L i s t e k. Pritiskanje kljuk. p^-faj naj bi Vam danes povedal, cenjena mi gospoda? Zares v zadregi sern bil, ko sem bral svoje ime zopet med porooevalci, v zadregi, kje naj bi dobil v tem kratkem časi smešno snov — kajti drugačne od mene slišati nečete! — in zaradi tega mi je postala duša žalostna. V takih elegičnih trenotkih pa mi navadno stopajo pred oči vse skrbi, ki som jih kedaj prestal, vsa težavna pota, ki sem jih kedaj hodil. In stopilo mi je pred otožnega duha mojega troje najtežavniših, troje najznojniših potov, kar mi jih je bilo odmerjenih. v knjigi življenja. Toda ne tožim — — — vsaj vsa ta troja pota hodil je Ie preranog mojih tovarišev in zamerili rni radi tega ne bodete, če uberem danes žalno struno! In kateri so bili najtežavnejši trenotki mojega življenja do današnjega dne? Bili so to trenotki na sledečih treh potih: Prvikrat treslo me je po vsih udih in so mi drgetali zobje, ko mi je še v dijaških letih Amor ranil moje rahlo srce in sem prišel do sklepa, da se ne dotaknem nobene jedi več, dokler se ne približam vsaj za trenotek onemu srečnemu bitju, ki se mi je zdelo najlepše in najpopolniše na tem svetu. Huda je bila ona pot, hud isti korak — — — tako hud, da ga raje storil nisem in ko je še lakota prispela do vrha, sedal sera k skledi kot po navadi. Drugič povešal sem glavo — in tedaj pač ne brez uzroka! — ko sem se ženil, pa so mi pravi prijatelji v krioecih bojah risali ta preljubeznjivi zakonski stan. Ker je pa to jako kočljiv predmet in so mi sploh ,,naša mat" kratko malo prepovedali, da bi trosil tako nežne stvari med svet, zato sem sklenil, da Vam povem o svojem tretjem kritičnern trenotku popisati Vam hočem svojo pot  krog kljuk! Veste li vi, dragi mi tovariši, kaj se pravi ,,kljuke pritiskat" ? 0 srečni vi vsi, ki vam ni bilo treba potovati od Poncija do Pilata, bodisi, da so za vas kljuke pritiskali drugi, bodisi, da vam je šlo pri izbiranji služb tudi brez nkljuk". Vam — vam se nisem namenil govoriti o pritiskanji kljuk, bila bi mi za vas beseda preokorna in fantazija preplitva. A vi vsi pa, ki ste hodili kedaj jednak križev pot, vi pa bratje — vi me bodete razumeli! Vsaka besedica moja prikliče vam v sporain vso ono dolgo vrsto skrbij in težav, stisk in muk, ki so vas spreraljale na vašem potu! Bilo je nedavno, ko smo dobili učitelji iz dežele prijazno vabilo, da blagovolimo kupiti kolekov in da pošljemo lično pisane prošnje za raestno učiteljsko službo pristojnemu mestu. Seveda sem se moral tudi jaz drenjati raed dolgo vrsto odličnih kompetentov. Tovariši raoji pa, katerim so vsi ,,furtelni" znani, ti pa so mi dejali, da ce mislim sploh kedaj v Ljubljano priti, je neobhodno treba, da se predstavim vsem udom mestnega m deželnega šolskega sveta. Dolgo sem se temu upiral in ustavljal, a slednjič sera pa le sprevidel, da morarn i jaz jedenkrat storiti to pot, in sklenil sera, da pokažem gospodi v Ljubljani, da sera tudi jaz med živimi. Oblačno jutro je bilo, ko sem stopal po šentvitskej cesti proti Ljubljani, v roki dežnik, v glavi pa roj mislij, ki se rai pa nikakor niso hotele strniti v količkaj pripraven govor, s katerim sem mislil počastiti slednjega uda. Cem bolj sern se bližal Ljubljani, tem