SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) XLV (39) Štev. (No.) 51-52
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 25. decembra 1986
Dovoli, da ti voščim
Dovoli, da se tikava nocoj.
Te tuje zvezde niso več ledene,
z asfaltov tli enakosti pokoj,
ker s tujih hiš so zdrknile koprene.
Dovoli, da Ti voščim Srečen Božič!
Iz Betlehema nama luč žari in tam nekje na križa sveti roži je tudi jkaplja najine krvi.
Ne vem, kako se v tujem imenuješ; ni važno; Tl si mi brezdomski brat, ki nama betlehemska luč botruje — saj veš, iz hlevčka, kjer ni pravih vrat
in kjer je vse brezdomsko, kar za silo.
A to je cena za vseh nas prostost!
Nasmehni se z menoj! To Dete milo je najina Ljubezen, Moč, Modrost.
Vladimir Kos
(s prisrčnimi božičnimi voščili za uredništvo in z zahvalo za zvesto pošiljanje Svobodne Slovenije.)
V božični noči se je s Kristusovim rojstvom prenovilo človeštvo; zato želi notranjo prenovitev kakor tudi božji blagoslov ter sreče polno novo leto 1987 vsem sol rudnikom, raznašalcem, naročnikom, oglaševalcem, dobrotnikom, bralcem in prijateljem v Argentini, v Sloveniji doma in v svetu
Svobodna Slovenija
Lesorez: Ivan Bukovec
Tečaj na Teološki fakulieti v Ljubljani:
Drugorazredno ljudstvo
Profesor na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, dr. Zdenko Roter priznava drugo-razrednost verujočih v jugoslovanski Sloveniji. Upa pa na „boljše čase“.
Štirinajst dni zapovrstjo se polni velika dvorana Teološke fakultete v * Ljubljani. Že leta in leta je tako. 350 sedežev je v dvorani, ljudi pa se včasih nagnete tudi tisoč ali več. Vodstvo tečaja, Medškofijski odbor za študente, povabi vsak večer enega ali več predavateljev, ki govorijo o problematiki, ki danes na Slovenskem zanima vernega izobraženca. Seveda pa dvorana ni zaprta za tiste, ki pravijo, da niso verni. Med predavatelji tega tečaja so že bili vsi slovenski in drugi škofje (med njimi tudi tržaški škof Bellomi), skorajda vsi profesorji teološke fakultete pa tudi drugi. In ne le profesorji; sploh vsak razumnik, ki lahko razmišlja o kakršni koli temi, ki je danes aktualna. Tudi rajni Bojan Štih je že predaval na tem tečaju — kje pa Štih ni predaval? (Pred leti je predavala tu tudi dr. Katica Cukjati. — Op. ur.)
Ko je letos predaval dr. Zdenko Roter je bilo v dvorani, na sedežih, ob straneh, na odru in celo v preddverju skupaj okoli tisoč sto poslušalcev. Roter je zelo sistematično in pregledno sestavil svoje predavanje, v katerem zelo nazorno prikaže odnos med religijo in državo skozi zgodovino, od narodnih, vase zaprtih ver, do internacionalnih — uni-verzalnh ver, kakršno je krščanstvo, ki niso obrnjene le k sebi, marveč so ekspanzionistične.
Na koncu se je dotaknil razmer pri nas. Govoril je o odnosu med religijo in družbo in med Cerkvijo in državo v Jugoslaviji in še zlasti v Sloveniji. (Kakor vemo, so ti odnosi v Sloveniji dosti manj konfliktiv-ni kot drugod v Jugoslaviji.) Po-
sebno' v tem delu predavanja, zlasti pa še po predavanju, ko se je razvila javna razprava, v kateri sta se predavatelju najprej pridružila profesorja Teloške fakultete dr. Franc Perko in dr. Drago Ocvirk, je bilo veliko besed povedanih o razmerah pri nas. Tudi mnogi poslušalci so povedali svoje izkušnje o tej problematiki. Prav veliko je bilo govorjenja o idejno usmerjani šoli, pa o svetovnonazorskem prepričanju učiteljev, o nesprejemljivosti jugoslovanske prakse, ki zahteva od ljudi, ki kandidirajo za vodilna mesta v družbi, da so člani partije. Dr. Roter je moral v nekem trenutku „pojasniti“, da je član partije: iz njegovih nastopov je bilo namreč to zelo težko razbrati. Mož se je ves čas zavzemal za enakopravnost vseh občanov, ne glede na ideološko pripadnost. Sploh je bil vtis, da ne sprejema niti enega zadržanja uradnih oblasti v Jugoslaviji in Sloveniji, s katerim te oblasti odrinjajo tiste poštene, ustvarjalne in dobro misleče občane, ki niso člani partije.
Roter je sociolog, ni politik. Ko mu je kdo naravnost postavil vprašanje o praznovanju božiča, o vernih učiteljih v marksistični šoli ali o drugih konkretnih" in nerešenih vprašanjih med verniki in politično oblastjo, je dopuščal možnost, da je pri nas še veliko nerešenih vprašanj med državo in Cerkvijo, verjame pa, je rekel, da se bo končno družba v Jugoslaviji nujno morala vse bolj demokratizirati in s tem bodo taka vprašaja počasi odpadla.
S tem smo tudi pri bistvu zadeve: Roter, sociolog - marksist, priznava, da družba, ki zavrača vernike in religijo, ki onemogoča Cerkev, ni demokratična družba oziroma vsaj ni dovolj demokratična. In ko mu je nekdo postavil vprašanje kako si predstavlja sožitje med marksizmom in vero, ko pa je Marx tako zelo nasprotoval vsaki religioznosti, je Ro-
ter dejal da Marxove teorije niso večno veljavne. Nesprejemljiv se mu zdi Program ZKJ, ki ima za cilj odpravo religij in nesprejemljivo se mu zdi, da verniki ne morejo spodobno praznovati božiča. Toda dr. Roter je teoretik in lahko marsikaj reče, partijsko in državno vodstvo pa dela po svoje.
Ko mu je eden od razpravljavcev omenil, da si partija pri nas lasti naziv „avantgarda“, se je temu izrazu le posmehnil.
Predstavil pa je tudi svojo predstavo o idealni družbi. To je o družbi, ki bo vse bolj slonela na individualnosti in bo vse manj institucionalizirana. Država se ne bo menila za to, ali je kak človek veren ali ne, marveč bo vsak svobodno odločal o tem, ali bo veroval ali ne. Tudi Cerkev bo po njegovem — in ne le po njegovem — izgubljala vpliv med verniki: vera bo vse bolj individualizirana. Če pogledamo razvoj dogajanja po svetu in v jugoslovanski Sloveniji, opazimo veliko znamenj, ki to Roterjevo utopijo potrjujejo.
Kljub vsej svoji navidezni nemoči je Roterjevo predavanje in razprava, po njem, ki sta skupaj trajala štiri ure, nakazala upanje v de-mokratičnejše čase, s tem pa tudi v normalne odnose med verujočimi in neverujočimi ljudmi — tudi v tej naši deželi.
Hotimir
Posredoval: V. SLEMENSKY Novembra 19Ö6.
USPEH V PATAGONIJI
Slovenski plezalci Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič so 7. decembra ob 20 preplezali 1000 m visoko steno Torre Egger j a v bližini Fitz Roya in s tem vzponom stavili znova slovensko prisotnost v Andih. Sedaj se vračajo v Buenos Aires.
Pot do svobode
Pot do svobode ni lahka. Mnogi narodi so se stoletja borili zanjo. Toda vztrajnost, pogum in požrtvovalnost prej ali slej zmagajo.
Tudi slovenski narod, danes vprežen v komunistični jarem, se bo — o tem smo trdno prepričani — otresel tega jarma z vztrajnim osvobodilnim delom, s pričevanjem resnice in nenehno zahtevo po svobodi.
Komunistična revolucija in diktatura, ki je tej revoluciji sledila, sta prinesli slovenskemu ljudstvu veliko razočaranje. Danes, enainštirideset let po koncu revolucije, ni Slovenija dežela pravice in resnice, ne pozna splošne svobode in demokracije, zanikuje zlasti svobodno mišljenje ter kaznuje celo zasebne zapiske. Gospodarstvo je v tako slabem stanju, kot so ga lahko predvidevali le načelni nasprotniki marksistične revolucije.
Opozicija domačemu komunističnemu režimu med zdomci je živa, povsod prisotna in delavna. To opozicijo povezuje skupna zahteva po svobodi v domovini in njenem samostojnem političnem kulturnem in gospodarskem življenju. Pa tudi doma je opozicija vedno močnejša.
Prodor novih sil — domačih ih zdomskih — slovenskega naroda pa bo uspešen samo takrat, če bodo te nove sile temeljile na krepostih resnice, pravice in ljubezni. Novo družbo bo mogoče zgraditi samo tedaj, ako jo bomo gradili brez sovraštva, brez lažnih argumentov. Te nove družbe ne bodo zmožni graditi tisti z upognjeno hrbtenico prav kakor tudi ne tisti, ki razmišljajo in slepo ponavljajo krilatico o pluralizmu Osvobodilne fronte, ki je z dolomitsko izjavo pljunila v obraz vsakemu pluralizmu. Tudi oportunisti, ki še vedno vidijo v borcih proti komunističnemu totalitarizmu izdajalce in ki taje ali opravičujejo genocid nad domobranci po končani vojni. Prav tako je ne bodo gradili neznačajneži, ki govore o zgodovinski krivdi Cerkve in političnih strank: Cerkev menda zato, ker je odkrivala nečloveški značaj komunizma; političnih strank pa zato, ker se niso hotele podrediti komunističnemu vodstvu, ampak so hotele skupaj z zahodnimi zavezniki pripeljati slovenski narod s čim manjšimi žrtvami v novo demokratično ureditev Evrope. Pri gradnji nove družbe pa se bomo srečali vsi rojaki dobre volje, ki hočemo, da vladajo v našem narodu Resnica, Pravica in Mir.
Ob letošnjem Božiču, ki ga komunistični režim kljub zahtevi velike večine slovenskega naroda noče proglasiti za praznik, in ob vstopu v novo leto ohranimo veselo upanje, in ne samo upanje, ampak gotovost, da se bliža rešen j e tudi vašemu narodu.
Za Slovenski narodni odbor:
Rudolf Smersu 1. r.
predsednik
Cerkev v Bolgariji izumira ?
Po poročilih „Katoliscjie Nachrichten Agentur“ se v Bolgariji že zaznava učinek dolgoletnega vladnega pritiska na vernike.
Prerokovanje Lenina, da bo ob naraščajočem razmahu znanosti vera izumrla, se v Rusiji, kakor tudi v skoro nobeni drugi komunistični državi, ni izpolnilo. V vsej vzhodni Evropi in še najbolj v sami Rusiji je vernost ljudstva zelo porastlà. Le v Bolgarji izgleda, da bo počasi in skoro neopazno usahnila, tako pravoslavna, kakor tudi katoliška. Mladina službi božji skoraj ne prisostvuje, navadno so navzoče le starejše žene.
