68 * red. prof. dr. Avguštin Lah, Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Enota Maribor, Slomškov trg 15, SI 2000 Maribor avgustin.lah@teof.uni-lj.si, avgustin.lah@guest. arnes.si Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester avguštin l ah* 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-788-055.2 Avguštin Lah: Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester. Časopis za zgo- dovino in narodopisje, Maribor 89=54(2018), 3, str. 68–82 Razprava dokazuje, da stare predkoncilske konstitucije v razumevanju svetosti in treh evangelskih svetov odsevajo katoliško prevladujočo racionalistično teloško tradicijo, absolutistično zasnovano ekleziologijo ter subjektivistično in objektivističo antropolo- gijo 19. stoletja. Nove konstitucije sledijo trinitarični teologiji, komunitarni ekleziologij ter v odrešenjski novosti (milosti) zasnovani antropologiji. Ključne besede: obljuba, svetost, uboštvo, pokorščina, oseba 1.01 Original Scientific Article UDC 27-788-055.2 Avguštin Lah: Theological and Spiritual Skies of the School Sisters Constitutions. Re- view for History and Ethnography, Maribor 89=54(2018), 3, pp. 68–82 The treatise proves that the old pre-council constitutions, in order to understand sa- credness and the three evangelical worlds reflect the catholic prevailingly rationalistic theological tradition, the absolutist designed ecclesiology, and the subjective and objec- tive 19 th -century anthropology. The new constitutions follow the trinity theology, com- munitarian ecclesiology, and anthropology based on the redemption newness (mercy). Key words: promise, sacredness, poverty, poverty, obedience, person Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 69 u vod Kongregacija šolskih sester v Mariboru, ustanovljena leta 1869, ima, kakor vsaka ustanova, nekatere akte, ki opredeljujejo njen namen, notranjo in zu- nanjo urejenost, poslanstvo oseb, ki ji pripadajo, in drugo. Med vodili in na- vodili so konstitucije pomembni akti, ki povzemajo družbo in sooblikujejo njene članice; na njihovo vsebinsko zasnovo so vplivala teološka in duhovna ozadja, ki jih smiselno ugotavljati oziroma odkrivati. Konstitucije je v obstoju šolskih sester več in so odraz ustanove, zato jih je smiselno obravnavati ter primerjati in ugotavljati morebitni razvoj, ki je spremljal njihov nastanek. Gre za Konstitucije iz leta 1922 in 1932 ter iz leta 2009 − vsebinsko so »stare«, ki so izšle pred Drugim vatikanskim cerkvenim zborom, in »nove«, ki so nastale po koncilu (Kodrič, Palac 1993:13−16). Izhajam iz predpostavke, da vsaka cerkvena institucija in vsak dokument odraža stanje duha, mišljenja, dojemanja in soočanja z vprašanji in proble- mi ter njihovega razumevanja v določeni kulturni, družbeni in religiozni situaciji. Iz tega izhodišča me zanima, kakšne so teološke, ekleziološke in duhovno-moralne koncepcije, ki se odražajo v konstitucijah. Gre za prvi po- izkus analizirajočega iskanja, zato ne pričakujem odkritja in obravnave vseh vidikov, temveč le nekaterih, ki se zdijo najbolj izzivalni. Vrednostna sodba, ki mora nujno slediti – gre namreč za teološko obravnavo – dopušča tudi drugačno interpretacijo. Zaradi identitete prvih dveh konstitucij, kar zadeva predmet raziskovanja in očitne divergence med njima in konstitucijami, na- stalimi po koncilu, primerjam »stare« in »nov« konstitucije. Konstitucije imajo dva temeljna dela ali vsebini: (1) osebno posvečenje z izpolnjevanjem obljub in življenje znotraj kongregacije in (2) apostolat, to je delo zunaj skupnosti. V razpravi se omejujem predvsem na prvo tematiko, ki najbolj nazorno odseva določene teološke in duhovne koncepte ter kaže na celoto in daje tako posamezni članici, tj. sestri, in celotni kongregaciji njeno lastno značilnost. Izmed elemetov, ki me zanimajo, izbiram koncept posvečenja ali svetosti, treh obljub oziroma evangeljskih svetov kot temelj življenja v redovni skupno- sti. Teologije apostolata konstitucij ne obravnavam, razen v kolikor predsta- vlja protiutež temu, kar se dogaja znotraj samostanskih zidov. č lovekov a svetost − sad lastnega napora ali delo Božje milosti? Iz »starih« konstitucij je moč razbrati, da je osrednje prizadevanje in srčika namena kongregacije in vsake posamezne sestre v tem, kar se dogaja v hiši, in šele zatem, kar se dogaja zunaj hiše: »Poglavitni namen kongregacije šolskih 70 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies sester III. reda sv. Franšiška v Mariboru je posvečenje udov z izpolnjevanjem treh redovnih obljub in družbenih konstitucij.