bolj vroče rai je postajalo, slednjič pa sem sprevidel v svojej bistrej glavi, da rni za dolg govor ne bode ostajalo časa, pa da je sploh najbolje, da se predstavim kar se da kratko, kar je najlepše rečeno z besedarni: ,,Tukaj-le sem in tak-le sem!" Prišel sera k sestri, kamor sern že prej obleko odposlal, »vrgel sera se v frak", prestopil hišni prag in nastopil sem trnjevi pot krog kljuk — — — — v upu in strahu! Podal sera se najprvo k Lojzetu, ki je v jednacih zadregah že marsikomu z največjo ljubeznjivostjo postregel in ga radi tega vsera ostalim tovarišein priporočara v obilno naročitev — — — — ^Tovariša" seveda! Povedal sem mu svoje težnje, pogledal ga prav milo  in res! — Lojze je dal tudi meni vseh potrebnih informacij in sklenil je celo, da me hoče voditi kot zvest angelj varuh od kljuke do kljuke! In podala sva se proti poslopju, v katerem uraduje g. dr. A. Jaz si v mislih hitro še jedenkrat ponovim, da hočem stopiti v sobo z desno nogo naprej, da se priklonim do tal, da ogovorim gospoda se sladkim glasom ter naštejem vse njegove naslove — -- — — in kar je še jednacih prevažnih okolščin več. Ko prideva do vratarja, pa zveva, da ima gospod A sejo, ki ne bode pred drugo uro kočana. Zastonj torej vse pripravljanje! Nameriva se do milostnega gospoda B. Ko se bližava hiši dotičnega gospoda, oporani me Lojze: *Pa imaš kaj rokavic pri sebi?" Da, rokavice imam, pa v žepu in ne mislim jih natekniti." BSe ti vidi da si kmet — — — - kar urno jih natekni!" Vedel nisem, se li šali ali govori za resnico; ko pa mi je prav pošteno ^levite" prebral, kaj se v raestu vse spodobi, kaj pa ne, nateknil sem molče rokavice, pri sebi pa sem si rcrislil. ,,Sedaj pa res ne vem ali grera sebe predstavljat ali le svojo obleko! Morda bi bilo vse jedno, ko bi bil le rokavice in svojo črno suknjo poslal na obisk. (Urnesni klic: Lojze naj bi jo nosil okrog!) ,,Pa še nekaj ,,Francelj" pravi mi Lojze, ali veš da ne smeš reoi gospodu B milostni" ampak ngnadlev"? — ,,Kako praviš?" ,,Pazi, da ne bodeš rekel gospodu ,,milostni", ampak da rečeš lepo po krščansko kakor se spodobi ,,gnadlev", ponovil rni je še jedenkrat resno. Pa večkrat še mi je moral ponavljati ono formulo, da sern se rau slednjič udal tudi v to in stopal sem po veži pa po stopnjicah gor, na tihern pa sem izgovarjal ,,gnadlev" — — — gnadlev" — — — —. Mrežasta vrata brez kljuke so mi zastavile pot, zvonec zraven njih pa mi je govoril, da je pri gospodi v navadi, da se najprej ž njim govori. Na trikratno zvonenje priziblje se k omrežju ženska, ki me vpraša, česa bi rad. BSo milost — gnadlev gospod doma?" ,,Ni jih ne, na deželi so in jih ne bode kmalo domu," odgovori mi in otide — — — jaz pa sem nekaj hipov občudoval tista praktična vrata, pri katerih se da pogovoriti, če tudi so zaprta. BNo, kako je?" vpraša me Lojze, ko pridem dol. MNio ni  — — gospoda ni doma." ,,Škoda! Zdaj pa Francelj, obžalujem, da ne morem dalje s teboj, glej, kapljati je pricelo in bati se je obilega dežja, jaz pa sem brez dežnika. Vsaj veš večinoma za vse gospode!" Tako mi je govoril Lojze in mi ponudil roko k slovesu; jaz pa sem ga zahvalil, segel nm v desnico pri srci pa mi je bilo hudo! (Dalje prih.) Črnagoj.