zem, je našel v neukem ljudstvu in v gnilih cerkvenih razmerah precej tal. Vse te težave so še pomnoževali ostri stoletni spori med Avstrijo in patri* jarhi, turški vpadi in druge zmede. Cerkveno življenje se je v naših kra* jih jelo boljšati šele, ko se je ustano* vil arhidijakonat v Gorici 1. 1574. Pro* testantovsko krivoverstvo je polago* ma izginilo, vzrastel je rod domačih duhovnikov, ki so versko življenje oživili. Oglejski patrijarhat je kot cer* kveno središče živel še 200 let, a bil je le senca nekdanje slave. Z ustanovit* vijo goriške nadškofije (1. 1752.) in vi* demske nadškofije je prenehal. Od stare oglejske slave stoji le še veličastna bazilika. V njej so se ne* kako odtisnila znamenja stoletij: mo* zaiki pričajo o živi, zmagoslavni veri prvokrščanske občine; v marmornatih sarkofagih v stranskih kapelah poči* vajo mogočni vladarji oglejske dr= žave; pred cerkvijo še stoji krstilnik, v katerem so krščevali katehumene; dragoceni kipi in umetniške slike ka* žejo, kako je tu cvetela krščanska umetnost. V oglejskem muzeju pa se vidijo izkopine iz dobe, ko je bil Oglej še rimski in paganski. Vredno je, si ogledati Oglej. Iz Go* rice te v dobri uri pripelje tja brzovoz tvrdke Ribi, ki vrši avtomobilsko slu* žbo po Goriškem. Prav koristno in poučno bi bilo, če bi naši ljudje kdaj poromali tja, kjer je živel in učil naš zavetnik sveti Mohor. Devet stoletij je preteklo, odkar stoji to krasno svetišče. Nekdaj je bilo srce velike škofije, zdaj je še ka* menit spomenik na minula stoletja. STARODAVNO NARODNO BLAGO, NABRANO NA GORNJEM KRASU JOŽETOV. Na Krasu pozimi razsaja burja. Ni pa doma na Krasu, ampak se privije iz Vipavske po dveh odprtinah, ki sta na obeh robeh pogorja, ki mu Kraševci pravijo »Na vrheh«, to je pogorje, na čigar grebenu je več vasi, najbolj zna* na je Štjak. Na eni strani pripiha bur* ja od Senadol do Štorij in nadaljuje pot proti Sežani. Druga pot burje je pri Štanjelu in odtam se vije po vsem Krasu. Najbolj močna je burja o sve* tih treh kraljih dne 6. januarja. Ljud* stvo pravi: »Sveti trije kralji so zimo pripeljali. S' jo v Štorjah naložili, v Štanjelu zvrnili.« Sveti Anton. Mraz je hud od treh kraljev tja do tedna pred svečnico. Ljdstvo veli o sv. Antonu (17. januarja): »Sveti Anton, opat, ne da orat ne kopat.« V tisti dobi je zemlja zmrzla in kmet res ne more ne orati niti kopati. Gorje pa kmetu, ako je januar to* pel, to se pravi, da ni v tem mesecu prave zime. Kajti v tem primeru pri* čakuje kmet zime kasneje, ko bi mo* ral že polje obdelovati, a ga bo mraz oviral. »Če je januar gorak, bo kmet siromak.« Kaplja od strehe in od sveče. Od svečnice znajo kmetje tudi lepo povedati. Ako je svečnica jasna, bo še v postu dosti mraza. Kaj pa bo, če na svečnico na vse zgodaj dež pada? Takole pravijo: »Če kane prej od strehe ko od sveče, se kravi žiher da jesti.« To se pravi: Ako je dež pred pro* cesijo, ki se vrši s svečami okrog cer* kve (več ali manj ob deveti uri), in to* rej prej kane od strehe kakor od pri* žgane sveče, kmet lahko da kravi obil=. no sena; ni treba varčevati, ker bo le« tina sena dobra. »Če kane prej od sveče ko od strehe, treba jasli pomesti in seno na štalo nesti.« Ako je torej jutro jasno in pride še* le kasneje dež, tisti dan ali poslej, po* tem naj kmet s senom varčuje, ker se obeta slaba letina. Janez Čičev je povedal: »Če je na svečnico lepo, grabi izpod volov, in meči vse na štalo, to ti bo v hvalo.« Sveti Valentin. Sredi februarja začnejo sončni žar* ki nekoliko greti. Teloh že raste. Dne 14. februarja praznujemo sv. Valen« tina in kmetje se pozdravljajo: »Sveti Valentin, prvi spomladin.