Pravoslavna cerkev nima več vpliva na ljudstvo, čeprav je bila v prej. šnjih časih. y družbenem življenju zelo pomembna. Delo duhovnikov je omejeno le na prostor v cerkvi in obstaja v zadnjem času skoro samo v pokopavanju starejših vernikov.
Katoliško vero izpoveduje komaj
0.7% Bolgarov, a je položaj katoliške Cerkve veliko težji, kakor ga ima pravoslavna, ki ima prav za prav narodno tradicijo. Katoliška Cerkev, z vrhovnim poglavarjem v Rimu, pa izgleda kot neljubo tuje telo. Delovanje malega števila katoliških duhovnikov je zelo omejeno. Pouk katoliške vere je prepovedan celo odraslim. V pridigah se ne sme omenjati nobenega aktualnega vprašanja in če hoče duhovnik omeniti državo ali kateregakoli državnega funkcionarja, mora pridigo predložiti predhodni cenzuri. Prepovedana je priprava otrok za prvo sveto obhajilo ali za birmo in so predpisi bolj strogi kakor v Rusiji. Kdor se v Bolgariji prekrši proti tem pisanim ali nepisanim odredbam, je kaznovan. Verska literatura je prepovedana. V knjigarnah zaman iščete sv. pismo ali katekizme in mašne knjižice. Položaj je bolj žalosten kakor v Litvi ali na češkem, kamor le
pride kaj verske literature, bodisi iz sosednje Poljske ali iz zapadne Evrope. Bolgarija pa je odrezana od zapadnega vpliva in turisti, ki prihajajo iz teh dežel, ne morejo prinašati verskih knjig, pisanih v bolgarščini. Kakor pa poročajo, so katoličani zvesti svoji Cerkvi. Cerkve redno obnavljajo, čeprav morajo sredstva sami zbrati in prej še zaprositi oblasti za dovoljenje.
Ali je Cerkev v Bolgariji v zatonu? Ali bo izumrla, ko ne bo več dohovnikov in ne bo nihče prisostvoval božji službi? Trenutno tako kaže, zato so vladni krogi lahko vese-
li.	Toda tudi v Balgariji se lahko kaj spremeni — kakor se je npr. v Rusiji, ki je ob izbruhu druge svetovne vojne imela komaj 700 pravoslavnih cerkva. Ker pa je bil takrat Stalin zaradi razmer prisiljen pustiti Cerkvi gotovo svoboščine, je število cerkva hitro naraslo na 25 tisoč in vse božje službe so dobro obiskane. Tudi semenišča so sedaj prenapolnjena. Vladni krogi seveda ne vidijo radi, da se mladina vrača k veri. Toda vse odredbe, katere so izdali, da bi jo zavirale v vernosti, niso imele uspeha.
Kdaj in če se bo v Bolgariji tudi izvršil takšen preobrat — seveda ni nikomur jasno. Obstaja pa upanje, čeprav je položaj tako duhovnikov kakor vernikov danes izredno težaven.
P.	D-ova.
Slovenec, novi beograjski nadškof
Pred nekaj dnevi je papež imenoval za novega beograjskega nadškofa ljubljanskega teologa profesorja dr. Franceta Perka. Ta bo nadomestil dosedanjega nadškofa dr. Alojzija Turka, tudi Slovenca.
Slovenijo vidim in jo ljubim
Ko se je mezzosopranistka Bernarda Fink poslavljala pred meseci od nas v Argentini in odhajala na študij v Švico in na razne pevske nastope po svetu, smo vedeli, da ji je predsednik Korbške krščanske kulturne zveze dr. Janko Zerzer, tedaj naš gost, ponudil izvedbo turneje med Slovenci, tako da bi pela v Trstu, Celovcu in tudi v Ljubljani. Ti dogovori so pozneje dozoreli in se uresničili.
Kot smo že poročali, je Bernarda pela 29. novembra v Trstu, kjer so bili poslušalci prav očarani. Potem je imela svoj umetniški nastop 2. decembra y Celovcu, o čemer smo tudi izvedeli iz privatnega pisma u-deleženca. da je tudi imela velik uspeh.
Najbolj pa nas je vse zanimal njen nastop v Ljubljani, O tem smo dobili poročila, iz katerih lahko posnemamo nekaj zanimivosti:
Iz vabila „vsem glasbenim sladokuscem“ na koncert v okviru Cankarjevega doma v dvorani Slovenske filharmonije, 5. decembra:
Program: F. Schubert, J. Brahms,
H.	Wolf, A. Geržinič, L. M. Škerjanc, G. Mahler.
„Nocojšnja gostja prihaja iz Argentine. S pevsko kulturo se je seznanila v slovenski pevski skupini Karantanija pod vodstvom Marije Geržiničeve.“ Nato omenja vabilo njene študije in sodelovanje pri večjih simfonično-vokalnih koncertih, festivalih itd.
O njeni spremljevalki na klavirju Blaženki Arnič — ta jo je spremljala tudi v Trstu in Celovcu — pišejo, da je iz glasbene družine, da se je pianistično izpopolnjevala v Sovjetski zvezi in z odliko zaključila na državnem konservatoriju v Leningradu. Sedaj študira kompozicijo na visoki šoli na Dunaju.
Iz drugega privatnega pisma iz Ljubljane:
„Včeraj sem bil na koncertu Bernarde Fink. Vse skupaj je prijetno potekalo. Med poslušalci je bilo videti nekatere, ki so na tak ali drugačen način povezani z Argentino. Dekle je rosno mlado, glas se mi zdi že dovolj izoblikovan, tudi njeno podajanje samospevov kaže na izkušnje, ki jih ima; je očitno šele na začetku svoje pevske kariere. To lahko trdim, ker sem v tujini prav pridno zahajal na koncerte in v opero. Zanimivo bi jo bilo še videti na opernem odru, da bi se videlo, kakšna odrska pojava je in kako igra. Bil je prijeten večer, pevka je dobila obilo šopkov. Škoda je, da v dodatku ni zapela nobene slovenske narodne. Včeraj je izšel o pevki tu-članek v časopisu Delo, ki ti ga prilagam.“
Ker je ta članek — pogovor (z u-metničino sliko) zelo zanimiv, ga v celoti prednašamo:
„Delo“, 5. XII. 1986 SREČANJE S SLOVENSKO GLASBENICO IZ ARGENTINE ISKRENE ŽELJE PO KONKRETNIH STIKIH
„Zame je bogastvo, da se počutim Slovenka in Argentina obenem,“ je dejala mezzosopranistka Bernarda Fink, ki kot koncertna pevka in potomka slovenskega političnega emigranta prvič nastopa na slovenskem koncertnem odru v Ljubljani. Recital bo imela drevi v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Pri klavirju jo bo spremljala Blaženka Arnič.
„Srečno sem rojena v Argentini, v Buenos Airesu, in vsa naša družina, šest otrok, smo črpali vso ljubezen staršev do domovine, pa tudi bolečino, da smo od nje daleč. Starša sta otrokom dala veliko ljubezen do tiste Ljubljane, ki sta jo poznala. Sama se počutim Argentinko, a nisem zato nič manj Slovenka,“ pravi Bernarda Fink v zelo lepi slovenščini.
V Sloveniji je tokrat drugič, prvič je prišla lani ob božiču na obisk sorodnikov, stare mame, stricev... Letos študira v Švici, v Ženevi, kjer trenutno živi in se vrača v Argentino na koncerte in operne nastope. Za prihodnje leto si obeta argentinsko štipendijo za študij v Zahodni Nemčiji. Lani je že imela prve koncerte po Evropi, v Rimu, kjer je nastopila v sv. Ceciliji v Bachovem Božičnem oratoriju, v Parizu, kjer je
pela v Rossinijevi Stabat mater, v Ženevi je pela v Bachovem Matejevem pasijonu...
Bernarda Fink je v Buenos Airesu najprej študirala vzgojne vede na univerzi in se šele pri enaindvajsetih letih posvetila glasbi. „Doma smo vedno veliko peli. Starša sta pred vojno v Ljubljani veliko hodila v opero, v Argentini sprva ni bilo možnosti, hodita pa sedaj, ko sama nastopam. Živeli smo zunaj mesta, nismo imeli avta in tudi materialne možnosti so bile skromne.“ Bernarda Fink je študirala zlasti operno petje v Instituto Superior de Arte del Teatro Colon. V tem največjem ar- " gentinskem opernem gledališču je debutiràla leta Ì982 v operi Amelija gre na ples Gian Carla Menottija, pela je v Mozartovi čarobni piščali, koncertno z deli Bacha, Honeggerja, Beethovna...
Na vprašanje, kako doživlja Slovenijo in • Ljujbljfeno, rojsthi karaj svojega očeta (mama je iz Novega mesta), je Bernarda Fink odgovorila, da je imela v prvih letih izrazito slovensko vzgojo, ki se je z leti spojila z argentinskim ambientom, ki pa je zelo različen, poln romanskega, španskega in italijanskega izraza. ,Na neki način sem že oboje skupaj. Vem, da so se v zadnjih štiridesetih letih v Sloveniji dogodile velike spremembe, starši pa so mi pripovedovali o tisti Ljubljani, ki so jo sami doživljali, zato je zame Ljubljana sedaj mnogo bolj siva, ne pa tako bela, kot so mi o njej pripovedovali.“
Na vprašanje, ali je potemtakem razočarana, je odvrnila, da sploh ne, ker je Slovenija v njenem srcu. Je
v	njeni generaciji kaj nostalgije po Sloveniji, sem jo vprašal? „Tega ne bi definirala kot nostalgijo, prej je neke vrste ponos na naš slovenski izvor in predvsem so v nas iskrene želje po konkretnih stikih s Slovenijo. Zame je pomembno, da Slovenijo vidim in jo ljubim, ne bolj ne manj, kot po samem konkretnem soočenju z njo. To pa je lahko nad ali pod tem, kar je človek o njej pričakoval. Sama pa tu ne bi hotela živeti.“
Bernarda Fink je predvsem glasbenica, umetnica. Pred seboj ima še veliko načrtov, tako v Evropi kot v rojstni Argentini. Za prihodnje leto je med načrti omenila koncerte v Franciji in Švici pa nastop v Teatro Colon v Buenos Airesu v Glucko-
vi	operi Orfej in Evridika. O' možnostih koncertiranja v Sloveniji, zlasti z orkestrom Slovenske filharmonije ali pa v operi meni, da naj jo v Ljubljani najprej slišijo in spoznajo.