« (Konstitucije 1922: 1.1). V konstituciji iz leta 1932 je precizirano, da so te obljube »uboštvo, čistost in pokorščina«. Poseben namen ima »krščanski pouk in vzgoja deklet, in kolikor zahtevajo okoliščine, skrb za bolnike« v bolnišnicah in na domovih (Konstitu- cije 1922: 1.2). Pri tem se zastavljajo tri vprašanja, in sicer: (1) Kaj razumemo pod pojmom »svetost«? (2) Kako se ta doseže?; (3) Kakšna je in čemu služi? Upoštevajoč nadaljnje člene in izvajanje konstitucij je svetost nekaj, ker je osebna kvaliteta človeka, sestre. Kaže se v vrlinah ali krepostih, med katerimi so poglavitne uboštvo, čistost in popolna pokorščina. Svetost v spolnjevanju obljub je torej nekaj, kar si lahko človek, sestra pridobi s svojim naporom, s svojo dejavnostjo na sebi oziroma s sabo. Svetost je učinek lastnega trajnega napora. V ozadju takega pojmovanja se skriva storilnostno individualistična sholastična antropologija subjekta, ki je v svojih skrajnih izpeljavah dose- gla višek v času racionalizma. Človeka navsezadnje razume kot subjekt, ki je podvržen samemu sebi in se mu za lastno izpopolnjevanje z zmožnostjo predvsem razuma in volje dodaja še milost kot Božja pomoč. Milost je po tem pojmovanju nekaj, s čimer lahko človek do določene mere svobodno razpola- ga predvsem zato, da bi obvladal in ukrotil svoje naravne teženje in nagnjenja. Za takno predstavo in formulacijo prav gotovo stoji srednjeveško objekti- vistično in sholastično materializiranje pojma milosti. Milost božja je razum- ljena v prvi vrsti kot »nekaj«, kar Bog naklanja človeku. To je torej nekaj, kar naj služi nečemu drugemu. V tem konkretnem primeru naj služi za doseganje kreposti in svetosti. Milost, ki se tu predpostavlja, je nekaj ustvarjenega, kar služi za dosego ustvarjenih ciljev. Kot ustvarjena je sicer človeku dana, a kljub temu si jo mora človek zaslužiti s pokoro, zatajevanjem, premagovanjem in opravljanjem spokorniških del, tj. z etičnim in religioznim naporom. Milost je le pomoč in je kot taka »pomagajoča milost«. Duhovna klima, ki nastajala na teh osnovah, postavljala sestre pod ne- prestani pritisk, da morajo same sebe izpopolniti in se narediti za brezhibno »orodje«, torej za »nekaj«, kar bo nekomu (Bogu) všeč. Svetost, ki naj bi jo človek tako dosegel, je torej v tem, da postane pobožen, popolnoma brezstrasten, brez poželenj po stvareh/imetju, ponižen, pokoren, brez lastnih želja, popolnoma na voljo izpolnjevati ukaze drugih brez ugovo- rov, »mrmranja in protivljenja« (Konstitucije 1932: 11.102). Svetost v kontekstu »starih« konstitucij torej ni Božje delo v človeku, ni mi- lost kot zastonjski dar, Božja ponudba, ki sama človeka prenavlja, ga preustvar- ja v »novo resničnost« (Jn 3,7). Ni dar, na katerega človek odgovarja v veri in z vero, ko z osvobojeno svobodo vstopa v osebni odnos s podarjajočim se Bogom v Jezusu Kristusu in v ustvarjalni ljubezenski službi drugim ter v dialogu z njimi v moči Svetega Duha gradi občestvo in izpopolnjuje svet in stvarstvo. Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 71 c erkev z redovništvom v umiku iz sveta ali v službi svetu sredi sveta V tako razumljeni in doseženi svetosti, kakor sledi iz razumevanj starih kon- stitucij, so sestre vedno ogrožene, predvsem z zunanjim svetom. Zato morajo biti v stiku z zunanjim svetom nad vse previdne, zadržane in ozko omejene zgolj na področje dela, ki ga morajo opravljati. Vsako razširitev stikov mo- ra odobriti predstojnica. Posebna pazljivost se zahteva do oseb drugega spola (Konstitucije 1932: 19.169; 10.69). »Sestram je prepovedano, skleniti s komerko- li posebno prijateljstvo ali občevati, razen v stanovskih zadevah« (Konstitucije 1932: 19.171). Znotraj hiše obstaja popolna kontrola tudi medijske komunika- cije, npr. pisem: »Nobena sestra ne sme pisati pisem brez dovoljenja prednice ali da bi ji ga ne izročila odprtega v presojo.« (Konstitucije 1932: 20, 188) V ozadju take zaprtosti in zahtev po popolni kontroli ni le bojazen, da se katera izmed sester ne bi pregrešila proti kateri od obljub ali zapustila hišo oz. kongregacijo. V tem je mogoče videti splošno stanje, ki je vladalo v katoliški cerkvi od časa razsvetljenstva, to je od časa reformacije do 18. in 19. stoletja vključno s t. i. modernizmom. Cerkvena teologija, posebno ekleziologija, je stala na obrambnih pozicijah proti reformacijskim teološkim tokovom, pro- ti miselnim, znanstvenim in družbenim tokovom in spremembam tistega obdobja nasploh. Namesto dialoga in sodelovanja pri oblikovanju novega sveta se je cerkev s papeštvom na čelu zapirala v trdnjavo in z vso strogostjo in nepopustljivostjo branila svoja stališča in nauke ter stopnjevala obrambo svoje strukture s posegi na področju pisanja (Sylabus 1964), obsodb znan- stvenih izsledkov, svobode vesti, človekovih pravic, svobode verovanja (DS 2903−2906). Višek zapiranja so bili nekateri sklepi 1. vatikanskega koncila o absolutnem statusu papeža (univerzalno prvenstvo in nezmotnost) z vso hi- erarhično strukturiranostjo, do predstave Cerkve kot popolne družbe − »so- cietas perfekta« je politična koncepcija (Turnšek 2004: 21). Tako pojmovana Cerkev ne služi svetu, temveč se mora svet spreobrniti in vrniti k njej (Küng 2004: 149−157). Življenje v obljubah ali o evangeljskih svetih Konstitucije postavljajo redovne obljube med temeljne elemente življenja šol- skih sester. Institut »obljube«, ki ga sicer tu ne morem do podrobnosti