« Sveti Blaž. Tretjega februarja je sveti Blaž, ki vodi vojsko z zimo: »Sveti Blaž, zime gaž.« Led mora biti. Okoli sv. Matije je led na Krasu. »Sveti Matija led razbija, če ga pa ni, ga naredi.« Pepelnica je dobra prerokinja: »Če je na pepelnico lepo, bo do pol posta lepo.« Dober mož in revna žena. Na pust si Kraševci kaj boljšega privoščijo: kos klobase, če le morejo. Gospodinje cvrejo fanclje ali pa štravbe. Zato pa je pepelnica res postna: ječmen ali repa. Kraševci pri; merjajo pust s pepelnico ter pravijo: »Pust je dober mož, pepelnica je revna žena.« Marec mora biti suh. Mesec marec mora biti suh, brez dežja, zato mu pravimo tudi sušeč. Žito je v zemlji. Kmetje pravijo: »V sušcu se mora žito v prahu valjati, potem smemo upati dobro letino.« »Če se žito v sušcu v prahu valja, se žiher nese v malin.« Bernarda Tomažič je rekla: »Slepi oče je v marcu sina prašal: Sin, kakšno je žito? In sin je odgo* voril: Mokro. Nato je oče rekel: Pelji samo z enim konjem v malin. Če pa je oče prašal: Sin, kakšno je žito, in je sin odgovoril: Suho, tedaj je oče rekel: Pelji z dvema v malin.« To pomeni: ako je v marcu suho, bo 'dobra letina žita, zato nesejo v malin lahko obilno starega žita, saj bo v kratkem dobra letina; če pa je sušeč moker, treba z žitom varčevati. Kožuh in južina. Mesec marec prinese pomlad. Ven* dar ima tudi on še svojo zimo. Staro mater, ki je že šla z ognjišča, se grela pred hišo na soncu in je kožuh že pred tedni odložila, o svetem Gre* gorju (13. marca) spet zazebe. Zato pravijo: »Sveti Gregor gre materi po kožuh.« Tega, svetnika imajo kmečki delavci in sploh vsi ješči ljudje posebno radi. Pozimi so jedli le trikrat na dan, od kosila do večerje niso ničesar dobili, o sv. Gregor ju pa, ko morajo že težko delati in se je dan dobro zdaljšal in morajo torej več delati, začnejo go« spodinje tudi južino dajati. Zato pra« vijo: »Sveti Gregor prinese južino.« Sv. Jožef. »Če bo sveti Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal.« Sv. Jožef in sv. Mihael. Po starem Kraševec čevljev ni dal čevljarju na dom delati; čevljar doma ni imel nikdar dela, tudi popravljal ni. Kmetje so čevljarja že davno pred rabo najeli, se z njim dogovorili in ko je prišel čas, je čevljar prišel v hišo, prinesel 'orodje in delal od zore do pozne v noč. Gospodar mu je dal usnje, ki je bilo od domačega vola, hrano, postlal mu je na senu in dal toli« ko in toliko denarja na dan. Gospodar je seveda skrbel tudi za luč. Pa kakšno luč so rabili. Ne elektrike, ne petro« leja, niti stenja na olje niso rabili, ker je bilo to predrago. Domače lojenke so imeli ali podomače plamenice. Ker so te le malo svetile, so hišni otroci morali po cele ure držati lojen« ke blizu, čevljarja, da je lahko šival. Luč so začeli rabiti, ko se je dan jel nagibati, rabili je niso več- po svetem Jožefu. Zato so rekli: »Sveti Jožef čevljarjem luč upihne, sveti Mihael jo spet prižge.« Velikonočne. »En žegen mora biti moker: oljčni ali velikonočni.« Na oljčnico ali cvetno nedeljo se blagoslovi oljka, na veliko nedeljo pa poleg drugih jedil pirh. »Eno mora biti mokro: ali oljka ali jajce,« Pravijo, da »dež velikega petka nima teka.« Vreme na veliko nedeljo ima tudi svoj pomen. »Če je- na veliko noč lepo, bo najbrže do vilje sv. Ivana tako.« Sveti Juri. Kras ima kot največjo nasprotnico kmečkega dela — sušo. In sicer sušo, ki vzame pridelke ali pa sploh vso vodo za živino in človeka. Grozno je na Krasu, 'kadar morajo reči: Kalovi so prazni, štirne so pra« zne. Ljudje morajo po ure in ure da« leč po vodo zase in za živino. Pregovor pravi: »Če sveti Juri (24. aprila) vodnjake in kalove nalije, tisto leto se ni bati za vodo « Kar pa se letine tiče, pravijo: »Svetega Jurja luža in svetega Vida suša (15. 