Marijan Zlobec
Ljubljanski dnevnik Delo je 9. decembra prinesel ugodno oceno tega recitala. Pod naslovom Uspešna pevska prireditev med drugim Bogdan Učakar pravi:
„Nastop naše argentinske rojakinje, mezzosopranistke Bernarde Fink ob spremljavi pianistke Blaženke Arnič, je bil prijeten koncertni dogodek. Že vzpodbuden posluh treh organizatorjev. Slovenske prosvetne zveze iz Trsta, Krščanske kulturne zveze iz Celovca in Cankarjevega doma, dokazuje, da smo s polno mero kulturne zavesti spoznali pomen in vrednost takšnega navezovanja stikov z glasbeno kulturo naših rojakov, ki jo je treba nenehno utrjevati. Nobenega dvoma tudi ni, da je mlada mezzosopranistka Bernarda Fink prvo gostovanje pri nas tako tudi razumela, njena uspešna pevska predstavitev v veliki dvorani Sloveske filharmonije pa je obenem umetniški obet, ki ga tudi v bodočem glasbeno' programskem načrtovanju ne bi smeli zanemariti.
Mezzosopranistka Bernarda Fink je na začetku pevske kariere, o njenih uspehih pa vsaj posredno že nekaj vemo. Njen pevski recital v Ljubljani (da je njen pevski repertoar še nekaj večji, so povedali dodatki), pa je bil po obsegu nedvomno že takšno pevsko zajetje, ki kaže resno pripravo koncertne pevke.“
Nato ocenjuje program, ki je obsegal dela Franza Schuberta, Johan-nesa Brahmsa in Huga Wolfa. Pravi da „je Bernarda Fink prav tu dokazala, da sega njena mladostno krhka liričnost glasu že tudi k močnejšim dramatskim poudarkom.“
Tone Mizerit
I
Predmet „zapika“, zaključka ali zadnje pike v zvezi s sodbami prekrškov glede človekovih pravic vojaškim krogom, je danes eden največjih vprašanj v vladni problema-. tiki. V trenutku, ko pišemo te vrstice, je vladni osnutek, z nekaterimi spremembami, prodrl skozi senat, kajti potem ga čaka nič manj težko stanje v poslanski zbornici. Debata o tej zadevi pretresa ne le celotno argentinsko družbo, ampak vključno samo radikalno stranko, čeprav je predsednik Alfonsin te dni izjavil, da je osebno zainteresiran na zadevi, in da je pripravljen plačati kakršnokoli politično ceno,' da se le vrne mir in normalno razmerje v argentinsko družbo, marsikateri radikalni poslanec misli po svoje in napoveduje nasprotovanje vladnemu osnutku v zbornici.
VREDNOST IN CENA
Verjetno je v ozadju vsega prav tista „cena“, ki jo bo morala vlada plačati, vsaj po mnenju osporavajO-čih poslancev. Radikalizem je prišel na vlado v zavezništvu s širokimi levičarskimi krogi. Ne vemo, kaj bi v istem položaju storil peronizem, a radikali so postavili pred sodišče domala vse vodje protigverilske vojne. Ko so bile izrečene obsodbe nad glavami in nad nekaterimi vidnejšimi predstavniki, je tudi vlada prišla do spoznanja, da je treba v družbo vsejati idejo „sprave“. Postaviti nek konec tem obsodbam, ali vsaj sod-nijskim postopkom, je najmanj, kar je nujno storiti. Ne zanikamo, da je v ozadju tudi določen pritisk s strani oboroženih sil, in da bi brez tega pritiska morda stvar drugače izpadla. A to je druga storija.
Nobena resna družba od tistih, ki se posvečajo anketam, ni predstavila resne študije o mnenju, naroda o tej zadevi. Kar pa se tiče skupin, ki tvorijo družbo, je, priznati, da se večina strinja s sedanjo vlado pozicijo. Radikalna stranka sama je na konvenciji preteklega konec' tedna prejela od svojih članov zaupnico v tej zadevi. Kolikor bo zaradi tega odpadlo glasov na prihodnjih volitvah je vprašanje: kaj več jih je že odpadlo zaradi ponesrečene gospodarske politike. Cerkev se je nenehno izrekala za „spravo“, in zadnje dni je sam primas, kardinal Aram-buru, jasno povedal, da se v tej zadevi strinja z vladnim postopanjem.
Sindikati večinoma molče, razen tistih, ki so skrajno levičarsko u-smerjeni. Stranke, razen levičarskih, in levega kroga peronistične obnove, so za neke vrste zaključek tej zadevi. Podjetniške organizacije tudi soglašajo z „zapikom“. Družba je dozorela za „pozabo“ težkih let. In to, seveda, ne gre v račun levici, ki je zato postavila na cesto 50.000 ljudi v manifestaciji proti vladnemu o-snutku. Večina teh ljudi je seveda izhajala iz vrst KP, trockistov in
V drugem delu je obsegla slovenske skladatelje L. M. Škerjanca in Alojzija (v kritiki stalno pisano napak Vjekoslava) Geržiniča
„Tudi ta umetniški segment programa sta družili dovolj slogovni značilnosti ekspresivno razraščenega impresionizma, razpetega med izdaten klavirski stavek, pa predvsem v pesmih Mrak V. Gržiniča in Viziji L. M. Škerjanca, kar melodično nasičeni izrazni invenciji.“
Nato je solistka podala še nekaj pesmi Gustava Mahlerja, za konec pa kritik pravi:
„Mezzosopranistka je z recitalom, dodala je argentinsko in italijansko pesem, vsekakor dostojno predstavila svoje pevske sposobnosti, lep glasovni naturel z možnostmi bodočega dozorevanja. Bil je nastop, ki je odstri del naše glasbene dejavnosti v Argentini in njene umetniške ponudbe za domačo koncertno estrado.“
Gotovo smo lahko ponosni, da je umetnica Bernardka Fink dosegla velik uspeh tako v zamejstvu kot v domovini, pa tudi na njene jasne in pokončne besede v pogovoru.
Izkazala se je kot umetnica in kot človek!
Čestitamo!
MAS-ovih socialistov. S tem pa je tudi podana radiografija sedanje argentinske družbe, kar se tega tiče.
ZMAGOVITI POHOD OBNOVE
Končno so peronisti v prestolnici imeli svoje notranje volitve za prihodnja kadidatna mesta. Zadnjič smo omenili, da se je predstavilo kar osem različnih skupin (10 za mesta občinskih svetnikov), kar bi lahko povzročilo atomizacijo glasov. Pokazalo se je, da sedanji vodja Carlos Grosso, precej trdno drži vajeti obnove v rokah. Lista, ki jo je podpiral (na prvem mestu Carlos Ruekauf), je prepričljivo zmagala, in šele na drugem mestu je dospela On7. ki so jo podpirali „pravoverni“ krogi. Za poslanske volitve prihodnjega leta bodo prva tri mesta zasedli obnovitveni kandidati in šele četrto mesto znani navrokirurg Matera, ki. pa bo še premislil, ali se predstavi ali ne. Možnosti za izvolitev ima dovolj, saj je peronizmu domala zagotovljeno, da bo postavil vsaj štiri kandidate. Kar bo več, bo nameček, ki mu pripada zaradi upadanja ugleda radikalov.
Medtem se je v buenosaireški provinci že izvedel notranji kongres-konvencija, ki je soglasno potrdila novo vodstvo. Antonio Cafiero je končno dosegel toliko zaželeno mesto voditelja provincijskoga peroni-zma. Sedaj dobiva ponudbe s strani svojih dosedanjih nasprotnikov, zlasti s strani riohanskega guver. nerja Menema. Menem je doživel v kratki dobi dva močna udarca: prvi v buenosaireški provinci, drugi pa
pred tednom v Cordobi, kjer je obnove prav tako poghzila uradno vodstvo peronizma. Ako mu je pri srcu predsedniška kandidatura, bo moral sedaj vse sile napeti za spravo med obnovo in peronistično pravovernostjo. Le ta sprava mu lahko zagotovi kakšen pozitiven izgled za borbo za predsedniško mesto.
KRIŽI IN TEŽAVE DESNICE
Zelo je presenetilo marsikaterega političnega opazovalca, da je poslanka in hčerka voditelja argentinske sredinsko-desničarske struje, inženirja Alsogaraya, podala ostavko na svoje mesto v državnem komiteju stranke. Nesporazum med očetom in. hčerko ima jasen razlog. Gospa Marija Julija Alsogaray ne soglaša z ustanovitvijo stranke UCeDe v provinci Corrientes. Za stranko je to sicer napredek, a pomeni hud zavor za gradnjo vsedržavne sredinskode-sničarske struje, na kateri imajo vsi interes, in s katero bi se narod o-koristil. Močna in delavna levica nujno potrebuje protiutež, ki se je počasi a vztrajno gradila.
Provinca Corrientes ima svojevrsten status. Tam je zmagala koalicija konservativcev in liberalcev. Guverner, José Antonio Romero Feris je tudi prišel gibanje za „Novo večino“, ki naj bi povezalo vse sredinske provincijske stranke, liberalne struje in del neoperonističnih konservativcev in demokratov. Da je Alsogaray šel prav v Corrientes postavljati nove temelje svoji stranki, je dejansko isto kot hoditi v koruzo zavezniku in prijatelju. Ker hčerka ni soglašala z očetovim postopanjem (in večina pri komiteju UCeDe prav tako ne), je povzročilo krizo, ki se mora čim prej rešiti. Od te rešitve je zavisna usoda hitre rasti „Nove večine“.
Rojaki Slovenske vasi izrekamo javno zahvalo očetom lazaristom za tridesetletno bivanje
med nami
Njihovo delo je že sedaj rodilo mnogo sadov, za katere je lahko samo Bog zadosten plačnik. Njega prosimo, da bi še dolgo blagoslavljal njih nesebičen trud in žrtve za našo duhovno in narodno ohranitev in rast.
Prav na božično noč leta 1956 so prvič maševali med nami. Zato se bomo v nedeljo, 28. decembra, ob 10 pri slovesni kon-celebrirani maši skupaj zahvalili Bogu za prejete milosti. Za tem bo v duhovni hiši izročitev spominskega reliefa. Opoldan bo v Hladnikovem domu akademija in slavnostno kosilo za vse vaščane. Ob 20 bo pa na dvorišču župnijske šole uprizoritev misterija “SLEHERNIK”.
Pripravljalni odbor
ZATO
KER BO IGRAL RUPNIKOV ORKESTER
„ZLATE ZVEZDE“
IN KER BO NA RAZPOLAGO ŠE VEČ OKUSNIH JEDI IN PIJAČ, BOMO LETOŠNJE
SILVESTROVANJE
PRAZNOVALI V SLOVENSKEM DOMU
V SAN MARTINE
SLOVENSKI DOM CARAPACHAY
SOBOTA, 27. DECEMBRA 1986 — OB 20. URI
•	koncert narodnih pesmi zbora PLAMEN, ki ga vodi prof. Omar Brandan, član TeaŠra Colon
•	slavnostna večerja
•	žrebanje: veliki hladilnik freezer.
Rojaki in prijatelji prav iskreno vabljeni!
NAŠ DOM
SAN JUSTO
Silvestrovanje
v sredo, 31. decembra, ob 21. uri.
Vstopnice v predprodaji pri odbornikih.