ana- lizirati, opredeljujem kot dejanje, ki naglaša predvsem človeka/sestro; le-ta obljubi, zastavi svojo besedo in sprejme pogoje oziroma zahteve, ki jih zadeva vsebuje. Naglas na sestri, ki obljublja, spreminja obljubo v etično in moralno kategorijo ter apelira na osebno svobodo, s katero se zaveže za izpolnjevanje 72 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies in obenem za odgovornost v (ne)izpolnjevanju obljubljenega. Obljuba torej veže z vestjo, zato ima vedno opraviti z Bogom. Obljuba kot človekovo dejanje ima antropološke in teološke temelje. Pozi- tivni antropološki temelj je v dejstvu, da se je človek sposoben v svoji svobodi odločiti za nekaj ali za nekoga in se s tem določiti in tudi omejiti. V obljubi obstaja vedno razsežnost »za nekaj«, in sicer z vključitvijo vseh tveganj, ki iz tega izhajajo. Negativni antropološki temelj obljube je v tem, da človek stopa v obljubo iz strahu pred nečim/nekom ali zaradi občutka krivde, da bi popravil zagrešeno ali poravnal prizadejano krivico. Tako misli, da bo odstranil priza- dejano škodo ali nadomestil izgubljeno. Teološko ozadje obljube sega v starozavezni pojem »zaveze«, ki se sklepa med Bogom posameznikom in ljudstvom. Izvorni avtor zaveze je seveda Bog. On s klepom obljublja svoje rešenjsko delovanje v dobro ljudstva in posamez- nika (1 Mz 15; 2 Mz 24). Glede na vsebino treh obljub v starih konstitucijah je težko sprejeti predpo- stavko, da bi pri tem šlo za dejanje, ki je enako kot zaveza. Morda gre le za do določene mere podobno ali analogno dejanje. Tako iniciator kot izvrševalec oz. uresničitelj obljube je namreč isti človek. T o je bolj podobno pogodbam pri starih narodih, kjer so kontrahenti klicali bogove/Boga za pričo svojih zavez/ obljub. Z Bogom ima povezavo le toliko, kolikor je vsaka pomembna svobo- dna odločitev takna, da posega tudi v presežno, v odnos z Bogom (Rahner 1980: 46–49). V ozadju trajnosti ali »večnosti obljub« (Konstitucije 1932: 8.71) je gotovo nekaj, kar bi se lahko poimenovalo religiozni transfer, to je prenašanje večne zaveze, ki jo sklene Bog, na človeško raven. Človeku, ki je docela zgodovin- sko določen, izpostavljen zgodovinskim menjavam, to seveda povzroča veliko težav. Večnost pripada le Bogu. Nič, kar je človeškega, samo v sebi nima več- nosti, zato lahko obljuba kdaj postane »neznosno breme« (Mt 23,4). Nove konstitucije v uvodnem členu omenjajo svetost, za katero »si priza- devajo«. To delajo z »izpolnjevanjem evangeljskih svetov čistosti, uboštva in pokorščine« (Konstitucije 2009: 1.1). Poudarek ni na obljubah, katerih cilj bi bile nekakšne subjektivne čednosti, temveč na življenju, v katerem naj bi se upodabljale po Kristusu, ter, sledeč osnovni karizmi, živele »iz ljubezni do Boga evangelij v redovni skupnosti tako, da bi utelešale, pričevale in oznanjale Krisusovo kraljevanje ter v Frančiškovem duhu trajnega spreobračanja slu- žile Cerkvi in človeku predvsem na vzgojnem področju« (Konstitucije 2009: 1.2). Spolnjevanje evangeljskih svetov tako ni cilj sam zase, temveč je v službi služenja. Nove konstitucije ne govorijo o obljubah, temveč o zaobljubah. Prav tako ne govorijo o obljubah in čednostih, temveč o evangeljskih svetih, na katere gledajo trinitarično. Sveti so dar Svete trojice, so dar trinitarične ljubezni, zato Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 73 je »brezpogojna podaritev in posvetitev življenja sester odgovor na zastonjsko Božjo ljubezen« (Konstitucije 2009: 1.4). V konceptu novih konstitucij gre za povsem obrnjeno teološko paradigmo. Sveti troedini Bog stopa k nam, nas ljubi in nam podarja samega sebe. Se nam razodeva. To dela kot Stvarnik človeka, ki ga pokliče v bivanje in občestvo s sabo. To dela po Jezusu Kristusu, ki nas odrešuje in nas v Svetem Duhu napravlja za božje otroke, da prenovljeni v njegovi ljubezni in obdarjeni z darovi (karizmami) služimo drug drugemu in tako gradimo božje kraljestvo. Naša dejavnost, ustvarjalnost in ljubezen so le odgovor na Božjo zastonjsko ljubezen. V celoti gre za odrešenjsko Božje delovanje ter človekov sprejem in odgovor v veri. Evangeljski sveti niso neizprosna Božja zahteva, so le ponudba, vabilo, ki velja za vsakega človeka. V nekaterih primerih so ponujeni kot dar (karizma), da se jo živi v bolj intenzivni obliki. Za take to ni neznosno, temveč »breme«, ki je »lahko« (Mt 11,30). o bljube in čednosti uboštva, čistosti in pokorščine Stare konstitucije naštevajo obljube po naslednjem vrstnem redu: uboštvo, čistost, pokorščina. Nove konstitucije postavljajo na prvo mesto čistost, nato uboštvo in pokorščino. o dpoved »imeti« v prid »biti za« d rugega in druge ali pot poosebljanja »Z navadno obljubo uboštva se sestre odpovejo možnosti svobodno razpo- lagati s kakršno koli stvarjo časne vrednosti brez dovoljenja predstojnikov« (Konstitucije 1932, 9.72). V konstitucijah iz leta 1922 je rečeno, da »se odpo- vejo vsaki pravici, razpolagati s kakršnokoli stvarjo časne vrednosti brez do- voljenja predstojnikov« (Konstitucije 