6.) naredi dobrega kmeta.« Znameniti zvonik v Volčjemgradu na Krasu. Sveti Marko, 25. aprila. Vedro vreme na dan sv. Marka po« meni, da bo vinska letina dobra. Slabo vreme na dan sv. Marka obeta slabo vinsko letino. Zato bodo Benečani je« seni vodo pili. »Če ima sv. Marko vreme deževno, ga jeseni perejo v vodi, če pa ima lepo vreme, ga bodo v vinu kopali.« Spomladi je za kmeta hudo. Pridelke je že vse pojedel, zemlja pa še ni novih rodila. Zato pravijo: »Maj gleda, ali je v skrinji kaj.« »V Branici je na križni četrtek (poz« na pomlad ali zgodnje poletje) likof od lakote.« Kašče so prazne, zadnje zrno so iz skrinj vzeli. Ljudje so več« krat lačni. Tedaj pa dozorijo češnje: ljudje jih jedo in še jih predajajo in si za denar živeža kupijo. O svetem Vidu je največ češenj, zato pravijo: »Sveti Vid, češenj sit.« Kateri svetnik bolhe prinese. To je sveti Kocjan, ki ga praznuje« mo 31. majnika. O tem času dobimo bolhe. Zato pravijo Kazeljci, ki imajo tega svetnika za sopatrona, da je bol« šnik, ki bolhe seje. Samo na binkošti vstane kruh brez kvasa. Samo enkrat v letu vstane kruh, tudi če kvasa nimaš, to je na binkoštno ju« tro. In sicer moraš mesiti od polnoči naprej, najkasneje do sončnega vzho« da. Še letos je jako dosti gospodinj to naredilo. Kraševci pravijo tej prikaz« ni »kvas svetega Duha« ali pa tudi »binkoštni kvas«. O kresu. Na vsem Krasu netijo na viljo sve« tega Ivana Krstnika kresove. Pa ne samo iz navade, ki se je mladina krčevito drži, ampak tudi zaradi tega, da izvedo za vreme za vse leto. Prav zato pridejo h kresovom (v vsaki vasi jih po več netijo) tudi odrastli, da vi« tlijo, kakšen veter je v premoči. Pra« vijo namreč takole: »Če na kresno viljo burja piše, bo vse leto bolj suho. Če pa jug zmaguje, bo mornik imel besedo do vilje božične.« Zato opazujejo plamene, kam se vijejo, ali proti jugu ali proti severu. Sveti Peter in Pavel. Tomajci so si pred davnimi stoletji izvolili svetega Petra in Pavla za farna zaščitnika. In imajo tudi največjo cerkev na Krasu. Kakor imajo Rim« ljani v baziliki sv .Petra in Pavla svojo največjo cerkev, tako so Kraševci po« svetili svojo največjo cerkev prva- koma apostolov. Toma j je tedaj naš »mali Rim«. Godujemo pa na dan 29. junija. Predpoldne, pravimo, ima god sveti Peter, popoldne pa njegov tovariš sveti Pavel. In Tomajci pojejo: »Sveti Peter in Pavel je dal za en bokal, če Pavel sam bo pil, se bo Peter jezil.« Da bi se tedaj ne zamerili ne Petru ne Pavlu, pijejo vsi pravi Tomajci že predpoldne. Pa kaj bi ga ne, saj je njih teran najbolj slovit! Sveta Ana in sveti Jakob. Sveti Jakob se praznuje na 25. ju« lija, sv. Ana pa takoj drugi dan, to je 26. julija. Kraševci pravijo, da se mora repa sejati na sv. Jakoba dan, nikar na sveto Ano. Pa kako lepo to pojasnijo! Sveti Ja« kob je hodil daleč po sveru in prišel do Kompostilje na Špansko, kjer je pokopan. Zato ga upodabljajo s po« potno palico in gičo v roki. Kraševec pa ima repno seme, ki je zelo drobno, v giči, in z gičo v roki gre sejat. Pa pravijo: »Sveta Ana bo repa ana.« Ako seješ na sv. Ano, boš malo pri« delal repe, pridelal morda samo ano (eno). In še pravijo: »Jakob ima gičo, Ana je nima.« Zato treba sejati na dan sv. Jakoba, ne na sv. Ano. Sv. Marjeta. Kraševci ji rečejo prav za prav »sve« ta Margareta« in jo praznujejo 20. ju« lija. Stari Kraševci so samo v tem tednu sejali zelje in ajdo. Pravijo namreč: »O sveti Margeti, veliki devici, daj zelje in ajdo kraški žemljici.