Slovenski srednješolski tečaj
ZAKLJUČEK V SLOVENSKI HIŠI
Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka je imel 22. novembra svojo zaključno proslavo. Letos je z uspehom končal svoje že 26-letno delovanje; priznati moramo, da je še vedno enako kot na začetku: služi slovenski srednješolski mladini v narodni in načelni vzgoji. Ni lahko prihajati vsako drugo soboto in preživeti ves popoldan v šoli, a vseeno večina mladine rada — in redno — prihaja ter se tudi uči.
Tako je napočil konec šolskega leta, pregled delovanja med poukom, pa zaključna proslava. Na to proslavo so bili vabljeni in so se je tudi udeležili, ne samo študentje, ampak tudi njihovi starši, predstavniki slovenskih osnovnošolskih tečajev in drugih naših organizacij. Prav je, da se vsi skupaj poveselimo lepih uspehov naših gimnazijcev ter se lepo poslovimo od petošOlcev, ki odhajajo v svet, bolje rečeno, na delo v našo slovensko skupnost.
Sobotni program je začel s tradicionalno točko: z räzrelitvijo spričeval vsem razredom, kjer so razredniki podali nasvete, analize in sem ter tja tudi graje. Potem so se vsi odpravili s profesorji v slovensko cerkev Marije Pomagaj, kjer je profesor verouka delegat dr. Alojzij Starc opravil mašo, kjer se je predvsem pridigi spomnil naših študentov ter jih vzpodbujal v njih slovenski ter verski zavesti.
Ko se je maša končala, se je nadaljeval ves program v veliki dvorani, ki je bila popolnoma zasedena. Abiturienti so si pripravili svoje sedeže na levi, saj je bil to njihov dan.
Kot običajno, so lanski najboljši učenci prinesli v dvorano slovensko, argentinsko in papeško zastavo, ki so jih vsi stoje pričakali, nakar' so zapeli obe himni.
Nato je namesto ravnateljice tečaja dr. Katice Cukjati, ki je bila odsotna zaradi predavanja na simpoziju ameriških slavistov v ZDA, pozdravila vse navzoče podravnate-Ijice prof. Miriam Jereb-Batagelje-va s primernim govorom, ki ga tu poleg objavljamo. V imenu podružnice tečaja v Slovenski vasi, ki tu-
di že dolgo vrsto let uspešno deluje, je njen ravnatelj Dušan Šušteršič podal zelo globok in zanimiv govor, ki ga zaradi njegove vrednosti tudi objavljamo na tej strani.
Za pošteno delo — pošteno plačilo. Po stari tradiciji in pravični navadi so bili nagrajeni najboljši dijaki v posameznih razredih. Kjer se je bilo težko odločiti med dvema ali tremi dijaki, so bile podeljene nagrade tudi večim. Nagrade so bile lepe in reprezentativne slovenske knjige, ki jih je podarila Zedinjena Slovenija ter Ivan Pechaver iz ZDA, nagrajenca iz petega letnika pa sta dobila še slovenska srebrnika, dar dr. Petra Urbanca iz Kanade.
Najboljši letošnji dijaki iz tečaja v Slovenski hiši so bili: 1. letnik: Lučka Vombergar in Marijan Vivod; 2. letnik: Štefan Godec; 3. letnik: Andreja Škraba, Helena Rode in Tomaž žužek; 4. letnik Danica Petkovšek in 5. letnik: Matej Debevec in Marko Vombergar.
Vsemi imenovanimi so dorila izročili razredniki, vsi zbrani pa so jim s ploskanjem izrazili priznanje.
Nato so tudi lanski najboljši učenci predali zastave letošnjim najboljšim, da jih čuvajo prihodnje leto.
Prišel je trenutek, ko se je poslovil peti letnik, abiturienti. Podrav-nateljica prof. Batageljeva ter ravnatelj iz Slovenske vasi sta jim izročila diplome, ki služijo za dokaz njihove zavzetosti za študij in slovensko zavest.
Naj naštejemo letošnje abiturien-te:
Tomaž Amon, Marko čop, Matevž Debevec, Zofija Golob, Dori Heller, Lilijana Javoršek, Andreja Krajnik, Janez Lavrič, Marjana Magister, Franci Miklavc, Boštjan Modic, Lučka Oblak, Martin Oblak, Karina Pa-naino, Elizabeta Petkovšek, Klavdija Rant, Tone Rode, Marija Rupnik, Andreja Selan, Marko Selan, Ani Se-novršnik, Veronika Sparhakl, Milena Svetlin, Andreja Štefe, Sonja Štefe, Milena Tekavec, Marko Tomazin, Diana Truden, Ivo Urbančič, Veronika Urbančič, Marko Vombergar. Iz Slovenske vasi pa so: Mar-
«■■uaaaa«aa V
ZAKLJUČEK V SLOVENSKI VASI
V	četrtek, 13. novembra, je bila pri nas zaključna prireditev. Zbralo se nas je okrog šestdeset: dijakov, profesorjev, staršev in zastopnikov raznih organizacij. Program je bil skromen, a vendar je bil sad celoletnega dela in truda.
V	imenu profesorjev je spregovoril Marko Cukjati CM. Med drugim je povedal, da tečaj ne prinaša nobenega materialnega dobička, prihrani in ohrani pa človeku marsikaj. Naš cilj je zakoreniniti se v slovenski kulturi in se od nje obogatiti. To je pot, po kateri najdemo in prepoznamo tudi vrednote tukajšnje kulture in jezika.
Za dijake je govorila abiturient-ka Mirjam Goljevšček, ki se je predvsem zahvalila profesorjem za .trud in potrpljenje v vseh petih letih. „Mogoče se sedaj še ne zavedamo, kaj nam tečaj pomeni,“ je rekla „a čez nekaj let bomo videli, da slovenska šola in slovenski jezik , nista samo ena šola in en jezik več, temveč sta del nas samih in tega ne smemo zatajiti. Zato moramo v véliki Argentini še naprej graditi svojo malo Slovenijo v svetu. Ne pozabimo, četudi smo rojeni v Argentini, da je v nas slovenska kri in slovenska o-mika!“
Sledil je kulturni program iz dveh delov. Najprej so dijaki četrte in pete gimnazije lepo nastopili z zborno deklamacijo: Irenej Friderik Baraga (besedilo za oratorij je spisal dr. Tine Debeljak). Nastop je pripravil Lado Lenček CM.
V	drugem delu so isti dijaki pokazali petintrideset diapozitivov. Izbrali so si poglavje o človekovem dostojanstvu (koncilska konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu) in še štiri druga: Dediščina-kullura, Delo uresničuje človeka, samovzgoja, mladost je rast (iz pisma papeža Janeza Pavla II. mladim fantom in de-
kletom vsega sveta). To pismo so fantje in dekleta prebrali v šoli in sami pripravili besedilo za okrog sto slik, seveda ob mentorstvu profesorja,
S projekcijo slik o papeževem pismu mladim smo hoteli počastiti papeža, ki je vidna glava Cerkve. Z njim ne moremo samo sifnpatizirati, ampak ga moramo poslušati, spoznati in sprejeti njegov nauk. Izkazujemo mu spoštovanje, ljubezen in o-troško vdanost.
Vsako sliko so dijaki glasno prebrali, potem pa je bil čisto kratek komentar. Nekaj odlomkov za zgled:
Dediščina. Ko vsak in vsaka zapustita svoje starše, jih nekako nosita s seboj. Prevzameta od , njih mnogotero dediščino. Po vzgoji dele-žita na konkretni kulturi. V središču kulturnega bogastva pa je jezik. Kulturno bogastvo je klic v moralnem pomenu, zato do njega ne moremo zavzeti pasivnega stališča, ali to dediščino zavreči. Vprašanje družinske in narodne zavesti je vprašanje srca in vesti (Dijaki so se skušali zvesto držati papeževih besed.).
Nedvomno je to pismo lahko temelj za program mladinske vzgoje danes.
Nato je bila razdelitev spričeval in spominov. Dijaki, ki odhajajo letos, so štirje, so dobili kip svetih bratov Cirila in Metoda. Lep spomin! Vsak je dobil tole posvetilo: „Pred tisoč leti sta sveta brata uvedla slovensko bogoslužje. Knjige so polne spoštovanja do slovenskega človeka in do njegovega jezika. — Tudi ti svoj jezik brani in ga spoštuj. Nikdar ne zataji niti svojega jezika niti svoje časti!“
Potem smo posedli okrog mize, ki . so jih z veliko požrtvovalnostjo pripravili starši dijakov. Tu smo ob prijetnem razgovoru ostali še, nekaj ča-isa.
jana Burja, Mirjam Goljevšček, Stankp Mavrič, Andrej Nabergoji
Vsem tem so s ploskanjem vsi prisotni pozdravili. V imenu petega letnika se je zahvalil Tone Rode z govorom, ki ga deloma objavljamo.
Ta odličen in globoki govor je bil potrjen s ploskanjem. Nato so peto-šolci razdelile svoj letošnji almanah, ki ima naslov GRADIMO BODOČNOST — Rast XV. Sledila je še šaljiva tradicionalna študentska točka, ko je peti letnik izročil „ključ vse učenosti“ četrtemu. V imenu petega letnika je šaljivo pripravil prizorček in ga duhovito izdelal Marko Vombergar, Monika Bukovec pa se je v imenu četrtošolcev zahvalila s študentovskimi zapovedmi.
Nato se je predsednik svéta staršev Janez Čeč zahvalil vsem profesorjem za trud, staršem za sodelovanje in študentom za njih napor.
Za konec so še študentje petega letnika prikazali na odru recitacije, ki so se jih učili med letom pri Živi besedi. Letos je Lojze Rezelj izbral za temo nekaj pesmi iz knjige Franceta Papeža Dva svetova, ki je mlade zelo pritegnila.
Nato je napovedovalec Tine Debeljak ml. še razglasil počitniško nalogo: dijaki morajo prebrati knjigo — vsaj 150 strani, in iz nje napisati izvleček ter ga oddati pri vpisovanju. V prvi naslednji šolski uri pa bodo o tem pisali šolsko nalogo.
S tem je bila proslava končana. Povabljeni gostje, profesorji so se lahko pogovorili pri manjši zakuski, ostali pa so se počasi razšli.
Vsem pa kličemo: Na svidenje drugo leto!
Lic. DUŠAN ŠUŠTERŠIČ
BOJ DUHA
Sem domobranec in to mi je v ponos. Kot smo imeli solidarno povezane domobranske postojanke, tako imamo zdaj postojanke Slovenije v svetu: v Mendozi, v Buenos Airesu, v Kanadi, Avstraliji, na Japonskem. Še vedno bojujemo isti boj, to je boj duha.