1922: 6.1.50), in »v 24 urah mora vsako stvar oddati prednici« (Konstitucije 1922: 6.1.51). Izvrševanje lastninske pra- vice je sankcionirano z grehom, njegova velikost pa je odvisna od vrednosti predmeta in okoliščine (Konstitucije 1932: 9.84). Vse, kar pripada kongrega- ciji, »je posvečeno božji službi« (Konstitucije 1932: 9.89). Sestre naj si priza- devajo pridobiti »čednost uboštva, to je, trudijo naj se, osvoboditi svoje srce vsakega nagnjenja do časnega imetja«, ne le izpolnjevati obljubo (Konstitucije 1932: 9.90). Stare konstitucije niti z eno besedo ne ovrednotijo odpovedi imetju, last- nini, tudi ne pojasnjujejo izvora take zahteve, ki jo preprosto predpišejo no- vinkam pred prvo časno zaobljubo, ki se potem vedno ponovi. 74 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies O uboštvu, kakor ga ponuja in v določeni meri zahteva Jezus od vsakogar, ki hoče biti njegov učenec (Lk 14,33), torej o evangeljskem uboštvu, v prvih dveh konstitucijah ni govora. Izraz »evangeljsko uboštvo« tam ne obstaja. Uporablja se izraz »čednost uboštva«, kar pomeni krepost, pridobljeni stil življenja. Domnevam, da je tako zato, ker so konstitucije nekakšen pravni akt po obliki kodeksa in ne teološki ali duhovni priročnik, ki naj ustvari oziroma vodi k ustvarjanju duha, osebne drže posamezne sestre ali celotne skupnosti. Konstitucije so kvečjemu slab katekizem, ki ne zastavlja vprašanj, temveč enostavno uokvirja. Evangeljsko uboštvo je vsebina, ki sodi v kategorijo božjega kraljestva in pomeni osebno držo, nenavezanosti, svobode, prostosti od stvari, iz katere sledi odgovarjajoče ravnanje, delovanje, da bi se bil človek sposoben odpreti in se vezati, odločati se »za« Nekoga. Prostost »od« vključuje npredvsem stvari, predmete, imetje, bogastvo, to- rej vse tisto, ker se lahko »ima«, kar se poseduje. Kar je posedovano, človeka lahko spremeni v posest, ga »poseduje«. Kdor poseduje, je od tega, kar pose- duje, do neke mere posedovan. Kdor »ima«, je na nek način v lasti tega, kar ima, in je v nevarnosti, da neha biti nekdo (jaz), ampak postaja nekaj (ono). Nasproti »imeti« se postavlja »biti« (From 1976: 97–134). Biti, toda ne nekaj, temveč nekdo. »Biti« je v temelju odnosna kategorija. Nekdo je nekdo, kolikor je v odnosu »do« nekoga in »za« nekoga. Ne »za nekaj«, ampak »za nekoga«. Če si nekdo »za nekaj«, si okrnjen za biti »nekdo« in nehote postajaš »nekaj« (Endres 1972: 18–30). Le ko si osvobojen, rešen, oproščen od nečesa in si za nekoga, postaneš nekdo. Tako si nekdo, oseba, ker si »za nekoga«. Oseba je tako izrazito odnosna kategorija, odnosna resničnost, ker more imeti odnos do vsega, kar je. Vendar so osebotvorni le odnosi do nekoga, v bivanju za ne- koga. Za tako bivanje se je potrebo »odsvojiti«, odpovedati stvarem in postati materialno (od materije), stvarno (od stvari) ubog. Ko postaneš »ubog« zato, ker nimaš (nečesa), postaneš bogat, pod pogo- jem, da si v odnosu z drugim, ki te bogati. Biti obogaten z drugim, ki je v zadnji meri – evangeljsko pa v prvi meri, v prvi vrsti – Bog, je domet uboštva. Kategorija »imeti« se tako spreminja v kategorijo »biti«. Zakaj se potem »ne imeti« nečesa ali ne biti obremenjen, otežen z nečim, s stvarmi, z imetjem, imenuje uboštvo, in je tak človek ubog? Zato, ker tako lahko postaja razpoložljiv, usposobljen za biti podoben, da, celo enak Bogu. Bog nima ničesar in ni nekaj, ni posest in se tudi ne poseduje; Bog je ubog, ker je absolutna bit, ker je temeljni in absolutni »biti za«. Kolikor sploh lahko kaj povemo o Bogu, je treba reči, da je Božja bit odnosna, relacionalna kategorija. Bit Božje biti je odnos in ne v sebi ali vase pogreznjena bitnost (entiteta). Bog ni nekaj, kar je samo v sebi, ki bi potem stopalo v odonose, temveč je ravno odnosnost v sebi in navzven do stvarstva. Odnos je način, kako je Bog bit, Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 75 kako je (Kraus 1994: 160–163). Bog je Bog za druge, ne za nekaj in ne za sebe. Bog je Bog »za nas« (Rim 8,31; Apd 7,35), neskončni in absolutni Nekdo, je absolutni odnos. In za to tudi ljubezen (1 Jn 4,16). Če kdo živi v naravnanosti, usmerjenosti na Boga in se v duhu, notranjosti oklepa Boga, je »v Bogu« (Jn 4,9). Ker je v Bogu, je ubog (u-bog). Na zunaj kvantitativno ubog, dejansko, osebnostno pa bogat. Najbrž nihče ne more biti resnično bogat, če ni »bogat pred Bogom« (Lk 12,21) ali v Bogu, če ne postane na nek način ubog navzven, to je nenavezan na stvari. Takšen, ki nima nič, ima vse, »kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse« (2 Kor 6,10). Takšen ubožec je lahko tisti, ki res ničesar nima, ki se vsemu odpove in da ubogim. Lahko pa tudi tisti, ki ima, a nima le zase, ker daje drugim, deli z drugimi; uživa ta svet, kakor bi ga ne užival (1 Kor 7,3). Takno razumevanje uboštva kot tudi poimenovanje z evangeljskim svetom najdemo v novih konstitucijah, ki v osmih členih na kratko podajajo vredno- stno opredelitev uboštva kot oklepanje in posnemanje »ubogega