l>
Najusodnejši zmoti in prevari zapademo, če presojamo šund s stališča tako zvanega popolnega odraslega. Dejstvo pa je, da vsaka starostna doba na svoj način pretvarja »istinitost«, ozir. se odteguje in izmika realnosti čisto svojsko. Navajam le grobo razvojno črto, ki se začenja v iluzionarni realnosti pravljičnega sveta majhnega otroka, gre preko nekoliko bolj realistične faze tako zvane »Robinzonove dobe«; s predpuberteto zažare v psihi močni in zaenkrat skriti ter praduhovno-primitivni čuvstveni kompleksi, iz tega se izcimi nadvse značilna pubertetna doba, doba mladostnega doraščanja, večne renesanse, neprestanega prelivanja in prvih življenjskih eksperimentov. Sledi doba »zrelosti«, to je iztreznenja, a se človek kaj rad zopet vrača na infantilno bazo, ki je le na videz premagana. Vsaki navedenih dob je primerna določena duševna hrana, puberteti predvsem je pravi pravcati šund naravnost kon-genialen, struktura šunda se krije do podrobnosti s strukturo mladostnika. Svet senzacij in romantike, to se pravi svet otroške fantazije zna zbuditi iluzijo istinitosti, kakor odgovarja mladost -nikovi še tipajoči in poskušajoči usmerjenosti duha. Izživljanje ob šundu je zato zanj bistveno in neizbežno. Mimogrede pripominjam še, da za čisto umetnost in njene formalne vrednote mlad človek v teh letih še ni zrel.
Nepreudarna pedagogika in dosledna ideologija je skušala iti preko teh dejstev. Poskus pokaže, da so ta dejstva nepremakljiva in da ni mogoče bistveno spremeniti osnovne razvojne črte človeka. Zato je pravilno, da izberemo duševno hrano po označenih vidikih. Otroku vzeti za naše pojme lažnivi in malomeščanski pravljični svet je prav tako nezmiselno kot pubertetniku navsezgodaj ponujati Shakespeareja. Pedagoško moremo storiti le toliko, da »kvarne« vplive omejimo na minimum. Toliko o problematiki te točke. Sedaj pa še besedo o sociološko normativni strani.
Ocenjevanje šunda je relativno tudi še drugače, iz razlik v javnem mnenju, svetovnem nazoru in kulturno-političnem prepričanju in programu. Izrazit marksist bo smatral Krištofa Schmida za šund, istotako vsa dela, ki žive na račun vnanjega bleska in malomeščanske morale. Konservativec bo proglašal že vsak dih svobodnejšega življenja sumljivim, prav tako kot bo zavrnil umotvor s slično vsebino. Praktično mora biti naša naloga, da najdemo srednjo in srečno pot skozi te zapletene mreže; kjer treba odločno prijeti, se ne smemo izmakniti, a kjer je problematika očitna, je ne smemo prezreti in zanikati. Pravilno je, da si vzamemo za cilj izobrazbe idealnega človeka, ki bo vzvišen nad šund, a vedeti je tudi treba, da moremo ta cilj doseči posredno in z delom v globini.
Ne zagovarjam šunda, trdim le, da ima do neke meje pravico do eksistence, dokler močno ne prestopi svojih meja. Dočim je s kičem kompromis izključen, je s šundom zveza mogoča. Kič je absolutno negativna kategorija, prava umetnina pa v veliki meri more prevzeti funkcijo šunda. Na tej točki treba prijeti v boju zoper šund.
I                 NOVE KNJIGE
SLOVENSKO SLOVSTVO
F ran    Govekar:    Olga.   Vodnikova   družba   v Ljubljani, 1928. 131 strani.
Govekar je pisatelj, ki takoj osredotoči vso pozornost čitatelja in ga drži v napetosti do konca. Njegovi prsti čutijo utrip življenja, ki je pa največkrat življenje mesa, da mu pod mastno tolščo le stežka zaslutiš  slabotni  planienček duha.  To  ni  življenje,  ki si samo piše zakon svoj, to so cunje, ki plapolajo v vetru, katerega podpihuje pohlep po denarju in spolna strast. No, hotel je pokazati življenje po vojni razrva-nega rodu, ki v slepilnem begu zunanjih pojavov ne gleda na drugačno notranje ravnovesje, kakor mu ga nudita   ta   dva   najprimitivnejša   vitalna   motiva.   Ti ljudje resnično lažejo sebi in drugim, ne samo kon-vencionalno  nezavedno,  pa  se  niti  v  sanjali  ne  zavedajo svoje nesramnosti, avtomatje, ki reagirajo le na nagon, ki je nasprotje človeške individualnosti, na spolni nagon. Govekar gleda le živi tok krvi in ga prikazuje le nekoliko bolj umerjeno in lakonično kot kedaj. Osebe so iz bolje oblečenih krogov, bankirji, bogati  posestniki,  učiteljice in  duhovniki.  Tudi  par samomorov se izvrši. Zdi se, da prva polovica povesti več obeta, kot spolni druga, dasi je pisatelj na koncu v dveh parih naslikal nekako zarjo, ki naj oznanja lepši čas: Lepa učiteljica Olga, ki plava v sumljivem somraku  banalnosti  in  brezokusnosti   in  ni  poznala druge ljubezni kot prostitucijo telesa z bogatim tovarnarjem Stepišnikom, dobi skoraj po sili idealnega bogatega posestnika Novaka, ki jo je ljubil od mladosti, in je pripravljen pozabiti vse njene  grehe. Iz spoštovanja do vzdržnega Tolstojanca se porodi v nji nova ljubezen,  ki ni le  prostitucija telesa,  ljubezen žene do moža, da bo mati otroku. Lahkoživcu Stepiš-niku, zapeljivcu Olge, ki je pa iz praktičnih ozirov vzel bogato Elzo, a zraven držal še druge ženske, pa pokaže  žena  palico:   »Ali  boš  samo mene  rad  imel, ali  pa  si   mrtev  mož   brez  imetja.«  Stepišnik  se  je ustrašil  in si  rajši  njo  obdržal,  močno  ženo,  ki bo kmalu mati.
Govekar bi lahko napisal dober- družabni roman, ako bi se mogel oprostiti svoje manije, ki hoče vedno dokazovati razkrajajoče sile družabnega organizma, in ako bi hotel občutiti v svojih osebah najvažnejšo resnico, da v vsakem organizmu, tudi v družabnem, odseva daljni svit neopazno ustvarjajočega duha, po katerem se organizem preraja in obnavlja. Saj se marsikaj zgodi, pa vendar ni res, oziroma je brez pomena.                                                              Dr. J. Š.
Dr. Anton J e h a r t : Iz Kaire v Bagdad. Slike iz svetopisemskih dežel. Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu. Drugi del: Iz Gesena na Sina j.
Druga knjiga Znanstvene knjižnice Družbe sv. Mohorja v Celju, 1928/29.
Živahno pisani spis, pol potopis pol kulturna zgodovina, nas vodi najprej v Aleksandrijo, nato ob Nilu v Kairo, k piramidam, k razvalinam Memfisa, k razvalinam stovratih Teb, na Elefantine in v Kairo nazaj. Nato v Mozesovo deželo Gesen, v Suez in na
92