Zato razumem velikega apostola Pavla, ko piše: .. .„Kajti ni se nam bojevati zoper kri in meso, ampak zoper vladarstva, zoper oblasti, zoper svetovne gospodovalce teme, zoper hudobne duhove v podnebju.“ (Ef 6, 12)
„Stojte torej opasani okoli svojega ledja z resnico in obdani z oklepom pravice in na nogah obuti s pripravljenostjo za evangelij miru; k vsemu si vzemite ščit vere,...“ (Ef 6, 14)
Vzgojno delo je boj proti tem temnim silam, ki hočejo uničiti vašo srečo, ki vas hočejo razčlovečiti. Je boj za človeka, za njegovo čast, za njegovo rešitev. Učitelj je po božjem zgledu rešitelj (Iz 43, 3; 45, 15)
Zato smo skozi vse leto brali in debatirali pismo vélikega Janeza Pavla II. mladim fantom in dekletom vsega sveta.
Nevarnosti. Papež našteva nevarnosti za mladega človeka: zavračanje vseh tradicionalnih vrednot iz vsega, kar človeka trga od prevzete resne dolžnosti; potrošniška družba, ki išče uresničenje v uživanju materialnih dobrin; beg pred odgovor-
Prof. MIRIAM JEREB BATAGELJEVA
NAŠA GONILNA SILA
Zaključek šolskega leta: to je dan obračuna za vse: za starše, vzgojitelje, dijake in vse, ki bi s svojimi nasveti in s svojo ustvarjalnostjo mogli pripomoči k uspešnejši in plo-dovitejši delavnosti tečaja.
To je dan, ko se vzgojitelji (in v prvi vrsti so to starši) vprašamo, če smo znali prisluhniti: svojemu poklicu, svojim danostim, svojim nalogam, svojim koreninam; če smo znali prisluhniti mlajšim in jim pomagali v njihovi rasti, če smo znali spoštovati njihovo posebnost, njihovo svojskost in obenem, če smo bili zvesti ciljem. Predvsem pa je to priložnost, da preverimo, katera je naša gonilna sila.
Ali je ta ljubezen? Ljubezen, ki ne išče svojega, ne dovoljuje, da bi se ponašali s svojimi morebitnimi uspehi na vzgojnem področju, ki je potrpljiva, spoštuje različnost in razvojni čas posameznika, ki vse upa in zaupa.
Večkrat se pritožujemo nad mladimi, da nekateri ne govore med seboj slovensko, da jim ni mar to, kar so starejši s trudom dosegli. Pa smo znali ustvariti doma in v šoli tisto ozračje svobode, ljubezni, zaupanja, trdnosti in božje pričujočnosti, ki je nujno potrebno, da ne postane vse naše govorjenje in delovanje prazna in odvečna fraza, ali peščen grad?
Pa tudi mladi, dijaki, morajo prisluhniti svoji notranjosti in temu, kar jim starejši morejo nuditi iz zakladnice svojih spoznanj. Brez predsodkov, češ starejši nas nikdar ne razumejo.
Ko pa pride čas zavestne odloči-
tve za neko vrednoto, kot je na primer slovenstvo, pa zastaviti vse sile in moči. če spoznam, da je nekaj dobro in vredno moje ljubezni, se moram za to tudi boriti, čeprav ne bom morda trenutno oboževan od svojih sovrstnikov, čeprav bom moral žrtvovati kakšno uro lagodnosti.
nostjo; minljivi spolni odnosi brez kompromisa družine; indiferenca.
Bojte se torej onih, ki mečejo z univerz dobre profesorje in jih zamenjavajo z neznanci; onih, ki program študija delajo lahek, ki od vas ničesar ne zahtevajo; ki uvajajo marksizem v študijske programe; ki so proti disciplini in redu v šolah; ki učijo, da slovenska kultura in zgodovina nimata nobene važnosti; ki hočejo uničiti vaš odpor z mamili in pornografijo.
Odličnost svobode
„Človek se more le svobodno obrniti k dobremu. Resnična svoboda je odlično znamenje bogapodobnosti. Bog je pustil človeka v roki njegovega lastnega odločanja, da bi torej sam od sebe iskal Stvarnika in se ga svobodno oklepal.“ (Veselje in upanje, št. 17)
Človek se mora spet svobodno odločiti za Stvarnika, „da bo delal, ne kar želi, ali kar mu je všeč,“ — in se okleniti njegove postave. (Pismo mladim — samovzgoja, 57)
Problem resnice
Lakota po resnici je temeljno prizadevanje. „Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.“ (Jan 8, 32) To so najvažnejše besede evangelija.
Komentirajmo tele papeževe besede z njegovimi lastnimi besedami ob drugi priliki:
„Krščanska formacija je potrebna zato, da lahko živimo po veri. Ni dovolj biti kristjan po krstu ali po tradiciji... Treba je torej z odgovornostjo iskati razloge za lastno vero, drugače se lahko vse usodno zruši. Zato vam rečem: Dobro uporabljajte svoj razum. Trudite se, da dosežete jasno osebno prepričanje.“ (Rimskim študentom leta 1979)
Papež govori o načrtu za lastno formacijo, o sistematičnem načrtu za samovzgojo. Naj končam z vprašanjem. Ali imate kot komuniteta ali kot posamezniki tak načrt?
TONE RODE
V NAS GORI LUČ
Pet let je že za nami. Pet bogatih let, v katerih smo prejeli nešteto dobrin, čeprav smo tudi nemaloka-tere pustili ob strani.
Rastli smo in se preko vas poglabljali sami vase, ob spoznanju preteklosti, podobe, jezika, mišljenja in vere slovenskega naroda, kateremu pripadamo.
Vse to smo globoko začutili kot svoje, ker so vam pri razlagah besede vrele iz srca.
Pri sleherni sklanjatvi, pri vsaki izgovorjeni besedi ste izžarevali ljubezen in globoko prepričanje v to, kar ste nam podajali. Vaša požrtvovalnost, vaše razumevanje storjenih napak, vaša prizadevnost, da bi snov razumeli, vaš trud, vse to je izhajalo in izhaja iz enega samega vira, iz resnične in trdne ljubezni do Boga, do naroda in do domovine.
To je v vas vtisnilo pečat. Spoznali smo smisel slovenstva, ne samo po racionalni poti, temveč zato, ker je to ljubezen in pripadnost slovenskemu narodu začutil vsak od nas globoko v sebi.
Ponosni smo, da smo Slovenci, in resnično hočemo to ostati še v bodočnosti. V nas gori luč, ki sta jo v pryih letih prižgala oče in mati in ki se je potem soboto za soboto oja-čevala, postajala jasnejša in bolj stalna.
Sedaj gori samostojno v vsakem izmed nas. Mi moramo sedaj te dobrine ohraniti, jih gojiti in večati. Od nas zavisi, da bo ta luč še naprej gorela in prižgala v bodočnosti nove luči v nova slovenska srCa.
Zavedamo se, da hranimo v sebi resnico in da moramo še naprej pričevati svetu in domovini naših staršev o krivici in trpljenju našega naroda med II. svetovno vojno. Zave-zvečer v prostorih salezijanske : gim- damo se, da smo del politične emi-nazije, ki že štirinajst let nudi stre- gracije, da tvorimo narod, ki hrepe-ho srednješolskemu tečaju.
TEČAJ V BARILOČAH
Slovenski srednješolski tečaj, ki ga vodi dr. Vojko Arko, je bil zaključen 28. novembra. Imel je letos dva razreda, četrti letnik — zaključek tečaja — je obiskovalo osem gojencev (šest rednih in dva izredna), poučevali pa so: Marjanka Jerman (slovenščino), Vojko Arko (slovensko literaturo) in Lučka Jerman (verouk). — Začetni tečaj (prvi letnik) je štel pet . učencev in poučevali sta Terezika žužek (slovenščino) in Zalka Amšek (verouk). Oba tečaja sta se vršila vsak petek
vel, ki si želi osamosvojitve, saj po tem hrepenimo z njim tudi mi sami.
Ideje, nazori, vera so vas dvignili na pot. Zapustili ste svoj rodni kraj, svojo domovino, skratka vse, kar je tvorilo vaš svet, vaše okolje, ki ste mu naravno pripadali.
Kako velik idealizem je bil zmožen toliko žrtvovati in darovati! Premočan je, da bi po štiridesetih letih usahnil. Geslo domobrancev — in tudi naše geslo: Mati — domovina — Bog! še vedno odmeva v nas a smo vanj vključili nov pojem: Za nas velja! Mati — domovina — narod — Bog!
Rojeni smo na argentinskih tleh, a smo sinovi slovenskih staršev, tvorimo slovenski narod1.
Naše osebnosti so zmes slovenske krvi, kulture, narodnosti in tudi argentinskega okolja. Zato imata pojma: narod in domovina ter slovenstvo na argentinskih tleh različna pomena, a enako vrednost.
Ob koncu naših srečanj v razredih srednješolskega tečaja bi vam rad v imenu petnajste Rasti izrazil našo željo in upanje, da bi mi ostali Slovenci, da bi sledili visokim idealom, da bi ostali trdni v veri in tako o-hranili sadiko, katero ste vi vzgojili in ji pomagali rasti.
Iz srca se vam zahvaljujemo.
Vemo, da vam z besedami ne bomo ničesar poyrnili, saj se te, takoj ko so izgovorjene, spremenijo v nič.
Odpira se nam nov svet v sirgen-tinski družbi. Prav tako se nam tudi v slovenski skupnosti odpira nov svet, ki potrebuje naše dejavnosti. V njej bomo lahko svoje želje spremenili v resničnost.
Hvala, da ste nas pripravili na pot skozi. življenj e, ki posta j a dan za dnem vedno težja. Hvala za sadiko, Y nas vsajeno, ki ne bo uvenela, in
ni po svobodi, ki bi rad znova oži- za luč, ki ne bo ugasnila!
ljudem na zemlji
Rezi Marinšek
Mir
Draga Suzana: ko sem prvič na pločniku ugledala meni nepoznanega ptiča, sem v svoji ignoranci le ugotovila, da to ni vrabec in take „živaPce“ pri nas še nisem videla. S ključi v roki sem tam stala in ga čudno razveseljena opazovala. Nič se me ni bal, med razpokami mozaika si je poiskal črvička in ga mirno pospravil. Zletel je na bližnje drevo in zažvižgal. Drugi dan sem ga spet srečala na sosedovem vrtu in deževnik mu je visel v kljunu. Priletel je še parček, oba sta brskala po zapuščeni gredi, in ko je prišel mimo znan gospod, sem ga impulzivno vprašala. „Ah, ta“, se je ustavil za trenutek in se za hip zamislil, „zorzal, to bo, zorzal je“. Doma sem pogledala v slovar: zorzal—drozg, je pisalo, torej drozg- Ptiča sta se lor vila po drevju ob obeh straneh ceste in glasno žvižgala. Bilo je toplo, odprla sem vsa okna in vrata in med delom sem jima nehote prisluškovala. Nekaj dni zatem ju kar ni hotelo biti, v soboto pa je pritekla Iza po prstih izza hiše in me potiho poklicala. Pomolila sem glavo skozi o-kno, a vse, kar sem ugledala, je bil le naš leni maček, ki je drmuckal na stezici. „Ptička sta na vrtu“, mi je vzneseno pojasnila. Po prstih sem tekla za hišo, preskočila našo mačjo zverino in ju ganjena opazovala. Brezskrbno sta drobila po gredi. „Ampak Pavliha je nevaren zanju“, je s skrbjo zašepetala Iza. „Samo poizkusi naj“, sem mu že vnaprej zagrozila. Ptiča sta odletela na sosedovo figovo drevo, se lovila v vejah in žvižgala. Od takrat naprej sta „moja“ ptiča in ob njunem žvižgu popustim vse in ju poslušam. Boš rekla — „oh ti romantična duša, kot vedno, kaj vse te ne prevzame!“, pa ne. V njunem žvižgu, pa tudi v njunem zaupanju zahrepenim po naravi, po miru, po odprtih poljih, kjer se živina lagodno pase, — pa po zaupljivih ljudeh, ki te ne poznajo, a te vendar pozdravijo s svojim „Buen dia“ in katerim tudi sama prijazno odzdravim z „Buen dia“ in se mi zdi, da je v tej kratki besedi, v tem kratkem pozdravu zajet resničen mir, zajeto zaupanje in spoštovanje. ..