Kristusa« in »pričanje, da je Bog pravo bogastvo človeškega srca« (Konstitucije 2009: 1,11). Uboštvo se izpričuje tudi tako, da sestre »po svojih zmožnostih z delom služijo skupnosti« (Konstitucije 2009: 1.17), da »se izogibajo kopičenju imetja in pomagajo tistim, ki živijo v pomanjkanju« (Konstitucije 2009: 1.12). Tako zasnovan koncept sestrskega uboštva upošteva realnost človeškega bivanja v svetu. Na tem svetu absolutno uboštvo – tako, da bi se bilo treba odpovedati vsemu in odvreči čisto vsaki stvari – ni možno. To bi namreč pomenilo fizično, socialno in naposled duhovno smrt. Vsak človek potrebuje toliko stvari, da more živeti »človeka dostojno življenje« (CS 27). Kar temu nasprotuje, je nepotrebno kopičenje stvari ter individualno in kolektivno sa- moizgubljanje v stvareh. Uboštvo ima tudi eshatološko razsežnost, saj sestre »z nenavezanostjo na zemeljske dobrine pričajo, da vsi potujemo proti nebeški domovini« (Konsti- tucije 2009: 1.15). Uboštvo je tako za šolske sestre udejanjanje evangeljskega sveta, kot izraz hoje v poklicanost k popolnosti. Ta se sicer ne doseže, kakor razkriva evange- lij, zgolj z odpovedjo imetju, temveč v hoji za Kristusom. »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21) Uboštvo kot odpoved nepotrebnemu in odvečnemu je le predpogoj za pot v popolnost. Odpoved sama v sebi še ni popolnost. n eporočenost in vzdržnost kot karizma Ena od treh zaobljub sester je čistost, ki naj postane krepost ali »čednost«, kot se izražajo stara besedila. Glede obljube in čednosti čistosti se stare 76 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies konstitucije usmerjajo predvsem v to, kako naj se sestre izogibajo vsaki nevar- nosti, ki bi mogla ogroziti to obljubo, ki vključuje neporočenost in dolžnost »vzdržati se vsakega dejanja, zunanjega in notranjega, ki nasprotuje čistosti« (Konstitucije 1932: 10.92). Biti morajo »kar najbolj previdne in skromne v vedenju, pogledih, besedah in izbiranju berila«, vaditi se v »zatajevanju in ponižnosti« (Konstitucije 1932: 10.93). Ohranjati morajo »spodobnost« in se izogibati »vsake zaupljive nežnosti med seboj« (Konstitucije 1932: 10. 95). Z moškimi »naj se ne razgovarjajo kar tako brez potrebe«, če pa je treba, naj bo razgovor »kratek, prepojen z redovno resnobo, brez zaupljivosti« (Konstitucije 1932: 10.96). Konstitucije (1932) pojma »čistost« in njegove vsebine ne pojasnjujejo, za- to sklepam, da je v ozadju tega koncepta prav gotovo dediščina pogledov na človekovo telesnost in spolnost, ki je v vsem videla greh in je od zgodnjega srednjega veka – ne brez vplivov sv. Avguština – spolnost dopuščala le kot sredstvo prokreacije ter tako v vseh kontaktih, nežnostih, prijateljstvih ter ču- stvenih vzgibih sumila predvsem nevarnost za seksualnost. Človeški spolnosti ni bila priznana vloga osebnostne vrednote (Lamberigts 2011: 139–141). Tako miselnost je do skrajnih meja pripeljal janzenistični rigorizem v 19. stoletju. Nove konstitucije opredeljujejo evangeljski svet čistosti kot karizmo, dar Svetega Duha in izraz popolne posvetitve Bogu. »Svobodno se odločijo, da ga bodo ljubile z nedeljeno ljubeznijo in da bodo ljubile vse ljudi ter jim služile s Kristusovo ljubeznijo« (Konstitucije 2009: 1.6). Ta ljubezen raste z življenjem v skupnosti in je znamenje in »oznanilo prihodnjega združenja vseh ljudi v nebeškem kraljestvu« (Konstitucije 2009: 1.6). Nove konstitucije sledijo koncilskemu odloku o redovništvu in po tem vzoru svet čistosti postavljajo na prvo mesto (R 12). »Čistost je odsev trini- tarične ljubezni«, zato jo »je mogoče živeti le v veri in globokem združenju z Jezusom Kristusom« (Konstitucije 2009: 1.7). V živeti čistosti gre za ljubezen do Boga, ki je nad vsako drugo ljubeznijo, obenem pa vključuje, da je člo- vek poklican »z Božjo svobodo ljubiti tudi vsako ustvarjenino« (Konstitucije 2009: 1.7). Naglašeno je veselo življenje po evangeljski čistosti, ki naj priča o moči Božje ljubezni v človeški krhkosti. Sestre naj poznajo nevarnosti, naj bodo previdne, »da bodo zveste ženinu Kristusu, Kralju njihovega življenja« (Konstitucije 2009: 1. 8). Za dosego globoke človeške in krščanske zrelosti konstitucija spodbuja k prizadevanju, »naj v sestrinski skupnosti vlada ozračje zaupanja, odkritosrčnosti in medsebojne ljubezni« (Konstitucije 2009: 1.9). Tak pogled na čistost kaže vrednotenje človeškega telesa in spolnosti ter je značilno za sodobno teološko antropologijo, ki razvija teologijo telesa v trinitarično-občestveni perspektivi in predvsem v pnevmatologiji v navezi s komunitarno ekleziologijo. Cerkev vidi kot communio in skrivnostno Kri- stusovo telo (Martinelli 2006: 263–274). Čistost je tako pojmovana v okviru Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 77 kategorije ljubezni, ki presega osebni biološko-fizični vidik in je usmerjena k Drugemu (Bogu) in k drugim v njihovi osebni integriteti (telo-duša-duh), izključujoč zgolj ozko pojmovano telesno dimenzijo. Ne da bi bilo neposredno omenjeno, gre