« Zreli orehi. Sveti Lovrenc je v začetku septem« bra. Takrat pravijo: »Sveti Lovrenc oreh žarenec.« Oreh je takrat izpogorjen, zrel. Takrat ga klatijo. . Sveta Terezija ima god 15. oktobra. Kmetje pravijo: »Če je na sveto Terezijo lepo vreme, bo kmet pridelke lahko spravil.« To se pravi, da bo vreme dolgo lepo, tako da bo kmet lahko vse delo izvr« šil, grdo vreme ga pri spravljanju ne bo oviralo. Kaj pa sveti Luka? Praznuje se 18. dan oktobra meseca. Takrat prihaja ozimna pšenica iz zemlje. Kraševci pravijo: »Sveti Luka pšenico iz zemlje kljuka.« Kdaj se svinje koljejo. Sveta Katarina ima god 25. novem« bra in takrat začnejo prašiče klati. Za klanje pa se hoče nožek, ki ga kupijo na kvatrnico v Rihemberku, kjer je sejm. O tem času je konec porok za tisto leto, ker se prve dni decembra prične adventni čas, ko so slovesne ženitve prepovedane. Zato pravi rek: »Sv. Katarina prinese nožek in poroke zaveže.« Sv. Neža in kokoši. Jeseni kokoši nehajo jajca nesti in najbolj draga so jajca tam o božičih. Sveta Neža pride na pomoč. Praznu« jemo njen god dne 21. januarja. Ta« krat kokoši spet nekako oživijo in začnejo spet jajca nesti. Kraševci pra« vijo nekam bolj krepko: »Dan svete Neže cibam vse odveže.« Kdaj smeš les sekati. Ako hočeš imeti les, da ti bo trajal, ga ne smeš sekati na poljuben dan v tednu. Bog obvari! Les, ki ga usečeš za dneva, ko so svetega Gala ubili, na dan, ko so nedolžne otročiče umorili, na dan, ko so svetega Ivana obglavili, bo v kratkem črviv. Kateri pa so ti dnevi? Kako se dolo« čijo za vsako leto? Le poglejmo v ko« ledar za leto 1930. Sveti Gal je 16. ok« tobra, in sicer bo letos to v četrtek: pri sekanju lesa se torej četrtka brani. Svetega Ivana obglavljenje se letos praznuje (29. avgusta) na petek: tudi v petkih ne sekaj lesa za rabo. Dan nedolžnih otrok (28. decembra) bo v nedeljo: Bog vari, da bi letos na ne« deljo les za rabo usekal. V tekočem letu 1930. ne smeš lesa za rabo sekati v teh dnevih vsakega ted« na: v nedeljo, četrtek in petek. Dobri za sekanje so torej dnevi: pondeljek, torek, sreda in sobota. Stari Janez Čičev mi je povedal: Ornovim na Gradnjah sem voz delal, gospodar je bil usekal les na prepo« vedan dan, pa je kmalu postal les čr« viv in voz je šel pozlu. Dolfe je iz Ko« prive pripeljal dva bresta domov: ene« ga je usekal na pravi dan, drugega na prepovedan dan: prvi je bil dober, drugi pa zanič. Sam se je Dolfe pre« veril, da je res tako. Tudi France Rezen je hišo pokril. Rabil je popol« lioma nov les, a bil je sekan na prepo« vedan dan. Niti 20 let ni streha držala in revež jo je moral obnoviti.« Tako je Janez Čičev svoje misli potrdil. Kdaj so urhi okusni. Kraška »jezera,« to so mlake, mo« čila, kalovi in lokve, kakor pravimo Kraševci, so polne urhov, ki se sicer meščanom studijo, a so prav posebno fina jedača. Lovijo jih ponoči. Ako se človek kalu z lučjo približa, urh ne zbeži, ampak ostane na mestu kakor omamljen in človek ga ima. Gospo« dinja odreže skok ali stegno, kajti sa« mo to je užitno, in potem pripravi kakor mlade piščance. Okus je prav isti, če ne boljši. Vendar Kraševci ur« hov dosti ne jemo, ker se večini ta ži« valca studi. Pa veste, kdaj so urhi dobri? Ne vse leto, ampak samo štiri mesece, in si« cer tiste mesece, ki nimajo črke »r,« to so: maj, junij, julij in avgust. V mesecih, ki imajo črko »r«, urhi niso dobri. Torej se ne jedo v januarju, marcu, aprilu, septembru, oktobru, novembru in decembru.