Ti, Suzana, si mestna žena in prav pomisliti moram, da si se rodila na deželi, a jaz jo nosim in pestujem v svojem srcu, jo milujem in hrepenim po njej, pa čeprav sem bila že odrasla, ko sem prvič spala pod kmečko, pod streho tvojega doma. „Ah, seveda,“ te kar slišim, kako bi me zavrnila, malo porogljivo, pa tudi malo naveličano, „si ti ob mrzlih jutrih molzla krave, si ti delala na polju?“ Tudi ti nisi preveč, ker si
jim ušla v mesto in nisi o tem hotela več nič slišati. „To že,“ bi mi o-porekala, „a jaz poznam kmečko trpljenje, moji mami se je hrbet u-pognil od samega garanja in moja sestra se je na njivah postarala. Tam ni časa opazovati okolico, ni časa prisluškovati ptičjemu petju...“
V decembru smo že in Iza me je že vprašala, če že imam „listo“ pripravljeno, kaj potrebujemo za praznike. Nimamo nobene „liste“, sploh si misliti ne morem, da se že bliža božič, da bomo spet praznovali Njegovo rojstvo, in se sprašujem, kaj i-majo vse rozine in orehi in kaj vem, kaj še vse opraviti s tem! Jaslice in drevesca, to ja! Spominske jasli, te mora biti, drevešček je le za okras, ampak luči, ki se prižigajo in uga-sujejo, privlačijo in vsi svetlikajoči se trakovi in pisane krogljice me prestavijo v otroške dni. Morda je v tem poezija, da je na predvečer svete noči vse, prav vse zadobilo poseben čar? Da se še sedaj jaslim bližamo z resnoslovesnim izrazom, da se ne smejemo, pa tudi ne jokamo, ampak si v duhu skušamo predstavljati Vzhod? Zamišljamo si, da se je tudi takrat noč počasi umirila in Marija se je morda trudna približala jaslim! Jaslim njenega Sina!
Tudi tukaj se počasi pomiri mestni šunder in še zadnji zamudniki, se mi zdi, se v sveti noči vračajo sicer trudni domov, a v njih hoji le najdem razliko in v njih rokah vidim zavitek. „Pan dulce in sidra“ sta obvezni darili delodajalcev in to je simbol njih božič. Napol prazni vlaki in kolektivi drdrajo mimo nas, in ko jih tako gledam, se sprašujem, če jih doma čakajo jaslice in drevešček, če se sploh zares spomnijo, da se je rodil naš Gospod. Jih doma čaka družina, s katero bodo delili svoj „pan dulce“ in spili „sidro“? In na božični dan bodo morda naredili obvezni ,asado“, in ko bodo od pre-nasičenosti vsi zaspani posedali za mizo, bodo morda verjeli, da so praznovali božič? In veš, Suzana, vedno bolj se mi upira vse to. Vedno teže poslušam odpiranje steklenic, pa tudi afektirani vzklik „felicida-des“, ki v resnici tako malo pomeni. Srečno, saj, a v miru in zbranosti! .. .
Pišeš, da bo za praznike verjetno sneg. Morda bodo tiho snežinke padale na zemljo, na pločnike, na strehe in pred vrati si jih boste otresli z ram in očistili čevlje. Ne, ne bom ti tožila, ker ga tukaj ne bo, šla bom na vrtiček, in če bo jasno nebo, bom štela zvezde, morda bom prištela tudi tvojo! In potem se bo oglasil zvon, pri vas globoko, slovesno,
in njegov glas bo prepojil srca in duha vernih. Tudi naš farni zvonček se bo oglasil in klical sosede na farno dvorišče k polnočnici. Na ta večer je cerkev premajhna. À v naši fari ne postavljajo več jaslic, — zadnja leta so se modernizirali, vrgli v staro šaro vse pastirčke in osličke z volom vred, le sama Marija z Je-zuščkom stoji pod oltarjem in malo vstran le sveti Jožef. In, vsako leto, ko gledam to moderno siromaščino, me nekaj stisne pri srcu. Vsa „preživeta romantika“ je odpadla in o-stalo je le Dejanje. In me boli! Zato vsako leto takoj po obredu pohitim domov in prižgem vse luči, na dreveščku, na jaslicah, da se vse blešči, in prav po nepotrebnem poravnavam vse figurice, in ne prezrem niti starega petelina, ki se je prav neortodoksno prikradel vmes, ne gobe, veš, tiste, drevesne, ki sem jo prinesla od doma. čudila bi se, ko bi vedela, koliko časa je prenesel „slovenski“ mah, saj veš kateri, vso tukajšnjo vročino! Ampak nazadnje pa ga je le starost in južnjaška klima pobrala! Ostal je le spomin, — kako jasno imam še pred seboj, kako sva ga vlekli raz tiste strehe! Smejali sva se in poskakovali, ker je bilo visoko, da je sosed pogledal izza plota. Bil je tako sveže zelen — in, ali se mi je le dozdevalo, — imel je majhne bele svetke. Vrnili sva se z njim pozno na tvoj dom, in ko sva izstopili na vašem vogalu, temačnem in samotnem, me je stisnil strah. Naenkrat so odpadla vsa dolga leta tujine, začutila sem se mlado, prestrašeno dekletce vojnih let! Kaj delam na cesti tukaj, ob tej uri!, sem s tesnobo pomislila, gotovo je že čez enajst! Ti pa si mirno parkirala, me prijela pod pazduho in me veselo odpeljala na svoj dom. Prižgala si luči, odprla si okna, zatohlost je izginjala in z njo moj strah. Si ga opazila? Lahkotno si mi pokazala omaro polno knjig, šla sem s prsti od ene do druge, zahotela sem se zalistati vanje, pa si me odpeljala v kuhinjo in pri kavici, pri polni žezvi kave sva se zaklepetali. In to ni bil prazen klepet! Mimo naju so šla leta življenja. Mimo naju je šla domovina in tujina, veselje in žalost in kadar sva bili že preveč ginjeni, si vstala in rekla, „Ne, ne bova se cmerili, daj, kaj veselega povej!“ In sem ti pravila, kako sva s hčerko šli na sprehod, in ker je bila punčka že trudna, sva si hoteli skrajšati pot s tem, da sva prečkali „ran-čerijo“. Povedala sem ti, da so to pločevinaste barake, katerih, dostikrat v enem, edinem prostoru, morda na edini postelji spi in životari vsa družina. Kako so naju z narav-
nost sovražnimi pogledi merili, tako, da sva se zbali in se spustili v tek. In kaj se mi ni ravno takrat odlomila peta na sandali in sem jo sezula in na eno nogo bosa poskakovala vse do prve čevljarske delavnice? Iza bi se kmalu razpočila od smeha! „Tukaj sedaj živim sama,“ si lahkotno in nekako brez zveze pojasnila. „Mož me je pustil, v zameno si je izbral starejšo od mene in manj čedno. Zares! Ampak to je že mimo. Včasih premišljujem, če se mi ni vse le sanjalo, dolga bela obleka, lepe besede, — poznaš tisto: besede in spet besede! Zgodnje vstajanje, služba, otrok... Punčko smo izročili teti, da bo imela dom, saj pri nas je bilo le norenje, pisala sem ji, naj se vrne, pa noče. Pri teti je našla resnični dom in domu, nam, so pripadali le obiski. Ostalo je pri obiskih in sploh ne vem, v koliki meri jo je prizadel očetov odhod... Koliko časa sem vsak dan ves prosti čas porabila v čiščenju in pospravljanju v upanju, da se mož le vrne. Nazadnje je pozvonilo pri vratih, bil je on, poznala sem njegov način zvonjenja, otrpnila sem in si še dihati nisem upala. Spet je pozvonilo in takrat sem začudena spoznala, da ni poti nazaj, da je konec!“ Odrinila sl’ stol, spet vstala in prijela prazno žezvo. Naglo sem se dvignila, ker sem se bala, da jo boš treščila ob tla. Začudena si me pogledala in mirna pojasnila — „Le poglej, ko-feta je zmanjkalo, kaj bova z likerjem začeli?“ Začutila si moj sočutni pogled, „vstop prepovedan“, si dahnila in šla po steklenico. Tekla sem za teboj in te prepričevala, da steklenica ni prav nič potrebna, da... sama ne vem, kako sva se znašli na zofi objeti in obe solzni druga drugi zagotavljali, da ne moreva več. In tudi ne vem, kako sva utrujeni in omagani kar tam zaspali. Sončni žarki so osvetljevali prostor, ko sva se zbudili. „Službo bom špricala,“ si se zasmejala in brez besed sva razumeli, da se o vsem tem več ne govori. Ne takrat, ne nikoli več! Oprosti, da danes prelamljam obljubo.
„Še vedno rada hodiš,“ si me po zajtrku vprašala. Pešačili sva do oddaljenega potoka, se sezuli, pomolili noge v vodo in molčali. Naenkrat sem
. se domislila pampe. „Je zanimiva?“, si vprašala- Zamislila sem se v puščo na koncu sveta, na čaplje, štorklje, na gosi in race, ki jih najdeš ob lagunah, na jate galebov, ki daleč proč od morja spremljajo traktor, ko orje zemljo, na „moj“ grič, kamniti in majhen in nekaj me je stisnilo pri srcu. Izkoreninjena sem, me je prevzelo, nisem več doma ne tukaj ne tam! Ti moj Bog! Sklonila sem se in si napolnila dlan z vodo. „Pa menda tega ne boš pila?“ si se vznemirila. In sem pila in si umila obraz. Ozrla sem se na dolenjske griče, skromne in prijazne, posejane z maj-
!■ ■■'■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■('■■■■■■■■■■■‘«a*
hnimi hišicami in s cerkvicami vmes. „Poznaš tisto: Ko bi mogla, ko bi smela, rada šla bi spet nazaj...“ si me vprašala, prikimavala sem in o-benem vedela, da bi tudi ob vrnitvi v domovino ostal daljni spomin. Tujina se mi je zajedla v dušo...