verjetno za psihološko kategorijo sublimacije spolnega nagnje- nja, ki je sicer eno od temeljnih določil vsakega človeškega bitja. Pomembna novost glede pojmovanja čistosti kot oblike neporočenega življenja in odpovedi spolnosti je v novih konstitucijah uvedba izraza »ka- rizma«. Življenjski stil neporočenosti je lahko grajen le na Božjem daru, iz katerega izhaja tudi poklicanost v takšno življenje. Neporočenost za sestro torej ni stvar lastne izbire, tudi ne bi smela biti posledica psiholoških frustracij ali simptom strahu ali razočaranj v odnosih z drugim spolom v otroštvu ali mladosti, temveč odgovor na zastonjski Božji dar. Karizma kot dar Svetega Duha je, kot vsak Božji dar, ponudba in vabilo, za katerega se je treba svo- bodno odločiti, ga sprejeti in živeti. Komur karizma ni dana, si je ne bi smel lastiti in vanjo vstopati. Posebno vprašanje je seveda trajanje karizme, ki ga na tem mestu ne mo- rem celostno obravnavati. Iz celotnega razodetja je mogoče sklepati, da so karizme kot darovi Božjega Duha lahko trenutne, začasne ali kdaj tudi trajne. Zdi se, da religiozne in cerkvene institucije tega dejstva ne upoštevajo dovolj resno, saj vsaki karizmi nadevajo kategorijo doživljenjskega ali večnega. S tem se zavračajo karizme, ki so dane za omejen čas v življenju poklicanega. Posledice so lahko hude tako za posamezne osebe kot za institucije. Zanje velja kritično svarilo: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi!« (Apd 7,51) pokorščina ljudem ali edino Bogu? Pokorščina je tretja obljuba, ki po starih konstitucijah vključuje papeža, kra- jevnega škofa in zakonite predstojnike. Tem je treba biti pokoren v vsem, »kar se neposredno ali posredno nanaša na izpolnjevanje obljub pravila in konstitucij« (Konstitucije 1932: 11, 99). Po konstitucijah obstaja institut »sve- te pokorščine«, ki je nepriziven. Tudi prednice lahko uporabijo ta institut, vendar »redko, previdno in pametno in samo iz tehtnega vzroka« (Konstitu- cije 1932: 11, 101). Pokoravati se morajo »z vso preprostostjo in veselega srca, brez mrmranja in protivljenja«, in to bolj iz ljubezni do Jezusa kot iz strahu, četudi je ukazano težavno in »čutnosti zoprno« (Konstitucije 1932: 11.102). Taka pokorščina, trdi besedilo, vodi v popolnost, ki se doseže »le po čednosti pokorščine, to je s podložnostjo in z zatajevanjem lastne volje« (Konstitucije 1932: 11.103). Da bi sestre to dosegle, »naj imajo svoje predstojnice za božje namestnice in naj izvršijo vse »tako, da popolnoma podvržejo svojo voljo 78 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies volji višjih« (Konstitucije 1932: 11.103). Za dosego popolnosti v pokorščini »je zelo važno, da podložne ne gledajo na osebo in značaj, kreposti in zasluge zapovedujoče, temveč na Boga, čigar namestnica je prednica, kadar kaj zapo- ve« (Konstitucije 1932: 11.104). Dalje naj se »trudijo, da bo njihova pokoršči- na popolna z vdanostjo volje; da, celo razum naj podvržejo sodbi prednice« (Konstitucije 1932: 11.107). Ni popolnoma zgrešeno trditi, da stare konstitucije prihajajo v tem delu do absurda in do viška perverznosti v naglašanju formalne avtoritete. Ta ni le v tem, da popolnoma razvrednoti svobodo in avtonomijo človeka (osebe), temveč v tem, da podvrže človeška razmerja in človeške zadeve tisti absolutni odvisnosti, ki velja med stvarmi in Stvarnikom. Stvari s človekom vred so v bivanju absolutno odvisne od Boga. V tako koncepirani in zapisani pokor- ščini odzvanja racionalistična opredelitev vere in verovanja, ki trdi, da je člo- vek dolžan podrediti svoj razum razodeti resnici in ukloniti svojo voljo Božji volji (DS 3015–3017). V ozadju je tudi filozofska akrobacija, ki ontološki red transponira na eksistencialno raven. O Bogu je sicer mogoče reči, da bit in bivanje sovpadata. Pri ustvarjenih bitjih in posebno pri človeku pa ni mogoče govoriti o sovpadanju, že zato ne, ker se vsa bitja uresničujejo v zgodovinskem procesu. In posebno človek s svobodo, v bivanju, z življenjem soustvarja svojo bit. Človek ni le to, kar je, ampak je naravnan na to, kar še bo; pred njim je še ne le to, kakšen in kako bo, temveč tudi, kdo bo. V koncepciji pokorščine je v starih konstitucijah popolnoma prezrta teolo- gija zemeljskih stvarnosti, ki upošteva relativno avtonomijo ustvarjenih bitij, posebno človeka. Očitno je tudi, da se tu svetopisemski pojem pokorščine Bogu (1 Mz 12–15) prenaša in uporablja (in zlorablja) za zagotavljanje popol- noma nadzorovane discipline v samostanski skupnosti. V starih konstitucijah se zato v tem pogledu nedvomno kažejo »ultra- montanistični« koncepti in predstave o vlogi cerkvenih avtoritet, posebno rimskega papeža (LThK 2006: 360–362). Neposredna in posredna univerzalna oblast papeža nad vso Cerkvijo z atributom nezmotljivosti se kaže v zahtevi konstitucij, da je treba prednici biti pokoren »v vsem«. Čeprav konstitucije dopuščajo, da »podložnica« kdaj prednici »skromno razloži svoje dvome in težave« (Konstitucije 1932: 11.107) ter jo pravočasno opozori, če bo zaukazana stvar »zadela na ovire« (Konstitucije 1932: 11.108), to ne odstrani zahteve, da »naj mirno sprejme odločitev« prednice, ko ta vztraja pri svojem, kar je »božja volja zanjo«. Vloga prednic je po »starih« konstitucijah skoraj absolutna. Nekaj namigov, da bi se upoštevalo mnenje nižjih sester, je povsem zastrtih s poudarjanjem nadvlade prednice. Do neke mere je model pokorščine, kot je zapisan v konstitucijah, v veljavi v celotni hi- erarhično strukturirani Katoliški Cerkvi, vendar se po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru nekoliko rahlja. Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 79 V tem pogledu tudi nove konstitucije niso kaj več kot povzetek starih v štirih kratkih členih (Konstitucije 2009: 19–22). Tu se svet pokorščine izrec- no povezuje s Kristusom in njegovim izpolnjevanjem Očetove volje, ki naj ga sestre udejanjajo s pokoravanjem prednicam. Kristusu »posvetijo svojo voljo, ko se v veri pokoravajo prednicam kot Božjim namestnicam v vsem« (Konstitucije 2009: 19). Ta »pokorščina naj bo nadnaravna, zavestna in svobo- dna« (Konstitucije 2009: 21). Ker avtorji novih konstitucij ob takšni koncepciji vendarle slutijo določeno nelagodje, dodajo: »Takšna pokorščina ne zmanj- šuje dostojanstva osebe, temveč ji pomaga do polnega razvoja«, saj »z oblju- bo pokorščine sestre po Kristusovem zgledu dajo na razpolago svoj razum in voljo, naravne in nadnaravne darove, in z velikodušno razpoložljivostjo sprejemajo dolžnosti, ki so jim zaupane, ter tako sodelujejo pri Božjem odre- šitvenem načrtu« (Konstitucije 2009: 20). V novih konstitucijah pri konceptu pokorščine tako ni opaziti bistvenega napredka. Nekaj je namigov v smeri občestvenega dialoga, skupnega ter vzajemnega iskanja rešitev zastavljenih nalog ter odkrivanja in upoštevanja karizem med članicami samostanskega občestva. Nadaljnji razvoj v tej smeri v načinu delovanja ne bi odpravil po- treb in pomena nosilcev vodstvene službe. Ta je končno potrebna predvsem zaradi odgovornosti, ki je vedno lahko le osebna. Kolektivna odgovornost ni nikakršna odgovornost. Kjer odgovarjajo vsi za vse, ne odgovarja nihče za nič. Končno pokorščina ni v spolnjevanju naredb predpostavljenih in ne v iz- polnjevanju postave (zapovedi, pravil, konstitucij itd.), ampak v veri in zau- panju v Boga ter poslušnosti navdihom Svetega Duha. Svetopisemske izjave »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi« (Apd 4,19) in »Moja hrana je, da uresni- čim voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 4, 34), razkrivajo, v čem je pokorščina. Pokorščina odraslega in zrelega človeka velja le Bogu, ker nihče ni glasnik Božje volje za druge. Vsaka volja enega predpostavljenega je za drugega Bož- ja le toliko, kolikor je v medsebojnem dialogu pred Bogom odkrita in spo- znana kot zavezujoča za oba, potem pa od obeh tudi svobodno sprejeta in uresničevana. z aključek Kakor je razvoj teologije, ekleziologije in antropologije potekal tako, da so se te vede v veliki meri vrnile k bibličnim osnovam in upoštevale najnovejša spo- znanja humanističnih znanosti, kar se je odrazilo na 2. vatikanskem koncilu in po njem, tako so tudi konstitucije šolskih sester vsebinsko doživele občutno in mestoma bistveno preobrazbo. V celoti so postavljene v novo paradigmo biblične patristične teologije z vsemi bistvenimi spoznanji sodobnih huma- nističnih znanosti in žlahtne tradicije prejšnjih stoletij. 80 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies Mislim in želim, da bodo sedanje in bodoče sestre v teh konstitucijah in drugih aktih našle oporo, navdih in zadovoljstvo zaradi obnebja, v katerem so zapisane. Pa naj zaživi duh, ki je v njih, kajti Duh je, ki oživlja, črka pogosto zamori (2 Kor 3,6). Kratice CS – Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes) DS – Enchridion symbolorum definitionum et declarationum de rebus fiedei et morum R – Odlok o času primerni prenovi redovniškega življenja (Perfectae caritatis) literatura Heinrich DENZINGER, Adolf SCHÖNMETZER, 1965: Enchridion symbolorum defi- nitionum et declarationum de rebus fiedei et morum (36. izdaja). Freiburg im Breisgau: Herder. Joseph ENDRES, 1972: Personalizmo, esistenzialismo, dialogismo. Roma: Edizione Paoline. Erih FROM, 1976: Avere o essere? Milano: Arnoldo Mondadori Editore. Smiljana KODRIČ, Natalija PALAC, 1993: Šolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kra- lja. Prispevek k spoznavanju naše duhovne dediščine. Rim: Mariborska provinca šolskih sester. Koncilski odloki 2. vatikansketga cerkvenega zbora (1962–1965), 1980. Ljubljana: Nadško- fijski ordianariat Ljubljana. KONSTITUCIJE 1922: Konstitucije šolskih sester III. red sv. Frančiška. Maribor: Zavod šolske sestre v Mariboru. KONSTITUCIJE 1932: Konstitucije šolskih sester III. reda sv. Frančiška v Mariboru. Ma- ribor: Zavod šolske sestre v Mariboru. KRONIKA 2007: Kronika materne hiše šolskih sester v Mariboru 1864–1941. Ljubljana: Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Georg