vam bom nekaj zapela!«
In zapoje. Drugi pa povzamejo pesem za njo. In Elizabeta vodi. Vodi v vsem: v pesmi, smehu in živahnosti.
»Kadar ti je hudo, se ne razbur-jaj. Pesem je najboljše zdravilo. Zato sem vedno rada prepevala, da sem se lažje borila s stisko in problemi, ki jih nalaga življenje... No, danes pa sem stara komaj eno leto in lahko spet zapojem...« Re-če in se zasmeji. Drugi pa ji naz-dravijo in vsi njeni vnuki, ki sedijo okoli nje pravijo: »Naša stara ma-ma, kot da sploh nima sto let.«
Ana Marjanovič