Dora je odložila pisanje. Večerne sence so se daljšale, čas bo za večerjo, je pomislila, pa se ni ganila. Opazila je mravlje, ki so lezle po sosedovem zidu in se je nejevoljna zganila. Pavliha je zamijavkal in jo pomenljivo pogledal. „Suzana“, je zašepetala, „prijateljica veselih in žalostnih ur, ti močna, vesela in trpeča Suzana!“ „Oj, Suzana,“ so ji včasih nagajivi sošolci zapeli in se jezila na svojo mamo in njene „kaprice“. Počasi je zložila liste in v duši jo je bolelo. To pismo ne bo šlo na pot, ostalo bo pri njej v spomin na daljno prijateljico. Pred tednom je dobila pismo Suzanine sestrične in v njem ji „sporoča žalostno vest...“ Res, Suzana je rada hitro vozila in deževalo je... Na mizi je ležala božična razglednica in na njej je pisalo „Mir ljudem na zemlji.“ „Mir tebi, draga,“ je zašepetala, „mir nam vsem...“ Ne bo šla k farni polnočnici, je sklenila. Šla bo tja, kjer imajo prave jaslice, da bo pokleknila pred nje.
V vejah figovega drevesa je za-šumelo, Pavliha se je plazil po veji in strmel v drozga, ki je pel svoj večerni pozdrav... * V
SLiOV. SREDNJEŠOLSKI TEČAJ
Šolska naloga — 5. letnik — na temo: Bogat sem kakor tihi glas piščali (Balantič).
Nekje v sebi imam zaklad: ni denar, ni zlato, ni diamant.
V meni biva od takrat, ko sem prvič stopila v svet.
Za njim, malo pozneje, sem dobila drug zaklad; tako sta skupaj počasi postala dva nerazdružljiva brata:
Življenje in glasba, glasba in življenje.
To sta mi najdražja kamna.
Od njiju pridobim najvažnejše, zlate starše, zlate sestre, srebrno skrinjo prijateljev, srebrni ključ ljubezni. . .
Da, to je največje bogastvo.
Marija Rupnik
LJUBLJANA — Celovška Mohorjeva založba je predstavila svoj knjižni dar za leto 1987. Poleg pratike je izdala še povest Ludvika Ceglarja Sle-meniški župnik (2. del), Koledar 1987, povest Vlada Firma Domačija pod Krnom in dvojezično natisnjeno povest Maje Haderlap Kranjski grad. Knjižnemu daru je dodana glasbena kaseta.
Mamerto Menapacc
Četrti
Neka ruska legenda pripoveduje, da so bili štirje Kralji. Ko so zagledali zvezdo na vzhodu, so se odpravili in vzeli s seboj za darila zlato, kadilo in miro, četrti kralj pa je še vzel veliko vina in olja, kar je vse naložil na hrbte svojih osličev.
Ko so že nekaj dni hodili, so prišli v puščavo. Tam jih je neko noč presenetil vihar. Vsi so razjahali in se pokrili s svojimi pisanimi plašči in se skušali ubraniti viharju za hrbti svojih kamel, ki so klečale na pesku, četrti kralj pa, ker ni imel kamel, ampak samo osliče, se je zatekel v kočo nekega pastirja, svoje osliče pa je pognal v njegov o-grad. Zjutraj se je vreme izboljšalo in so se vsi pripravljali, da gredo dalje. A vihar je raztepel vse ovce ubogega pastirja, v čigar kočo se je zatekel četrti kralj. Bil je zelo reven pastir, ki ni imel ne konja ne moči, da bi zbral razpršeno čredo.
Naš četrti kralj se je znašel pred razkrižjem. če pomaga pastirju zbrati njegovo čredo, bi zaostal za karavano in ne bi mogel slediti svojim tovarišem. Ni poznal poti in zvezda lahko ne bo dolgo sijala. A po drugi strani mu je njegovo dobro srce narekovalo, da ne more kar tako pustiti starega pastirja. S kakšnim obrazom bi se predstavil pred Kra-
Prevedel TDml.
kralj
ljem Mesij em, če ne bi pomagal e-nemu svojih -bratov?
Končno se je odločil, da ostane. Porabil je skoraj teden dni, da je zbral raztepeno čredo. Ko je končno to dosegel, mu je bilo jasno, da so njegovi tovariši že daleč in da je povrhu še porabil nekaj olja in vina, da je nasitil pastirja. A ni bil žalosten. Lepo se je poslovil in se spet odpravil na pot. Da bi zmanjšal razdaljo do tovarišev, je pospešil korake svojih osličev. Ko je tako dalj časa potoval po nejasni poti, je končno prišel nekam, kjer je živela neka mati, ki je imela veliko majhnih otrok pa bolnega moža. Bil je čas žetve in treba je bilo čimprej spraviti ječmen, drugače bi ptiči in veter raznesli vse zrelo zrnje!
Spet se je znašel kralj pred odločitvijo. če ostane, da pomaga revni družini, bo izgubil toliko časa, da skoraj gotovo ne najde več svoje karavane. Ni mogel pa pustiti te revne matere s tolikimi otroki, ki je nujno potrebovala hrane za vse leto. Ni mu dalo srce, da bi se predstavil pred Kraljem Mesijem, Če ne bi prej pomagal svojim bratom. Tako je prešlo precej tednov, da je pospravil vse zrnje. In spet je moral odpreti svoj tovor, ko je potreboval vino in olje za revno družino.
Medtem se je zvezda vodnica izgubila. Ostal mu je le spomin na smer in nekaj na pol zbrisanih sledi tovarišev. Po njih se je končno odpravil, a se je moral medtem še velikokrat ustaviti, da je pomagal novim potrebnim bratom. Tako sta prešli skoraj dve leti, ko je končno prišel v Betlehem. A sprejem, ki ga je doživel, je bil čisto drugačen, kakor ga je pričakoval. Močan jok se je slišal po vasi, matere so jokaje prihajale iz hiš in v naročju nosile o-troke, ki jih je ukazal umoriti drug kralj. Ubogi človek ni razumel ničesar. Ko je spraševal, kje je Kralj Mesija, so ga vsi strahoma gledali in ga prosili, naj bo tiho. Končno mu je nekdo dejal, da so ga videli, kako je prejšnjo noč zbežal v Egipt.
Kralj je hotel takoj za njim, a ni mogel oditi. Betlehemska vas je bila obupana. Treba je bilo potolažiti vse tiste matere, pokopati njihove malčke, ozdraviti njih rane in obleči gole. In ostal je tam dolgo časa, tako da je porabil precej svojega vina in olja. Celo nekaj svojih osličev je moral darovati, saj je bilo sedaj manj tovora in ljudje so jih potrebovali bolj kakor on. Ko se je končno odpravil po dolgem času v Egipt, so se njegovi zakladi zelo zmanjšali. A si je dejal sam pri sebi, da ga bo Kralj Mesija gotovo razumel, saj je vse to naredil za svoje brate.
Na poti v deželo piramid je moral velikokrat ustaviti svoje korake. Vedno se je srečal s kakim revežem, ki je potreboval njegovega časa, vina
ali olja. Treba je bilo pomagati, potešiti potrebo, čeprav se je bal, da bo prepozen, ni mogel utišati svojega dobrega srca. Tolažil se je, da ga bo gotovo Kralj Mesija razumel, saj se je zamudil, ker se je ustavil in pomagal svojim bratom.
Ko je prišel v Egipt, je spet zvedel, da Jezusa že ni več tam. Vrnil se je namreč v Nazaret, ker je med spanjem dobil Jožef sporočilo, da je umrl oni, ki je hotel umoriti otroka. Zelo težko je bilo našemu četrtemu kralju, da sta se spet zgrešila, a ni odnehal. Znova se je odpravil na pot, da najde Mesijo, in je bil odločen, da nadaljuje z iskanjem, čeprav ga je že tolikokrat zgrešil. Imel je že malo osličev in manj zakladov. Vse te je razdajal na svoji dolgi poti, ker so ga vedno potrebe drugih zadrževale. Tako je prešlo trideset let, v katerih je iskal sledi, ki jih ni nikdar videl, a zaradi katerih je v iskanju krajšal svoje življenje.
Končno je zvedel, da je Jezus odšel v Jeruzalem in da bo tam moral umreti. Sedaj je bil odločen, da ga bo na vsak način našel. Zato je o-sedlal zadnjega osliča, ki mu je še ostal, natovoril zadnji vrč vina in olja ter vzel zadnja dva denarja, ki sta mu ostala od vseh njegovih zakladov. Odšel je iz Jerihe in se odpravil v Jeruzalem tudi on. Da se ne bi izgubil je povpraševal po pravi poti nekega duhovnika in nekega levita, ki sta ga prehitela med potjo. Znočilo se je. Sredi teme je zaslišal stokanje ob poti. Mislil je
sicer iti mimo, kakor sta to storila onadva. A njegovo dobro srce mu tega ni pustilo. Ustavil je osliča, ga razjahal, in odkril, da je tam ležal ranjenec, na pol mrtev- Ne da bi pomislil, je z zadnjimi ostanki vina u-mil njegove rane. Olje, ki mu je ■še ostalo, mu je vlil v rane in jih obvezal z blagom, ki si ga je odtrgal od lastne halje. Posadil ga je na svoje živinče in peljal do gostišča, kjer je vso noč zanj skrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju in rekel, da plača stroške za ranjenca. Tudi je pustil tam osliča, če bi ga slučajno potreboval. In če bi bilo še premalo, mu nazaj grede povrne.
In je nadaljeval pot peš, sam, o-starel in utrujen. Ko je prišel v Jeruzalem, je bil skoraj brez. moči. Bilo je to opoldan v petek pred velikonočnim praznikom. Ljudje so bili vsi iz sebe. Govorili so o tem, kar se je ravnokar dogodilo. Nekateri so se vračali z Golgote in so pripovedovali, da je oni tam in da umira na križu. Naš četrti kralj se je z zadnjimi močmi privlekel tja, kakor da bi tudi on nosil na svojih ramah težak križ, narejen iz let poti in truda.
In je prišel. Dvignil je svoj pogled k umirajočemu in mu s prošnjim glasom dejal:
„Oprosti. Prišel sem prepozno.“
In s križa se je zaslišal glas, ki mu je dejal:
„Še danes boš z menoj v raju.“
Stran 5
MALI OGLASI
POČITNICE
V Miramaru oddam v januarju hišo za 8 oseb. Zona residencial. Cena: A 850.- (plin in elek. vklj.). T. E.: 242-13280 (iSr. Quique).
ZDRAVNIKI
Rožmanov dom — Vsako prvo soboto od 0 do 12 ordinira dr. B. A. Rehozov, zdravnik za živčne in duševne bolezni. Za rojake brez sredstev — brezplačno. Prijave T. E. 792-2212/ 8643.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-män 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Moron - Tel. 628-7515.
OBRTNIKI
Modno krojastvo — Tone Bidovec - nove obleke in popravila starih - Av. de Mayo 2416 - Ramos Mejia - Tel. 651-1242.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA —- Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do x9. ure.