KRAUS, 1994: Gott als Wirklichkeit. Lehrbuch zur Gotteslehre. Frankfurt am Ma- in: Knecht. Mathijs LAMBERIGTS, 2011: Contestualizzazione del pensiero di Agostio sul corpo e sulla carne. Exploring the Boundaries of Bodiliness – Theological and Interdisciplinariy Approaches to the Human Candition. ET Congress. Ur. Slavomir Dlugoš. Wien: Unive- sität Wien. LThK 2006: Lexikon für Theologie und Kriche 10. Breisgau-Berlin-Wien: Herder, 360–362. Raffaello MARTINELLI, 2006: Kako naj živimo spolnost v čistosti? Communio 16/3, 263–274. Avguštin Lah, Teološka in duhovna obnebja konstitucij šolskih sester 81 Karl RAHNER, 1980: Grundkurs des Glaubens: Einführung in den Begriff des Christen- tums. Freiburg-Basel-Wien: Herder. Marjan TURNŠEK, 2004: Glavni poudarki nauka o Cerkvi. Maribor: Teološka fakulteta Enota v Mariboru. Leonida ROJS in Avguština ZOREC, 1987: Šolske sestre sv. Frančiška Mariboska provinca. VODILO 2009: Vodilo konstitucije ter navodila kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Rim-Ljubljana: Provincialat šolskih sester. t heolo Gical and S Piritual Skie S o F the School Si Ster S c on Stitution S Summary The treatise is limited to the analysis of the term sacredness and the three promises or the evangelical worlds of the “old” and the “new” constitutions of School Sisters and to finding theological and spiritual backgrounds, which are reflecting formulations from both texts. The old constitutions reflect a theology, in which God is presented as a harsh Judge demanding satisfaction, obedience, radical denial of possessions and of the physical manifestation of love, as well as an absolute obedience to the superiors from a sinful man. It is based on an ecclesiology that represents the Church as the perfect hierarchic society of clerics (the teaching and guiding church) and laypersons (the obedient and obeying church). A person must be humble and obedient in order to achieve perfection and sacred- ness, which is the main goal of all virtues. In this way, a person earns God’s mercy and salvation. Contrary to the above stated, the constitution after the Second Vatican Council reflect God’s trinity, for he is the Father of mercy and love, the Saviour in Jesus Christ, who saves and who in the Holy Spirit renews people in Gold’s children. He summons them to build God’s kingdom in free, creative and responsible love. The Church is people of God and sacrament in the service of deliverance for all mankind. A person is God’s partner, who in faith, hope and love lives the “newness” realized by the Holy Spirit. The evangelistic world and other charismas are not the aims, but the ways of personal service for the growth of the community and personal fulfilment. The analysis shows great, even fundamental differences between both constitution types. t heolo GiSche und G eiStiGe SPhäre von k on Stitutionen der Schul SchWeS tern Zusammenfassung Die Studie beschränkt sich auf die Analyse des Begriffs der Heiligkeit und der Verspre- chungen oder sogenannten drei evangelischen Räte in „alten“ und „neuen“ Konstitutionen von Schulschwestern in Maribor/Marburg und sucht nach theologischen und spirituellen Hintergründen, die aus den Formulierungen beider Texte reflektieren. In den alten Satzungen spiegelt sich eine Theologie wieder, die den Gott als strengen Rich- ter darstellt, der von den sündigen Menschen Sühne, Buße und eine radikale Abkehr vom Besitz, körperlicher Ausführung der Liebe und die absolute Gehorsamkeit gegenüber Vorgesetzten erfordert. Im Hintergrund steckt eine ekklesiologische Konzeption, die Idee von perfekter Kirche als einer hierarchischen Gesellschaft von Geistlichen (lehrende und 82 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/3 • razprave – studies führende Kirche) und Laien (hörende und gehorchende Kirche) befürwortete. Ein Mensch muss demütig und gehorsam sein, um die Vollkommenheit und Heiligkeit, die das Ziel aller Tugenden sei, durch eigene Anstrengung zu erreichen. So verdient er die Gnade Gottes und Erlösung. Im Gegensatz dazu spiegeln die Konstitutionen nach dem 2. vatikanischen Konzil einen trinitarischen Gott wider, der Vater der Barmherzigkeit und der Liebe ist und der durch Jesus Christus befreiende Heiland bringt, und der im Heiligen Geist die Menschen zu Gotteskindern erneuert. Er fordert die freie, kreative und verantwortliche Liebe, um am Aufbau des Reiches Gottes teilhaben zu können. Die Kirche wird als Volk Gottes und als Sakrament der Errettung für alle Menschen dargelegt. Der Mensch ist ein Partner Gottes, der in seinem Glauben, seiner Hoffnung und Liebe die „Neuheit“, die der Heilige Geist in ihm vollbringen will, lebt. Evangelische Räte und andere Charismen sind nicht das Ziel in sich selbst, sondern die Art des persönlichen Dienstes für das Wachstum der Gemeinschaft sowie der persönlichen Erfüllung des Einzelnen. Die Analyse zeigt somit die wesentlichen Unterschiede zwischen den beiden Arten von Konstitutionen.