OBVCSTILO
PETEK, 26. decembra:
Kulturni večer SKA: dr. A. Stres: Človekove pravice in moderne ideologije v Slovenski hiši ob 20.
SOBOTA, 27. decembra:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
ob 20. uri koncert narodnih pesmi novega zbora; nato slavnostna večerja..
V	Slovenski hiši ob 20. uri srečanje mladine z dr. Antonom Stresom.
NEDELJA, 28. decembra:
Ob. 30-letnici lazaristov v Slovenski vasi celodnevno praznovanje.
SREDA, 31. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
veliko silvestrovanje s Planiko — Zlate zvezde.
V	Našem domu v San Justo silvestrovanje — sodeluje Magnum.
Silvestrovanje na vrtu Slomškovega doma ob 21. uri.
iNiiiMHiitimumiiHimiHiHiiiitiiiiiim
POČITNIŠKI DOM DR. HANŽELIČA
sporoča, da je rok za plačilo oskrbnine podaljšano do 11. januarja 1987, in da jo je mogoče plačati tudi v obrokih s „Karto SLOGA“.
Odbor Počitniškega doma dr. Hanželič
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi vsem rojakom v Argentini in drugod po svetu
*
Oblak hnos. S. A.
ALMAFUERTE 3868
SAN JUSTO
MILOSTI POLNE PRAZNIKE GOSPODOVEGA ROJSTVA IN VELIKO SREČE V NOVEM LETU
želi vsem rojakom
ZEDINJENA SLOVENIJA
SLOVENSKA DEKLIŠKA ORGANIZACIJA SLOVENSKA FANTOVSKA ZVEZA
želita
vsem rojakom v Argentini in še posebej vsej mladini, vsem dekliškim krožkom in fantovskim odsekom
blagoslovljene praznike Gospodovega rojstva in srečno Novo leto 1987
Vesele božične praznike in srečno, uspeha polno novo leto 1987
STANKO ZUPANČIČ
MARTELLERÒ PUBLICO NACIONAL
Quintana 2450
San Martin
T. E. 755.2678
Odprimo naše domove učlovečenemu Bogu za praznike in naj gostuje v bodočem letu 1987!
Zveza slovenskih mater in žena
■“■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■•■■»■■■■i
' •■■S■■■I■■■■■■I■>■■■■■■■■■■I■■■■■■HSfl■I■■I■■■■■
J A K O Š
SPLOŠNA ZAVAROVANJA
vošči vsem rojakom Srečen božič! in sr eno novo leto!
Uradne ure: od 8.30 do 12, od 14 do 18 Colon 17 — Ramos Mejia	Av. Sàenz 64 — Capital
Tel. 658-4869	Tel. 91-2988/9906
Colon 17
Srečno Novo leto želi AVTOMEHANIČNA DELAVNICA
JANEZ JA KOŠ in sinovi
Tel. 658-4869
Ramos Mejia
J G C ingenieria
ELEKTROMEHANIČNE INŠTALACIJE, NAČRTI, POPRAVILA, KONTROLNI SISTEMI
vam želi
Vesel Božič in srečno Novo leto!
Pizzurno 554 — Ramos Mejia
Tel. 658-4869
HOGAR
STANE MEHLE
Vošči vsem rojakom
blagoslovljen božič in srečno novo leto 1987!
Luis Vernet 4225 Remedios de Escalada Tel. 248-4021
DRUŠTVENI OGLASNIK Pisarna Zedinjene Slovenije bo od
26. 12. 1986 do 11. 1. 1987 zaprta.
V nedeljo, 4. januarja, ob 20. uri bo pel „Choral de Lands“ (pod vodstvom Andreja Jana) v baziliki „Sagrado Co-razón“ (Av. Vélez Sarsfield 1350 — Capital) cerkvene pesmi. Vsi lepo vabljeni!
SILVESTROVANJE
NA VRTU
SLOMŠKOVEGA DOMA 31. decembra ob 21. uri
•	izbrana glasba
•	okusna večerja
Blagoslovljene praznike Gospodovega rojstva in srečno Novo leto 1987 želi
PAVLE NOVAK
POPRAVILA IN PRODAJA HLADILNIH APARATOV
Splošna zavarovanja
Cerrito 2245
T. E. 651-1036
Lomas del Mirador
BI V EG R O
IGNACIJ GROHAR in sinovi
MIZARSKA DELAVNICA
želijo odjemalcem in vsem rojakom blagoslovljen Božič in srečno Novo leto
Rep. de Chile 3036
San Justo
T. E. 651-3452
SLOVENSKI DOM V BERAZATEGLI
ŽELI VSEM ROJAKOM V ARGENTINI IN PO SVETU BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO
SLOVENSKI DOM V CARAPACHAYU
želi blagoslovljene božične praznike in polno uspehov v novem letu 1987 vsem članom, obiskovalcem ter vsem rojakom po svetu in v domovini.
■VESELE IN BLAGOSLOVLJENE BOŽIČNE PRAZNIKE TER SREČNO POLNO NO VO LETO
želi vsem članom, prijateljem in znancem
NAŠ DOM - SAN JUSTO
SLOMŠKOV DOM V RAMOS MEJIJI
želi
vsem rojakom v Argentini in po širnem svetu blagoslovljene božične praznike in miru polno Novo leto
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
vsem rojakom želi blagoslovljen božič in novo leto
in vabi na tradicionalno božičnico ter na Silvestrovanje, kjer nas bo razveseljeval Rupnikov orkester Zlate zvezde.
TEXTILES KOSANČIČ S. A.
želi vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto!
Gral. Lynch 2569 H. Yrigoyen 2510 Ramón Falcón 2624
San Justo San Justo Flores
KREDITNA ZADRUGA SLOGA Z O. Z.
MUTUAL
SLOGA
Bmé. Mitre 97 Tel. 658-6574 in 654-6438 RAMOS MEJIA
Prisrčno voščita svojim članom ter prijateljem v Argentini, zdomstvu ter zamejstvu srečne in blagoslovljene božične praznike in v
NOVEM LETU 1987
obilo veselja, miru in zdravja ter vsega dobrega!
STROJNA DELAVNICA “SORA”
JANEZ JENKO
želi
vesele božične praznike in srečno novo leto 1987
H. Almeyra 520 . V. Libertad • S. MARTIN - T. E. 750-5211
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 1987
želi
VINKO ALJANČIČ
IZDELOVANJE MATRIC
Belgrano 3380
Carapachay
VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO želi
DR. VITAL ASIČ
ADVOKAT
■■CD--'-:*
Larrea 929, priti. “A”
Nova telefonska številka: 961-2163
Ponedeljek, torek, četrtek od 18. do 20. ure
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi vsem rojakom
ANDREJ JELEN
FABRICA DE MOSAICOS
Thames 3048
T. E. 651-2001
San Justo
OPTIKA
FOTOGRAFIJA
LIPUŠČEK
URARNA
želi vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in srečno Novo leto 1987!
Almafuerte 3559
T. E. 651-3047
San Justo
Neuquén 565
T. E. 768-4595
Villa Ballester
Blagoslovljene božične praznike in milosti polno novo leto
ŽELE VSEM ROJAKOM V ARGENTINI
H. YRIGOYEN 2742 - SAN JUSTO
T. E. 651-1760
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMIN 1ST RAC ION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Blagoslovljene božične praznike in srečno Novo leto 1987 želita
M. in H. Loboda
ZAVAROVANJE VSEH VRST
Correo ArgenUno Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCTOA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Sarmiento 385 - 1. nadstr., pis. 10 Buenos Aires tel. 312-2127
vsak dan Od 11 do 11.30
Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto želi
DR. ANDREJ FINK
ODVETNIK - TRADUCTOR PUBLICO
Zapuščinske zadeve, zasebnopravni spori, posvetovanja, zastopanja, delovna razmerja, uradni prevajalec za slovenščino
Veliko božjega blagoslova ob božičnih praznikih in mnogo uspehov v Novem letu 1987 želi vsem rojakom
Pedro Molina 140 - San José - Guaymallén - MENDOZA
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1986: za Argentino A 40; pri pošiljanju po pošti A 45; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
T ALLERES GRAFICOS "VILKO” S ILL., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
NASLEDNJA ŠTEVILKA SVOBODNE SLOVENIJA BO IZŠLA V ČETRTEK, 8. JANUARJA 1987.
Osebne novice
Vsem rojakom obilo božičnega veselja in Marijinega varstva v Novem letu želi
ANTON PODRŽAJ
Industrijsko metalurgično podjetje in montiranje strojev
C A C E S
SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
Rojstvo: V družini Stanka Šenka in njegove žene ge. Kristine roj. Skvarča se je 12. decembra rodila, hčerka, ki bo pri krstu dobila ime Marija Danijela.
Poroka: V petek, 12. decembra sta se poročila v cerkvi Marije Pomočnice inž. Marjan Jakoš in prof. Karla Malovrh. Za priče so bili ženinovi starši Janez in Zalka Jakoš in nevestina mati Helena Malovrh ter stric Jože Malovrh. Med poročno mašo ju je poroči] Franc Himmelreich. Čestitamo!
Smrti: Umrl je v soboto, 20. decembra Ivan Franc Čuk v Ramos Mejiji, 22. decembra pa Ana žefran v Falo-marju. Naj počivata v miru.
Nova diplomantka: Na Moronski u-niverzi je končala študije ga. Tončka Vesel por. Re in prejela, naslov licen-■ ciada en administration de empresas. ..................................................................■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■•■m čestitamo!
■aaaaBaBaBHBBBBaaaaaaBaaaaaaBaBBaBaBaB*BBHaaBaaiBBuaaBaaaaBBBaaBaBaaaaaaBHaBBaaaaaBaaaaaaaBaaaa.BaaaaaaaaaaaBaaaaBaaaaaaaBaaaaaaaaaaaaBaBeaBaaaaaaa»aaaBaaaBaaaai
Srečne božične praznike in uspehov v novem letu 1987 želi
FRANCE JARC & Cia.
ELEKTRIČNI MATERIAL ZA INDUSTRIJO
Av. Ader 3295
Munro

Blagoslove ob prazniku Kristusovega rojstva in srečo v Novem letu želita vsem Slovencem
Božo in Branko Šabič
Izdelava industrijskib vzmeti
Los Matreros
Villa Leon - Ituzaingó
a a a
IZDELAVA POHIŠTVA PO NAROČILU
■ ■ a
BRATJE URBANČ
a
■
a
Ginebra 87	Teli 248-4603	Banfield

želijo vsem rojakom blagoslovljene božične praznike in srečno Novo leto!
Božičnega veselja in sreče v novem letu 1987 vam želi
STANDMETAL S.A.
ENTRE RIOS 3763
SAN JUSTO
Blagoslovljene božične praznike i n
srečno ter miru polno leto 1987 vsem Slovencem po svetu želi:
jte»!*«—
Herman Zupan s. a. - Papelera del Sur s. a.